Kukavica (Anton Koder)
| Kukavica. Anton Koder |
Obraz iz narave, spisal Liberius.
| |||||||||||||
I.
urediKo jame zeleneti samotna, bela breza sredi sključenih borovcev, ko jame poganjati mogočna, širokovejata bukev kraj tihega gozda svoje prve popke, ko jame cveteti nježna lipa tam „v dišečem gaji“, tedaj priletiš, draga kukavica, tiho, ponižno, skrivnostno, in zakukaš: „kuku,“ oznanilo vesele pomladi. Gozd je še v večini rujav, stoletni hrast dviga še svoje orjaške, gole roke v oblake, gre temnega obraza na svoje manjše občutnejše tovariše, katere zmuževi uže prvi žarel pomladnega solnca, on pa še čaka nespremenljiv, njega prehiti radostno kukanje samotne pevkinje — kukavice. In v dolini se še prostira rujava, zimska ledina. Za senčnatimi stenami lesenih koč tihega sela kopni zadnji sneg. Danes odpre hišni gospodar prvikrat okno in pogleda nekako smeječega obraza na pomladno jasno nebo — in čuje novo življenje, tvojo novo in večno staro pesem, samotna kukavica.
Zakaj li ljubimo tako, zakaj se radujemo priprostega petja plašnega, po samoti se potikujočega tiča, življenja in ljudi se ogibajočega, tebe draga kukavica, vprašamo se čestokrat, a odgovora ne dobimo. On je vtrjen v naših prsih, v srcu, rojen z našim rojstvom, prinesen z nami na svet, on je neiznajdljiv, kakor vzrok slasti srečne ljubezni, tistih čutil skrivne sreče —, on roma od roda do roda, od sivega deda do poznega vnuka, v pravljicah in govoricah, ki spremljajo neprestano človeški rod.
Gotovo tvoja siva pepelnata obleka, tvoja plašljiva podoba, tvoje samotarsko življenje po gozdnej tišini, ima malo zanimivosti za vsakdanjega zemljana, ki sodi le po videzu, v globočji rove, v studenec prave veljave in cene obdajajoče ga narave pa ne seže, seči ne more. Za skorijo vsakdanjega kruha, za nekaj kupljivega kadila, kateremu se pravi čast, za nekaj cunjastega papirja, kateremu se pravi denar, za sladkosti in prijetnosti nekaj dnij, katerim se pravi življenje, se vbija človek od jutra do mraka, skrbi in prevdarja od večera do jutra, ti pa, draga kukavica, kukaš neprestano in ne vprašaš, kaj govori svet, — ti si podoba pravega značaja, ki živi brez samopridnosti le svojemu svetemu poklicu — pevu, kateremu vedno sreča laže, a on vživa nebesa v samem sebi.
Da, draga kukavica, kakor bi ti ne ostajalo časa, razen razveseljevanja tihe doline, pozabiš, kakor bi bila brez srca, brez čutil samega sebe, onega, kar bi ti moralo biti najslajše. Ljubezen, sanjajoča, brezskrbna, cvetoča ljubezen ti je draga čez vse, a od njenih težav in grenkosti se lehko mišljeno obračaš. Ti ne poznaš skrbeče materine ljubezni, ne pregrinjaš mehke posteljice svojim otrokom, jih prepuščaš svojej osodi, tebi veljajo pesnikove besede:
„Pri moji zibelki sedela
In pela mati ni sladko,
V naročje zjutraj ni jemala,
Objemala me ni ljubo.
Na cesto me je vrgla mati,
Ko mlada muč se žival;
In tam me nazega črviča
Popotnik usmiljen je pobral.“
Tako ti kukavica, ležeš drobna jajčica v tuje gnjezdo, prepuščaš črnim mačeham, ne vprašaš po njihovej osodi. In vsaj kako bi bilo drugače? Kdo bi pel potem, kdo se veselil življenja, kakor ti, draga kukavica, in zopet kdo bi ti zameril zaradi tega? Kjer glojijo življenja skrbi, od tam se obrača vedno vesela deklica poezija z objokanim obrazom in se ne povrača nikdar več.
In koliko vpliva ima kukavičino petje do našega srca, tega menda sami ne vemo, ali bolje premeriti ne moremo.
Glej, kako žubori ondi srebrno-penast studenec izpod sivega skalovja, kako plešejo in se vrté njegovi valovčki po belem pesku nemo rumenih cvetlic, ki se priklanjajo v njegovo zrcalo.
Tamkaj ob strani na klopici pa sloni z vrčem v roci rudečelično, vtopljeno dekle s snegobelim predpasnikom, z zavihanimi rokavci, na prsih, nedolžnih prsih, pa jej tiči pisan šopek najlepših cvetic, katere ji je dal mladeneč, njen znanec iz otročjih let, morda nij vedel zakaj, niti ona razumela, zakaj. A danes jej je tako tesno, tako milo notri v prsih, in v vse misli se jej vpleta njegova podoba. Ona ne more razumeti, da je to čas, isti nebeški, nepopisljivi čas, ko:
„Kein Feuer, keine Kohle
Kaun glühen so heiss,
Als heimliche Liebe,
Von der niemand weiss.“
In tedaj zakukaš ti, samotna kukavica, v bližnjem logu prvikrat tako milo, tako nježno, in deklica se zdrami iz tihega mišljenja, povzdigne čelo in šteje : „enkrat, dvakrat, trikrat“ — potem vse molči. „Trikrat, tri dolga leta,“ vzdihne skrivno potem — „ga bodo ločila od mene, — vsaj je jemal sinoči slovo na oknicu. „O, tri dolga leta, sam bog nebeški vé, če jih včakam?“ In to je isti, prvi sladkotožni čas, izbujene ljubezni, ljubezni poleg studenca, ljubezni pri tvojem petji, draga kukavica!
Tamkaj zopet bosopet paglavec, ko drvi prvič zijavega obraza, z dedovo kučmo na glavi in piščalko v ustih, proti gozdu, kako obstoji in zazija in šteje tvoje glasove, kukavica. Nakukala si mu deset potov. „Deset potov,“ pomeni deset let, trdila mu je siva, stara mati. Deset let toraj mu še manjka, trdil mu je sosedov ded, da bode velik, močen, da bode vasoval s fanti, da bode vojak — in da bode smel pošepetati pod kakim oknom, sam ne vé, kaj neki — s kakim dekličem, ki mu zdaj še nij prav nič po všeči. In kukavica, moder preroški ptič, ona vé vse, ona pozna svet, tudi ona mu je nakukala deset dolgih let. O, kaka nada, kako veselje, kako zidanje zlatih gradov, pri tvojem kukanji, skrivnostna kukavica!
II.
urediIn odrastla deklica, krepek mladeneč, ki uže poznata, kaj je ono skrivnostno čutilo notri v prsih, katerima nij več tuj ljubezni med in slast, kako posedata otožno spomladi, na vrtu, ob gozdu, na ravnem polji, vsaj sta ločena. Kdo jima pové, kedaj se zopet vidita, kedaj stisneta skrivaji roko?
Tedaj pa zakukaš samotno, plašna kukavica, iz zelenega gaja, in zaljubljenca štejeta, premišljujeta tvoje glasove, vsaj si jima ti prerokinja pomladi, in kaj je pomlad druzega, kot izbujenje, ponovljenje stare in večno nove ljubezni. Nježnim neiskušenim srčicem pa spominja Heinejovih besedij:
„Ich weiss nicht, was soli es bedeuten,
Dass ich so traurig bin;
Ein Mährchen aus alten Zeiten,
Das kommt mir nicht aus dem Sinn.“
In ta pravljica, skrivnostna, nježna pravljica, si ti prva ljubav, ko se oglasi kukavica prvič nad tihim dolom. Ko sije gorko pomladno solnce zopet ponosno in okrepčevalno na nebu, tedaj zapusti tudi marljiv kmetovalec dolgočasno sobo. Izpod zastrešja vzame dolgo časa počivajoči prašni plug, vpreže vanj prežvekujoče voliče in hajdi zopet na ravno polje, za brazdo, kamor polaga v zemljo drobno zrnjice, iz katerega privre kmalu novo Življenje, zlato, kakor valovi, se gibajoče klasje, obilno plačilo za njegov trud. In ko tako stopa kmetič veselega obraza za brazdo, zakukaš z griča kukavica.
Kako obstoji tedaj, polaga žulavo dlan na čelo, posluša, šteje tvoje glasove in vgiblje iz njih dobro ali slabo letino, prijazno, vgodno vreme, ali pogubljivo točo, o ljubezni ne sanja on — njegova ljubezen je: to ravno, široko polje.
Ob tem času prileze tudi ob palici iz zasople koče siv ded prvič pred hišico na klop, kjer mu tako dobro dene, kjer sije tako milo v njegovo bledo, vpadlo lice zlato solnce, ter lije nove moči, nov up v njegovo življenje.
In tedaj se mu povrne še enkrat tako nekaj nježnega, milega v njegove, britkih izkušenj in prevar, resne prsi. Da, pomladi se še enkrat s sivimi lasmi na robu groba, želja po naravi, izbujeni naravi in veselem gibanju v njem se mu ponovi s tako nepopisljivo močjo, da, še bi enkrat:
„Rad slišal tice kukavice,
V zelenem bukovji bi glas,
Enkrat še petje prepelice,
Med žitom, ki hiti uže v klas,“
in srečen, zadovoljen bi bil.
Tedaj zakukaš zopet, samotna kukavica, tam „v dišečem gaji“, kakor bi poznala starceve želje. — A samo „enkrat“ se oglasiš — in odletiš, bojiš se morda sama žalostne prerokbe.
„Enkrat je zakukala — samo eno leto še živim,“ vzdihne starec in obriše skrivno solzo v mrzlem očesu — vsaj kako težka mu je ločitev od hišice sredi zelenih vrtov, sredi ravnega polja.
In stara mamica z rudečeličnim, kakor živo srebro, nemirnim vnučkom v naročji, tamkaj na hišnem pragu. Zakaj je tako vtopljena, zakaj ne odgovarja toliko zvedavim vprašanjem nedolžnega otroka, zakaj se ne smeji njegovemu oponašajočemu kukanju kukajoče kukavice za vrtno sečo? Kdo bi vprašal tako. Ona stara mamica: „dnij premišlja, ki so bili,“ sijali njej tako, kot zdaj otroku v njenem naročji, dni premišlja, ki pridejo, ko kuka kukavica, nad njenjim domovjem — in po njej ne vpraša nihče, tako pelja ta svet, tako se bode godilo, dokler bode stala zemlja in živel na njej človeški rod.
In posled kukavčino kukanje v hladnem večeru, ko zahaja zlato solnce za daljne gore in odseva le še v vršičih zelenih najvišjih smrek. Kaka radost, kaki vzvišeni trenutki veselo izbujene narave tedaj! Kakor bela Vila raz strme gore, kakor prava prerokinja, se glasi tedaj kukavica iz najvišjega drevesa, in njej odgovarja tamkaj v nasprotji od mračnega pogorja sladko doneča, sladko taleča pesem zlatokljunega kosa, kakor bi se hotela poskušati z njo v lepoti in prijetnosti.
Tamkaj ob gozdu pa se sprehaja vesela družina veselih ljudij. Z roko v roci, z očesom v očesu ljubi ljubo vodi, ter jej skrivnostno šepeče na uho: „Ko zapoje v prihodnji pomladi prvič kukavica, — sva uže srečen, presrečen par“ — deklici zarudi radosti v obraz, pobesi sramežljivo oči — sanja o neizmerni sreči, in vzdihne skrivaj: da bi zakukala kmalu kukavica in prikukala njeno svatovščino.
Kukavica pa, samotno živeča, samotno se potikujoča, ne vpraša za to, se ne zmeni za hvalo in grajo ljudij, vsaj kakor pravi pevec mora peti, petje ji je položeno v njeno bitje, ki ni v nobeni zvezi s človekom in njegovo milo ali nemilo osodo.
In vsaj kako bi bilo drugače? Kukavica nijma srca, nijma čutil, nijma razuma za obdajajočo jo naravo, ona živi le tja v en dan in njeno petje kako malo časa trpi.
Ko nastopa vroče poletje, ko jame zoriti rumena pšenica, se zlatiti priklanjajoči ječmen, tedaj uže vtihne kukavica in zmedli, kakor bi jo minolo vse življenje, kakor bi izginula od nas.
Kukavica je podobna človeku. Tudi on prepeva, dokler mu sije mladosti pomlad, in ko se približuje resna moška doba, ko pogleda v vročino in prevaro njegovega poletja, vmolkne, zakrije obraz, vsaj v tem trenutku izginula je njegova pomlad, ki se ne povrne nikdar, nikdar več.
Ti pa, drága kukavica, koliko srečnejša si od njega. Ko se vrne druga pomlad, si vesela zopet, kukaš in vabiš na svojo svatovščino, razlivaš srečo v tolikanj src, a koliko se spremeni, do tedaj nij uže:
„Drug sedel bo tu veselo,
Kjer jaz sedim zdaj tu tako,
Življenje njeno bo cvetelo,
Ko mene davnaj več ne bo.“