Kak lepo vedro se dení!
Že mladi den pozdravlja nas,
zdaj spati več nam ne pustí,
ker delat mor'mo, drag je čas;
pa v temnem gaji kukovca
mi tudi mira več ne da:
Ku, ku, ku, ku, ku, kukovca.
Na hojkovih veršičekih
vse živo budnih ptic sedí,
kdo ne bi rad poslušal jih,
ker vsaka nas zlo veselí;
med jimi pa le kukovca
najbolje glasno peti zna:
Ku, ku, ku, ku, ku, kukovca.
Škerjančeka veseli krič
vam serce more probudít;
še slajše se glasí slavič
v zelénem, gostem gaji skrit.
Kričeča plaha kukovca
pa sploh le eno pesem 'ma:
Ku, ku, ku, ku, ku, kukovca.
Na bregi tam se pasejo
v dišeči travi ovčice,
vesele ovčarice so,
ki rano vseli pasejo;
zato pa tudi kukovca
jih zgodaj je pozdravljala,
ku, ku, ku, ku, ku, kukovca.
Vertnar zaliva rožica,
ki že razcvetajo lepo,
sej so za pridne deklice,
da z jimi se opletajo,
in jim je tudi kukovca
že rano pet' pomagala:
Ku, ku, ku, ku, ku, kukovca.
Preljubo sonce shaja že,
no gore z žarki že zlatí,
naj vsaki le na delo gre,
da zajterka ne zamudí,
drugač bo jemu kukovca
le žalostno popevala,
ku, ku, ku, ku, ku, kukovca.
Pri sosedu se že kadí,
tam prišel bode dnes orač,
obeda naj se veselí,
saj perhkih bo dobil pogač,
al le še jemu kukovca veselo je popevala
ku, ku, ku, ku, ku, kukovca.
Družina davno vstala je,
oprav'la skerbno vso živah,
zato naj hitro k mizi gré,
no zajterk se joj more dat',
tam zvunaj pa le kukovca
pred oknom je prepevala:
Ku, ku, ku, ku, ku, kukovca.
Kde mir no složnost je,
pravica no pobožnost še,
tam tudi Bog svoj blagor dá,
veselo napreduje vse,
al tam se tudi kukovca
bo vselej rada glasila:
Ku, ku, ku, ku, ku, kukovca.
Kdo čisto, mirno vest ima,
z nami rad popéval bo,
ker kratko tukaj smo domá,
zato se zdaj veselimo;
odišla bo tudi kukovca
ne bom nam več popevala:
Ku, ku, ku, ku, ku, kukovca.
