Kukunjanski zdravnik
| Kukunjanski zdravnik. José Roumanille |
| |||||||||||||
To je bil zdravnik, kateri je izvrstno razumel
svojo vednost. Tudi potem, ko je že vse svoje skušnje
opravil z odliko, vedno si je kupoval zdravniških
knjig ter jih marljivo prebiral. Toda v Kukunjanu,
kjer se je nastanil pred dvema letoma, niso imeli
ljudje do tega zdravnika nobenega zaupanja. In za to
so imeli prebivalci tudi svoje vzroke. Kaderkoli je
namreč kdo videl zdravnika, videl ga je z bukvami
iz katerih je neprenehoma bral. Bistri Kukunjanci
pa so modrovali med seboj: Naš zdravnik ničesar
ne razume; vedno le bere in bere. A kedor se uči,
ta se hoče še le kaj naučiti. Ako sam kot potrebno
spozna, da se še uči, to je znamenje, da nič ne
razume, a kedor nič ne razume, nevednež je in ne zasluži našega zaupanja. — O tem predsodku so
bili Kukunjanci trdno prepričani, zato so pustili domačemu
zdravniku mnogo prostega časa za učenje,
sami so si pa v potrebi drugod iskali zdravnikov.
Znano pa je, da je zdravnik brez bolnikov, kar svetilnica brez olja. Britko je živeti brez dela in brez zaslužka. To je skušal tudi naš zdravnik, ki si ni skoro slanega kropa prislužil s svojim zdravljenjem.
A prišel je čas, ko se je vse to bistveno spremenilo.
Zdravnik se je naposled seveda le naveličal svojega stanja. Zato nekega dné nenadoma po celem Kukunjanu razglasi izredno zanimiv oklic: »Moja vednost je tako obširna, tako temeljita in dovršena, da se ne upam le bolnikov ozdravljati — kar je njemu kot zdravniku seveda le otroška igrača — marveč jaz tudi mrtvega oživim, kar so pač mora imenovati vrhunec zdravnikove modrosti. — Da, mrtvega oživim in sicer mrtvega že zakopanega v grobu! In to storim, kedar drago, pri belem dnevu ter v ta namen povabim na pokopališče vse Kukunjance na dan, katerega sami določijo.«
Vse je seveda govorilo po mestu o tem razglasu. Toda onih, kateri bi bili zdravniku kaj verjeli, bilo je zeló malo. Vkljub temu pa so si mislili: »Ničesar ne izgubimo, ako povabimo zdravnika, da dopolni svojo obljubo. Pri delu ga je treba videti; mojster se spozna po svojem delu. Morda se mu pa vendar le posreči, gotovo brez vspeha vedno ne tiči v bukvah! In dandanes že tako skoro vsaki dan ljudje znajdejo kaj novega. In naposled, ako se mu posreči poskus, hvalili bomo zdravnika; ako ne, se mu bomo še bolj smejali, nego do sedaj.«
Domenili so se, da se prihodnjo nedeljo, ko odzvoni poldne, zberó Kukunjanci na pokopališču in vpričo njih naj pokaže zdravnik svojo posebno učenost in moč, da vzbudi v življenje mrtvega; ali jednega ali več, v tem niso bili ljudje jedini, vendar kolikor več, toliko bolje.
Predno je zazvonilo poldne v nedeljo, bilo je že na pokopališču ljudstva, da se je vse trlo. Vzlasti je bila goječa velika okoli križa, ker tam je bil prostor, pripravljen za zdravnika, in vsakdo je hotel od blizo opazovati velike reči. Skoro zadnji med ljudmi pride zdravnik in tedaj še le obmolknejo glasovi onih, ki so si že šepetali : »Ne bo ga! Za norca nas je imel!«
Grobna tišina zavlada na pokopališču. — Zdravnik zakašlja, pozdravi ljudi ter jih nagovori tako-le:
Dragi prijatelji! Obljubil sem vam, da vpričo vas vzbudim mrtvega v življenje. Zbrali smo se danes tukaj, da vpričo vas spolnim svojo obljubo. Zagotavljam vas, da mi je popolno vsejedno, katerega koli da vzbudim v življenje ali Jakoba ali Janeza, Ano ali Barbaro, Klavdija ali Šimona. — Ali hočete, da vam pokličem iz groba ... Šimona? Kako ste ga že klicali? ... Šimon Kabanier, ki je umrl vsled udne bolezni, menim da pred jednim letom.«
»Prosim, gospod doktor,« rekla mu je Katarina vdova po pokojnem Simonu. »To je bil vrl in pošten mož. Vsakdo ga je rad imel; vzlasti sem mu bila jaz iz srca vdana; osrečil me je in žalovala bom za njim, dokler tudi mene ne položé v črno zemljo! Toda ne kličite ga iz groba! Kajti leto žalosti bo kmalu minulo in zaradi svojih opravkov pri hiši sem že obljubila velikemu Paskalu, da se vzameva predpustom. Danes teden bova že na oklicu in tako seveda ne gre stvari poderati, ker smo že napravili pisma pri gosposki.«
»Dobro! Katarina, ako ne dovolite, sile vam ne bom delal. — Torej morebiti oživim Nanjo Karotte, katero so pokopali na Svečnico?«
»Tega se varujte, gospod doktor,« zavpije Jakob Lamele, »Nanja je bila moja žena. Deset let sva skupaj živela in bilo je deset let — pekla, to vedó vsi Kukunjanci. Nanja naj torej ostane v grobu, kjer je, tako ima ona pokoj tukaj, jaz pa doma v hiši. Saj ste jo poznali gospod doktor, prava čmerika, samoglava, lena, jezična, umazana ... In ... toda dovolj!«
»Torej ali jo oživim ali ne?« vpraša zdravnik.
»Prosim, da jo pustite v miru. Saj veste, ostali so mi po njeni smrti trije otroci in kedo se bo sam ukvarjal ž njimi. Moral sem se torej oženiti in sedaj seveda dveh žen ne potrebujem. Torej je nepotrebno ...«
»Dobro!« pravi zdravnik, »razumem. To je več kakor jasno in gotovo. — Torej oživim ... kajti konečno vendar jednega moram oživiti, da dopolnim svojo obljubo ... Počakajte tega-le ... mojstra Petra.« »Mojstra Petra s Starega Dvora?« reče Feliks Bono-Pugno. »Da, da!«
»Ah, to je bil moj ubogi oče, Bog mu daj večni mir in pokoj! Gospod doktor, ne motite ga v njegovem grobu. Kajti žalosten bi bil, ko bi se vrnil med svoje otroke, katere je vedno učil, da naj se radi imamo. Mi pa smo se mnogo let tožarili po očetu in mnogo zapravdali. Šest nas je, štirje sinovi in dve hčere, a vsi smo ubožni, imamo dovolj otrok, za katere nam je skrbeti; vsak gleda le na-se in vodo napeljava na svoj mlin. Kaj bi torej bilo z očetom, ne vem ; najbolje torej, da počiva v grobu.«
»Torej pustimo mojstra Petra s Starega Dvora v miru,« veli zdravnik. »Toda jaz nisem prišel sem slepih mišij lovit. Da bi torej vendar le nekaj videli, oživim ... koga hočete, da vam oživim?«
»Marjetico! Vzbudite v življenje mojo Marjetico!« vskliknila je med množico jokajoča žena, mati pokojnice.
»Ne, ne, gospod doktor, te ne oživljajte,« reče mlado dekle. »Še pred smrtjo mi je povedala, kako rada umrje. Pustite jo v posvečeni zemlji, kajti oni, katerega je rada imela, oženil se je že z drugo.«
»Uboga Marjetica!« vzdihne tudi zdravnik. »Toda meni že vse to preseda,« nadaljuje doktor. »Vsemu temu treba konec storiti. Jaz oživim sedaj Besuketa, ki je pred dobrim mesecem umrl nenadoma med kosilom za mizo.«
»Jaz tega ne pustim,« zakriči Ludvik Gavgalin, mahajoč z obema rokama. »On mi je prodal svojo gorico in svoj zadolženi dom. Jaz sem mu vse pošteno plačal do zadnjega krajcarja s samimi srebrnimi peticami. Toda, ako bi oživel, hotel bi zopet kaj od mene imeti. To pa bi ne bilo pravično, gospod doktor!«
»Dobro! Torej pustimo tega pri miru. — Počiva pa med drugimi tukaj na pokopališču pokojnik, ki ni zapustil ne žene, ne otrok, ne brata, ne sestre, zapustil vam je le vzglede lepih krščanskih krepostij. To je vaš pokojni duhovni pastir. Ta vas je posebno ljubil, za njim ste neizmerno žalovali. — Upam torej, da nikdo ne bo proti temu, da oživim vašega pokojnega župnika.«
»Ne! Ne!« slišali so se glasovi. »Naj počiva v miru! Bil je že star in bolehen in mnogo truda mu je prizadela zadnji čas težavna služba med nami! In pa saj si je zaslužil nebesa z dobrimi deli!«
»Ako je tako,« reče zdravnik, »obrnimo se drugam. Tam-le, prav blizo vidim lesen bel križec, okrog njega polno zelenja in krasnih belih cvetov. To je grob nedolžnega deteta, ki je umrlo, kakor je pisano v knjigah, komaj deset mesecev staro. Tega angelja bodete vendar le veseli, ako ga vzbudim v življenje?«
»Gospod doktor,« zakliče stara ženica stoječa blizo križa. »To je bil naš malček, jaz sem bila njegova babica. Ravno so mu jeli zobjé bosti iz čeljusti, moral je umreti ubožec. Toda kar Bog stori, vse prav stori, bodi češčeno Gospodovo ime. Moja hči, mati tega deteta, ima sedaj drugih otrok celo kopico in zato naj ta angelj le mirno spava v grobu in prosi naj duh njegov v nebesih za svoje na zemlji!«
Tedaj je bilo poskušenj dovolj in zato reče zdravnik:
»Dovolj za danes, menim, da je bilo več kakor dosti. Ako ne dovolite, da napravim tu pred vami kaj posebnega, storiti bom skušal to drugod ne bom sicer oživljal mrtvih iz grobov − ker tega, kakor ste se prepričali, mi vi sami ne dovolite — pač pa hočem biti v pomoč onim, kateri bi prišli v nevarnost, da jih zaloti smrt. Z Bogom!«
In kaj mislite, kaj je od tedaj počel zdravnik v Kukunjanu? Ni sicer obujal mrtvih, a mnoge žive je obvaroval smrti. Kajti Kukunjanci so od tedaj njemu vse zaupali in ga vselej klicali v bolezni na pomoč. Kajti — rekli so — ako ni dopolnil svoje obljube na pokopališču, to ni bila njegova, to je bila naša krivda.
In vse je dobro, kar se dobro konča! — Le to nam je še pripomniti, da so nespametni oni, ki delajo le za posvetno minljivo slavo, kajti komaj da obzeleni trava na grobu našem, že smo skoro pozabljeni med svetom, že bi se nas branili, ko bi se hoteli vrniti na svet; temu priča so Kukunjanci, ki pa imajo v tem oziru mnogo jednakomislečih bratov in sester po svetu.