Kužek vseh kužkov
Miška spi
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Eva Šebjanič
Viri: Makarovič, Svetlana (1972). Miška spi. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Pika je punčka vseh punčk in ima psa, ki mu je ime Piki. In Piki je kužek vseh kužkov. Ima tudi bolhe, ampak o tem ne bomo govorili, saj jih imajo drugi psi tudi. Pika dresira Pikija. Reče mu:
– Piki, sedi!
Piki pa kar stoji. Pika reče:
– Piki, pridi sem!
Piki teče stran
– Piki, sem! Sem, Piki! vpije Pika, Piki pa se podi po travniku. In ko je Pika že čisto zares jezna, se domisli:
– Piki, teci! Tedaj se Piki ustavi in stoji kot ukopan. In ko Pika reče:
– Piki, stoj, sede Piki na zadnjo plat in gleda v tla. Vendar Piki očitno napreduje, zadnjič je ležal na mamini postelji in ko mu je Pika ukazala: Lezi! je res se nekaj časa ležal. Kužek vseh kužkov. Drugi dan je Pika rekla:
– Piki, lezi! In Piki je stekel po ulici, Pika pa za njim, Piki je tekel, tekel, tekel, Pika tudi – pa sta pritekla v temen gozd. Tu se je Pika spomnila in čisto brez sape zaklicala:
– Piki, teci! Pa se je Piki v hipu ustavil in sedel, tudi Pika je sedla in si oddahnila. Tam zraven je rasla velika mušnica in na njej je sedel palček, prav tako kakor na kakšni razglednici. Pika je zaploskala, Piki je zalajal.
– Palček! je zavpila Pika.
– Daj mir. Sem nataknjen, je rekel palček in je sploh ni pogledal.
– Nataknjen?
– Ja. In reci temu psu, naj neha lajati, je zagodrnjal palček. Pika pa je svojega kužka že dobro poznala, zato je strogo rekla:
– Piki, lajaj! in Piki je utihnil, kakor bi odrezal. Tudi Pika je nekaj časa molčala, potem je plašno vprašala:
– Na kaj pa si nataknjen?
– Na kaj neki! Na gobo, saj vidiš.
– Pa kako?
– Kaj – kako? se je razjezil palček.
– S čim si nataknjen, hočem reči, je zašepetala Pika.
– Z buciko.
– Kdo te je pa nataknil?
– Danes zjutraj sem se malo ponorčeval iz starega zajca pa mi je za kazen z buciko pripel suknjič na gobo. Palček je posmrknil in žalostno gledal. Pika pa se je zasmejala, našla buciko in jo potegnila ven. Palček je bil prost.
– Vidiš, pa sem te odtaknila, je rekla. Ampak ne bi se smel norčevati iz zajca, veš. Palček pa je bil že dobre volje.
– Oh, saj sem ga samo vprašal, če zato spi z odprtimi očmi, da svoje sanje vidi! Nič hudega nisem mislil. Pa se je tako razjezil!
– To je bil hudoben zajec, je zamišljeno rekla Pika. Tedaj je izza grma skočil velik siv zajec, prav tisti, ki je bil palčka tako hudo kaznoval. Palček se je zelo ustrašil, Pika pa se je znašla in zaklicala:
– Piki! Piki, sedi! In Piki se je spustil v divji dir za prestrašenim zajcem.
– Adijo, palček! je zavpila Pika in stekla za Pikijem.
Piki je podil hudobnega zajca daleč iz gozda, dokler ni Pika ukazala:
– Piki, teci! Piki se je ustavil in legel, Pika je pa rekla:
– Zdaj lezi! In sta odšla domov. Doma je Pika pripovedovala, kaj sta s Pikijem doživela v gozdu. Mama je vzdihnila:
– Oh, česa vsega si ne izmisliš! Pika ji je pokazala palčkovo buciko, mama pa ji še zmeraj ni verjela. Pika je vzela Pikijevo glavo v naročje in rekla:
– Ali ni res, Piki?
In kužek vseh kužkov je rekel: –Vuf!