Kruto življenje
| Male zgodbe iz velikega življenja Bineta Brrvinca Kruto življenje Marko Kravos |
| |||||||||
Vsi vemo, kaj pomeni beseda kruto: kruto je, če odgrizne muca kanarčku glavo in teče kri. Ali če ti kdo nalašč pohodi igračo.
»To je res posebno kruto,« je pritrdil Bine Brrvinc. »Ampak kruto je tudi, če ti kaj manjka in nisi popoln!«
Ah, saj vemo, kaj Bineta grize in mu ne da miru: to, da mu kruto življenje ni dalo, da bi imel rep.
»Kako naj bom srečen brez repa,« je godrnjal naš mravljek. »Vsi, ki dajo kaj nase, si privoščijo rep: kratek ali dolg, košat ali tenek, zavihan ali drugačen. Brez repa si čisto nag,« je jamral in pretiraval Bine.
Seveda se je takoj našel modrijan Čríčič, ki je še prilival k njegovemu obupu.
»Sicer ne vem, če tale pregovor drži tudi zate, ampak tako se reče: brez repa vsak kuža šepa. Jaz imam za vsak slučaj dva, sicer majhna ...«
»Krut in krivičen je ta svet,« je izpil Bine grenkobo spoznanja.
»Naš veliki pesnik pa pravi: močen je in lep - kdor si češe rep!« je bil razvnet od znanja Čričič, »in na Kitajskem pravijo: niti repa ni brez repa!«
Bine ni bil take vrste bimbo, da bi se cmeril za vsako figo, zdaj pa je vdrl v jok kot lokomotiva pred tunelom: aaauuuu uuuuuaa.
»Zakaj si pa ne pomagaš sam,« se ga je usmilila vila Polonica in mu še blago svetovala: »Tu blizu je semenj, tam je neznansko dosti stvari, prav gotovo bo tudi zate kaj?«
Binek si brž otre solzo in gre tja.
Kakšen hrup, glasba, vse se kadi in diši, vse kriči in ponuja blago. In glej!, takoj za prodajalcem sladke pajčevine so imeli naprodaj tudi celo vrsto repov.
»Juhuhu, kako je ta velik in močen,« se je že na prvi rep obesil Bine. »S tem bi bil tudi jaz sam prav mogočen!«
»Prav, pa ga vzemi,« mu je prikimal kmet, »ampak če kupiš rep, bo šel zraven še vol. Ne prodam repa brez voliča. Kdo bi potem kupil voliča brez repa.« Seveda je šel Bine naprej - kako bi tak nakup spravil v svojo mušjo hišico?!
Malo dlje je bila tudi muca: »Mijau, hočeš kupiti moj rep? Dam ti ga čisto zastonj. Jaz ga ne prenesem več, mijau mijau. Vedno mi kdo stopi nanj. Saj zato mi gre vedno na mij-aauu, au auuu!« »Naj bo še tako lep, če je tak, da vsi hodijo po njem, ga tudi jaz ne maram. Jaz kupujem ponosen rep, ne pa tepih,« je rekel Bine in že zagledal malo dalje naslednjega. Bil je velik in košat, imeniten konjski rep!
»Tega bom vzel, seveda, prav tega . . .« je bil Bine navdušen. Pa tudi pri tem ni šlo vse gladko.
»Če vzameš tega, me nikar ne kliči več v pomoč. In tudi muha Žuža ne bo več tvoja prijateljica, še videl je ne boš več. Kaj ne veš, da konjski rep odganja muhe in vse tako?« je bila razburjena vila Polonica.
»Zakaj pa ne vzameš raje tegale, prašičkovega? Tako lepo zavihan je.«
»Ne, tega pa ne. Tak rep je lahko samo za smeh. In še precej umazan je,« je Bine odločno odbil nasvet. Kako bi pa zgledalo: junaški mravljek v boju s sovražniki -in s prašičjim repom zadaj! Pa je bilo na sejmu še več repov. V bazenčku je na primer plavala zlata riba. . . z nežnim zlatim repom seveda.
»Na tak rep bi vsako muho dobil,« je mikalo Bineta. Niti ni bil preveč drag, ampak kaj ko se je Bine spomnil, da bi na suhem kar hitro izgubil svoj sijaj: ». . . da pa bi zaradi njega šel živet podvodo, to pa že ne! Še nisem pozabil, kako je pod morjem, kjer ribe in vsa podvodna bitja lahko samo molčijo. Da bi zaradi nekega ribjega repa zapravil svoj glas, izgubil svoj materin jezik... Tudi če bi bil rep stokrat zlat...«
»Kako si rodoljuben in značajen, Bine! Bravo Bine, da bi se le še drugi po tebi zgledovali,« ga je navdušeno poljubila na čelo vila Polonica.
»Bine, pridi, hitro pridi! To je nekaj prečudovitega, to bo res zate,« je razburjeno klical deževnik Motovilčnik, ki se je seveda tudi potikal tam, čeprav se je razumel na kupčijo kot zajec na boben. Ampak tokrat je le staknil - pavji rep! Pisan kot nobena druga stvar na svetu, velik, dolg, lahek, z velikimi mavričnimi očmi, mehek, svilen in židan ... ne, ni ga mogoče opisati, to moraš videti!!!
»To moram imeti,« je bil od navdušenja iz sebe tudi Bine: »To to to je rep mojih sanj.«
Ga je res kupil? Kaj pravite? Prav ste pomislili. Ko si ga je pomeril, ga je zanašalo sem in tja, dokler se ni spotaknil in prekopicnil na nos. Kdor se je rodil brez repa, ga tudi nositi ne zna. Kruto življenje, od katerega teče zdaj Binetu kri iz nosa.
»Saj ljudje tudi nimajo repa,« je bil zdaj drugačne pameti muren Čričič. »Če bi imeli rep, ne bi bili ljudje več ljudje ampak nemara
ptice.«
»Ja, ni to življenje kruto: da si, kar si?« Tako je potrto in že nekoliko vdano spoznaval moč usode naš Bine Brrvinc.
Nobenemu od njegovih prijateljev in svetovalcev pa ni prišlo na misel, da na primer tudi žoga nima ne repa ne glave, pa je vseeno sebi in drugim v veselje.