Krvavo klanje na "avstrijski Rivieri" pri Opatiji l. 799
| Krvavo klanje na "avstrijski Rivieri" pri Opatiji l. 799 Peter pl. Radić |
| |||||||||||||
Na brzem parniku ali pa v zibajočem se čolnu vozimo se dandanes po kvarnerskem zalivu z Reke proti Opatiji. Kako divno se leskeče svetlozeleno morsko površje v najlepšem ultramarinu! S kako slastjo uživamo opojno slast in mamljivi čar, ki ga nudi tako obilo Adrija s svojim posebnim, zelenkasto-rumenim, mirno odsevajočim leskom! Kako vabljivo je sedeti v malem brodišču za 8—9 črevljev visoko steno — ki pa včasi nikakor ne more zadrževati visoko pljuskajočih valov — ter se diviti smešno-veselemu prekopicovanju delfinov, katere tamkajšnji praznoverni ribiči posebno časte! Na „avstrijski Rivieri", ki je nastala in vzrasla vsled južne železnice, stopimo na suho. Od vseh strani nam veje opojni čarjužne pokrajine s svojimi lovorjevimi gozdiči in rožnimi mejami nasproti; tukaj vlada tudi v najostrejši zimi večna pomlad.
Toda pa nihče ne pomisli, kako različni boji so se bili na obali stare Librrnije, dokler tudi zanjo ni napočil čas kulturnega razvoja današnjih dni. Najmanj pa se spominjamo one katastrofe, ki je bila zadela skoraj najimenitnejšega vojskovodjo mogočnega ustanovitelja „Vzhodne marke" — Karla Velikega — pred enajststo leti, onega groznega klanja na kraju, kjer stoji sedanje odlično letovišče Opatija, klanja, v katerem je poginil hrabri vojskovodja Erik Štrasburški, mejni grof furlanski! ...
Proti koncu 8. stoletja je bil Erik načelnik
obširnega upravnega okrožja na jugu mejnega
ozemlja proti Avarom. To ozemlje je bilo takrat
pod Erikom prvi spojeno z vojvodino furlansko;
odtod tudi naslov mejni grof furlanski. Toda ta
zveza je trajala le do l. 822.
Potemtakem je bila Erikova glavna naloga
boj z Avari. On je bil prvi, ki je vdrl v avarski
„veliki tabor" l. 795. ter zaplenil ogromne zaklade
Kakanov, zaklade, ki so jih bili nakopičili v času
od preseljevanja narodov pa do tedaj. Bizantinski cesar sam je plačeval Avarom celo stoletje po
80.000 do 100.000 zlatov davka na leto. Ta
ogromni avarski zaklad je dal Karel Veliki prepeljati v Ahen. Vpreženih je bilo 15 volov, ki so
komaj vlekli težke vozove, polne zlata in srebra,
orožja in dragocenih svilenih oblačil.
Najvažnejši čin Erikov pa je bila osvojitev
avarske prestolice v Panoniji — današnji Ogrski
— kamor si ni upal noben sovražnik, odkar pomnijo ljudje.
To zmago si je izvojeval mejni grof furlanski s pomočjo hrabrih Slovencev pod zastavo
odličnega vojvode Vojnimira Koroškega.
Koroški in kranjski Slovenci so se prvi izmed vseh plemen „Vzhodne marke" sprijaznili z razširjajočo se močjo Karla Velikega ter s solnograškim pokristjanjevanjem. Pesem kasnejših dni nam pripoveduje o vojvodi koroških Slovencev, Ingu, ki je pridobil velikaše in plemiče svoje dežele za krščanstvo na ta način, da je povabil na slovesno pogoščenje svoje že krščene kmečke podložnike ter jih pogostil iz zlatih posod, medtem ko so morali trdovratni paganski plemiči obedovati pred vratmi s pasjimi pastirji. Pravijo, da je s tem pogoščenjem Ingovim v zvezi kasnejša, ve stoletij stara navada, da so koroške kneze ali vojvode nameščali kmetje na slavnoznanem gospesvetskem polju na kamenitem knežjem prestolu. Karel Veliki, ki je rad pospeševal kmetijstvo, si je naglo pridobil naklonjenost polje obdelujočih Slovencev, tako da so radi in navdušeno, s svojim vojvodo Vojnimirom na čelu, hiteli v boj s furlanskim mejnim grofom Erikom proti divjim Avarom. Toliko bolj pa so se Hrvatje upirali in protivili frankovski oblasti. Ko se je bil namreč hrabri Erik po slavni zmagi nad Avari obrnil proti prebivalcem stare Liburnije in Dalmacije, ki sta bili do tedaj pod bizantinsko nadoblastjo, je zadel na najodločnejši odpor. In prav ta boj s Hrvati mu je bil usoden! Dalmatinski Hrvatje so često prihajali plenit na istrsko obrežje, ki je bilo takrat pod Erikovo oblastjo. Da bi se torej maščeval za te napade, vdrl je večkrat zapored v hrvaške dežele, hoteč jih priklopiti obširnemu cesarstvu Karla Velikega. To se mu je tudi posrečilo, kakor zatrjuje zvesti pristaš Karla- Velikega, zgodovinar Einhard (Eginhard).
Toda prav to podjarmljenje Dalmacije mu je bilo v pogubo! Hrvatje obmorskega mesta Thorsatike, sedanje Reke, ki so bili takrat še pod bizantinsko nadoblastjo in najbližji sosedje frankovske Istre, ti Hrvatje so se bili zarotili, da se maščujejo nad Erikom. Ko se je l. 799. vračal proti Ogleju mimo Thorsatike in je najbrže nameraval napasti to silno trdnjavo, speljali so ga spretno v zasedo na vznožju Učke gore — pod »nesrečnim lovorjevim gozdom" — na sedanji „avstrijski Rivieri" pri Opatiji. Ker Erik ni bil brez vojaškega spremstva, se je vnela „na kraju večne pomladi", kakor poje neki modern pesnik, silna bitka, v kateri je vojskovodja Karla Velikega še enkrat pokazal vso svojo spretnost in hrabrost. Bilo pa je zadnjič! Ko se mu je stri oklep in zlomila sulica, zgrudil se je od več puščic hkrati zadet do tedaj skoraj nepremagljivi junak. Pa še ne dovolj! Sovražniki so ga pobili s kamenjem ter popolnoma razmesarili njegovo truplo. Njegovo smrt nam živo opisuje oglejski patrijarh Paulinus v pesmi, ki jo je zložil v proslavo njegovega spomina. Pesem ima 14 latinskih kitic in je tiskana v Pertzevih „Monumentih". Oglejski patrijarh Paulinus je bil do 1. 787., ko mu je Karel Veliki na svoji četrti poti v Italijo podelil to veleodlično cerkveno dostojanstvo, član one znamenite »dvorne šole", ki jo je bil ukaželjni Karel Veliki, prijatelj in zaščitnik vseh tujih učenjakov, ustanovil v svoji novi prestolici ob toplih vrelcih Ahenovih. Bil je »magister gramatike" in velik ljubljenec Alkuinov, ki je bil nekaka duša vsega duševnega življenja na dvoru Karla Velikega.
Ta žalostinka Paulinova je zelo znamenita. Ne seznanja nas samo natančneje z Erikom, o katerem imamo sicer le malo podatkov, ampak zanimiva je tudi zaradi tega, ker karakterizuje na poseben način kakovost tal, na katerih je izgubil svojega dragega prijatelja. V začetku poživlja pesnik reke, naj žalujejo ž njim, reke, ki so gledale hrabre čine Erikove. Tako poživlja v prvi vrsti reko Timaus, koje devet rokavov izpira morsko valovje, reko Ister (Donavo), Savo, Tiso, Kulpo, Muro, Nadižo (pritok reke Torre na Lombardskem), Krko in Sočo. Ž njim naj žaluje Sirmija, Pulj, oglejsko ozemlje, Čedad, korminske livade, osopško skalovje, čenedske poljane in njive okrog Astija in Albenge. Pesnik vzklika: „Ni manj ne žaluj tudi ti, bogato mesto Argentea, kjer mu je tekla zibel; plakaj, le plakaj grenke solze! Izgubilo si blagega rojaka plemenite krvi in odlične rodbine ... " Nato sledi opis Erika: „Blag in radodaren, oče ubožcev, zaščitnik udov in sirot; drag duhovnikom, odličen vojskovodja in ugleden učenjak ..."
Nadalje pripoveduje in našteva njegove slavne bojne čine, kako je premagal najbolj divja plemena med Dravo in Donavo, v obširnih močvirjih v obližju slavnega Ponta ... „Libursko obrežje pa, kjer je pal odlični mož, ko se mu je stri oklep, ko mu je dvorezi me oblila kri, ter se je zlomila sulica, obrežje, kjer so ga prebodle ostre puščice sovražnikove ter ga je težko kamenje kruto razmesarilo, libursko obrežje pa, kjer se ziblje morski val, kjer kraljuje sovražna (Učka) gora, tudi Laureatus zvana, bodi brez rose poslej! Nikdar naj te ne zmoči več kaplja dežja; nič več naj ne poganjajo škrlatne cvetice iz tvojih tal; ne rasti ve rumena pšenica! Tvoje trte naj bodo brez sočnega grozdja, smokva naj usahne in kostanj ostani brez sladkih sadov!.." Toda ta »pevčeva kletev" se ni izpolnila. Narava okrog Opatije zeleni in cvete kakor drugje, ne mene se za kruto zgodovino človeštva!