Krvav pot
| Krvav pot. Matija Malešič |
| |||||||||||||
V bosenskih pragozdih, prva polovica oktobra, sneg do kolena, mraz do obupa, mi brez toplih oblek ... Kdo je pač mislil v avgustu, ko smo odhajali na vojno, da nas bo sneg zalotil na bojišču ...
Ležali smo v rojni črti v snegu, srečen tisti, ki je imel pred seboj debelo drevo, pod katerim ni bilo toliko snega in katero je kolikor toliko prestregalo sovražne svinčenke.
Ljuto smo se bojevali ves dan, vse preko tega hriba, na katerem smo ležali, je šel naš napad. Ali sovražnik nas je zopet vrgel nazaj in nas hotel vreči tudi s tega hriba, pa se mu ni posrečilo. In zopet in zopet je poskušal — zastonj. In da bo zopet in zopet poskušal, smo vedeli. In zato smo ležali v rojni vrsti pripravljeni na vse, zato niso goreli ognji kje v obližju, da bi človek skočil po par urah naporne službe in se ogrel.
Z nočjo je nastopila gosta megla, streljanje je ponehavalo, se gubilo v obsežnem gozdu in tipaje poskušalo tu in tam svoje namene.
Težko nam je bilo, težko, težko ... Kakor svinec je ležalo na srcih, na oledenelih nogah, v počasno se pretakajoči krvi in kakor otrpnelih možganih ... Neznosna negotovost je vladala v nas, grozeč mir nas je samo mučil, krut mraz nas je dražil do besnosti ...
Vstati in hoditi in s tem povzročati nemir je bilo prepovedano, pravzaprav se ni moglo dopustiti enemu, ker bi potem vsi zahtevali in skočili na noge in hodili, da se ogrejejo. Tako mirno ležati v snegu je pa bilo neznosno. In vendar je moralo biti ...
Tožil bi eden, ali se je sramoval; vzdihnil bi drugi, pa ni hotel z ozirom na druge; zaklel bi tretji, ali kaj bi mu to pomagalo; lepe spomine na nekdanje čase bi priklical v glavo ta ali oni, ali potem bi mu bilo še težje; na zakurjeno peč in na bogate obede bi mislil marsikdo, ali to bi se reklo rogati se samemu sebi ... In vendar je odpreta ali oni usta, ni mogel drugače, moral je nekaj reči, zakaj pretežko in prenaporno je ležalo na nas in v nas ... Ali ni potožil, ni zavzdihnil, ni zaklel ... »Hvala Bogu ...« je rekel in izrekel s tem vse, kar je mogel izreči.
Hvala Bogu ... Bila je tožba, bil je vzdih, ne, ni bila tožba, ni bil vzdih, to se samo zdi ... Bila je popolna vdanost, bile so edine besedice, ki jih je mogel kdo izgovoriti v tem položaju. Vse drugo bi bila laž, bi ne povedalo toliko ko povesta ti dve besedi. V teh dveh besedah je ležalo vse, vse izlilo in privrelo na dan ...
Par korakov pred rojno črto so stale prisluškujoče straže, da naznanijo sovražnika, če bi se bližal. Častniki in podčastniki so nadzirali ko temne sence rojno vrsto in pazili, da ne bi kdo zaspal. Ta mir je bil mučen in grozeč ...
Tako so tekle minute, tako nas je ovijala megla vedno tesneje, tako nam je lezel mraz vedno bolj v notranjost, tako je rasla negotovost in nestrpnost ...
Naenkrat je prišlo tam od spredaj iz tiste drage pod našim hribom do nas pritajeno in negotovo in nas je pretreslo do mozga.
»Sanitejci ... a-ah ... sanitejci ...!
Moj Bog, težko nam je, ali hvala Bogu! Zdravi smo dosedaj, neranjeni! In tisti tam v dragi, v tem snegu in mrazu brez pomoči ...
»Sanitejci ... aj-me ... meni ... majko ... moja ...«
Tako strašno in kruto, neusmiljeno in bodeče nas je pretreslo.
Morda je ostal v dragi, ko smo morali nazaj; zadet se je zgrudil kje za kakim grmom ali drevesom, da ga ni nihče ni zapazil; morda je ležal do sedaj v nezavesti; morda je čisto ob sovražniku; v tem snegu in mrazu, brez pomoči ...
»Sanitejci ...«
Razdražilo nas je do skrajnosti. Čutili smo, da se godi nekaj strašnega pred nami, pa ne moremo pomagati. Ko onemoglost v sanjah, ko sanjamo, da vidimo človeka v strašnih položajih in smrtnih nevarnostih, pa mu ne moremo pomagati, nam je bilo.
»Sanitejci ...«
Kje so naši sanitejci! Daleč morajo nositi ranjence po tem snegu in v tem gozdu brez potov. Toliko ranjenih, pa samo osem sanitejcev s štirimi nosili na stotniji.
Na levi se je vnel boj in se je hitro prenesel na vso črto.
Ko je streljanje ponehalo, sem si hotel zamašiti ušesa. Čutil sem, da, če se oglasi zopet tisti ranjenec, se zgodi nekaj z menoj. Kaj da se zgodi, nisem vedel, samo čutil sem, da bi me njegov glas tiral do kaj vem česa. Morda je bila težka vest, da smo streljali v tisto smer, od katere, je prihajal njegov klic pomoči ...
Precej časa je vladal molk. Hotel sem se tolažiti, da ne bo več zval na pomoč, ali i tolažba je bila trpka in temna. In če ne kliče več na pomoč, kaj se je zgodilo z njim ...
To je tako padalo na živce ko svinčena šiba na golo telo.
»Ajme meni, majko moja! Sanitejci ...« je prišlo obupno skozi meglo in noč.
V meni je vzkipelo in zavrelo od silne razburjenosti in napetega napora živcev.
Nekdo blizu mene je vzdihnil in ga pomiloval. Nekdo je rekel nekaj podobnega, kakor da kaj bi imeli mi tožiti, ki smo dosedaj zdravi ...
»Sanitejci ...«
Vsem se nam je zarezal ta obupen klic po pomoči ko z noževo ostrino v srce.
»Sanitejci ... sa-ni-tej-ci ...«
Obupneje, kakor obdano s tiho grozo poslednjega napora pred smrtjo je prišlo do nas.
To je bilo preveč in pregrozno, da bi mogli dalje mirno in brez pomoči prenašati.
Skočil sem na noge in se ves tresel in šklepetal z zobmi.
»Gospod poročnik, tu je treba pomoči!« »Kako?«
»Jaz se javim prostovoljno, da grem ponj!«
»Jaz ti ne morem dovoliti, pojdi k stotniku!«
Odšel sem nazaj do stotnika, ki je sedel sključen pod debelo smreko na svoji spalni vreči.
»Gospod stotnik, pokorno naznanjam, pred našo rojno vrsto je neki ranjenec, ki neprestano kliče na pomoč!«
»Saj ga čujem! Ali naših sanitejcev ni tu, in pa ...«
»Gospod stotnik, pokorno naznanjam, jaz se javim prostovoljno ...«
»Enoletni prostovoljec ...«
Stotnik je malo dvignil glavo in rekel s takim glasom ti dve besedi, da sem obmolknil. Ni rekel drugega, samo ti dve besedi, ali vedel sem dovolj, tako jih je izgovoril: To se pravi iti naravnost sovražniku v naročje. In pa lastna nevarnost med obema linijama. Kdo ve, kje je pravzaprav, morda čisto ob sovražniku. To je napol blazno početje ... ali vendar ...
Molk je vladal nekaj časa.
»Sanitejci ...« je prišlo napol umirajoče do nas.
»Pojdite! Srečen pot! Čuvajte se! Vzemite tri može s seboj! Vrnite se zdravi!« je rekel stotnik hitro in odločno.
Odšel sem nazaj in povedal poročniku uspeh moje ponudbe. Poročnik je poslal na vod vprašanje, kdo se prostovoljno javi. Javili so se vsi. Izbral sem tri od svojega roja! Savo, Spira in Mija.
»Tak srečen pot! Pa glej, da se zdrav vrneš!« je rekel poročnik.
Šli smo, prestopili rojno črto, prestopili prisluškujoče straže, katerim sem še posebej zabičal, da ne smejo pozabiti, da smo mi spredaj in da nas pri povratku ne postreljajo.
Sedaj smo bili prvi proti sovražnikovi strani.
Opreznost, opreznost in opreznost in previdnost!
Gozd je bil gost, sneg do kolena, počasi smo šli navzdol, se prijemali za veje, da nismo spodrsnili in se skotalili navzdol. Veje so nas bile po obrazu in prijemale naše tornistre, kakor bi nam branile naprej. Skoro na vsakih deset korakov smo se ustavili in obstali ko pribiti in prisluhnili naprej in na desno in levo. Šele ko smo se prepričali, da se nikjer nič ne giblje in ne preži sovražno na nas, smo nadaljevali pot.
Šli smo naravnost navzdol, glas je prihajal nekoliko z desne strani, mislil sem, da bo gozd v dragi bolj redek in bom tam laže zavil na desno.
Naenkrat sem se spomnil, da nisem že precej časa čul klica tistega ranjenca, ki ga grem iskat.
Ustavili smo se in prisluškovali, prisluškovali. Ni se oglasil.
Srce nam je bilo, da smo ga čuli; naporna hoja nam je vzvalovila kri po žilah, mokroto smo čutili, mraza ne, mokrota se je že mešala s potom.
»Ne oglasi se!« sem rekel pritajeno. To so bile prve besede, ki sem jih spregovoril med potom. Molčali smo, ker smo se zavedali nevarnosti.
Niso odgovorili, le napeto so prisluškovali.
»Mislim, da gremo v pravi smeri! Tam doli zavijemo na desno! Naprej!« sem rekel čez nekaj časa, ko se le ni naznanil.
In zopet smo šli, previdno, oprezno smo šli, vsaka žilica je trepetala v nas, možgani so bili napeti, vsi smo mislili eno.
Zdelo se mi je, da smo šli dolgo, predolgo, pa še nismo čuli, da bi se znova oglasil, Parkrat smo že postali dalje nego je treba tistemu prisluškovanju za lastno varnost, pa le nismo čuli, da bi klical na pomoč.
Postal sem silno nemiren. Šele sedaj mi je planilo z vso silo v glavo spoznanje, kaj pravzaprav delam in v kako negotovo in dvomljivo stališče sem se podal, In kakor nehote mi je hipno šinila v misel jeza, zakaj se sedaj ne oglasi. Ko smo bili tam gori, je v kratkih presledkih klical sanitejce, sedaj molči, sedaj, ko moramo biti — sodeno po potu, ki smo ga prehodili — čisto blizu njega.
Zopet smo stali in prisluškovali napeto in pozorno, jaz že nemirno in nestrpno.
»Sanitejci ...«
Zavpil bi od veselja. Tam od desne in od blizu je prišel glas, veliko razločeneje je prišel ko do tam gori, ali i veliko tožneje in bolj proseče in bolestneje.
Zavriskalo mi je srce, že sem čutil zadoščenje ko da stojim ob njem in ga vprašujem, kje je ranjen, in ali je že obvezan. Pozabil sem na mokroto in utrujenost in napor.
Tiho veselje sem začutil: na sovražnika EJnismo zadeli, brez nezgode se vrnemo z ranjencem ...
»Spremenimo smer! Na desno!«
Nismo naredili tri korake, ko smo naenkrat obstali ko odreveneli, kri je burno zavalovila v nas, srce je zatolklo v presenečenju ko morda nikdar poprej v življenju.
»Stoj! Ko tu?« je zavpil glas iz megle čisto od blizu,
Vedeli smo dovolj.
Niti trenili nismo. Kri nam je naenkrat zastajala po žilah.
»Ko tu?« je vprašal tisti glas vdrugič.
Molk, neznosen molk. — Čul sem, kako mi burno bije srce.
»Ko tu?« je vprašal tisti glas vtretjič, hitro in nezaupno in sovražno.
Potem se je zgodilo vse hipno in komaj da sem se dobro zavedel: »Ha, Švaba...« je rekel isti glas, in puška je počila. Sss ... sst ... Počile so tri, pet, deset pušk ...
»Doli ...« sem šepnil.
Ali nisem še dobro zgovoril, se je že zgrudil longin Sava na kolena in jeknil: »Majko moja ...«
»Ajme meni ...« je zastokal v drugem hipu Mijo.
Neznana moč mi je stisnila srce. Tako mi je bilo kakor do tedaj še nikoli, niti v najhujših bitkah nisem čutil do tedaj tega kakor takrat. Če bi prišlo par hipov prej, nego smo zopet začuli klic ranjenca, bi me ne zadelo ni napol toliko kakor sedaj, ker sem bil pripravljen na kaj podobnega. Ali ravno v hipu, ko sem pozabil na to nevarnost, je iztegnila svojo železno roko in nas zgrabila.
»Majko moja ...«
»Ajme meni ...«
Predobro sem vedel, kaj pomenita ta dva klica. Segla sta mi trdo in zlov srce. Padel sem po dolgem v zaril glavo v belo vsebino.
Preko mene je sikalo, ob meni se je zapikalo v sneg in zemljo. Nekaj je padlo name; morda sem ranjen, sem pomislil; ali ne, ne boli me; morda je bila vejica, ki jo je odbila svinčenka. In če bi bil ranjen, ne bi se ganil. Krčevito sem se pritiskal k zemlji, najbolj glavo. Začutil sem moker sneg na licih in ustnicah, ali vse telo je drhtelo ko v vročnici.
Sedaj ne poka več samo tistih deset pušk ko v prvem hipu, sto in sto jih poka od sovražne strani, sto in sto od naše.
In mi ležimo v sredi: naše krogle gredo preko nas in sovražne gredo preko nas; naše lomijo in odtrgavajo vejice po drevju in sovražne odtrgavajo in lomijo vejice po drevju; naše se zapikavajo poleg nas v zemljo in sovražne se zapikavajo poleg nas v zemljo; naša nas more zadeti in sovražna nas more zadeti. Naši mislijo, da je začel sovražnik zato tako divje streljati, ker si hoče preskrbeti najprvo ognjeno premoč in potem naskočiti, zato odgovarjajo; sovražnik strelja, ker smo mi zadeli nanj, pa morda misli, da nas je več in hočemo napasti, pa ako je ena patrulja, jo je treba uničiti ...
Stiskal sem se k zemlji, ne bi dvignil glave za ves svet ne ... Zdaj zdaj boš ranjen, zdaj ... čuj, morda ta, ki tako brenči ... morda ta, ki tako sika ... morda ta, ki si dela s takim ropotom pot skozi veje ...
Strojne puške so začele ropotati; sikanja in brnenja ni bilo več mogoče spraviti v en pojem, tako hitro je bilo in toliko ga je bilo.
Krčevito sem se pritiskal k zemlji, ves sem se tresel, ali mislim, da ne od mraza, zakaj vroče mi je bilo po hrbtu. Zdaj boš zadet ... morda celo od lastne svinčenke ... od zadaj bo prišla in se zarila v trebuh, ali v srce, ali v glavo ... Morda ne boš niti jeknil, ko bi mignil, se boš preselil na drugi svet ... Ali pa ... o moj Bog — težko ranjen, ne bo ne za živeti ne za umreti ... Pa boš v smrtnem boju klical mater in sanitejce, kakor je storil tisti, ki smo ga hoteli rešiti ... Čuli te bodo naši, kakor smo čuli prej tega, smilil se jim boš, ali nibče se ne bo upal iti v gotovo smrt ali ranjenost ...
V obupnosti sem začel moliti v svojem srcu ... Prositi, da bi me obvaroval Bog pred smrtjo ali ranjenostjo, se nisem upal, prosil sem ... molil sem samo, naj mi bo milostiv ...
Strašne trenutke sem preživel. Ko je streljanje ponehavalo, ko se je le semintja še katera zapičila poleg mene, sem še vedno ležal krčevito pritisnjen k zemlji. Šele ko je streljanje popolnoma prenehalo, sem začel misliti, kaj sedaj. Najprvo sem premislil sebe: pri glavi sem začel in se premislil vse do pete, kako je z mojimi udi, in nisem li morda dobil kak spomin. Kakor čudež — zdravo kožo sem imel, vsaj čutil nisem ničesar.
Še nekaj časa sem ležal mirno in se nisem ganil. Potem sem previdno malo dvignil glavo in prisluhnil. Mir. — Više sem dvignil glavo in natančneje prisluhnil. Mir. — Oprl sem se na roke in napeto prisluhnil naprej. Mir. — Pokleknil sem na obe koleni in prisluškoval: Čul sem pritajeno govorjenje. Bil je sovražnik.
Klečal sem nekaj časa in napeto mislil. Sto načrtov mi je šlo pobliskovo po glavi na vprašanje: kaj sedaj in kako sedaj?
»Špiro!« sem rekel tišje nego je govoril sovražnik.
»Čujem!« je odgovoril še tišje Špiro. »Sava!« sem rekel.
Sava ni odgovoril.
Splazil sem se po vseh štirih do njega in se sklonil nanj in prisluhnil, da-li še diha. Težko, pretrgano in hropeče je dihal.
»Si-li težko ranjen, Sava?«
»Težko ...«
»Kje?«
»Prsi ... Ne da se dihati ...«
Nisem videl rane v noči, s tresočo roko sem mu odpel tornistro, plašč in bluzo in srajco. Gorko tekočino sem začutil pod prsti — njegova kri je bila.
»Špiro!«
»Čujem!«
»Pridi bliže!«
Obvezala sva ga. Na levi strani je prodrla krogla v prsi — prav natančno nisva mogla videti, na katerem mestu. Nekje na hrbtu je izšla ven. Obvezala sva mu ves hrbet in vse prsi, deloma s srajco, ki sva jo vzela z njegove tornistre. Najmanj trikrat sva morala prestati, ker je Sava bolestno zaječal. — Potem sva se splazila k Miju, ki je sedel v snegu in držal nogo z obema rokama in se nemirno zibal semintja ko da ga silno boli, pa si hoče s tem lajšati bolečine.
»Jeli težko, Mijo?«
»Desna noga! Boli ... ajme, boli ...«
»Obvezat te treba!«
»Sem se že obvezal!«
»Ali bi mogel hoditi?«
»Ne morem!«
Nemo sem se oprl na puško in zatisnil oči. Položaj je bil strašen.
Iti nazaj in zahtevati pomoči?! mi je šinilo skozi glavo.
Brezupno!
Kaj storiti?
»Špiro, kaj misliš?«
»Težka stvar! Jaz ne vem, kako bi ...« Da bi vzela vsak enega na rame? Ne bi šlo, jaz bi ne zmagal enega po poti navzgor, poleg tega ne moremo Save kar na hrbet vzeti z ozirom na njegovo rano.
Ali bi nesla enega nazaj in se potem vrnila po drugega?!
Ne, ne, ne! Vdrugič bi ne zapustil naših in se podal v tak položaj! Enkrat človek poskusi, vdrugič ne! Poleg tega bi bilo kruto in sramotno pustiti enega v taki bližini pred sovražnikom samega ...
Kaj storiti?
»Sanitejci ...« je zamolklo in težko jeknil tisti ranjenec, po katerega smo šli in katerega sem v teh hipih pozabil.
Tedaj je bila mera polna. Moj Bog ...
»Mijo, skušaj na levo nogo!«
»Ne morem!«
»Moraš! Drugače ostaneš tu! Naslonjen na puško boš že nekako kobacal do naše rojne vrste!«
Mijo je poskušal, ali je omahnil in bolestno zastokal. Sovražni pogovor je hipoma obstal, morda so ga čuli.
Grobna tišina.
»Tak ne stokaj! Zopet bodo streljali, če stokaš!«
»Boli!«
»Alo, vstani!«
Pomogla sva mu na levo nogo in mu dala puško v roke. Opiraje se na naju in na puško je prišel do Save.
»Ne stokati, Sava, drugače nas čujejo in bodo zopet streljali! Vem, da boli, ali premagaj se!«
Dvignila sva ga, Špiro pri glavi, jaz pri nogah. Mijo se je oprl na puško in Špira, in tako smo naredili par korakov navzgor. Meni je bilo ko da imam dve rani, Mijevo in Savinovo, tako me je pretreslo njuno trpljenje. Vedel sem, da sta si razgrizla z zobmi ustnici do krvi, samo da bi ne zastokala od bolečin.
Težko, težko je šlo, spodrsevalo nam je, veje so nas bile po obrazu, nam ovirale pot, pa nam tudi služile, da smo se prijemali zanje in si pomagali naprej. Vroče mi je bilo od napora in skrbi, ali ena misel mi je dajala moč: z vsakim korakom si bliže naših, z vsakim korakom dalje od sovražnika. Ali i za vsakim korakom sem malo postal in prisluhnil, dali ni čul sovražnik tega koraka.
Naenkrat se je Mijo opotekel, Špiro ga je hotel ujeti, ali je samo nerodno izpustil Savo, ki je omahnil.
Mijo je zavpil od bolečine, ko je padel na ranjeno nogo, Sava je glasno jeknil, ko je omahnil.
Kri mi je oledenela po žilah — že je zapokalo od sovražne strani, že so odgovorili naši, že je sikalo zlokobno po gozdu in okoli nas.
Isti prizor ko prej, ko so streljali naši in sovražnik. Samo da se je med streljanjem Špiro naenkrat stresel in iztisnil skozi zobe: »Prokleto .. .«
Svinčenka mu je prebila levo roko ...
Tedaj me je zgrabilo s tako divjo silo, da bi zavpil: »Tu sem, pa še mene ranite! Kaj mi mar! Če so že vsi trije, naj bom še jaz, se vsaj ne bo imel kdo pritožiti, če ostanemo vsi štirje na mestu in čakamo, kaj pride!«
Ali nisem zavpil, le nepremično sem ležal in se krčevito pritiskal k zemlji.
Ko je streljanje prenehalo, je odvrgel Špiro tornistro in me prosil, da ga obvežem.
»Špiro, prosim te, ako i kako moreš z desno roko, pomagaj, da spravimo Savo naprej.«
»Bom!« je rekel Špiro skozi zobe, zakaj krčevito jih je stiskal, da bi ne zastokal.
Sedaj sem prijel jaz Savo pri glavi in Mijo se je oprl name, Špiro ga je prijel z desno roko pri nogah. Ali ko smo ga dvignili, mi je naenkrat padlo v glavo, kako to, da je naenkrat tako voljan in ne govori. Temna slutnja se me je polastila, Stresel sem ga.
»Sava, čuješ!«
Sava je odgovoril tiho in vdano in proseče in komaj slišno kakor bi se ravnokar prebudil iz nezavesti: »Pustite me, da mirno umrem ...«
»Za božjo voljo, Sava ...«
»Pustite me!«
»Za nobeno ceno! Naprej, Špiro!«
Vse, kar se je od tu dalje zgodilo, se mi zde kakor temne in težke sanje. Mrzlična negotovost in trpka zavest se me je polastila, da nam more Sava umreti v rokah, da je zato treba hitro naprej, hitro do naših. Ali hitro ni bilo mogoče, padali smo na kolena, veje so nas divje bile po licih in rokah, napor je bil silen in mrzličen. Kaj so trpeli šele ranjenci, če je bilo meni tako ...
Kolikokrat smo obstali, da sem pritisnil uho na Savine prsi in prisluhnil, da-li še diha — ne vem; kolikokrat je Mijo trpko vzdihnil in se naslonil z vso silo name, da sem omahoval pod težo — ne vem; kolikokrat sem čul, da je oni ranjenec še zval sanitejce — ali se mi je samo tako dozdevalo — ne vem; da je Špiro škrtal z zobmi, pa ni izrekel tožeče besedice, — se komaj spominjam.
Pot se mi je zdela dolga, dolga, brezkončna, s krvjo zarisana ...
Slednjič so mi začele moči pešati, nisem mogel dalje nositi to dvojno breme: Savo in deloma Mija, ki se je vedno bolj in težje opiral name.
Položila sva s Špirom Savo na sneg, sedel sem poleg bjega — temno se mi je delalo pred očmi.
»Kaj vam je ?« je vprašal Špiro in me je stresel z zdravo roko.
»Nič, nič! Ne morem dalje! Ostani pri teh dveh! Pokličem naše!«
Planil sem pokonci in hitel po gozdu navzgor. Zdelo se mi je, da sem zopet močan in spočit, ker sem bil sam.
Kmalu sem zadel na stražo. Malo je manjkalo, pa bi streljala, tako nevzdržno sem prilomastil in nisem na prvi klic obstal. Poročnik je takoj poslal pet mož po ranjence. Odnesli so jih k sanitetnemu podčastniku, ki jih je bolje obvezal nego jaz in jih potem poslal dalje do zdravnika.
»Stotniku moraš poročati! Mislili smo, da se sploh ne vrneš!« je rekel poročnik.
Odhitel sem k stotniku. Predno sem zinil eno besedico poročila, me je vprašal:
»Ste ga prinesli?«
»Nisem, gospod stotnik!«
»Kako to?«
»Vsi trije možje moje patrulje so ranjeni ...«
Stotnik se je nekoliko dvignil na spalni vreči in rekel čez nekaj časa temno: »Sie konnen abtreten!«
Iz glasu sem spoznal, da ni stotnik najboljše volje. Iz glasu sem spoznal ... da, da, stotnijo sem mu zmanjšal za tri izkušene in hrabre vojake ...
Opotekaje sem se vrnil na svoje mesto v rojni črti.