Kruha bi mu dali
| Kruha bi mu dali Ivan Jontez |
| |||||||||||
Majhna, vlažna celica v veliki jetnišnici velikega mesta. Skozi majhno, zamreženo odprtino gori pod stropom, ki jo porogljivo imenujejo okno, se plazi odsev pustega jesenskega dne in meče po vlažnih stenah celice nepriazne senčne slike. V celici vlada moreča tišina, ki jo sem pa tja prekinejo udarci kladiva. Na dvorišču jetnišnice postavljajo vešala za stanovalca te celice, mladega moža tridesetih let, ki mrk in nem ždi na svoji postelji ter srepo strmi predse.
Skozi odprtino v mračnosivi masi oblakov se zablešči jesensko solnce in prijazen solnčni žarek se prikrade skozi zamreženo okence ter obstane na obsojenčevih temnih, kodrastih laseh.
Obsojenec se zdrzne in nehote se mu izvije iz prs težek vzdih.
"Danes poslednjikrat …" šepečejo njegove ustne in v njegovih temnih očeh zaleskeče prikrito bolečina.
Danes ga obseva solnce poelednjikrat v njegovem mladem življenju, kajti jutri bo moral pogledati smrti v oči …
Pa bolestni izraz njegovih oči kmalu izgine in v njegovih očeh se pojavi nov izraz, izraz prezira in upornosti. Ozrši se svojemu obiskovalcu v obraz mirno povpraša:
"Torej vi bi radi čuli mojo povest."
"Da," nakratko odgovori nagovorjeni in upre vanj radoveden, pričakujoč pogled.
"Toda moja povest je vse preje ko vesela, polna je žalostnih epizod, krivic, obupa, gorja in vam mogoče ne bo povšeči."
"Vseeno — začnite!"
"Dobro. Začel bom pri materi. Stara zgodba, ki se vedno iznova ponavlja, vsledčesar je tudi vedno — nova.
Moja mati je bila lepo kmečko dekle, ki pa je bila — seveda ne po lastni krivdi — revna kot miš. Njeni starši so posedovali malo kajžico, poleg tega pa jih je narava oblagodarila še s kopico vedno lačnih otrok, med katerimi je bila moja mati najstarejša; zato je morala kmalu oditi z doma s trebuhom za kruhom. Postala je dekla pri premožnem kmetu, ki je imel sina edinca, brhkega Petra, na katerega je bil močno ponosen.
Peter je bil moji materi v nesrečo in po-ubo. Ker je bila lepa in prikupna, se je kmalu zagledal v njo ter jo nadlegoval z ljubezenskimi ponudbami. Ona se mu je nekaj časa upirala, ko pa le ni odnehal ter ji je še prisegel, da jo vzame za ženo in ker se je ona tudi zaljubila vanj, so mu je končno udala ter postala njegova priležnica, upajoča, da nekega dne postane njegova zakonita žena.
Minilo je nekaj mesecev. Življenje je šlo svojo pot naprej in posebnih izprememb ni bilo. Rekel sem, posebnih izprememb, zakaj to, kar se je pripetilo moji materi, ni bilo nič posebnega, nič nenavadnega, temveč nekaj zelo vsakdanjega: postala je noseča.
Ko je njen ljubimec — moj oče — izvedel, kaj se je zgodilo z njegovo ljubico, se je napram njej mahoma ohladil, kakor se to dogaja v večini podobnih slučajev.
Nekaj mesecev pozneje se je poročil — z drugo, ki sicer ni bila lepa, zato pa toliko bolj bogata.
Moja mati je ostala sama, obupana, prezirana od vseh in zaničevana. Rodil sem se jaz in v meni je našla sirota vsaj malo utehe svojemu bolnemu srcu. Osem let me je negovala z ljubeznijo in požrtvovalnostjo, potem pa je odšla za vedno, da je nikoli več ne vidim: umrla je in jaz sem ostal sam, prepuščen samemu sebi in mojemu dobrotniku, kmetu Stiskaču, ki me je vzel k sebi, da iz mene iztisne in izžme kar največ mogoče dobička.
Začelo se je pasje življenje zame. Delati sem moral trdo od jutra do mraka in v povračilo sem dobil malo slabe hrane in nekaj ponošenih cunj, včasih pa tudi batine; spal sem v hlevu pri kravah in volih, ki so vsekakor imeli več sočutja z mojo nesrečo kot moj gospodar in sovaščani, ki ga niso imeli nič.
Navzlic vednemu zapostavljanju, pretežkemu delu, slabi hrani in vsakovrstnemu trpljenju sem se z leti razvil v krepkega kmečkega fanta in splošna sodba vaških krasotic se je glasila, da sem postaven in zal fant, za katerega bi se bilo vredno potruditi; starejši vaščani pa so menili, da sem prava podoba mojega očeta, katerega sem, mimogrede povedano, strastno sovražil še iz detinske dobe zaradi krivice, ki jo je zagrešil na moji ubogi materi. Ampak jaz se nisem dosti brigal za želje vaških krasotic, dokler ni prišel dan, ko sem se zagledal v eno izmed njih.
Devetnajst let mi je bilo tedaj in služil sem za hlapca pri sosedu mojega prejšnjega gospodarja Stiskača, kateremu sem obrnil hrbet tri leta popreje. Ančka je bila hči siromašnega bajtarjs, ki je le s težavo preživljal petorico svojih otrok. Stara je bila sedemnajst let. Med vsemi vaškimi dekleti je ona bila najzalša, zato ji tudi snubačev ni manjkalo. Poznal sem jo še iz otroških let, saj sva dostikrat skupaj pasla krave, vendar pa sem se šele v svojem devetnajstem letu zavedel, da ona pomeni zame več kakor vsaka druga, da jo ljubim.
Neke spomladanske noči sem potrkal na okno njene kamrice ter jo poklical; hotel sem ji povedati, da jo ljubim. Kakor nobenemu nočnemu vasovalcu, tako se tudi meni ni oglasila in moja prva pot k nji je bila zaman. To pa me ni niti najmanj užalilo, nasprotno, še vesel sem bil, ker se mi ni takoj prvikrat oglasila, kajti kmečki fantje imamo svoje posebno mnenje o dekletih, katera se takoj oglase vasovalcem, ki prvič trkajo na njihova okenca. Začel sam pohajati tja ob večerih, kadar mi je dopuščal čas in ob nedeljah popoldne. Njenim staršem, ki so seve kmalu uganili vzrok mojih pogostih potov v njihovo hišo, je to ugajalo, kajti menila sta, da fant, ki hodi za dekletom s poštenimi nameni, ne bo lazil za njo pod okriljem nočne teme. Ančki sami so bili moji poseti tudi prijetni, kar sem kmalu uganil in nedolgo zatem sem ji zaupal, da jo ljubim. Dekleta moja izpoved ni presenetila. Zdelo se mi je, da je že vedela, kaj me je prignalo k nji tako pogostokrat. Ko sem končal, mi je z rdečico na licih priznala, da me ima tudi ona rada, kar je pomenilo, da me ljubi. Tisto noč od same sreče nisem mogel zaspati, saj sem našel ono, po čemer sem koprnel, odkar mi je umrla mati — bitje, katero me je ljubilo.
Ljubezen! V poznejših letih sem čul, da je ljubezen neke vrste duševna bolezen, ki temelji predvsem na razgreti domišljiji: srečaš na primer lepo dekle, katera napravi nate močnejši vtis kot katera druga, pa si domišljaš, si vbiješ v glavo, da je baš ona tista, katera tee edina lahko osreči in brez katere ni življenja zate, dasiravno bi te v resnici marsikatera druga ravnotako lahko osrečila, in mogoče bi bil ob strani kake druge celo srečnejši.
Morda je res tako. Eno je vsekakor gotovo: ljubezen razburka tvojo notranjost, vzbudi v tebi orkane različnih občutkov, ki so ti bili popreje neznani, te vrže iz duševnega ravnovesja, torej postaneš nenormalen. In če si nenormalen, tedaj lahko rečeš, da si bolan. Torej sem bil tudi jaz bolan. Vendar pa sem se navzlic moji bolezni počutil nepopisno srečnega in ne bi bil hotel menjati z nikomer na svetu. In še danes rečem, če je ljubezen bolezen, potem bi se sploh ne izplačalo živeti, ker brez ljubezni – v mislih imam predvsem ljubezen med moškim in žensko – ni nikdar prave sreče. Življenje brez ljubezni je tako prazno in pusto … Jaz vem … Moja mladost je bila pusta, brez cvetja, dokler me ni pograbilo valovje ljubezni do dekleta in od tedaj sem bil srečen in bogat in svet in življenje sem uzrl v vse drugačnih barvah kot sem ju videl dotlej; vse se mi je zdelo lepše, mikavnejše in prijaznejše, kajti ljubil sem in ona, katera je napolnila moje srce z ljubeznijo in srečo, me je tudi ljubila. Kaj več sem si mogel želeti?
Ampak moja sreča je bila kratkotrajna. Komaj par mesecev sem zidal zlate gradove sreče na oblake in že so se jeli rušiti.
Neke nedelje dopoldne sem stal v krogu domačih fantov pod košato lipo pred vaško cerkvijo ter ž njimi vred motril mimoidoče ljudi, ki so hiteli v cerkev k maši. V zvoniku je baš pozvonilo – znamenje, da se je cerkveno opravilo pričelo – in jaz sem že odrinil proti cerkvi, a predno sem prišel do cerkvenih vrat, sem zaslišal glas enega izmed fantov, ki se je glasno čudil:
"Glej jo no, Korenovo Micko, kako se je našemila. Skoro bi jo ne bil spoznal."
"Saj ni čudno," se je oglasil drugi, "ko je pa vsa prebarvana in prenovljena kakor stara farovška šupa, ki tudi ni več podobna stari šupi."
Skupina se je glasno zasmejala originalni primeri, jaz pa sem se ustavil ter se obrnil nazaj, da vidim, komu velja posmeh fantov. Zagledal sem mlado dekle, ki je bila oblečena malo bolj po mestno, a tudi na moč neokusno, da ne rečem naravnost smešno, obraz pa napudran in obložen z raznimi barvili, tako da se ob pogledu na njo tudi jaz nisem mogel ubraniti smeha.
"Lej no, pa se je res zelo izpremenila. Korenova Micka, odkar služi v mestu," sem menil sam pri sebi ter se tiho nasmejal, fantje pa so nadaljevali s svojimi zbadljivimi opazkami, ki so letele na račun pogospodene Micke:
"Ja, cela gospa."
"In kako sramežljivo poveša oči."
"Haha, Micka pa sramežljivost, kako slabo gre skupaj to dvoje!"
"Ampak lic ja pa kaj rdečih."
"Kaj barvilo je poceni."
"Za grozno lepo se mora imeti."
"Gotovo, saj vidiš, da se ji ne zdimo vredni pogleda."
"In kako se je naparfumirala."
Take in podobne zbadljivke so donele Micki v ušesa, kar pa dekleta ni spravilo iz ravnotežja; ne da bi se ozrla na fante je hitela mimo njih proti cerkvi, le ko je drobnela mimo mene, je polglasno zagodla:
"Uh, kakšne sirovine so ti kmetavzarji!"
Zasmejal sem se ter ji sledil v cerkev, nevedoč , da je tisto, katera je hitela pred menoj poslal zli duh mesta, da zvabi v njegova pogubna močvirja najprej njo, katero sem ljubil, pozneje pa še mene. Če bi bil jaz tedaj samo slutil, kaj je prišlo ž njo v moje življenje, bi se najbrž ne bilo zgodilo to, kar se je zgodilo, ampak jaz nisem niti slutil …
Iste nedelje popoldne sem slučajno prestregel sledeči pogovor med Korenovo Micko in mojo Ančko:
"V mestu, tam se živi," je hitela Micka. "Tam je vse drugačno življenje, vse je bolj veselo, prijaznejše, postrežljivejše. Tukaj me zmerjajo s šemo, v mestu pa mi vsi pravijo "gospodična Mici". Ja, mesto je vse kaj drugega kot tale umazana vas; prijaznih ljudi in vesele zabave vedno dosti in tudi garati ni treba kakor se mora garati pri vas na kmetih. Ančka, verjemi mi, da se mi smiliš, ker zapravljaš najlepša leta svojega življenja v ti puščavi, kjer še ne veš, da živiš. Mari bi šla v mesto, bi vsaj videla, kako se živi. Če bi bila jaz na tvojem mestu, bi prav nič ne oklevala; že jutri bi odkurila v mesto."
Ančka je na njene besede molčala ter sanjavo strmela predse, Micka pa je nadaljevala s svojimi slavospevi mestu in obenem nagovarjala Ančko, da bi se podala v mesto. Meni je njeno govoričenje kmalu jelo presedati, zato sem stopil naprej, rekoč:
"Beži, Micka, saj ni res tako lepo v mestu kot ti vpiješ; ti pretiravaš. Saj sem že bil parkrat v mestu, pa se mi ni niti malo dopadlo."
"Kaj pa ti veš, kaj je lepo," se je obregnila Micka, nato pa se je poslovila od Ančke, obetajoč, da jo naslednjega dne spet obišče.
Sedel sem na klop k mojemu dekletu ter ji pripovedoval to in ono. Toda dekel me ni poslušala; Ančka je bila v mislih že v mestu, o katerem je pravkar čula toliko lepega. Strupeni dih mesta, ki je vel od Micke, jo je že okužil. Jaz sem se tega brž zavedel, zato sem jo skušal odvrniti od nameravanega sklepa.
"Ančka, ali misliš, da je življenje v mestu res tako prijetno kot pravi Micka?" sem začel. "Ali ni življenje na kmetih lepše, veselejše in zdravejše kakor življenje v mestu? Kaj pa je v mestu lepega? Nič. Tam ne vidiš drugega kot sivo zidovje, prašne ulice in sempatja kakšno žalostno drevo, katerega listi so pokriti z debelo plastjo nesnage, poleg tega pa mesto ne pozna miru in pokoja: iz dneva v noč, in noči v dan neprestano brni, zveni, ropoče in bobni in zadušljiv dim, ki se noč in dan vali iz tovarniških dimnikov, leži na mestu liki dušeča mora.
Pri nas na kmetih vsega tega ne poznamo; pri nas sta doma mir in pokoj: mesto oglušujočega ropota strojev, vozil in poulični železnic nam doni v uho žvrgolenje škrjančka, čebljanje lastavic, sladko petje slavčka, zaljubljeno strženje murnov, šepetanje vetrca, šelest drevesnih listov in žuborenje potokov in studenčkov; pri nas je zdrav zrak, v mestu ves izprijen, mi kmetje vdihavamo sladki vzduh cvetočih livad, zelenih polj in gozdov, dočim prebivalci mesta vzdihavajo vase vsakovrstno smrdljivo nesnago; tu lepo in zdravje, tam smet in bolezni. Delo na kmetih je sicer težko, toda tudi zdravo, kar se ne more reči o delu v mestu, v njegovih tovarnah. Mi kmetje bi morali biti veseli, da smo kmetje, katerim se ni treba ubijati v dimu, vročini in nesnagi mestnih tovaren, kjer tisoči bednih človeških bitij v trpljenju in bedi gubi svojo moč in zdravje.
Pa nismo. Mestnim trpinom zavidamo njihovo trpljenje in bedo! Ali nismo nespametni? Še več kot to, norci smo; namreč tisti, katerim ni treba siliti v mesta, ker si lahko zaslužijo svoj kruh doma, na kmetih. Marsikateri kmečki sin bi mi sicer oporekal, češ, kmet mora trdo delati od jutranje zore do trde noči, medtem ko mestni,, to je tovarniški delavec dela le gotove ure; to je res, ampak resnica je tudi, da tovarniški delavec vseeno več trpi in da ga njegovo delo mnogo prej izžme kot pa kmeta. Pa kaj bi toliko govoril o tem? Vsaj vendar lahko veš —"
"Saj res! Boljše, da molčiš," mi je zasolila Ančka ter pristavila: "Ti veš, da bom morala oditi od doma, ker oče me ne more več držati pri sebi, torej si bom morala poiskati kako službo. Da bi šla h kakemu kmetu za deklo, na to ne mislim, ker pretežko je kmečko delo zame. Kaj mi torej kale storiti drugega kot poiskati si službo v mestu? Tam mi ne bo treba delati tako trdo kakor na kmetih."
"Toda, Ančka, poslušaj," sem moledoval. "Saj lahko najdeš službo pri kakšnem kmetu, kjer ti ne bo treba tako trdo delati; pridi k nam: pri nas potrebujejo deklo in pri nas ne boš trpela, zaslužila pa nič manj kot kje drugje. Gospodinji boš pomagala in ne bo ti treba hoditi na polje."
"Nak, dekla pa že ne bom!" se je odrezala Ančka ter našobila usteca v ljubko šobico. "Če že druge garajo kmetom, naj le; jaz jim ne bom!"
"Toda, Ančka, ti me ljubiš kot jaz ljubim tebe, in če odideš v mesto, se bova morala ločiti in se ne bova nič več videla, saj ne mnogokrat. Ubogaj me in ostani doma!"
"Boš pa še ti prišel v mesto," se je glasil njen odgovor in vse nadaljnje odgovarjanje je bilo zaman.
Teden dni pozneje je Ančka odšla v mesto in jaz sem ostal sam, žalosten, ker sem začasno izgubil dekle in jezen na ves svet razen na njo.
Odkar je Ančka odšla v mesto, nisem imel več obstanka v domačem kraju. Neka tajna, nevidna sila me je vlekla v mesto, k nji. Bila je to ljubezen. Ampak jaz se ji nisem podal tako hitro. Tri dolge mesece sem se boril s samim seboj in končno tudi podlegel: ljubezen do dekleta je bila močnejša od ljubezni do rodne grude.
Prijazne mesečne noči koncem poletja sem se poslavljal od domačega kraja. Luna, mati vseh romantično navdahnjenih sanjarij, se je smehljala na nočnem nebu prav tako kot se je smehljala pred stotisočletji, ko so bili zaljubljenci dosti manj romantično navdahnjeni kot danes. Naša, z vencem gora in snežnikov obkrožena dolina se je kopala v mehkem luninem svitu. Jaz sem stal na majhnem griču izza vasi ter se s pogledi poslavljal od znanih polj, livad, vasic, gozdov in gora. Srce je bilo težko. Res, nič posebno dobrega nisem vžil v domačem kraju — več slabega — a vendar sem se nerad poslovil od njega. Bil je moj rojstni kraj, kjer sem preživel svoja detinska leta in to pove zadosti.
K vsemu temu me je še mučila negotovost. Kaj me čaka v mestu? Sreča? Ali le nesreča? Če bi bil vedel … Pa nisem vedel … Videl sem le eno stvar: Ančka, moje ljubljeno dekle, je v mestu in jaz moram k nji, pa bilo kar bilo.
Naslednjega dne sem se znašel v vrtincu mestnega življenja.
V mesto sem prišel z odprtimi očmi in to je bil začetek moje nesreče. Življenje sem videl takšno, kakršno je bilo, videl sem dosti bede, krivic, gnusobe in grozot, a nič lepega in dobrega. Ker sem videl vse to in ker sem šele prišel v mesto, torej se še nisem nalezel hlapčevskega duha, ki je prokletstvo delavskih mas, sem se kmalu pridružil tistim, ki so imeli pogum zoperstaviti se krivici in nasilju; postal sem puntar v očeh naših izkoriščevalcev. To je rodilo slabe posledice same. V teku štirih mesecev sem bil trikrat ob delo — pijavke ne marajo za puntarje — in v četrtič sem zaman poskušal najti novo delo; za puntarja ni bilo dela.
Prišla je zima, ki me je zalotila brez dela in brez sredstev za življenje. Vrnil bi se bil nazaj v domači kraj, pa sem se bal, da bi se mi ne posmehovali, češ, pa si le rad prišel nazaj, zdaj, ko si lačen in raztrgan. Ta nesrečni ponos! Ostal sem v mestu ter živel življenje, kakršnega bi ne privoščil niti psu! Razcapan in lačen sem se vlačil po mestnih ulicah, stikajoč za skromnim koščkom kruha, ki pa ga ni bilo zame. In po čigavi krivdi? Po krivdi nezavednega delavstva, ki se v hlapčevski vdanosti da mirno izkoriščati, ki brez godrnjanja prenaša v nebo vpijoče krivice, trpi, gara, gladuje in umira, mesto da bi vstalo kot en mož ter si priborilo pravice, ki mu gredo, pravico do dostojnega življenja, katerih mu njegovi zajedalci ne priznajo! Lahko je tem zajedalcem preganjati posamezne upornike, ko pa se večina delavstva ne zmeni za to, ko brezbrižno gleda na vse to in molči, tresoča se za tisti ubogi kruhek, ki mu ga gospodarji milostno vržejo pred noge! Uboga delavska para, čemu se ne dvigneš na noge, čemu ne otreseš s sebe teh sramotnih okov, ki vas tišče k tlom, čemu se ne zaveš, da si upravičena do vsega tega, kar ti odrekajo, do življenja, ki je vredno človeka? Ne moreš? Ni res. Lahko se rešiš teh spon, ako le hočeš. Pa ti nočeš. Zato trpi, trpi dokler ti ne bo trpljenja in krivic preveč, potem bodeš pa rado vstalo ter se vrglo v boj za svojo staro pravdo! … Kam sem zašel? No, naj nadaljujem.
Odkar sem bil na cesti, prepuščen samemu sebi, gladu in mrazu, nisem le videl Ančke, ki je bila natakarica v neki mestni gostilni; raztrgan in zapuščen kot sem bil se nisem upal pred njo, dasi sem tudi v najbrezupnejših urah mislil na njo in koprnel po nji. Kaj bi si bila mislila o meni, če bi me bila videla? Nič dobrega, ker ženske navadno ne poizvedujejo po vzrokih, ki te poženejo v tako bedo, in če jim okušaš pojasniti, te nočejo razumeti. Zakaj pa ne držiš jezik za zobmi, bi mogoče rekle. Saj moram tudi jaz molčati in potrpeti. — In četudi bi ne rekla kaj takega, pa bi jo bolelo, ako bi videla, kako slabo se mi godi — zaradi nje. Torej sem imel dober vzrok, da sem se je izogibal.
Kako sem živel? Slabo. Sem pa tja sem opravil kako težaško delo ter zaslužil za skromno kosilce, večkrat pa tudi suhega kruha ni bilo po dva do tri dni. Spal sem po praznih šupah ali kleteh v predmestju, pa še tam nam niso dali miru; policija ima namreč posebno veselje s preganjanjem in šikaniranjem brezposelnih revežev, kar ji ni toliko zameriti, saj je plačan čuvaj kapitalističnega družabnega reda. Ampak jaz sem policijo vseeno zasovražil.
Tako je šlo par mesecev. Dela še vedno nisem mogel dobiti. Bil sem bos, raztrgan in ves sestradan. Mesto sicer mrgoli raznih dobrodelnih društev in ustanov, prirejajo se razne prireditve v korist revežem, ampak to je samo oglašanje nečesa, kar ne obstoja, namreč usmiljenja v srcih tistih iz vrst takozvanih boljših slojev, ki se presiti kruha na ta način norčujejo iz bede in siromaštva, ki ga nočejo videti, še manj pa odpraviti. Enkrat sem se lačen ponižal do teh ljudi in kaj sem dobil? Ali so mi pomagali? Kaj še. Povedali so mi, da sem mlad in močan, da lahko delam ter si z delom zaslužim svoj kruh; da je sramota za takega mladega fanta beračiti. To sem si vzel k srcu in nisem nikdar več beračil. Ko je sila prikipela do vrhunca, sem posegel po tujem blagu – ni mi preostajalo drugega kakor krasti ali pa poginiti in jaz še nisem hotel umreti! – a ker sem bil preveč neroden in neoprezen, so me kmalu dobili v roke ter me vrgli v zapor.
Dobil sem tri leta ječe.
K sodni razpravi je prišla tudi Ančka. Vsa objokana je bila. "Reci, da ni res, da si – tat," me je prosila.
Bolelo me je, ampak lagati ji nisem mogel. "Ančka, lačen sem bil, glad me je pognal na kriva pota …"
"Torej si res – tat?"
Njen glas je postal ledeno mrzel in solze v njenih očeh so se posušile. Jaz pa sem molčal.
Dekle se je nato počasi obrnila in brez besede zapustila sodno dvorano.
Sirota me je sodila prav tako kakor so me sodili drugi: kradel si – kaj je povzročilo tvoj padec, nas ne briga – mi vemo, da si posegel po tujem blagu, torej si tat, človeški družbi škodljiva zverina, in to nam zadostuje, da ti pritisnemo na čelo pečat sramote, da te za vedno izobčimo iz naše družbe. Ampak nji nisem zameril krivice, ki mi jo je prizadejala s svojo krivično sodbo, zameril pa sem ti hinavski družbi, ki sama vzgaja zločince, potem pa hinavsko zavija z očmi proti nebu, češ, bog ve, da mu nismo mogli pomagati izprijencu, čeprav bi mu bili radi.
Tri leta v kaznilnici, v peklu, v katerem bi se angel izpremenil v hudiča, katero po vsej pravici imenujemo visoko šolo za vzgojo zločincev; saj notri srečaš profesijonalne zločince, ki so vedno pripravljeni poučevati neuke novince v raznih panogah zločinske obrti ter jih bodriti, da bi ne klonili pod težo kazni za prvi prestopek ali zločin. Tri leta v tem peklu, zato, ker sem si sam vzel kruh, ki mi ga drugi niso hoteli dati, zato ker nisem maral poginiti od lakote! …
Ko so se zaprla za menoj vrata kaznilnice, v katero so me poslali samo zato, ker sem menil, da imam pravico do življenja, ker sem hotel živeti, mi je stisnila srce strašna tesnoba in mračen brezup je napolnil vso mojo notranjost.
Tri leta … Kdaj bodo minula? Ali bom mogel vzdržati tako dolgo časa med temi pustimi, hladnimi zidovi, kjer je prostost beseda tako velikega pomena, dasi je prostost sama v teh prostorih nekaj popolnoma tujega? Ali bi ne bilo bolje končati si življenje kot pa umirati od hrepenenja po prostosti v ječi?
Tako sem se povpraševal prve tedne mojega bivanja v kaznilnici.
Umreti? Mlad sem bil še in mladosti se hoče življenja, ne smrti. Tudi meni se je hotelo še življenja. Tri leta, to je res dolga doba za kaznjenca, sem menil, ampak počasi bodo že minila in potem bom zopet prost in začel bom novo življenje.
Tri leta so minila. Vrata kaznilnice so se mi odprla in jaz sem se vrnil nazaj v svet, trdno odločen, da nikoli več ne prestopim praga kaznilnice, pa naj se že zgodi karkoli bilo.
Kako me je družba sprejela? Kakor vsakega odpuščenega kaznjenca: s prezirom in zaničevanjem. Tista družba, ki se tako rada baha, da je vedno pripravljena pomagati onim nesrečnežem, ki jih je železna sila razmer pognala na krivo pot, pa bi se radi vrnili nazaj, se poboljšali, tista družba meni ni hotela pomagati, temveč me je celo ovirala v izvrševanju mojih dobrih sklepov. Hotel sem s poštenim delom zaslužiti si svoj vsakdanji kruh – niso mi ga dali. Iskal sem človeka, kateri bi v meni ne videl zaničevanega izobčenca, katerega se je treba izogibati kot steklega psa, človeka, kateri bi mi hotel nuditi moralno oporo, ki mi je bila potrebna ravnotako kot kruh – nisem ga našel. Tudi Ančka mi je s prezirom v očeh obrnila hrbet.
"Ne maram imeti opravka s tatom," mi je zabrusila v obraz. Ona je seveda že imela drugega fanta in mene je že davno izbrisala iz svojega srca …
Minilo je par tednov. Jaz si nisem našel ne dela ne jela. Glad in obup sta pristopila k meni ter mi jela šepetati v uho: prvi, naj si poiščem kruh tam, kjer ga je zadosti, to je posežem po tuji lastnini, drugi pa, naj si sam končam to grenkobe in trpljenja polno življenje.
Neke temne, deževne noči sem stal na mostu, čez leno se valečo reko ter strmel v temno, motno se lesketajoče vodovje, ki me je zapeljivo vabilo v svoj objem. Zdelo se mi je, da valovi šepetajo: "Plani v nas in mi te bomo povedli v carstvo smrti, kjer ni trpljenja, kjer ne poznajo sovraštva, prezira, hinavščine in krivic, kjer so vsi enaki, kjer vlada večen mir in pokoj."
Že sem skoro podlegel sladki izkušnjavi, tedaj pa se je oglasilo v meni življenje: "Tako mlad si še, a že tiščiš v smrt. O, ti bedak! Ali ne veš, da še nisi zrel za smrt? Mlad si še – ne obupuj. Živi, saj živeti je navsezadnje vseeno lepo in kdo ve, če nima življenje tudi zate kaj dobrega in lepega. Glavo kvišku in ne podaj se obupu."
Slišal sem klic življenja ter zavrgel misel na samomor.
Iste noči sem se slučajno sestal z nekim mojim znancem iz kaznilnice, ki je odslužil svojo kazen par mesecev pred menoj. Imenoval ga bom na kratko Janeza. Janezu je bilo tedaj okrog pet in trideset let in do takrat je odsedel v raznih ječah štiri kazni, vsega skupaj sedem let – vse zaradi tatvin in vlomov. Torej ga lahko imenujem nepoboljšljivega zločinca, ki si je služil svoj kruh na nepostaven način, s tatvino in vlomi. Kam me je pripeljalo srečanje srečanje s takim človekom in v takem času – v času, ko sem bil brez dela in lačen – ni težko uganiti. Drugače ni moglo biti v danih okoliščinah.
Janez se je baš tedaj pripravljal na vlom v neko trgovino, kjer je pred davnimi leti bil zaposlen in potreboval je pri tem delu pogumnega pomočnika. Tega je našel v meni.
Za svoj načrt me je lahko in hitro pridobil upajoč, da bo najin plen obilen ter moj delež vsaj tolikšen, da mi bo mogoče oditi v tujino, kjer sem menil, oziroma upal najti boljšo srečo kot sem je imel v domovini, je zadostovalo, da sem hitro in rad pristal na njegovo ponudbo.
Sledeče noči sva se podala na delo. Ura v stolpu mestne hiše je odbila eno po polnoči, ko sva se ustavila pred trgovčevo blagajno ter jo začela s silo odpirati. Ker naju ni nihče motil pri najinem delu, sva bila kmalu gotova ter z bogatim plenom v žepih odkurila iz trgovčevih prostorov. Že sva bila zunaj na dvorišču, meneč, da je najhujša nevarnost pri kraju, ko naju je presenetil mestni stražnik, ki je brž zaslutil, da nekaj ni v redu ter naju pozval, da se ustaviva. Midva v tek stražnik pa je začel streljati za nama. Tretji strel je zadel mojega tovariše v levo nogo. Sklonil sem se k padlemu tovarišu ter ga povpraševal, kam ga je zadelo.
"V nogo," je odgovoril. "Sicer ni nič nevarnega, ampak naprej ne morem več. Bom moral počakati, pa naj se zgodi kar hoče. Ti pa beži in ne brigaj se zame; jaz jo bom že kako izvozil. Beži!"
Ampak, jaz nisem hotel zapustiti ranjenega tovariša. Videč, da se drugače ne moreva rešiti, sem izvlekel iz šepa samokres ter oddal dva strela na bližajočega se stražnika; to je zadostovalo: mož se je zvrnil na tla — mrtev, jaz pa sem pograbil ranjenega tovariša ter ga spravil v zavetje.
To je bil začetek moja zločinske karijere, v katero so me pognale nevzdržne razmere. V tujino nisem odšel, prvič, ker nisem hotel zapustiti ranjenega Janeza, ki se je zdravil v moji oskrbi, drugič pa zato, ker bi ne bilo varno zame iskati potni list, ker kot osumljenca bi me lahko zadržali — v ječi.
V poznejših letih, ko sem živel življenje vedno preganjane zveri, sem se večkrat povprašal, zakaj nisem takoj po odhodu iz kaznilnice odšel nazaj v domači kraj. Odgovor mi ni bil težak: vedel sem, da ja našim kmetom znano, da sem bil v ječi zaradi tatvine in da se me bodo vsled tega izogibali ter me zaničevali; vedel sem, da me ne bodo vprašali kaj me je napotilo k tatvini, zakaj sem kradel, oni so vedeli, da sem kradel in to jim zadostuje; vzroki jih ne brigajo. Drugi vzrok je bila Ančka, katero sem še vedno ljubil, dasiravno ni bila vredna ljubezni in domači kraj bi me preveč spominjal na njo. Da bi šel kam drugam na kmete, ni bilo misliti, ker povsod bi hoteli vedeti odkod sem doma in če bi jim povedal, potem bi kmalu izvedeli za mojo sramoto in jaz bi bil moral oditi dalje, v kraje, kjer bi bil nepoznan. Tega pa nisem maral. Zato sem ostal v mestu in v mestu sem našel Janeza, kar je imelo za posledico rojstvo novega zločinca.
Moj novi posel sam opravljal zelo spretno in uspešno. Vlom je sledil vlomu in policija si je zaman prizadevala, da bi dobila v svoje kremplje mene in moje tovariše. Jas sem bil parkrat v tesnih škripcih, obkoljen od policistov, a sem se vselej srečno rešil, kar je pa bilo usodno za tiste preganjalce, ki so bili slučajno meni na poti: dvema so krogle iz mojega samokresa upihnile luč življenja, trojica pa bolj ali manj onesposobile za njihovo službo. Nisem rad moril — orožja sem se poslužil le v najskrajnejših slučajih, ko res ni bilo zame nobenega drugega izhoda — a ni šlo drugače: bil sem boj na življenje in smrt in v marsikateri od mojih preganjalcev je izgubil življenje v tem boju, drugi, srečneži, pa so odnesli le kakšno luknjo v telesu, ki se je dala zašiti in zakrpati. Jaz sam sem imel srečo; iz vseh mojih bojev s policijo sem odnesel celo kožo, dasi so včasih brenčale krogle preganjalcev okrog mene liki roji sitnih brencljev.
Če me ni nič vest pekla zaradi ubojev, ki sem jih zagrešil? Ni malo. Čemu tudi? Saj jaz sem se samo branil — šlo je za mojo glavo, ker, če bi me preganjalci dobili v svoje kremplje, bi to pomenilo gotovo smrt na vešalih; — in priznati mi morate, da sem imel pravico braniti svoje življenje. Vsako živo bitje, bilo še tako slabotno, brani svoje življenje, najdražje kar ima, pa bi se človek ne branil! V očeh zakona sicer nisem bil upravičen do samoobrambe, ker v njegovih očeh sem bil tat, vlomilec, katerega je treba napraviti neškodljivim, zato je bil vsak uboj, zagrešen v samoobrambi, smatran zločinom. Jaz nisem imel pravice ubiti svojega preganjalca, ker pa sem vseeno ubijal — v to so me sami prisilili! — so me smatrali za zločinca, katerega je treba obesiti. In vendar sem imel jaz brž tako pravico ubijati kot oni, ki pod krinko zakona dnevno izvršujejo umore: streljajo, obešajo in drugače ubijajo ljudi, ki so jih razmere pognale na opolzko pot zločina! Vsako živo bitje ima pravico, da brani svoje življenje — tudi tat ali ropar — in jaz sem se poslužil te pravice, to je, ubijal sem, ampak le tedaj, kadar sem bil v to prisiljen, medtem ko oni ubijajo zato, da ubijajo, ker je ubijanje njihova obrt in ker se poleg tega hočejo naslajati ob pogledu na nesrečneže, ki trepečejo v poslednjih vzdihih. In v tem je vsa razlika med njimi in menoj …
Zdaj pa še besedo o argumentih zastopnikov in zagovornikov raznih zakonov, katerih namen je, oziroma bi moral biti, omejevanje zločinov: Pravijo, ako bi ne bilo zakonov, ječ in vešal, tedaj bi ljudstvo podivjalo in na svetu bi zavladala splošna anarhija. To ni res. Strogost zakona zločinov ne omeji niti najmanj, raje jih pospešuje. Zlo se ne da pobiti z zlom. In kaznilnice in vešala zločinov ne bodo odpravila, ker ne morejo. Dajte ljudem dovolj kruha in izobrazbe, pa boste videli, ako to dvoje ne bo storilo več v tem pogledu kot ječe in morišča. Dokler pa bo na svetu tako kakor je danes: na eni strani mase takorekoč brezpravnih trpinov, ki morajo garati za peščico gospodarjev ter pri tem živeti v večnem strahu za tisto borno skorjico kruha, trpeti telesno in duševno pomanjkanje, vedno zreti gladu v obraz in prenašati zaničevanje in zapostavljanje, medtem ko se peščica gospodarjev valja v brezdelju, tone v izobilju in s prezirom gleda na tiste, ki jim garajo, jim omogočajo brezskrbno življenje, tako dolgo se armada zločincev ne bo manjšala, temveč dnevno večala, pa če si izmislijo še strožje zakone. Tistega dne, ko se bodo odpravile krivice, ki jih danes nanašajo delovnemu ljudstvu, ko bo današnji splošni družabni sistem, ki je gnil do dna, nadomeščen z novim, zdravim sistemom, tistega dne se bo armada zločincev začela krhati in zmanjševati, preje ne.
Toda pustimo to. Moj čas prihaja, namreč čas ločitve od tega nevrednega življenja in požuriti se moram, da skončam svojo povest.
Konec je bil hiter in čisto navaden. Pravil sem vam že o Ančki, zaradi katera sem bil odšel v mesto, kjer me je čakala poguba. Ona je tudi pospešila konec moje zločinske karijere. Znana stvar je, da so posebno kmetje zelo lakomni na denar in Ančka ni bila nikaka izjema: tudi ona se ni obotavljala prodati za Judeževe groše tistega, ki jo je ljubil, kateri je šel zaradi nje v propast; to je: mene: Zgodilo se je takole:
Policija, videč, da me sama ne bo mogla dobiti v svoje kremplje, se je v ta namen poslužila ženske. Iščimo žensko, so dejali; poiskali so jo, našli so jo v osebi nekdanje moje ljubice Ančke. Dekle, ki je v tem času že davno brodila do kolen po blatu predmestnih nižin, se je izprva malce obotavljala — še je imela malo časti v sebi - a blesk zlata jo je končno preslepil; nekoč od mene oboževana dekle je postala slepo orodje v rokah mojih preganjalcev, njihov pes-gonjač, ki me je imel prignati v nastavljeno past.
Prvi poizkusi, da me privabi k sebi, to je v nastavljeno past, v kateri je ona bila za vabo, niso bili uspešni. Preveč nezaupljiv sem bil in končno tudi nisem bil že pozabil, s kakšnimi besedami mi je nekoč obrnila hrbet. Pa ker ni odnehala in ker sem jo navsezadnje še vedno ljubil, sem se nazadnje vdal in misleč, da me tudi ona še vedno ljubi in da se kesa, ker je bila tako nepravična napram meni, sem se ji zopet približal.
To je bil začetek konca.
Prve tedne sva se sestajala v različnih zakotnih beznicah, katerih lastniki so bili naši, kjer sem bil kolikor toliko varen pred svojimi zasledovalci. Ti sestanki so sicer bili kratki, a prisrčni. Kako nežna je bila Ančka z menoj, koliko ljubezni v njenih očeh, besedah, kretnjah … Prokleta kača! – Zakaj sem ji verjel?! A kaj, ko je ljubezen slepa in gluha za vse, kar se odigrava za kulisami življenja! — Par tednov po najinem prvem sestanku sem se udal njenemu prigovarjanju ter se podal z njo v njeno stanovanje.
Bilo je okrog polnoči in jaz sem letal na njeni postelji v toplih objemih njenih rok. Zunaj je razsajal vihar in toča je bila ob okno njene sobe. "Kako pripravna noč za moje preganjalce …" mi je šinilo skozi možgane in istočasno sem začul pritajene stopinje zunaj na hodniku. Dvignil sem se na komolce ter prisluhnil.
"Nekdo se bliža vratom tvoje sobe," sem šepnil dekletu v uho, pograbil samokres ter planil iz postelje.
"Saj ni nič, tebi se samo zdi," me je zagotavljala Ančka ter se me oklenila, skušajoč mi izviti orožje iz roke.
Tedaj pa ja nekdo močno potrkal na vrata in osoren glas je velel:
"V imenu zakona — odprite!"
Onemel sem in kri je izginila iz mojih lic. Ozrl sem se Ančki v obraz. To je zadostovalo — na obrazu sem ji bral vso zgodbo.
Izdan od lastnega dekleta! …
Kakor hitro sem se zavedel, da se nahajam v pasti, sem jel misliti na rešitev. A izhoda ni bilo in vrata so že pokala. Še trenutek in preganjalci bodo v sobi. Skušal sem se izviti iz Ančkinega objema — ni šlo. Dekle se me je krčevito oklepala z rokami in jaz, videč, da me hoče na vsak način razorožiti, sem ustrelil. Ančka, izdajalka, je padla na tla — mrtva.
Trenutek pozneje so se vrata s truščem razletela in v sobo so se vsuli policisti. Sprejel sem jih s kroglami iz samokresa; bil sem svoj poslednji boj. Ta je bil kratek a krvav. Izgubil sem jaz — drugače ni moglo biti — preluknjanega od petih krogelj so me prepeljali v bolnico, kjer se jim je po napornem trudu posrečilo, da so me ohranili življenju — in vislicam.
Zares, čudni ljudje! Umiral sem že, na pragu smrti sem se že nahajal, a vendar so storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da so odgnali smrt od mene, ki sem bil že vnaprej obsojen na smrt kot morilec. Seve, ako bi me bili pustili umreti, potem bi se ne mogli jutri naslajati ob pogledu na obešenca, ki bo drhtel na vrvi v poslednjih krčih in publika bi bila oropana senzacionalne razprave proti morilcu, državni pravdnik in rabelj bi nič ne zaslužila in tako naprej. Če bi se to zgodilo — o, to bi bil spet nov zločin. Tako pa je vse dobro in ko bom enkrat obešen, potem me bodo nemara še — pomilovali. Ha, ha, pa ste zares čudni — vi ljudje! — —"
Tu obsojenec umolkne ter se mračno zagleda v zamreženo okence, skozi katero se že plašijo večerne sence. Obiskovalec tudi molči, nemo opazujoč nesrečneža in njegov pogled izdaja, da se mu obsojenec smili. Tišina, katero motijo le težki koraki jetniškega paznika, ki koraka gori in doli po hodniku ter zdaj pa zdaj pogleda skozi linico v vratih v obsojenčevo celico.
Kakih deset minut traja ta neprijetni molk, noto pa ga prekine obiskovalec, poizvedujoč:
"Ali niste prosili za pomiloščenje?"
"Ne," odgovarja obsojeni ter se trpko nasmehne. "Ne maram, da bi me pomilostili, ker potem bi moral čepeti za zidovi ječe do smrti. To pa je zame, ki sem vse svoje življenje koprnel po prostosti, strašnejše od smrti. Rajši umrem na vešalih, kot da bi moral živeti v okopih do smrti. Kar jaz hočem, je prostost ali pa smrt. Prostosti mi ne dajo — okov ne maram — torej mi preostaja samo še smrt. Ta že čaka name — vislice so že postavljene — in jaz se je ne bojim; nasprotno, veselim se je, saj me bo rešila okov. Samo — — —"
Obsojenec je spet umolknil ter premeril obiskovalca z nezaupnim pogledom.
"Samo — kaj? — —"
Obsojeni je še dalje molčal, obiskovalec pa je uprl prodiren pogled v njegove oči, ki so mu povedale, česar mu jezik ni zaupal.
Po kratkem molku se obiskovalec zdrami iz svoje zamišljenosti, poseže v žep ter izvleče cigaro, katero ponudi obsojencu, meneč:
"Mogoče vam bo prijelo malo tobakovega dima?"
Obsojeni stegne roko po smotki. "Hvala."
Obiskovalec poseže v telovnikov žep in trenutek kasneje ponudi obsojencu majhen, ličen žepni nožiček, ki izgleda kot nedolžna igračka za otroka.
"Tu imate nožiček, da ž njim odrežete konico smotke."
"Hvala "
Obsojenec polagoma odrešuje konico smotke, obiskovalec pa vstane, stopi k obsojencu ter mu ponudi desnico, želeč:
"Želim vam lahko smrt"
"Hvala," odgovori obsojeni ter krepko stisne ponujeno mu desnico, nakar obiskovalec zapusti mračno celico.
Neznani obiskovalec je odšel in obsojenec je ostal sam, prepuščen samemu sebi in stražniku, ki je od časa do časa poškilil skozi zamreženo odprtino v težkih, z železjem obitih vratih, da vidi, kaj počne obsojeni. Prepuščen je bil težkim, mračnim mislim, ki so se križale in prepletale v njegovih možganih.
Zdaj pa zdaj se je sklonil naprej in ko se je prepričal, da ga nihče ne opazuje, je ošinil s pogledom mali nožiček, ki je počival v njegovi dlani; pri tem se mu je obraz skremžil v čudnem nasmehu, ki je bil trpek, zmagoslaven in porogljiv obenem, čez ustnice pa so mu ušle neslišne besede: Ne boste se naslajali ob pogledu na poslednji boj zločinca, ki ste ga pognali v zločin vi sami, vi prekleti roditelji zločinov in zla! — Tega veselja vam pa ne privoščim. Vislice in vrv prihranite zase! — Oboje boste še potrebovali, oziroma bodo potrebovali vaši sodniki, pred katere boste morali stopiti prej ali slej. Pa mogoče bo vaš sodnik — tlačeno ljudstvo — imel več srca z vami, lopovi hinavski, kot ga imate vi za bedne sinove istega ljudstva, katero bo nekoč vaš sodnik!
Kdo ve? — To ljudstvo, ki ga vi tlačite, izžemate in poganjate v bedo, glad in zločin, ima srce, kateremu je mrzko vaše geslo: "Zob za zob, oko za oko!" — in mogoče vas bo kaznovalo samo s prezirom in izobčenjem iz svoje srede. To bi bila hujša kazen za vas kot smrt na vešalih. — Biti živ mrtvec je hujše kot biti mrtev! — pa vi ste to zaslužili!
Želim, da bi tlačeno ljudstvo tistega dne, ko vas bo sodilo, v svojem sovraštvu do vas — ki ste ga vi vsejali v njegovo srce — v svojem pravičnem srdu ne poslalo vas na morišče — vrv je za vas predobra! — temveč, da bi vas vrglo iz svoje srede, da bi prokleti, zaničevani in zasmehovani tavali po svetu kot pogubljenci v pravljičnem peklu! To vam želim, ker smrt bi bila prelahka kasen za vas! — — —
Noč je pokrile od dežja razmočeno pokrajino. Poslopja kaznilnice so v nočni temi izgledala kot strahotna pošast ogromnih dimenzij, kot pošastna prikazen iz pradavnih dob, ko človek v svojem boju za obstanek, krut in vražam vdan kot je bil, še ni poznal plemenitih čustev usmiljenja, sočutja in prizanesljivosti, brez katerih je človek žival, kruta, brezobzirna, krviželjna, brezsrčna in obenem strahopetna žival; ko je človek-barbar — iskal dopadajenje v očeh namišljenih bogov s prelivanjem krvi nedolžnih žrtev; ko je človek ubil človeka, ker mu je bil v napoto ali pa ker ni veroval v iste bogove kot on; ko je sužnja, ki je zakoprnel po prostosti, po svobodnem življenju, doletela strašna smrt; ko je bil človek brezpraven suženj, kateremu niso priznavali pravice do življenja; ko je bil podvržen mukam, trpinčenju, psovanju in zaničevanju, medtem ko je njegov gospodar živel kot takšen bog, kateremu je vse dovoljeno; ko je človeštvo, blodeče v nevedi in praznoverju, poznalo samo eno pravico: pravico močnejšega, ki ni bila za revne in šibke, katerih kri je tekla v potokih raz oltarjev te pravice, ki sta jo omogočali nevednost in vraževerstvo človeštva …
Pošast noči iz temne dobe krvoločnega barbarizma v našem času takozvane civilizacije, ki v resnici ni boljša od barbarizma, kajti nikoli v zgodovini človeštva se niso dogajale takšne krivice, nikoli ni bilo bedno človeštvo tako trpinčeno, bičano, prezirano in zaničevano kot baš v naši dobi rafiniranih izkoriščevalcev in ubijalcev! — Dokazi za to so ječe, kjer tisoče in tisoče mladih ljudi polagoma gine v okovih; dokazi so v tovarnah, kjer milijoni proletarcev umirajo počasne smrti od trpljenja in pomanjkanja; dokazi so v militarističnih klavnicah, ki požro milijone mladih, nadebudnih, življenja željnih ljudi, cvet človeštva, ki mora pasti na moriščih za to nevredno civilizacijo – – –
Nebo nad kaznilnico, ki je malo preje kazalo veliko vrzel med oblaki, se je zopet skrilo za temno plast oblakov, iz katerih se je vsul droben in gost dež.
Obsojenec je prisluhnil šumu dežja, ki je bil zanj nekoč, ko je še živel med kmeti v domačem kraju, najprijetnejša godba, ki ga je v temnih nočeh zazibala v najslajši spanec. Ležeč na kupu sena na hlevu je prisluškoval enakomernemu udarjanju deževnih kapljic na streho poslopja in na razmočeno zemljo. Skupno s šepetom veterca, zaganjajočega se v drevesne vrhove in s šumljanjem drevesnih listov je bila to sladka pesem uspavanka, s katero mati narava povede svojega otroka v čarobno deželo sanj. Tej godbi je prisluškoval, dokler ni ob sladkih zvokih te pesmi zaspal. In zdaj prisluškuje tej dobroznani pesmi poslednjikrat …
Na mladeničevem obrazu je zatrepetal brezupen in grenak nasmeh, v očeh mu je zagorelo bolno koprnenje po prostosti in življenju, duh njegov pa je poletel skozi malo, zamreženo okence, ven v temno, deževno noč in ni se ustavil prej, dokler ni uzrl poznane domače vasi. Tam so se mu začele odgrinjati slike.
Zadaj za vasjo je vaško pokopališče, kjer je mati zemlja sprejela vase bitje, katero je v življenju poznalo le boli, trpljenje in razočaranja — bitje, ki je njemu dalo življenje.
Mati, ko bi ti vedela?! – – Tvoj sin, tvoj otrok, ki ti je bil vse na tem krivičnem svetu, ki si ga ljubila s slehernim delcem svojega bitja, v katerem si našla edino uteho svojemu ranjenemu srcu, tvoj otrok, za katerega si bila voljna žrtvovati sleherno kapljo svoje srčne krvi, je na poti — obsojen — v sramotno smrt na vislicah! — In zakaj? Ker je hotel živeti, ker ni maral umreti v cvetu let! Ko bi ti vedela! — Še v grobu bi se obrnila in s krvavimi solzami bi rosila našo mater zemljo, na kateri se je razpasel rod samozvanih nasilnikov, krivičnikov, tatov in morilcev, ki nam siromakom, nam, ki delamo in trpimo, ne dajo živeti! –
Pa ti ne veš. Mrtva si … in mrtvi ne vidijo zla, ne čutijo gorja, ne občutijo krivic, ne boli jih človeška zloba, hinavščina in pokvarjenost, ne menijo se za ponižanja … Mrtvi so mrtvi! In blagor jim! Blagor tudi tebi, mati, ker si mrtva! Koliko hudega ti je prihranila smrt! In blagor tudi meni, ki me boleča ost krivic in zla kmalu ne bo mogla več raniti – –
Obsojenčev pogled je splaval dalje ter obstal na revni leseni koči, ki se ponižno stiska v senci dveh košatih orehov in čez njegov obraz je zbežal otožen nasmehljaj. V tej koči je prvič uzrl luč sveta in lepi obraz svoje matere, v nji je preživel svoja detinska leta.
Ni bilo bogve kako sijajno življenje — mnogokrat je bil sam doma. Medtem ko je mati garala na poljih bogatih kmetov, da je prislužila borni kruhek sebi in detetu in včasih je še tega primanjkovalo; ni imel igrač in lepih oblekic kot otroci premožnih kmetov, sosedov, a zato je bil vseeno srečen. Saj je imel mater, ki ga je tako toplo ljubila in njena ljubezen je odtehtala vse tiste dobrine, ki jih on, nezakonski sin kmečke sirote, ni bil deležen.
Kako srečnega se je počutil v njeni bližini, četudi je bil včasih lačen! … In kako si je želel, da bi ona vedno ostala pri njem, da bi ogenj njenih ljubečih očes nikdar ne ugasnil! Pa ni bilo tako. Zaman je otrok upal in želel, da bi mati ostala pri njem: smrt se ne briga za otroške želje.
Nova slika.
Spomladi je bilo. Vse je bilo v zelenju in cvetju. V gozde in vrtove se je naselilo tisoče krilatih pevcev, ki so z neumornim petjem pozdravljali prerojenje narave. Vse je klilo, brstelo, cvetelo, vse se je veselilo novega življenja. Le v leseni koči v zatišju kraj vasi ni bilo veselja. Žalost je razprostrla svoj plašč nad njo, zakaj smrt je trkala na duri.
Na revnem ležišču v temačni sobici je ležala mlada žena, njegova mati. Njen obraz je bil bled, shujšan in vanj so bili vrezani ostri sledovi bede, trpljenje in skrbi, v njenih ugašajočih očeh je pa trepetala grenka žalost.
"Moj sin," je šepetala otroku na uho, "moj ljubljeni otrok, kako nerada te zapuščam! Kako nerada umrjem — tako mlada! Pa ni drugače. — Težko mi je, strašno težko, ko te zapuščam samega, brez koga, ki bi te ljubil, ali kaj, ko si ne moram pomagati: butara, katero je življenje naprtilo na moja šibka pleča, je bila pretežka in jaz sem omagala pod njeno težo. Zdaj bom morala oditi tja, odkoder ni povratka. Nerada, a moram! Ti pa, otrok moj ljubljeni, hrabro prenašaj težko breme življenja, da ne omagaš pod njim kot sem jaz in — ne kolni njega, ki te je pripravil na svet — tvojega očeta! Tvoj oče je! – – –"
Ihtenje ji je vzelo nadaljnje besede in malo pozneje je življenski blesk njenih oči ugasnil v solzah najgrenkejše boli.
Obsojenčeva glava je klonila na prsi in po njegovih bledih licih je zdrknilo dvoje debelih solz.
Oh, mati, koliko sem izgubil s teboj! Edino bitje, katero me je ljubilo, me umelo, čutilo in trpelo z menoj! In kdo je kriv tvoji prerani smrti?
Krivica, laž, hinavščina, licemerstvo in zloba, ki so usužnjile človeštvo! In moj oče — ali ni tudi on kriv tvoje smrti? On, ki si rekla, naj ga ne kolnem, on, ki me je spočel in pogubil tebe sebi v zabavo in naslado? Da, ampak tudi on je otrok razmer in navsezadnje: ali je bil kaj slabši od ostalih? Prav nič! Milijone ljudi je na svetu, ki niso nič boljši od njega! Zato ga ne bom klel! — Tiste preklinjajmo, ki iz nas ustvarjajo to kar smo, mesto da bi iz nas ustvarili popolnejše ljudi! Pa preklinjanje, ne zaleže. Vstati bi bilo treba, se vsesti na sodni stol in soditi! Pa to še vse pride, saj človeštvo menda ne bo vedno spalo. Ds bi se le kmalu prebudilo ter se rešilo iz močvirja, v katerega so ga potisnili služabniki krivice, globe, teme in nevede – – –
Slika se širi.
Od rodne koče je pohitel obsojenčev pogled tja k domačiji njegovega dobrotnika Stiskača. Mož je bil dobrotnik tiste vrste, ki da zrno, a nazaj vzame, to je izžme, seveda iz tistega, kateremu da, če le mogoče vsaj sto zrn — kjer je preživel dobršen del svoje mladosti.
Čuden dobrotnik si bil, Stiskač! Vzel si mene — otroka brez očeta, siroto brez matere — k sebi, češ, saj revše ni samo krivo svoje nesreče, torej bi ne bilo lepo in krščansko, če bi ga pustili, da pogine zla in nevolja kakor kako zapuščeno ščene! —
Res je, da je sin nezakonske matere, ampak s tem še ni rečeno, da vsled tega človek, ustvarjen po božji podobi, ravno tako kot jaz ali ti. In navsezadnje: ali je otrok kriv, da je tako? Kaj še. Zato: bodimo prizanesljivi napram sirotku in ponudimo mu prijateljsko roko v pomoč.
Tako si govoril, Stiskač in ljudje so te hvalili kot krščanskega moža, kot nekakšnega usmiljenega Samaritana številka dve, kot človeka plemenitega srca in duše. Pa si to pohvalo zaslužil? In ali so bili tvoji nameni čisti, nesebični? Priznaj, da so bili tvoji nameni, ki si jih imel z menoj, zelo umazani in sebični in da je bila hvala, s katero so te obsipali sovaščani tudi trebušasti, rdečelični gospod župnik, nezaslužena. Saj se še spominjaš, kako si računal na dobiček, ki ga boš imel z menoj, ne?
"Fant mi ne bo povzročil preveč stroškov, koristi mi pa lahko mnogo," si si mislil. "Pojedel ne bo dosti, obiske tudi ne bo dosti potreboval — kake ponošene cunje bodo dobre zanj — zalegel pa mi bo zadosti. Dokler ne odraste, mi bo koristil kot pastir, pozneje pa mi bo delal kot hlapec in — kar je glavno — plače ne bo zahteval. Nu, ko bo enkrat odrastel, potem seve ne bo hotel zastonj delati, ampak kot njegovemu dobrotniku, tako rekoč drugemu očetu, mi ne bo treba fanta plačati tako kot bi moral plačati kakšnega drugega. Saj mi bo še iz hvaležnosti delal ceneje kakor bi morda delal drugim. Saj je še žival hvaležna svojemu dobrotniku, pa bi človek ne bil …"
Tako si računal in tvoji računi se ti niso unesli: iztisnil si iz mene kar največ je bilo mogoče. Komaj je jutranja zarja zagorela za gorami, že si me pognal z mojega bornega ležišča v hlevu ter me spodil na pašo; ko sem prignal kravo domov, si me nagnal na polje, kjer sem ti kmalu zalegel za malega hlapca; če ni bilo baš na polju dela, si me izkoriščal doma ali pa v gozdu. Brez dela me nisi pustil.
In kaj si mi dal v povračilo? Malo slabe hrane in kake ponošene cunje. To je bilo vse. Umazan si bil, zelo umazan! Ali je potem čudno, ako sem te zasovražil? Prav nič. Kdo pa bi ne zasovražil takega izkoriščevalca, skopuha in svetohlinca kot si bil ti? Vsakdo, ki bi ti prišel v kremplje.
In hvaležnost, boš ugovarjal. Kakšna hvaležnost? Zakaj? Kaj si mi storil dobrega? Nič. Slabega? Dosti. Če bi me bil pustil poginiti tedaj, ko še nisem poznal vse zlobe, krivičnosti in hinavščine sveta, bi bil storil dosti bolj hvalevredno delo! Ampak ti si hotel bogateti z mojimi žulji, zato si me vzel k sebi, zato nisi pustil, da bi me kak reven bajtar vzel k sebi, kar bi bilo stokrat boljše za me. Zato te tudi sovražim! Sovražim te, ker si pijavka in nikdar siti krvoses!"
Obsojenec se je obrnil vstran ter pljunil na tla, iz oči pa mu je planila mržnja. Pa ne za dolgo. Njegov obraz se je spet razjasnil in žarek sreče je hušknil preko njegovega obraza, kajti pred seboj je ugledal vizijo iz nekdanjih srečnih dni.
Nedeljski popoldan je. On in ona, ki je osvojila njegovo srce ter ga vkovala v okove ljubezni, sedita na mahoviti skali na robu gozda nad vasjo. On zamaknjeno tja v njen ljubki, sveži obrazek, v njene nedolžne oči, se divi krasoti njenih bujnih las, s katerimi se poigrava lahen veterc, ki brzi preko polj, ter ji govori o vroči ljubezni, ki jo v srcu občuti do nje, ona pa rdi v lica, da je podobna ravnokar razcveli vrtnici, pobožno posluša fantovo izpoved ter sramežljivo poveša oči v tla.
"Ančka, ti ne veš, kako zelo red te imam? Vse bi storil zate, tudi v smrt bi šel, če bi vedel, da bi ti to bilo v srečo. Ti si mi vse na tem svetu in rajši bi izgubil očesi, ki sta mi za teboj najdražji stvari na svetu, kakor pa tebe. Zame ni življenja brez tebe. Ti si mi v mislih vedno in povsod, ne te mislim, ko delam, nate mislim pri jedi, v cerkvi, z mislijo nate zaspim, ti si z menoj vedno in povsod. In ti? Ali kedaj misliš name, kadar me ni pri tebi? Ali tudi ti koprniš po meni kot jaz po tebi? Ali me ljubiš? — Daj, Ančka, reci, da me ljubiš kakor jaz ljubim tebe!"
"Da," komaj slišno odgovarja dekle ter pri tem še bolj zardi, "tudi jaz te imam rada, zelo rada. Ne veš, kako pogosto mislim nate in kako mi je pri tem prijetno pri srcu. In nikjer se ne počutim tako zadovoljno in srečno kot ravno pri tebi – –"
"Torej si pripravljena izpolniti mojo željo: postati moja življenska tovarišica, moja ljubljena ženka," poizveduje fant ter upre v njo pogled poln ljubezni in hrepenenja.
Dekle povesi glavico na prsa ter se trenutno zamisli. Končno ga poglede v obraz.
"Pa misliš, da bova lahko izhajala — ko sva oba tako revna?"
"Kako pa sta izhajala tvoja starša," jo zavrne on. Dekletovo vprašanje mu ni všeč. "Ali sta imela kaj več, ko sta se vzela kot imava midva? Nič več. Seve, razkošno ne bova živela, pa saj razkošje in bogastvo ni vse. Glavno, da je človek zdrav, da lahko dela in da je zadovoljen s tem kar ima. Midva sva mlada, zdrava in krepka — in kaj več si moreva želeti?"
"Res je tako," odgovori dekle, ki se že kesa, da je stavila to nepremišljeno vprašanje. "Da sva le zdrava — —"
"Ančka ljubljena," jo prekine, "ali hočeš postati moja žena?"
Dekle ga ljubeznivo pogleda: "De, ker rada te imam," in se prepusti objemu njegovih močnih rok — – –
Obsojenčevo lice spreleti blažen nasmehljaj, ki pa skoro izgine in na obrazu mladega moža se pojavi izraz tuge in bolesti.
Pred njegovimi očmi lebdi vizija tiste usodne noči, v kateri je nekdanja njegova ljubljenka izgubila življenje, on pa prostost.
Na tleh pred seboj vidi njo, katero je nekoč tako silno ljubil, o kateri je bil prepričan, da ga je ravnotako ljubila: kri rdeči njeno obleko in tla pod njo, na ustnice ji stopa krvava pena — še en hropeč vzdih, še en očitajoč pogled in mrtva je.
Pa on nima časa gledati na umirajočo, na mrtvo — on išče izhoda iz nastavljene pasti, a izhoda ni. Potem streli, detonacije, kriki ranjenih, vzduh krvi, ki brizga po tleh, po stenah – – –
Obsojenec si obriše potno čelo.
Le zakaj me je tako čudno pogledala predno je izdihnila? Kaj mi je hotela očitati? Da sem morilec? Morda. Ampak nisem bil jaz kriv. Zakaj pa se je dala preslepiti blesku zlata ter postala orodje v rokah mojih preganjalcev, izdajalka njega, ki jo je navzlic vsemu še vedno ljubil, ji vse odpustil ter ji popolnoma zaupal? —
Pa on bi je vseeno ne ubil, čeprav ga je izdala preganjalcem, čeprav je kaj takega morda zaslužila; toda ona mu je hotela onemogočiti obrambo, zato je streljal na njo. Če bi bil vedel, da je njegov odpor zaman, bi bilo morda drugače? — — Sicer pa, kaj bi zdaj obujal kes: boljše zanjo, da je mrtva, ker, če bi ga preživela, bi jo peklo in grizlo njeno izdajstvo do smrti ter jo gnalo v obup — in smrt je v primeri s tem mnogo prijetnejša. Zdaj se ji ni treba več mučiti po tem blatu, v katerega jo je pognalo življenje. Mrtva je kakor bo kmalu tudi on – – –
Obsojenčev obraz je dobil mirne, trdne poteze in polglasno je menil sam pri sebi:
Polnoči bo že — čas, da odidem tja, kjer ni muh, niti drugih težav. Sicer bi se lahko pripetilo, da bi mi rablji prekrižali moj poslednji račun — – –
Eno uro kasneje ga je jetniški paznik našel v postelji celice — mrtvega. Ležal je v mlaki svoje krvi in njegova desnica je še krčevito stiskala oster nožič. Na levici je pa bila majhna, toda globoka zareza.