Krvavi zid

Krvavi zid Lojze Zupanc

Spisano:	Uredila Azra Selimanović
Viri:	Zupanc, Lojze (1967). Krvavi zid. Maribor: Obzorja. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

KRUH

Zmeraj se razžalostim, kadar zagledam odvrženi kos kruha v kotu šolske veže ali v razredu pod klopjo.

Ondan sem ponevedoma stopil na kruh, ki ga je bil izjedljivi učenec vrgel pred vhodna vrata naše šole. Najbrž je tisti kos kruha pohodilo že mnogo nog, ker je bil umazan in blaten. Najbližjemu učencu sem rekel, naj ga pobere in odnese domov ter nadrobi kokošim. Res ga je pobral, toda ko sem mu obrnil hrbet, ga je vrgel pod bližnji grm.

»Neumni otrok,« sem zagodrnjal, »saj ne veš, kaj delaš!«

Vendar me je tolažila misel, da bodo tisti košček kruha mogoče le pojedle ptice, ki so se spreletavale tam okrog. Spomnil sem se tudi, kako me je pred dolgimi, dolgimi leti, ko sem bil še majhen, kot ste zdaj vi, moja babica učila spoštovati kruh. Kos kruha mi je po nesreči padel na tla. Pobral sem ga, babica pa se ni zadovoljila s tem, ampak mi je ukazala: »Poljubi kruh, ki ti je padel iz rok!«

Kruh!

Med narodnoosvobodilno vojno so partizani skoraj pozabili izgovarjati to besedo. Takrat ni bilo kruha dovolj niti za civilno prebivalstvo, kaj šele za borce, ki so prezebali po zasneženih hostah in često tudi stradali. Toda za okupatorje je bilo kruha več ko preveč, ker so plenili, .izpraznjevali skladišča po mestih in kašče po vaseh.

Tudi švabska posadka v Škofji Loki je imela bele moke na pretek in loški pek je moral tujim vojakom peči kruh, zamešen iz moke, ki so jo fašisti naropali po slovenskih vaseh. Vsako jutro se je pred pekarno ustavil tovornjak in Švabi so nanosili nanj polne vreče belega kruha.

Kruh!

»Samo enkrat bi se še rad najedel kruha, preden umrem,« je vzdihoval ranjenec v partizanski bolnišnici nekje ob Poljanščici.

Kruh! Kruh!

»O, da bi že pregnali fašiste z naše zemlje, da bom spet videl mater in jedel njen kruh!« je tožil lačni partizan v hosti.

Kruh! Kruh! Kruh!

• Te besede so podžigale partizane v boju za svobodo slovenske domovine.

Tudi v borbi, ki se je pred dvajsetimi leti razvnela v Rovtah pod Blegošem, so partizani premagali okupatorje. Pod večer je komandir škofjeloške čete ukazal osmim partizanom, ki so znali govoriti nemški, naj se z zaplenjenim švabskim tovornjakom naslednje jutro odpeljejo v Škofjo Loko po kruh za partizansko bolnišnico.

In glejte! Drugi dan se je zeleni tovornjak že navsezgodaj ustavil pred loško pekarno. Z njega so poskakali partizani, preoblečeni v nemške uniforme, in oblastno zakoračili v pekarijo. Eden izmed njih pa je zarjovel:

»Brot! Schnell! Schnell! Schnell!« 

In loški pek jim je tudi to jutro po drugič napolnil vreče z belim in še vročim kruhom, ki ga je bil pravkar potegnil iz peči. Partizani so vreče s kruhom zmetali na kamion ter odropotali iz mesta proti partizanski bolnišnici nekje ob Poljanščici.

A komaj so se odpeljali, že se je pred pekarno ustavil drugi tovornjak, s katerega so poskakali Švabi, ošabno odkorakali v pekarno, njihov podoficir pa je kot vselej tudi to jutro zarjovel z bikovskim glasom:

»Brot! Schnell! Schnell! Schnell!«

Pekarna pa je bila — prazna. Prestrašeni pek jim je povedal, da je dnevno peko kruha za loško posadko pravkar oddal osmim — nemškim vojakom.

Tedaj so Švabi spoznali partizansko ukano. S praznimi vrečami in dolgimi nosovi so se vrnili v postojanko ter povedali komandantu, kako in kaj. Ta pa je besnel in klel, a vse zaman. Prebrisani partizani so zaplenjeni kruh tačas že delili med ranjence v bolnišnici nekje ob Poljanščici, za katero ni vedel nihče, nihče, tudi švabski komandant iz Škofje Loke ne!

TRIJE KURIRJI

Nekega dne so se do zob oboroženi Nemci napotili iz Škofje Loke proti Blegošu, da bi pregnali partizane. Bil je čas košnje in kmetje so kosili po blegoških lazih in fratah.

Prejšnji večer pa so se trije partizanski kurirji vračali z Malenskega vrha v Poljanski dolini proti Blegošu. S seboj so imeli važno poročilo za štab. Dolga pot jih je utrudila in ker je bilo do Blegoša še daleč, so sklenili, da bodo prenočili na vozu sena, ki ga je bil neki kmet pustil ob cesti, da bi ga naslednji dan z volmi potegnil na domače dvorišče. Trije kurirji so zlezli na voz, se zakopali v seno in sladko zaspali.

Naslednje jutro pa jih je prebudilo glasno govorjenje. Previdno so poškilili izpod sena in zagledali — Nemce, ki so se prerivali ob vozu, švabski oficir pa je žolčno kričal na frice in jim ukazoval, naj voz priključijo koloni, da bodo imeli seno za svoje konje, ki so vlekli topove proti Blegošu.

Kaj pa zdaj? Kaj so hoteli trije kurirji? Potuhnili so se, kjer so bili, in Švabi so jih z vozom vred odpeljali v Žetino, vasico pod Blegošem.

V vasi pa so se Švabi razlezli ko ščurki po hišah in zahtevali od kmetov žganja, kruha in mesa. Česar jim kmetje niso sami dali, so nasilno vzeli.

Nazadnje so odšli v neko hišo še tisti frici, ki so stali ob vozu. Težke brzostrelke so pustili kar na vozu s senom.

Takrat pa so se trije kurirji izkobacali izpod sena. Poskakali so z voza, izpregli tri švabske konje, jih zajezdili, še prej pa vzeli švabske brzostrelke, ter odpeketali v partizanski štab na Blegošu.

Še tisto popoldne so Nemci nadaljevali hajko proti Blegošu. Spotoma pa so na osamelem gabru ob poti zagledali v nemščini napisano pismo, ki so ga bili tjakaj razobesili trije pobegli kurirji. In brali so:

ZAHVALJUJEMO SE VAM ZA BRZOSTRELKE. KAR POGUMNO DALJE, KAR POGUMNO! ČAKAMO VAS, DA VAM BOMO Z VAŠIMI BRZOSTRELKAMI PREREŠETALI KOSTI. SMRT FAŠIZMU!

PARTIZANI

BORBA ZA OSLA

V Dražgošah je med narodnoosvobodilno vojno živel kmet, ki je imel osla, s katerim je pred vojno odnašal mleko v Železnike. Partizani, ki so morali na svojih pohodih po Selški dolini in po Jelovici prenašati težka bremena, pa so se spomnili nanj. Poslali so kurirja h kmetu, naj si od njega izprosi osla za prenašanje tovora. Kmet je imel partizane rad, pa jim je osla dal. A da bi žival ne prišla prazna k borcem, ji je na tovorno sedlo naložil moko, mast, fižol in krompir. Tako so partizani dobili tovorno živinče in še tri vreče živeža, ki se jih je raz¬veselil zlasti njihov kuhar.

Kmalu sta osel in kuhar postala prijatelja. Na hajkah in pohodih je osel nosil polne vreče, kuhar pa se mu je često oddolžil s tem, da je prihranil zanj kakšen posladek; če drugega ne, vsaj skorjico suhega kruha, ki ga je imel osel nadvse rad.

Nekoč pa je osel ušel iz partizanskega taborišča in se pasel po rebreh Jelovice, s tem pa Švabom, ki so tisti dan vohljali okrog Jelo¬vice, izdal partizanski položaj. In že so pričeli Švabi kar na slepo srečo križem kražem nabijati z minometi po jeloviških hostah. Ko so pričele mine treskati okrog osla, jo je ubral v hosto, kjer so se partizani že pripravljali na borbo, da bi Švabom vrnili milo za drago.

Nemci so se razvili v strelsko vrsto in se po oslovi sledi korak za korakom približevali gozdu, da bi presenetili partizane. Ti pa niso spali! Komaj je švabsko streljanje prejenjalo, komaj so se Švabi približali hosti, so borci užgali po njih, da so jih pribili k zemlji. Ko pa je Švabom priskočila na pomoč nova četa fašistov, so se partizani odločili za taktičen umik. Med streljanjem so se posamič umikali globlje v gozdove.

Na vrsto je prišel tudi kuhar. Brž je oslu natovoril prazen kotel in kuhinjske priprave, da bi se z njim vred umaknil na varnejši kraj. Sivčka pa je prav takrat pograbila takšna trma, da se ni in ni hotel premakniti z mesta. Mudilo se je. Ko je četni komisar spoznal, da z oslom ne bo nič, mu je na boku naglo izrezal v dlako peterokrako zvezdo, okrog vratu pa mu je obesil hlebec kruha in listek z besedilom:

TO DAJEMO OSLU ZA POPOTNICO, DA NE BO V ŠVABSKEM UJETNIŠTVU POGINIL OD GLADU.

In ko so se vsi partizani umaknili na varnejši položaj, so Švabi jurišali na osla, ki je ko okamnel še vedno trmasto stal na mestu. Ujeli so živega in ga med petjem hitlerjanskih pesmi odvlekli s seboj v radovljiško postojanko, kjer jih je njihov komandant ozmerjal, da so osli, ker so v borbi s partizani pridobili samo — osla.

SMREčICA

Novoletna jelka!

Najlepše počastimo novo leto, če okrasimo smrečico s svečicami in mu jih prižgemo v pozdrav.

Kadar se od nas poslavlja staro leto, me moji šolarčki vselej pregovore, da grem z njimi v gozd po novoletno smrečico. Izprosimo si jo od dobrega soseda.

»Le pojdite v mojo goščo pa si jo izberite in posekajte, v šoli pa jo okrasite s svečkami, da boste svečano proslavili novo leto!« nam dobrodušno odgovori.

Meni pa je vsako leto hudo pri srcu, kadar potlej v razredu pri¬žgemo svečice na smrečici, a tega učencem ne morem povedati, da bi jim ne skalil sreče, ki jim v soju novoletnih svečk gori v radostnih očeh. Takrat se vselej spomnim na majhno, majhno smrečico, ki je rasla na Jelovici in izdala ranjenega partizana . ..

Sredi mrzle, mrzle zime, ko je jeloviške hoste pobelil sneg, sta se dva partizana znašla v švabskem obroču. Junaško sta se borila, da bi se prebila skozi sovražnikove vrste, a enega je pokosil rafal, da je omahnil s prestreljenimi nogami.

»Oj, tovariš, pusti me, da izkrvavim, kjer ležim!« je zastokal. »Sam pojdi naprej! Srečno pot! Mogoče se boš živ rešil od tod.«

Drugi partizan pa je razgrebel sneg in nanosil smrekovih vej v kotanjo. Nanje je položil ranjenega tovariša, ga z vejami pokril in dejal:

»Švabi imajo sledne pse, zato te bom zasul s snegom. Ko pa bo nevarnost mimo, bom prišel pote in te odnesel k dobrim ljudem.«

In je ranjenca zagrnil s snegom, na gomilo pa zapiknil v snežno odejo majhno, majhno smrečico ter tako zaznamoval ranjenčevo skrivališče. Potlej se je sam boril in boril, dokler se ni živ in zdrav prebil skozi sovražnikov obroč. Zaman so ga Švabi zasledovali po gazi, ki jo je bil padani sneg takoj za njim prekril. Lezli in sopli so za njim skozi zasnežene hoste, a četudi so imeli s seboj slednega psa, ki je besno in divje bavkal, ga niso izsledili. A ko so tako šli in šli, je nekemu Švabu spodrsnilo, ko je hotel preskočiti gomilo. Da bi ne padel v sneg, se je ulovil za smrečico in jo — izpulil. . .

Smrečica brez korenin? Nemški vojaki so buljili vanjo in zasumili, da nekaj ni v redu. In brž so z gomile, pod katero je ležal ranjenec, razgrebli sneg.

»Rolfi!« je skozi hosto zadonel surovi klic švabskega lajtnanta.

Pritekel je sledni pes in se zagrizel v vrat nesrečnega partizana.

Naslednje jutro je njegov tovariš našel bednika z razgrizenim in od pasjih zob razmesarjenim vratom. In vse smreke na Jelovici so povesile zasnežene veje, ko so slišale, kako partizan objokuje mrtvega tovariša. Meni pa je vsako leto hudo pri srcu, kadar v našem razredu pri¬žgemo svečice na novoletni smrečici, le svojim šolarčkom tega ne morem in ne morem povedati, da bi jim ne skalil sreče in veselja, ki jim v soju novoletnih svečk gori v radostnih očeh.

PLAŠLJIVI ZAJČEK

Bila je trda zima. Borci Cankarjevega bataljona so se zadrževali v Poljanski dolini in s sabotažnimi akcijami vznemirjali fašistične postojanke v vaseh ob Poljanščici. Takrat partizani še niso imeli dovolj orožja, zato pa so bili pogumni. Njihov priljubljeni komandant Stane Žagar jih je vodil od zmage do zmage.

Mrzlega decembrskega dne pa je bataljon dobil ukaz, naj skozi vas Javorje odide v Selško dolino. Na tem pohodu so se borci ustavili v Rovtah, da bi tamkaj prenočili. Porazdelili so se po hišah, kjer so jim domačini postregli z žganci in jabolčnikom.

Naslednje jutro pa jim je kurir iz Škofje Loke prišel že navsezgodaj povedat, da gre proti Rovtam švabska četa stoenainsedemdesetega policijskega bataljona. Cankarjevci so pred vasjo pripravili zasedo in ko so se Nemci približali, se je zgodilo nekaj nepričakovanega: pod nekim grmom so partizani prebudili zajčka, ki je plašno skočil čez cesto in jo mimo švabske kolone ubral čez zasnežena polja. Nemci so vodili s seboj sledne pse. Ko so le-ti zagledali bežečega zajčka, so se vodnikom iztrgali iz rok ter jo bevskajoč ucvrli za zajcem. Nemci so se nagnetli v gručo in krohotajoč se opazovali pasjo hajko na zajčka.

Lepšega si partizani niso mogli želeti! Ležeč za drevesnimi debli in za skalami, so užgali po Švabih, ki jim je v trenutku zamrl smeh na spačenih obrazih.

Boj je bil kratek, saj je trajal komaj petnajst minut. Na robu hribovske vasice je obležalo šestinštirideset Nemcev, drugi pa so se brezglavo zapodili v beg, kakor malo prej plašljivi zajček.

Po tej bitki so partizani povečali število svojega orožja za osemintrideset odličnih pušk, šest strojnic in šest pištol ubitih fašistov. Dobro oskrbljeni z avtomatskim orožjem in strelivom, tako da je imel poslej vsak osmi borec avtomatsko orožje, so se borci napotili v Selško dolino novim zmagam naproti.

Vaščani v Rovtah pa se še danes smejejo, kadar se spomnijo, kako je plašljivi zajček pomagal partizanom, da so zmagali nad okupatorji.

ZELNATE GLAVE

Med okupacijo je na Jesenicah živel partizanski zaupnik Jože, ki je nekega dne dobil naročilo, naj prenese sto izvodov Slovenskega poročevalca z Jesenic na Javornik za tamkajšnje privržence Osvobodilne fronte.

Bilo je sredi novembra. Prvi sneg je pobelil Gorenjsko, Jože pa je vzel sanke, naložil nanje kad, na dno kadi Slovenske poročevalce, na časopise pa pritrdil drugo dno in napolnil kad z zelnatimi glavami. Ko je vlekel natovorjene sanke proti Javorniku, mu je pomagala žena.

Prav tisti dan pa so Nemci poostrili nadzorstvo na mostu pred Javornikom. Ko sta Jože in njegova žena pririnila sanke do mostu, ju je zaustavila nemška straža. Švabski vojak se je zadrl:

»Halt! Kam pa vidva?«

»Saj vidite,« je mirno odgovoril Jože. »Zelnate glave peljeva na Javornik do znanca, ki nama bo posodil ribežen, da jih bova zrezala za kislo zelje.«

Toda nezaupljivi Nemci, ki so ju obstopili, so vse zelnate glave pometali iz kadi v sneg, misleč, da je med njimi skrito orožje. Ko pa so prišli do dna kadi, so z dolgimi nosovi zijali v prazno kad. Pometali so zelnate glave nazaj v kad in dovolili Jožetu ter ženi, da sta sani s polno kadjo prepeljala čez most.

Kad je bila težka, saninec slab, pa sta se Jože in žena zaman naprezala, da bi sani premaknila z mesta. Tedaj so priskočili nemški stražarji, se uprli v sanke in jima uslužno pomagali prepeljati tovor na nasprotni breg.

»Hvala lepa!« je rekel Jože, preden so se Nemci poslovili. Ali ko so bili Švabi že tako daleč, da ga niso mogli slišati, se je na vsa usta zakrohotal:

»Vidiš, žena, pa sva le srečno prepeljala čez most partizansko časopisje in zelnate glave. Uspelo nama je zato, ker imajo tudi Švabi — zelnate glave.«

PREBRISANI KUHAR

Kuhar Gubčeve brigade se je nekega večera skoraj zjokal, ker lačnim in prezeblim borcem ni mogel skuhati večerje.

»Nocoj, tovariši, boste morali oditi brez večerje spat!« jim je dejal in se klavrno naslanjal na mrzel kotel. »Niti ščepca moke ni¬mam, da bi vam vsaj močnik skuhal, niti enega krompirčka nimam, da bi vam postregel vsaj s krompirjevo juho. A nič se ne žalostite! Prisegam vam pri partizanski puški, da vam bom jutri skuhal takšno kosilo kot še nikoli in da se boste najedli, da vam bodo kar trebuhi pokali.«

Borci so s praznimi želodci polegli sredi gozda v mah, za vzglavje so imeli skale, in utrujeni od naporov zaspali ter sanjali o obljubljenem kosilu.

Vsi so spali, le ubogi kuhar vso noč ni zatisnil očesa. Bedel je in razmišljal, kako bi prišel do hrane, da bi izpolnil obljubo, ki jo je dal tovarišem. Vstal je še pred dnem, prebudil tri tovariše in jih pregovoril, da so šli z njim.

»V vas gremo,« jim je dejal. »Če drugega ne, krompir bomo zanesljivo dobili in ga prinesli semkaj. Pojdite z menoj, da mi ga boste pomagali nositi!« Šli so na pot. Bilo je še zelo zgodaj, ko so prispeli v vas Kamence pri Novem mestu. Tamkaj pa so že bili italijanski vojaki, ki so še pred dnem vdrli v vas in iskali ter vohljali po bajtah, hlevih in skednjih, da bi našli kakega partizana. Ker pa je bilo vse njihovo delo jalovo, so pričeli vlamljati še v kokošnjake. Podavili so vse kokoši in jih zmetali na kup, da bi jih odnesli v Novo mesto in si s pečenimi kokošmi omastili brade.

Iz zasede na kraju vasi pa so njihovo početje opazovali partizanski kuhar in njegovi trije spremljevalci.

»Vrag naj me vzame, če bodo te kokoši kdaj poromale v fašistične trebuhe!« je mrmral kuhar. Preden pa so fašisti podavljene kokoši odnesli s kupa, je ustrelil mednje in se pričel na vso moč dreti:

»Gubčeva brigada, v napad! Tretji bataljon Cankarjeve brigade, naprej! Juriš na fašiste! Juriš! Hura! Hura! Hura!«

»Juriš! Hura! Hura!« so se za njim drli še njegovi trije tovariši, kar jim je grlo dalo. Vmes pa so streljali, da so krogle žvižgale preplašenim fašistom okrog ušes. In ko je vsakdo vrgel iz zasede še ročno bombo med fašiste, je nastal že takšen preplah, da so vsi fašisti na- brusili pete in izginili iz vasi, v smrtnem strahu pa seveda pozabili na podavljene kokoši.

Zdajci so štirje partizani planili h kokošim, jih zbasali v torbe in nahrbtnike ter se veselo vrnili v gozd, kjer so še vedno spali lačni borci.

Kuhar je brž zakuril pod kotlom, zavrel vodo, oskubel in očistil kokoši, jih pometal v kotel in pripravil takšen obed, da so ga tovariši od veselja objemali.

Prebrisanega kuharja, ki se je domogel do kokoši, je pohvalil tudi komandant Gubčeve brigade. Ker pa se je hotel z njim pošaliti, mu je za obed prepustil samo kokošjo glavo in perut, rekoč:

»Tebi, kuhar, pripada kokošja glava, ker si takšen pametnjak, da ti podobnega ni v vsej brigadi. Pa peruti tudi pojej, ker si takšno ugnal, da so fašisti odfrčali, ne da bi pobrali podavljene kokoši!«

Prebrisani kuhar pa je iz žepa privlekel pečeno kokošje bedro, ki ga je bil že prej skril, in se zasmejal:

»Malo mi privoščiš, tovariš komandant, če misliš, da se bom mastil samo z glavo in perutničko, ki imata več kosti kakor mesa.

Ker so fašisti na pete na glavo odbedrili iz vasi, pa mislim, da sem si menda prislužil tudi tole bedrce.«

In je med smehom zagriznil z zdravimi zobmi v pečeno kokošje bedro.

VESELA ZGODBA IZ BOHINJA

Sredi vročega poletnega dne se je švabska patrulja osmih mož od¬pravila na obhod po bohinjskih vaseh, kjer so po bajtah stikali za partizani, ker jih je nekdo naplahtal, da se po hišah skrivajo gošarji. A četudi so iskali in iskali, niso nikogar našli.

Na povratku proti Bohinju pa so se preznojeni Švabi odločili, da se bodo ohladili v mrzli Savi. Brž so se slekli, pustili obleko, obutev in orožje na bregu, sami pa poskakali v mrzle valove bistre Save. Med plavanjem in čofotanjem po vodi pa so kričali in se smejali, tako da niso slišali, kdaj se je iz bližnje hoste po tihem približala skupina partizanov, ki so urno pobrali obleke, čevlje in puške ter izginili nazaj v hosto.

Lahko si mislite, kakšno veselje je zavladalo v partizanski četi, ko so borci prinesli zaplenjeno orožje, čevlje in obleko tistim partizanom, ki so bili vsega tega že tako potrebni kakor suha zemlja blagodejnega dežja.

Pa si lahko tudi mislite, kako debelo so zijali Švabi, ko so se po kopeli v Savi skobacali na breg in videli, da so jim neznanci vzeli vse razen spodnjih hlač, ki jih je imel vsakdo na sebi?

Švabi so preklinjali ko Turki in se jezili na »bandite«, ki pa so bili že daleč daleč. A vsa jeza jim ni nič pomagala, kajti ostali so v samih spodnjicah. Nekaj časa so brezglavo tekali po bregu, končno pa so se takšni, kot so bili, zapodili proti postojanki.

Pravijo, da se Bohinjci še nikdar niso tako nasmejali ko takrat, ko so gledali, kako so Švabi v gosjem redu in v samih spodnjicah paradirali mimo njihovih hiš.

SOD—BOMBA

V partizanski bolnišnici nad Cerknim je zmanjkalo hrane za ranjene borce. Skupina kurirjev je odšla v dolino, da bi pri kmetih zbrala nekaj živeža za bolnišnico. S seboj so imeli samo eno puško in pet nabojev.

V vaseh okrog Cerknega so jim kmetje dali vrečo moke, vrečo makaronov, dve vreči krompirja in dežo masti. Neki sadjar, ki je imel v svoji kleti sod mošta, jim je daroval tudi sladko pijačo, natočil pa jo je kar v pločevinast bencinski sod, ker druge primerne posode ni imel. Seveda je prej skuhal lug in posodo z njim dobro izmil, da bi mošt ne smrdel po bencinu. Največji in najmočnejši kurir si je naložil sod z moštom na krepka ramena, drugi so si otovorili polne vreče in se veselo napotili proti bolnišnici Franji.

Pot jih je vodila po skalovitem gozdu visoko v hribe. V rebreh nad cesto pa so kurirji zašli v fašistično zasedo. Lahi, ki so bili skriti za skalami, so užgali po njih. Kurirji so polegli. Tisti, ki je imel puško s petimi naboji, pa je pričel streljati proti fašistom, da je tovarišem kril umik pred napadalci.

Hrust, ki je nosil na hrbtu železen sod, zvrhano poln mošta, pa je med umikom začutil, kako je sovražnikova krogla udarila v sod in ga preluknjala, da je sladka pijača klokotaje iztekla na zemljo. Prazen sod pa je kurirja tako razjezil, da ga je treščil med skale. Med hrupnim bobnenjem in žvenketanjem se je prazen sod valil po rebri navzdol, poskakoval od skale do skale, dokler ni zviška treščil med fašiste, ki so mislili, da je mednje prigrmela bomba. Od strahu so jo ucvrli v dolino.

Kurirji so pobrali odvržene fašistične puške ter se s hrano in orožjem srečno vrnili v bolnišnico. Sladkega mošta ranjencem sicer niso prinesli, a zavest, da so fašiste nagnali v beg, je bila tudi sladka.

ŠVABSKI OBED

Fašistična patrulja se je ustavila na Malenskem vrhu. Švabi so se razlezli po vaških bajtah in zahtevali od kmetov, naj jim skuhajo obed.

Trije Švabi pa so si sami pomagali: eden je zasliševal in zastraševal kmeta Posevčnika, medtem ko sta dva odšla v shrambo ter ukradla prekajeno svinjsko kračo, zajeten hleb rženega kruha in zelenko žganja.

Potlej so vsi trije odšli v sosednji skedenj, da bi ukradeno použili.

Tamkaj pa sta v senu ležala dva partizanska kurirja. Ko sta sli¬šala, da so v bližini Nemci, sta se zarila v seno in se potajila, preden so trije Švabi prišli v skedenj na obed.

Bilo je vetrovno. Pred Jakopinovim kozolcem je bil visok zlog žaganic, ki jih je burja podrla, da so se z ropotom zrušile na kup. Švabi se še niso lotili ne jedi ne pijače, vse so pustili vnemar ter pohiteli venkaj, misleč, da so vas napadli partizani. .

Medtem sta partizanska kurirja pobasala v torbo vse, kar so si Švabi pripravili za obed, ter jo niz breg ucvrla v bližnjo hosto.

Ko so se Švabi vrnili v skedenj in pogrešili kračo, kruh in žganje, so se tako razjezili, misleč, da so jim vse to pokradli »kameradi«, da so se vsi frici nazadnje stepli med seboj in s krvavimi ter obuškanimi buticami zapustili Malenski vrh.

PRAŠIČEK IN DESET BRZOSTRELK

Zadnjo zimo okupacije je trda predla tudi Nemcem na Gorenjskem. Končno so bili tudi sami siti vojne, ker so vedeli, da jim hiše' in družine v Nemčiji razbijajo in pobijajo zavezniška letala. V okupiranih gorenjskih vaseh pa so jih iz dneva v dan napadali in preganjali hrabri partizani. Nič več niso bili varni življenja. Brž ko so zapustili utrjene postojanke, je bilo že po njih.

Tudi hrane proti koncu vojne ni bilo več toliko ko v prvih letih okupacije, dokler so bili še na vrhuncu moči, dokler so lahko še brez¬skrbno odhajali na hajke, požigali gorenjske vasi in kmetom kradli živež in živino.

Tako se je godilo tudi nemškim vojakom, ki so se zabarikadirali v tržiško postojanko. Zato je njihov poveljnik nekega dne ukazal desetim vojakom, naj odidejo v bližnjo vas Paloviči, kjer naj kmetu zaplenijo prašiča, da bodo za novoletni obed imeli pečenega prašička.

Rečeno — storjeno! Na starega leta dan se je deset z brzostrelkami oboroženih Švabov odpravilo v Paloviče, kjer so ustrahovali kmeta, da jim je »poklonil« edinega pitanca. Grozili so mu namreč z internacijo, če bi jim prašiča ne dal, češ da ima zveze s partizani.

Tistega dne pa se je v hosti nad Paloviči utaborila partizanska četa, ki je bila tudi lačna, kajti borci so bili že nekaj dni brez živeža. Komandir čete je poslal tri borce v Paloviče, naj si pri tamkajšnjih kmetih izprosijo vrečo krompirja in pehar moke za močnik. Partizani so odšli, a še preden so prišli v vas, so že od daleč zagledali Nemce, ki so pred svinjakom klali zaplenjenega prašiča, da bi ga odpeljali v Tržič.

Partizani so se previdno približali kmetiji in najprej »položili« stražarja, ki so ga bili Švabi pustili pri brzostrelkah, prislonjenih na podstenje kmetove hiše, nato pa iz zaplenjenih švabskih brzostrelk užgali po vsiljivih gostih ob zaklanem prašiču. Nemci so jo ucvrli v takšen dir, da bi jih ne ulovil sam hudir, in partizani niso videli drugega ko njihove podplate. A ušel jim je en sam, vsi drugi pa so prerešetani od krogel obležali nedaleč vstran.

Gospodar je bil tako srečen, da je partizanom podaril vrečo krompirja in pehar moke, za nameček pa jim je dal še polovico zaklanega prašička.

Tako so naslednji dan imeli za novoletni obed svinjsko pečenko partizani, ki so se še bolj ko novoletnega kosila veselili desetih brzostrelk, katere je Švabom zaplenila hrabra trojka.

CEFIZELJ

Cefizelj, ki ga imam v mislih, ni razbojnik, o katerem je pisal Fran Milčinski — Fridolin Žolna, ampak izdajalec, o katerem še dandanes govore starejši ljudje v Zadrečki dolini. Nihče ni vedel, od kod se je priklatil v Bočno in bagljal od hiše do hiše ter vohljal in prisluškoval, kaj Bočani govore o partizanih. Vse pa je še gorko nosil Švabom, ki so se ugnezdili v vaški šoli. Bočani so ga sovražili kakor pravcatega razbojnika — zato so mu tudi vzdeli ime Cefizelj.

Takrat so se partizani zadrževali v hostah Menine planine. Ko so zvedeli, kdo je Cefizelj in kaj počne, so sklenili, da ga bodo kaznovali.

Mlad partizan je predlagal: »Kar počakajmo nanj v zasedi in počimo ga, da bomo pred izdajalcem imeli mir!«

»Ne! Nekaj boljšega sem si izmislil!« je odvrnil partizanski komandir.

In je naročil trem najpogumnejšim partizanom, naj se preoblečejo v civilne obleke ter gredo pod večer v bočensko krčmo, kamor je za Judeževe marke prihajal pit Cefizelj.

Še tistega večera so se v bočenski krčmi zares pojavili trije fantje, ki jih niso poznali ne Bočani ne Cefizelj. Usedli so se za mizo in naročili liter vina, nato pa se pričeli potiho pogovarjati. Cefizelj je napel ušesa in slišal:

»Ali že vesta, da bo jutri zvečer v Bočni sestanek s partizani?« je pričel prvi neznanec.

»Ne!« je odkimal drugi.

»Kje pa, kje?« je zaradovedil tretji.

»Kar tukajle!« je pojasnil prvi.

»V tejle krčmi?« se je začudil drugi.

»Kaj se ne boje, da bi jih presenetili Nemci?« se je zavzel tretji.

»Kaj bi se bali!« je rekel prvi. »Saj so vendar oboroženi. Če pa bodo Nemci le prišli, se bodo z njimi udarili!«

Cefizelj je brž plačal zapitek, odšepal v šolo in povedal Švabom, kaj je slišal. Oj, to je bila novica, vredna suhega zlata! Ves naslednji dan so se Nemci posvetovali, kje in kdaj naj napravijo zasedo, da bi partizane žive ujeli in poslali v celjski Pisker, zloglasno ječo za zavedne Slovence.

Komaj se je dodobra zmračilo, so se Nemci odplazili proti krčmi in jo obkolili, v šoli pa so pustili enega samega stražarja. Potlej so tamkaj dolgo v noč stali in zmrzovali, a pričakali niso niti enega partizana. Poparjeni so se vrnili v šolo, ko je ura že odbila polnoč.

Na šolskem pragu so se spotaknili ob mrtvega stražarja. Zdirjali so v šolo in zagledali gole postelje, prazno shrambo za živež in izpraznjene zaboje za strelivo.

Tačas ko so zmrzovali za vaško krčmo, so jim partizani izpraznili »kasarno«, pobrali posteljne odeje, zalogo hrane in municije, obleko in obutev ter vse skupaj odnesli v črno noč.

Tako si partizani niso mazali rok s krvjo izdajalskega Cefizlja, ki so ga Švabi še tisto noč poiskali in odgnali v hosto za vasjo, kjer so ga ustrelili v prepričanju, da jih je naplahtal...

KAČJA SLINA

Bataljon Prešernove brigade je počival v vasi Jamnik na severnem pobočju partizanske Jelovice. Prejšnji dan je borcem odpovedal mitraljez, zato jim je komandant brigade ukazal, naj ga popravijo. A da bi partizani ne izdali svojega položaja Švabom, ki so hajkali okrog Jelovice, so v kup gnoja, ki je bil za hlevom, izkopali luknjo in potisnili vanjo cev popravljenega mitraljeza ter spustili v gnoj nekaj rafalov. Mitraljez je brezhibno deloval.

Streljanje pa je le privabilo iz hiše gospodinjo, ki je planila za hlev in zajavskala:

»Ježešmarička pomagaj! Ja, fantje, kaj pa počnete? Samo poglejte, kako ste mi razkopali gnojni kup!«

Partizanom pa se je le čudno zdelo, zakaj ženska zganja takšen hrup zaradi razkopanega gnoja. Tedaj pa se je nekomu posvetilo v prebrisani glavi, da ženska najbrž nekaj skriva. Izpred hleva je vzel gnojne vile in razmetal gnojni kup. Med delom so okrog njega postavali tovariši in ga spodbujali: »Le počasi in previdno! Počasi in previdno!«

Ni minilo pet minut, ko je radovednež privlekel iz gnojnega kupa zajetno pletenko. Odprl jo je in poduhal. Kar zamižal je od ugodja in po bradi se mu je pocedila slina.

»Kaj pa je v pletenki?« so zaradovedili tovariši.

»Ah!« je blaženo vzdihnil. »Kačja slina!«

In že je nagnil steklenico ter nekajkrat krepko potegnil iz nje. Ko se je odduškal, jo je podal najbližjemu tovarišu.

Tako je pletenka romala iz rok v roke. Partizani so pili žganico, ženska pa se je privoščljivo smejala, rekoč:

»Le pijte ga, fantje, če ste ga že našli! Bog vam ga žegnaj! Ga pa že bolj privoščim vam kakor Švabom, pred katerimi sem ga tudi skrila in nanj že tudi — pozabila.«

STRAH IMA VELIKE Očl...

Bilo je že proti koncu vojne. Nemški okupatorji, ki so imeli postojanko v Škofji Loki, so hajkali za partizani po Poljanski dolini in ropali ter požigali vasi pod Blegošem. Vedeli so sicer, da bodo tudi v drugi svetovni vojni poraženi, a kadar konj crkava, obupno bije in brca z nogami.

Sredi zadnje zime pred koncem vojne so se ustavili v Šutni, majhni vasici pod Blegošem. Četudi jih je bilo ko bolh na mladem psu in četudi so bili do zob oboroženi, pa jim je takoj srce padlo v hlače, če je v bližini le počila partizanska puška.

Patrulja petnajstih Švabov se je ustavila pred Dolenčevo hišo in jo obkolila. Pet mož je navalilo v bajto, kjer so pretaknili vse kotičke. A ko so se prepričali, da je zrak čist, so ošabno posedli za mizo, po¬klicali še »kamerade«, ki so stali pred hišo, ter zahtevali od gospodi¬nje, naj jim prinese, kar ima v shrambi najboljšega, da se bodo odteščali.

Gospodinja jim je prinesla kruha, slanine in žganja, samo da bi se jih čimprej odkrižala, kajti v hiši je imela ranjenega partizana, ki pa ga je zadnji trenutek skrila pod muznik kmečke peči, nanj pa nametala stare cunje in blatne čevlje. Na srečo v to staro šaro ni nihče od Švabov drezal, ko so vohljali in stikali po hiši.

Tako so Švabi, zbrani v topli izbi, jedli slanino in kruh, da jim je kar za ušesi pokalo, jedačo pa pridno zalivali z žganico.

Takrat je v sosedni kamri zadrdrala ura budilka, ki jo je bila gospodinja že zjutraj navila. Ker je stala na posteljni omarici, je drdralo, kakor da bi nekje v bližini zapela partizanska strojnica. Nemci so se tako prestrašili, da so pustili vse vnemar in jo ucvrli iz vasi k svoji enoti.

SLAMNATI MOŽ

V puštalskem gradu pri Škofji Loki so se med okupacijo naselili nemški vojaki. Švabski komandant, ki je bil vinski bratec, pa je vsak večer odšel s skupino oboroženih vojakov v bližnjo Plevno, kjer je bila gostilna. Tamkaj so Nemci pili in pili ter peli švabske pesmi in se veselili. Kadar so se vračali v Puštal, so šli zmeraj ob živi meji nad Okornovo brvjo.

To so zvedeli partizani, ki so jim nekega večera pripravili zasedo. A da bi dobili vse Švabe čimbolj na kup, so si izmislili zvijačo.

In ko so potlej nekega večera Švabi spet zapustili gostilno v Plevni ter se vračali proti Puštalu, so zagledali, da se za živo mejo premika nekakšna postava.

»Halt!« so zakričali, a neznani možak se je še in še premikal. Na povelje komandanta so švabski vojaki izstrelili celo salvo v neznanca onstran žive meje. Brž ko je možak padel, so Švabi praščili skozi živo mejo k ubitemu neznancu, da bi videli, koga so podrli. Zbrali so se na kup in se krohotali, da je odmevalo od Lubnika, ko so spoznali, da so s kroglami prerešetali — slamnatega moža.

Slamnati mož pa je bil vaba, ki so jo tjakaj postavili partizani in jo pripeli z zanko na žico, napeto med dvema količkoma. Sami so se skrili v zasedo pod brvjo, na vlečni vrvici pa so slamnatega moža počasi vlekli proti sebi.

Komaj so se Nemci zbrali ob slamnatem možu, je izpod Okornove brvi zalajala partizanska brzostrelka — in vsi Švabi so dali življenje za slamnatega moža.

KAKO JE KURIRČEK PEPČEK PRIŠEL DO PUŠKE

To se je zgodilo med italijansko okupacijo v Kočevju.

Petnajstletnega kurirčka Pepčka so poslali iz Starega Loga na Rog, da bi tamkajšnjim partizanom oddal važno pošto. Srečno se je prebil skoz gozdove in čez planjave prav do globokega jarka ob železniški postaji v Kočevju.

Na stranskem tiru kočevske postaje pa sta takrat dva italijanska vojaka stražila vagon z orožjem in municijo. Pepček je že hotel prečkati tirnice, da bi čimprej prišel na cilj, vendar tako poceni tudi ni hotel prodati svoje glave fašistoma, ki bi streljala nanj, če bi ga opazila. Zato je sklenil, da bo še počakal, dokler se ne bo stemnilo, da bi v zavetju temne noči laže uresničil svoj načrt. Tako se je v jarku pritajil pod košat grm, ki je rastel ob progi, in opazoval stražarja, ki sta se sprehajala ob vagonu.

Bil je že pozen mrak, ko si je prvi stražar nažgal cigareto. Pa si je tudi drugi stražar zaželel kaje, zato je z osornim glasom velel prvemu, naj mu da cigareto, češ da je svoje pozabil v stražarnici. Vojak, ki je kadil, pa se je pozabljivcu privoščljivo smejal in ga dražil:

»Če nimaš cigarete, pa si vtakni v usta prst in ga sesaj! Moje cigarete že ne boš kadil.«

Ta posmeh je drugega stražarja tako razkuril, da je na tovariša nameril puško in mu zagrozil:

»Če mi ne daš cigarete, te ustrelim!«

Po neprevidnosti pa je zares pritisnil na petelina in ker je že pri odhodu na stražarsko mesto pozabil zapeti varovalo, je zagrmel strel in fašist s cigareto se je s prestreljenim srcem zgrudil na črno zemljo.

Nesreča je ubijalca tako prestrašila, da je z glasnim vzklikom: »O, mamma mia!« zapustil stražarsko mesto in stekel proti železniški postaji, kjer je bilo stražarsko poveljstvo.

Takrat pa je kurirček Pepček planil iz skrivališča k ubitemu fašistu in mu odvzel puško, iz njegovih nabojnjač pa pobral vse naboje, nato pa v zavetju mraka, ki se je gostil v temo, brž pretekel železniško progo in izginil v gozdičku onstran tirnic.

SEDEM MITRALJEZOV

Med narodnoosvobodilno vojno se je v hosti pod Storžičem ustavila skupina sedmih partizanov. Bili so slabo oboroženi, saj je samo en borec imel mitraljez, vsi drugi pa zarjavele lovske puške. A ker so bili lačni, so se pod noč zglasili na samotni kmetiji in prosili gospodarja, naj jim da jesti.

Kmet je bil plašljivec in jim ni hotel odpreti, češ da so partizani slabo oboroženi in da mu bodo Švabi požgali hišo, če jih bodo našli pri njem.

»Le odprite nam, oče!« ga je pred zaklenjenimi hišnimi vrati nagovarjal partizanski komandir Pavle. »Ko bomo zmagali, vam bomo povrnili, kar bomo zajedli.«

»Ojej, vi — pa zmagali!« se je norčeval kmet. »S čim pa boste zmagali, revčki, ko še dobrih pušk nimate! Nemci pa imajo mitraljeze!«

»Tudi mi imamo mitraljeze, oče!« je rekel partizanski komandir. »Sedem nas je in sedem mitraljezov imamo.«

Zdaj je radovedni kmet odprl vrata. Prvi je vstopil v temno vežo komandir z mitraljezom na ramenu.

»No, ali imam mitraljez ali ne?« je pozdravil gospodarja.

Kmet je začudeno bolščal v borca in obstal v veži, komandir pa je naglo odšel v sobo, odprl okno in ponudil svoj mitraljez tovarišu pred hišo. Ta je z mitraljezom na ramenu stopil v vežo in mimo gospodarja pohitel v sobo, kjer je skozi odprto okno podal mitraljez tretjemu tovarišu ...

Tako so storili vsi in kmet je kar strmel in od začudenja sklepal roke, ko je videl, da so vsi zaporedoma vstopili v vežo z mitraljezom na ramenu.

Potlej so borci edini mitraljez in lovske puške odložili v temni kot veže, češ da orožje ne spada v gostoljubno hišo, sami pa posedli za mizo.

Kmet je odšel v kamro in zbudil ženo, da bi borcem skuhala večerjo. Nato je obstal pred mizo, kjer so počivali partizani, in veselo vzkliknil:

»Saprabolt, fantje, oboroženi pa ste, oboroženi! Zdaj pa se že lahko odpočijete v moji hiši, saj če bodo prišli Nemci, jih boste zlahka vse pokosili.«

In dal jim je obilno večerjo in mošta, da so se borci do sitega najedli in napili, nato pa se sredi noči vrnili v hosto.

GOJZARJI

Ali ste že kdaj pomislili, da vojaki, ki kar naprej in naprej korakajo, raztrgajo tudi mnogo čevljev?

Tako je bilo tudi s Švabi, ki so med okupacijo korakali po cestah naše izdane domovine, dokler niso raztrgali škornjev in čevljev, v katerih so prikorakali iz Hitlerjeve Nemčije.

Lepega dne so se zbosili tudi Švabi, ki so se po okupaciji Gorenjske nastanili v Škofji Loki. Iz dneva v dan so hajkali za partizani — nič čudnega, če so se jim na škornjih preluknjali podplati... Njihov komandant, vajen ropanja, pa je poslal dvajset Švabov v Žiri in jim ukazal, naj žirovskim čevljarjem zaplenijo vse gojzarje ter jih pri¬peljejo v Loko, da jih bo razdelil med vojake, ki z raztrganimi škornji niso mogli hajkati za partizani po dražgoških hostah.

Rečeno — storjeno! Švabi so se oborožili s puškami, splezali na tovorni avtomobil in se odpeljali v 2iri, kjer je že takrat imela skoraj sleherna hiša odličnega čevljarja, ki je imel več parov narejenih gojzarjev. Tako je bil plen, ki so ga Švabi nakradli v Žireh, kar izdaten. Naložili so zaplenjene gojzarje na tovornjak in se odpeljali proti Škofji Loki.

Poljanska partizanska četa pa je od kurirja, ki je prinesel novico o dogodku v 2ireh, še pravočasno zvedela za švabsko ropanje. Blizu Žirov so borci na ostrem ovinku pripravili Švabom zasedo. Izpod- žagali so visok hrast, ki je rastel nad cesto, še prej pa na njegov vrh navezali dolgo jekleno žico. Ko se je švabski kamion približal zasedi, so za žico potegnili in košato drevo je tik pred tovornjakom zgrmelo na cesto.

Švabi so odreveneli, partizani pa so užgali na stoječi tovornjak.

»Roke kvišku in takoj s kamiona, ali pa vas bomo vse postrelili!« je skrit v zasedi zagrmel komandant Poljanske čete.

Švabi so poskakali s tovornjaka in se z dvignjenimi rokami vdali borcem. Le dva sta jo hotela pobrisati, a partizanske krogle so ju prikovale k zemlji.

Zdaj so borci planili iz skrivališča in — en, dva, tri! — so bili Švabi razoroženi. Nato so se morali še sezuti in partizani so bose nagnali proti Loki.

Tako so pogumni borci Poljanske čete priborili še več čevljev, kot so jih bili Švabi pokradli žirovskim čevljarjem. Vsak je dobil par novih gojzarjev, kamion pa so polili z bencinom, ga zažgali in zrinili v prepad pod cesto.

ZDRAVILO ZOPER KAŠELJ

Partizanske enote, ki so se borile na Kočevskem, so pošiljale lažje bolnike na osvobojeno ozemlje, da bi se tamkaj odpočili, si opomogli in utrdili zdravje. Tako je prišel v Črnomelj »na oddih« tudi neki partizan, ki zdravnikov ni maral in je odšel kar naravnost v lekarno po zdravilo zoper kašelj, ki ga je mučil že dva tedna.

Črnomaljskemu magistru Špiru Vrankoviču pa je tedaj pomagal v lekarni škofjeloški trgovec Lukšev France, ki je bil z Gorenjskega nasilno preseljen v Srbijo, od koder pa se je zatekel v osvobojeno Belo krajino. Četudi se na prodajo zdravil ni kaj dosti spoznal, kaj hudega ni mogel zagrešiti, ker ni razen ricinusovega olja, aspirina in kamilic lekarna premogla nobenih zdravil.

Magister Vrankovič je odšel na neko sejo in Lukšev France je ostal sam v lekarni. Kar vstopi mlad partizan in potoži:

»Tovariš, strašno kašljam. Daj mi kakšna uspešna zdravila zoper kašelj! Ali nimaš nobenih kapljic?«

Lukšev France pa mu je dal zavojček kamilic in škatlico aspirinov, rekoč: »Skuhaj si tale čaj in popij zvečer vročega, vmes pa použij eno ali dve tableti. Dobro se boš spotil in odleglo ti bo.«

»Kakšne tablete pa so to?« je vprašal partizan.

»Aspirin tablete.«

»Saj me ne boli glava!« je vzkliknil partizan. »Si pa že takšen ko tisti vojaški zdravnik, ki mi je v kadrovskem roku dal aspirin, ko sem si na pohodu ožulil noge. Kaj drugega mi daj!«

In ker ni in ni odnehal, češ da hoče imeti kapljice zoper kašelj, je Lukšev France pograbil steklenico, vlil iz nje za polno žlico tekočine, ter dejal:

»No, ti bom pa dal kapljice, da bo mir. Zini!«

In je vlil bolniku v usta — ricinusovo olje.

Ko se je magister Vrankovič vrnil s seje, mu je Lukšev France povedal, kako je opravil z nadležnim partizanom, lekarnar pa se je smejal in vprašal:

»Pa misliš, da mu bo ricinusovo olje pomagalo? To vendar ni zdravilo zoper kašelj.«

»Vem, da ni! Ampak mislim, da mu bo le pomagalo. Prvič bo še zakašljal, drugič pa si verjetno ne bo več upal...«

PREBRISANA ŽENA

V Dolenji vasi ob Selščici je živela žena, ki je imela moža v partizanih. Ta je večkrat o mraku prišel domov po hrano za borce, ki so se zadrževali v hosti pod Topolskim vrhom.

To pa je zvedel zlobni sosed, ki je vse izdal Nemcem v Škofji Loki. In nekega pomladnega večera so Švabi prišli v Dolenjo vas ter pripravili zasedo. Ko se je dodobra znočilo, so videli, da se je hiši približala temna senca in izginila vanjo; bil je partizan, ki je prišel k ženi na obisk. Komaj je za seboj zaklenil hišna vrata in se sezul, da bi se od dolge in naporne hoje odpočil, so že prišli Švabi in razbijali po vratih.

»Odprite! Odprite!« so se drli.

Prebrisana žena pa je brž obula moževe čevlje, moža pa skrila v prazno kad, ki je stala v temnem kotu veže, in nametala nanj staro obleko, povrh pa stresla še dva mernika narezanega krompirja, ki si ga je bila čez dan pripravila, da bi ga naslednji dan posadila. Nato je pogumno odprla dveri.

Nemci so se usuli v vežo in kričali:

»Kje imaš moža partizana?«

»Kdo vam je pa to natvezel?« se je smejala hrabra žena. »Moj mož je že dve leti v Nemčiji na delu. Odšel je tjakaj, da bi se izognil nadležnim partizanom, ki so ga silili, naj odide k njim v hosto. Sploh ne vem, če je še živ, ker mi že dolgo ni nič pisal.«

»Videli smo tvojega moža bandita, ko je šel v hišo!« so jo navijali.

»Motite se!« je zatrjevala. »To sem bila jaz, ki sem izpred skednja prinesla v vežo narezan krompir, da ga bom jutri posadila. Le poglejte, če je resnica ali ne!«

Stopili so h kadi in buljili vanjo ko neumni voli.

»Lažeš, ženska!« je kričal vodja švabske patrulje, ki je z baterijo v roki svetil po sledi in našel v blatnih tleh stopinje okovanih čevljev.

»Ne lažem!« je vztrajala pogumna žena. »To je sled mojih čevljev. Vojna je, obutve ni, pa nosim stare moževe čevlje.«

Ukazali so ji, naj se sezuje, in prešteli žeblje v čevljih in odtiske v blatnih tleh. Ko pa so se prepričali, da se stopinje v blatnih tleh od skednja do hišnih vrat točno ujemajo z velikostjo čevljev in številom žebljev na podplatih, so ji — hočeš nočeš — morali verjeti.

Tako so z dolgimi nosovi odšli po izdajalskega soseda, češ da jih je nalagal, in ga odgnali v škofjeloške zapore, kjer so mu zabili v kosti takšen strah, da ni nikoli več po nepotrebnem čvekal.

Tako je prebrisana žena rešila moža partizana, ki se je po odhodu Švabov izkobacal izpod krompirja v kadi, napolnil nahrbtnik s hrano za tovariše in se veselo vrnil v hosto.

BELA MOKA ZA PARTIZANE

Med narodnoosvobodilno vojno je bilo hudo za kruh. Posebno partizanom ga je zmeraj manjkalo, zato je borcu, ki je kdajkoli potrkal na okno kmečke hiše, najbolj ustregla tista gospodinja, ki mu je odrezala zajeten reženj kruha.

V neki vasi sredi Selške doline pa je med vojno živela kmetica, ki ji noben partizan ni rekel drugače ko Skopušnica, ker je bila skopa, da ni nikoli nikomur dala niti koščka kruha, Četudi je imela v kašči rumene pšenice na pretek. Če je lačni kurir sredi noči potrkal na njene dveri in jo poprosil za kruh, je zajavskala:

»Kruha bi rad? Bog pomagaj, kje ga naj pa vzamem! Saj ga še sama nimam. Žetev je bila slaba, a še tisto siromačijo, kolikor sem v kašči imela pšenice, so mi zaplenili požrešni Nemci. Ne, kruha ti pa zares ne morem dati!« je lagala.

Tako je vsakega partizana, ki se je ustavil pri njeni hiši, praznih rok in praznega želodca odgnala izpred praga.

Prišel pa je dan, ko je Skopušnici zares zmanjkalo moke in je morala pšenico odpeljati v mlin. Bližali so se božični prazniki in ženska je hotela speči bele hlebe ter potice. Odšla je torej v kaščo in vzela iz skrinje za tri polne vreče pšenice. Toda zrnja ni odpeljala mlet v domači mlin, ki je stal ob Selščici na koncu vasi, pač pa k mlinarju v oddaljeno Dolenjo vas, o katerem je slišala, da od zrnja, ki ga melje za partizane, sploh ne jemlje merice ...

Dolenjevaški mlinar je imel partizane zares rad. Cesto je od pomeljarjev izprosil kakšno vrečko zrnja za borce. Kadar so partizani sredi noči potrkali na dveri njegovega mlina, je imel zanje vselej pripravljeno vrečko ali dve bele ali koruzne moke.

Skopušnica je vso pot do Dolenje vasi premišljevala, kako bi preslepila mlinarja, da bi ji ne vzel mletvine, saj ji je bilo žal za vsako merico. Brž ko je pripeljala tri vreče pšenice v mlin, je dejala mlinarju: »Tole pšenico mi čim prej zmelji, kajti moka bo za partizane, ki se hrabro borijo za našo zlato svobodo, a so, revčki, večkrat lačni ko siti! Pa glej, da ne boš vzel merice! Če jim jaz privoščim tri vreče zrnja, jim boš tudi ti privoščil merico, da bo čim več moke ostalo borcem.«

Mlinar je pokimal, češ da je razumel, glasno pa je odvrnil: »Že jutri zjutraj lahko prideš po moko. Vse drugo mletje bom odložil za pozneje. Prvi so na vrsti partizani!«

To rekoč je odvezal prvo vrečo in iztresel zrnje v grot. Skopušnica pa se je odpeljala domov, po tihem se veseleč, da je z lažmi pretentala mlinarja in da ji na mletev ne bo treba čakati dlje ko en dan.

Še tisto noč pa so prišli k mlinarju jeloviški partizani in ga vprašali, če je kdo od kmetov dal kaj zrnja za njih, kot je to že bilo v navadi. Mlinar pa je radostno vzkliknil:

»Tovariši, veselite se, za božič boste jedli bel kruh! Davi je salamenska Skopušnica pripeljala tri vreče pšenice;, ki je vam namenjena. Pravkar sem z mletjem pri kraju in moko lahko kar takoj odnesete, vam vsaj ne bo treba hoditi ponjo na njen dom. Skopušnici bom pa že jaz povedal, kako in kaj. Vi mi samo napišite potrdilo, da ste odnesli moko, vam namenjeno.«

»Skopušnica?« so se spogledali partizani. »Jej, jej, kdo bi si mislil, da se je ženska tako spremenila. Včasih ni imela niti koščka kruha za nas. Zdaj pa kar tri vreče moke? Hm ...«

A za ugibanje ni bilo časa! Trije najmočnejši partizani so pljunili v roke, si zadegali vsak eno vrečo na ramena in v zavetju noči odnesli belo moko v partizansko taborišče na Jelovici.

Drugo jutro pa se je Skopušnica pripeljala po moko. A kako se je prestrašila, ko ji je mlinar povedal, da so sredi noči moko odnesli partizani v jeloviške gozdove.

»Povedal sem jim, kaj si mi rekla včeraj, pa so rekli: ,Če je pa tako, smo pa kar prav prišli. Daj nam tiste tri vreče bele moke, če si zrnje že zmlel, da bomo ženski privarčevali pot. Kaj bi moko še k nam vozila, če jo lahko sami odnesemo.' To so dejali in mi dali potrdilo, da so prevzeli moko.«

To rekši ji je mlinar pomolil pod nos listek s podpisom partizanskega komisarja, ki je prevzel moko.

»Sem prav storil?« jo je še vprašal, komaj se kroteč, da se ni zasmejal na vse grlo.

»D-d-d-d-da...« je zajecljala Skopušnica, sedla na prazen voz in se razočarana odpeljala proti daljni domači vasi.

KONTRABAS

Med okupacijo so bili v Bohinju štirje muzikantje, ki so igrali na gostijah v domačem kraju in po okoliških vaseh. Prvi je igral na škant, drugi je piskal na klarinet, tretji je trobil na trobento, četrti pa godel na kontrabas.

Bilo je pozimi in švabska posadka v Bohinju ni nobenega človeka pustila iz vasi. Neumni Švabi so pač mislili, da bodo tako izstradali partizane v bohinjskih hribih, če bodo odrezani od zaledja.

Na badnik pa je stari Jernej zaklal prašiča. Manjši skupini partizanov bi rad odnesel koline, saj je bil med njimi tudi njegov sin.

Ker pa vasi ni smel zapustiti, se je — siva, modra glava — domislil, kako bi lahko ukani! švabske žandarje. Odlepil je zadnji pokrov na kontrabasu, ga napolnil z mesom, zaseko in klobasami, privil pokrov na ohišje in s polnim kontrabasom ter tremi prijatelji odšel na švabsko žandarmerijsko postajo. Tamkaj je preprosil Švabe, da so jih pustili v sosednjo vas, češ da gredo igrat neki godovnici .. . Ker so jih žandarji poznali, ugajale pa so jim tudi njihove podoknice, so jih pustili. Še pošalili so se z njimi, ko so vprašali:

»Ali boste tudi nam zaigrali, ko se boste vrnili?«

»Prav radi, samo če želite!« je odvrnil kontrabasist Jernej.

»Kdaj pa se boste vrnili?«

»Še pred polnočjo.«

»Gut! Gut!«

In štirje muzikantje so odšli, a ne v sosednjo vas k izmišljeni godovnici, temveč v hosto, kjer so jih že čakali partizani, ki so se do sitega najedli Jernejevih kolin, pa še jim je ostalo mesa in klobas za ves božični čas.

Točno opolnoči so se štirje muzikantje vrnili v domačo vas, se ustavili pred žandarmerijsko kasarno in zaigrali božično pesem »Sveta noč — blažena noč ...«

Švabi so odprli okno, glasno zaploskali in vzklikali:

»Bravo! Noch ein Marsch!«

Takrat pa so bohinjski muzikantje urezali melodijo, ki je tedaj Švabi še niso poznali. Skoz noč se je razlegla koračnica »Hej, brigade, hitite ...«

Ginjeni švabski voli so ploskali; ploskali pa so tudi Bohinjci, ki so se v zaprtih hišah do solz nakrohotali.

ZGODBA O UKRADENEM VOLU

Bilo je med zadnjo zimo okupacije, ko so Nemci besno hajkali po okoliških vaseh Škofje Loke. Nekega mrzlega dne pa so zdivjali tudi na Križno goro, ker so zvedeli, da se tamkaj često zadržujejo partizani in da jih tamkajšnji kmetje oskrbujejo z živežem ter skrbijo za njihove ranjence. Premraženi Švabi so se razlezli po vseh hišah in od domačinov zahtevali žganja. Prestrašeni kmetje so jim natakali žganico kar v čutarice, samo da bi se jih čim prej odkrižali. Ko pa so pijani Švabi zapuščali vas, ne da bi naleteli na kakega partizana, je v nekem hlevu skonca vasi pričel buliti lačni vol. Tedaj so opiti švabski voli vdrli v hlev, odvezali bulca izpred jasli ter ga odgnali s seboj. Gospodar je stal na hišnem pragu in žalostno gledal za ukradenim roginom, okrog katerega so se jagmili pijani frici.

A ko so prišli v vas Trnje, se je volu zapodil pod noge majhen cucek, ki je besno lajal in toliko časa poplesaval okrog njega, dokler ni vole zbezljal ter potegnil za seboj dva Švaba, ki sta ga vsak na eni strani držala za roge; obeh se je otresel ter ju potacal, da sta s polomljenimi rebri stokajoč obležala na robu vaške poti, sam pa je s privzdignjenim repom zbezljal v gozd nad vasjo.

Tamkaj pa so v zasedi bili partizani. Trije Švabi so stekli za bežečim volom. Takrat jih je partizanski mitraljezec pobrizgal s svinčenkami, da so obležali na travniku pred hosto ko snopje požete pšenice, ostali pa so zbežali v Škofjo Loko.

Tako je pobegli vol primukal k partizanom, ki so ga še tisti večer odgnali h gospodarju na Križno goro. Lahko si mislite, kako vesel je bil kmet. Poln radosti je dejal partizanom:

»Fantje, kar želite, to dobite!«

»Kar imate, prinesite!« so odvrnili partizani. »Lačni smo in žejni.«

In kmet je prinesel partizanom jedače in pijače, da je miza kar stokala pod bremenom. Borci pa so se po dolgem času najedli in napili, da bi si na trebuhih lahko sklepali kose . . .

ADAMOVA PUŠKA

V Puštalu pri Škofji Loki je v nizki kočuri stanovala ženska, ki je bila slabe pameti. Ljudje so ji vzdeli ime Savta, ker njenega pravega imena nihče niti vedel ni.

Savta je bila beračica in zares pravcata savta, ker je zmeraj hlast¬no pojedla vse, kar so usmiljene puštalske gospodinje postavile prednjo, če je lačna trkala na hišne dveri.

Noben človek pa ni tako zabit, da bi mu kdaj pa kdaj tudi neumnost ne prišla v prid! Tako je bilo tudi s Savto, ki je sredi zime, ko je zapadlo snega do kolen in še malo čez, rešila pred Švabi Adamovo puško. Takole je bilo:

Adam je bil puštalski partizan, s pravim imenom Justin. V domači drvarnici je imel med skladovnico drv skrito puško. Rad bi jo bil dobil za tovariša, ki je prišel brez puške v hosto k partizanom, a kaj, ko v vas ni upal iti ponjo, da bi ne padel Švabom v pesti. Le-ti pa so vsak dan prihajali iz Škofje Loke v Puštal in stikali ter vohljali po vasi. Nekega dne pa je Adam srečal Savto, ki je kolovratila ob Poljanščici proti Brodem.

»Hej, Savta!« jo je pozdravil. »Rad bi dobil puško, ki jo imam v domači drvarnici med drvmi. Pojdi v našo drvarnico, razkoplji skladovnico in našla jo boš, pa mi jo prinesi! Počakal te bom v hosti blizu Zminca. Če boš prinesla puško, bom napisal ženi pismo, da ti mora dati tri klobase, kadar bodo doma koline!«

»Ojej, tri klobase!« je zavrisnila zmeraj lačna Savta, se obrnila ter pohitela proti Puštalu. V Adamovi drvarnici je med drvmi našla puško, jo skrila pod pled ter odšantala proti zminški hosti, kjer jo je čakal Adam.

In ko je tako šla in šla, je iznenada zagledala, da se ji približujejo švabski vojaki, ki so se opotekali po snežni planjavi iz Brodov proti Škofji Loki ter gazili celec do kolen in še malo čez.

Savta se je tako ustrašila, da je ko zledenela obstala na mestu. Kam s puško? je pomislila. Pri meni je ne smejo najti! In je spustila puško iz rok, da se je zarila v globoki sneg, nato pa je še sama padla v sneg in se povaljala po njem.

Tačas so mimo prikoračili Švabi, ki. so se na vsa usta krohotali, da se ženščina valja po snegu. Ko so videli, da se kobaclja in da ne more vstati, sta jo dva Švaba med krohotom prijela za podpasho, dva sta jo prijela vsak za eno roko, dva pa sta ji roke porinila pod sedačo, sedmi pa je poveljeval: »Hooooo-ruk!« In tako so z združenimi močmi postavili Savto na noge, ki se jim je lepo zahvalila: »Tankišen!«

Komaj pa so Švabi odšli dalje in izginili za vogalom prve puštalske bajte, je Savta razgrebla pretlačeni sneg, pobrala puško ter jo odnesla partizanu Adamu, ki je zares napisal ženi pismo, naj ob praščini podari Savti tri klobase ...

Tako je tudi šemasta Savta pomagala partizanom.

TRIKRAT STOJ!

Bila je zima in partizani so se v globokem snegu prebijali skozi prostrane jeloviške hoste proti Dražgošam. Med njimi je bil tudi novinec Aleš, kmečki fant, ki mu je bilo komaj sedemnajst let. Do pri¬hoda v partizane sploh še ni imel puške v rokah. Ker je bil počasne pameti, ga je sam komandir čete poučeval, kako je treba ravnati s puško. Rad bi ga bil namreč vzgojil v dobrega borca in dobrega stražarja. Pokazal mu je, kako mora pomeriti v cilj in kako streljati.

»Boš znal?« ga je vprašal, ko mu je vse razložil.

»Bom,« je pokimal Aleš.

»Povej mi torej, kaj boš storil, kadar boš stal na straži in sredi temne noči slišal, da se ti približuje neznanec.«

»Kaj neki?« se je odrezal Aleš. »Ustrelil ga bom.«

»Tako pa spet ne!« je odkimal komandir. »Saj bi na ta način lahko ustrelil tudi mene, kadar me ponoči ne boš videl, ampak samo slišal, da se ti približujem, ne?«

»Kaj pa naj storim, da bo prav?« je vprašal Aleš.

»Neznancu moraš trikrat zaklicati Stoj! Ko pa se bo ustavil, ga boš vprašal za geslo. Če ti bo prav odgovoril, ga boš pustil dalje, sicer pa ne. Si razumel?«

»Kakšno pa bo geslo?« je vprašal Aleš.

»Zvedel ga boš, ko boš določen na stražarsko mesto. Si razumel?«

»Sem!« je pokimal Aleš.

Nekaj dni pozneje je bil Aleš poslan na stražarsko mesto. Tjakaj so ga odvedli ponoči. Ko pa je ostal sam, je nekaj časa buljil v zvezde, nakar ga je premagala utrujenost. Nalomil je smrekovih vej, si pripravil ležišče, se pokril s plaščem in sladko zaspal.

Sredi noči je prišel k njemu komandir, da bi se prepričal, kako novopečeni stražar opravlja službo. Našel je spečega. Aleš je vlekel dreto, zraven njega pa je ležala puška. Komandir pa — ne bodi len! — je puški vzel zapirač in se tiho odstranil. Vrnil se je čez dve uri, ko se je Aleš že prebudil in spet stal ob samotni smreki ter buljil v temo. Kar je zaslišal, da se mu nekdo približuje. Zaklical je, da se je razlegalo po hosti:

»Trikrat stoj! Streljati pa ne morem, ker je puška fuč!« Komandir se je nakrohotal, da še nikdar tako. Naslednji dan pa je Aleša premestil v kuhinjo, rekoč:

»Boš pa krompir lupil in kuharju prinašal drva in vodo, ker za drugo rabo nisi!«

In pri tem je ostalo.

MUKI

Na Javorjah v Poljanski dolini je živela mati, ki je imela tri sinove v partizanih. Najmlajši, ki mu je bilo ime Jože, pa si je pri partizanih vzdel izmišljeno ime Muki.

Muki se je proslavil v mnogih bojih. Nič čudnega, če je to ime kmalu postalo strah in trepet nemških vojakov.

Nekega dne pa je nekdo Nemce naplahtal, da je partizan Muki ranjen in da leži na Javorjah pri svoji materi, ki skrbi zanj in ga neguje. Brž ko so Švabi škofjeloške posadke zvedeli za to novico, so se do zob oborožili ter odšli v hajko na Javorje, da bi ujeli Mukija.

Sredi dopoldneva so vsi prepoteni prisopihali v hribovsko vasico ter pričeli razbijati po vratih revne bajte, kjer je živela mati treh partizanov. Odprla je dveri in pogumno vprašala:

»Kaj pa bi radi?«

»Po Mukija smo prišli!« je odgovoril visok Nemec, ki je lomil slovenščino. »Mi svedela, da je Muki ranjena in da lešat v postelja pri svoji mama. Verstanden?«

»Seveda razumem!« je prikimala kmetica. »Ampak Mukija pa zares prav nič ne skrivam!« je vzkliknila ter odvedla Švabe v hlev,

kjer je pred jaslimi stal otvezeni vol. »Le to me skrbi, kako bom brez njega orala, če mi ga boste vzeli.«

»Muki! Muki!« je zahtevno ponavljal Nemec.

»To je moj Muki!« je rekla mati treh partizanov in pokazala na voliča, ki je prežvekujoč buljil v Nemce ter od časa do časa zateglo zabulil.

Šele pri drugih sosedih so Nemci zvedeli, da kmetica ne laže in da je voliču v resnici ime — Muki.

Ko so spoznali, da si je partizan Muki privzel ilegalno ime po domačem volu, so z dolgimi nosovi odšli.

LISIčKE

Po tridnevni švabski hajki so se partizani odpočivali v jeloviškem gozdu, ki je počasi umiral, kajti jesen je že prenekateri bukvi osula listje z vej. Utrujeni borci so polegli na suho listje, a preden so pospali, so postavili na robu gozda stražo, da bi jih sovražnik ne presenetil v spanju.

Za staro bukvijo je z nabito puško v rokah stal mlad partizan in prisluškoval v gozdni mir. Četudi je v ofenzivi pred tremi dnevi prebil ognjeni krst, ga je pogum vse bolj in bolj zapuščal ob zavesti, da mu je komandir čete naložil preveliko odgovornost. Nenehno ga je npadala plašna misel, kaj bi se zgodilo, če bi se Švabi iznenada pojavili in zagledali speče borce ter v jurišu planili nanje.

Strah ima velike oči in na tenko struno uglašena ušesa! Stražar je buljil v hosto, ki se je kopala v popoldanskem soncu, buljil tako napeto, da so mu iz oči pričele teči solze. Postoteril je čuječnost, prisluškoval in prisluškoval, a drugega ni slišal ko drnjohanje spečih tovarišev.

Iznenada pa se mu je zazdelo, da nekje v bližini šušti listje. Krčevito je stisnil k sebi puško in zašepetal proti sosednjemu stražarju, ki se je naslanjal na debelo bukev komaj deset korakov od njega:

»Ali jih slišiš?«

»Slišim,« je odgovoril drugi stražar.

»Ustrelil bom, da bom prebudil tovariše.«

»Nikar po nepotrebnem ne uganjaj panike! Počakaj, da bova videla, kdo prihaja!«

Vrgla sta se na zemljo in se po trebuhu tiho tiho plazila proti kraju, od koder je prihajalo šuštenje. Ko sta se približala gozdni jasi sredi bukovja, sta začudeno obstala: zagledala sta lisičke, ki so zapustile lisičino in se pred brlogom igrale na toplem soncu. Jesenski veter je bil nametal na jasico suhega listja, ki je šuštelo pod njihovimi tačicami, ko so se prekopicevale in čakale, kdaj se bo z roparskega pohoda vrnila stara zvitorepka. In res! Nista čakala dolgo, ko se je z nasprotne strani prikradla k mladim stara lisica z jerebico med zobmi — in vsa lisičja družina je utonila v rov, ki se je pod staro bukvijo izgubljal v podzemlje.

»V partizanih sem večkrat trepetal za življenje, a tako strah me ni bilo še nikoli ko takrat, ko sem se po trebuhu plazil proti gozdni jasi, misleč, da bom zdaj zdaj zagledal Švabe,« mi je pripovedoval bivši partizan, ki je že vsa leta po osvoboditvi lovec in pozna jeloviške hoste ko svoj žep, vendar pravi, da je bilo njegovo srečanje z lisičkami hkrati tudi najlepši doživljaj v partizanih.

KRVAVI ZID

Mike Kraljič se je po petnajstih letih vrnil iz Amerike. Že pred vojno je pisaril domov in obljubljal ženi, da se bo k letu pod jesen zares poslovil od Amerike, toda v dolino Kolpe je prihajalo leto za leto, vrstila se je jesen za jesenjo, prihajala so tudi Miketova pisma, le njega ni bilo.

» Še nov pod morava postaviti, Franica,« je pisal in se opravičeval, ker se še ni odločil za domovino. »Zdaj je tukaj čas velikih zaslužkov, doma pa je trda za vsak dinar. Toda k letu pa zares pridem...«

Franica je brala njegova pisma in tiho jokala. Deset let je že minilo, odkar je bil odšel. Njej je bilo takrat petindvajset, njemu trideset let. Po pokojnem očetu, ki je dvajset let pregaral v ameriških rudnikih, je bil Mike ameriški državljan, zato mu v letih največje krize in najobupnejše brezposelnosti, ki je tlačila ljudi v stari domovini, ni bilo težko dobiti pravice za izselitev v Ameriko.

» Ne odlašaj predolgo z vrnitvijo!« mu je odpisala Franica. S težko, utrujeno roko je pisala tisto poslednje pismo. Pod hišo je hropeč in klopotajoč drla Kolpa čez lazarski jez mimo Kraljičeve malenice z enim samim kamnom. Bilo je zgodaj spomladi in temna noč je ovijala Laze. V vseh brežanskih vaseh so ljudje že zdavnaj zaspali. Franica pa se je s strtim srcem in razbolelo dušo tiho tiho pogovarjala s svojim Miketom. Zverižne črke so se vrstile na bledem papirju. Nič lepega ni mogel pisati, ker že deset let ni bilo nič lepega v njenem srcu, le žalost je vasovala v njem. »Deset let je dolga doba,« je pisala. »Tijček je postal fant. Se še spomniš, kako je jokal, ko si odhajal? Zdaj je že izostal iz šole in mi že mnogo pomaga. Vsa težja dela mi odlahkoti, v malenici pa opravlja vsa dela sam. A dom le nima gospodarja. Se spominjaš, kako si mu pred odhodom obljubljal, da se boš vrnil že po treh letih? Tolažil si ga, naj ne joče,ker mu boš iz Amerike prinesel lepe muzike. Ah, kolikokrat si mu jih že poslal v teh desetih letih, odkar si zdoma, a nobene mu niso bile všeč. Še lani mi je dejal, da bodo šele tiste muzike zares lepe, ki mu jih boš sam prinesel, kadar se boš vrnil. . .«

Dolgo pismo mu je napisala tisti večer. Dolgo, kakor da bi slutila, da je poslednje.

Rada bi mu pisala tudi o sebi, da je v dolgih letih njeno srce prekrilo hrepenenje, ki ji krade spanje, da v dolgih nočeh ne more nič drugega ko misliti nanj, ker si želi njegove bližine, ker hrepeni po njem. Ne, nič takšnega mu ni napisala! Kolikokrat je že razmišljala o tem, kako neovirano potujejo njene vroče misli skozi njeno dušo in grejejo zapuščeno srce, a kako težko je vse to zaupati papirju.

Mesec dni zatem, ko je Franica oddala svoje pismo na dve uri oddaljeni trški pošti, so se v Lazah ustavili tuji vojaki v črnih srajcah in z žlobudrajočo, nikomur v bregu razumljivo govorico. Tisto pomlad se je mnogo tujih vojakov razlilo po slovenskih mestih in vaseh. Nekje v svetu je zagorel nepogasljiv požar, oborožene divizije so se privalile z zahoda in silile proti vzhodu. Franica ni dosti vedela o vsem tem. Res da je enkrat na teden zašel v Laze časopis, toda brežani niso bili strastni bralci. Ob mobilizaciji so možje in fantje odšli z doma, a že po treh, štirih dneh so se vračali s puškami in po vseh brežanskih vaseh radostno razglašali:

»Za nas je vojne konec! Le kdo bi se jim mogel upreti! Saj bi nas zmleli, toliko jih je! Dva dni smo čepeli v Karlovcu, švabska letala pa so nas razkropila ko jastrebi piščeta.« 

Ukajoč so se porazgubili bo bajtah, naslednji dan pa metali puške in čelade v naraslo Kolpo, ker jih je nekdo pričel kar na lepem strašiti, da bodo po hišah preiskave zaradi orožja. Le pogumneži so puške in naboje zakopali ali poskrili po zidanicah.

Potlej so se v Lazah nastanili fašisti in obmejni financarji. Brežanom so kazali naselja na levem bregu Kolpe in trtja nad Lazami ter lozo pod Kozicami ter se trkali na prsi, vzklikajoč: » Nostra terra! Fiume confine. Croazia – Pavelic!«

Lazarci jih niso razumeli. A ker poslej niso smeli nič več s čolnom na nasprotni breg, v Kavrane, kjer je bil stari kolar Arbanas, ki jim je delal kolca za plužne in jim popravljal orodje ter posodje, so spoznali, da je odslej na nasprotnem bregu Kolpe druga država. To so spoznali tudi po pretnjah tujih vojakov, ki so jim nenehno grozili, da bodo ustrelili vsakega, ki bi poizkusil zaveslati čez Kolpo. To se jim je razodelo tudi po besnem streljanju, ki jih je sleherno noč prebujalo, ker so tuji vojaki streljali iz strahu, če je le voda malo glasneje potekla čez lazarski jez. Spoznali so to po tem, da tudi stari Arbanas ni smel več priti na njihovo stran. Toda on jim je smel vsaj kričati čez reko. Drl se je, da je prevpil šumot Kolpe in lazarskega slapa nad Kraljičevim mlinom:

»Hej, kume, čujte! Mi smo zdaj Nezavisna država Hrvatska! Včeraj sem bil v Završju in so mi tako povedali. In novega kralja imamo. Paveliča. Oni beograjski je ušel. Dakaj, vaš kralj pa je zdaj v Rimu. Anti ste že čuli, da je grbast, ne?«

Pred hišo v kateri so bili nastanjeni obmejni financarji, je počila puška. V trenutku je stari Arbanas utihnil in stekel v svojo bajto tako urno, kolikor so mu le dale stare noge.

Tako je noč prinesla nove ljudi v dolino Kolpe. Nov čas, trd in neusmiljen, ko človek ni upal v mraku stopiti iz svoje hiše je pričel počasi, a zanesljivo daviti brežane s strahom pred nejasno prihodnostjo.

Franica ni več dobila odgovora na svoje pismo. Prišel je čas, ko bi se tudi Mike rad povrnil iz Amerike, ker je zdaj imel že privarčevanega toliko denarja, da bi ga bilo dovolj tudi za nov pod, a domovina je bila razdejana, izdana, ranjena, prodana. Poti nazaj ni bilo.

Desetim letom bivanja v tujini je moral Mike prišteti še pet let.

Ko je bilo konec vojne je prišel. Vrnil se je, ko se ga je Franica najmanj nadejala. V vojnem času je v Ameriki menjal bivališče. Prvo pismo, ki mu ga je Franica napisala takoj po vojni, ga torej ni več našlo. Ker ni prejela odgovora, ni vedela, ali je živ ali mrtev, saj vsa vojna leta ni bilo glasu od njega, on pa tudi ni vedel, kaj vse so mu brežani pretrpeti v letih okupacije, kakšne spremembe so nastale v njegovi hiši.

Vrnil se je utrujen od trdega življenja in petnajstletnega garanja v jamah in ob vročih plavžih, a v srcu je nosil veliko vero in upanje, da bo doma zaživel lepo in zadovoljno. Nič ni pisal domov, da se vrača. Ženo in sina je hotel presenetiti. Obema je prinašal darila v štirih zajetih kovčkih. V trgu je najel voznika, ki ga je s prtljago vred pripeljal v Laze. To je bil star dedec, naglušen in redkobeseden, zato se z njim ni spuščal v razgovor.

Ko se je pripeljal pred domačo hišo, Franice ni bilo doma. Mračilo se je in pri podružnični cerkvi sv. Vida je stari Bižal pravkar odzvonil ugašajočemu dnevu. Iz Kolpe se je z meglo vred dvigala noč, ki je počasi razgrinjala svoje temne vonjave čez brežanske bajte, le Ura, visoka pečina na vrhu Kozic, se je še medlo svetlikala v izgubljenem svitu že zdavnaj zašlega sonca.

Hišna vrata so bila odklenjena.V Lazah sosed ni zaklepal hišnih dveri pred sosedom, odkar so vsi skupaj postali ena družina, odkar so vse skupaj pestile iste skrbi in težave. Franice ni bilo doma. Odšla je bila k sosedovim po kopače za naslednji dan. V hiši je dišalo po pravkar pečenem kruhu, ki ga je bila gospodinja spekla za jutrišnje delavce v trtju.

Mike je stopil v hišo na samini skonca vasi. Odslovil je voznika in obstal sredi težkih kovčkov, ki sta jih bila z voznikom zanesla v vežico. Četudi je bil od dolgotrajnega potovanja utrujen, ni sedel za mizo. Zaklical je, a nihče se mu ni oglasil v odgovor.

»Kam neki sta odšla!« je mrmral. »Vse je odprto in nikogar ni doma...« ― Pomolil je glavo skozi okno in zaklical še proti mlinu, ki je tesno prislonjen ob breg čemel pod jezom.

»Tijče! Tijče! Tijče!« 

Nasmehnil se je. Kaj le kliče? Ali ne vidi, da v mlinu ni luči? V temi pa Tijče najbrž ne dela. Torej ga sploh ni v mlinu. V rastočem mraku pa Mike niti tega ni razločil, ali je voda spuščena v rake ali ne. Kolpa pa je v pomladanskem natoku tudi tako narasla, da v šumenju slapa ni mogel razločiti, ali je mlinsko kolo v pogonu ali ne.

Takrat pa se je Franica že vrnila. Hišne dveri je našla na stežaj odprte. Takoj je spreumela, da jo je bil ta čas, ko je bila zdoma, nekdo iskal. V veži se je spotaknila ob kovčke. Narahlo je vzkliknila, kajti preblisnila jo je bila misel, da se je vrnil domov ― njen mož.

»Mike!« Planila je v sobo in padla v njegov objem. Mike se je zadovoljno smejal, ko jo je drobno kot trepetajočo ptičko podržal v objemu in počakal, da se je razjokala na njegovih prsih. Tako jo je že dušilo v grlo, da ni mogla izreči niti besedice v pozdrav. Petnajst let je sanjala o tej sreči svidenja, sto stokrat si je govorila besede, ki mu jih bo rekla v pozdrav, a zdaj ― zdaj ne more spregovoriti niti njegovega imena. Le joče in drgeta v njegovem močnem objemu.

Gladil jo je po laseh. Tako boža oče svojo hčerko, štiri letno dekletce, kadar prijoče h njemu, kadar pri njem išče tolažbe, če se je bila udarila in padla ter se potolkla. Pritiskal je s konicami poraslo lice k njenemu zajokanemu obrazu in jo tolažil z mehkih glasom: »No, Franica, jenjaj! Dosti zdaj! Ne joči! Nažgi luč in pokliči Tijčka! Le kje je, da ga ni na spregled? Pokliči ga, če je pri sosedovih. Odprli bomo kovčke. Prinesel sem ti oblek in odej in zastorov in prestiral, kakršnih ni v Lazah, Tičku pa sem prinesel muzike, lepe in velike, da jih bo vesel. Ne joči, Franica! Zdaj je spet vse dobro. Doma sem. Pri tebi in sinu. Zdaj bomo vavek skupaj…«

Ho, ali ni dejal, da je Tijčetu prinesel muzike? Pred petnajstimi leti,ko je bilo otroku pet let, mu jih je obljubil pred odhodom v tujino. »Kmalu se bom vrnil iz Merike,« mu je govoril. »Takrat ti bom prinesel muzike!« Ho, ali je Mike mar pozabil, da deca raste? Kaj naj bi zdaj njegov dvanajst letni Tijče počel z ogrlicami? – Vse prav, četudi je odrasel, si misli, ali obljubil sem mu jih in prinesel sem jih, četudi že zdavnaj odrastel za muzike. Prinesel jih je, res, da bi vsem, sebi pa še posebej pričaral iluzijo mladosti, ki jo je bil pustil v Ameriki, domov pa se je vrnil h ženi in sinu z muzikami, ki vselej spremljajo mladost.

»Kje je Tijče?« je nestrpno ponovil.

Franica je zajokala še močneje ko prej. Takrat je Mike začutil oster zbodljaj v srcu. Preblisnila ga je misel, da ženino ihtenje ni več samo jok, ki ga spočenja njegova srečna in iznenadna vrnitev, da je to jok , ki ga rojeva neutolažljiva žalost. Zla slutnja je pretresla vso njegovo notranjost. S hripavim glasom je vprašal: »Je umrl? Padel v partizanih?« 

»Nnnnne,« se je jecljajoč trgalo iz nje. »Švabi so ga u-u-u-bili…«

Sesedel se je na klop ob peči in zahropel, ko da bi mu zloba roka zasadila nož v grlo. V očeh so ga zapekle solze. Ne, zdaj ni nič več spraševal. Jokajočo ženo je potegnil k sebi, da se je zrušila na njegova kolena; čvrsto jo je objemal in stokal v presilni bolesti. Naslonil je glavo na njeno trepetajoče rame in drgetal, objet od grenke bolečine, ki ga je pekla okrog srca. Tako objeta sta v tihem joku sedela dolgo dolgo v gluho noč.

Naslednje dneve so prihajali v vas znanci, sorodniki, prijatelji in sosedje, da bi pozdravili povratnika. Možje so popili z njim majoliko brežanske črnine in pomodrovali o Ameriki, ženske pa so presrečne vzklikale in od začudenja sklepale roke, kadar je obdaroval tetico pa kumico in sestrično z nogavicami, spreminjastim zastorom, ki se je lesketal v raznih barvah, ali pisano naglavno ruto. Ej, zares je na vse mislil, ko se je odpravljal miz Amerike v domovino. Na nikogar, ki mu je bil količkaj v rodu, ni pozabil. Slutil je, kako bodo prihajali k njemu in radovedili, če je tudi njim prinesel vsaj majhno darilce v ameriškem kofancu…

In govorili so vsevprek. Mnogo. O marsičem. Pripovedovali so mu, kaj vse so v vojnih letih pretrpeli, koliko so se nažalostili.

Vsakdo je imel svojo povest. Vsak je mislil, da ga v vojnih letih ni bilo večjega trpina mimo njega. Ah, le kdo naj bi jim zameril, če so zdaj govorili ure in ure. Če se že z ničimer drugim niso mogli uveljaviti pred njim, so se z zgodbami o preživetem trpljenju. Tega pa je bilo, bogme, kar preveč, saj ga v vsem bregu ni bilo niti enega človeka, ki bi mu okupatorji neprizadejali bolečine! Tuji vojaki so jim ropali imetje, požigali imovino, pobijali otroke, starše, brate, sestre… Ho, v vsem bregu je ni bilo hiše, ki bi ne bila poslala vsaj enega od domačih Amerikanca pozdravit! In tako so mu prinašali žalost, ki se je že dolga leta selila od ene hiše do druge, iz ene družine v drugo—vse so mu povedali, kar je prišlo v misel -- le o eni stvari so vsi molčali, kakor da bi se bili prej domenili: o Tijčetovi smrti in o smrti Tijčetovih vrstnikov, ki so jih bili Švabi postrelili za zidom vaške cerkvice…

A ko je bil že štirinajst dni doma, ko se je naval obiskov unesel, je nekega dne, ko se je sonce že spuščalo nad Lapinjski hrib, iznenadno dejal Franici:

» Pokaži mi, kje se je zgodilo!«

Prvič po njegovi vrnitvi iz Amerike je Franica z njim prestopila prag domače hiše, ko sta se tiho napotila v vas, kjer je stala lazarska cerkvica.

V zraku je dehtela pomlad. V Bižalovem sadovnjaku so z drobnimi, nežnimi glasovi cicifujkale siničke in se spreletavali kosi in drozgi. Visoko nad Kozicami, prav nad pečino Uro, pa sta v bleščeči sinjini pivkajoč jadrala dva kragulja. Bil je lep pomladni dan, kakršnega se raduje vsako še tako revno človeško srce, le Mike ni čutil sonca, ni videl ptic, ni slišal šumeče pesmi zelene Kolpe. S strtim srcem je šel mimo Bižalove, Kobetove in Marinčeve hiše, slep za poglede in gluh za pozdravne vzklike sosedov. Odkar je bil doma, se vse dneve ni dotaknil dela. Najnujnejše delo – kop trtja je Franica opravila z najetimi. Niti enkrat ni stopil v mlin. Vsak pomeljar si je sam postregel, kakor je vedel in znal; sam je spustil vodo v rake, sam napolnil z debelačo grot in kar v mlinu počakal, dokler ni vrhnjak zdrobil vsega zrnja, potlej pa še ves naphan s palisko prinesel merico v Kraljičevo hišo ter jo kar v veži pustil na mentrgi v kotu. Ne, Miketu ni bilo mar mlina! Toliko se je brigal zanj, toliko ga je imel v mislih, kot da ni njegovo. Vse dneve je presedel v hiši, ob večerih pa, ko je Franica nakrmila prasce in oštalila goved, se je motal po kuhinji ko izgubljenec. Želel si je ženine bližine. Kakor da bi ga bilo strah pred nastajajočim večerom.

Tako je teklo življenje iz dneva v dan. Brežane je minila prva radovednost, ko je vsakdo hotel videti Amerikanca in govoriti z njim. Mike je ves čas živel v nekakšni neprijetnosti zaradi teh obiskov, a nejevolje ni pokazal. Ko pa so sosedje nasitili oči in ko so se povasnice razklepetale ob njegovi vrnitvi v stari kraj, je nekega poznega popoldneva sam želel, da bi odšel tjakaj, kjer je Tijče izkrvavel.

» Pokaži mi, kje se je zgodilo!« je ponovil, ko sta se približala cerkvici.

Franica je šla pred njim. Vso pot do cerkve sta molčala. Ko pa je ponovil vprašanje, ga je prijela za roko, in ga kakor otroka povedla ob cerkvenem zidu zadnji steni, kjer je včasih – tega se je spomnila iz mladosti – rastel visoko bezgov grm, pod njim pa koprive in habat. Ne bezgovega grma ne kopriv ni bilo več na tistem kraju, pač pa sta se ustavila ob gredici, pregrnjeni s cinijem, astrami, ivanjščicami in mečki, ob cerkveni steni pa se je košatilo bujno zelenje večernih lepotic; bilo je opazno, da gredico negujejo ljubeče roke. Franica je stisnila moža za prste, ki jih je podražila v svoji dlani, ko ga je pripeljala k steni, kjer je mučeniško umrl njen sin, in zašepetala:«Tukaj je bilo…jeseni bodo minila tri leta…« Ni zajokal, česar se je na tihem že ves čas bal, le v očeh je začutil pekočo bolečino, ko je s skalnim pogledom sledil luknjam v zidu. Vsa stena je bila do višine dveh metrov nakljuvana z iztrebki; odluščeni omet je razgaljal temno sive, obtesane skal, s katerimi je bila sezidana cerkvica. Krvavi madeži niso obledeli niti po treh letih; na osojni strani jih še sonce ni moglo izprati. Molče sta stala ob krvavem zidu, ko se jima je od zadaj neslišno približala stara Kobečka. Opirala se je na palico, ker od starosti in žalosti, ki jo je pojedala, že dve leti ni napravila niti koraka brez nje. S hripavim glasom je rekla: » Moji so trije padli, Mike. Že deset let prej mi je moža pobrala Westfalija. Sama sem se z otroki grizla skozi to prekleto življenje. Tri sinove sem vzredila. Bili so ko hrasti v gori. Ive, najstarejši, je bil dober gospodar. Pa so mi vse tri ustrelili Švabi, prekleti! Ostala sem sama z nevesto in desetletno Barico…« 

glas se ji je vedno bolj tresel. Mike ji ni upal povedati v obraz. Bal se je, da bi ne zajokal, če bi se srečal z njenimi očmi. A bi se mu ne bilo treba bati! Stara Kobečka že zdavnaj ni jokala. Z izjokanimi očmi je mrzlo strpela v krvavi zid, le glas ji je drhtel, ko je nadaljevala: » Izdani so bili. Drugače ni moglo biti! Vem, da se ne motim. Moje srce, tisočkrat preizkušeno v trpljenju, mi tako govori. Stara sem, a prej ne smem umreti, dokler ne bom zvedela, kdo jih je izdal, da so prišli iz trga Švabi ter jih potolkli ko klavno živino.« Šele zdaj se je ozrl h Kobečki, ki je stala za njim. A kako se je začudil, ko je videl, da grenkih tožbah uboge starice ne spremljajo solze, četudi je bil njen glas zlomljen, jokajoč. Toliko sovraštva je zagledal v njenih sivih očeh, da je v podzavestni bojazni odstopil za korak . ona pa se je ob palici opotekala tesno k njemu, ga s tresočo se roko pobožala po širokih prsih in z ledeno mrzlim glasom ponovila: » Moji so trije padli. Nisi sam, ki trpiš, Mike!«

Potlej je tiho, kot je bila prišla, opotekajoč se ob palici odšla ter ju pustila sama.

Sonce je tonilo za Lapinjski hrib. Metalo je rdečkasto svetlobo na završke loze, ki so živo odsevale v leni Kolpi med Goršeti in Kureti. S pašincev na kozicah so pastirji prignali v Laze ovce in govedčad, gospodinje so podnetile ogenj v pečeh; in preden bi se ozrl, je vse brežanske vasice ovila modrikasta megla rahle zadimljenosti.

Mike je še vedno stal ob krvavi steni in sto in sto misli mu je vrelo v razbolelih možganih, sto in sto bolečin mu je kljuvalo v lobanji, a vedel je samo eno: edinega sina sem imel,pa so mi ga ubili, prekleti!

Zrl je v nastreljeni in s krvjo oškropljeni zid pred seboj. Zdelo se mu je, da ne stoji pred krvavo steno, ob kateri je v predsmrtni grozi trepetal njegov sin ter se poslavljal od mladega, kipečega življenja, ampak ga je nekje daleč od vsega strašnega, nerazumljivega, nekje v mlinu ali v kuhinji, v sobi ali na njivi, ker mu je pred davnimi leti, ko se je bil pripravljal na odhod v Ameriko, vselej tesno za petami sledil petletni Tijček ter nenehno vpraševal:

»Ate, pa mi boste zares prinesli muzike iz Merike?«

»Prinesel jih bom, sinek!«

»Ampak lepe in velike muzike morajo biti.«

»Lepe in velike bodo, » je pritrjeval otroku.

»Ampak ali bodo tolikšne, kakršne je imel v predpustu viniški Jazo, ki je pri Bižalovih igral na piru?«

»Da, tolikšne bodo. Ali pa še večje.«

Takrat je otrok presrečno zatleskal z ročicami in poskočil veselo ko Janček ter se v sami robačici poln vznesene radosti pognal v tek, da bi brž povedal mami, kakšne muzike mu bo kupil ate.

Daleč daleč je bilo že vse to. Kakor jata preplašenih golobov so se mu zdaj podile misli skozi vroče možgane, spomini so vreli v njem, da ni ne čutil ne slišal Franice, ki se je rahlo dotaknila njegovega komolca in proseče dahnila:

»Pojdiva Mike! Videl si. Kaj bi se še dalje mučil!«

A spomini so se oglašali. Spomini na mladost in mlado srečo, ko je stara, Kopečka, takrat še krepka ženska, odnesla v nečkah Tijčka k fari. Eh, bila je radodarna krstna kumica! V nečke je nasula polno prgišče drobiža, starih avstrijskih kovancev, da bi bil njen piljunček srečen v življenju…

Ha, ali ni bila prejšnji teden tudi Kobečka nekega večera pri njih v vasi? Ali ni bila prav ona tista, ki mu je vso noč prav do jutranje zore pripovedovala, kako so Švabi prišli v vas in planili na neoborožene vaščane ter pobili njene tri sinove in njenega piljunčka Tijčka pa Bižalovega in mladega gospodarja s Hrelina? Ali ni bila takrat spet na prizorišču lazarske nesreče, da bi ga tolažila, ker mati, ki je izgubila tri sinove v eni uri, najbolj ve, kako silno peče okrog srca bolečina, spočeta nad izgubo lastnega deteta? Da, zdaj, ko tudi Mike stoji na kraju, kjer so mu ubili sina, se še enkrat spominja sleherne besede, ki mu jih je pripovedovala ono noč, ko sta s starico sama sedela v njegovi kuhinji.

Enajst je hiš v vasi deset je bilo složenih kakor prsti na rokah, enajsta je bila gadje gnezdo. A katera je tista, tega še ne morem reči. A zvedela bom, Mike! Zvedela bom, kje so se skotili gadje, ki so izdali našo dečico. Saj vidiš, da smo od vavek odmaknjeni od sveta in hrupnega življenja. Zato smo si bili vsi sosedje zaupljivi med seboj. To zaupljivost pa je gad izrabil za izdajo.

Zastrupil je vas. Gadu je zločin izdaje v krvi! Kadar se najmanj nadejaš, ti s strupenim ugrizom zada smrt. Ugriznil je našo dečico, da je izkrvavela. A kri vpije po maščevanju. Moram dočakati dan, ko bomo Lazarci počistili vas in iztrebili gadje gnezdo.

Vem, nihče ni pozabil. Ne Franica Nebižalova, a Hrelinska še najmanj tako se mi včasih zazdi, da naša vas mirno diha, kakor da bi ljudje pozabili kaj se je zgodilo pred tremi leti. A to je le videz, Mike! Ponoči ne morem spati. Poslušam šumenje Kolpe, ki teče mimo naše vasi in odnaša na svojih valovih moj jok, težke vzdihe in neutolažljivo ihtenje tvoje Franice pa obup osamele gospodinje s Hrelina.

Vem, Franica ti ne more povedati. Nima besed zato grozo, ki smo jo pretrpeli. Pa ti bom jaz povedala, Mike. Tisto leto je bila bogata, darežljiva jesen. Napolnila je vaške kašče z zlato debelačo, vse sode v zidanicah pa od veh zalila s sladkim vinskim moštom. Po stari belokranjski navadi pa smo brežan delili s partizani vse, kar smo imeli. Najdarežljivejši so bili: tvoj Tijče, Bižalov fant, moji trije sinovi in hrelinski mladi gospodar. Borci so imeli v naših hišah drugi dom. Nekega dne pa so odšli v borbo, v Lazah pa pustili svoje pesmi. V sodih je klokotalo mlado vino, vrenje in šumenje mošta v naših zidanicah se je stapljalo s partizansko pesmijo.

A nekega jutra so v Laze vdrli Švabi. Vse bajte so obkolili. Komandant nas je sklical na zborno mesto pred cerkvico. Vsi smo bili doma, vsi smo prešli na njegov ukaz.

»Kdo je Kraljičev Tijče?« je zagrmelo v tišino. Takrat je tvoj sin stopil iz vrste.

»Ha, to si ti? Kameradi!« je zarjovel švabski oficir in pomignil vojakom, ki so planili k njemu ter ga vklenili.

Gledala sem Franico, ki je drhtela v grozi. Naslonila se je na cerkvena vrata. Kaj se je takrat podilo po njeni glavi?

Kakšne misli? Vse so bile temne, le ena je ostala svetla, ker mi je zašepetala. »Kajne, tetica, saj ga ne bodo ubili?« nič nisem vedela, kaj bo nastalo iz vsega tega, a rekla sem: » Ne, ne bodo ga ubili. Le zakaj naj bi ga ubili? Mogoče ga bodo odpeljali v internacijo. Vrnil se bo, ko bo vojne konec. Pomiri se…«

Takrat pa je že zarjovel komandant v mrtvaško tišino: » Kdo je Bižal? Bižal, naprej!« 

Tedaj sem spoznala, da jih odbirajo. Ledeno me je zazeblo pri srcu, ko se je Bižalova od strahu onesvestila. Bižal je nekaj nerazumljivega zagodrnjal, pobral nezavestno ženo ter jo na rokah odnesel v hišo.

»Kobetovi! Vsi trije! Vorwärts!«

Stopili so iz trepetajoče gneče. Švabi so jih obstopili, da jim je od surovega pehanja zamiral dih. Skozi solze sem razločila samo še zelenkaste čelade. »Sinovi moji! Kam greste od mene!« sem zakričala. »Pustite jih! Kaj so vam storili?« sem rjovela. Planila sem proti njim, da bi jih objela, a neki Nemec me je sunil s puškinim kopitom v prsi, da me je podrl na kolena. Kleče sem otrpnila in se utapljala v grenkih solzah.

Takrat sem zagledala drugo skupino Švabov, ki jih je vodil tisočkrat prekleti Pavle, komandant trških belogardistov.

Prihajali so v našo vas s Hrelina. S seboj so imeli vklenjenega hrelinskega gospodarja. Porinili so ga med lazarske fante. Kakšen je bil Hrelinski, o kakšen! Ves pretepen in krvav, bos in v sami robači je z začudenim pogledom objel vse, ki smo nemočni stali pred švabskimi rablji. Ni trepetal! Zdel se mi je ko otrok, ki se smejoč se vozi s čolnom po reki, a ne ve, da ga pod jezom čaka slap z divjimi vrtinci. Pogledal je tvojega Tijčeta. O Mike, meni pa se je zdelo, da z začudenimi očmi nemo vprašuje, kdo bo poslej, ko Tijčeta ne bo doma, mlel debelačo za njegovo dečico. Pogledal je Bižalovega in njegove začudene oči so nemo vpraševale, česa je kriv. Pozneje sem zvedela od Hrelinske, da je nič hudega sluteč stal na pragu domače bajte, ko so prišli mimo Švabi z vodnikom Pavletom. Ta je švabskemu oficirju nekaj zašepetal v uho in preden se je Hrelinski zavedel, so ga Švabi že zagrabili in vklenili. Branil se je ko živinče, kadar zasluti, da ga vodijo v klavnico. Oni pa so navalili nanj in ga zbili na zemljo ter pretepli, da je zakrvavel iz stoterih ran. Hrelinska je pustila doma same otroke in se tuleč pognala prek steljnikov za njim. Ko pa je Pavle ustrelil proti nji, se je upehana in prestrašena vrnila v gluhi dom, kjer so otroci silili vanjo z vprašanji, na katera jim ni znala odgovoriti:

»Mama, kam je odšel naš ate?«

»Mama, ali bodo našega ata ustrelili?«

Njej in njeni dečvici so na vsa vprašanja še tisti dan odgovorili streli, ki so zagrmeli iz švabskih pušk za našo cerkvijo. O, Mike! Mrliči ne govore! Ampak tvoj Tijče se je še mrtev smehljal. Mojih treh fantov bi nihče ne prepoznal, tako razbite so jim bile glave.

Ko pa so zverine odšle, sem planila h krvavi steni, kjer so fantje ležali na kupu ko zvezano snopje. Kakšni so bili! O, kakšni! Iznakaženi. Vso tisto noč je Hrelinska prejokala. Tulila je ko zver, objemala je krvavo truplo svojega moža. Naslednje jutro smo jih pokopali. Odšla sem domov, se zaprla v hišo in rjovela ko ranjena volkulja. Preklinjala sem svet in vojno. Tudi Hrelinska je rjovela, da so se njene sirote v strahu razbežale po naši vasi; in ko so potlej prišli skoraj vsak dan k sveži gomili pod krvavim zidom, so ji sosedje vpraševali:

»Kaj ste sami? Kje pa je mama?«

»O naša mama je ostala doma,« so pripovedovali. »Vavek joče, si puli lase in z glavo tolče ob zid…«

Le joči, Mike. Pred menoj naj te ne bo sram jokati! Solze naj ti odlahkotijo bolečino, ki hoče razgnati srce ko bi mogla jokati tudi jaz! A, glej, ihtim s suhimi očmi. Nobene solze ni več v njih. Nobene! Že zdavnaj sem vse izjokala. Ostale so mi samo še oči, te uboge oči, in v njih je led. Moje srce je okamenelo. A prišel bo dan, ko bom zvedela, kdo jih je izdal!

Vse to podoživljanje gre sedaj skozi Miketovo bridko srce. Vseh besed stare Kobečke se spominja. Vse je zvedel od stare Kobečke. Vse mu je povedala. Le tega mu ni hotela povedati, česar niti sama ni vedela. Tega, da je Maličeva Katica dva dni pred vdorom Švabov v Laze že navsezgodaj skrivaj odšla na trg, kjer je pustila listek z imeni vseh šestih žrtev, da se je gadica prekleta, maščevala nad njimi, ker so ji večkrat zagrozili, da bodo povedali partizanom, če se bo družila z laškimi financarji in živela sramotno. Prišel je čas, ko so Lahi odšli iz Laz, v vas pa so prišli partizani, ki so Katici odrezali lase za kazen , ker je izdala slovensko ime. Ko pa so kmalu zatem prišli v bližnji trg še Švabi, je čez steljnike odšla k tistemu belogardističnemu Pavletu, ki se je bil priklatil kdove od kod in ki ga je priklinjala vsa dolina Kolpe. Dala mu je listek z imeni tistih, ki jih je sovražila – – –

Dan je ugašal. Mike pa je še vedno stal ob krvavem zidu. Franica si ga ni upala več opomniti, naj gre domov. Naslonila je glavo na njegove prsi in tiho jokala, on pa je njeno drgetajoče telo prižemal nase. S strtim srcem se je naslanjal na krvavi zid ter topo strmel predse. Vzdramilo ga je šele zvonjenje, ko je stari Bižal ugašajočemu dnevu v slovo razmajal zvon v lini podružnične cerkvice. Franica je prijela moža za roko kakor nebogljenega otroka ter ga odvedla proti domu. V ozračju je jokal zvon, pod mlinom je vstajajoči večer šumela Kolpa, njemu pa je šumela v ušesih vera stare Kobečke, ki jo je izrekla kakor kletev: »Mike, izdani so bili! Izdani! Stara sem, a prej ne bom umrla, dokler ne bom zvedela, kdo jih je izdal, da so prišli v Laze Švabi ter jih potolkli ko klavno živino.«

Prišla sta v hišo. Objela ju je tema. Franica je pohitela v kuhinjo, Mike pa je odšel v sobo, odprl ameriški kofanec, v katerem je imel darila za sina. V temi je s tresočimi se rokami pobrskal za stvarmi in prav na dnu kofanca našel gladko škatlico. Odprl jo je in zašepetal:

»Tijčkove muzike…«

Potežkal je ogrlice v rokah, zatem pa jih je nastavil k ustnicam in pihnil vanje: sobo je zalil tenek glas, kakor da bi umirajoča čebelica s smrtnimi zamahi svilenih kril poslednjič zazujala…

»Tijčkove muzike…«

Roka mu je onemoglo omahnila, da so ogrlice padle v odprt kovček. Zaprl ga je, da je votlo zadonelo, ko da bi pokrov padel na krsto. Mike se je zrušil na kofanec in zaječal v silni bolečini.

Čas pa je tekel dalje. Minilo je poletje, minila tudi jesen. In ko je pašince na Kozicah poparila slana, ko se je v brežanskih trtjih obletela poslednja vinika, je v dolino Kolpe dahnila zima.

Tedaj so se brežani obiskovali med seboj. Možje so posedali po zidanicah in hvalili črnino, ženske so se ob večerih zbirale na prejo.

Bilo je že blizu božiča, ko je Franica povabila sosede na prejo. Prišla je tudi gavranska Jana, mlada Arbanasova snaha, ki se je s čolnom prepeljala čez Kolpo, s seboj pa pripeljala petletnega sinčka Slavčka. Janin mož je padel v partizanih, mlada je ostala sama na samini v Kavranih, sama s sinom in starim Arbanasom, godrnjavim tastom, ki se je jezil, kadar je nevesta odšla z doma in pustila otroka samega doma.

Mike in Janin Slavček pa sta že jeseni sklenila veliko prijateljstvo. Odkar je bila Kraljičeva hiša tako strahotno prazna, da je celo govorjenje med možem in ženo odmevalo ko v grobnici, je postal Mike – tako so sodili brežani – sam svoj, pust in zagrenjen človek. Vendar je vabil na svoj dom otroke iz vasi, s katerimi se je zapletal v igre in uganjal z njimi vred takšne norčije, da je vrisk in smeh napolnil vso hišo in da je neugnani otroški direndaj preglušil šumenje slapa pod jezom narasle Kolpe. Lazarci so se čudili tej spremembi.

»Glejte ga, saj ni takšen pustež, kot smo mislili!« so se nasmihali.

»Hja, pri otrocih se že razvname, sicer pa je bolje, da ga ne ogovarjaš.«

»Prav imaš! Ondan sem ga v malenici ogovoril, pa je samo zagodrnjal in mi pokazal hrbet.«

Od vseh brežanskih otrok se je Miketu najbolj priljubil Janin petletni Slavček. Spominjal ga je na Tijčka, saj je Franici često zatrjeval, da je Slavček podoben njunemu sinu, tistemu petletnemu Tijčku, ki ga je bil poslednjič objel takrat, ko se je odpravljal v Ameriko.

Tudi Slavček je brž spoznal, da ga ima Kraljič najrajši. In česa si mali neugnanec ni izmislil, kadar sta se v hiši igrala, medtem ko je Jana pomagala Franici v kuhinji!

» Stric, pojdiva se igrat konje!« je mali iznenada zaželel.

In Kraljič je moral poklekniti sredi hiše na pod in se spustiti na roke ter rezgetati kakor pravi konj. Mali pa je tapljal svojega »konjička« po sivi glavi, po vratu in širokih ramenih, si napravil iz vrvice uzdo ter jo vrgel Miketu okrog vratu. Potem ga je zajezdil in zacmufkal:

»Gijohot, Ridžan!«

Mike je skakal po sobi, Slavček pa je presrečno vriskal. In ta dirka je trjala vse dotlej, dokler se ni »konjiček« upehal ali pa jezdec prevrnil na tla.

Bile so ure neugnanih iger, ko so Kraljičevo hišo napolnili vsi lazarski otroci. Ko pa so se utrudili od iger v katere je deca vse pogosteje izvabljala Miketa, se je Slavček spomnil:

»Stric , zaigrajte nam na muzike!«

Slavčkova želja je bila zanj ukaz! Odšel je h kofancu, ga odprl in poiskal škatlico z orglicami. Zaigral jim je, otroci pa so se prijeli za roke, zaplesali in zapopevali:

»Igraj, kolce, ne postavaj…«

Ah, koliko sreče je bilo v tej igri in v tem otroškem plesu! Vse jim je ugodil, kakor so zaželeli, le orglic ni dan nikomur, četudi so ga večkrat prosili zanje. Najčešče pa si je muzike zaželel mali Slavček.

»Stric, dajte meni muzike!« je zaprosil z negotovim glasom.

»Za vavek?«

»Oh, seveda, za vavek!«

»Kaj bi ti z muzikami?«

»doma bom igral mamici in dedku.«

»Oh, Slavči, saj ne znaš igrati!« se je izmikal, ker se ni in ni mogel ločiti od orglic, ki jih je bil kupil za Tijčka. »Kaj mislite, da zares ne znam? O, pa še kako znam,« je mali trdil svoje.

»Mislim, da ne znaš.«

»Dajte, da poizkusim! Videli boste, da znam.«

Zdaj mu je moral dati. Otrok je nekajkrat pihnil v orglice, da so visoki, trepetajoči glasovi zavriskali po sobi. A kmalu jih je udušilo smejanje otrok, ki jim Slavčkovo igranje ni bilo tako všeč kakor stričevo.

»Ojoj, Slavči, saj ne znaš!« je zaklicala Marinčeva Pepica in se glasno smejala. »Daj muzike stricu! Naj on zaigra!« Otrok je vrnil orglice, v očeh pa se mu je utrnila žalost. Tako so minevali dnevi. Tisto leto brežani niso imeli prave zime. Sneg je večkrat zapadel, a čez noč so zavele tople sape in zjutraj je poprh izginil, le umazano rjave mlakuže so se cedile po kolnikih in stezah v naraslo Kolpo.

Prišel je čas vigredi. Brstje na drevju je oživelo. In preden se je oglasil podružnični zvonček vuzmu v pozdrav so se že vsi sadovnjaki odeli z belim cvetjem. V lozi pod Uro se je oglasila kukavica, da je odmevalo po Kozicah, sinice in škorci so se spreletavali od drevja do drevja ter napolnili dolino Kolpe s takšnim petjem in ščebetom, da je odmevalo po rebri od tisočerih glasov, ki so srca napolnjevali z radostjo.

Takrat je Kraljičeva Franica rodila sina. Mike je povabil na svoj dom vso brežansko dečico in priredil otrokom takšen pir, da kavranska Jana ni mogla sproti donašati dovolj peciva in sladkega petjota na veliko javorovo mizo. Ko so se najedli in napili, jim je zaigral na orglice. Igral je lepo kot še nikoli, v očeh pa so se mu nabirale solze sreče; in tolikšna radost mu je ob pogledu na rajajočo deco grela srce, da ga niti Jana niti matere, ki so pod večer prišle po svoje otroke še niso videle takšnega. Na vuzemsko nedeljo popoldne je odšel z barilcem v zidanico. Kogarkoli je na vasi srečal, ga je povabil k sebi. Še stara Kobečka je odšepala za njim.

»Pijte, sosedje!« jim je v zidanici natakal razno črnino v majoličico. »Pijte na zdravje in srečo mojega sina!« Pili so in hvalili dobro črnino.

Domov grede so rahlo opiti zapeli, da je radostna pesem preglušila šumenje zelene Kolpe. Ko pa so šli mimo vaške cerkvice je stara Kobečka rekla Kraljiču:

»Z menoj pojdi Mike!«

Ustavila sta se za cerkvico, ob sveže prekopani gredici, kjer so silile na dan prve trobentice in vijolice.

»Veš, Bižal je že pred dnevi hotel pokrpati steno in prebeliti krvave madeže,« je starica spregovorila hripavo. »Nisem pustila. Čas naj izpere nedolžno kri s krvavega zidu..«

Potlej jo je le premagalo, da je glasno zajokala. Po dolgem času je spet jokala in obilno točila solze, ki so ji lile po razoranem obrazu.

Zdaj je Mike tisti,ki je od žalosti skrušeno in drhtečo Kobečko objel okrog ramen in jo potegnil za seboj:

»Pojdiva,tetica…«

Pospremil jo je prav do preddverja njene mrtve hiše.– – –

Ko pa je kmalu za tem prestopil prag domače hiše, je sonce že tonilo za Lapinjski hrib. S poslednjo svetlobo je zalivalo sobo in posteljo, kjer je ležala njegova Franica. Poln tople sreče je Mike objel ženo, se z zardelim obrazom sklonil otroku, ki je mirno spal zraven matere, in zašepetal:

»Franica, tako sem vesel , da imava spet sina! Tako je vesel – – – «

Nič drugega ni mogel izreči, ker mu je srce prekipevalo v sreči, kakršna že dolgo ni vasovala pri njem.

Pod mlinom je narasla Kolpa drla v rastoči večer.

KURIRČEK DAMJAN

Damjanov oče je imel na samini nizko bajto, kravico in toliko zemlje, da je lahko vse prekopal z motiko in mu je ni bilo treba orati. Mati je Damjanu umrla tik pred vojno in v bajti sta ostala oče in sin sama ko pajek v mreži. Oče je drvaril v bližnjih hostah Jelovice, da sta se z otrokom revno prebijala skozi črne dneve siromašnega življenja.

Ko je zadivjala vojna, je bilo Damjanu trinajst let. Prenehal je hoditi v šolo, pač pa je po bližnjih lazih in fratah pasel kravo, ki jo je znal tudi pomolsti. Po materini smrti je bilo to njegovo opravilo. Kadar pa očeta ni bilo doma, si je tudi sam skuhal žgance in jih žalil s sladkim mlekom.

Potlej so se nekega dne v bližnjem mestu ugnezdili Nemci, ki so odhajali skoraj vsak dan na hajke za partizani, postopali ob Savi, streljali v ribe in često tudi s te ali one samije odgnali kakšnemu kmetu edino telico, ker so ga osumili, da ima zveze s partizani...

Damjanov oče je vse pogosteje ostajal z doma. Ko se je na zemljo že spuščal mrak in se gostil v temo, je često dejal sinu:

»Spat pojdi, Damjan! Ne čakaj me! Vrnil se bom opolnoči ali še pozneje. Nič ne skrbi zame! Dobro spi!«

Tako je stari drvar odhajal neznano kam, namesto da bi po celodnevnem težkem delu v gozdu odšel počivat. Damjan dolgo ni vedel, kam odhaja. Nekega večera pa mu je sledil ko senca za petami in videl, da se je pod vrhom Jelovice sestal s partizani. Zdaj je šele spoznal, da je njegov oče terenec, a molčal je ko grob. Nikoli ni silil v očeta, naj mu zaupa, kakšno delo opravlja za partizane, a navdajal ga je tihi deški ponos, da njegov oče ni več brezpomemben človek in zaničevan drvar.

Minilo je leto in nekega jutra se Damjanov oče ni vrnil domov. Bil je lep, sončen vigredni dan in tisto jutro je Damjan prvič po dolgotrajni zimi spet odgnal kravo na pašnik zraven gozda. Sredi dneva je še vedno zaman upiral pogled proti domači bajti, če se je oče mogoče že vrnil. V bližnjem mestu so zvonovi zazvonili poldnevu, ko je iz daljne rebri brizgnil pod jasno nebo en sam strel. Damjan ni niti slutil, da so se partizani tačas spoprijeli z nemško patruljo. Brž zatem je zaregljala strojnica in streli so se ponavljali drug za drugim.

V tem spopadu je padel Damjanov oče. Ko je fant pod mrak prignal domov sito kravo, je namesto očeta našel v bajti neznanega partizana, ki je sedel za mizo in ga pričakoval. Povedal je Damjanu, da so mu očeta ubili Nemci.

»Ampak vrnili smo jim,« je govoril v zadregi in se trudil, da bi fanta potolažil. »Pobili smo vse do zadnjega. Osem jih je bilo.«

Damjan je ihtel tiho, kakor da bi ga bilo sram solza pred tujim človekom. Med jokom so mu ramena krčevito podrhtevala. Partizanski sel ga je pustil, da se je izjokal, nato pa je vstal izza mize, mu položil roko na rame in vprašal:

»Kaj boš zdaj? Kam boš šel? Sam si ostal. . .«

Fant ga je pogledal skozi solze in odločno rekel:

»Sam že ne bom tukaj. S seboj me vzemi! K partizanom grem.«

Odšel je v hlev, odvezal izpred jasli kravo in jo gnal za seboj, ko sta s partizanom zapustila bajto na samini in utonila v črno noč.

Že naslednje jutro so privihrali k prazni bajti Nemci. Preiskali so vse kotičke, pretrgali na podstrešju vse pajčje zavese, premetali kup slame v stali — a Damjana niso našli. Njihov komandant je razdraženo revsknil v vstajajoče jutro in že so vojaki podtaknili ogenj v hlevu in sredi izbe, kjer so zažgali kup slame, in v slamnato streho. Ko so odhajali, so plameni že požrešno goltali bajto Damjanovega očeta.

Damjan pa je bil še premlad, da bi se s puško boril zoper okupatorje; a vroča želja, da bi maščeval očetovo smrt, ga je gnala, da je silil in silil v komandirja brigade, dokler ga ni pregovoril, da mu je zaupal kurirsko službo.

Jeloviški partizani so kmalu spoznali, da bi boljšega in pogumnejšega kurirja, kot je bil Damjan, ne mogli dobiti. Vsako zaupano nalogo je namreč opravil točno, zanesljivo in pravočasno.

A prišel je dan, ki se za kurirčka Damjana ni dobro končal. Nemci so spet stikali po vaseh okrog Jelovice. Damjan jih je že od daleč zagledal in se pred njimi potajil v bukov gozd, ki se je bil pripravljal na zimsko spanje: jesenski veter se je poigraval z zlato rumenimi in rdečkastimi listi na drevesih. Sledni pes volčjak, ki je dobil Damjana v nos, je lajajoč praščil najprej v bukovje, nato pa bruhnil v grmovje, kjer je čepel Damjan. Nekajkrat je besno zabavkal, nato pa renče opozarjal švabske vojake, kje naj iščejo. In res so za njim pridrveli Švabi. Damjan ni imel več niti tolikanj časa, da bi bil pretrgal podlogo suknjiča in zakopal v zemljo partizansko pošto. Našli so ga in ga sesuvali k prazni, na pol porušeni drvarski kolibi. Ko so ga preiskali, so našli pri njem papirje, ki so ga izdali.

»Kje so partizani?« je zalajal nemški oficir.

»Ne vem,« je fant odgovoril s komaj slišnim glasom.

»Ne veš? Ha, pa boš vedel! Takoj boš povedal, sicer te bomo mi spomnili,« so se krohotali Švabi. Obstopili so ga in s spačenimi obrazi buljili vanj, da je na licih čutil njihovo, po žganju smrdečo sapo.

Ker je še kar molčal, so mu okrog vratu vrgli zanko ter ga pri¬vezali na kolibin rožanec ko ojarmljeno živinče. Pes ga je ugriznil v nogo, vojaki pa so pričeli s puškinimi kopiti biti po njem ko po ječmenovem snopu.

»Kje so partizani?«

Obležal je na pragu kolibe, pretepen in z zlomljenim rebrom. Iz nosa in iz ust mu je tekla kri in napajala izsušena tla v kolibi. Stokal je in hropel, a vse, kar so slišali iz njegovih ust, je bilo: »Ne vem .. .«

»Prekleti smrkavec! Ubijemo te, donnervvetter, če ne boš povedal, kje so!« so besneli okrog njega. Dvignili so ga s tal in pričeli znova biti po njem, dokler ga niso spet zbili na ilovnata tla. Dušil se je v zategnjeni zanki, ki se mu je zagrizla v vrat.

»Ne vem,« je polzavestno hropel, ves oblit s krvjo.

Obesili so ga na vejo mladega hrasta, ki je rasel za kolibo, obesili tako, da so mu zanko zadrgnili okrog pasu. Obvisel je na veji ko zlomljena mladika, oni pa so se odstranili in iz razdalje tridesetih metrov streljali vanj ko v tarčo in se krohotali, dokler ni izdihnil. Nato so zažgali kolibo in odšli.

Koliba je gorela ko suha slama. Goreče ostrešje se je prevrnilo na drevo z obešencem in tramovje je spodkopalo truplo, da je zgorelo do belih kosti... Tako je junaško umrl kurirček Damjan.

Njegovo mučeniško smrt pa so še tistega dne maščevali partizani, njegovi tovariši iz jeloviških host, ki so v zasedi pričakali nemške zveri in užgali po njih, da so jih postrelili do zadnjega moža.

DOMAČA NALOGA

Nad trideset let že učim otroke, mnogo dobrega in koristnega sem jih naučil, marsikaj tudi slabega zagrešil, toda krivice, ki sem jo lansko leto storil Bohinčevemu Jožku, si ne bom odpustil, dokler bom živ.

Šolski zvonec je naznanil konec učne ure. Dobre volje nad opravljenim delom smo bili vsi: jaz in moji učenci — vajenci kovinske stroke. Pri moralki smo celo uro posvetili etični vrednoti: ljubezni do rodnega kraja in domovine. Da bi ne ostalo samo pri besedah, smo se sporazumeli, da bodo učenci napisali domačo nalogo:

»Pišite, kar vam narekuje srce!« sem jim dejal.

»Ne!« so vzkliknili vsi hkrati. »Dajte nam naslov! Laže bomo pisali.«

Malo sem pomislil, nato pa segel po kredi in napisal na tablo naslov domače naloge:

O RODNI DOM, O HIŠE OČETOVE STREHA TI!

(Oton Zupančič)

Naslednji dan sem zahteval, naj mi oddajo zvezke z napisanimi prostimi spisi, da jih bom doma prebral in ocenil. Vselej sem se z nekakim odporom pripravil k branju njihovih spisov, se z muko prebijal skozi goščavo zveriženih črk in pravopisno skrotovičenih besed, toda branja teh nalog sem se veselil, poln radovednosti, kaj mi bodo napisali. Nekakšen egoizem se je razraščal v meni, češ da bom z njihovimi nalogami poplačan za lepe, spodbudne nauke, ki sem jih bil prejšnji dan vsajal v njihova srca.

Vsi so mi oddali zvezke, le Bohinčev Jožek ne. Bil je najmanjši od vseh mojih učencev, četudi je lezel že v sedemnajsto leto. Včasih sem ga podražil, da je najbrž izjedljivec, ki premalo je, zato pač prepočasi raste. Nikoli mi ni zameril šale. »Kar povejte, ampak po pravici,« me je nekega dne zavrnil, »če niste vi, ki ste pravcati dolgin, že često obžalovali, ker segate v višino skoraj dveh metrov. Ha, saj v avtobusu še stati ne morete, kadar so sedeži zasedeni, ampak morate zviti ko presta stoje razmišljati, kako prijetno bi bilo, če bi bili za glavo nižji, ne? Blago za obleke je tudi drago; zmeraj ga morate kupiti vsaj meter več ko jaz, ne?«

Nasmejali smo se njegovi hudomušnosti, saj je bil vesel dečko, ki je skoraj vsak dan kakšno uganil, da nas je spravil v dobro voljo.

Moral bi bil vedeti, da je obojestranska sirota; ne očeta ne matere ni imel, ne bratov ne sestra. Bil je sam na vsem širokem svetu. Edini stric, ki ga je imel, mu je umrl, ko je dečko končal osnovno šolo.

Potlej je občinski ljudski odbor poskrbel zanj; oddali so ga v dijaški dom, mu v tovarni našli mesto ključavničarskega vajenca in fant je rasel, se učil obrti, obiskoval vajensko šolo in se po svoje boril za prostor na soncu.

Vse to bi bil moral vedeti, vse to sem bil kot njegov razrednik vpisal v vpisnico; a kaj mi je bilo, da sem mu zameril, ker mi domače naloge ni oddal, sam ne vem.

»Zakaj nisi napisal naloge?« sem z jeznim pogledom zasrepel vanj.

Gledal me je z velikimi, začudenimi očmi. Rdečica na njegovih licih je vidno izginjala, videl sem, da v zadregi požira slino in stiska pesti, nisem pa dojel, kako se s težavo kroti, da bi ne zajokal naglas. V očeh so se mu nabirale solze, ko je s pobešeno glavo zamrmral:

»Nisem je napisal. Nisem hotel.«

»Tako?« sem se zavzel. »Nisi hotel? Pa jo boš napisal! Do jutri! Ali pa te bom ocenil z nezadostnim redom.«

Naslednji dan me je že čakal pred katedrom. Bil je bled, neprespan in tolikšna utrujenost mu je čemela v neprespanih, zajokanih očeh, da takšnega še nisem videl. S tresočo se roko mi je oddal zvezek in zašepetal: »Tukaj imate zahtevano domačo nalogo.«

Potlej je odšel, ne, opotekel se je v klop, kjer je mirno obsedel ko utrujen, življenja naveličan starec. Vso uro sem ga naskrivaj opazoval in se čudil, ker je bil povsem odsoten. Niti enkrat se ni zasmejal, dasi so njegovi sošolci, veselo razpoloženi, kar prežali, kdaj bom med poukom povedal kaj smešnega.

Še tisto popoldne sem prebral njegovo nalogo. Takole je napisal:

Naša hiša je nekoč, ko sem bil še otrok, komaj dorasel prvim hlačicam, stala na Podvrhu nad Javorji. Reven je bil moj rodni dom, a če bi ga danes še imel, bi ga ne zamenjal za škofjeloški grad. Moj pokojni oče je imel mlin. Kmetom iz sosednjih vasi je mlel zrnje in z mericami, ki si jih je bil prislužil, preživljal družino: mamo, brate Antona, Pavla, Martina, Janeza, mene in sestro Mičico.

Spominjam se, da so nekega večera prišli k nam partizani. K nam sta jih pripeljala soseda Brinovec in Peternelj. Partizanski komandant je imel brke; bal sem se ga, on pa me je dvignil v naročje, me poujčkal, nato pa me nekajkrat vrgel v zrak in me spet ujel v močne roke. Kar sapo mi je jemalo in radostno sem vriskal. Ko pa me je položil na tla, je rekel:

»No, ali se me še bojiš, ti hrošček mali, a?«

Potlej smo otroci odšli spat, partizani pa so jedli žgance, ki jih je mati zalila z mlekom. Med večerjo so govorili z očetom, a kaj, nič ne vem, ker sem prej zaspal. Vem samo to, da je naslednji dan mlin še več namlel ko prej in da so potlej partizani večkrat prišli k nam po moko in jo odnašali v gozd.

Tako bi naša družina lahko pričakala konec vojne, ko bi ne bilo 24. marca 1945 švabske hajke. Kmetje, ki so čez dan prinašali zrnje v mlin, so že toliko pripovedovali o skorajšnji svobodi, da v naši hiši ni nihče več govoril o nemški okupaciji.

Bil je lep pomladanski dan. Oče je bil v mlinu, mati je bolna ležala v hiši, otroci pa smo se podili okrog hiše. Sredi igre pa smo otrpli obstali in onemeli od groze, ko smo zagledali očeladene Nemce, ki so se bližali mlinu. Prva je spregovorila sestra Mičica:

»Pojdimo k mami!« je zaklicala.

Vsi so stekli v hišo, le jaz sem v neki prečudni bojazni potekel više v breg. Hotel sem zbežati k sosedovim, da bi se skril pred tujimi vojaki. Sredi rebri pa sem upehan omahnil v grmovje, od koder sem opazoval, kaj se dogaja pred hišo. Videl sem, kako je oče stopil iz mlina. Visok Nemec je zakoračil proti njemu in v polomljeni slovenščini divje zarjovel:

»Ali je to Motikarjev mlin?«

»Je,« je odvrnil oče.

Slišal sem, kako mu glas trepeče.

»Si ti gospodar Blaž? Blaž Bohinc?«

»Sem.«

Koj zatem je očeta pokosil rafal iz brzostrelke, da se je ko prazna vreča zgrudil na domačem pragu.

Rad bi bil zakričal od groze, a nobenega glasu nisem spravil iz grla, kjer se mi je nabirala nekakšna kepa, ki me je dušila. Onemelo sem obždel v grmovju in videl, kako so Nemci obkrožili hišo, nekateri pa

so se vsuli vanjo. Malo zatem sem slišal šest zamolklih strelov; brž zatem pa so Nemci pritekli iz hiše in pričeli v mlin in hišo nositi slamo iz bližnjega skednja. Nato so naglo, kot so prišli, odšli proti Poljanam.

Iz grozljive otrplosti pa me je vzdramilo šele prasketanje ognja, ki je uničeval našo hišo z mlinom vred. Dvignil sem se in se glasno jokajoč pognal v reber k sosedovim.

Potlej se ne spominjam več, kaj se je dogajalo z menoj. Ovedel sem se šele v sosedovem naročju, ki je brez moči stal pred mojim rodnim domom, pred hišo očetovo, ki se je z gorečo streho vred podirala vase. Sosedove solze so močile moj obraz, stiskal me je k sebi, da me je njegovo poraslo lice bodlo v obraz, in nemo strmel v švabsko razdejanje. Jokal sem, da je moj vrišč segal do samega neba, nato pa sem utrujen in prestrašen zaspal v sosedovem naročju. Odnesel me je v svoj dom in me položil na posteljo.

Naslednji dan sem se zarana ukradel od sosedovih in zbežal na pogorišče, iz katerega se je še kadilo. Tleči ožigi počrnelega tramovja in zadimljene zidine so prekrili ožgana človeška telesa; videl sem bele kosti in zajokal: »Mama, kje si?«

A že je za menoj pritekla soseda, me dvignila v naročje, mi s predpasnikom prekrila glavo ter me hlipaje zanesla na svoj dom.

Nimam očeta, nimam matere, nimam bratov ne sestre Mičice. Tudi rodnega doma nimam več. Ostal sem sam. Včasih mi je tako hudo, da bi. . .

Sredi nedokončanega stavka je Jožek prenehal pisati. Strmel sem v zvezek, v popisane strani, v besede, tu in tam skrivenčene, da sem s težavo prebral njihov smisel. Spoznal pa sem, da je fant jokal, ko je pisal, saj so se na razmazanih, razlitih besedah poznali sledovi solza. Srce se mi je krčilo v bolesti in zaklel sem se, da svojim učencem, dokler bom še učil, ne bom nikoli več zadajal nalog s tako kočljivimi naslovi.

A moje kesanje je bilo prepozno. Ko sem naslednji dan vrnil Jožku zvezek, sem dejal:

»Prebral sem tvojo domačo nalogo, Bohinc, in jo ocenil z odličnim redom, ker je ...«

Hotel sem reči: ker je lepo napisana. A beseda mi ni šla z jezika.

Odlična ocena pa Jožka ni razveselila. Ni se mi nasmejal kot prej. Podržal je zvezek v rokah in bled strmel vame s pogledom, ki je obtoževal.

Poslej ga nisem videl, da bi se še kdajkoli zasmejal, pa četudi sem kdaj pa kdaj razdrl v razredu takšno, da je fante kar lomilo od smeha. Z odsotnim pogledom je strmel predse in nobena stvar ga ni razveselila.

Ne, njemu pač ni bilo do smeha, ker sem s trmasto zahtevo, da mora kakor vsi drugi učenci napisati nalogo o rodnem domu, oživil in razgrebel rano, ki je komaj za silo zaceljena ležala na njegovem srcu.

PASJI PIR

Cingerlov Polde je bil delavec v Kemični tovarni na Selu. V jamo za tovarniškim obzidjem je s samotežnim vagončkom odvažal boksitno blato, zato ga tudi nikoli nihče ni videl drugačnega ko poprhanega z rdečim blatom. Ne z rok ne z obraza ni nikoli mogel povsem izmiti lepke rdečine, ki se mu je bila med delom zažrla v kožo. S svojo ostarelo materjo je stanoval na Starem Selu v soseščini selske žrebčarne, kamor so se v letih okupacije ugnezdili fašisti, ki so po selskih ulicah vohljali za komunisti in pretepali delavce, ker niso hoteli pozdravljati s fašističnim pozdravom.

Nekega jutra, ko je Polde hitel na delo, ga je ustavil tenente, obkrožen s patruljo fašističnih vojakov, ter zarežal vanj: »Si tudi ti komunist?«

Polde je bil počasne pameti, zato se mu je v odgovor zasmejal: »Rdeč sem, rdeč, kakor vidite!«

In je potegnil z rokami po delovni obleki, prekriti s prisušenim boksitnim blatom.

Po zlomu fašistične Italije so se v žrebčarno vselili švabski vojaki. Nekje so zvedeli, da je Polde razdelil med delavce v kemični tovarni nekaj izvodov Slovenskega poročevalca. Sredi noči so obkolili dvoriščno bajto, kjer sta v vlažni, plesnivi sobi stanovala Polde in njegova mati. Vodja švabske patrulje je z okovanim škornjem sunil v pregnita vrata, da so se odprla na stežaj.

Mati je zajokala, Polde pa je bosonog in v samih sviticah obstal pred posteljo, pred zvermi, ki so bevskale vanj. Spehali so ga iz zadušljive izbe takšnega, kakršen je še minuto prej spal, in ga odgnali v žrebčarno ter ga zaprli v kletno celico.

V bližnjem zvoniku karmeličanske cerkve je ura odbila polnoč, ko so prihrumeli ponj in ga odvedli na zasliševanje.

»Povej, kdo ti je dal komunistične časopise, ki si jih razdelil med delavce v tovarni!«

Švabi so srepeli vanj z zvedavimi pogledi, pričakujoč, da bo izdal tovariše. Molčal je.

»Govori, pes!« je lajtnant zakričal, skočil s stola ko gad in ga sunil s pestjo v obraz, da je še tisti trenutek začutil v ustih slani priokus krvi.

»Govori, svinja boljševiška! Bandit!«

Molčal je.

»Molčiš? No, prisilili te bomo, da boš govoril!« je rjovel lajtnant in pomignil vojakom, ki so stali za žrtvijo.

Hotel se je ozreti, a že so se po njem usuli udarci ko toča. Divje so zamahovali z bikovkami, dokler ga niso zbili na pod, da se je povaljal v lastni krvi.

»Govori, bandit!«

Pretepeno telo je drgetalo na podu, a niti besedice niso mogli spraviti iz njega.

Do jutra se je ta igra še nekajkrat ponovila. Sinje jutro, ki je pričelo z drobnimi, nežnimi prsti rahlo trgati temo z zamazanih okenskih šip, ga je našlo na prašnem in s krvjo namočenem podu. Pretepeno telo so izžigale bolečine, da je samo še onemoglo hropel.

Izza mize je vstal lajtnant, se zaspano pretegnil in si nažgal cigareto. Brcnil ga je v križnico in v trdi nemščini zaklel:

»Prekleto ljudstvo! Kakšen človek je to, sakrament! Lahko ga ubiješ, pa ne bo spregovoril.«

Preden je odšel iz sobe, je ukazal vojakom:

»Končati kakor običajno!«

Potem se je vse zgodilo z bliskovito naglico. Pograbili so ga in ga sesuvali pred žrebčarno, kjer je že stal tovornjak. Ko ožeto cunjo so ga vrgli na avtomobil, ki je odropotal proti Taškarjevemu borštu. Na robu gozda so ga vrgli s tovornjaka v mokro travo. Padel je na obraz in Švabi so videli, kako se je s presušenimi, izžganimi ustnicami vsesal v rosne bilke. Šele zdaj so zaslišali njegov glas, ko je zaječal:

»Vode ... Žejen sem ...«

Dvignili so ga z mesta, kjer je obležal, in ga za noge obesili na vejo starega hrasta, da se je z glavo skoraj dotikal s pajčevino prepredene praproti pod drevesom. Tako obešen je nihal nad mlado gozdno podrastjo. Sonce je pravkar vstajalo izza hribovja nad Lazami, ko je zaslišal ostro povelje:

»Wolf! Beissen!«

Proti obešencu se je zagnal pes volčjak ter ga oklal z ostrimi zobmi, da mu je vroča kri zalila obraz in oči ter mu napolnila usta.

Šele zdaj se je ovedel, kaj se dogaja z njim. Nečloveško je zarjo¬vel, da. so se vojaki za trenutek zdrznili.

Po prvem napadu se je pes umaknil ter se s krvavimi očmi vdano zagledal v podčastnika, ki se je s tenko paličko tapljal po golenicah in čakal, da se je zverina dodobra razvnela. In že je znova zakričal:

»Wolf!«

Praščil je proti žrtvi in v krogu tekal nekaj časa okrog obešenca vse bliže in bliže, divje popadal, se zagrizel v vklenjene roke, vrat, prsi, obraz ter trgal, trgal, trgal živo meso z zvijajočega se telesa.

Pasji napad je bil tako nagel in spremljan s takšnim divjim renčanjem ter laježem, da nihče od prisotnih ni več slišal rjovenja žrtve, ki se je zvijajoč se krčila in umirala v neznosnih mukah. Ko pa je pes zasekal globoko rano v vrat, da se je iz nje pričela mehuriti rdečkasta pena, se je viseče telo pričelo krčiti ko pohojena gosenica. Še enkrat je trpinčeni človek poskusil dvigniti glavo in se ubraniti divjega psa, usločil se je proti nategnjenim nogam, a moči so ga zapuščale, grlo mu je zalivala kri, vendar je še poslednjič kriknil, da je preglušil pasji lajež:

»Mati!«

Potlej se je iz razmesarjenega vratu ulila kri in zadušila v njem vse misli. Drgetanje telesa je pojenjalo, pojemalo, dokler se ni po¬vsem umirilo in mlahavo obviselo na veji.. .

Podčastnik je zažvižgal. Pes je priskakljal k njemu. Z orokavičeno roko ga je »nadčlovek« potapljal po okrvavljenem gobcu ...

Pod hrastom je zrasla nova gomila.

Zgodba o pasjem piru pa še dandanašnji živi v srcih starih selskih delavcev. Pripovedujejo jo vnukom kot grozljiv spomin na čas, ko je njihov mladi tovariš rajši mučeniško umrl, kakor da bi izdajal.

Spomin visi nad Selom ko črn oblak.

MIKI

Miki je bil angorski maček. Lazarska učiteljica Nika mi ga je prinesla v dar od svoje matere, znane gojiteljice angorskih mačk. Bil je še tako majhen, da sem ga lahko položil na dlan in ga vsega, razen de¬bele glavice in košatega repa, pokril z drugo dlanjo. Ker ni minil dan, da se ne bi poigral z njim, se je kmalu privadil name in na klic vselej pritekel k meni. Sčasoma se je tako navezal name, da mi je vsepovsod sledil ko zvest pes.

Minili so meseci. Miki, ki se je bil prej zmeraj držal našega doma, se je nekega dne potepel v bližnjo ložo, kjer je oprezal za mišmi in hrošči ter počenjal vrag si ga vedi kaj. Včasih ga ni bilo na spregled tudi po tri, štiri dni. Čez zimo je zrasel in ni se bal nobenega vaškega cucka, niti sosedovega starega mačka Tigra, pred katerim je trepetal ves mačji rod naše in sosednje vasi. Večkrat je Tiger poskušal svojo moč nad Mikijem, a vselej zaman. Kadarkoli sta se z Mikijem zapletla v boj, je Tiger mijavkal s takšnim presunljivim glasom, kakor da živega derejo iz kože. Miki je namreč s pravcato aziatsko zahrbtnostjo izbral v boju proti edinemu vaškemu nasprotniku posebno taktiko: če sta se s Tigrom srečala, se je sprva prihulil k zemlji, nekajkrat z repom jezno potapljal po tleh, naježil belo dlako, nato pa dvignil košati rep ko bojno kopje in zviška telebnil na Tigra ter ga oklal.

Po kapitulaciji stare Jugoslavije so nekega majskega dne prišli v našo vas Italijani. Samo dvanajst jih je ostalo v vasi, drugi so se vrnili v Črnomelj, od koder so prišli. Nosili so operjene klobuke, oboroženi so bili s kratkimi karabinkami. Kmalu smo zvedeli, da je to obmejna finančna straža za obkolpski sektor. Bili so sami mladi fantje, varovanci raznih Mussolinijevih ministrov, fabrikantov in eminenc, njihovi sinovi in nečaki, ki jim je fronta smrdela in so se po zaslugi svojih zaščitnikov redili v zaledju, pridno praznili »kjantarice« ter se smukali okrog malopridnih punčar. Njihov brigadir je bil Enrico, ki se je hvalil, da je njegov stric slaven milanski kirurg in da je nekoč operiral samega Mussolinijevega sina. Črni Kalabrež Pietro pa je bil v sorodu celo z nekim kardinalom. Ugnezdili so se v naši vasi ko nadležen plevel v vrtu. Iz svoje »kasarne« so vsak dan odhajali v patruljo — v dolino Kolpe, kjer so za umazane papirnate lire od prestrašenih brežank kupovali jajca, mimogrede pa v loži streljali zajčke in ptice. A kadar le-teh ni bilo na muho, tudi — mačke.

Črni Pietro je nekega dne zvabil k sebi Mikija. Hotel se je z njim poigrati, kot je videl mene. Moj angorec se mu je hotel umakniti, a bilo je že prepozno; Kalabrež ga je zadnji trenutek ujel za košati rep.

Miki se je bliskovito obrnil in kardinalovega nečaka krepko opraskal po rokah.

Ah, to bi se ne smelo zgoditi! Kalabrež Pietro je skuhal maščevanje. In ko je naslednji dan Miki obstreljen prijokal domov, sem takoj uganil, kdo ga je ranil. Štirinajst dni je doma preležal in prestokal. Rana na zadnji nogi se je sicer zacelila, a Miki je poslej — šepal.

Ob roški ofenzivi sem ob dveh ponoči zapustil vas, kjer sem cela štiri leta učiteljeval, in se praznih rok, vendar vesel, da sem si rešil življenje, umaknil v dolino Kolpe, na osvobojeno ozemlje, kamor že nekaj tednov ni smela stopiti italijanska noga, ker so partizani vsakega »makaronarja« sprejeli z ognjenim pozdravom. Tisto noč so Italijani sicer sunili v našo vas, požgali nekaj hiš in skednjev, a novi dan je v vasi pozdravil partizane. Dvanajst financarjev se je s tepeno laško soldatesko vred umaknilo v okupirani Črnomelj. Osvobojeno ozemlje v dolini Kolpe pa se je iz dneva v dan širilo in večalo.

Po ofenzivi sem se vrnil v vas. Terenski odbor Osvobodilne fronte je sklenil, da nobena laška ofenziva ne sme več presenetiti vaščanov v naši vasi. Zato smo na Kožicah, hribu nad vasjo, organizirali opa¬zovalnico, kamor smo menjaje se hodili na stražo vsi možje iz vasi.

Zdaj se je Miki še manj ko prej zadrževal doma. Kje in kaj je jedel, kje se je potepal vse dolge tedne, tega ni vedel nihče.

Nekega dne sem s starim Prinčičem stal na straži v opazovalnici. Bilo je lepo, sončno dopoldne. Ura, strma pečina na vrhu Kožic, hribovja nad Poljansko dolino, se je kopala v soncu ter se radovedno ogledovala v zeleni Kolpi, ki se je skozi tesno deber leno lizala proti Staremu trgu. V ozadju se je s temnim zelenjem obrasli očak Rog skrivnostno smehljal Kočevju in Črnomlju, kjer so se skrivali trepetajoči laški vojački, obdani s številnimi bunkerji in bodečimi žicami. Stari Prinčič mi je navdušeno pripovedoval, kako so naši borci na Kočevskem pri vasi Rimsko nažgali italijansko kolono, ki je bila namenjena v Kočevje.

Takrat se je od zadaj prihulil k nama s šepajočimi koraki moj maček Miki. Skočil mi je na ramo ter me pričel s prednjo tačico tolči po nosu. Začuden sem bil nad njegovim vedenjem, ker ni predel kakor drugekrati, kadar sem ga pogladil po gostem belem kožuščku. Po vsem telesu je drhtel in od časa do časa zaprhal kakor takrat, kadar se je tepel s sosedovim Tigrom. Ogovarjal sem ga in miloval, a vse zaman. Ni in ni se mogel pomiriti. Ko pa je spoznal, da se nočem ganiti z mesta, je skočil na zemljo in jo ucvrl v dolino Kolpe.

Tistega dne so bili obkolpski partizani v akciji na hrvatski strani Kolpe. Opreznost straže na opazovalnici pod Uro je bila torej tem bolj na mestu, saj bi se izpod Okrugljaka, hriba nad vasjo Razdrto v Gorskem kotarju, partizani ne mogli pravočasno vrniti na pomoč nezaščitenim vasem v dolini Kolpe, če bi tjakaj vdrli fašisti. Ko sem razmišljal, kaj je pravzaprav vznemirilo Mikija, da me je tako iznenada zapustil, je stari Prinčič obstal ko okamenel in zašepetal:

»Glej jih! Spet prihajajo ...«

Skozi daljnogled sem opazoval italijansko četo, ki se je v strelski vrsti bližala naši vasi. Vedel sem, kaj moram storiti. Pritaknil sem gorečo vžigalico k zažigalni vrvici in že sva s Prinčičem zdirjala z opazovalnice proti dolini Kolpe, za sledovi pobeglega Mikija. Komaj naju je pogoltnila bližnja loža, se je že z gromovitim treskom razpočila mina, montirana za starim hrastom ob opazovalnici. Ta manever je Italijane zmedel, da so se obrnili in se za tisti dan obrisali pod nosom, ker so bržkone hoteli spet požigati našo vas.

V dolini Kolpe sva v Kuretih našla Mikija. Zdaj ni bil več nemi¬ren. Pustil je, da sem ga božal, in ves srečen je predel v mojem naročju. Stari Prinčič je rekel:

»Veš, kaj ti bom povedal? Prepričan sem, da je Miki prej ko midva opazil Lahe, ki so se bližali naši vasi. Si videl, kako je silil vate, da se umakni? Res, Miki je bolje opravil svojo službo ko midva. Če bi bil pes, bi se ne čudil, ampak maček . ..?«

Jaz pa se nisem čudil. Zaslutil sem, da je Miki na svojem potepu po ložah naletel na Lahe in se umaknil pred njimi. Ker si je dobro zapomnil dogodivščino s Črnim Pietrom, je fašiste sovražil. Prišel naju je opozorit, da prihajajo . . .

Na ukaz rajonskega odbora Osvobodilne fronte smo se potlej nekaj tednov zadrževali v dolini Kolpe. Mikija spet tedne in tedne nismo videli. A kadar je ves upehan praščil v vas Kurete, smo vedeli, da so nekje v bližini Italijani, ki hočejo suniti v vas. In res, kadarkoli je pritekel v vas, se je udarna partizanska četa pod Johanovim vodstvom razporedila v zasedo nad potokom Šumetcem. Nikoli zaman! Miki je postal naša najzanesljivejša izvidnica . . .

»Miki je prišel! Fantje, pojdimo!« je komandir Johan sklical svojo četo in se z borci napotil na položaj, od koder je z ognjem iz mitraljezov pobrizgal fašiste.

Tako je Miki postal ljubljenec partizanov v dolini Kolpe. Nanj smo se zanesli skoraj bolj ko na izvidniške patrulje in na stražo ob opazovalnici pod pečino Uro na Kožicah.

Na nenehnem potepu po gozdovih pa je Miki podivjal, da ga razen mene nihče ni mogel privabiti k sebi. Če sem ga poklical, je oklevaje prišepal. Toda nič več ni bil tako zaupljiv ko pred meseci. Pokazal sem na desno ramo in ga vabil, naj skoči nanjo. Vse zaman. Pričenil sem se, misleč, da ga šepava noga ovira pri skoku v višino, in mu prigovarjal: »No, Miki, hopla, hop!« Predel je in se z dvignjenim repom drgnil ob mojo nogo, na ramo pa ni hotel skočiti. Vrgel sem mu kos mesa. Pomamljal je tudi skodelico mleka. A vselej, kadar se je nasitil, je brž izginil.

Tako je minilo leto, leto groze in trpljenja, ko so fašisti zdaj pa zdaj le poskušali svojo srečo. Ker pa so brežani zapuščali bajte in se pred njimi skrivali po podzemeljskih jamah in ložah, so besno požigali prazne, zapuščene domove. Na povratku pa so jih vselej pričakali partizani ter se maščevali nad njimi za storjeno gorje, povzročeno mirnim brežanom.

In spet je topla vigred dahnila v dolino Kolpe. Drevje je vzcvetelo, pašinci so ozeleneli, le jaz, ki že tedne in tedne nisem videl Mikija, sem menil, da je na skrivnostnih pohodih prišel na muho kakšnemu fašistu, ki ga je odrl in — požrl. Vpraševal sem brežane, če so ga kje videli, a vsakdo je žalostno odkimal z glavo. Partizani pa so mi pripovedovali, da so ga videvali v Špeharjih, Radencih, na Dolu, v Bilpi, v Kavranih, Goršetih, zdaj tu, zdaj tam. Nisem jim verjel, ker sem mislil, da me s temi izmišljotinami samo tolažijo.

Bil je lep marcev dan. Zgodaj sem vstal in se namenil proti Lazam. Z menoj je šel komandir udarne partizanske brigade. Streljaj pred Lazami pa je komandir Johan presenečeno zaklical:

»Glej ga! Spet prihaja!«

Pokazal je na Mikija, ki je oprezno stopicljal po jezu lazarskega mlina. Prihajal je z nasprotnega hrvatskega brega Kolpe, a ko je dosegel naš breg, je pritekel k meni, ne da bi ga bil poklical, in bruhnil pod moje noge. Poln radosti, da ga po dolgih mesecih spet vidim, sem obstal na mestu in pustil, da me je z dvignjenim repom obšel, se podrgnil ob mojo hlačnico in zadovoljno predel. Sklonil sem se in zaklical: »Miki, daj mi tačko!«

Ni pozabil! Te igre sem ga bil naučil, ko sem ga dobil še čisto majhnega. Podal mi je mehko, od vode še vso mokro tačico, nato pa jezno zaprhal ter se pričel zadenjski umikati, ko da bi me hotel potegniti nazaj v Kurete.

»Z nama pojdi. Miki! V Laze greva!« sem mu prigovarjal, on pa ne in ne. Silil je v nasprotno smer.

Pomislil sem na njegov nagon, ki ga ni še nikdar izdal. Z Johanom sva se zares vrnila v Kurete. Preden sva prispela tjakaj, pa sva zaslišala streljanje, ker so se tačas že partizani, ki so prihajali s kočevske strani v dolino Kolpe, pred Lazami spoprijeli z ustaši in Italijani. Nastal je takšen direndaj, da je v dolini Kolpe odmevalo grmenje ko v najhujši nevihti, kadar je grom pretresal ozko deber ob Kolpi. Streli so odmevali ko v praznem sodu. Z Johanom sva se umaknila v podzemeljsko jamo nad Šumetcem, da sva bila varna pred treskajočimi minami, ki so jih Lahi iz svojih minometov pljuvali v skalnate stene na nasprotnem bregu Kolpe in divje klestili po partizanih.

Ko je borba minila, se je že na zemljo spuščal mrak. Z Johanom sva zapustila podzemsko skrivališče in nadaljevala pot proti Kuretom. Klical sem Mikija, a se ni oglasil.

Prihodnje jutro pa mi je mlad partizan prišel povedat, da je na bregii Kolpe našel angorca s prestreljenim vratom. Ležal je na muljišču ob Kolpi, s prednjo tačico pa si je zakrival ugasle oči.

»Bolje je, da ga nisi videl, tovariš!« mi je dejal. »Vrgel sem ga v Kolpo, ki ga je odnesla dalje ...«

Poslej ni nikdar več stopila noga sovražnega vojaka v dolino Kolpe, kakor da bi Miki opravil svojo dolžnost. Brežani so zadihali iz polnih pljuč, ko so v osvobojeni Črnomelj vkorakali partizani. Mikija pa se še danes spominjajo v vseh brežanskih vaseh.

BLEJSKA MATI

Mislim, da ni Slovenca, ki bi ne bil vsaj enkrat v svojem življenju na Bledu. Tudi mene je ondan zaneslo tjakaj, kjer sem občudoval lepoto kraja in prelepega jezera, ki se preliva v prelestnih barvah, da je vsako uro dneva drugačno, zlasti v dneh, ko se v mirni vodi ogleduje sonce. Šumnih restavracij in hotelov, ki jih je na Bledu na pretek, ne obiskujem rad, zato sem se pred glasnimi letoviščarji umaknil v tiho blejsko okolico, kjer sem se zapletel v pogovor s staro Blejko, ki je prebrala že prenekatero mojo pripovedko. Prosil sem jo, naj mi pove kakšno gorenjsko pripovedko, pa mi je hudomušno pomežiknila:

»Saj vem, da bi radi zvedeli od mene, ki sem že stara, kakšen motiv za ljudsko pripovedko,« mi je rekla. »Nič takega ne vem. A če že hočete, vam bom povedala zgodbo o Blejki, ki jo je med zadnjo vojno sekira rešila švabske internacije.«

»Sekira?« sem se začudil.

»Da, sekira!« je povzela.

Z jezikom si je obliznila suhe ustnice, sedla na posekani krlj ob smrekovem gozdičku in mi s hrgačo, na katero se je bila med hojo opirala, pokazala bajto, ki se je stiskala pod hribcem, poraslim z gostim smrečjem.

»Poglejte, v tistile bajti je med vojno živela mati, ki je imela tri sinove v partizanih. Sama je ostala doma, ko so njeni pobi neke temne noči odšli v hosto. Poslej so bili redki petki, da jo je prišel kdo od njenih obiskat, pa še to se je zgodilo vselej le v deževnih, viharnih nočeh. A nikoli niso prišli k njej vsi trije sinovi hkrati. Zdaj eden, zdaj drugi, a ko se je najmanj nadejala, jo je obiskal tretji sin. Vsem pa se je vselej mudilo nazaj v hosto. Pri materi niso vzdržali dlje ko skopo uro, toliko, da jim je skuhala ajdovih žgancev, ki jih je osolila s solzami, preden je polno latvico postavila pred sina partizana. Neke noči pa je prišel njen najstarejši in dejal: ,Mati, Drejc je padel. Včeraj smo ga pokopali na Žalostni gori.' Drejc je bil njen najmlajši. Komaj sedemnajst let mu je bilo, ko je odšel k partizanom. Ni zajokala na glas, a najstarejšemu, ki je prišel k njej z žalostno novico, se je zdelo, da mu je mati tisto noč postregla s preslanimi žganci... Pa jih je le s slastjo pojedel, kakor da bi vedel, da jih je mati presolila z naskrivaj prelitimi solzami.

,Nič ne jokajte, mati!' jo je ob slovesu tolažil najstarejši sin. ,Saj niste sami! Še dva sinova imate. Ko bomo nagnali švabsko sodrgo z naše zemlje, ko bo vojne konec '

Rad bi ji bil še kaj povedal v tolažbo, a ganotje ga je premagalo, da jo je objel z ljubečim pogledom ter izginil v viharno noč.

Odšel je. Mati pa je čakala, kdaj se bo sredi viharne noči spet povrnil k njej. Ko je tako čakala, jo je neke noči iz polsna prebudilo trkanje na vrata njene bajte. Odprla je dveri in zagledala drugega sina, ki je prišel domov, da bi se preoblekel v čisto perilo. Skuhala mu je žgance in jih zalila s sladkim mlekom. ,Jej, sin moj!' mu je rekla in postavila predenj polno latvico.

On pa je bled in prepaden obsedel za mizo.

,Zakaj ne ješ?' ga je vprašala.

Odrinil je latvico od sebe. ,Ne morem jesti! Mati, prišel sem vam povedat, da je Frence padel. Pokopali smo ga v hosti nad Dražgošami.'

Frence je bil njen najstarejši. Zadrhtela je ko pena na razburkani vodi. Sklenila je roke in zatarnala: ,Joj, ubogi moj Frence!'

A ko je drugi sin odšel, je sama opravila z bridkostjo ranjenega srca. Izjokala si je skoraj oči, ko je v nespečnih nočeh vzdihovala za edinim sinom, ki se je tačas kdove kje tolkel s Švabi.

Potlej jo je neke zimske noči zbudilo rahlo trkanje na okno njene bajte. Brž je vstala in pohitela v čadasto vežo. Odprla je dveri in v bajto so se opotekli štirje lačni in prezebli partizani.

,Mati, lačni smo. Skuhajte nam žgance, mi pa se bomo tačas odpočili od dolge, naporne poti!'

Pohitela je v sajasto kuhinjo in porinila železni pisker z vodo skozi žekno v kmečko peč, da bi jim ustregla.

,Rada vam skuham žgance,' je rekla, ko se je vrnila v čumnato. ,Veste, moji so trije odšli v partizane. Dva sta padla, eden pa še živi. Bogve kje se zdajle lačen in prezebel stiska,' je drhtelo iz nje. ,Ali ga mogoče poznate, mojega Miheja?'

Spogledali so se in molčali. Bili so pogumni borci, a zdaj ni bil nihče dovolj pogumen, da bi ostareli materi povedal, kako je z njenim Mihejem, ki je pred dnevi padel nekje pri Radovljici v švabsko zasedo, kako so ga v Radovljici mučili in pretepali, da je izdihnil pod udarci.

Najedli so se žgancev in se zahvalili, preden so spet odšli v črno noč. Ona pa jim je rekla: ,Oh, le kaj bi se zahvaljevali! Zdaj ste vi moji sinovi, prav vsi, dokler ne bo vojne konec, dokler se ne vrne moj Mihej. Le še pridite!'

Komaj pa se je zdanilo, so v njeno bajto vdrli Švabi.

,Banditska mati, v hosti imaš tri sinove!' so režali vanjo. ,Pripravi culo! Pet minut časa ti damo, potlej greš z nami in v internacijo!'

Takrat je v njej zašumela gorenjska kri. Iz kota za vrati je pograbila sekiro in pričela udrihati po omarah, posteljah, mizi, stolih in klopeh, po šipah v oknih in po svetih podobah na stenah čumnate, dokler ni vsega razsekala v iveri.

,Tako, zdaj me pa le odpeljite!' je zadihano zahropla ko ranjena zver. »Pripravljena sem. Tudi brez cule bom lahko umrla v internaciji, kjer naše ljudi ubija glad.'

Švabi so jo gledali in se škodoželjno režali njeni ihti. Vodja švabske patrulje pa se je zasmejal:

,Zdaj lahko ostaneš med temi razvalinami, banditska mati.' —

Vidite, tako so jo kaznovali, da je po njihovem odhodu obždela med raztreskanim pohištvom v bajti, kamor je skozi razbita okna lajal januarski mraz.

Tri sinove je izgubila. Pa bi še danes rada vse razbila, kar ima spet v bajti, ko bi se le eden vrnil k njej. A te sreče ni in je ni.«

Vstala je, se oprla na hrgačo in mi spet pomežiknila:

»Zdaj pa zbogom! Pa še to napišite, kar sem povedala o blejski materi. Otroci, ki bero vaše pravljice, so potrebni tudi takih zgodb. Naj vedo, kako nam je bilo v dneh, ko so se po Bledu sprehajali oholi Švabi.«

Odšla je. Ko se je še enkrat ozrla vame, ki sem obsedel na osamelem krlju, ves prevzet od njene žalostne pripovedi, sem videl sredi nagubanega obraza njene oči; sijale so lepše ko samo sonce, ki se je ogledovalo v mirni jezerski vodi. Gledal sem za njo, dokler ni utonila v bajti, ki se je stiskala pod hribcem, poraslim z gostim smrečjem.

»Blejska mati!« sem poltiho spregovoril. »Napisal bom tvojo zgodbo, da bodo otroci brali, kaj vse si žrtvovala svobodni Gorenjski!«

In poln tihe tihe žalosti sem se napotil proti domu.

»MAŠČEVAL BOM DEDOVO SMRT!«

V Veliki loži je vasica Dobravice. Med narodnoosvobodilno vojno so se tamkaj često zadrževali partizani. Gradaški fašisti so to zvedeli, prišli nekega dne navsezgodaj v vas in jo požgali. Iz gorečih Dobravic so se skozi Giršiče in Krivoglavice vračali v gradaški grad, kjer je bila nastanjena fašistična posadka. S seboj so gnali dobraviškega kovača.

Krivoglavčani so v strahu gledali, kako gori sosednja vas. Takrat pa je v Krivoglavice pribosopetil mlad pastir, ki je bil komaj odgnal ovce na pašinec, ter zakričal:

»Bežite! V našo vas gredo!«

Krivoglavčani so zapustili bajte in se poskrili v bližnji loži. V vasi je ostal samo stari mlinar Žunič, ki je mislil, da se mu ne more zgoditi nič hudega. A ko so fašisti vdrli v vas, so obkolili njegov mlin in starca, še vsega belega od paliske, kar izpred grota potegnili venkaj ter ga odgnali s seboj.

Šli so dalje proti Giršičam. Giršičani so takrat na bližnjih njivah okopavali krompir. Fašisti pa so jih obkolili kar sredi polja in vse može spehali pred kolono. Pobrali so Papiča, Šimenca in Kureta, tri najboljše giršičke gospodarje.

Zunaj vasi so se ustavili ob železniški progi. Nagel posvet — in fašisti so vse može postavili pred jarek ob železniški progi, ki so jo pred dnevi minirali partizani, ter se z nabitimi puškami ustopili prednje.

Možje so zatrepetali. Zdaj so spoznali, kaj jih čaka. Vso pot je v njihovih srcih le še tlelo rahlo upanje, da jih fašisti morda le ne bodo pobili, da jih ženejo v Gradac, kjer jih bodo zaslišali, potlej pa odslovili ali prepeljali na Rab, kamor so odgnali gladovat že mnogo Belokranjcev.

Prazno upanje. Fašisti so stali pred njimi in se s satanskim nasmehom naslajali nad njihovo nesrečo.

Stari dobraviški kovač pa ni maral poginiti ko pes. Zaničljivo je s pogledom premeril fašiste pred seboj in zaklical z gromkim glasom:

»Vseh Slovencev ne boste pobili! Preveč nas je, ki bolj ljubimo svobodo ko življenje! Prišel bo dan, ko bo maščevana naša kri! Živeli partizani!«

Ostro, mrzlo povelje in ozračje so pretrgali rezki streli. Pobili so jih ko živino in jih pustili na kupu ko požeto žito v snopju. S srčno krvjo so mučeniki namočili zemljo, na kateri so delali in trpeli vse življenje.

Rablji dvajsetega stoletja pa so odkorakali dalje.

Preroške besede starega dobraviškega kovača so se uresničile še istega dne. Preden je fašistična kolona prispela v Gradac, so jo ob zasedi v Veliki loži pričakali partizani in užgali po fašistih: strojnice so zalajale, ročne bombe so orale zemljo in na bojišču je obležalo več ko polovica fašistične kolone.

Fašistični ostanki so se razbežali v gradaški grad. Zabrneli so telefoni. In še tisto noč so Dobravičani doživeli novo hudo preizkušnjo. Fašistična posadka iz Metlike je sredi noči, ko so žene in otroci jokali na požganih domačijah, pričela s topovi obstreljevati Dobravice in Veliko ložo. Na vas so padale granate rušilke. Izmučena zemlja je zavaIovala ko ob potresu. Matere so z otroki v naročju zbežale iz vasi. V očeh ni bilo več solza. Izjokale so jih za dne, ko je gorela vas. Kakor preganjane zveri so dobra viški brezdomci bežali proti Krivoglavicam in se zatekli v podzemeljsko jamo za Zuničevim mlinom. Ozračje pa je drhtelo. Bila je strašna noč.

Topniški ogenj je pojenjal šele ob zori novega dne.

Takrat so preživeli vaščani pokopali žrtve, ki so jih fašisti postrelili ob progi. Partizani, ki so jim v številnih borbah ojekleneli živci, so prisegli ob pogledu na jokajoče žene in otroke, da ne bodo odložili orožja, dokler ne bodo žrtve maščevane.

Tonček, vnuček dobraviškega kovača, se je po dedovi smrti tri dni skrival pred materjo. Kakor mesečnik je taval med požganimi hišami, se zatekal med čadasto zidovje požgane kovačije in jokal na kraju, kjer sta še pred dnevi kovala z dedom. V samoti se je izjokal, a ko se je umiril, se je odločil:

»Grem,« je govoril lastnemu srcu. »Dedova smrt kliče po maščevanju.«

»A če padeš v borbi tudi ti? Si pomislil na mater?« mu je odgovarjalo srce.

»Zdaj ni čas misliti na smrt!« je odgovarjal srcu. »Dedek je nekoč rekel, da smrt ni huda. Živeti v suženjstvu — to je hudo.«

Poiskal je mater in dejal:

»Grem, mama!«

»Kam?«

»K partizanom. Maščeval bom dedovo smrt. Oče je padel v vojni, deda so ustrelili. Kri kliče po maščevanju!«

»Jezus, saj si še otrok!« se je zgrozila mati. V oči so ji navrele solze ko takrat, ko je zvedela za moževo smrt. »Nikamor ne pojdeš, Tonček!«

Pobožal jo je po laseh. »Nikar ne joči, mama! A šel bom.«

Skozi solze se je zazrla vanj in ga gledala, gledala, gledala, kakor da je šele zdaj spoznala, da ni več otrok, četudi mu je bilo komaj šestnajst let.

»Oh, saj si zares zrasel! Le kdaj si se potegnil...«

»Ne joči, mama!« jo je tolažil. »Vrnil se bom, ko bomo fašiste pregnali iz Bele krajine. Ne bom plesnel doma, ko se vsi bore za svobodo. Tamkaj je tudi moj učitelj.«

Stal je pred materjo, velik in vitek ko jelka sredi lože. Trmasto stisnjene ustnice so mu v kotičkih rahlo drhtele. Na čelu med očmi se mu je zarezala guba. Mati ga je gledala z začudenjem in zdelo se ji je, da ni še tako dolgo, odkar je prijokal k njej s pašinca, kjer so ga pretepli pastirji.

»Šestnajst let mu je!« je pomislila.

A vsakdo bi mu jih zlahka prisodil osemnajst. Težko kovaško delo ob dedovem nakovalu mu je ojeklenilo mišice, otroške poteze v obrazu so se umaknile ostrim črtam, kot jih je življenje zadnjih dveh let risalo v obraze vsem ljudem, ki so trpeli pred fašistično nasilnostjo in trepetali iz dneva v dan za življenje. Tolikšno odločnost je razbrala v njegovih očeh, da je spoznala, kako jalovo bi bilo vsako prigovarjanje, naj ne hodi z doma.

Pripravila mu je torbo z brašnom in perilom. Sama mu je zvila gunj, edino volneno odejo, ki jo je rešila iz goreče hiše. Nikdar ga ni milovala in poljubljala, zdaj pa mu je padla okrog vratu, se izjokala na njegovih prsih ter ga poljubljala na obraz in oči.

Iztrgal se je iz njenega objema in rahlo odrinil od sebe sestrico, ki se ga je držala ko utopljenec pene.

Vso pot je tekel, ne da bi se ozrl. Daleč pod Kučarjem se je v zvoniku podzemeljske cerkve zamajal veliki zvon in zazvonil ugašajočemu dnevu, ko je prišel k partizanom. Molče je stisnil roko komandirju čete, svojemu nekdanjemu učitelju, in dejal:

»Prišel sem, da bom maščeval dedovo smrt!«

LAJNAR LOJC

Lojč je bil invalid še iz prve svetovne vojne. Na Sveti gori je izgubil nogo. Odpeljali so ga na Dunaj, kjer se je zdravil v garnizonski bolnišnici, hodil ob berglah in se z dolgotrajnimi ortopedskimi vajami privadil hoditi tudi brez bergel. Ko se je po vojni povrnil na Selo, ni več našel matere, ki mu je bila med vojno umrla. Tako je obždel v materinem stanovanju, tesni in vlažni prikletni sobici z majavo, na pol črvivo posteljo in železnim štedilnikom. Pred vojno je na Selo redkokdaj zašel gosposki meščan, kajti tamkaj so po mnenju meščanov stanovali sami rdečkarji — socialisti in komunisti, delavci iz Kemične tovarne, Saturnusa in Tovarne za klej.

V času med obema vojnama je bil Lojč vratar v Kemični tovarni. Ko pa so Ljubljano okupirali Lahi, so tovarniško vratarnico zasedli fašisti — in Lojča so upokojili. Dobival je pokojnino: za grob preveč, za življenje premalo . . .

Dokler je bil Lojč vratar, je imel v vratarnici vse polno kletk, v njih pa ptičke, ki jih je učil peti operne arije. Kosi in škorci so se učili peti iz lajnice, ki jo je Lojč naročil iz Prage. Ptički so žalostno čemeli v kletkah, a kadarkoli je Lojč zavrtel ročico pri lajnici, so žvižgali pesmice, skrite v piščalkah. Z drobnimi, črnimi očki so mežikali v čudežno skrinjico in peli, peli. A ko so se naučili peti operne arije, jih je Lojč prodal ljubiteljem ptic iz bližnjega mesta.

Selški otroci smo često postavali pred tovarniško vratarnico in zijali v lajnico. Pogosto smo zaprosili:

»Lojč, zavrti nam lajnico, da se bomo še mi naučili žvižgati operne arije!«

Vselej nam je ugodil. Tako smo se naučili žvižgati arije iz Trubadurja, Rigoletta in Traviate. In ko so po selski ulici patruljirali Italijani, so se glasno čudili, od kod tem smrkavim in umazanim pobalinom znanje opernih melodij. Še v misel pa jim ni prišlo, da taisti pobalini v temnih večerih pišejo z ogljem na stene selskih hiš Lahom osovražene črke:

OF SMRT FAŠIZMU!

Bil je čas, ko so fašisti skoraj sleherno noč vdirali v borna stanovanja selskih delavcev in jih odganjali v zapore, na Rab, v Gramozno jamo ...

Prišli so tudi k Lojču.

»Si tudi ti komunist?« so režali vanj, ko je sredi noči, nasilno prebujen, stal pred njimi v samih sviticah.

»Invalid sem!« je dejal in dvignil hlačnico ter jim pokazal leseno nogo.

»Brez dela si. Pokojnina je nizka. Kako živiš? Te podpira OF?«

»Lajnico imam. Škorce učim peti. Ko se nauče opernih arij, jih prodam.«

In zavrtel je ročico pri lajnici: po sobici so se razlile arije iz Trubadurja, Rigoletta in Traviate.

Divji fašisti so se ob popularnih Verdijevih melodijah raznežili in odšli ter pustili Lojča doma.

Nekega dne pa je Lojč odvil valjček iz lajnice ter ga položil na mizo. Dolge dneve in noči je delal, pilil in razbijal, dokler ni napravil, kar si je bil vtepel v glavo. In ko je valjček ponovno privil v lajnico ter zavrtel ročico, se je v lajnici oglasila partizanska pesem

HEJ, BRIGADE, HITITE...

A te pesmice ni nikomur zavrtel!

Nekega dne je Ljubljana zadihala iz polnih pljuč! Raz vseh selskih streh so zavihrale slovenske zastave. Lojč je pričakal veliki dan. Odšel je z lajnico na selsko ulico, kjer so se drenjali selski delavci z ženami in otroki, postavali pred hišami in vzklikali svobodi ter partizanom, ki so korakali po selski ulici. Za njimi so hrumeli tanki in napolnjevali ozračje s hruščem in truščem. Lojč je stal med množico vriskajočih ljudi in vrtel ročico pri lajnici, iz katere je drhtela komaj slišna pesem

HEJ, BRIGADE, HITITE...

Pred njim se je ustavil tank. Hrumenje je potihnilo. S tanka je skočil na zemljo mlad partizan in zaradovedil:

»Tovariš, kakšno pesem pa igraš?«

In že se je sklonil k pojoči skrinjici ter prisluhnil.

»O, glej no! Kdo bi si mislil! Tovariši, pridite!« se je ozrl in poklical borce k sebi.

Lojč pa je vrtel ročico, presrečen da je poplačan za trpljenje, glad, zaničevanje in delo v dolgih dneh in nočeh. V očeh so se mu nabirale vroče solze. Jokal je od vznesene sreče in ročico pri lajnici vrtel, vrtel, vrtel. . .

PRAVLJICA O čELADI

V deželi, ki ji je vladal norec, je živel deček s prečudnimi igračami: puško, sabljo, tankom, topom in letalom. Drugih igrač mu ni bilo mar.

In ker je bilo v deželi za devetimi gorami in devetimi vodami takšnih dečkov mnogo mnogo, je norec, ki se mu je vsa dežela slepo pokoravala, nekega dne ukazal delavcem v tovarnah, naj izdelujejo resnične puške, sablje, tanke, topove, letala in — čelade.

Deček pa je rastel in rastel. Ko je dorasel svojim igračam, so ga poslali v šolo, kjer so ga učili sovraštva do narodov, ki norca niso marali. . .

Leta so tekla in tekla, dečkovo srce pa je postajalo iz leta v leto bolj trdo in surovo. Ko je zapustil šolo, dodobra prepojen s sovraštvom do vseh ljudi, ki norca niso spoštovali, so ga obuli v škornje, oblekli v uniformo, mu na glavo posadili jekleno čelado ter ga oborožili s puško, ki je sejala tisočero smrt.

Takrat je bil norec, ki je trdil, da je nadčlovek, na višku svoje slave in moči. Zato je mlademu možu s čelado na glavi in še tisočerim njegovim vrstnikom ukazal, naj odkorakajo v sosednje dežele požigat, ropat in morit...

Tako so norčevi podložniki, poslušni in zlobni ko stekli psi, korakali po bližnjih in daljnih deželah, požigali domove, ropali in ubijali nedolžne otroke, žene in može.

Prikorakali so tudi v našo deželo, a tod jim ni šlo vse tako gladko izpod rok ko drugod. Partizani, ki so se v gozdovih, mestih, trgih in vaseh borili, da bi iz dežele pregnali roparje, ubijalce in požigalce, so jim zabili strah v kosti.

In ko so nekega dne norčevi podložniki prihrumeli v gorenjsko vasico Dražgoše, kjer so požigali, ropali in ubijali mirne vaščane, je bil najbolj surov tisti, ki se je v deških letih najraje igral s puško, sabljo, tankom, topom in letalom. A četudi je imel na glavi čelado, ki naj bi ga branila pred partizanskimi kroglami, je v boju padel in se povaljal v svoji krvi; ob njem pa je obležala jeklena čelada.

Blizu njega je izkrvavel tudi mlad partizan, edini sin dražgoške ma¬tere, ki je po končanem boju sina pokopala na domačem pokopališču, jekleno čelado pa pobrala in odnesla v klet požgane hiše.

Dražgoše so danes večje in svetlejše, kot so bile pred požigom. Dražgošani pa so mi povedali, da ima najlepši grob mladi partizan, ki je izkrvavel ob čeladi tujega vojaka. Na grobu cveto najlepše rože, ki jih neguje partizanova mati in vsak večer zaliva z vodo, ki jo od doma prinaša na grob v — čeladi.

---