Kulturna in politična zgodovina Slovencev

Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895
Ivan Prijatelj
Uredil Anton Ocvirk
Izdano: Akademska založba v Ljubljani'; 1938–1940
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

PREDGOVOR uredi

»Kulturna in politična zgodovina Slovencev« obsega še neobjavljeno rokopisno ostalino prof. dr. Ivana Prijatelja. Ogromno delo, monumentalno tako po zasnovi kakor po izvedbi, je nastajalo v letih 1920. do 1930. v dveh obsežnih, problemsko in idejno zaključenih ciklih njegovih univerzitetnih predavanj, ki se med seboj razvojno-historično dopolnjujejo in vsebinsko zaokrožajo v celoto. Prvi, žal, ne povsem dokončani cikel je posvečen literarni generaciji Staroslovencev v letih 1848. do 1868., drugi pa obravnava slovstveno delovanje Mladoslovencev ali dobo romantičnega in poetičnega realizma od leta 1868. do leta 1895. V obeh delih, ki sta časovno še natančneje opredeljena po obdobjih in podobdobjih, je prof. Prijatelj zajel domala vse, kar spada poleg literature v duševno zgodovino slovenskega naroda; obenem pa se je dokopal do tistih podtalnih, a vzročno izredno važnih silnic, ki jasno razkrivajo naše politične, gospodarske, socialne, kulturne in literarne težnje teh desetletij ter zgovorno prikazujejo, kako smo notranje postopno rasli in se dograjali. V znanstvenem pogledu je ta Prijateljev opus, ki ga docela upravičeno lahko poimenujemo »Kulturna in politična zgodovina Slovencev«, tako po metodi kakor po idejnih vidikih svojevrsten historični oris našega narodnega razvoja v drugi polovici minulega stoletja. V celoti vsebuje naslednja poglavja: A. Staroslovenci Uvod. O poznamenovanju dobe in obdobij. I. Obdobje tvornega konservatizma (1848—1860) 1.) Avstrijski politični okvir. 2.) Slovenske kulturnopolitične zahteve in pridobitve v tem obdobju. 3.) Slovensko gospodarsko, družabno in kulturno življenje v stanovih, društvih in zavodih v obdobju med 1848 do 1858. 4.) Slovensko časopisje v obdobju med 1848 do 1858. 5.) Duševni obraz generacije »Staroslovencev«. 6.) Borba za individualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848. do 1857. (Ekscerpt.) II. Obdobje okorelega konservatizma (1860—1868) 1.) Avstrijski politični okvir. 2.) Slovensko društveno življenje v 60ih letih. 3.) Slovensko časopisje v 60ih letih. B. Mladoslovenci (1868—1895) Uvod v dobo I. Obdobje romantičnega realizma (1868—1881) 1.) Politični oris dobe. 2.) Slovensko politično življenje v tem obdobju. 3.) Splošni razvoj literature in literarne kritike v obdobju »mladoslovenskega« romantičnega realizma. II. Obdobje poetičnega realizma (1881—1895) 1.) Uvod in splošna oznaka tega obdobja. 2.) Razvoj avstrijske državne politike v letih 1881. do 1895. 3.) Strankarska diferenciacija v slovenskem javnem življenju med leti 1881. do 1895. 4.) Socialistično gibanje med Slovenci. 5.) Splošni razvoj literature in literarne kritike med leti 1881 do 1895. Pri urejanju Prijateljevih predavanj, ki tvorijo njegovo »Kulturno in politično zgodovino Slovencev«, sem iz objave izločil vse, kar je že izšlo v naših znanstvenih časopisih ali knjižni obliki. Da pa ne bi zaradi tega kakor koli uničil celote, sem nadomestil izločena poglavja s kratkimi vsebinskimi ekscerpti, kar znanstveno utemeljujem v opombah. Pri prirejanju Prijateljevega teksta za tisk sem upošteval sedanji pravopis in današnjo obliko knjižnega jezika, sicer pa ohranil njegov izraz pristen in nepotvorjen. Zadnji zvezek te izdaje bo obsegal mimo podrobnega vsebinskega, stvarnega in imenskega kazala avtorjeve kulturno-politične zgodovine tudi daljšo študijo o Prijateljevem življenju in delu, sintentičen oris njegovega tridesetletnega znanstvenega iskanja.

Anton Ocvirk

UVOD uredi

O poznamenovanju dobe in obdobij uredi

Leta 1848. se je zaključila doba prvega slovenskega preporoda, započetega leta 1768. s prvo izdajo Pohlinove »Kraynske Grammatike«. Bila je to doba preporoda slovenskega literarnega jezika in slovenske literature, krajše rečeno, doba slovenskega jezikovnega in literarnega preporoda. Vzpostavljenje in izoblikovanje domovinskega jezika kot literarnega izrazila in pa snovanje domovinske literature v tem jeziku je bila prva naloga, ki so si jo stavili pisci našega prvega preporoda. K tej glavni nalogi se je pridruževala — poleg mnogih drugih, iz časovnih stremljenj in krajevnih potreb izvirajočih smotrov — tudi že težnja po tem, da bi se naš jezik in naša literatura uvrstila v plemeniti tekmi med druge omikane jezike in med druge že razvite ali razvijajoče se literature. Svoj višek je dosegel naš prvi preporod v svojem drugem, visokoromantičnem obdobju, v katerem je iz preporodne žerjavice vzplapolal naposled že sproščeni, čisto umetniški Prešernov genij.

Znamenito leto 1848. je bilo eminentno politično leto, za srednjo Evropo v pogledu na državno in socialno sožitje ljudstev skoraj tako pomembna časovna zareza, kakršna je bila velika francoska revolucija za ves svet. V tem letu se je namreč tudi v srednji Evropi — kakor že večkrat poprej v njenih zapadnih predelih — napravil poizkus, da se podere okostenela stavba legitimizma, to se pravi, absolutističnega jerobstva privilegiranih stanov nad širokimi sloji ljudstva. V tem letu je prišel tudi v srednji Evropi do izbruha dolgo zadrževani in zadušeni klic širših ljudskih, zlasti meščanskih slojev, zahteva po soudeležbi teh slojev pri določanju načinov državnega in družabnega sožitja. Ljudstva so se začutila polnoletna in so se poizkusila uvrstiti med svoje dotedanje jerobe v obliki enakovrednih sodržavljanov. Vse to prizadevanje je bilo docela političnega značaja.

V dobi, ki jo otvarja leto 1848., imajo zategadelj politična gesla prvo besedo. Vsa ta doba nosi po vsej Evropi izrazito političen pečat. Od tod izhaja, da je tudi doba slovenskega duševnega življenja, ki pada v ta čas, doba slovenske literature v tej časovni periodi kljub temu, da je v mnogem oziru sicer res še prosto nadaljevanje slovenskega prvega jezikovnega in literarnega preporoda, v svojih novih in najglasnejših geslih vendar že odločno zaznamenovana z glavno in splošno signaturo časa — s politiko. Medtem ko je prejšnja doba vzpostavljala narod v duševnem, jezikovnem in literarno umetnostnem svetu, ga poizkuša ta doba vzpostaviti in v veljavo in v obveljavo spraviti v medljudstvenem, državnem sožitju, v političnem svetu. Iz tega vzroka menim, da bi bil najprimernejši naziv, s katerim bi mogli poznamenovati dobo slovenske literature po letu 1848. — doba drugega slovenskega, to se pravi, političnega preporoda. Ta najbolj splošni naziv se prilega slovenskemu duševnemu življenju, ki je dobivalo najpregnantnejši izraz v paši literaturi, prav tja do bosenske aneksije, do 1. 1908. — Kakor vidimo je številka osem v pomembnih letnicah v novejši slovenski literarni zgodovini važnega pomena. Od leta 1908. dalje do leta 1918. bi mogli s tega vidika govoriti o najnovejši, to je osvoboditeljni dobi.

Vsak narod, ki se res zaveda, da je narod, stremi koncem koncev po svoji popolni osamosvojitvi in osvoboditvi. Ako je narod številčno majhen, se bo skušal združiti s sorodnimi in sosednjimi malimi narodi v večjo državo, da se bo laglje obdržal v boju večjih, zemlje lačnih držav. In te njegove težnje dobivajo pregnanten izraz vedno tudi v njegovi literaturi. So dobe, v katerih je ta klic glasnejši ali tišji. A docela ne utihne nikdar v nobenem narodu, ki se res zaveda kot narod. V dobah, ko je ta klic tišji, zadobivajo na aktualni glasnosti druga gesla narodnokulturnega, svetovnonazornega in končno literaturi najbolj primernega umetnostnega značaja; po teh porslednjih se vrste in zamenjujejo druga z drugo dobe literarnih zgodovin zlasti vseh državno docela svobodnih narodov.

Ako proučujemo zgodovino novejše slovenske literature, zapazimo, da so se tudi pri nas v dobi zadnjih osemdesetih let vrstile generacije, ki so v medsebojnem trenju izkušale naravnavati smer slovenske literature ne samo pod vidikom omenjenega splošnega preporodnega in osvoboditeljnega stremljenja, marveč pogosto tudi pod kakšnim specialnim vidikom. Tako je n. pr. večina vodilnih mož, ki je določevala smeri slovenskemu javnemu in duševnemu življenju v dvajsetletju 1848—1868, označena kot z najbolj vidno signaturo — s konservatizmom v političnem, svetovnonazornem, socialnem, verskem, literarnem in sploh kulturnem pogledu. Zategadelj bi mogli dobo, v kateri je slovensko javno življenje vodila ta generacija oseminštiridesetletnikov, imenovati tudi dobo slovenskega konservatizma. Ker pa se že med to generacijo pojavljajo zagovorniki radikalnejše in naprednejše smeri, bi ta naziv ne zajemal vse vsebine te dobe. Glede na to, da je mlajša generacija slovenskih javnih in kulturnih delavcev, ki je bila v letu 1848. še v šolah in je stopala v prihodnjem in naslednjem desetletju v borbo s starejšo generacijo za naprednejša načela, da je torej ta generacija »sinov« imenovala pokolenje »očetov« — »Staroslovence«, se mi je zdelo najprikladneje, nazvati to dvajsetletje slovenske literarne in kulturne zgodovine (1848 do 1868) — dobo »staroslovenstva«. Nazvati jo dobo slovenskega političnega preporoda, se mi ni zdelo primerno zategadelj, ker pristaja ta naziv — kakor rečeno — še poznejšim desetletjem prav tja do leta 1908. Isto velja tudi za naziv doba narodnega prebujenja«, ki so ga poizkušali uvesti nekateri literarni zgodovinarji. Jemati kak literarno-teoretičen naziv pa ne kaže, že zato ne, ker ne vodijo peres piscem te dobe predvsem literarnoumetnostna gesla.

To dobo »staroslovenstva« pa moramo nujno razdeliti v dve obdobji: v periodo med letom 1848. in letom 1860.,katero izpolnjujeta v Avstriji borbena «pomlad narodov« in njen premagalec absolutizem, in v periodo med leti 1860. in 1868., izpolnjeno v Avstriji z ustavnimi boji. Ker se spričo primitivnega in patriarhalnega stanja slovenskega naroda v tej prvi periodi okorelost našega konservatizma kot vodilne smeri še ni tako občutila, lahko poznamenujemo to prvo polovico dobe »staroslovenstva« s podnazivom: obdobje tvornega konservatizma (1848 do 1860); na konformni način bomo potem poimenovali drugo polovico dobe »staroslovenstva«, v kateri se začno »mladi« boriti z zastarelimi in neplodnimi praktikami in načeli »starih« — obdobje okorelega konservatizma (1860 do 1868). V okviru te razpredelitve hočemo proučevati duševno obeležje te dobe ter obravnavati posamezne pisce in njihova dela.

STAROSLOVENCI: ODOBJE TVORNEGA KONSERVATIZMA I (1848–1860) uredi

Avstrijski politični okvir uredi

Meščanska revolucija leta 1848. se v Evropi ni posrečila. Njen bojni klic o sovladi »ljudstva«, naperjen zoper »legitimne pravice vladarjev po milosti božji«, je samo na Francoskem, od koder je bil izšel, poklical v življenje in nekaj let vzdrževal pravo ljudovlado. V Italiji, kjer se je izživljal zgolj v boju zoper vladarstvo avstrijskih tujcev v deželi, ni oživotvoril niti parlamenta. V Nemčiji se je zaman trudil za vzpostavitev edinstvene države vseh nemških rodov. Avstrijo je ta klic meril naravnost v srce. Avstrijo, ta konglomerat narodov, v katerem so bili v stoletjih utonili različni »zgodovinski«, to se pravi, takšni narodi, ki so imeli kdaj poprej svojo lastno državno samostojnost (n. pr. Madžari, Italijani, Poljaki, Čehi, Hrvatje), in v katerem so gluho ter nemo životarili od pamtiveka »nezgodovinski« narodi (Slovenci, Ukrajinci, Slovaki, Romuni), to protinaravno državno zmes bi bila revolucija leta 1848., ki je proglašala prirodno pravo narodov, izbrisala iz analov zgodovine — ako bi se bila posrečila.

Zakaj se je ponesrečila revolucija leta 1848. in ponesrečila najprej in najklaverneje ravno v Avstriji?

Prva krivda zadene avstrijske Nemce, ki so prvi potvorili sveti bojni klic časa po »prirodnem pravu« narodov s tem, da so ga v svoji gospostvoželjnosti zmešali s tako zvanimi zgodovinsko priposestovanimi predpravicami. Priznavajoč Italijanom, Madžarom in Poljakom pravico, da se odtrgajo od stare Avstrije in si ustanove svoje samostojne države, so to pravico odrekli zgodovinskemu narodu Čehov zaradi njegove zajednosti v nemško geografsko sfero in nezgod ovinskemu narodu Slovencev zaradi svojega pohlepa po Trstu in morju.[1] V nasprotju z novim, mladim in zdravim prirodnopravnim bojnim klicem so Nemci postavili zahtevo, da se ta dva naroda kot sestavna dela »svete rimske države nemške nacije priklopita Veliki Nemčiji. Nemci so bili že takrat — in ne šele leta 1867. — z Madžari »par nobile fratrum«, ker so že leta 1848. simpatizirali s tendencami Madžarov, teh drugih potvarjalcev zdravega bojnega klica dobe, stremečih po tem, da po nemškem vzorcu poizkusijo v svoji državi z asimilacijo Hrvatov, Srbov, Slovakov, Rusinov in Romunov kakor tudi z nameni Poljakov, ki so trdili, da je njihov ukrajinski sosed »gente Ruthenus, natione Polonus«.

Umevno je, da so začeli izvedbo tako pojmovane revolucije v Avstriji ovirati zlasti trije od nje prevarani narodi: Čehi, Srbohrvatje in Slovenci, in da so si izvolili tisto zlo, ki se jim je zdelo manjše. In to zlo je bila avstrijska, habsburški vladarski hiši zvesta aristokracija. Plemstvo, ki je dotlej skoraj neomejeno vladalo Avstrijo, je bilo s cesarjem vred takoj po marčnih dneh v prvi preplašenosti koncediralo revoluciji skoraj vse, kar ji je moglo oddati od svojih predpravic, samo da se še ohrani na krmilu: proglasilo je na usta cesarja Ferdinanda ustavo in ravnopravnost narodov. In to sta bili oni dve čarobni gesli, ki so se ju oklenili imenovani trije po nemško-madžarski revoluciji prevarani narodi, da so si mogli nato prav s tema dvema gesloma legitimistični, zlasti plemiški generali zagotoviti armado. Zaupajoč in verujoč v te dve gesli so južni in zapadni avstrijski Slovani rešili državo in proglasili s Palackim parolo, da, »če bi Avstrije ne bilo, bi se morala v korist Slovanom ustanoviti«.

Neposredna rešiteljica Avstrije leta 1848. pa je bila seveda — armada. A ta je bila po ogromni večini svojega moštva slovanska. Ta je rešila Avstrijo v Lombardiji, kjer je pomandral italijanske vstaše in sardinskega kralja Carla Alberta skoraj s samimi slovanskimi polki Radeckf, stari general, ki je dejal leta 1849. na Dunaju svojim mladim slovaškim oficirjem, da je on sicer predvsem prijatelj »dinastije, cesarstva in reda«, a je zraven tudi pristavil: »Čeh sem, in vselej sem Slovake ljubil. Čehi in Slovaki smo bratje in sorodniki enega naroda . . . Vse, kar je v moji moči, bom gotovo storil, da Slovaki zadobe svojo pravico.« [2]

Drugi Slovan, ki je takoj po revoluciji leta 1848. z vsem svojim narodom stopil na noge, da reši Avstrijo propada, je bil hrvaški ban Jelačič, ki ni le dolgo sam Madžarov držal v šahu, marveč je celo glavnemu cesarskemu vojskovodji, knezu Windischgratzu, v oktobru leta 1848. pomogel pokoriti uporno, s Kossuthom sočustvujoče dunajsko mesto. Ko je v maju leta 1848. očital Jelačiču ogrski minister grof Bathyany, da služi kot slepo orodje reakciji in dvorni kamarili, mu je odgovoril hrvaški ban: »Nisem tiste vrste ljudi. Stranka, ki se je držim, je stranka naroda, krepkega, junaškega, dozdaj zatiranega in malopoznanega naroda. Ali sem izmed nazadnjakov ali naprednjakov, pokaže vse življenje moje in moje sedanje prizadevanje, s katerim izkušam svoji domovini obdržati ravnopravnost in svobodo, kakor jo zahteva duh časa in kakor jo je zagotovil vsem avstrijskim narodom Nj. Vel. cesar in kralj.«[3]

A »Slovanski lipi«, osrednjemu češkemu političnemu društvu, je pisal ban 22. oktobra istega leta: »Kakor sem navdušen od ljubezni do Slovanstva, tako sem iz vsega srca preverjen, da je Slovanstvo glavna podpora Avstrije, a da je tudi nasprotno Avstrija za Slovanstvo neizogiben pogoj obstanka. Ako bi zdaj Avstrije ne bilo, bi si jo morali ustvariti.« Izrecno pa poudarja ban, da je bil njegov namen »protiavstrijsko, iz sovraštva do Slovanstva izhajajočo stranko v Pešti pritisniti in uničiti«. In ko sta obe revolucionarni stranki, velikonemška in madžarska, uprizorili oktobrsko vstajo na Dunaju in se je ban s svojo vojsko obrnil na Dunaj, da ga reši, je dejal, da je to storil, »da ukroti sovražnika Slovanstva v poglavitnem mestu Avstrije«.[4]

Banu Jelačiću ob strani je stal srbski patriarh Rajačić, ki je do pomladi leta 1849. z uspehom organiziral južnoslovansko Ogrsko v boju zoper uporne Madžare in v obrambo svoje srbske Vojvodine. Za banom Jelačićem je stala vsa južnoslovanska javnost. V državni zbor na Dunaj je prišla to izrecno povedat deputacija hrv.-slavonskih poslancev v avgustu leta 1848., zatrjujoč: »Braćo, evo nas! Mi pristajemo k vama i gotovi smo, da za tu ideju žrtvujemo sve, ako bude podpuna sloboda i jednakost svih naroda u Austriji.«[5] In Slovenci so nabirali denarne prispevke za banovo vojsko in v svojih listih objavljali imena darovalcev.

Poleg Radeckega in Jelačića se je zoper avstrijsko revolucijo leta 1848. bojevalo še večje število slovanskih, zlasti hrvaških in srbskih vojskovodij, kakor n. pr. general Šimunić, začasni osvoboditelj Slovakov, Šuplikac, Todorović. Polkovnika Kničanin in Stanojlo ter Ajduk Velkov Milutin so celo iz kneževine Srbije na poziv patriarha Rajačiča prihiteli na pomoč reševat v Vojvodini omajani habsburški prestol.

Na čelu avstrijske armade je stal takrat knez Alfred Windischgrätz, opremljen že izza prvih marčnih vstaj na Dunaju od cesarja z neomejenimi poverili, po svojem naziranju fevdalni aristokrat do nohtov, mrzeč ljudstvo in narode, slab vojskovodja in še slabši državnik. S pomočjo bana Jelačića se mu je sicer posrečilo ukrotiti Dunaj in začasno pokoriti Pešto, dokler mu ni Kossuthov glavni vstaški poveljnik Görgei pokazal poti nazaj na Dunaj. Takrat je Windischgrätz nasvetoval Habsburžanu na tronu, naj se zateče po pomoč k sosednjemu Romanovu, batjuški carju Nikolaju I., kateri je v resnici takoj ukazal svojemu vojskovodji Paškeviću, naj udere z ruskimi polki, 130.000 možmi, čez Karpate na Ogrsko ter uredi to »družinsko zadevo obeh vladajočih hiš«.[6] Pri Vilagosu je ruski general razpršil madžarske sanje po svobodi, zvezani s hegemonijo, ter utrdil Habsburžanom iz temeljev dvignjeni prestol.

A kaj so za vse te usluge storili dunajski dvorni krogi in njih državniki, kako so nagradili one narode, ki so rajši ostali zvesti njim, kakor da bi se zatekli v »svobodo« nemške in madžarske revolucije? Kako so poplačali narode, ki so ostali državi zvesti tudi takrat, ko so jih zlasti Nemci v Frankfurtu (n. pr. na usta pesnika Anastazija Grüna) in Italijani v Turinu z zapeljivimi besedami vabili k odpadu od države, obetajoč jim zlasti v Veliki Nemčiji mehko pestujoče roke? Ni minilo deset let, ko so dobili zvesti Hrvatje za plačilo to, kar bi bilo pristajalo Madžarom za kazen ...

Marčeva revolucija je bila našla na prestolu Habsburžanov slaboumnega Ferdinanda, imenovanega »dobrotljivega«, obdanega od raznih nadvojvod in nadvojvodinj, izmed katerih je imela glavno besedo energična svakinja cesarjeva Zofija, žena cesarjevega brata Karla Franca in mati poznejšega cesarja Franca Jožefa I. Tretji dan revolucije je »dobrotljivi« Ferdinand slovesno obljubil ustavo in ravnopravnost vsem svojim narodom. Dne 10. julija 1848. se je sešel državni zbor s pretežno slovansko večino. Na ministrskih klopeh je sedelo tako zvano nemško liberalno-meščansko ministrstvo Wessenberg-Doblhoffovo, v katerem je bil pač marčni revolucionar Aleksander Bach justični minister, a Slovana ni bilo v njem nobenega. Ko je skoro nato nastala oktobrska vstaja na Dunaju, v kateri so se Dunajčani odločno izrekli za Madžare, je razgnala le-ta prvi avstrijski parlament. Nato je Windischgrätz s pomočjo Jelačiča ukrotil Dunaj, odpravil dvor s cesarjem vred na varno v Olomouc in naznačil parlamentu kot kraj nadaljnjega njegovega zborovanja moravsko mestece Kromeriž, kjer je državni zbor od 15. novembra 1848 dalje lahko v miru nadaljeval svoja že tako le akademična zborovanja. Preden je z Jelačičem odšel nad Madžare, je oblastni in vedno bolj samozavestni mož še poprej sklenil dati Avstriji novega, mladega vladarja in novo vlado. Za ministrskega predsednika v novi vladi si je izbral svojega svaka kneza Feliksa Schhwarzenberga, nemškega aristokrata, zagovornika neizprosne avtoritete, hladnega, železnega in neupogljivega moža z burno preteklostjo diplomata, ki je moral leta 1826. zapustiti Petrograd, ker je bil tam v zvezi z dekabristi, leta 1831. pa London, kjer je bil odvedel možu lepo lady Ellenborough. Bil je to človek spretnega in hitrega ravnanja, plemič v dnu duše, prepričan, da je ljudstvo zgolj zato na svetu, da sluša vladarje in njegove aristokratične svetovalce, obenem pa preverjen, da s temi svojimi nazori zaenkrat še ne sme na dan, marveč da mora vsaj navidezno upoštevati razmere in vladati pro forma ustavno. A kako se ustavno vlada država na znotraj — četudi vsaj na videz — o tem ni imel lahkoživi dotedanji zastopnik vnanje politike niti najmanjšega pojma.

Kot strokovnjaka za notranjo politiko je imel novi ministrski prezident na razpolago dva pomočnika neenakih zmožnosti in različnih značajev. Prvi je bil notranji minister grof Franc Stadion, fizično že zelo izmozgan aristokrat, a duševno še v posesti znatnih kvalitet ter krepke in resne volje. Kot cesarski namestnik v Trstu si je znal pridobiti naklonjenost primorskih Slovencev in Hrvatov, pa tudi Italijanov s tem, da je preskrbel tamkajšnje šole z učnimi knjigami, slovenskimi že leta 1846., in sicer natisnjenimi z gajico. Kot poznejši cesarski namestnik v Lvovu je užival ugled pri Poljakih in Ukrajincih; svojim volilcem v ruski Ravi je še leta 1849. pisal ukrajinsko zahvalno pismo. Ta mož je prišel na dvor v Olomouc s popolnim načrtom, kako bi se dala na monarhični podlagi urediti ustava države. Opiral se ni toliko na pomoč plemstva, ki ga v duševnem oziru ni bog ve kako visoko cenil — v tem naziranju sta si bila s Schwarzenbergom edina — kolikor bolj na pomoč kapitalističnega meščanstva. V svojem načrtu je Stadion gradil mogočno centralistično Avstrijo s krepkim osrednjim parlamentom. Da zlomi moč regionalizma, je nameraval razdeliti vso državo v okroge po vzgledu francoskih departementov, ki bi bili odvisni od središča; da ne razžali narodov, je hotel te okroge prirezati, kolikor se da, jezikovno enotno. V svojem načrtu je šel za tem da zmehča pretrde spone centralizma s precej obširno avtonomijo občin, okrajev in okrogov.

Skrivnemu absolutistu Schwarzenbergu Stadion ni bil posebno po volji, ker je vse preresno jemal svojo vlogo in preveč zares mislil na oživotvoritev ustavne države. Najrajši bi ga bil imel za svetovalca ob svoji strani zgolj za prehodno dobo, da bi mu bil izdeloval hladilne obliže za njegove nameravane kirurgične operacije nad državljani. Kot notranji minister bi bil njemu bolj prijal dr. Bach, meščanski parvenu, ki se je takoj po marčni vstaji začel razvijati od prejšnjega »barikadnega« liberalnega ministra v jako pripravnega in porabnega trobentača pri umiku v konservativne kolotečine.

Dr. Aleksander Bach je bil mož velike prilagodljivosti, zgovornosti in energije. Spočetka se je idejno oklepal Stadiona, nato pa, zlasti osebno, vedno bolj Schwarzenberga. Ministrski predsednik je po sporazumnem dogovoru s svojim vsegamogočnim svakom feldmaršalom Windischgratzem na poseben način porabil oba: Stadiona kot notranjega in naučnega, Bacha kot justičnega ministra. Windischgratz ni sicer prav nič dal na vso tisto ustavo, ki naj bi jo izdelala ta dva moža sama ali v zvezi s kromeriškim državnim zborom; bil je mnenja, da se države najbolje vladajo z bajoneti in pokornimi uradniki. A Schvvarzenberg ga je pregovoril, češ, ustavni videz zaenkrat rabimo, da si ohranimo kot vodilna nemška sila ugled v Nemčiji, kjer se je prav takrat v frankfurtskem predparlamentu gradila ustavna Velika Nemčija, in pa v ta namen, da bo imela armada lažjo pot v vstaško Ogrsko. Da bi ohranili Jelačiča pri dobri volji, je bil sprejet v kabinet Hrvat baron Kulmer kot minister brez portfelja.

Ministrski predsednik Schwarzenberg je nato prišel dne 27. novembra 1848 v kromefiški parlament, kjer je prečital program svojega kabineta, z nesramno hinavščino zatrjujoč, da vlada »iskreno in brez pridržkov« stoji na stališču ustavne monarhije.[7] — Nato je nadvojvodinja Zofija, sentimentalno-romantična katoličanka iz bavarskega nejožefinskega duševnega ozračja, v vsej tej dobi pripravljajoče se reakcije najvplivnejša oseba na dunajskem dvoru, po dogovoru z Windischgrätzem in Schwarzenbergom odstranila s prestola svojega slaboumnega svaka Ferdinanda in ga poslala iz Olomouca v Prago v stalni pokoj. Na njegovo mesto pa je posadila na prestol pod imenom Franca Jožefa I. svojega ljubega sinčka 18letnega »Francija«. Ker ga je že dolgo let prej v duhu videla na avstrijskem prestolu, mu je dajala temu poklicu primerno vzgojo. Eno leto pred nastalo revolucijo ga je s predavanji o politiki poučeval sam mogočni kancelar Metternich, ki mu je tudi določil za glavnega odgojitelja francoskega grofa Bombellesa, čigar oče je bil potem, ko mu je umrla žena in mu zapustila šest otrok, amienski škof. Bombelles je bil učenec jezuitov, očiten pobožnjak, vobče pa pokorno orodje Metternichovo. Drugi cesarjevičevi učitelji so bili možje staroavstrijske šole, militarističnih in absolutističnih kakovosti in nagnjenj. Najmočnejša glava med njimi je bil cesarjevičev učitelj filozofije, opat in poznejši nadškof dunajski Josef Othmar Rauscher, ki se je od svojih staroavstrijsko orientiranih kolegov razločeval zgolj v tem, da je želel oprostiti katoliško cerkev predmarčnih jožefinskih spon, kar se mu je pozneje s pomočjo njegovega cesarskega gojenca tudi posrečilo v podobi glasovitega konkordata.

Cesar Franc Jožef I. je nastopil vlado dne 2. dec. 1848 s pozdravom na državni zbor v Kromefižu in z zatrdilom, da se zanaša samo na pomoč te korporacije, »da se delo ustave brž ko mogoče dožene«. V patentu z istega dne, naslovljenem »na Moje narode«, je mladi cesar proglašal, da »iz lastnega prepričanja spoznava potrebo in visoko ceno svobodnih in času primernih naprav«, češ: »Na podlagi prave svobode, na podlagi prave enakopravnosti vseh narodov cesarstva ter enakosti vseh državljanov pred zakonom, kakor tudi pri soudeležbi narodnih zastopnikov pri zakonodaji bo vstala domovina nova v stari velikosti.«[8]

Medtem ko so se v prestolnici vršili ti viharni in veliki dogodki, so se prvi avstrijski državnozborski poslanci v tihem pokrajinskem Kromefižu z vso resnobo in z neumorno vztrajnostjo trudili, da pridejo vladi na pomoč in ustvarijo res življenja zmožno novo Avstrijo, v kateri bi se počutil slednji narod vsaj za prvo silo resnično doma. Celo radikalni Nemci so zaenkrat odvrnili oči od Frankfurta in od onih svojih tovarišev, ki so tam gradili pod upraviteljem avstrijskim nadvojvodo Janezom s precej tihim soglasjem dunajske vlade — Veliko Nemčijo.

Odložili so kromeriški poslanci svojo poprejšnjo simpatijo do Madžarov, nad katere se je odpravljal feldmaršal Windischgrätz z armado, ter se polotili trdega dela, da vsaj tostransko polovico države ustavno urede. Razdelili so se v odbore, katerih eden je izdelal načrt osnovnih zakonov, nekakih »človečanskih svoboščin«, po vzgledu ustav drugih narodov. Po dolgotrajnih, živahnih debatah, v katerih so se zlasti pri slovenskih zastopnikih kazale najrazličnejše nianse svetovnega in državnega nazora, so obravnali 19 paragrafov, katerih prvi je odpravljal suvereniteto cesarja »po milosti božji« in jo nadomestoval s suvereniteto naroda, češ: »Vsa oblast izvira iz naroda.« Vsa gesla revolucije so prišla v teh paragrafih do veljave. Verska, tiskovna in zborovalna svoboda se je slovesno proglašala, državljanska ravnopravnost pred zakonom, javno in ustno pravosodje, svobodna pokretnost oseb in imetja, ravnopravnost narodov, svoboda znanstvenega preiskovanja in predavanja, pisemska tajnost; ustanavljala se je porota, uvajal civilni brak, odpravljalo se je plemstvo in vojaščina se je v civilnih pregreških postavila pod civilno sodstvo.

Dočim je zoper prvi paragraf, izrekajoč ljudsko suvereniteto, še krepko ugovarjal notranji minister Stadion in se je ta točka na predlog Slovenca Ulepiča potem »odložila«, so se pri poznejših debatah ministrske klopi vedno bolj praznile. Zoper cerkveno-politične paragrafe 15—19 so kasneje protestirali samo avstrijski škofje, zbrani na svojem kongresu. Posebno dr. Bach ni rad zahajal iz bližnjega Olomouca v Kromeriž, ker mu je bilo nerodno poslušati, če mu je kak poslanec klical v spomin njegove barikadne demokratične govore iz lanskih marčnih dni, govore, katere je sedanji pravosodni minister proglašal za begotne improvizacije«. Plebejec je vedno bolj lezel v začarani krog kneza Schwarzenberga, ki je — seveda samo med štirimi očmi — imenoval kromeriški parlament »mizerno zbornico«, in pa v duševni ris njegovega knežjega svaka Windischgrätza, ki je iz vse duše sovražil te »nevarne in ničvredne subjekte«, kakor jih je blagovolila imenovati njegova svetlost. Rajši je dr. Bach ostajal v Olomoucu in z aristokratskim idealistom grofom Stadionom kuhal obližno mazilo posebno »vladne« ustave za udarce, ki so imeli od strani vlade priti nad avstrijske narode, ko nanese ugodna prilika. Raznorodni poslanci, zbrani v državnem zboru v Kromerižu, so nekaj takega slutili in se podvizali z delom. Izdelali so znameniti kromeriški ustavni načrt, v katerem so pokazali zastopniki vseh avstrijskih, zlasti pa slovanskih narodov — veliko zmernost. »Nikdar po marčevih dneh ni bil položaj za vlado tako ugoden, ako je hotela res sporazumno z narodi zgraditi vsem narodom Avstrije prijajoče domovje«, piše docela pravilno naš slovenski zgodovinar te dobe Josip Apih.[9] In res: važno je bilo že to, da so si narodi že na pol razpadu posvečene Avstrije sami izdelali novo poslopje. Da ga je vlada priznala, tudi s kakimi dogovornimi izpremembami — saj so možje dali govoriti s seboj! — bi bila prihranila narodom 70 let trajajoče mukotrpne boje v poznejši ječi narodov, imenovani — Avstro-Ogrska. Čehi so popuščali do skrajnosti, samo da se že enkrat znebe obsednega stanja v mestih svoje domovine. Kljub temu, da je bil predlog njihovega voditelja najmodernejši, vendar se niso preveč krčili, ko je končno obveljal precej centralistični predlog Nemca Mayerja. Palackega predlog je razdeljeval monarhijo v 9 narodnostnih zveznih držav, katerih drugo naj bi tvorili samočeški deli Češke, Moravske, Slezije in Slovaške pod imenom »Češka Avstrija«; četrto vsi deli slovenskih dežel pod imenom »Slovenska Avstrija«; peto hrvaško-srbske pokrajine pod nazivom »Južnoslovanska Avstrija«. Mayerjev končno sprejeti načrt je pridrževal dotedanje kronovine in dežele s podobno jezikovno prirezanimi okrogi, kakor so bili Stadionovi. Slovence je bilo tem laže pridobiti za Mayerjev načrt, ker je takrat komaj vsejana ideja »Zedinjene Slovenije« še v dokaj nebogljenih poganjkih jedva brstela. Saj je sam slovenski poslanec dr. Kavčič s pritrjevanjem svojega tovariša drja. Kranjca dal v pretres »Slovenijo« — brez koroških Slovencev. A tudi Mayer je izkušal, podobno Stadionu, samo z drugimi sredstvi, ublažiti trdote centralizma, namreč z dvojnozborničnim parlamentarnim sistemom: centralizmu in konservatizmu naj bi ustrezala tako zvana »narodna zbornica«, v katero bi narod volil neposredno, pokrajinskemu federalizmu pa »zbornica dežel«, v katero naj bi pošiljali deželni zbori svoje odposlance. Vrhu tega se je sprejel še Brestlov predlog o posebej upravljanih jezikovnoenotnih okrogih, kateri naj bi tudi pošiljali svoje zastopnike v «zbornico dežel», kot minoritetno zastopništvo. A za Slovence se je določil poleg kranjske »dežele« samo še spodnještajerski jezikovni »okrog«.

Nekako ob istem času kakor kromeriški državni zborovatelji so tudi ministri izdelali svoj načrt ustave, oni javno pred kontrolo vseh državljanov in vsega sveta, ti naskrivaj, oni vsi navdušeni, napreženega duha in razuma, medtem ko so v ministrstvu delali le Stadion, Bach in trgovinski minister Bruck. Vloga Windischgratzeva je bila, da je mrmral zoper vsako na pol izrečeno svoboščino, Schwarzenbergova pa, da ga je miril, češ: molči, saj so vse to zgolj času primerne »lapalije«, ki se že tako odpravijo, ko jih ne bo več treba. Glavna razlika med kromeriško in olomouško ustavo je bila ta, da je ustava poslancev bila resno demokratično delo, ustava ministrov pa absolutistično skrpucalo s takšnimi liberalnimi okraski, da se je to, kar se je z eno roko dajalo, z drugo ob priliki lahko zopet vzelo.

Dne 5. marca 1849 je državna zbornica od svojega ustavnega odbora zvedela, da je ustava dogotovljena, in 15. marca, na obletnico Ferdinandove obljube ustave, naj bi bila proglašena.

Takrat so aristokratski svetovavci mladega cesarja menili, da je prišel trenutek, da se zaustavi časa kolo. Po provincah se je bil začel vlegati mir grobov: v Lombardiji je obešal Badecky, v Pešto je bil v začetku leta 1849. vkorakal Windischgrätz. V tem času je Schwarzenberg zaukazal Stadionu, naj gre v Kromeriž in — razžene zbornico. V noči na dan 6. marca 1849 se je pojavil Stadion v kromeriškem parlamentu in mu naznanil sklep vlade. Poslanci so ga vsi osupli prosili odloga, češ da so pripravljeni se z vlado dogovarjati o spornih točkah svojega ustavnega načrta. Stadion se je vrnil v Olomouc in je tam ponoči zbudil kolego drja. Bacha. Ta se je vzdramil, potipal razburjenemu tovarišu žilo ter z besedami: »Vaša svetlost ve, da se ne da nič več izpremeniti«. legel na drugo stran in — spal dalje. Dne 7. marca je bil razgnan kromeriški državni zbor. Naslednji dan so našli poslanci zbornico obdano z vojaki in na zidovih lepake o razpustu parlamenta in o oktroirani vladni ustavi. Policija je iskala po mestu sedem radikalnih nemških poslancev, med njimi tudi nemškosvobodomiselnega duhovnika dunajske univerze Fiistra, rojenega Slovenca, ki je bil še podpisal prvo proklamacijo naše dunajske »Slovenije«.

V cesarjevem manifestu, datiranem z dnem 4. marca 1849, so se napovedovale, skrite pod Stadionovimi obliži, že vse rane začenjajoče se reakcije. Mladi cesar je zgodaj začel z verolomstvom svojih in svojega prednika svetih obljub, kar je potem nadaljeval vse svoje dolgo življenje. Vsebina njegovega manifesta se je glasila: Naš prednik je svojim podanikom obljubil času primerne svobodne državnopolitične naprave, kar je vzbudilo veselje po vsej državi. A od takrat je ostavil državo notranji mir. Na Dunaju se mora vzdrževati red z izrednimi odredbami, na Ogrskem še traja boj in v drugih deželah lazi duh nezaupanja. To so žalostne posledice — ne svobode — ampak njene zlorabe. Revolucijo zaključiti je Naša dolžnost in Naša volja. Samo tesnejša zveza sestavnih delov države more zopet vzpostaviti red. Naš prednik je sklical kromeriški državni zbor. A ta se je v oktobru postavil na stališče, Naši hiši precej nasprotno. Pričakovali smo še vedno od njega, da bo vsaj hitro delal. Pa izkazalo se je, da izdeluje ustavo po teoriji, ki je dejanskim razmeram v državi docela nasprotna. Njegova počasnost daje potuho nemirnim elementom na Dunaju in Ogrskem.

Zmage našega orožja na Ogrskem nam dajejo povod, da prerod Avstrije sami postavimo na trdno podlago, in sicer prerod cele države, ne pa samo teh delov, ki so zastopani v Kromerižu. Sklenili smo torej dati Svojim narodom obljubljene pravice, svoboščine in politične pravice »iz prostega nagona in iz lastne cesarske moči« — enako oddaljeno od tesne centralizacije kakor tudi od razdirajočega razida.

Avstrijska oktroirana ustava z dne 4. marca 1849 je določala kraljestva in dežele, med njimi tudi kraljestvo ilirsko — ime se je pridržalo tako kakor na dunajskem kongresu leta 1815. po Napoleonovi državni tvorbi. V »ilirsko kraljestvo« je bila sprejeta cela Koroška, Kranjska, Goriška, Gradiščnnska, Istra in Trst, torej vse slovenske pokrajine razen Štajerske, ki je bila v svoji celoti samostojno vojvodstvo. Zagotavljala se je v tem cesarskem manifestu svoboda vere, znanstva in njega učenja, obetalo se je, da dobe narodi, živeči v kaki deželi v manjšini, »potrebne pripomočke za olikanje svojega jezika in za omikanje v njem«, manjkala ni tudi obljuba, da se odpravi cenzura, da se uvede društvena in zborovalna pravica, jamčila se je svobodnost osebe in tajnost pisem. Točka 5. I. oddelka oktroirane državne ustave je določala: »Vsi narodi imajo enake pravice in vsak narod ima nerazžaljivo pravico, svojo narodnost in svoj jezik varovati ter izobraževati.« V točki 26. II. oddelka pa se je odrejalo: »Vsaktero robstvo, vsaktera gruntna podložnost ali zavezanost je za vselej odpravljena.« Določen je bil za vso državo z ogrskim kompleksom vred en sam centralni parlament in za posamezna kraljestva in dežele deželni zbori.

Za deželne zbore je bil izdelal duševni oče te vladne ustave grof Stadion tudi že posamezne deželne statute, ki so se za tostransko državno polovico v prvih dveh mesecih in v septembru leta 1850. tudi res izdali. Toda že v pomladi leta 1849. so možgani aristokratičnega idealista odpovedali, paraliza je grofu Stadionu zatemnila razum.

Dne 28. julija 1849 je imenoval cesar novo, reorganizacijsko ministrstvo. Mladi cesar se je krčevito oklepal samo svojih generalov in vojakov sploh (hodil je ves čas svojega življenja najrajši v uniformi, razen kadar je šel na lov). Samo cesarjevi vsegamogočni in energični materi Zofiji se je moralo zahvaliti nekaj civilistov za ministrske portfelje in malo podporo pri vladarju. Končno besedo je imel seveda oblastni ministrski predsednik knez in general Schwarzenberg, ki je milostno trpel in dopuščal navidezno reformno delo svojih ministrov zgolj za prehodno dobo, torej tako dolgo, da podložniki pozabijo svobodnjaška gesla, ki jih je bila vrgla v svet revolucija. Zakrknjeni retrograd Schwarzenberg si je pridružil za justičnega ministra nemškega liberalca Schmerlinga, v ministrstvo za uk in bogočastje pa je poklical grofa Leva Thuna, kateri je dotlej koketiral s Češtvom in Slovanstvom, dočim se je po svojem imenovanju za ministra do vratu pogreznil v cerkveni konservatizem, kateri je pod Rauscherjevim vodstvom tudi delal za germanizatorični centralizem. Za svojega notranjega ministra si je Schwarzenberg popolnoma po svoje vzgojil drja. Bacha. — Kar je ostalo od vseh reform tega reorganizacijskega ministrstva v prihodnjih absolutističnih letih, ki so imela priti prav kmalu, so bile prav za prav samo tri važnejše stvari: zemljiška odveza, ki je odvezala kmete od grude in jih osvobodila graščinskega robstva (izvršila se je leta 1854. oziroma leta 1857. na ta način, da je eno tretjino odvezne vsote plačala graščakom država, drugo tretjino je prevzela dotična dežela, tretjo pa z zemljo kot svojo lastnino obdeljeni kmetje). Druga pridobitev je bila Thunova organizacija srednjih in višjih šol, glede katere zasluži grof Thun pohvalo zategadelj, da se vanjo ni mnogo vtikal, marveč da je dopuščal, da so jo izdelali takšni strokovnjaki in učenjaki, kakor univerzitetni profesorji Bonitz, Exner, Miklosich i. dr. Osnovna šola pa je ostala zanemarjena še nadalje, ker je konservativni grof pač rad videl okrog sebe dobro izvežbane uradnike in celo učenjake, ljudstvo pa neizobraženo, neuko in zato lepo konservativno mirno. Tretjo blagodejno in pomembno novo napravo je poklical v življenje notranji minister dr. Bach s tem, da je ustanovil »Državni zakonik in vladni list« v vseh narodnih jezikih Avstrije ter poklical za prelagatelje zakonov na Dunaj odlične poznavalce posameznih jezikov.

Vse mnogoštevilne naredbe in državne naprave, ki jih je uvajalo to reorganizacijsko ministrstvo, so se oživotvarjale z neprestanim namigovanjem na državni zbor, ki naj pride in vse te provizorične prenaredbe potrdi. A pri teh namigovanjih in nedolžnih obljubah je ostalo; dejansko pa je zmagoslavila aristokratična soldateska v naduti zavesti, da je hidro revolucije zadavil mladi cesar s svojimi aristokratičnimi opričniki, ljudstvo pa da je podleglo, zaradi česar da bi bilo nesmiselno upoštevati njegove želje. Nazori teh krogov so dobili končno konkretno obliko in so zagledali svet v knjigi »Bekenntnisse eines Soldaten«, katero je leta 1850. spisal in izdal pobočni adjutant mladega cesarja, potomec plemenitega naroda Madžarov, major pl. Babarczy. V tej brošuri je dvorni doglavnik izvajal: Cesar naj se naslanja edinole na armado; čemu bi delil moč z ljudstvom in ljudstvu odgovornimi ministri ali še celo z državnim zborom, tem plodom revolucije! Nauki o ravnopravnosti narodov in stanov niso nič drugega kakor sadovi komunizma. »K staremu redu naj se svet povrne z zaupanjem — k stari pokorščini se naj svet povede z močjo.« Mož iz cesarjeve vsakdanje druščine se je norčeval iz takrat še veljavne, oktroirane ustave in z brcami traktiral celo ministre, iz števila katerih je izvzemal edinega Schwarzenberga, ker je najbrž poznal njegovo pravo notranjo podobo. O Stadionu je pisal, da je že po pravici prst božji potipal njegove možgane, zato ker je iz njih izšel nauk o ravnopravnosti narodov. Tudi Bachu ni prizanašal zaradi demokratične zemljiške odveze.

Razni dvorni krti so jeli izpodkopavati vladno že tako samo papirnato ustavo: Schwarzenbergov svak, nezmožni, neuspešni in končno odstavljeni krotitelj upornih Madžarov, knez Windischgrätz, stari togonogi absolutist knez Metternich, ki se je smel po marčnem begu v inozemstvo leta 1851. naseliti zopet na Dunaju in ki je sedaj po svojem povratku trdil, da v viharnih revolucijskih letih ni zmagal nihče drugi, kakor »tisti — ki žal ni bil navzoč«, to se pravi: on sam; glavni grobar mlade nebogljene ustave pa je postal sin iglavskega krojača, poplemeničeni baron Kiibeck, ki se je bil s svojo birokratično filozofijo in pobožnjaško konservativnostjo že v predmarcu dokopal do prezidenta dvorne kamore in ki je v aprilu 1851 pregovoril mladega cesarja, da je privolil v ustanovitev neke čisto predmarčne visoke oblastnije, namreč »državnega sveta«, čigar duša in predsednik je postal on sam. Ta institut je imel pred vsemi drugimi faktorji pravico dajati svete ministrom in cesarju. Njega ustanovitev je pomenjala že sama na sebi nepotrebnost parlamenta, ki si ga je upal nadomestovati tako rekoč Kübeck sam. Kako ga je nadomestoval, kaže dovolj en sam stavek iz njegovega dnevnika: »V Avstriji je požrla revolucija med seboj zvezano plemstvo in demokracijo, zmago je odnesla armada, uradništvo in cerkev, tri velike vzmeti monarhične sile, ako se gospodari ž njimi krepko in modro.«

Armada, uradništvo in cerkev — to so postala tri vsemogočna orodja, s katerimi se je odslej v Avstriji naglo in brez večjih zaprek uvajal stari absolutizem. Nastopil je trenutek, ki ga je knez Schwarzenberg pripravljal tako previdno, a sistematično. Narode je imelo v rokah vojaštvo. Na rahločutnost ustavnih državic sosednje Nemčije se tudi ni bilo treba več ozirati, odkar je avstrijski zunanji minister dne 28. novembra 1850 na sestanku v Olomoucu prisilil Prusijo, da se je odpovedala hegemoniji v nemških zveznih državah ter prepustila predsedstvo Avstriji. Kakor druge provizorične obliže, n. pr. kromeriški državni zbor, vsenemški parlament v Frankfurtu, tako je vrgel Schwarzenberg sedaj tudi zadnji obliž, svojo lastno oktroirano ustavo z dne 4. marca 1849, katero je med štirimi očmi sam imenoval «eine Missverfassung« — med stare cunje. Da je nosila njegov in cesarjev podpis, ga ni niti malo ženiralo.[10] Nemškega liberalca Schmerlinga, ki je bil leta 1851. poizkusil s uvedbo ljudskih porotnih sodišč, in trgovinskega ministra Brucka je kot napotje obnovljene absolutistične smeri pometal z vladne ladje. Novo, očiščeno ministrstvo je cesar dne 17. avgusta 1851 zbral okrog sebe in mu naznanil svoj trdni sklep, da hoče odpraviti ustavo. Ugovarjal je z rahlimi besedami finančni minister Kraus, češ, naj bi ustavo primerno revidiral državni zbor, ki bi se moral vsekakor sklicati, in deloma pobožni grof Thun, ki je imel zoper ukinitev ustave religiozne pomisleke, ker so bili ministri na ustavo prisegli. Baron Kübeck je cesarju sufliral neizprosnost. Dne 20. avgusta 1851 je cesar podpisal štiri naredbe, v katerih eni je naročal Schwarzenbergu in Kübecku, »pretresti ustavo, če je še mogoča pri teh okoljšinah«, kakor je javil slovenski uradni list,[11] prvenec in edinec tega periodičnega tiska pri nas, dokler smo živeli pod Avstrijo. Oficialni vladni komentar v »Dunajčanki« je že namigaval, kam gre pot, pišoč: »Fikcija, da se obdrže neizvedljivi zakoni, mora pasti!« Ena izmed teh štirih cesarskih naredb pa je že kar pogumno odpravljala odgovornost ministrov parlamentu, podrejajoč jih cesarju samemu. Dva dni kasneje so se s posebno naredbo razpuščali še zadnji ostanki ljudske milice, tako imenovanih »narodnih straž«, dne 19. septembra 1851 se je ukinila prisega uradnikov na ustavo, katera je bila pri vojaščini odpravljena že dne 27. novembra prejšnjega leta. Notranji minister dr. Bach se je še nekaj časa zoperstavljal odpravi ustave z močnimi argumenti, a slabotnimi, plahimi zaključki, tako da se je videlo, da se bo polagoma vdal, kakor se je še vselej.

Zadnji dan leta, 31. decembra 1851, je izšel cesarjev patent -— pravcato »patentno« verolomstvo — s katerim se je ustava v Avstriji popolnoma odpravljala. Ž njo so padle tudi osnovne svoboščine državljanov (kakor n. pr. ravnopravnost narodov itd.), komaj enoletne porotne obravnave so se kasirale in Stadionov ponos: avtonomija občin je dobila smrtni udarec. Vse, kar je obetalo kulturi in literaturi avstrijskih narodov razpeti krila, se je pometalo v staro šaro.

Vse svobodne nadeje, vzbujene v »pomladi narodov«, je pomorila slana, samo pšenica armade, birokracije in cerkve je šla v bohotno klasje ...

Da je bilo mogoče dati vso oblast v državi v roke teh treh faktorjev, se je moral uvesti najprej najtesnejši centralizem; to se pravi: narodi so se morali stisniti v eno, in sicer cesarjevo pest (absolutizem). Centralizma in absolutizma v Avstriji petdesetih let pa ni več sprovedel knez Schvvarzenberg, ker je dne 5. septembra 1852 smrt odtegnila ustrahovanim očem državljanov njegovo v zadnjih letih strahotno izmozgano in razorano obličje. Ta obnovljeni državni sistem je dognal inspirator reakcije, baron Kiibeck, izvajal pa ga je potem skoraj celo desetletje v veliko zadovoljnost mladega cesarja in njega matere Zofije nekdanji »barikadni« borec, notranji minister dr. Aleksander Bach, ki mu je dal tudi ime, pač kot njega izvrševalec ne pa kot njega duševni oče.

Da so Madžari in Poljaki izgubili vse ustavne pravice, je umljivo. Saj so v času revolucije stavili svoje karte na vse ali nič. In karte so se obrnile na nič. Ako je avstrijski Nemec dobil v hišo namesto svoboščin policaja, bi se tudi še dalo razložiti s tem, da je sočustvoval zlasti z madžarskimi uporniki in se tudi sam puntal. A da so Čehi namesto svojih modrih in zmernih kromeriških poslancev dobili za svoje oskrbnike žandarje, oni Čehi, ki so (odštevši dva neznatna spopada v Pragi leta 1848. ob priliki vseslovanskega kongresa) ohranili v času največjih prekucij in homatij mir ter izkušali utrditi Avstrijo, to je bila ona črna habsburška nehvaležnost, katere tudi naš do kosti črnožolti in konservativni dr. Bleiweis za svoje prav tako mirne Slovence ni zaslužil in tudi ne pričakoval. Da pa se je moral ban Jelačic s svojimi Hrvati, čijih sinovi so tvorili hrbtišče[12] sedaj vsemogočne armade v Italiji, na Dunaju in na Ogrskem, mož, ki je za trdno pričakoval in imel vzrok ne samo pričakovati, temveč tudi zahtevati, da ga postavijo na čelo, če ne vseh južnoslovanskih pokrajin, pa vsaj Hrvaške, Slavonije, Dalmacije, Banata in Vojaške granice, da se je moral ta mož odpovedati nazadnje celo stoletne samouprave Hrvaške in obleči sebe in svoj narod v isti skupni, spokorniški, jetniški, germanizatorski policijski plašč »Bachovih huzarjev«, to je bila tragedija, brezprimerna celo v takšni ječi narodov, kakršna je bila Avstrija.

Da je bilo mogoče odeti še nedavno tako svobodno razgibane avstrijske narode s tem sramotnim skupnim plaščem, je poskrbela visoka soldateska, ki je uklenila narode najprej v tesne policijske spone. Mesto ministrskega predsednika se dolgo po Schwarzenbergovi smrti ni zasedlo; na Kiibeckov nasvet je cesar sam opravljal ta posel. Ministrski kabinet se je degradiral v tako zvano »ministrsko konferenco«, v katero je dobil vstop in v nji eno najglavnejših besed šef najvišje državne policijske oblasti, zloglasni general Johann von Kempen. Ta je organiziral najprej 13, pozneje 17 regimentov žandarmerije, vsak regiment po 1000 mož, potem pa še celo armado tajnih zaupnikov, vohunov, ovaduhov (Dunajčan jim je vzdel ime »Naderer«), ki so vodili natančno knjigovodstvo o vseh pomembnejših osebah v državi; vsak količkaj pomenljivejši človek je imel v njih glavni svoj konto na posebnem listu, ne izvzemši niti ministra Bacha. Sodne obravnave zoper tako imenovane »državne zločince« so rastle kakor gobe po dežju. Leta 1850. jih je bilo samo 510, leta 1852. se je njih število podvojilo, leta 1853. je narastlo na 2631, dokler ni doseglo leta 1854. impozantnega števila 3693.[13] V letu 1853. je bilo ukinjeno vojno ministrstvo in njegove agende so se dale tudi samemu cesarju v roke v obliki tako zvanega »glavnega poveljništva«. Razume se, da v »ministrski konferenci« tudi ni sedel več hrvaški minister, ki je bil odletel že dne 22. januarja 1852. Eno leto pozneje se je kasiral tudi portfelj poljedelskega ministra.

Vse se je devalo in zažemalo v nekaternikov koščene pesti, tako zlasti tudi uprava in uradništvo. Državnega uradnika je Bach privezal na svoj resor z železno disciplino nasproti predpostavljencem in ga v njegovem odnošaju do ljudstva navdal z zavestjo, da je on glavni steber in nositelj države. Nemška in nemškutarska birokracija, razlita po vseh pokrajinah države, si je smela navzdol dovoljevati vse, od zgoraj pa je bila tako zelo komandirana, da se je državnim uradnikom celo prepovedalo — nositi brado, katero so imeli izza leta 1843. za znak svobodnjaškega mišljenja. Brki in zalisci so se že tako milostno dovoljevali z očetovskim opominom, da »se ne smejo pretiravati«. Stadionovemu ponosu: svobodni občini v državi, občinski avtonomiji je odklenkalo. Dne 23. februarja 1854 so bile odpravljene za naprej vsake nove občinske volitve; pred tem zakonom izvoljeni občinski odborniki so kot voljni mameluki birokracije morali poslovati dalje. Vladna naredba z dne 26. novem bra 1852 je prenarejala društveni zakon tako, da se je ustanavljanje političnih društev sploh prepovedalo, dovolitev kakšnih drugih društev pa se je prepuščala uvidevnqsti in razsodnosti policije. Izvzete so bile samo cerkvene bratovščine, glede katerih je določal razglas z dne 27. junija 1856, da sploh ne spadajo pod društveni zakon, marveč jih sme po svoji volji dovoljevati škof in njih ustanovitev samo naznaniti deželnemu predsedniku.

Najzatohlejša atmosfera je legla na časopisje, katero je prišlo izpod kompetence notranjega ministra docela v kremplje policije in njenega vrhovnega sultana, generala Kempna. Že naredba z dne 6. julija 1851 je dala vladnim organom pravico, ustaviti izdajo vsakega njim nevšečnega časnika brez navedbe razlogov. Dne 27. maja 1852 je izšel absolutistični novinarski red, ki je obvezno določal za ustanovitev kakega lista — že leta 1849. uvedeno, pa takrat še ne strogo izvajano — kavcijo 1500, 3000, 5000 in 10.000 gld. (po številu prebivalcev kraja) kot zalog, od katerega so se odtezale eventualne kazni, ki bi zadele list; poleg tega pa se je pridržala še prejšnja praksa, po kateri je ustanovitev lista smela svojevoljno dovoljevati ali brez navedbe razlogov tudi ne dovoljevati policija. Za prestopke zoper tiskovni zakon so bili odgovorni domala vsi, ki so imeli kaj opraviti pri listu: pisec dotičnega članka, urednik, založnik, tiskar, prodajalci in raznašalci. Leta 1848. odpravljena cenzura se je brez posebnega zakona zopet uvedla in izvajala na ta način, da se je morala slednja številka lista eno uro pred izidom prinesti na policijo, kjer je za ta posel določeni uradnik z rdečim pisalom občrtaval spotikljiva mesta, ki so se morala potem vreči iz stavka. Ako jih je urednik pustil v stavku in odtisnil, je pretila ječa, denarna kazen, prepoved časnika, odvzetje koncesije za tiskarno. Izdajatelji listov so se drug za drugim tiho vdali, ustavili politične časnike in nadaljevali z izdajo samo najnedolžnejših strokovnih listov. Ves avstrijski periodični tisk med 1852. in 1859. letom je zeval glede notranje politike z dolgočasno praznino.

Tako sta v petdesetih letih v Avstriji zagospodovala vojak in birokrat. Da je bila zveza popolna, močnejša in tako rekoč posvečena, se jima je pridružil še visoki duhovnik, stoječ pod infulo cesarjevega vzgojitelja, dunajskega nadškofa viteza J. O. Rauscherja, duševnega očeta zloglasnega konkordata[14] — Oktroirana ustava z dne 14. marca 1849 je jamčila še vsem državljanom enako versko svobodo; njen §2. je dovoljeval vsem zakonito priznanim veroizpovedanjem, da se idejno in gmotno prosto razvijajo, pristavljajoč, da je vsaka v državi priznana cerkev, podobno kakor vsako drugo udruženje, podvržena samo občnim državnim zakonom. Vrhu tega si je v svoji oktroirani ustavi pridrževala država nadzorstvo nad šolami. Ta določba je katoliškemu episkopatu dišala vse preveč po jožefinizmu, dasiravno ni bilo v nji niti sledu več po onih tesnih sponah, ki je bil z njimi Jožef II. vklenil cerkev v državno službo. Sedaj se je katoliška cerkev sama ponudila v službo državi, ako ji ta prepusti v nekih ozirih oblast nad seboj in nad državljani. Za konkordat — pogodbo med avstrijsko državo in sveto stolico — so si stekli največ zaslug: v prvi vrsti cesarjeva mati Zofija, rojena kot katoliška bavarska princezinja, potem baron Kiibeck, naučni minister grof Lev Thun, ki je kot prvi v Avstriji združil v svojem resortu tudi bogočastje, Schwarzenbergov brat kardinal Friedrich knez Schvvarzenberg, pred vsemi pa kardinal Rauscher. ki je po smrti ministrskega predsednika Feliksa Schwarzenberga postal prva in najvplivnejša oseba na dvoru in v državi. »Nobena važna stvar se ni takrat ukrenila, ki ni ustrezala načelom njega kot cerkvenega kneza in vnetega zagovornika centralizacije. Tako velik je bil njegov vpliv na cesarja, še večji pa na cesarjevo mater. Ako je izpregovoril on, so morali umolkniti celo vojaki, ki so smeli sicer vedno suflirati cesarju; šele za kardinalom so bili militaristi prvi, katere je poslušal cesar ... Potem šele se je pričenjalo območje Aleksandra Bacha, kateri se je moral neprestano boriti za veljavo in celo za svoj položaj«, pravi točno nemški zgodovinar te dobe Heinrich Friedjung.[15]

Na povabilo ministrstva so se spomladi leta 1849. sešli avstrijski škofje na Dunaju k zborovanju in izdali o svojih zaključkih tretjo nedeljo po binkoštih dne 17. junija 1849 pastirsko pismo, v katerem so z ostro besedo obsodili vse propovednike novih gesel izza »pomladi narodov« kot »krive proroke« časa, ki z mamljivimi vabili, zavitimi v navidezno plemenito prizadevanje, izkušajo zavesti cele narode. »Ena zmed teh nevarnost je uno omotljivo vabljenje, se poganjati za domorodnost (v nemškem originalu stoji »Nationalitat«)! Bog je, kakor apostelj uči, stvaril iz eniga človeka ves človeški rod, de prebiva po vsi zemlji; in je odločil odmenjene čase in meje njih prebivanja; razdelitev ljudi v družine, narode in ljudstva je tedaj božja naredba. Raznost jezikov pa je že nasledik greha, odpadca od Boga in razpertja med seboj.«Napaka pri navajanju: Za značko <ref> manjka zaključek </ref> da »je bila njih nar imenitniši skerb, vse po cerkvenih postavah vravnati in lete spet k popolnama veljavnosti pripraviti. Kar je deržava, ktera se je bila skoz sedemdeset let vlade cerkve polastila, za prid cerkve dobriga vpeljala, to hočejo tudi škofje, ktere je sv. Duh za vladarje cerkve božje postavil, poterditi, de postave vpervič od deržavniga vladarstva dane, za vse verne pravo moč in veljavnost dobe. Zraven pa tudi zaterdijo, de niso hotli nikakoršne pravice, ktero si je cesar, kakor nar častitljivši sin katolške cerkve v cerkvi perdobil, kratiti. Kar potrebe posameznih cerkvenih okrajin in posameznih škofij zadene, od tega se bodo škofje v posameznih zborih pogovorili, in se tudi na svojo duhovšino obernili, njene vošila poslušali ter nje skušnje in pastirske razumnosti se poslužili ... Omenijo tudi še silno hlepenje po napčni prostosti, razujzdanost mladosti in nekeršansko vzdigovanje narodnosti.« Tako je padla tudi iz cerkve slana na mlado narodnokulturno cvetje, vzbrstelo v »pomladi narodov« v zemlji, razrahljani od navdušenja za narodnost. Avstrijski škofje te dobe niso pri nobeni priliki zamudili opozarjati vlado, da zadnje revolucije ni povzročil nihče drugi kakor nevera, in so zahtevali, da se naj začne cerkvena vernost zapovedovati z ministrskih stolcev. Minister za uk in bogočastje grof Lev Thun jih je takoj ubogal in je dne 7. aprila 1850 v osebnem predavanju pred cesarjem izvajal, da »morajo vse države razpasti, ako izgubi versko prepričanje vlado nad duhovi«. In ker je bila njemu, kakor večini takratnih vladnih mož, vera in cerkev isto, se je začela katoliški cerkvi prepuščati pravica, da v zahvalo za razne olajšave od ostankov nekdanjega jožefinizma vzgaja državljane za absolutistično državo. Za to prevzgojo državljanov se je katoliški cerkvi v Avstriji podelilo nekaj prednostnih pravic takoj, ostale pa so se uzakonile v konkordatu, državnem dogovoru med Avstrijo in sveto stolico, na dan cesarjevega rojstnega dne 18. avgusta 1855. Že prva naredba z dne 18. aprila 1850 odpravlja vse trše ostanke jožefinizma: škofom in vernikom se je dovolilo neposredno občevanje s papežem brez posredovanja državnih oblastev. Državna cenzura škofijskih odredb je odpadla. Cerkvi se je zopet dovolilo, nakladati vernikom cerkvene kazni. Osnovno šolo je dobivala cerkev od leta do lela bolj v svojo oblast in nadzorstvo. Gimnazijski katehet je dobil pravico apelirati zoper svojega ravnatelja naravnost na škofa in preko deželnega šolskega sveta na ministrstvo. A konkordat z dne 18. avgusta 1855 — »biser cesarjeve in papeževe krone« ga je imenovala službena »Dunajčanka« — je jamčil večni obstanek »sveti rimskokatoliški veri z vsemi pravicami in predpravicami, ki jih naj bo deležna po volji božji in cerkvenih zakonih«. Razen navedenih prednosti, dovoljenih cerkvi že pred petimi leti, so se v končnem konkordatu dajale škofom še naslednje pravice: prepovedovati vernikom čitanje izvestnih knjig, če so jih škofje imeli za veri opasne; njih zatiranje in kaznovanje avtorjev je na ovadbo cerkvenih oblastev prevzela nase vlada sama. Škofom se je dalo v roke vodstvo šolske vzgoje in nadzorstvo nad tem, da se v noben učni predmet ne vtepe kaj veri in nravnosti nevarnega. Vsi učitelji katoliških osnovnih in srednjih šol so bili po konkordatu podvrženi cerkvenemu nadzorniku. Cerkveno vodstvo nad verniki se je zopet vzpostavilo v vsem obsegu: Škofje so s konkordatom dobili pravico, nastopiti zoper vernike, ne vršeče cerkvenih dolžnosti, s cerkvenimi kaznimi. Cerkveno imetje se je proglasilo za sveto in nedotekljivo. Končno se je stavila katoliška cerkev pred vsemi drugimi veroizpovedovanji pod posebno državno zaščito. Leto dni po zaključku konkordata so izposlovali škofje od vlade zase še eno predpravico, namreč to, da je notranje ministrstvo katoliška društva odvezalo drakonskih predpisov absolutističnega društvenega zakona, veljavnega sicer za vsa ostala društva.

V dobi Bachovega absolutizma je v Avstriji vse tičalo v sponah, samo katoliška cerkev je bila prosta. Današnji človek, študirajoč one čase, bi se veselil, da je vsaj kdo svobodno dihal v onem zatohlem ozračju. A žalostiti mora pri tem vsakega izobraženca, kateri ume in ve ceniti — ako že ne cerkvenosti — pa vsaj naboženstvo, da se je ena, in sicer glavna, izmed oficialnih čuvaric in gojiteljic tega blagega čuta dala za lečo izvestnih svoboščin in predpravic — izrabljati krutemu absolutizmu v iste namene kakor najemno žolnirstvo in kruhoborsko uradništvo. Nikdar bi ne bil nemški liberalizem 60ih in 70ih let pognal takšnih versko indiferentnih in celo veri nasprotnih cvetov, da ni avstrijskega duševnega polja skozi vsa predhodna 50a leta v družbi z generalom in »piontarjem« pomagal teptati tudi — kardinal. Zato je vedel naš veliki Janez Evangelist, zakaj je leta 1909. v dunajski zbornici v veliki debati z Masarvkom vzkliknil, da on ne gutira, če vidi, da se vodita prelat in general za roko ...

Avstrija pa je na opisanem sekularnem razpotju prvič jasno in pred vsem svetom dokazala, da je posvečena smrti. Porazila je sicer Italijane, ukrotila svoje narode, ponižala Rusijo, obdržavši v nemški zvezi prvo mesto, se veselila prijateljstva ruskega carja vsaj do leta 1854., ko ga je v krimski vojni s svojo nehvaležno nevoščljivostjo nasproti carjevim aspiracijam na Carigrad temeljito zapravila. A ruska nevarnost, katero sta ji takrat pomagali odvračati Anglija in Francija, ji še ni pretila tako hudo kakor dejstvo, da je bila sama utemeljila svoje gospostvo na grobišču duhov svojih lastnih narodov, glede katerih je pozabljala, da pokopan duh ni kakor pokopano truplo, temveč da »pritiskan jače sve više skače«. O tej sveti resnici se je mogla uveriti v dneh Solferina, v katerih je bil pokopan avstrijski Bachov absolutizem in so se odprla vrata novemu obdobju.

Slovenske kulturnopolitične zahteve in pridobitve v tem obdobju uredi

Kaj so dosegli avstrijski zapadni in še posebej južni Slovani zase s tem, da so v revoluciji leta 1848. pomagali reševati Avstrijo propada?

Preprečili so predvsem definitivum, Veliko Nemčijo, ki bi bila pomenila njih narodno smrt, in omogočili provizorij, ki jih je sicer obsojal v narodno životarjenje,[16] a jim je vendar puščal nade na počasen, sukcesiven kulturni in politični preporod. Definitivum bi bila zedinjena Velika Nemčija, v kateri bi bili utonili najprej Čehi in Slovenci,[17] samostojna Ogrska bi bila požrla avstrijske Srbohrvate, Slovake in prikarpatske Ukrajince, samostojna Poljska pa bi bila asimilirala svoje Ukrajince z docela drugačnim uspehom, kakor je to mogla storiti Avstrija kljub svojemu nemškemu centralizmu, kljub svojim generalom in birokratičnim »Bachovim huzarjem« in kardinalom, kateri so pač mogli zavladati provizorično, a nikdar definitivno.

Čehi so razpolagali z večjo notranjo odporno silo v sebi, a so bili teritorialno bolj zajedeni v nemško ozemlje in bolj odločeni od sorodne slovanske zaslombe kakor pa Slovenci. Vrhu tega so se zanašali na to, da se svetovno mogočni klic po sovladi narodov ne bo dal na dolgo več zadušiti. Jasno je to izrekel Palacky, čigar manifest slovanskega shoda v Pragi (1848) je izvajal, »de mogočni dušni potok sedajne dobe nove politiške ustave tirja in de se država, če ne z novimi mejami, saj na novih podlagah vnovič postaviti mora; opiraje se na to prepričanje, storili smo predlog Cesarju austrianskimu, pod čigar ustavno vlado mi večidel živimo, de bi se njegova cesarska deržava premenila v zvezo narodov ravnopravdnih, s komur bi se ravno tako za njih različne potrebe, kakor za edinost cesarstva poskerbelo«.[18] Slovence so ob času revolucije leta 1848. Nemci in Italijani (»Grünove poslanice« in poziv revolucijske družbe v Turinu)[19] vabili v svojo revolucijsko družbo z medenimi obljubami; a resnične vidike glede varnosti njihove narodnosti v nemški zvezi je tedanjim našim voditeljem odkril edini odkritosrčni takratni Nemec, koroški pesnik in novinar Vinzenz Rizzi, častilec našega Pre šerna. Ta mož ni lomil fraz, ko je objavil v nemški »Celovčanki« tehtne besede, ki jih je Slovencem v premislek objavila Cigaletova »Slovenija« takoj v svoji drugi številki. V njih je izvajal »zastran zveze austrianskih Slavjanov z novo nemško deržavo, de se Čeham (iz te zveze) ločiti ne bo nikakor dalo, de se pa zavoljo svoje moči in narodne zavesti tudi v ti zvezi čehi pokvarili ne bodo; kar pa Slovence zadene, spozna, de bi mi imeli prihodnost, ker se velikiga slavjanskiga do černiga morja segajočiga debla deržimo; de pri nemški zvezi naša narodnost nevarnost terpi, pa de nam vendar eno žalostno besedo povedati mora, t. j. politiška sila je, de nas Nemci objamejo, ker, ako Nemci slavni in mogočni postati hočejo, oni tudi Jadransko morje in Terst imeti morajo«.[20]

Politično najbolj prosvetljene glave med Slovenci so sicer že takrat spoznavale, da leži naša državna zaslomba v južni smeri proti Črnemu morju, v državni tvorbi, kakršno predstavlja naša današnja Jugoslavija. A za takšno državno tvorbo zunaj Avstrije ni bilo takrat ne stavbenikov ne obdelanega stavbenega materiala. Srbska kneževina je tičala v tistih časih še na pol v turških krempljih in še ni bila razvila svojega eminentnega državotvornega talenta in poklica. Hrvaško je potegnil poetično navdahnjeni ban Jelačić, cesarjev zvesti general, vernik cesarjevih ustavnih obljub in zato prepričani Veleavstrijec, docela v začarane kroge dunajske vlade. Ta cesarjeva vlada — ki je takrat, neposredno po burnih marčnih dneh, še bivala v Innsbrucku — ni imela nič zoper to, da je ban gradil v okviru monarhije iz avstrij skih južnoslovanskih dežel celokupno »Ilirijo«, za katero je peticionirala »sijajna deputacija«, ki je nesla v Innsbruck v hrvaškem saboru v juniju leta 1848. sklenjeno »reprezentacijo«, katere šesta točka je zahtevala združitev troedine kraljevine, priklopitev k nji južne Ogrske, tako imenovane »vojvodine srbske«, in pristavljala: »U bližnji pak savez s onim kraljevinama neka se metnu ostale jugoslavenske pokrajine velike carevine ... doljnja Štajerska, Koruška, Kranjska, Istra i Gorica.«[21]

Za Slovence same je bila že prva stopnja na potu do lastne države, t. j. »zedinjena Slovenija« neka še jako meglena ideja, ki je bila oživela in dobila konkretnejšo obliko samo v nekaterih razboritejših, zlasti mlajših glavah, združenih posebno v dunajski in graški »Sloveniji«.

Celo Bleiweis se je te ideje le počasi oklepal. Prvi Slovenec, ki je dne 29. marca 1848 še precej splošno in nedoločno formuliral zahteve Slovencev, je bil Korošec Matija Maj ar, ki je v svojem članku »Slava Bogu v višavah« v »Novicah«[22] pisal: »Kaj pa mi želimo? ... Več stvari; — nej imenitnejši pak je: da bode nam slobodno, da moremo v Slovenii kadarkoli hočemo in kakor hočemo po malim v šole in kanclije vpeljati naš slovenski jezik.« Istega dne je 44 Slovencev, zbranih v novoustanovljenem društvu »Sloveniji« na Dunaju, podpisalo adreso na kranjski stanovski deželni zbor, v kateri se je izražala prošnja, naj se zavaruje slovenska narodnost na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem. Kranjski stanovski deželni zbor je zboroval dne 6. aprila 1848. K tej seji je bil povabljen tudi dr. Bleiweis, ki je v devetih točkah formuliral zahteve Slovencev, tičoče se zlasti slovenskega učnega jezika v podeželskih osnovnih šolah, upoštevanja slovenščine »z obširnišo pravico« v mestnih šolah, uvedbe slovenščine kot učnega predmeta v gimnazijah, službene uvedbe gajice in slovenskega uradovanja. Dr. Bleiweis, ki o tej v zboru sprejeti resoluciji v »Novicah« poroča, pristavlja, da »se s temi ... prošnjami, ktere bojo Krajnski deželni stanovi zastran domačih potreb Cesarju predpoložili, vežejo večidel prošnje, ktere so naši rodoljubi domorodci na Dunaji, pa tudi verla šolska mladež v Ljubljani deželnim krajnskim stanovam na serce položili«.[23] O »zedinjeni Sloveniji« tu še ni govora. Prva, ki javno namigujeta na idejo take tvorbe, sta dunajska »Slovenijana« Semrajc in Globočnik, ki pišeta 12. aprila 1848 v »Novicah« v imenu »Slovencov na Dunaji«: »Zdaj je čas za narod skerbeti; kadar se bo veliki zbor na Dunaji sklenil, od ustave (konstitucije) govoriti, bode prepozno. — Pridite mili bratje; z neizrečljivimi željami vam serca Slovencov na Dunaji naproti bijejo. — Sej polni jih tista kri, ki se po vaših žilah toči, po žilah Krajncov, Št a j ar cov, Korošcov in Primorcov. Vsi smo bratje, prosimo milostljiviga Cesarja — našiga očeta Ferdinanda, de nas, oh že predolgo ločene -— pod enim vladarstvam sklene. Gotovo nam bode dovolil, sej ve, de eniga podložniga ne zgubi, ampak de v sklepu in zlogi celiga slovenskiga naroda, se mu nova moč rodi. V sedanjih časih se vse zediniti želi, kar je eniga naroda, in se bode zedinilo. Nemilo je krojiti s silo, kar se po kervi, sercu in jeziku veže.«[24] — Dunajski »Slovenijani«, med njimi zlasti Anton Globočnik in Peter Kozler,[25] so vobče prvi formulirali zahtevo po »zedinjeni Sloveniji« in izkušali za to idejo zainteresirati tudi drja. Bleiweisa, ki je v tem času nekako avtomatično kot urednik edinega tedanjega slovenskega, na politiko razširjenega lista postajal politični voditelj naroda. Od 9. do 14. aprila 1848 se je mudila na Dunaju kranjska deputacija, v kateri je bil tudi dr. Bleiweis, ki je po povratku z Dunaja poročal v »Novicah«, da so bili ti kranjski odposlanci pri cesarju, nadvojvodi Francu Karlu, nadvojvodi Janezu, pri ministru Pillersdorfu itd. Poročajoč o svojem kontaktu z dunajskimi Slovenci, piše dr. Bleiweis: »Pogovarjali smo se vsak dan s svojimi domorodci: kaj je zdej naši domovini zastran narodnosti nar bolj in nar poprej potreba? Le ena misel je bila nas vsih, de je treba narodnost krepko povzdigniti in uterditi — ali v tem, kako se ima to storiti, de bi se lepi namen gotovo dosegel, nismo bili vsi enačili misel. Nekteri naših domorodcov so vsi uneti za slavo in povzdigo naše narodnosti, kar je prav lepo in častno, pa ne poznajo našiga sedanjiga stanu, naše sedanje dušne moči in terjajo, de bi drevo v enim mahleji padlo. Veliko druzih domorodcov pa je tudi na Dunaji ... ki pa oziraje se na sedanji stan in na sedanjo dušno moč slovenskih dežela, z nami vred le to želijo, kar je zdej moč v prid domovine izpeljati.«

Dilema, za katero je tu šlo in glede katere niso bili takrat naši vodilni možje «enacih misel», je očividno obstajala v vprašanju, kaj naj v onih usodnih in odločilnih dneh Slovenci kot narod zahtevajo: ali avtonomno «zedinjeno Slovenijo« s skupnim do neke meje zakonodajalnim zborom v Ljubljani ali samo ravnopravnost slovenščine v šoli in uradu. Kakor se iz gorenjega Bleivveisovega poročila razvidi, se je on nagibal k drugi, zmerni in «praktiški» skupini, h kateri urednik «Novic» v nadaljevanju svojega poročila šteje izmed dunajskih Slovencev še «slavniga gosp. Dr. Miklošiča in mnogospoštovaniga gosp. Dr. Dolenca», o katerih pristavlja, da «sta goreča, pa praktiška Slovenca«. A kljub temu, da je torej Bleivveis takrat na Dunaju še smatral «zedinjeno Slovenijo« za preradikalno zahtevo, v katere realizacijo zaradi takratnega stanja in takratne duševne moči Slovenstva še ni mogel dobro verjeti, je mož vendar najbrž tudi to idejo sprožil v avdienci pri nadvojvodi Janezu, o čemer poroča sam v istem «Odpertem pismicu krajnskih poslancov vsim Slovencam» tako-le: «Nekteri za povzdigo naše narodnosti vneti Slovenci žele, de bi se krajnska dežela, slovenski del koroške in štajerske dežele, slovensko Istrijansko in Goriško v en narod zedinili. Mi smo te želje nekimu presvitlimu Gospodu na Dunaji razodeli, ki so jih pravične poterdili in pohvalili, pa le eno samo tode poglavitno reč so pristavili, namreč: de ni nikakor dovelj, de take vošila le nekteri iskreni domorodci na znanje dajo, ampak te vošila morajo ediniglasvsih tistih ljudstev biti, ki imajo v tako novo zavezo stopiti. Ljudstvo mora govoriti, mora želje na znanje dati, de se ne sili h kaki reči, h kteri morebiti nagnjena nima. Krajnci bojo — po mojih mislih — slovenskim bratam Štajarskiga, Koroškiga, Istrijanskiga, Goriškiga s serčnim veseljem roko podali in se z njimi zedinili, de bi bila Ljubljana sredica slovenskih dežela — kaj pa k temu ljudstvo na Koroškim, Štajarskim, Istrijanskim, Goriškim pravi? Ali si tudi to želi? Ali tudi to terja?«11 Takrat se je pokazalo, da se Slovenci zaradi sto- in stoletne razdeljenosti po tujih upravnikih v svoji masi še niso ali se niso več čutili kot en narod. Posamezni, prosvetljeni in narodno probujeni možje pač, n. pr. Korošec Matija Majar, Štajerec Davorin Trstenjak, ki je poživljal v isti številki «Novic»: «Slovenci, ki veste kaj nam manjka, če ne veste, tak razpišite skupščino v belo Ljubljano . . . Krajnski narod, in posebno ti glava in serce naroda, krajnsko hvale vredno duhovništvo, adresiraj stališe ilirskiga kraljestva.» Kakor se iz teh besed razvidi, se je Davorin Trstenjak v svoji zahtevi po «zedinjeni Sloveniji« opiral na historično tvorbo dunajskega kongresa. — A «zedinjena Slovenija« je imela nasprotnike v narodu samem, zlasti pa v kronovinah in celo v cesarju. « V provizoričnem deželnem zboru koroškem in štajerskem se je 11 Novice z dne 19. aprila 1848, str. 66'. v § 1. nove deželne ustave sprejela določba, da sta Vojvodini nerazdružljivi, a Slovenci temu niso ugovarjali. Cesar je bil koroški deputaciji dal odgovor, da vlada ne bode trpela ,separatistnih nakan', to je slovenskih. Porajale so se take absurdnosti kakor neki poziv, ki pravi: ,Mi hočemo sicer tudi z našimi sosedi Slovenci in Hrvati biti prijatelji, ostati pa Kranjci!' Gurnik . . . prvak štajerskih slovenskih deželnozborskih poslancev . . . je razlagal, 12 zakaj se je v štajerskem deželnem zboru soglasno sklenilo, naj ostane štajerska vojvodina nerazdeljena in edina: 1.) Doslej smo bili veliko stoletij združeni z nemškimi brati in smo uživali isto usodo. Tako smo se navadili te zveze, da bi nam bila ločitev gotovo težka. 2.) Nemški Štajerci nas imajo za prijatelje in se smemo nanje zanašati. 3.) Kupčijstvo bi zastalo . . . 4.) Štajersko deželno imetje se ne da razdeliti . . . Nasprotoval mu je dr. Kranjec,13 Celo Slomšek . . . je tudi javno grajal, da so se mnogi duhovniki udeleževali agitacije za ,Zedinjeno Slovenijo' . . . Koseski sicer ne dvomi (v pismu na Bleiweisa z dne 11. oktobra 1849), da se slovenska zahteva uresniči, toda v daljni bodočnosti . . . Inteligencija v Istri neče ničesar slišati o Kranjski, Trst tudi ne, najbrže Gorica tudi ne.»14 Ako je bilo v tistih usodnih in odločilnih dneh že za ožjo narodno državno tvorbo, za «zedinjeno Slovenijo«, tako malo smisla, ga je bilo seveda še manj za širšo, za «Jugoslavijo». Značilen za ideologijo takratne boljše slovenske inteligence je bil članek, ki ga je napisal v številki 13. «Slovenije» leta 1848. ljubljanski profesor in predsednik ljubljanskega «Slovenskega društva», doktor Martinak, v naslednjem smislu: «Metternichovi bajoneti 12 V «Celjskih Slovenskih Novinah» z dne 5. oktobra 1848. št. 15. 13 Istotara dne 20. decembra 1848, št. 26. 14 Dr. Lončar v «Bleiweisovem zborniku«, str. 156 in 157. Samo dunajska in graška «Slovenija» sta delali za «zedinjeno Slovenijo«. (Apih, o. c., str. 87 do 89.) so bili dosedaj edina vez, ki je varila avstrijske narode v eno. Danes so Nemci, gradeči Veliko Nemčijo, razkričali za reakcionarce vse one, ki še žele, da se ohrani Avstrija. Med te reakcionarce spadamo tudi mi. Kaj pa naj bi hoteli drugega Slovenci, narod, ,kteri je premajhen za lastno samostalnost in skorej vničen od grozovitih stisk, ktere so ga vek na vek tlačile1, vrhu tega pa tako zvezan z avstrijskim cesarstvom, ,de se njega popolno samostalni narodni razvoj brez cesarstva kar misliti ne da'? Na pet dežel razdeljen, povsod nadvladan od tujega življa se more samo pod zavetnim dvoglavim orlom vzdramiti in kulturno razviti. Z Avstrijo pade sedaj tudi slovenska narodnost. V nemški zvezi bi ne bila samo tlačena, marveč naravnost uničena. Bolje bi bilo seveda, ako bi mogli z brati Hrvati stopiti v državno zvezo — a kar se tega tiče — piše dr. Martinak — .Hervate scer in vse Ilire (Srbe) ko rodne brate iskreno ljubimo in smo pripravljeni kakor za naše tako tudi za njihove pravice kri in življenje darovati, ali vunder bi pri ti zvezi naša slovenska narodnost se mogla sosedni močneji ilirski vdati1.«15 V najjasnejši, a obenem v najbolj rožnati luči je gledal slovensko in slovansko pot v bodočnost Korošec Matija Majar, toda njegov program je že mejil na fantastiko, ker je obmejni idealist v njem z isto lahkoto preskakoval manjše, večje in največje zapreke. Majar, ki je bil že v marčnih dneh v «Novicah» podal prvi osnutek narodno upravljane in poučevane Slovenije, je v avgustu istega leta kar naravnost zahteval: «Da se Slovenci v slovenskem kraljestvu . . . sjedinimo v jeden narod, da bodemo imeli jeden obči zbor in jedno občo deželno vlado . . . Da se Slovenci s svojimi sosedi in bratri Horvati in Serblji bližej sdružimo. Da se vsi Slaveni našega cesarstva za jeden narod spoznamo.« Vsak slovanski rod naj ima «svoj domači shod s svojim poglavarjem, vsa slovanska plemena skupaj pa naj imajo slavenski zbor z vseslavenskim 15 Slovenija z dne 15. avgusta 1848, str. 49 in 50. upravništvom kot jeden slavenski narod».1 6 Majar je bil celo menil, da naj bi južni Slovani v primeru razpada Avstrije obdržali habsburško dinastijo na čelu svoje državne tvorbe. Po dunajski oktobrski vstaji leta 1848. je pisal v Cigaletovi «Sloveniji»: «Mi Slovenci smo v tem prepričani, da, če Austria padne, tudi naša narodna samostalnost bode padla, in, ko da bi trenil, bo nemška centralna oblast nas s svojimi železnimi rokami objela. Bog samo tega nedaj!» Ni izključeno, da se na Dunaju proglasi republika, dopušča dalje Majar. V tem primeru «naj se v slovenskih deželah kakor protislovje posebni narodni sovet vstanovi. kteri na ustavni podlagi stoje, bo zavezo z Dinastio obderžal in ž njo vred vladarske opravila vodil». Ako avstrijski Nemec in Madžar zapustita Avstrijo, «drugo ne ostane, kakor da južni Slavjani svoje odrešenje išejo, kjer je naravno in nar bliže. Štajerski Slovenci in Vi Korošci, ter drugo ne bo ostalo, ako dru gači hočete svojo slovensko kožo obvarvati, da se ozko krajnski deželi pridružite, in cela Slovenija pa se na Hervatsko nasloni.«17 — Za tesnejšo državno zvezo s Hrvati sta se izrekala tudi dr. Muršec in Oroslav Caf, medtem ko ji je nasprotoval — Slomšek.18 Revolucijo v srednji Evropi leta 1848. je bil podnetil klic po zedinjeni Nemčiji, ki je pozval v življenje tudi prvi vsenemški ustavodajalni poizkus v Frankfurtu. Zapadni in južni Slovani bi bili Nemcem radi sledili z vzporednim vseslovanskim pokretom; a ta ni bil niti toliko pripravljen in mogoč kakor nemški, ki se tudi ni posrečil. Zato so se zapadni in južni Slovani naslonili na Avstrijo, v kateri so tvorili večino, čeprav jako neorganizirano, narodno neprebujeno in vsepovsod prepojeno z nemštvorn. A vdajali so se nadeji, da jim Habsburžani poplačajo ohranitev prestola s tem, da jim dado možnost razvoja 16 Slovenija z dne 25. avgusta in 26. decembra 1848, str. 52 in št. 51. 17 Slovenija z dne 3. novembra 1848, str. 142. 18 Dr. Lončar v «Bleiweisovem zborniku«, str. 158. in jih še podkrepijo s priklopitvijo balkanskih Slovanov. To misel je jasno izrekel predsednik graške «Slovenije». Čeh J. Drag oni-Krenovskj, v listu «Slavische Central- Blatter» v članku, ki ga je prinesla tudi naša Cigaletova «Slovenija» in v katerem je izvajal tole: «To misel od vseslavjanskiga kraljestva v izhodu Nemci strašno poprijemajo in kot narveči pregreho popisujejo, in vendar ni manj naravna, kakor je misel od edine Nemčije, za ktero se s takim nadušenjem potegujejo; kar si je v rodu. povsod skupej sili, ravno taka je pri Slavjanih in kdo sme nam za zlo vzeti, ako z veseljem oči proti jutru obračamo, kjer naši bratje prebivajo? Ne redko nam je potreben potolažljivi ta pogled, de si nekoliko pozabimo grajanje, z kterim nas mnogi naših nemških bratov nakladajo. Tode to naj jih vendar ne straši, zedinjenje Slavjanov še ni potreba; oni (Slovani) zamorejo še po drugi poti svoj namen doseči. Slavjani so preveč razprostranjeni, nemajo za tega voljo še skupne zgodovine, so tedaj politiško in zgodopisno razdeljeni. To sicer ni nepremakljiva zapreka njihovim zedinjenju, vendar nekaki razloček med njimi stori, po kterim so le austrijanski Slavjani v tesnejši zvezi, in v staroslavni mogočni deržavi, ktera se iz bližnje Turčije naravno pomnožiti in razširiti vtegne.»19 I Isti program avstrijskega jugoslavizma je razvil Andrej Einspieler, najrazboritejša slovenska politična glava 50ih let, v članku «Austrija noter do Balkana». Einspieler je izhajal od zanimivega prerokovanja, ki se je v zadnji svetovni vojni uresničilo in ki ga je v svoji knjižici o češki literaturi zapisal poznejši naučni minister grof Thun v naslednji obliki: «Nobeden, komur zubelj uma le še količkaj bliši, ne more tajiti, da se bo prej ali poslej iz neizrekljivega gomizlanja in vrenja najvažniših živeljev vseh evropejskih ljudstev neka grozovita vojska rodila, h ktere popolnemu izidu bojo slavjanske dunavske 19 Slovenija z dne 6. februarja 1849, str. 41. ljudstva največ pripomogle.« K temu Thunovemu preroškemu mnenju se je pridruževal tudi Einspieler, pristavljajoč: «Kaj hoče početi Austrija ležeča na granici tih dunavskih dežel? Velika je pomemba Austrije zastran tih dežel: proti jugo-iztoku kaže Austriji zemljopisna lega, kupčija in teržtvo, slavjansko obljudenje, in sveta naravna naloga, luč razsvetlenja tam na izhodu prižgati . . . Če austrijanska vlada zadevam svoje deržave zadostiti, razširjenju Austrije in njene moči proti južnojutrovej strani pot pripraviti in svoj visoki in naravni poklic doveršiti hoče, ne sme gledati proti zahodu, temuč proti izhodu. njena politika ne more biti nemška, temuč slavjanska . . , 2 0 Komur taka politika ni po godu, ta je sebičen in krivičen! Slavjanske politike se mora naša vlada poprijeti: naj po pravilu svobode in enakopravnosti vse narodnosti enako spoštuje, slavjanski narod pa vender za vodilo celega obnašanja proti zvunanjim ima . . . Austrijanske vlade visoka naloga je toraj, vse žile na to napenjati, da si serca na jugu prebivajočih Slavjanov nakloni, da njena beseda tam dolej potrebno moč in veljavo zadobi.» Avstrija ima po karlovškem miru že tako pravico, ščititi katoliško cerkev na vzhodu, Rusija pravoslavno. A zaman so se Grki v svojih vstajah zoper turški jarem obračali za pomoč na Avstrijo, zaman se je Srbija v letih 1789., 1806. in 1809. zatekala pod avstrijsko žezlo. Na dunajskem kongresu leta 1815. se za Srbijo ni nihče potegnil. Ali je zadnjič bosenska raja tudi zaman hitela pod banove prapore? «Vse, vse to je od nemške slave omamljena Austrija zamudila, in more nova enakopravna, koljkor je mogoče, sedaj popraviti . . . Prei ali poslej bode Turškej carevini odzvonilo . . . Austrija, mila Austrija! spoznaj enkrat svoj poklic in značaj: 20 Kakor je znano, so tudi Jelačičevi Hrvatje pričakovali, da se bo Avstrija naslonila na svoje Slovane. Ivan Kukuljevič je pisal v tem času v «Slavenskem jugu», «da se Hrvatje bojujejo zoper Madžare in za cesarsko rodovino, ako prime prevago slovanskiga v cesarstvu«. (Novice z dne 3. septembra 1848, str. 158.) oberni svoje oči proti tistim goram, od kterih zgodaj sonce priplava . . . Zato Austrija noter do Balkana!«21 A vsi ti in takšni apeli avstroslavistov so bili zaman. Avstrijski dvor ni mislil tako daleč, marveč je iztikal samo po receptu mazila, ki bi radikalno iztrebilo revolucijo z vsemi njenimi gesli in posledicami. In ta recept je videl v nemškem absolutizmu. Absolutizem zato, ker je bila njega formula avstrijskemu dvoru najbolj znana in priročna, nemški pa zato, ker je bil sam dvor z vso svojo kamarilo nemški do kosti, ker so bili Nemci ali z nemštvom prepojeni vsi opričniki dvora: generali, birokrati in kardinali, ki so bili sposobni vladati edino z absolu tizmom. Med avstrijsko aristokracijo je bil nečak kneza Schwarzenberga, tako zvani «Landsknecht», edina bela vrana, ki je bil mnenja, da bi se bil moral cesar v tej dobi prevrata opreti na Slovane, ki niso bili v tem času protidinastični in niso zahtevali drugega nego ravnopravnost za svoje narode, ki so tvorili večino avstrijskega prebivalstva.22 Presangvinični so bili upi avstrijskih Slovanov, ki so mislili, da bodo za svojo orientacijo za ohranitev Avstrije in habsburškega prestola poplačani. Čehi so spoznali to dejstvo in tudi njega vzroke prej kakor južni Slovani. Zato se čehi tudi niso tako pehali po raznih bojiščih z orožjem v roki kakor idealistični hrvaški ban. Bolj jih je skrbela nadaljnja usoda ustavnih svoboščin, ki jih je bila revolucija izsilila od mladega cesarja, glede katerega so docela pravilno slutili, da bo izkušal te svo boščine takoj preklicati, ko se mu bo zopet utrdil prestol. Po oktobrski vstaji, ko sta Windischgratz in Jelačič krotila na Dunaju puntarske Nemce in v njih deželi Madžare, je izdalo osrednje češko politično društvo «Slovanska lipa» oklic, v katerem so se čitale besede: «Pustimo tisto puntarsko in nespametno stranko njeni osodi in bdimo in poganjajmo se medtem doma za to, de bi se nam naša. 21 Slovenija z dne 24. avgusta 1849, str. 269. 22 Prim. Friedjung, o. c. II., str. 275. svoboda vzeti ne mogla . . . Bodimo vsaki čas gotovi stopiti za svobodo svojo, kakor hitro bi se kaj več mislilo, kakor pa pokoriti prepeto frankfurtsko-madarsko stranko na Dunaju, česar nas pa Bog obvarje.»23 Oktroirana ustava z dne 4. marca 1849 je kljub temu, •da je bila še vsa povita v Stadionove blažilne obliže, že jasno kazala, kam jadra dvorna klika, čehi so to takoj zaslutili in se primerno orientirali. Njihov v Gradcu živeči politik Dragoni-Krenovsky je pisal v «Moravske Noviny»: «Avstrija je postala zares zedinjena deržava, v kteri je vsem narodam enakopravnost postavno obljubljena in zagotovljena . . . Nasproti pa vlada tirja, de bi se Austrijanstvo nad vse povzdignilo, kterimu naj razne narodnosti kar narveč od svojiga v dar prineso . . . Mi smo pak želeli, de bi Austrijanstvo bilo le pas, ki bi nas terdno v eno celotino sklepal, v kteri bi vsi to ostati zamogli, kar smo po rojstvu, to je Slavjani, Nemci itd. Nam Slavjanam ne gre za to, de na življenju tako ali tako ostanemo, de bi kakor popred, tako zanaprej pod nemško vlado medleli, temoč nam je na tem ležeče, de se svobodno razvijati in do tiste moči zrasti zamoremo, ktera nam je od narave namenjena. Tega pa ne dosežemo, dokler nas vlada za narod ne prizna, če nas bo (Slovane) eniga od druziga oddaljevala in nam med seboj v ozko zvezo stopiti ne pripustila . . . Ustava od 4. Sušca je zavergla federacijo, zraven pa so slavjanski narodi tako razdrobljeni in razmetani, in tako z nemškim kVasam prevzeti, de drugi narodi vendar le prevagajo. Nam Slavjanom mora tedej poglavitno na tem ležati, de bi to, kar se narodnosti naši ne da, sami na postavni poti si zadobili. Deržimo se v djanju za en narod, podpirajmo se v vseh rečeh, in ker je nemogoče se dobro vseh narečij naučiti, povzdignimo za lozeji razumljenje eno izmed njih za občno narečje.» V teh besedah, v katerih je ležalo v osnovi odkrito priznanje, da se avstrijska vlada prav za prav ni mogla opreti na slovanstvo zaradi njegove 23 Slovenija z dne 3. novembra 1848, str. 141. premajhne konsolidacije in razvitosti, se je že očitaval oni češki program bodočnosti, ki je stremil po tem, da se češtvo sicer v danih razmerah, a z neprestanim pogledom na daljnje vseslovanstvo razvije, organizira in dozori svoje moči doma in v avstrijskem okviru do takšne višine, da Čehov ne bo mogel več omalovaževati noben državotvorec. Ta članek graškega češkega politika je ponatisnil v slovenskem prevodu Cigale v svoji «Sloveniji» in mu z ozirom na Slovence dodal naslednjo pripombo: «Smo poslovenili leta sostavek, ker se z našimi misli(mi) vjema. Kdor le nekoliko pregleda in previdi, pri čem in v kakšnim stanu de smo Slovenci, nam ne more odreči, de nam ne gre za eno stopinjo več ali manj v meri politiške svobode; mi se moramo še le začeti čutiti, de smo narod, sinovi ene matere, de se nekoliko okrepčamo, se ve de le operti na naše hrabre in čverste hervaško-serbske brate. Slovenci sami na sebi smo revna bilka; k tem je pa potreba, de se Slovenci v eni deželi zedinimo, de povsod ptujšini v pest ne pridemo; in ravno zato je nam podeljena ustava od 4. Sušca, če ne ljuba, ker imeniten in žlahten del Slovencev (Štajerce) odcepi, vendar ljubši od načerta Kromerižkega zbora, po kterim bi Slovenci na Štajerskim, Koroškim, Primorskim in Kranjskim posebej potaknjeni bili.»2 4 — V tej Cigaletovi pripombi, ki implicite priznava, da Slovenci leta 1848. še niso bili narod, s katerim bi bila avstrijska vlada morala računiti, se pa očrtavajo zopet obrisi bodočega slovenskega narodnokulturnega programa in postopanja: zoritev Slovencev v danih razmerah in v avstrijskem okviru v smeri «zedinjene Slovenije«, ki naj v odločilnem trenutku postane kulturno živa, samostojna sestavina Jugoslavije, zaenkrat še v nedoločenem okviru — v Avstriji ali zunaj nje — speče v krilu bodočnosti . . . Slovenci so se poslovili od let marčne revolucije z zavestjo, da so se rešili nemškega definitiva, ter so stopili 24 Slovenija z dne 10. aprila 1849, str. 114. v dobo reakcije in obnovljenega avstrijskega absolutizma s prepričanjem, da morajo narodno in kulturno preporoditi svoj narod pod vlado manjšega zla, ki so si ga sami volili, namreč v vseh avstrijskih provizorijih, ki so imeli priti. Naši boljši duhovi so že zgodaj slutili, kam jadra Avstrija. Ze takrat, ko je bil kromeriški zbor odklonil federalizacijo države, torej tudi «zedinjeno Slovenijo«, je pisal Cigale v svojem listu: «Vse kaže na centralizacijo; tode, če Bog da, ne bo na večne čase zidano, kar nam naši poslanci napravljajo.»25 Oktroirano ustavo z dne 4. marca 1849 so sprejeli Slovenci z deljenimi čustvi. Ko je kranjski deželni predsednik grof Welsersheimb dne 8. marca 1849 v ljubljanski mestni posvetovalnici zbranim meščanom prečital tozadevne cesarske razglase, je pisala «Slovenija»: «Pričijočim se je tiha osupnenost na obrazih vidila.» Večina Slovencev se je tolažila z urednikom Cigaletom, češ da oktroirana ustava vendar določa «Ilirsko kraljestvo«, čeprav brez Spodnjih Štajercev: «Iliria je vendar, kakor se vidi, skupaj v eni deželi, in tako bi bila, čeprav razumimo, perva stopinja k zedinjenju Slovencov storjena.«26 To «Ilirsko kraljestvo«, ki so ga nosili Habsburžani v svojem naslovu že izza dunajskega kongresa 1815, je prineslo Slovencem že v prihodnjih mesecih leta 1849. bridko razočaranje. Korošci so se takoj veliementno uprli temu, da bi bili prišteti k «Iliriji»; javili so vladi, da gredo rajši z vso (tudi slovensko) Koroško k Tirolski ali Solnograški, ako se jim ne dovoli samostojna kronovina. In Dunaj je bil seveda takoj pri volji, izpremeniti to mesto v oktroirani ustavi. Cigaletova «Slovenija» je resignirano kvitirala to dejstvo, češ: «Ze smo bili začeli na Vodnikovo pesem: Iliria vstaja, in na prihodno okrepčanje Slovencov misliti; tode kratko je veselje bilo.» Ministrski dunajski časnik «Lloyd» že piše, da postane Koroška, kakršna je v celoti, samostojna kronovina. «Močno 25 Slovenija z dne 9. februarja 1849, str. 47. 28 Slovenija z dne 13. marca 1849, str. 83. 4 49 se bojimo, de se nam bo še zmiraj bolj prilegla Vodnikova pesem od krajnske pare.»27 Teden dni pozneje je Cigale v svojem listu dajal duška že splošni pobitosti in ^tolažil svoje rojake samo še z deželnim zborom, napovedanim v oktroirani ustavi, na katerega je upal, da pridejo v Ljubljano vsaj še Goričani in Istrani; o Tržačanih, ki so prav takrat tudi prosili cesarja za svoj lastni zbor, je že dvomil, če pridejo: «Oberni se kamor se hočeš « — je pisal28 — «ne zapaziš ga lica več, ki bi se ti nasproti zasmejalo. Vse pobito, zamišljeno, temno hodi... Bog daj, de bi se le koj deželni zbori, in sicer na svobodni podlagi sošli, in moč ljudstva bo zopet oživela in oveljala. » Vedno več žalostnih novic je moral poročati svojim čitateljem urednik organa svobodoljubnejše in radikalnejše mladine: da so politična društva malone odpravljena, da se je tiskovni zakon poostril,29 da ministrski list dunajski «Lloyd» razlaga enakopravnost državljanov kot privatnih oseb, da se pa morajo narodi kot taki «obleči v nemško uniformo«,3 0 da tudi goriški in istrski Lahi nočejo ničesar slišati o svojem deželnem zboru v Ljubljani in zahtevajo svoje lastne kronovine. Kot posledico te splošne oplašenosti in obupanosti je javil, da mu dopisniki izza dne 4. marca vedno bolj potihujejo. Takrat je prihitel uredniku Cigaletu na pompč celovški duhovnik Andrej Einspieler, mož silne politične energije in vročega temperamenta. Ta je vso drugo polovico leta 1849. polnil s svojimi, s svečeniškim patosom navdahnjenimi članki ter dopisi strani «Slovenije», tega prvega slovenskega političnega, še dolgo potem nedosegljivega lista. Einspieler je takoj v svojih prvih dopisih ugotovil, da oktroirana ustava narodov ni zedinila, marveč da jih je pustila razdeljene, s čimer je duhove omalo - dušila. Tolažil je svoje rojake z upa polnimi besedami: 27 Slovenija z dne 20. marca 1849, str. 91. 28 V «Sloveniji» z dne 27. marca 1849, str. 98. 29 Slovenija ibidem. 30 Slovenija z dne 30. marca 1849, str. 101. «Kako dolgo pa, le ve sam Vsevideoči — on, pred kterim bojo vsi kralji in cesarji od svojega hišovanja odgovor dajali, — on, kteri vsim vladarjem ojstro zapoveduje, de naj delajo pravico vsakimu ljudstvu, de naj nobenimu ne kratijo naravnih, prirojenih pravic, de naj ne cepijo narode, kakor mertvo robo na kose po svoji samovolji, de naj ne branijo bratu s bratam se zjediniti, kar je Vsemogočni po sercu, kervji in jeziku zvezal, slab človek ne sme ločiti.«3 1 Einspieler je še pol leta pred ukinitvijo ustave upa polno zrl v oktroirano ustavo, ko je pisal v Janežičev prvi leposlovnik: «4. Marca 1849 je zablisnilo, i sužnosti jarem je razbit. Presvitli cesar Franc Jožef I. so nam dali ustavo, i Slavjanom je sonce zasijalo. Ni več u našem cesarstvu narodov izvoljenih i potlačenih.«32 A to so bile zgolj tolažilne besede. In tolažbe so bili Slovenci v tistih časih v resnici potrebni, pa tudi izpodbude. Oboje je znal dajati našim ljudem neumorni Einspieler. Ko so iz najrazličnejših obmejnih krajev slovenskega ozemlja začele hoditi na Dunaj laške in nemške deputacije, ki niso hotele ničesar slišati o «Iliriji», uzakonjeni v oktroirani ustavi, in zahtevale svoje lastne kronovine, v katerih bi naj bili Slovenci tiste dežele seveda v manjšini, ko je justični minister Bach začel govoriti vedno le o zgolj «kranjski» kronovini ne glede na «Ilirsko kraljestvo« ustave, ko so obmejni Slovenci še vedno zaupljivo obračali oči v Ljubljano, kamor je bila ravno takrat stekla železnica, je predlagal Einspieler, da se pošlje na Dunaj peticija vseh Slovencev naslednje vsebine: «1.) De bi se v treh gubernijah: ljubljanski, graški in teržaški raztreseni slovenski narod v eno kraljestvo pod imenam .Slovenija' z svojim deželnim zboram sklenil: 2.) De bi se slovenski jezik v šole in kanclije uvedel in 3.) De se Slovenija z nemško zvezo ne zjedini.»33 31 Slovenija z dne 1. maja 1849, str. 138. 32 Slovenska bčela z dne 15. maja 1851, str. 154. 33 Slovenija z dne 3. julija 1849, str. 209. Koroški rodoljub je budil spečo nemškutarsko-mlačno Ljubljano, naj se vendar kot nameravana prestolnica postavi za pravice «Ilirskega kraljestva«. Ljubljanska birokracija pa je z opreznim drjem. Bleiweisom vred storila samo toliko, ut aliquid fecisse videatur. Deželni predsednik grof Welsersheimb je na ministrski ukaz sklical iz Kranjske 30 zaupnih mož, ki so se pač izrekli za pritegnitev imenovanih sosednjih dežel k «Ilirskemu kraljestvu «, kar je predsednik poročal na Dunaj. A to je bilo vse. Niti osebne deputacije niso odposlali. In doktor Bleiweis je v svojem listu celo javno pisal, «de, če to pismo ne bo nič opravilo, bi tudi deputacija nič ne dosegla «.34 On je pričakoval, da se bodo zganili stari kranjski deželni stanovi in ljubljanska mestna občina, «ki so sedaj še naši starašini in postavni namestniki in zagovorniki dežele . . . de preden bo .prepozno1 tudi naša domovina to doseže, kar dobijo druge dežele«.35 Vse te instančno-počasne uradne vloge so prišle res prepozno. Ravno ko so se ljubljanski mestni očetje pripravljali, da sestavijo pismo na cesarja (odposlano potem dne 9. avgusta 1849) s prošnjo, naj se «Ilirija» ne drobi in naj se Ljubljani dasta nadsodišče in višja prokuratura,3e je prinesla «Wiener Zeitung« z dne 3. in 5. avgusta 1849 novo uredbo sodišč za Kranjsko in Koroško vsako posebej. Po tej uredbi se je Kranjski vzela lastna apelacija (nadsodišče) in tudi višja prokuratura, «ampak sedež za obe te -dve vikši sodniški gosposki ima za obe deželi v Celjovcu biti«.37 Kakor da bi se norčeval iz Slovencev je Bach takole utemeljil svojo uredbo: «De se ljudstvu nagla in pristopna sodba tudi v vikši stopnji poda, dalej de se preveč tudi moči ne razdrobe in že obstoječe okoljšine in zadeve ne žalijo, bode vikši sodništvo za obe kronovini v Celovcu.« Radikalnejša slovenska mladina okrog 34 Novice z dne 11. julija 1849, str. 122. 35 Novice z dne 18. julija 1849, str. 128. 38 Novice z dne 15. avgusta 1849, str. 144. 37 Novice z dne 8. avgusta 1849, str. 142. lista «Slovenije» ni sprejela te ministrske odredbe tako mirno kakor dr. Bleiweis. Cigale je v «Sloveniji» pripomnil, da je Bach to napravil, «de se Celovčanam ne zameri», in je vzkliknil z neprikritim apostrofom na ljubljanske uradne in narodne vodilne kroge: «Krajnci bodo v Celovcu vikši pravico iskali. Kdor terka, temu se odpre . . . Kdo pomisli na slovenske zasluge.»38 In ko so ljubljanski nemškutarski starini trdili, da je tega zapostavljanja Ljubljane kriva mlada stranka «Slovenierjev», jim je Cigale zapisal v album: « 0 Ljubljana! spoznaj enkrat svoje! Kar se je zgodilo, ni sad vnete, dobroželjne mladosti, ampak sad žalostne narodne polovičnosti in zaspanosti in nekterih ptujstvu prodanih uradnikov.«39 Katere ljubljanske kroge — tudi slovenske — je tukaj Cigale brez navedbe imen obtoževal nemarnosti, se razvidi iz njegovega zasebnega pisma, ki ga je dne 23. julija 1849 pisal drju. Muršcu: « 0 d tukaj ni mogoče deputacije skupaj spraviti, razun nekterih rodoljubov, kteri veljave nimajo. Večina je oterpnjena, pohlevna, to je od birokracije in duhovšine (nota bene krajnske duhovšine, ktera se bistveno od drugih loči) s takim duham navdana, ki jih za hlev pripravne stori. Ako bi Ljubljančani ministrovali, bi sedanji naši gg. ministri, ki z narodovo voljo tako uganjajo, na narskrajniši levici sedeli. To je zadosti rečeno, pa vendar res; ali se bodo že kesali, kader bo prepozno. Od Krajncov ni torej v ti reči prav nič pričakovati; edini Dr. Ulepič, ki je zunej pri ministrih, bi lahko kaj pomagal; ali njegov Bog je le trebuh, on še zapopadka nima ne le od domovine in narodnosti, temuč tudi ne od Vaterlanda. Kar pa od g. Miklošiča pišete, je res, de bi lahko kaj pomagal, ali tudi on nema prave ljubezni do domovine, je prečastilakomen in boječ. G. Ambrož je meni povedal, de Miklošič tistih toliko podpisov na slovensko prošnjo še ustavnimu odboru v 38 Slovenija z dne 7. avgusta 1849, str. 251. 39 Slovenija z dne 10. avgusta 1849, str. 255. Kromerižu naprej položil ni, kar bi bil vender kot domorodec storiti mogel in moral.»40 Zadnji slovenski upi tudi na tako oskubljeno «Ilirijo» so se razpršili v oktobru, ko je dr. Bleiweis javil v »Novicah «: «Krajnska dežela ne bo ne z Istrijo ne z Gorico v eno kronovino zedinjena; gospod minister notranjih naprav je sklenil, de je nar bolj prav, de ste Istrija in Goriška dežela, kot 2 kresiji, s Terstam, ki je ,reichsunmittelbare Stadt', v eno kronovino zedinjene, ktere imati v Terstu sedež kronovinnega poglavarja. Cesar so poterdili gosp. ministrov predlog -— in s tem je tedaj tudi prošnja Ljubljanskiga mesta, de naj Ilirija, kakor je v ustavi izgovorjeno, skupej ostane — razsojena. Zdej ima mestna srenja še dve prošnji na Dunaji: za svojo lastno general-prokuracijo in pa za vseučiliše v Ljubljani, — če tudi ti ne boste uslišane, potem ne moremo reči, de smo Krajnci dosihmal posebno srečni s svojimi prošnjami, čeravno smo bili od imenitnih mož zavoljo skozi in skozi čistiga in neomadeževaniga zaderžanja že tolikrat hvaljeni.«41 Tudi te dve prošnji sta bili brezuspešni; tako da je bila edina betvica, ki je Slovencem še ostala od tistega cvetja — seveda samo papirnatega — ki je zaljšalo oktroirano ustavo: slovensko prirezani spodnještajerski okrog in pa okrožno sodišče v Celju. Ali tudi to betvico je že izpodjedal nemški in nemškutarski črv. Razni ljudje so nabirali med spodnještajerskim ljudstvom podpise, da se mora okrožno sodišče premestiti iz Celja, tega 40 ZMS, VII., str. 97. — Prim. tudi Cigaletovo opombo o usodi omenjene slovenske peticije glede ustave v «Sloveniji» z dne 3. julija 1849, str. 209. — Prvo peticijo za «zedinjeno Slovenijo* so dali podpisovati člani dunajske «Slovenije» z natisnjenim pozivom «Kaj bodemo cesarja prosili ?» Podpisovanju je nasprotoval Slomšek. Drugi načrt prošnje za «zedinjeno Slovenijo® in ravnopravnost je razpošiljala dne 22. aprila 1848 graška «Slovenija». To prošnjo so poslali z 10.000 podpisi državnemu zboru v> Kromerižu. (Apih, o. c., str. 87 do 89.) 41 Novice z dne 31. oktobra 1849, str. 194. «gnezda slovenskih in hrvaških stremljenj« — kakor so se izražali — v Maribor, v ta sedež nemško-slovenskega pobratimstva, pod katerim je bilo seveda mišljeno nemškutarstvo. 42 Ravno je slavilo Celje dne 18. avgusta 1849 s transparenti, napisi in živio-klici cesarjev rojstni dan, ko je prinesla pošta v mesto dunajski uradni list in v njem natisnjeno žalostno vest, da se slovenskemu Celju jemlje okrožno sodišče in se daje nemškutarskemu Mariboru. 43 Tudi slovenski narodnjaki so sestavili prošnjo na ministrstvo, nabirali zanjo podpise med ljudstvom po Spodnjem Štajerju in jo dne 16. oktobra 1849 v posebni deputaciji izročili Bachu s prošnjo, naj pusti spodnještajersko kresijo v Celju. Bach pa, ne samo da jim ni ničesar obljubil, marveč jih je celo ostro posvaril, češ «de taka prošnja izvira le iz ločitniga nagnjenja (separatistische Geliiste) in de Slovencam sploh praviga Avstrijanskiga občutka (oesterreichisches Bewusstsein) manjka «.44 Na to nezaslišano žalitev naših v vsem prekucijskem letu tako pokornih in pohlevnih Slovencev so odgovorili člani deputacije ministru Bachu s posebnim pismom,45 v katerem so opisovali dejanjske zasluge Slovencev v dobi revolucije, obenem pa kazali na kalni in krivični vir, iz katerega je minister pravice črpal svoje mnenje o Slovencih, namreč na — nemškutarske uradnike, ki so službovali po Slovenskem, in na njih zloglasne «berichte «. Nemškutarski uradnik je bil tisti faktor, ki je najtemeljiteje osmukal zeleno drevesce slovenskih narodnih upov že v letih 1849. do 1851., torej še preden je bila ukinjena ustava in še preden je neomejeno zavladal germanizatorski absolutizem. Kako se je pred letom 1848. uradovalo s slovenskim kmetom, nam je popisal v tem 42 Slovenija z dne 17. avgusta 1849, str. 262. 43 Slovenija z dne 4. septembra 1849, str. 282 44 Novice z dne 5. decembra 1849, str. 212. 45 Slovenija z dne 4. decembra 1849, str. 585. času v tedanjem novem slovenskem uradnem listu njegov prvi urednik Blaž Potočnik z naslednjimi besedami: «Dozdaj našim kmetam zavoljo tega, kar postave zadene, ni bilo treba slovensko brati znati; zakaj vsaka postava, vsak ukaz, vsaka naredba, ki je bila v nemškem jeziku sostavljena in pisana, je bila ljudem na kmetih na to vižo na znanje dana, de jo je oklicovalec pred cerkvijo po kranjsko ali po slovensko poslušavcem na ušesa trobil, ali pa, de je mogel kmet, ki je kako pismo od gosposke dobil, kakiga človeka iskati, kteri mu je zapopadek pisma na pol razložil, na pol pa velikokrat ravno narobe potolmačil.»46 V teh kratkih letih navideznega in prehodnega vladnega reformizma je ukazal minister Bach, ko je še malce koketiral z demokracijo, v svojem — kakor naše «Novice»4 7 pišejo — «slavnim zlatiga denarja vrednim pismu na vse deželne poglavarje« — «de se imajo postavne bukve berž začeti v slovanske jezike prestavljati . . . Zraven tega ukaže uradnikom, de naj se hitro naučijo slovanskiga jezika tiste dežele, v kteri si kruh služijo, ker bo kmalu treba v kancelijah vse v tistim jeziku pisati (ausschliessender Gebrauch der Landessprache), kteriga ljudstvo govori.«4 8 Minister se je sam začel učiti češki, in je sebe stavil za zgled ob priliki n. pr. moravskim uradnikom.49 Obenem je dr. Bach vprašal okrajne sodnike po državi za njihovo mnenje, kako in kdaj bi se dali narodni jeziki uvesti v urade. O tem, kaj so mu odgovorili ti možje, poroča Cigale v svoji «Sloveniji» takole: «Množina naših kantonskih sodnikov je nemškutarska. Kaj drugega je bilo tedaj pričakovati, kakor to, kar smo tudi zvedili? Množina izmed njih je rekla, de pred 10 ali clo 20 leti na uradovanje 46 Ljubljanski časnik z dne 22. aprila 1850, str. 25. 4T Novice z dne 19. septembra 1849, str. 166. 48 Novice z dne 7. februarja 1849, str. 26. 49 Novice z dne 1. avgusta 1849, str. 157. po slovensko ne gre ne misliti.»50 Medtem ko celo višji predstojniki v slovenskih deželah pogosto nikakor niso bili nenaklonjeni našemu jeziku in njega ravnopravnosti v uradu (n. pr. koroški deželni predsednik Schloissnig01 — ki je znal slovenski in je bil že pred letom 1848. naročnik «Novic» — ali kranjski Chorinsky, ki se je takoj po nastopu svoje visoke službe v začetku 1850 pričel pri Navratilu učiti slovensko), so se pa ostali, zlasti nižji birokrati še vedno zanašali, da bodo «leta sanjarij od svobode»52 skoraj minula in da bo ostalo vse lepo pri starem. Najprej je zrastel greben uradnikom, ki so službovali med koroškimi Slovenci; ti možje, ki so se bili neposredno po prevratnih dneh pričeli pri Janežiču že učiti slovenščine, so se proti koncu leta 1849. brezskrbno zopet povrnili k nemščini. Dne 17. novembra 1849 je o tem tožil Einspieler: «Slovenski razglasi so od nekaj časa čisto zibnili. Pri visokih in nizkih, pri mestnih in deželskih oblastih . . . povsod so Slovenci, kterih je (na Koroškem) čres 120.000, clo pozabljeni in zanemareni . . . Pri vsih uradih je dosti Slovencov; 5—6krat jih je slovensko družtvo po Celovških novinah vabilo, k družtvu pristopiti, slovensko slovnico v roke vzeti, — pa posmehovali so se, nas neumne prenapetneže omilovali so tisti gospodi.»53 Zaslombo so dobivali ti starokopitni zakrknjenci pri nezavednem ljudstvu, ki se je v nekaterih krajih dalo zapeljati agitatorjem, da je odklanjalo slovenske dopise, ki so včasih prihajali iz uradov. Ko je sredi leta 1849. celovški mestni magistrat poslal slovenskim kmečkim občinam po Koroškem slovenske razglase, so jih nekateri občinski odborniki osebno vračali z be- 50 Slovenija z dne 6. februarja 1849, str. 42. — V istem listu z dne 19. marca 1850 poroča L. Pintar, da so okrajni sodniki «zunaj enega vsi to reč na prihodnji rod odložili». 51 Novice z dne 13. junija 1849, str. 103. 52 Slovenija z dne 23. januarja 1849, str. 26. 53 Slovenija z dne 23. novembra 1849, str. 373. sedami: «Takih nam ni treba pošilati, mi jih ne zastopimo, jih brati ne znamo.»5 4 Okrajni glavar v Brežicah Andrej Dominkuš55 je bil uvedel slovensko uradno dopisovanje s kmeti, a ti so njegove slovenske dopise odklonili. Urednik «Slov. čbele», Drobnič, je to žalostno dejstvo razložil docela pravilno, ko je pisal: «Da kmeti za slovenske pisme ne marajo, se mora dolgi in terdi nekdajni beričovladi pripisati, katere so se tako privadili, kakor ptica po dolgoletni ječi na svojo kletko. Nemščina se je u njih tako zagrizla, kakor erdja v železo.»®6 Dr. Bleiweis je ponovno grajal duhovnike, da se dajo izrabljati uradnikom, ko sprejemajo od njih nemška obvestila, da jih potem sami prevedejo, in razglasila s pridižnic, češ da dajejo s tem birokratičnim lenuhom samo potuho.57 Leta 1850. so se po deželi na Slovenskem v smislu oktroirane ustave ustanavljala nova sodišča; «Novice» in celo uradni «Ljubljanski časnik» prve redakcije nista nikdar zamujala, javnost obveščati, če je kakšna bela vrana med sodniki s slovenskim nagovorom nastopala pred ljudstvom ob slovesnih otvoritvah novih uradov. A ob istem času je moral Blaž Potočnik, prvi urednik slovenskega uradnega lista, z žalostjo ugotoviti, «de nižeji uradniki slovenskiga jezika ne poznajo in slovenskim kmetom zdaj že bolj kot lani in predlanskem povabila ali druge take dopise le v nemškem jeziku pisane pošiljajo . . . Nekteri poštniki še celo pisem z slovenskim napisam ne vzamejo, ampak jih nazaj pošljejo.« Dobe se sicer redko sejani uradniki, ki kmetom res po slovensko dopisujejo, «več pa jih je tudi še, de bi tako ne bilo, 54 Slovenija z dne 29. junija 1849, str. 206. 55 Njegov nekrolog glej v «Novicah» z dne 12. marca 1851, str. 55. 56 Slovenska čbela z dne 7. marca 1850, str. 79. — Glej tudi dopis v Janežičevi «Slovenski bčeli» z dne 1. oktobra 1851, (str. 111) z resignirano ugotovitvijo: «In tako se širi in šopiri vse po navadnem starem kopitu.» 57 Na primer v «Novicah» z dne 20. marca 1850, str. 50. kterim je slovenščina tern v peti». Takšni uradniki celo docela po nepotrebnem kmete strašijo, «de bo vse spet na staro prišlo».58 Dr. Bleiweis je one sodnike, ki so kazali količkaj dobre volje, bodril: «Ne terjamo, de bi mogel, postavimo sodnik v slovenskim jeziku, slovenski jezik tako čisto govoriti, kakor ga pišemo. Tako terjanje bi bilo sedaj, ko so vradniki še le začeli v slovenskim jeziku delati, gotovo nespametno . . . Naj se tedaj vradniki nikar tega ne boje, če mešajo v začetku tudi tuje besede, posebno nemčice (germanizme) vmes.»59 Medtem ko so dopisniki iz Kamnika, Novega mesta, Šmartna in od drugod na Kranjskem v «Novicah»6 0 z veseljem poročali, da novi sodniki in državni pravniki po deželi s slovenskimi nastopnimi govori otvarjajo nova sodišča, so se pa štajerski kmetje v istem časniku pritoževali, da na Štajerskem o kakšnem slovenskem dopisovanju iz uradov še ni sledu.61 Duhovnik Cvetko je poročal «Novicam» dne 28. avgusta 1850 iz Šempetra na Štajerskem: «V naših krajih še sploh le po ,tajč' ravnajo, in nikjer še ni duha ne sluha, de bi uradniki slovensko govoriti in pisati se vadili. De se gospodje slovenščine ne primejo, je pa tudi nekaj duhovščina sama kriva, ker v svoji voljnosti prejete oznanila in dopisuje poslovenuje in tako hlapčuje.» V jeseni leta 1850. je poizkusilo celovško nadsodišče z uvedbo skromnega slovenskega uradovanja. Izdalo je z dnem 9. septembra 1850 datiran ukaz, «vprihodnje vse vprašanja i odgovore takih hudodelnikov, prič i. t. d., ki sodnega (pri nas nemškega) jezika ne umejo, najpred v njih maternem, potem pa spodej v sodnem jeziku v zapisnik ali protokol zapisavati». Dr. Bleiweis je v «Novicah » že ob tej mali koncesiji triumfiral: «Dolgo so se gospodje slovenskih sodij branili, po slovensko pisati, in so (se ve da ne vsi) take želje nespametne imenovali; 58 Ljubljanski časnik z dne 9. julija 1850, str. 113. 59 Novice z dne 21. julija 1850, str. 130. Novice z dne 10. julija 1850, str. 117. 61 Novice z dne 14. avgusta 1850, str. 139. zdaj pa vendar ne bo drugači, in tako je prav in po pravici. »62 In v prihodnji številki svojega lista je ves vesel poročal: « V saboto (21. septembra 1850) se je, kakor smo slišali, pervi zapisnik (protokol) v slovenskem jeziku pri naši c. k. deželni sodnii pisal. Preiskovanec je neki debelo gledal, ko je slišal, de se njegove lastne besede v zapisnik pišejo, in je na vsako besedico ojstro pazil . . . vrednik /Vedeža' g. Navratil, ki tudi našega kronovinskega poglavarja z veselim vspeham slovensko uči, je od nekterih g. vradnikov naprošen sklenil, privatni poduk v slovenskim jeziku vradnikom deliti, ki se zanj oglasijo.«63 Kakor Janežič v Celovcu, Macun v Trstu64, je torej tudi Navratil uvedel v Ljubljani za uradnike slovenske kurze in izdal proti koncu leta 1850. v ta namen kot praktičen učbenik: «Kurze Sprachlehre der slovenischen Sprache . . . vorziiglich fiir Gerichtsbeamte». Naznanjajoč v svojem listu to knjigo, se pritožuje dr. Bleiweis, da Navratil žal nima toliko poslušalcev, «kolikoršna je potreba «.65 Spočetka se je zdelo, da bo celovško nadsodišče vztrajalo pri svoji odredbi. Dne 8. oktobra 1850 je namreč poročal sourednik uradnega «Ljubljanskega časnika « Fr. Cegnar, da se je nadsodišče v Celovcu celo pritožilo, da dobiva kot višja instanca s Kranjskega sodne preiskave zgolj v nemškem jeziku, in je nekaj takih aktov vrnilo v Ljubljano. Kakor poroča Cegnar, je ta reč marsikoga zelo spekla, da je vzel slovensko slovnico v roke. Posledica je bila, da je enajst uradnikov, zelo priletnih mož, ob prihodnji uri prišlo poslušat Navratila. Cegnar pristavlja, da bi pričakoval «posebno od mladih gg. vradnikov in najbolj od tistih, ki so včasih za slovensko reč precej glasni bili in vendar še slovenščine za potrebo ne znajo, de rodoljubje, kteriga so si na čelo zapisali, tudi enkrat v djanju pokažejo«.66 62 Novice z dne 18. sept embra 1850, str. 160. 63 Novice z dne 25. septembra 1850, str. 165. 64 Novice z dne 11. septembra 1850, str. 156. 85 Novice z dne 30. oktobra 1850, str. 186. «« Ljubljanski časnik z dne 8. oktobra 1850, str. 218. Starokopitni in zakrknjeni uradniki teh iz Celovca zaukazanih protokolov niso mirno pogoltnili. Dne 19. novembra 1850 je poročal v slovenskem uradnem listu dunajski visokošolec Janez Trdina, da je v uradni «Wiener Zeitung» justični minister Bach ovrgel ukaz celovškega nadsodišča. Ker je to naznanilo izšlo v neuradnem delu dunajskega uradnega lista, je Trdina imel «tisti sklep za zmišljavo pisatelja«.67 A drugi dan so Slovenci iz «Novic» kot bridko resnico izvedeli, da je zahtevo kranjskih okrajnih sodišč, ki so poročala kranjskemu generalnemu prokuratorju, bivšemu kromeriškemu slovenskemu poslancu Ulepiču, da uradniki na Kranjskem sicer vsi razumejo slovenski jezik, a ga njih večji del pisati ne zna. «Ker ta neznanost po naznanilih deželnih vradij se ne najde samo pri uradnikih, temuč tudi sploh v deželi, je ta skušnja prepričanje vtemelila, de slovanski jezik sedaj še ni toliko izobražen, de bi se zamogel pri sodijah kot vradni jezik rabiti. To je deželno nadsodnijstvo in pa general-gubernatorja napotilo, ministerstvu pravosodja nasvetovati, de naj se tudi prihodnjič zapisniki, ki se z osebami napravljajo, ki le slovanski jezik razumejo in če ga tudi sodnik in pisavec razumeta, le v nemškim jeziku pišejo.» V decembru 1850 so se začele prve porotne obravnave v Celju, v februarju 1851 v Ljubljani. Predsednik celjske porote vitez Azula in ljubljanske vitez Coppini z ljubljanskim državnim pravdnikom Kaiserjem vred so imeli lepe slovenske nagovore na porotnike.68 A že celjska porota je dokazala, kakor je ugotovil visokošolec Trdina v slovenskem uradnem listu, da bodo priče vedno tajile, kar iz njihovih izpovedi v nemško pisanem protokolu stoji; in to zategadelj, ker one po večini po slovensko docela drugače pripovedujejo. Do sodnega dne — trdi Trdina — ne bo nemški jezik smisla slovenščine «popolnoma enako povedati mogel».6 9 Najnazorneje je to 67 Ljubljanski časnik z dne 19. novembra 1850, str. 225. 68 Novice z dne 19. februarja 1851, str. 36. 69 Ljubljanski časnik z dne 3. decembra 1850, str. 282. dokazala obravnava v Ljubljani zoper neko Gantar j evo Mino iz gorenjskih Vogelj, ki je bila obtožena detomora, češ da je porodila nezakonskega otroka, ga vtaknila v mrvo na svislih «in nato legla». Tako je namreč sama izpovedala pri zaslišanju v Kranju, kjer so pa zapisali v nemško pisani protokol: «Bedeckte das Kind mit Heu und legte mich darauf», kar se more v nemščini razumeti, da je legla na otroka. Zagovornik dr. Ahačič ni zamudil pri tej ugodni priliki primerno ožigosati nemški zapisnik.70 To je pomagalo. Dne 21. maja je mogel dr. Bleivveis po dopisu z Dunaja v «Siidslavische Zeitung» javiti svojim čitateljem: «Veseli nas za gotov o povedati, da ravno sedaj na nasvet g. general-prokuratorja na vse deželne sodije Krajnskiga in Koroškiga ministerski naukaz gre, po kterim morajo preiskavni sodniki prihodnjič vse zapisnike v slovenskim jeziku pisati. Po tem novim ukazu je poprejšnji ukaz, ki je nemškutarii vso oblast v roke dal, srečno overžen i. t. d.» K tej veseli novici je po vsej pravici nezaupni urednik «Novic» še pridodal: «Močno nas bo veselilo, ta ustavni ukaz brati — vunder smo zastran že tolikrat spremenjenih ukazov zastran zapisnikov že taki neverni Tomaži, da bomo popolnama šele takrat veseli, kadar bomo ta ukaz brali.»71 Bleiweis ni pozneje več poročal, ali je kdaj bral ta preklicni ukaz natisnjen; vobče je imel celo v teh letih še obstoječe ustave — seveda zgolj papirnate — le zelo redko priliko poročati o pičlih drobtinicah slovenskega uradovanja. O nekem takem redkem slučaju je javil na primer za Božič 1850, češ da je kranjski deželni predsednik ugodil pritožbi šestih gorenjskih županov, ki so zahtevali od kamniškega okrajnega glavarstva slovenske uradne dopise.72 Tako je bilo na Kranjskem. Iz ostalih, po Slovencih naseljenih dežel so prihajale same tožbe v 70 Novice z dne 26. februarja 1851, str. 44. 71 Novice z dne 21. maja 1851, str. 99. — Uradni listi, izhajajoči na Slovenskem, tega preklica prejšnjega ukaza niso objavili. (Prim. «Slovensko bčelo» z dne 1. maja 1851, str. 144.) 72 Novice z dne 18. decembra 1850, str. 215. tem oziru. Ob Novem letu 1851. je poročal nekdo iz Roča v Istri: «Med gosp. uradniki je silno veliko lahonov ali pa nemškunov; taki pa slavenske ravnopravnosti ne porajtajo, marveč vsakiga, ki se za vstavno pravico poteguje, ,panslavista' čemijo.»73 Kakor v Istri, tako je bilo tudi na Goriškem: «Kar narodske pravice vtiče, moramo vzdihniti — žali Bog! de naše politiške kakor sodne vradije naš lepi jezik za nič vredno smet derže. Po vsaki ceni nas je v celi Kresči čez 100.000 Slovencov — in vender ne vemo, de bi jim kaka gosposka po slovensko dopisovala, ampak vsako reč le po nemško ali laško. Mi se ne prederznemo tirjati, de bi se nemšina in lašina iz slovenske dežele popolnama pregnala; ali vsakemu naj se spolnejo njegove pravice, in med besedo vse in nič je še ena besedica, ki se imenuje ,enmaloc. Začetek bi vsaj že viditi mogli ! » 7 4 Ista žalostna pesem se je glasila iz slovenske Štajerske: «Nemške pisma letajo iz vradij od vesi do vesi, od župana do župana, med kterimi le redko kdo zna nemški jezik.»75 Posebno bridko so občutili to zapostavljanje Slovenci in njihov jezik v teh dneh, ko je še veljala in zagotavljala oktroirana ustava vsakemu narodu «nerazžaljivo pravico, svojo narodnost in svoj jezik varovati in izobraževati «, ob krajih, ki so mejili ob Hrvaško, kjer ie bil ban Jelačič uvedel docela hrvaško uradovanje, ki je ostalo v veljavi še nekaj let po odpravi ustave. Neki dopisnik iz dolenjskih Mokric je v tem pogledu tožil v «Novicah»: «Naših Mokričanov nobeden nemškiga ne razume; vender do sedaj še nisim slovenskiga spisa ali dopisa od naših gospodov vradnikov vidil; v tej reči smo kakor med terdimi Nemci I Drugač naroda jezik spoštujejo naši sosedje hrvaški vradniki.»76 Po odpravi ustave so te in takšne pritožbe po vedno redkejših slovenskih časopisih od dne do dne bolj po- 73 Novice z dne 8. januarja 1851, str. 13. 74 Novice z dne 12. marca 1851, str. 54. 75 Ibidem, str. 55. 78 Novice z dne 25. februarja 1852, str. 63. tihovale. Slovenski sen o uradovanju v domačem jeziku je bil za več let zopet razpršen. In le silo redko se je v «Novicah» pojavila še kaka osamljena tožba, tako n. pr. s Pohorja na Štajerskem sredi leta 1852.: «. . . nekteri naših županov naš častitljivi jezik zatajujejo, kot nekdaj sv. Peter Kristusa, in nemčarijo, da vse prek leti . . . Več o takim spakovanju govoriti, bi bilo vodo v Dravo nositi. «77 Ker se uradovanje v domačem jeziku ni uvedlo, so bili tudi seveda slovenski uradniki v domovini nepotrebni. Že leta 1851. je zategadelj Bach začel premeščati slovenske uradnike v neslovenske kraje, zlasti na Hrvaško,78 s tem namenom, da mu kot nemški izobraženci in slovanski rojaki upravljajo in poučujejo nenemško prebivalstvo po nemško. V slovenske kraje, kjer je ljudstvo tu in tam vsaj za silo razumelo nemščino, pa je pošiljal trde Nemce. Vzrok, zakaj so n. pr. nekateri mladi slovenski profesorji hodili kolikor toliko radi službovat na Hrvaško, nam razkriva Valjavec v svoji avtobiografiji z naslednjimi besedami: Nekaj jih je bil zvabil doli dr. Jarz, ki je bil prišel iz Ljubljane za inšpektorja srednjih šol v Zagreb. « A zakaj sva jaz in Žepič rada šla na Hrovaško, je to: Kleemanna (bivšega ljuljanskega gimnazijskega ravnatelja) je bil minister Thun, ker je poprej učil njegove otroke, vzel k sebi v ministerstvo na Dunaj, a on naju sreča enkrat na Wasserglasiji in nama reče, da sva izbrala dobro branšo, ali da naj ne misliva nikoli na Ljubljano in slovenske kraje; na Nemce pa ni dišalo nikomur. «7 9 Bleivveisove «Novice» so o tem sistematičnem premeščanju Slovencev v neslovenske kraje poročale večkrat, 80 pa tiho in — brez komentarja. Vse do leta 1859. je in politicis vladal v njih molk kakor na groblju . . .

77 Novice z dne 4. septembra 1852, str. 283. 78 Slovenska bčela z dne 15. septembra 1851. 79 Knezova knjižnica, II., str. 184. 80 Na primer «Novice» leta 1854., str. 275, 296, 312. Slovenskega uradovanja se iz dobe vladnih reform teh let ni rešilo v dobo absolutizma prav nič, ker se ga tako kdo ve kaj nikdar ni uvedlo. Obdržal pa se je ves čas po ministru Bachu uvedeni državni zakonik v raznih narodnih jezikih, kar ni bilo samo praktičnega, marveč tudi kulturno in literarno velikega načelnega pomena. Ideja za ta zakonik je prav za prav izšla iz Stadionove glave in je bila ena izmed onih redkih idej tega državniškega idealista, ki si jo je od Stadiona prisvojil Bach in je tudi v dobi najhujšega absolutizma ni vrgel med staro šaro. Ministrski naredbi z dne 4. marca in 2. aprila 1849 sta določili, da se morajo vsi veljavni avstrijski zakoni prevajati iz nemškega originala v ostale avstrijske narodne jezike in izdajati na državne stroške. Vsi novi zakoni in vse naredbe naj izidejo v vseh tekstih, preloženih na avstrijske narodne jezike, katerih slednji naj bo avtentičen.81 V naredbi z dne 4. marca 1849 se je izrecno ustanovil tudi slovenski «Državni zakonik», s čimer je vlada prvič tako rekoč uradno sankcionirala izraz «slovenski jezik» (slovenische Sprache) in zavrgla druge lokalne nazive (kranjski, koroški itd.), ki so nastali v dobi dolgotrajne upravne razkosanosti našega naroda.82 Obenem se je s tem patentom določil za vsako kronovino poseben «Deželni zakonik in oglasnik«, ki je moral sprva obsegati v deželnem jeziku in nemškem prevodu deželne zakone in ukaze.83 81 Patent z dne 27. decembra 1852 je uvajal sicer državni zakonik samo v nemškem jeziku, toda obenem je določal, da morajo deželni zakoniki prinašati vse zakone, razen v nemškem, tudi v dotičnem deželnem jeziku. To je veljalo do cesarskega patenta z dne 1. januarja 1860, kateri je določal, da bodo odslej deželnim predsedništvom za publikacije pošiljali z Dunaja tudi prevode v rokopisih, da jih bodo v svojih deželah natisnila in razširila, medtem ko so morala vsa 50a leta predsedništva sama preskrbovati prevode. (Prim. «Novice» z dne 18. januarja 1860, str. 23.) 82 Slovenija z dne 2. februarja 1849, str. 37. 83 Slovenija z dne 20. marca 1849, str. 91. 3 65 Glede prevajanja slovenskega državnega zakonika je bil Stadion po razpustu kromeriškega parlamenta pridržal na Dunaju slovenskega poslanca Ambroža in mu pridružil jurista Jurija Jenka za pomočnika; ta Jenko, ki je pozneje živel na Dunaju kot slovenski sodni tolmač, pa se po vsej priliki ni izkazal sposobnega za to delo, medtem ko je Ambrož sam kmalu odšel v Ljubljano. Nato je v maju 1849 urednik ljubljanske «Slovenije» Cigale stavil v tem listu «Pohlevno vprašanje na ministerstvo pravice» v naslednji obliki: Za Rusine se na Dunaju prevajajo zakoni v njihov jezik. «Slovenskiga prestavljavca pa ga ni! . . . Bog dej, de bi enakopravnost narodov resnica postala!»84 Dne 5. junija 18419 pa je Cigale v svojem listu že prinesel dopis z Dunaja, «de je za perviga prestavljavca deržavnih postav za Slovence g. Dr. in profesor Miklošič izvoljen in njemu g. Dr. in pravdnik Matija Dolenc kot preglednik pridan . . . de bode slovenska beseda teh postav, ki bodo za vse Slovence veljale, izvirna, pervopisna».85 Obilno hvalo si je pridobil Bach pri vseh avstrijskih Siovanih s tem, da je sklical 1. avgusta 1849 na Dunaj zbor slovanskih jezikoslovcev in juristov, ki so pod predsedstvom Šafarika določali slovansko pravniško terminologijo. Izmed Slovencev se je nameraval udeležiti tega shoda prvi predavatelj provizorične slovenske juridične fakultete ljubljanske, Mažgon, a je prav takrat zbolel.86 Druga dva slovenska udeleženca tega kongresa sta bila Miklosich in Matija Dolenc.8 7 Ker se Miklosich sam ni mogel trajno ukvarjati s slovenjenjem zakonov, je po srečni izbiri namesto umrlega Mažgona nasvetoval ministru Bachu za urednika slovenskega državnega zakonika in sotrudnika pri slovanskem juridično-terminološkem delu urednika ljubljanske «Slovenije» Matevža 84 Slovenija z dne 25. maja 1849, str. 165. 88 Slovenija z dne 5. junija 1849, str. 178. — Prim. tudi »Novice « z dne 18. junija 1849, str. 103. 86 Slovenija z dne 20. julija 1849, str. 230. 87 Novice z dne 15. avgusta 1849, str. 146. Cigaleta,88 s čimer je bil zadovoljen tudi dr. Bleivveis, ki je to novico javil z naslednjimi besedami: «De je minister g. Cigaleta za namestnika rajnciga Mažgona v imenovanim delu izvolil, je velike hvale vredno, ker gosp. Cigale je ves mož za t6, in ima obe poglavitni lastnosti: on je učen slovenski jeziko in pravdoslovec.»8Q V novembru 1849 je že izšla prva številka slovenskega «Zakonika in vladnega lista». Delo prvih prevajalcev ni bilo lahko, a tudi ne enotno. Miklosich, ki je sam prevedel ves prvi zvezek,90 je v zakoniku prvič uvajal v našo pisavo zlogotvorni r brez «e-ja» (prvi), vrhu tega tudi neke štajerske posebnosti in lokalizme. Zaradi tega je njegovo delo v tem pogledu grajal ne samo dr. Bleivveis,91 ampak tudi Einspieler, ki se je zakonika v splošnem vendar oveselil in ga navdušeno pozdravil: «Bodi toraj serčno pozdravlen, bodi gorečo celovan (poljublen) slovenski deržavni zakonik in vladni list! Ti si nam porok, da bo naš sv. car tudi druge naše prošnje in želje dopolnil; ti si zlata juterna zora, ki oznanuješ tudi nam Slovencem jasne vesele dni.»92 Že leta 1850. so nemški in nemškutarski uradniki iz zapadnih dežel Avstrije delali na to, da bi bil odpravljen raznojezični državni zakonik. A oba ministra, Bach in Schmerling, sta sklenila, «de od te občnokoristne naprave za las ne odstopita«.93 Kako so birokrati gledali na slovensko izdajo zakonika, vidimo iz govora, ki ga je imel na občnem zboru ljubljanskega «Slovenskega društva« leta 1850. društveni tajnik Dragotin Dežman: «Le eno je, kar živo želimo, de bi se namreč naši rojaki in gospodje uradniki za te prestavke v slovenščino bolj kakor dozdaj pečali . . . de slovenski' zakonik ne bo, kar mu naši protivniki očitajo, le vaja posamezniga jeziko- 88 Slovenija z dne 11. septembra 1849, str. 290. 89 Novice z dne 19. septembra 1849, str. 168. 90 Bleiweisov zbornik, str. 83. 81 Novice z dne 14. novembra 1849, str. 201. 92 Slovenija z dne 16. novembra 1849, str. 365. 93 Ljubljanski časnik z dne 19. aprila 1850, list 6. 5* 67 slovca . . . temuč de bojo v njem zapopadene postave v resnici kri vstavnih deržavljanov postale.»94 Poleg državnega zakonika v desetih avstrijskih narodnih jezikih je minister Bach spočetka namerjal ustanoviti za posamezne nenemške narode v Avstriji v njih narodnih jezikih tudi posebne uradne liste. Za Slovence je tak časnik zahtevala «Slovenija» že v oktobru leta 1848. Njen člankar si je stvar mislil tako, da bi se k «Sloveniji », temu edinemu tedanjemu čisto političnemu listu slovenskemu, dodajal še slovenski službeni oglasitelj,95 neuradni del lista pa da bi bil menda od vlade neodvisen. Izdajo uradnega lista za Slovence je brez dvoma pospeševal tudi terminološki shod na Dunaju. Dne 12. oktobra 1849 je poročal Einspieler po «Sudslavarici» v «Slovenijo», da namerava izdajati ministrstvo za štajerske Slovence takrat že obstoječi list «Celjske slovenske novine» kot slovenski vladni list pod uredništvom celjskega profesorja Konška. Einspieler je bil zoper to, da bi vlada izdajala več pokrajinskih slovenskih uradnih listov, in je pisal: «Jedne vladne novine za vse Slovence bojo željem in potrebam Slovencev bolj postregle in vladi veliko denarja prihranile.»96 Kot tiskar in izdajatelj takega skupnega uradnega lista za vse Slovence se je takoj ponudil podjetni Blasnik v Ljubljani. Zaupnik Bachov, dunajski urednik češkega državnega zakonika, dr. Anton Beck, je v jeseni leta 1849. iskal listu po Ljubljani urednika in ta posel ponujal spočetka drju. Bleiweisu, ki ga pa ni hotel prevzeti deloma zaradi drugih opravil, •deloma zaradi nizke plače.97 Ko je na veliki petek leta 1850. utihnila vrla in pogumna «Slovenija», so dobili Slovenci namesto nje v roke prvi (in pozneje edini) slovenski uradni list «Ljubljanski časnik«, ki je izhajal 94 Ljubljanski časnik z dne 17. aprila 1850, list 14. 95 Slovenija z dne 3. oktobra 1848, str. 105. — Glej tudi »Slovenijo« z dne 18. januarja 1850, str. 22. 98 Slovenija z dne 12. oktobra 1849, str. 326. 97 Bleivveisov zbornik, str. 138. najpoprej pod uredništvom šentviškega župnika Blaža Potočnika, potem profesorja Melcerja do ukinitve ustave ob koncu leta 1851. Živahno gibanje se je začelo po letu 1848. v slovenskem šolstvu. Pobudo so temu pokretu dajale reforme ministra, posebno odkar je v naučnem resortu sedel (od 28. junija 1849) češki fevdalec grof Lev Thun. Vse nade, ki so jih Slovenci stavili v tega moža, se sicer niso niti v oddaljeni meri izpolnile, a nekaj je vendarle ostalo in se celo rešilo skozi leta absolutizma. Vsaj nekaj dati Slovencem v tem pogledu ni bilo težavno zato, ker niso imeli poprej malone prav ničesar. Osnovno šolstvo je zlasti na Kranjskem v predmarcu strašno hiralo. Leta 1850. je štela ta kronovina komaj 90 osnovnih šol, medtem ko jih je imela ob istem času manjša sosedna Koroška 250. V naslednjem letu 1851. je bilo na Kranjskem 105 osnovnih šol z 12.296 všolanimi otroki; kar 45.333 šoloobveznih otrok pa sploh ni obiskovalo šole.98 Koroška je imela v istem letu 274 osnovnih šol, med temi 17 čisto slovenskih in 50 nemškoslovenskih, torej utrakvističnih; otrok brez šolskega pouka je bilo takrat v tej deželi samo 2160.99 « Če število prebivavcev na Kranjskem primerimo z drugimi, najdemo, de je krajnska dežela zastran ljudskih šol najubožniša zmed vseh naše carevine», je ugotovil neki Jakoslav Prifarski v «Slov. bčeli», kot glavno povzročiteljico te zaostalosti je obtožil «dosedajno vladijo ž njeno jedino zveličavno nemščino« in takole popisal predmarčno kranjsko šolstvo: «Domač jezik je bil brez veljave, in zavernjen v nizke koče prostih seljakov, in dasiravno je bil od leta 1826. slovenski jezik v ljudskih šolah zapovedan, je vendar ta zapoved tako malo koristila, da se je od tistega leta število šol od 108 do 90 pomanjšalo, kar je pravo naravno: Gospodaril je namreč samo nemški jezik, torej je vse slovensko knjižestvo, razun nekterih 88 Šolski prijatel 1852, str. 122. 99 Uidem, str. 262. molitvinih bukvic, zaterto ostalo. Kmetu se je od uradov le nemško pisarilo. Potreboval je torej bobnača. In če je že hotel svojega sina v šolo dati, ga je dal v bližnjo teržno ali mestno nemško šolo. Če pa tega storiti ni mogel, ga je rajše s živino na pašo gonil, rekoč: ,Čemu ga bom v šolo — ljudsko -— pošiljal, krajnščino že tako zna'.» Kot drugo oviro pri ustanavljanju osnovnih šol označuje pisec tako zvane graščinske patrone, ki niso radi dajali za vzdrževanje osnovnih šol njim pristojne tretjine stroškov. Tretja ovira je bila slaba plača učiteljev in njih nizki socialni stan. Po pričevanju imenovanega pisca so se za učiteljstvo priglašali «le učenci, doveršivši tretji Ali četerti klas, ali pa nesrečneži, pribežavši iz pervih latinskih šol. Jedno ali celo pol l&ta se je pripravljal, se za silo nekaj orgljati naučil, pa je bil dober.» Kot četrto oviro omenja avtor tudi to, da so se po nekod duhovniki branili šol iz bojazni pred učitelji. Kar se tiče odnosa predmarčne duhovščine do osnovne šole, je zanimivo to, kar je o njem pisal v Janežičevi «Bčeli» leta 1850. Andrej Einspieler, ki je bil sam duhovnik: «Dro vemo . . . da še clo nekteri učeni gospodi — duhovni in svetni — govorijo: ,Boljši je, da kmet brati ne zna, da se ne pokvari in ložej za nos voditi da', dro vemo, kaj taki mračnjaki mislijo: ,U motnej vodi je lehko ribariti, in slepca je lehko berzdati.'»100 Stanje osnovnega šolstva na slovenskem Štajerskem v predmarcu popisuje Ljubomir (Slomšek?) takole: ». . . nisi najdel v naših šolah slovenskiga katehizma, k nar večimu je kaki medel mali katehizem na pol po nemško, na pol po slovenje otrokam v rokah bil: pa otroci so znali le nemško stran gladko čitati, slovenske strani pa malo ali clo nič, zakaj abeceda je bila za mlade slovance nemška. Molili smo pred šolo in po šoli, pa le nemško, clo sveti roženkranc smo v procesjah po nemško žebrali, in se bahali svoje merzle nemške molitve. Peli smo v cerkvi tudi po nemško, in tako službo božjo Slovencam 100 Slovenska bdela 1850, str. 51. nekako zmedli . . . Božja beseda se na leči po slovensko oznanuje, na godra pa po nemško poje.»1 01 Le počasi so se začele po revoluciji te šolske razmere nekoliko izboljševati. Ministrski ukaz z dne 2. septembra 1848, štev. 5692, je določal: «V ljudskih šolah, h katerim spadajo tudi trije razredi glavnih (t. j. mestnih) šol, se naj zanaprej deli učencem pouk v materinem jeziku.» Ko bi se bil ta ukaz dejanjsko izpolnjeval, bi se bile morale že takrat mahoma posloveniti vse osnovne šole po Slovenskem. A to se ni zgodilo, in sicer ne samo zavoljo vztrajanja pri tedanji praksi, marveč tudi zaradi pomanjkanja slovenskih učbenikov. Docela slovenske učne knjige, natisnjene v gajici, so imeli izza leta 1846. samo tržaški Slovenci, katerim jih je bil s svojo vladno iniciativo preskrbel takratni tržaški namestnik in nam znani poznejši minister grof Stadion, priredil pa Štefan Kocijančič. Po prvem porevolucijskem letu so poročale «Novice»: «Če pogledamo nazaj na šolsko leto, moramo reči, de se je, kar učenje v domačim jeziku vtiče ,vvod' storil — prihodnje leto pa pričakujemo povsod po novi šolski napravi obširnišiga napredovanja, kakoršniga narodovnost terja.»1 02 A ob pričetku novega šolskega leta je javil dr. Bleiweis kratko: « V normalnih klasih bo letaš še vse tako, kakor je lani bilo, ker ni še nič novih bukev.»1 03 Ponekod so si v tem letu in v neposredno sledečih prvih 50ih letih pomagali s tržaškimi osnovnošolskimi učbeniki, dokler niso pričele izhajati Slomškove, Praprotnikove, Močnikove i. dr. učne knjige. Tista «nova šolska naprava», ki jo omenja Bleiweis, je bil ministrski ukaz z dne 4. julija 1849, ki pa je že bolj dišal po bližajoči se reakciji zlasti v naslednjem stavku: « V slovenskih okrajih se mora pač pričeti pouk v deželnem jeziku. To pa ne sme biti ovira, da bi se ne začelo pravočasno pouče- 101 Ljubljanski časnik z dne 21. maja 1850. 102 Novice z dne 1. avgusta 1849, str. 137. 103 Novice z dne 10. oktobra 1849, str. 180. vati tudi v nemščini, ako želi večina interesirancev.» Že takrat, ko je ta ministrski ukaz zagledal beli dan, je «Slovenija» opozarjala na nevarnosti, ki so tičale v besedicah «pač» in «pravočasno»,1 0 4 skoraj nato je moral vneti Einspieler v istem listu resignirano priznati: «Kar nam nove postave z eno roko dajejo, z drugo spet jemljejo. Kaj v ministerijalnem ukazu od 4. Julija t. 1. tista besedica ,wohl' in dodatek: ,da se pravočasni navk v nemškim jeziku ne sme motiti, ako večina prebivavcov to tirja', — pomeni, vsaki lehko zapopade. In kdor je še morebiti dvomil, ta naj vzame v roko začasno osnovo za latinske šole, in bo vidil, da ima v šolah tudi še zanaprej nemški jezik biti privilegirani gospodar.«105 Važno za razvoj slovenskega osnovnega šolstva je bilo docela individualno delovanje nadzornika kranjskih osnovnih šol drja. Frana Močnika, ki je skušal urediti osnovno šolstvo tako, da bi se na deželi poučevalo edino v slovenščini; kdor bi želel poslati svojega otroka v nadaljnje šole, naj bi sam plačeval učitelja za privatni nemški pouk. Seveda je kljub temu njegovemu prizadevanju tudi na kmetih ostalo marsikod še vse pri starem. Mestne tako zvane glavne osnovne šole je dr. Močnik uredil na ta način, da se je v njih v 1. razredu pričenjalo s poukom v slovenščini, od 2. razreda dalje pa je čimdalje bolj prevladoval nemški učni jezik.106 Za koroške slovenske osnovne šole si je v tem času pridobil največ zaslug slovenski nadzornik Simon Rudmaš, ki je v smislu Mat. Majarja in Einspielerja tja do odprave ustave pospeševal v osnovni šoli celo cirilico.107 Tudi štajerski osnovnošolski nadzornik dr. Herrmann, sicer Nemec po rodu, je bil naklonjen slovenščini in se 104 Slovenija z dne 31. julija 1849, str. 241. 105 Slovenija z dne 11. septembra 1849, str. 290. 106 Ljubljanski časnik z dne 25. februarja 1851, str. 62. — Novice z dne 12. in 19. novembra 1851, str. 232 in 238. 107 Slovenska bčela z dne 15. februarja 1851 (str. 61) in z dne 15. aprila 1851 (str. 158). je sam učil našega jezika.108 Nastopal je zlasti zoper samonemška berila. A kdo ve kaj ni dosegel, ker so ga pri tem ovirali nemškutarski okrajni nadzorniki in uradniki, o katerih je pisal Davorin Trstenjak, da «edino zveličavno nemšino priporočajo . . . Ako kteri uradnik v višji službo želi priti, mlade slovenske duhovnike natolcuje in ,berihte' piše, da so ,separatisti' in ,wiihlarji\ ker se podstopijo slovenske otroke slovenski katehizem brati in pisati učiti.»1 09 Ako so se po letu 1848. tako malo ozirali na slovenske zahteve v osnovnem šolstvu, je bila slovenska srednja šola še večja pastorka. Thunov «Entwurf der Organisation der Gymnasien etc. Wien 1849» je sicer še določal v § 17. 1.): «Jede Landessprache kann Unterrichtssprache am Gymnasium seyn.» A dr. Bleiweis si že takrat, ko je ta «Entwurf» v «Novicah» objavljal v slovenskem prevodu, ni upal nič več zahtevati kakor naslednjo splošnost: «Vsak učenec slovenskiga rodu naj se v sedanjih gimnazij alnih šolah tako izuči, de mu v vseh opravilih, govorilih in pisanjih slovensko ravno tako lahko gri kakor nemško.»110 A tudi tukaj moramo pristaviti naslednjo opazko: Ako bi bil Thun tudi pri volji, Slovencem kaj več dati v srednji šoli, bi pa zaradi pomanjkanja učbenikov in slovenskega jezika veščih učnih moči to ne bilo šlo lahko, vsaj tako hitro ne. Zategadelj Thun niti ni hotel uvesti slovenščine kot učnega predmeta v gimnaziji tako dolgo, dokler ne izidejo novi učbeniki. Za to nam je priča Miklosich, ki je dne 14. novembra 1849 pisal Bleiweisu v privatnem pismu: «Ministerstvo ne hoče učenikov slovenšine v slovenskih gimnazijah postaviti, dokler za ta uk potrebnih knig ne imamo.«1 1 1 Na realkah se slovenščina v jeseni leta 1849. 108 Novice z dne 19. februarja 1851 (str. 38) in z dne 20. avgusta 1851 (str. 174). 109 Novice z dne 18. marca 1851, str. 60. 110 Novice z dne 31. oktobra 1849, str. 191. 111 Bleivveisov zbornik, str. 114. ni uvedla niti kot predmet, zato se je Einspieler v «Sloveniji » pritoževal z besedami: «Po ministerialnej osnovi za realne šole je materinski in drugi deželni jezik za vse učence redni predmet; pri nas (v Celovcu) že imamo realno šolo, pa od slovenščine ni duha ne sluha; talianski jezik so nekteri gospodi hoteli usiliti; za božjo voljo ali se vsim učitelstvom možgani mešajo. Quousfjue tandem?! »1 1 2 Slovenci so od Thuna v neposredno sledečih 50ih letih pridobili za srednjo šolo kot učni predmet samo slovenščino, ki je bila prvotno v krajih, kjer je bil naš jezik drugi deželni jezik, obvezna za vse, torej tudi za drugorodne učence. Takrat je pisal Janežič v «Sloveniji», kakšno veselje je zavladalo med koroškimi Slovenci, ko so izvedeli, da je po Thunovem «Organisationsentwurfu» «materinščina za vsakega učenca v vsih osmih šolah zapovedan predmet . . . Vendar le kratek čas je naše veselje terpelo», nadaljuje Janežič. «Kmalo potem je naše učiteljstvo, strahovaje se, da bi Slovencem preveč ne dovoljilo, sklenilo, slovenski uk vsakomu učencu, bodi on že Nemec ali Slovenec, na prosto voljo pustiti . . . Skorej polovica slovenskih učencev, kterih je na našem učilišču nekaj čez sto, torej več kot tretjina vsih, se je po nemarnim slovenskomu uku vtegnila. Žalostno, da slovenska mladež svoj materni jezik tako malo obrajta in čisla! in ako število svojih slušateljev uzporedim, je nemških polovica več kot slovenskih.«113 Da bi se minister nehal izgovarjati na pomanjkanje srednješolskih učbenikov za slovenščino kot učni predmet, sta prevzela dva kroga piscev sestavo teh knjig. In sicer je sestavljal za ta edini predmet, ki ga je bil Thun pripravljen takoj dati poučevati na srednji šoli v slovenščini, dr. Bleiweis s tovariši v Ljubljani šest let (1850 do 1855) «Berila» za nižjo, prof. Miklosich z Navratilom na Dunaju pa sedem let (1850—1856) Učbenike sloven- 112 Slovenija z dne 30. novembra 1849, str. 582. 113 Slovenija z dne 4 decembra 1849, str. 386. ščine za višje razrede srednjih šol.114 Ko je prof. Janežič izvedel, da se je na ministrov direktni ukaz na Češkem in Moravskem uvedla češčina v vseh razredih srednje šole kot obvezen učni predmet za učence vseh narodnosti, je otožno vzdihnil v svoji «Bčeli»: «Iz tega (na Slovenskem) ne bode letaš še nič, — zakaj gimnazialna vodnija (celovškega) c. k. gimnazija je oznanila, da naj starejši in oskerbniki rojenih Neslovencev na znanje dajo, ali ima slovenski jezik prihodno leto za njih otroke biti obligatni predmet ali ne?»1 1 5 Čehi niso dobili od Thuna samo omenjeno pridobitev nego takoj tudi popolnoma češko nižjo gimnazijo. Oni so jo lehko uvedli, ker so imeli učbenike in učne moči in ker so se lahko sklicevali na cesarski ukaz z dne 8. decembra 1854, ki je izrecno predpisoval, da se mora samo na višjih srednjih šolah po vsej Avstriji poučevati zgolj v nemščini. A pri Slovencih je bila razen slovenščine kot učnega predmeta še dve desetletji vsa,' srednja šola nemška. Ko je izšlo leta 1851. «Slovensko berilo za I. gimnazijalni razred», je pisal minister Thun njega uredniku drju. Bleiweisu zanimivo, najbrž po Miklosichu koncipirano pismo z dne 2. februarja 1851, štev. 927, v katerem je izvajal: «Predloženi 1. zvezek slovenskiga berila sim priporočil za vse gimnazije, kjer slovenski jezik ali za materni ali za drugi deželni jezik velja . . . Ako ravno dobro previdim, de dan današnji, ko se slovenski jezik v dobi razcvetja znajde, se morajo vse različnosti narečja za obveljavnost poganjati, de se občni jezikoslovni zaklad obogati, se mora vunder pri knjigah za uk v šolah določenih, teriati, de so jezikoslovne oblike, kolikor je le moč, popolnoma edine, ker brez tega se ne da tista gotovost jezika doseči, ki jo je treba v šolah zadobiti in napredek slovenske literature terja že sam po sebi. de se, berž ko je mogoče, edini književni jezik vstanovi. Ker 114 Ilešič: O pouku slovenskega jezika. V Ljubljani 1902. Str. 37. 115 Slovenska bčela z dne 1. oktobra 1851, str. 109. je ,občni deriavni zakonik in vladni list' pot nastopil, po kteri se zamorejo vse slovenske podnarečja v jedni književni jezik zediniti, in ker se sme pričakovati, de bo jezik postave (zakona), pospešijoč izobraženje javniga vradniga jezika, tudi v slovstvu pervenstvo zadobil, se ne branim izreči, de ima ta jezik tudi v šole vpeljan b i t i . » 1 1 6 To Thunovo pismo je zategadelj zgodovinsko važno, ker je dunajska vlada ž njim prvič oficielno priznala za vse slovenske pokrajine eden in enoten jezik in se je pozneje tega odloka tudi držala. Ko je leta 1852. prosilo krško škofijstvo, da bi mu ministrstvo dovolilo in potrdilo slov.-nemški katehizem v bohoričici in v koroškoslovenskem narečju, mu je ministrstvo to prošnjo odbilo. 1 17 Pokret leta 1848. je bil razvnel med Slovenci živo željo in zahtevo tudi po najvišjem in znanstvenem zavodu — po univerzi. Ideja je izšla iz vrst dijaštva,118 šele pozneje se je je oklenil tudi dr. Janez Bleiweis. Potrebno vsenarodno resonanco je ta ideja dobila v ljubljanskem «Slovenskem društvu», a podporo glede ministrstva pri slovenskih državnih poslancih. Zastopnik takratnega nemškoliberalnega ministrstva državni tajnik Feuchtersleben je odgovoril dne 4. septembra 1848 poslancu drju. Kavčiču, da je želja Slovencev povsem upravičena in «naravna posledica narodne ravnopravnosti».119 Na posebno prošnjo «Slov. društva» je ministrstvo z odlokom z dne 5. oktobra 1848 dovolilo za poskušnjo Ljubljani dve brezplačni juridični stolici, eno za privatno, drugo za kazensko pravo, in je potrdilo na prvo mesto za predavatelja drja. Mažgona, na drugo drja. pl. Lehmanna. Cigaletova «Slovenija» se je začudila: «čudna je le ta, de se bo Slovenšina popred v narvikši šole vpeljala, kakor pa v 116 Novice z dne 26. februarja 1851, str. 45. 117 Novice leta 1852., str. 367. 118 Novice z dne 12. aprila 1848, str. 58: «Ljub. šolska mladost je na znanje dala vošilo, de bi se v Ljubljani vseučiliše (Universitat) napravilo.« 119 Slovenija z dne 8. septembra 1848, str. 78. perve šole, pri kterih, kakor zvemo, je druge spremembe ni. kakor da so se mimogredoč učencam pismenke: č, š, ž pokazale.«120 Dr. Mažgon je začel slovensko predavati svoj predmet dne 20. marca 1849 v čitalnici «Slovenskega društva«. V nastopnem predavanju je omenil, da uradniki po Slovenskem še vedno odrivajo slovenščino iz uradov, češ da ni dovolj razvita: «Mi jim moramo tedaj skazati, de ti njihovi vgovori nimajo podstave, de naš jezik, ako se ravno do sedaj v sodnici ni rabil, je že zadosti omikan, in na vsak način tako razviten, de se za sleherni pravni zapopadek lahko umljiva beseda iz domače korenine izpelje.«1 2 1 Žal, da so ta Mažgonova predavanja kmalu prenehala, ker je predavatelj zbolel in dne 24. avgusta 1849 umrl. Bil je prvi slovenski univerzitetni predavatelj. Dne 1. junija 1849 je pričel s predavanji kazenskega prava dr. pl. Lehmann v starem licejskem poslopju. Mladi navdušeni pesnik Jeriša je tega predavatelja pozdravil v «Sloveniji» z naslednjimi besedami: «Kdor ve, kako je popotniku, ki ga je dolgo dolgo žareče solnce ptujiga neba palilo, in ki po dolgem hrepenenju v blagi senčici domače lipe na enkrat bistri vir žlahtne vodice vgleda, kter se napiti sme; kdor ve, kako je sinu, ki ga je nemila osoda od drage mamice ločila, in po dolgem ločenju jo v prerojeni podobi zopet dobi in ljubljeno podobo objeti sme: bo čutil . . . kako je bilo nam danes pri sercu, ko smo iskreniga gosp. dr. Lehmanna pervikrat zaslišali . . . O kako je vunder lepo, kako neizrekljivo sladko je resni uk življenja v milim materinskim jeziku poslušati!«122 Poizkusna predavanja teh dveh predavateljev je bil dovolil še minister Stadion, ki je bil odgovoril na interpelacijo slovenskega državnega poslanca Ulepiča v kromeriškem državnem zboru dne 3. marca 1849, da vlada slovenski univerzi «z ozirom na ravnopravnost posveča 120 Slovenija z dne 51. oktobra 1848, str. 138. 121 Slovenija z dne 27. aprila 1849, str. 136. 122 Slovenija z dne 5. junija 1849, str. 178. vso pozornost in je prepričana o koristi in potrebi ustanovitve visoke šole za jugoslovanske dežele, v kateri namen smatra Ljubljano za odlično sposobno mesto.»1 23 S Stadionovo smrtjo so propadli začetki slovenske univerze v Ljubljani. Dne 22. septembra 1849 je javila službena «Laibacher Zeitung», da sta slovenska predavalca civilnega in kazenskega prava v Ljubljani odpravljena in da se pridružujeta graškemu vseučilišču. Doktor Bleiweis je v «Novicah» to vest z žalostjo vzel na znanje: «Te dve lani ustanovljeni šoli ste sploh veljale za veselo znamnje, de bo sčasoma celo pravdoslovje v Ljubljano prišlo, pa poslednji razglas je močno skalil ta up.» Urednik «Novic» je pristavil, da bi bili Slovenci zadovoljni, ako bi se drugi predmeti predavali po nemško in samo ta dva po slovensko, «ker bi bilo potem vradnikom v slovenskih deželah, kjer bojo imeli z ljudstvam opraviti, domači jezik gladko in brez težave rabiti.»1 24 A slovenska Ljubljana je v tistih otožnih jesenskih dneh doživljala razočaranje za razočaranjem v upravnem in kulturnem pogledu. Vzela se ji je ranocelniška šola, ki se je bila pod vodstvom doktorja Šporerja kot prvi državni zavod izrekla za slovensko univerzo; tudi to so sedaj priklopih graški kirurgični šoli. Zaman je tarnal Bleivveis v «Novicah»: «Kmalu se bomo tedaj Krajnci z vsim v druge dežele preselili; generalno prokuracijo in vikši sodništvo imamo na Koroškim, slovenske pravoslovske šole imamo v nemškim Gradcu, zdej pa tudi kirurgijo ravno tam. Ljubljana in Krajnska dežela — zavoljo lanjskiga zaderžanja toliko hvaljena — nej se zdej pokloni Celjovcu in Gradcu! Sicer beremo zdej, de se na Dunaji posvetuje ali pride vseučiliše v Ljubljano ali v Zagreb? Izid tega posvetovanja se ve de ne bo drugačin, kakor de pridemo s tretjim končam v Zagreb. Noben Slovenec se ne bo pritožil, ako se vseučiliše v Zagrebu 123 prJm. «Vseučiliški zbornik». Sestavila Janko Polec in Bogumil Senekovič. V Ljubljani. Str. 39. 124 Novice z dne 26. septembra 1849, str. 171. napravi za potrebe velike horvaške in dalmatinske dežele — tode če imajo vsi drugi narodi svoje vseučiliša, bi imeli tudi Slovenci eno imeti po svoji potrebi.»1 25 Ne ve se, kdo je dopustil, da je ideja slovenske univerze v Ljubljani propadla: ali ji je škodila Thunova od dne do dne tesnejša zveza z Bachom, ki za svoj nemškocentralistični birokratizem ni potreboval slovensko izvežbanih uradnikov, ali duševna zveza fevdalnega Čeha s Kollarjem, Šafarikom in Jirečkom, ki so za Slovence propagirali ilirščino,126 torej jezik, kateremu so se bili iz praktičnih razlogov lažjega širjenja pouka in kulture v imenu Slovencev uprli Bleiweis, Slomšek in Miklosich. Posledica je bila, da je obveljala Bachova, ne Thunova. Minister Thun ni ustanovil niti zagrebške univerze,127 mlado drevesce slovenske almae matris pa se je presadilo na neplodna graška tla, da je tam izhiralo in usahnilo. Dne 30. decembra 1849 je bil imenovan znameniti jurist dr. Josip Kranj c za docenta civilnega prava v slovenskem jeziku na graški univerzi. Dne 13. marca 1850 mu je bil prideljen dotedanji profesor cerkvenega prava na univerzi v Innsbrucku dr. Janez Kopač in dne 25. septembra 1850 še dr. Josip Mihael Škedl, da predava v slovenskem jeziku kazensko pravo. Poleg teh treh sta v Gradcu istočasno slovensko predavala še dr. Robič in dr. Tosi na tamkajšnji teološki fakulteti. Z letom 1856. pa so vsa ta slovenska predavanja prenehala «wegen Mangel an Zuhorern». Vlada jih je sama ubila s tem, da ni hotela za kranjske Slovence tako vabljivih in izdatnih Knafljevih ustanov raztegniti z Dunaja na Gradec, da ni dovoljevala izpitov v slovenščini, zlasti pa s tem, da na Slovenskem res ni uvedla sloven- 125 Novice z dne 7. novembra 1849, str. 197. 12« pr im. : Ilešič, O pouku slovenskega jezika (str. 59) in Vošnjak, Dodatki k «Spominom». (Veda, I, str. 639.) 127 Dne 6. novembra 1849 je še pisal Einspieler v «Sloveniji», da je Thun bolj nagnjen, ustanoviti univerzo v Zagrebu kakor v Ljubljani, «ktera ima več serca do ministerstva kot do slovenščine «. skega uradovanja. Zadnji udarec pa je dalo vsaki teh stolic graško nemštvo, oziroma — kakor pravi dr. Kranjc v svoji avtobiografiji — «rastoče sovraštvo, ktero so nasprotniki Slovenstva namerili proti nji kot nepotrebni napravi. » 1 2 8 Ako pregledamo kulturnopolitično bilanco, s katero so stopali Slovenci iz dobe revolucije in papirnate ustave v dobo Bachovega absolutizma, moramo reči: v državnopravnem in upravnem oziru je v teh letih pri Slovencih vzniknil in se vsaj v boljših glavah dunajskih in graških «slovenijanov» ustalil program «zedinjene Slovenije«, naslonjene na južnoslovansko državno tvorbo, ki je po nji stremil ban Jelačič. Glede tega programa niso Slovenci takrat, pa tudi nikdar pozneje v Avstriji ničesar dosegli. «Zedinjena Slovenija« je bila do danes neizpolnjen slovenski ideal. . . Oktroirana ustava z dne 4. marca 1849 je sicer določila «ilirsko kraljestvo«, v katero je vključila vse slovenske pokrajine, razen spodnje Štajerske, a pozneje so po upravni poti protiustavno obveljale zopet stare kronovine, in sicer za Slovence tako neugodno, da je prišla celo Kranjska z nekaterimi višjimi uradi in šolami v odvisnost od Celovca in Gradca, torej pod nemško pokroviteljstvo, medtem ko so bile slovenske primorske dežele izročene italijanski supremaciji. Od vsega tega programa se ni torej oživotvorilo nič, oživela je v teh letih in ostala preko nadaljnjih desetletij samo zavest tega programa v glavah naroda, tam nadaljevala svoje idealno življenje in čakala ugodnega trenutka, da se udejstvi. Glede druge slovenske zahteve, ravnopravnosti v uradu, so se začeli kazati začetki realizacije v letu 1851. v tem, da so uvajali nova sodišča s poroto. Takrat se je za hip vsaj poizkusilo z drobci slovenskega vnanjega uradnega jezika. Po notranjem uradnem jeziku, kakor n. pr. čehi, Slovenci takrat niti v teoriji niso stegnili rok. Po odpravi ustave so izginili tudi ti početki. Birokracija na Slovenskem se je nemško opredelila in birokratični stroj so 128 Vseučilišči zbornik, str. 59. zlasti v višjih plasteh sistematično in načelno opremili zNemci, slovenske moči pa so romale posebno na Hrvatsko, da tam kot absolviranci nemške šole uvedejo nemško uradovanje in se «pohuzarijo». S slovenskim uradovanjem v zvezi je bil slovenski uradni list, ki pa ga je absolutizem takoj po svoji vladi odpravil — za vselej. Tako je mogel slovenski klic po ravnopravnosti zaznamenovati le en uspeh, namreč slovensko izdajo «državnega zakonika «, s čigar izdajanjem je dunajska vlada oficielno priznala za vse slovenske pokrajine enoten jezik ter pospeševala s spretno izbranim uredništvom Cigaletovim konsolidacijo slovenskega literarnega jezika zlasti pri njegovi abstraktni nadstavbi. Tretja slovenska zahteva se je tikala ravnopravnosti v šoli. V tem pogledu se je v teh letih doseglo, da se je vsaj v načelu poslovenila osnovna šola na kmetih in da se je v gimnazijo uvedel slovenski jezik kot učni predmet, medtem ko je za druge predmete v nižji in višji gimnaziji ostala kot učni jezik še vedno nemščina ter se v poznejših desetletjih proglasila za nekako nemško posestno stanje. S tem, da je vlada pospeševala in potrjevala Bleivveisova in Miklosichova slovenska «berila» za gimnazije ter njihov jezik izenačevala z jezikom državnega zakonika, je podelila enotnemu slovenskemu literarnemu jeziku nekako uradno sankcijo in ga tako rekoč predpisala za vse slovenske pokrajine, da se je odslej vsaj v javnem pisanju nehal cepiti v dialekte. S pospeševanjem dialektov so zlasti nemškutarji radi razdirali narodno enotnost Slovencev, ker so se dobrikali regionalnim instinktom. Ta jezikovna in kulturna enota je bila edina «zedinjena Slovenija«, ki jo je ipso facto tiho priznal tudi absolutizem. Zamoril pa je v kali slovensko univerzo, ki ga je ovirala pri njega stremljenju in težnji po tem, da si vzgoji uradništvo, ki bi bilo po vsej svoji izobrazbi in vsem svojem dejanju in nehanju tesno zvezano z osrednjo vlado, ki si je prizadevala, da bi vse narode monarhije po revolucijski razmahnjenosti dobila in vpregla v zanesljive vajeti germanizatoričnega centralizma.

Slovensko gospodarsko, družabno in kulturno življenje v stanovih, društvih in zavodih v obdobju med 1848 in 1858 uredi

Sistem, ki je zavladal v Avstriji po udušeni revoluciji, je bil odločno konservativen v umstvenem življenju. Ne tako v gospodarskem. Tu je zmagal in prodrl popoln liberalizem s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Prve njegove dobre strani je najprej občutil kmet. Neštevilno svoboščin je sprožila revolucija, a skoraj vse so utonile v absolutizmu. Ena sama je ostala neomajana kakor trda kleč v razburkanem morju. To je bila osvoboditev kmetov izpod graščinskega robstva v obliki tako imenovane kmetiške odveze. Poprej kmet prav za prav ni bil lastnik zemlje, ki jo je obdeloval. Zemlja je bila graščakova in z njim je moral kmet deliti pridelke. Vendar se mora reči, da so se zlasti v naših krajih že izza srednjega veka ustalile takšne razmere, da je postala vsa zakupna zemlja dedna, to se pravi, da je kmečki sin lahko obdeloval isto zemljišče kakor njegov oče, samo da je plačeval graščaku v naturalijah predpisano mu davščino in opravljal graščinsko tlako.1 Še bolj pa je zrahljal avstrijskemu kmetu spone cesar Jožef II., ki je določil, da mora ostati kmetu od pridelkov na zakupni zemlji vsaj 70 % za njegovo lastno porabo in da sme tako zvana «desetina» znašati kvečjemu 30 % . Kmetiška odveza pa je kmeta v Avstriji obdelila z zemljo kot lastjo. Odvezala ga je desetine in tlake tako, da je eno tretjino odkupnine za odvezana in kmetu v last prepuščena posestva naložila v pokritje državi, drugo tretjino deželam, zadnjo tretjino pa je moral plačati kmet sam v štiridesetih letih v obliki doklade k zemljiškemu davku. A teh dobrot je 1 Prim. drja. Janeza Ev. Kreka «Crne bukve kmečkega stanu» V Lj. 1895, str. 240. bil deležen samo zemljak (der hofbesitzende Bauer). Za bajtarja in delavca ni imela socialna reforma te dobe nobenega grižljaja. O tem, da bi tudi ta dva stanova zaščitili pred izrabljanjem, si še niso belili glav tedanji državniki. In morala so preteči še nekatera desetletja, da so se delavci in proletarci sploh začeli sami organizirati in zahtevati, da se za njihovo zaščito zavzame državna zakonodaja. Grenčic, ki jih je primešal gospodarski liberalizem sladkemu napoju kmetove osvoboditve, je bilo več. Ena glavnih je bil svobodni zemljiški obrat, ki je imel za posledico razkosavanje in razprodajanje zemljišč in njihovo prehajanje v roke kapitalistov. Hudo je občutil kmet tudi nagli prehod od naturnega k denarnemu davku itd. Pa tudi rokodelec se ni dolgo veselil dejstva, da ga je gospodarski liberalizem, ki je v tej dobi zavladal, oprostil spon cehov, dokončno odpravljenih z obrtnim zakonom iz leta 1859. Obrtna svoboda je dovoljevala namreč vsakomur izvrševati obrt. Zaradi tega je mogel kapitalist brez strokovnega znanja postati šef, obratovati z izurjenimi rokodelci in jih izrabljati. Imovito meščanstvo je politično zelo oškodovala zlasti odprava ustave. Po oktroirani ustavi je v ljudskih zastopih ravno meščanstvu pripadlo največ mest. Zategadelj je meščanstvo najteže požrlo ukinitev ustave. Zato pa je na drugi strani v gospodarskem pogledu prav meščanstvo, namreč ono, ki se je poprijelo trgovine in industrije, poleg kmeta-zemljaka največ v tej dobi pridobilo. Ker je postala vsa monarhija enotna carinska pokrajina, je to prišlo v prid trgovcem in industrijcem, ki jim je obenem obrtna svoboda dajala docela proste roke. Svoboda pri nakupovanju in prodajanju zemljišč jim je nudila priliko, da so si s preostalim denarjem kupovali obširna zemljišča. 2 Ker je bilo plemstvo z zemljiško odvezo precej oškodovano, se mora sploh reči, da je v 50ih letih najbolj cvelo in se veselilo največjega blagostanja in pomena 2 Prim. Friedjung, o. c., II, str. 284. prav — meščanstvo. To dejstvo si moramo ohraniti pred očmi, ker značilno pada na tehtnico tudi pri opisu našega slovenskega političnega in kulturnega preporoda. Večino slovenskega naroda je tvoril takrat še bolj ko danes — kmet. V kakšnem duševnem in gmotnem stanju ga je zatekla revolucija? Dr. Janez Bleivveis, ki se je že pet let — v predmarcu v «Novicah» trudil za njegovo omiko, ga je označil na prvem izrednem občnem zboru ljubljanskega «Slovenskega društva« dne 22. novembra 1848 takole: «Svobodnost mu je bila oznanjena — pa kako je veči del izmed ljudstva svobodnost razumel? ,Zdej je vse dolj, zdej je vse frej', se je slišalo krog in krog, in šuntarji in podpihvavci so imeli vernih poslušavcov dovelj! Hvala Bogu, de so naši kmetje prebrisane glave in de svojih ušes niso popolnama zaperli podukam svojih duhovnih pastirjev in svoje dobromisleče gosposke, in de so poslušali opomine časopisov, ki so jim odkritoserčno resnico razlagali.«3 Dr. Bleivveis je svaril naše kmete zlasti ob priliki, ko se je bila «na Igu blizo Ljubljane velika truma kmetov zbrala, grajšinski grad napadla, po tolovajsko v njem razsajala, hišno napravo pokončala, gosposkine pisma in gruntne bukve sožgala».4 Svariti jih je moral še nastopno 1849. leto Franc Malavašič, češ: «Pa so med Vami tudi mnogi tako oslepljeni ali pa od sleparjev zapeljani, ki mislijo, de je po svobodi, ki nam jo je ustava prinesla, vsakimu pravica dana, delati, kar se mu ljubi. Prijatli! ta svoboda ni taka . . . Vsak mora svoje pravice imeti, pa nihče ne več, kakor naš bližnji . . . Slišijo se žalostne povesti, de so začeH simtertje gojzde posekovati, v kterih nimajo nikakoršne pravice! Nemorem jim druzega reči kakor gorje njim in soseskam, v kterih se to godi!»5 3 Letopis slovenskiga družtva. V Ljubljani 1849. Str. VI. 4 Novice z dne 29. marca 1848, str. 51. 5 Pravi Slovenec z dne 12. februarja 1849, str. 32. — Dne 22. aprila 1848 je pisal Mirko Bratuša Stanku Vrazu, da so kmetje v Ormožu, Zalogu, Lukavcih in pri Veliki Nedelji «pisare A takšni in podobni izbruhi razbrzdanih instinktov so se pojavljali med nižjimi, toliko stoletij zatiranimi in brezpravnimi sloji vse tedanje revolucionarne Evrope. Sploh pa se mora reči, da se je slovenski kmet, od nekdaj že vajen pokorščine in poslušnosti, razmeroma naglo umiril in povrnil k redu. Ni pa se mogel tako hitro prilagoditi izpremenjenim zahtevam časa niti v gospodarskem niti v duševnem pogledu. V treh letih pomarčne reakcije, ko so še na raznih koncih in krajih Evrope divjale vojne, ko je morala mesta hraniti samo najbližja, neposredno jih obdajajoča dežela in ko nove davščine še niso bile urejene, takrat je bil kmet gospod, ker je vse svoje pridelke nemudoma spravil v denar. Nastalo je zanj vprašanje: kam z denarjem? Nekaj ga je šlo v nogavice. Hranilnic še ni bilo, razen «Kranjske» v Ljubljani, ki pa je morala v revolucijskih dneh prestati občuten «run» — nič manj ko 1129 vlagateljev je vzelo v marcu, aprilu in maju 1848 iz nje svoje naložene zneske. «Francozje znajo priti in čez hranilnico pasti, in ob vse bomo, kar imamo notri shranjeniga, prišli», je bila splošna govorica.6 Kmet je imel torej denar doma in je začel prvič v velikem obsegu — popivati. Urednik slovenskega uradnega lista Dragotin Melcer ga je svaril z zanimivim člankom, v katerem je izvajal: «Tri leta skorej že kmet gosposkam desetine, davkov itd. ne plačuje, kar pa na polji pridobi, žito, živino itd. meščanam za dragi dnar prodaja. •— Marsikteri kmet je zdaj bolj gospod, kakor gospodi, ki v mestu žive. Pravijo, de je srebro večidel na kmetih (ne vem, če je res), pa to je gotovo, de grunt in vse, kar on pridela, veliko veči ceno ima kakor pred tremi letini. To pa ne bo večno tako ostalo. Bo treba odškodovanje odrajtati . . . bo treba morebiti i ravnitele is grašin protirali, vu nekojeh grašinah pisare za pete po štubah vlekli i živa istukli». (Pismo v Vrazovi zapuščini v zagrebški vseučiliški biblioteki.) Dne 21. aprila 1848 piše tudi Oroslav Caf Muršcu, da «kmet gospodo preganja«. (ZMS, VII., str. 22.) 6 Novice z dne 4. aprila 1849, str. 57. globoko v mošnjo seči.» Koristneje bi bilo — svetuje Melcer — preostanke obrniti v izboljšavo kmetij, «kakor vse le skoz gerlo gnati. — Ako le malo premislite, bote rekli: pravo terdi škric iz Ljubljane.«7 Kakor vsak kmet je bil zlasti naš tedanjega časa strašno konservativen; za vse moderne ideje glede racionalnejšega obdelovanja zemlje je bil kaj malo dostopen. Ovirala ga je pri tem njegova največja dedna napaka starokopitnost. Proti tej napaki našega kmeta se je neprestano boril v poljudni domači besedi v «Novicah» dr. Bleiweis in kmetom takole govoril: «Vem, de se večidel terdovratno stariga deržite, de so vam nove znajdbe večidel zoperne. Skorej bi stavil, de, ko bi kdo novo drev6 (plug) znaj del, ki samo od sebe orje, bi ga marsikteri še vredniga ne dežal, de bi ga poskusil. ,E kaj! sej tudi moj oče niso nič taciga imeli, pa so si vunder dovelj žita pridelali', bi marsikteri rekel. Verjemite mi, to je terdovratnost, ki vam nar bolj škodje. Ni vse dobro, kar je staro, pa tudi ni vse slabo, kar je novo. Vse se s časam spreoberne, zatorej se mora tudi človek enmalo spreobrniti, de ga ljudje ne grajajo ,stariga kopitneža'.»8 Trenutnega blagostanja slovenskega kmeta one dobe pa nista uničevali samo navedeni dve napaki: pijančevanje in starokopitnost pri kmetovanju, skoraj se jima je pridružila še tretja moderna hiba: potrata v obleki. Svobodna obrt, industrija in trgovina, neovirana od prejšnjih pokrajinskih carinskih pregraj, so začele metati med kmete ceneno fabriško oblačilno blago, mnogo privlačnejše za oko, čeprav manj trpežno za nošnjo, kakor je bilo prejšnje, izdelano po večini doma. Glede teh izdelkov pa naš kmet ni bil starokopiten, ampak se jih je oprijel na podlagi one splošnoslovanske lastnosti in slabosti, ki tako rada precenjuje vse, kar je tuje, in podcenjuje to, kar je domače. Slovenske liste so prvič napolnile mnogoštevilne tožbe skrbnih rodoljubov zoper tuji 7 Ljubljanski časnik 7. dne 24. januarja 1851, str. 26. 8 Novice z dne 24. januarja 1849, str. 16. lišp in spakovanje našega kmeta v obleki in hrani tujega izvora. V «Sloveniji» je tarnal celjski profesor Konšek: «Razun sroviga pridelka, kteriga mu zemlja mila podeli, nima (naš kmet) nič, kar bi prodal. To bi ne škodilo toljko, ako bi vse drugo, kar potrebuje za obleko, tud doma pridelal, alj ravno to ga nazaj deva drugim narodam, da ima od dne do dne veče potrebe, pridelk pa zmiram tisti ostane, ker še zmiram večidel zemljo tako obdeluje kakor se je od očeta in deda naučil. Slovenc se pri obdelovanju zemlje še zmiram stare šege derži, pri obleki se pa po novih modah suče. Naši dedi so nosili sukne domačiga pridelka; ovca in oven dala sta mu vovno, ktero so žene — hčeri in dekle po zimi predle; predilo je sam pridelal, imel je hlače pertene. Če si je ravno klobuk kupiti moral, pa ta klobuk je dva roda preterpel; v delavnikih hodil je v brezovih coklah, ko je pa o božiču živino zaklal, dal je kožo v stroj, da je imel za nedelo usnjate čevle. Bila je pri ženitvah nar imenitnejša jed pšenata kaša in štrukel; ni on poznal ne kofeta ne punša, ruma ne kakega drugega gruma . . . Tako je bilo nekedaj . . . Ozrimo se na sadašnji čas. Nima sadaj Slovenc razun srajce in včasi hlač ne ene niti domačega pridelka na životu. Vprašajmo da zakaj ne? — Odgovoril bo, da mu obleka drajše hodi, če si jo doma pripravi, kakor če jo kupi. — Zna to resnica biti, alj kako dolgo pa terpijo te pisane cunje? V gojzd se ne sme ž njimi prikazati.«9 Ako je bila nova doba tako zgolj na zunaj po tuje polosala že kmečkega možakarja in fanta, pa je podobno lišpanje in krišpanje na kmečki ženi in deklici kar naravnost kričalo. Modno strast kmečkega ženstva je prav drastično opisal v «Novicah» 1852 neki J. D. v svojem «Dopisu starih slovenskih mater iz uniga sveta svojim sedanjim unukinam», kjer si bral naslednje stavke: «Kmečka h č i . . . nosi po troje in še več kikelj, pošterkanih, da je kakor mravlja, zgoraj tanjka, spodej široka! 9 Slovenija z dne 24. aprila 1849, str. 129. S tibetam in peruvjenam čevljarska spačena hči kopita in šila pridniga očeta zakriva! Lejte jo, kak se kaže in ponuja po mestu kerčmarjeva hči, vsa v svili in zlatu — cl6 rokovice žlahne gospode na rokah! Merino in drage svilne rute obeša po sebi že kravarica, in tako zaslužek celiga leta za eno obleko potrosi! Roka, za vile in grablje vstvarjena, dragi svilnati dežnik čez težko zlato avbo, ali čez tenjko s širocimi krajci obšito pečo razpenja! Ako bo vse tako naprej šlo, kmalo bo tako delječ prišlo, da bo kravarica v rokavicah molzla in pastarica v svilnatih nogavicah za kravami letala.»10 Gmotno blagostanje slovenskega kmeta iz davčno še neurejenih prvih reakcijskih let se je pri razpaslem pijančevanju in potratnosti v hrani in obleki kmalu razpršilo. Neprestane vojne, ki so jemale najboljše delovne moči v vojake, so puščale za sabo slabše obdelano polje in nalezljive bolezni, zlasti kolero. Nad polji, že tako nezadostno obdelanimi, so se povrhu začele znašati še uime: toča in povodnji; prišla je vrsta skrajno slabih letin, ruska žitnica pa se je leta 1854. zaradi ruskih vojn ob Dolenji Donavi in na Krimu zaprla: pritisnila je lakota in njena verna družica kolera. Suša in toča sta n. pr. leta 1849. povzročili, da je v prihodnjem letu gladovala vsa Istra. Tri mesece ni padla ni kaplja dežja. Po pet in šest ur daleč so morali ljudje hoditi po vodo. «Za Istrane ni ne veseliga dneva, ne vesele ure več; ni se slišalo petja na polju ne v vinogradu; slišale so se povsod le mile besede: ,to zimo bodemo morali glada umreti'.» Po trikrat na dan so istrski kmetje v oni zimi kuhali repo ali jo otrokom kar surovo dajali, kakor je poročal Mihael Debelak v «Ljubljanskem časniku» z dne 5. julija 1850, str. l i l . 1 1 Slabo je obrodilo tudi leto 1850. Abiturient Janez Trdina je poročal v septembru tega leta (preden je odšel študirat na Dunaj) «Ljubljanskemu časniku» iz svojega rodnega Mengeša, da je obrodila po Gorenjskem 10 Novice z dne 6. novembra 1852, str. 355. 11 Prim. tudi Dobrilov poziv za milodare v «Jadranskem Slavjanu » 1850, str. 92. letina pod ničlo. Zaradi tega so jele razsajati razne bolezni, kakor griža (kolera), vročinska bolezen itd.12 Dne 10. in 27. julija in 15. septembra 1851 je po Metliškem in Črnomeljskem tako toča divjala, «de je žita skorej popolnoma pokončala, sočivje v rasti ustavila in na tertah ne samo grojzdje popolnoma pobila, ampak tudi terte tako poškodovala, da več let roditi ne bojo mogle», kakor je naznanjal deželni predsednik Chorinsky v svojem proglasu, ki je izšel tudi v «Novicah».13 Vrhu tega je že od leta 1849. dalje pustošila po vsem Slovenskem neka nova bolezen (kuga) glavni kmečki sadež krompir, ki je rodil drobne gomoljčke, podvržene nagli gnjlobi. S Planine nad Črnomljem je tožil župnik Jurij Kobe: «Lakota nam grob kopa, in mi se bomo gotovo vanj zgrudili, ako nam vlada ne pomaga! Kako da ne? Od kar nam je krumpir slovo dal, smo se tako zadolžili, kruha si kupivši, da se mnogim nič več ne zaupa; naše sosede okoli je ta uima, ako lih ne v tej meri ko nas, vender hudo zadela; drugi kraji pa imajo tudi svoje reve in sirote.»14 V februarju 1852 je tožil neki noviški dopisnik s kočevskih hribov: «Večina ljudi je že v hudi stiski, in kaj še ne bo, preden novina dojde! č e pa letošnja letina fali, bodo ljudje glada merli. Grozno me je ganilo, ko sem uni dan zvedil, de, ko je neka gospodinja svinjem v korito jedi natresla, se je neka grozno lačna ženska oseba tiho prikradla, vratica odperla in naglo po svinskim jedilu hlastala in v se metala. Presušeno repno perje kuhano je s svinjami vred jedla! V nekterih hišah nič več druziga ne premorejo, kakor še kaj maliga kisle repe ali pak kak koren. Ko to pojedo, bodo gabali. Nekteri so že od strada v glavi zabutli. Koruna je bilo čisto malo, pa še to drobiž in je tudi pognjil. Ko spomlad pride, ne bodo ljudje semena več prihranili, ne od koruna ne žita. Dnarjev ni; zadolženi so ljudje, de je groza; upati noče 12 Ljubljanski časnik z dne 17. septembra 1850, str. 194. 13 Novice z dne 26. novembra 1851, str. 241. 14 Novice z dne 3. decembra 1851, str. 250. nihče nič več. Dragoletniki, ki še kaj imajo, sebe gledajo; kaj nek bo, kadar spomlad pride?!»1 5 V prihodnjem letu 1853. je uničila letino suša, v zimi na riaslednje leto je pod snegom hudo trpela ozimina. Leta 1854. je bil glad zlasti na Dolenjskem popoln. Že navedeni dopisnik s kočevskih hribov je poročal «Novicam»: «Lakota je tu že tako velika, da siromašnejši po ternju glogove hruščice berejo; kruh in žganci so iz take moke rudeči. Čez mnoge druge nadloge pa nas stiska še velika dragina, da se letaš daje za mernik žita, kar se je lani za vagan. Teh uzrokov nasledki so: da se na jate meršave in bolehne podobe ko strašila vlačijo od hiše do hiše, od vasi do vasi v bogaime proseče; toda kdo hoče dati, kadar nas vse enaka tlači usoda!»1 6 Dopisnik «Novic» iz kočevskega Koprivnika je poročal: « V treh vaseh tukajšne fare dobro vem, da iz med vseh hiš je grozno malo, ki imajo še potrebni živež, drugi pa nič druzega, ko malo kisline, ktero brez soli in začimbe vsaki dan kuhajo in ko revni prešički jedo, da si lakot tolažijo. Neka mati mi je pred malo dnevi jokaje pripovedovala, da nje otroci s pečne klopi za glada na tla padajo. » 1 7 Ne mnogo bolje kakor na Dolenjskem je bilo tudi na Gorenjskem, zlasti v moravški fari, od koder je neki dopisnik poročal «Novicam», da «se jih veliko s praznimi žaklji poda po svetu, si kako pest žita za seme ali košček kruha za svoje gladne otročiče sprosit».16 Pa tudi slovenska Štajerska je leta 1854. stradala, kakor je nekdo poročal «Novicam» n. pr. iz Slovenske Bistrice: «Slaba se nam godi. Če nam milostljivi Bog tega leta posebno ne blagoslovi, bomo mogli lakote pomreti; dragina je že zdaj tako silna pri nas, da ubogi ljudje že zdaj nimajo kaj živeti. Pa tudi letos se nam slaba kaže, ako presilna suša kmalo ne jenja.»19 15 Novice z dne 14. februarja 1852, str. 51. 16 Novice z dne 18. februarja 1854, str. 56. 17 Novice z dne 4. marca 1854, str. 72. 18 Novice z dne 8. aprila 1854, str. 111. 18 Ibidem. Zaupanje v Boga je bila zmeraj najmočnejša in zadnja opora slovenskega kmeta v letih bede in stiske. Dobra je bila ta opora kot tolažba, ki ga je varovala obupa. A k napredovanju in samopomoči ni navajala. V tem pogledu je naš kmet pogosto čisto pozabljal na svoj pregovor: «Pomagaj si sam in Bog ti pomore!» In ni bil kak brezbožen laik, marveč duhovnik Jurij Kobe, ki je tožil v «Novicah»: «Da mi Slovani radi molimo, se vidi iz groznega števila molitnih bukvic, kterih imamo gotovo več ko Francozi; pa nam se je treba tudi kmetijskih lotiti, in jih pridno prebirati, da se ozir vsakdanjega kruha kaj zbrihtamo: zakaj kakor želimo po smerti srečni postati, tako si moramo tudi na tem svetu, kar se da, telesno življenje ugodno storiti.»20 Iz lakote so se razvile razne bolezni, na primer na Kočevskem, kjer je glad trajal najdalje, legar. Kmečke hiše so se napolnile z bolniki. «Polje in nogradi so tem revam neobdelani zaostali . . . Misli si, dragi bravec! 4 ali 5 bolnikov pod eno streho, zraven pa nobenega zernica žita v predalu, nobenega praha moke v ladici, nobenega zerna soli v bukari, nobene žlice zabele v čubru — pa ti ni treba dalej malati siroščine», je poročal Jurij Kobe «Novicam».2 1 Že leta 1849. je iz Italije, Trsta in z Dunaja grozila kolera tudi Ljubljani. Prinašali so jo vojaki. Ker se je bila pokazala najprej slučajno v delu mesta, ki je ležal na južni strani Gradu, so bistri Ljubljančani potuhtali, «de je zrak v svetiga Jakoba fari te bolezni kriv».2 2 Skoraj nato pa je preskočila tudi na Poljane. Leta 1855. je okužila kolera vso Avstrijo in zlasti vse sestradane slovenske pokrajine. Do dne 15. novembra je v tem letu pobrala samo na Primorskem 13.123, na Kranjskem pa 5748 ljudi.23 Spričo te bolezni je umrl tudi na Dunaju mladi nadebudni slovenski pesnik Jeriša. 20 Novice z dne 3. marca 1852, str. 70. 21 Novice z dne 24. maja 1854, str. 163. 22 Pravi Slovenec z dne 22. oktobra 1849, str. 263. 23 Novice z dne 5. decembra 1855, str. 388. Ob priliki kolere se je pokazalo še nekaj, in sicer duševna slabost in zaostalost takratnega slovenskega kmeta: babjevernost in vraiavost. Repatica, ki se je prikazala v letih 1853. in 1854., ga je strašila in plašila: «Repata zvezda se nam spet prikazuje; vidimo jo pri nas še bolj kakor lani. Kaj pa pomeni? Govorijo ljudje veliko od nje in vsake baže kvantajo», je poročal «Novicam» korespondent s Štajerskega in se podpisal s šiframa M. R . 2 4 Nekdo iz loške doline pa jim je pisal: «Da kolera v vas ne pride, so v nekterih vaseh naše doline o zadnji koleri ženske okoli vasi orale, — ene so vlekle, druge drev6 zadej deržale, in tako trikrat okoli vasi šle in — zatirale bolezen. Tudi so kurili s takim ognjem, ki so ga vnetili, da so eno poleno ob drugo dergnili. Čez tak mali ogenj, ki so ga bili napravili zunej vasi, je vsaki, kteri je želel kolere obvarovan biti, trikrat skočil. Al kolera se ni dala zaorati in je prijemala tudi take, ki so čez ogenj skakali. » 2 5 Dne 4. avgusta 1855 so «Novice» prinesle dopis nekega Mošusa iz Postojne, ki je razkladal, kako težavno stališče je imel med to boleznijo na deželi zdravnik: «Kamor pride, sto vraž, sto misel, sto zdravil! Vsaka baba se vtikuje v ozdravljanje, vsak hvali drugo robo, eden to tinkturo, drugi to, in vsaka je bolja! . . . Koliko ima zdravnik . . . opraviti, preden dopove pamet in premaga modrijane in mojstre-skaze, vraže in dobičkarijo, ki stoterno glavo moli iz tistih tinktur in špecifikacij.» Sploh je takratni slovenski kmet tičal še do vratu v vražah, tudi njegova vernost je bila do dobre polovice zgolj vraža. Na binkoštno soboto 7. junija 1851 je neko devetletno dete, Brložnikova Jerčka, s pohorske Pake, ko je paslo ob gozdu ovce, menilo, da je videlo v razsohi dvovršičaste smreke Mater božjo. Takoj se je pričelo romanje k tej smreki. «Od te dobe potujejo cele množine po stermi gori k čudni prikazni, kleče molijo, svete pesmi pevajo, in se v smreko zamaknejo, pričakovaje, dokler se 24 Novice z dne 8. aprila 1854, str. 111. 25 Novice z dne 9. decembra 1854, str. 392. jim bo podoba prisvetila.»26 Neki «noviški» dopisnik je stvar na kraju prav tam preiskal in dognal sleparijo kmeta Brložnika, ki je z vbodljaji v smolnato smreko čaral na lubje nekaj, kar je bilo podobno Marijini podobi in obdano od smolnatih kapljic, lesketajočih se v soncu. Neki orožnik je smreko posekal in sam škof Slomšek je moral ljudem iz glav izbijati to romanje. A ljudstvo je zagnalo glas, da se je orožniku desna roka posušila, da je neki vitanjski duhovnik, ki v prikazen ni verjel, oslepel, škof pa zbolel in šele ozdravel, ko je preoblečen v kmeta romal k tej smreki.27 Naposled je Slomšek napravil babjeverstvu konec s tem, da je zapretil s cerkvenim izobčenjem vsem tistim, ki bi kljub njegovi prepovedi vabili ali sami hodili na to sleparsko božjo pot.28 A ne samo k takim dozdevnim svetinjam, tudi k versko bolnim osebam je takratni slovenski kmet romal s posebno vnemo svoje globoke vraževerne duše. Posebnost te vrste so bile v teh zbeganih časih tako zvane krvotočnice, to se pravi ženske, ki so se zamikale in kri potile. A medtem ko je n. pr. neka nemška zamaknjenka v Salzburgu v takem stanju bledla o politiki in vzklikala: «Das Vaterland muss grosser sein»,29 se je imela najglasovitejša tedanja slovenska zamaknjenka, 161etna Alenčka z Gore nad Sodražico, za prvo oznanovalko božje besede, za občevalko z Bogom in angeli, ki so ji po njeni besedi nosili vsak dan sv. obhajilo. Od blizu in daleč, s Kranjskega, pa tudi iz sosednih dežel je ljudstvo vrelo na samotno Goro, zemljo namakat s solzami, in to kljub temu, da so se «Novice» odločno postavile po robu tej «malikovalski komediji«.30 26 Novice z dne 9. junija 1851, str. 140. 27 Novice z dne 6. marca 1852, str. 75. 28 Novice z dne 10. julija 1852, str. 215. 29 Prim. «Novice« z dne 1. oktobra 1851, str. 204. 30 Novice z dne 24. septembra in 1. oktobra 1851, str. 196 in 205. Prim. istotam str. 213 in 255. Dne 28. julija 1851 je bil sončni mrk, ki so ga v naših deželah precej popolno in razločno videli. «Človek bi ne verjel, kaj so vražni ljudje vse bledli od solnčnega mraka, ko bi ne bil sam na svoja ušesa tacih kvant slišal», pripoveduje dr. Bleiweis v «Novicah». «Ko je v saboto proti večeru v Ljubljani hud vihar postal, ki je proti Savi in na Gorenski strani kozolce podiral, strehe odkrival, močne hraste razrušil in veliko, veliko škodo napravil, so rekli, da je lintvern v tem hudim viharju letel čez te kraje, ki se bojo v pondeljk v potresu pogreznili, in zares — nevedni ljudje so bili v groznem strahu! Vse pa je mirno prešlo; solnčni mrak je bil ravno v tistem času in tolikšen, kolikoršen je bil napovedan in tudi v Novicah popisan. Ker pa so nekteri ponočne tame pričakovali in vsih tistih prekucij ni bilo, ki so jih stare babe in vražni ljudje prerokovali, se je slišalo od več strani zabavljati zoper premajhni mrak; kar je očiten dokaz, da nekterim ljudem nikdar dovelj tame na svetu ni.»31 Vobče se mora reči, da je bil slovenski kmet od nekdaj nagnjen k temu, da je primešaval k svoji priznani pobožnosti in k svojemu izrazitemu verskemu čustvu obilo vraž. Slovenska reformacija, ki je odločno nastopila zoper to slabost našega naroda, je bila prekratkotrajna, da bi jo bila mogla gmotno izkoreniniti. Razne pietistične struje katoliške reakcije, ki so se pojavile po reformaciji, so to slabo stran v našem kmetu še pospeševale. Zoper njo sta nastopila ob prelomu XVIII. in v začetku XIX. stoletja jožefinizem in janzenizem, ki pa nista znala ogreti ljudske duše; prvi zaradi svojega uradnega formalizma in suhega racionalizma, drugi zaradi svoje mrke notranje zaprtosti in moralistične rigoroznosti. Ljudstvo je vrelo prej ko slej k frančiškanom, zastopnikom družabne in ceremonialne pobožnosti, ki se je udejstvovala zlasti v raznih bratovščinah. To versko smer je po Slovenskem najbolj razširil učenec dunajskega ljudskega apostola Hofbauerja, Friderik Baraga, ne toliko s svojim kratkotrajnim kapla- 31 Novice z dne 30. julija 1851, str. 158. novanjem po Kranjskem, od koder je moral kmalu pobegniti pred svojimi janzenističnimi preganjalci v Ameriko, kolikor bolj s svojimi molitveniki, na primer z «Dušno pašo». Njegovo tozadevno delovanje je poklicalo v življenje vse polno verskih bratovščin, in sicer ne le takšnih, kakršni sta bili njegovi versko menda brezhibni bratovščini «srca Jezusovega« in «kronaric Matere božje»,3 2 ampak posredno še takih, kakor je bila n. pr. «tercijalska bratovščina černih molitvenih bukev», o kateri pišejo «Novice» (leta 1851. stran 193), da se zlasti po «slovenskem Štajerskim mende v škodo pravi pobožnosti, kakor ljulika med pšenico, preveč razširja«. Družabnica te bratovščine je bila n. pr. Marija Veber iz Rogosnice pri Ptuju, ki je umorila svojega nezakonskega novorojenčka. «Bivši v drugim stanu«, pišejo «Novice», «je večkrat pri spovedi bila, ali hudič, kakor je rekla, ji je vedno branil, se greha nečistosti spovedati, in je terjal otroka samiga od nje; vedno se ji je zdelo, de jo derhal peklenskih duhov, kač in strahov obdaja in jo sili, naj otroka umori!« Zoper to ljudsko slabost bi se bila mogla najuspešneje boriti šola in poljudna, bolj realijam posvečena literatura. A poslednja je bila v predmarčnem času takšna, kakor jo je točno označil leta 1849. Franc Malavašič v svojem «Pravem Slovencu« z besedami: «Bukve — malo jih izjemem in te v čast in hvalo krajnske kmetijske družbe — so . . . molitne bukvice in druziga nič, in če niso ravno molitne bukvice, kterih je vsakimu pravimu kristjanu treba — so pa podpornice vraž, černe bukve v nar obširnišem pomenu besede; dela poželjivosti obogateti v neprid in škodo narodne omike.«33 Kar se tiče razmerja naših tedanjih kmetov do šole, je sicer Bleiweis včasih poročal v «Novicah», da kmetje radi pošiljajo svoje otroke v mestne šole,34 (šlo je tu 32 Prim. ZMS, IX, str. 12. 33 Pravi Slovenec z dne 19. februarja 1849, str. 39. 34 Novice z dne 31. oktobra 1849, str. 194. seveda za imovitejše in inteligentnejše kmete), a še večkrat so morale «Novice» z žalostjo pisati v «črne bukve» cele fare na deželi, ki so se v prvih 50ih letih upirale uvedbi podeželskih osnovnih šol. Tako se je na primer pisalo «Novicam» iz Škocijana na Dolenjskem, da so se tam kmetje «zoper šolsko napravo in potrebo šole uprli. Rekli so: da kdor hoče svojega otroka v šolo dati, naj ga da v mesto; tisti so malokdej prida, ki so v šole hodili; na kmetih ni treba šol»3 5 itd. Velika ovira izobrazbe slovenskega kmeta je tičala zlasti v njegovem naravnost sovražnem odnosu do gosposko oblečenega in potem tudi omikanega človeka, ki je izvirala iz dolgotrajne dobe, ko je po pravici videl kmet v vsakem bolje oblečenem človeku valpta ali odrejenega mu biriča. S «škricem» ni hotel naš kmet stopiti v nobeno razmerje, razen v takšno, v katerem mu je dal lahko čutiti surovo pest. Dr. Bleiweis se je «s ponovnimi rodoljubnimi klici» boril zoper to globoko ukoreninjeno slabost naših kmetov, tako n. pr. leta 1849., ko so kmečki fantje «na Šmarni Gori dva Ljubljančana s kamnjem metali in jih z navadno zabavljivo besedo ,škric' zmerjati začeli, akoravno sta mirno svojo pot šla in jim ne ene Žale besede dala. To nam tedej očitno kaže,» piše dr. Bleiweis, «de s keršanskim naukom . . . in molitvinimi bukvami . . . vender še ni vse opravljeno, dobriga in priljudniga človeka storiti in ga omikati. Še nekaj druziga nam je neizrečeno potreba, brez kteriga nikdar naš narod ne bo potrebne stopnje v omiki dosegel — in to so šole, šole, dobre šole.»36 Pri tem in takem kulturnem stanju takratnega slovenskega kmeta je umevno, da je bil naš seljak v javnih in državnih rečeh docela neizveden. Posledica tega je bila, da je bil naš narodič v svoji masi do velepomembnih prevratov te dobe apatičen. Dne 15. avgusta 1848 je govoril dr. Kočevar na enem prvih javnih zborov slo- 36 Novice z dne 20. avgusta 1851, str. 175. 36 Novice z dne 26. septembra 1849, str. 170. venskih kmetov v Poljčanah. Kakor piše Oroslav Caf, ki se je tega zbora udeležil, prijatelju Jožefu Muršcu, je dr. Kočevar «dobro govoril ino posebno iskal domorodni duh v ljudeh buditi, kar mu pak ni steklo, ker je ljudstvo ropotalo le zavoljo davkov, desetine ino desetega peneza ».3 7 Kako so kmetje volili ob prvih volitvah v državni zbor, poroča dr. Bleiweis: «Njih volitve . . . so očitno pokazale, de jim je potrebne višji razsodbe manjkalo, zakaj volili so . . . veči del take poslance, ki clo nobeniga zapopadka od tega nimajo, od kogar se v vstavnim zboru govori.»38 Ko se je leta 1850. uvajala Stadionova občinska avtonomija in je bilo treba voliti župane in občinske svetovalce, je poročal abiturient Janez Trdina «Ljubljanskemu časniku» iz Mengeša: «Nekteri ljudje menijo, de bodo županje kmetam v neizrečeno težavo . . . Kmet ne bo hotel sokmetu pokoren in podložen biti.»3 9 Ves pouk razboritejših domačih mož pogosto ni nič izdal. V septembru 1850 so romali slovenski kmetje s spodnjega Dolenjskega in Štajerskega v Zagreb k banu Jelačiču, vprašat ga za svet, ali naj volijo župane ali ne. Rekli so mu, da njemu zaupajo, ker je izvoljen od Hrvatov in ker je cesarjev prijatelj. Ban jim je svetoval, da naj le volijo. 40 Naj so se slovenski listi z «Novicami» na čelu še tako trudili, da bi razložili kmetom zemljiško odvezo, kmetje jim niso verjeli, rajši so pošiljali na Dunaj razne sleparje «cesarja vprašat» ali pa so hodili kar sami na Dunaj — «trape lovit», kakor je poročal z Dunaja «Novicam» Ivan Navratil.41 Če je bil kmet tako težko dostopen in tako malo dovzeten celo za stvari, ki so se tikale njegovega gmotnega stanja ter so se mu podajale in razlagale s pomočjo 37 ZMS, VII, str. 29. 38 Novice z dne 6. decembra 1848, str. 49. 39 Ljubljanski časnik z dne 6. avgusta 1850, str. 157. 40 Ljubljanski časnik z dne 17. septembra 1850, str. 194. 41 Novice z dne 2. aprila 1851, str. 65. 7 97 tiska, je umevno, da je mogel tem manj šteti vsaj kot pasiven konsument pri razvoju slovenske leposlovne literature. Samo o umetni pesmi, ki jo je prepeval narodno vzbujeni, navdušeni mladi inteligenčni naraščaj in jo prinašal tudi na deželo, se o priliki pripominja, da se je je oprijemal tudi kmet. «Ljubljanski časnik» z dne 23. julija 1850 poroča o dveh rečeh, ki so takrat prišle nenadoma, «tako de ni nihče vedil, kako in odkod, namreč kolera in narodni duh», in pristavlja, da kmečki fantje po deželi ne pojejo več kvant, ampak Prešernove in Tomanove pesmi, izmed Prešernovih zlasti pogosto «Mornarja» in «Pesem od železne ceste». Delavstvo je v slovenskih deželah v sredini minulega stoletja po številu že precej narastlo glede na položaj Slovenije, ki se je kot neagrarna pokrajina že v tej dobi začela ukvarjati z obrtjo in industrijo. Sredi 50ih let je bilo samo na Kranjskem v obratu kakih sto industrijskih podjetij, ki so jih po tedanjih pojmih imeli za tovarne. Med največje tedanje fabrike na našem ozemlju so spadale železarne, ki jih je bilo takrat približno sedemnajst. Izmed njih je železarna na gorenjskem Javorniku zaposlovala okoli 500 delavcev, v Bistrici in na Fužinah okrog 420, Auerspergovi obrati v Dvoru in Zagradcu pri Žužemberku okrog 800, žebljarne v Kropi okoli 600. Živahno so že v teh časih obratovali razni rudniki, n. pr. idrijski za živo srebro, v katerem je delalo stalno kakih 700 rudarjev, svinčeni rudnik v Knapovžah pri Sori s kakimi 200 delavci; eksploatirati so začeli v tem času premogovnike v Zagorju, Trbovljah in Hrastniku. Ljubljana sama, ki je štela v teh letih nekaj nad 20.000 prebivalcev, je imela že kakih trinajst večjih in manjših tovarn, izmed katerih so bile največje predilnica (s 335 delavci), cukrarna na Poljanah, ki je bila ustanovljena 1828, a je 1858 pogorela (z 215 delavci), kemična tovarna (z 20 delavci) itd. V začetku 50ih let je bila ustanovljena velika papirnica v Vevčah, ki je takrat zaposlovala okrog 200 delavcev. Vrhu tega je bilo po deželi še več manjših obratov industrijskega značaja, usnjarn, tkalnic, opekarn, oljarn, velikih žag in pivovarn. Tudi razne panoge domače obrti so preživljale na tisoče ljudi: cvelo je sitarstvo v Stražišču in okolici, suknjarstvo, platnarsvo in glavničarstvo v Škofji Loki, lončarstvo v kamniškem in suha roba v ribniškem okraju itd.42 Naše tedanje delavstvo, zaposleno v teh in takih obratih, je delalo na dan po 12 do 16 ur in dobivalo za svoje delo sorazmerno nizke mezde (idrijski rudarji od 16 do 53 krajcarjev na dan). Vrhu tega so bila živila draga, ker se je največji del poljedelskih produktov moral uvažati v neagrarno deželo. Tako je stala n. pr. tovornina za mernik pšenice iz Šiške v Ljubljano 24 do 54 kr. Razen tega o socialnem varstvu delavcev, zaposlenih v obratih, nevarnih za življenje, v katerih so morali trdo delati, ni bilo še niti govora. Kljub tem in takim razmeram takratno naše delavstvo še ni skupno nastopalo z nikakimi zahtevami socialnega značaja, deloma zategadelj, ker je živelo zlasti v rokodelskih obratih še docela v patriarhalnem razmerju do mojstrov, ukoreninjenem v tradicijah nekdanjih cehov, a deloma zategadelj, ker se v delavstvu še ni bil vzbudil duh organizacije. Duh časa je bil takšen, da je vzbudil šele meščanstvo, ki je takrat zahtevalo svoje mesto na soncu poleg plemstva in visoke duhovščine, medtem ko je delavec še čakal, da udari njegova ura, ki je res udarila proti koncu 60ih let, ko je bilo meščanstvo v obnovljeni ustavi že zavojevalo svoja prava in zavzelo dominantno postojanko v državi. Kakor pripoveduje zgodovinar te dobe, je bil Ljubljančanom prinesel prvo vest o dunajski marčni revoluciji neki dunajski potnik, ki je prišel 16. marca v Ljubljano. Prebivalci so zvečer mesto razsvetlili. «Ljubljanski proletarijat je pa po svoje praznoval veseli dan: po mraku so napali prodaj alnico ,Mally & Hahn', sneli podobo kneza Metternicha, razbili jo in vrgli v Ljubljanico. Župan 42 Prim. Fr. Erjavec, Pregled zgodovine socialističnega gibanja med Slovenci. Socialna misel, 1926. Str. 231 do 233. Fischer je bil nepriljubljen; zvečer napade druhal njegovo stanovanje, razbije mu okna, njega samega pa ne najde doma, ker je bil šel v gledišče; drli so proti gledišču, a Fischer jo je srečno upihal na Vrhniko še tistega večera. Zdaj, že pozno po noči, napade ta druhal mitnice in jih razdene; mitničarji so morali pobegniti. To razbijanje in rovanje po mestu je trajalo do treh zjutraj; udeležili so se ga ,smrkovci in odrasli divjaki', katere je končno razpodilo vojaštvo!» (Apih, o. c., str. 49.) Ta nastop ljubljanskih nižjih slojev jasno priča, da naš proletariat v tej pomembni dobi še ni bil zrel za nikakršne socialne zahteve, kakor je bil n. pr. dunajski, ki je meščanstvu sicer krepko, a dostojno pomagal pri revoluciji; naš proletariat se je dal voditi samo nizkim instinktom. V tem času, ko je delavec še molčal, se je začel razmahovati obrtniški in industrijski stan tudi v naših deželah, toda spočetka še na takšen način, da od tega razmaha še ni mogla pričakovati koristi slovenska kultura, ker so v tem stanu imeli prvo besedo tujci. Najugodnejša tla za razvoj industrije in obrti tvorijo mesta. A Slovan že po svoji naravi od davnine ni bil mestni človek. Kakor Poljaki so bili tudi ostali Slovani najrajši poljanci; mesta pa so jim najčešče ustanavljali, gradili in obljudovali tujci, Nemci in Židje, ki so se tu ukvarjali z obrtjo in trgovino. Kasneje je sicer tudi Slovan začel pritiskati v mesta svojega ozemlja in jim v močnih pritokih dajati slovansko lice. Ako ta pritok ni bil dovolj silen in narodna kultura še ni bila zadostno razvita (kakor n. pr. na Slovenskem), je samo nižje mestno prebivalstvo ohranilo značaj podeželskega ljudstva, vrhnji sloj pa je pri nas bil nemški. Ako se je slovenski obrtnik ali trgovec po svoji sposobnosti in pridobitnosti socialno dvignil v višji meščanski sloj, je obenem tonil v tujstvu, tako da ni bil po svojem mišljenju nič drugačen od meščana tujca, ki se je neprestano priseljeval v naša mesta, zaposloval Slovenca kot rokodelca, posla in sploh delavca in izrabljal njegovo prirojeno sposobnost. Sodobnik teh časov, slovenski pisatelj Fr. Malavašič, nam je zabeležil zgovoren opis tega stanja našega človeka te dobe. V tem opisu izhaja od trditve, «de ima menda malokteri narod toliko samoukov pokazati, kakor slovenski; samoukov, ki ne znajo ne brati in ne pisati, in se vunder dostikrat mož ne vstrašijo, kterim akademije in učeliša niso mogle bistroumnosti tajiti. Oporekel mi bo» — piše Malavašič — «marsikdo, de se za svoj narod preveč vlečem. Zna biti; vprašam pa koliko jih imamo v mestih, ki so od nekadaj sedeži umetnosti in obertnosti imenovane, — koliko jih imamo v mestih umetnikov in obertnikov, ki spoznajo, čigav kruh jejo in so hvaležni za ta kruh? Raro nantes in gurgite vasto pravi Latinec; Slovenec pa reče: na perste bi jih lahko štel. Ptujci so imeli od nekadaj posebno pravico se v mestih naseliti; rokodelstva in sploh mojstrištva so v rokah ptujcov bile in so še dan današnji; učencov so iskali iz svojih krajev, izučili so se in po odmertji tega in uniga so učenci mojstrištvo nastopili in tako ravnali kakor njih sprednjiki, Slovenci pa so bili njih — hlapci. Prišel je kupec, prišel je krajač, čevljar, zidar — kar je bil on, je ostal tudi njegov učenec — ptuj našimu narodu. In če je kdo s svojo pridnostjo, s svojo glavo mojstrištvo dosegel, je bil med druzimi, kakor kaplica v vedru — nepoznan, nespoznan, zaničevan, preganjan. Zakaj? Slovenec je bil neumen, len in Bog ve, kaj še. De so bili Slovenci večdel tudi sami tega krivi, ni treba dokazovati. Pa posameznim so se že tudi oči odperle. Govoril sim te dni z nekim poštenim možem, ki je zidar, in kaj mi je ta rekel? ,Upam si', je djal, ,tako poslopje s svojimi Slovenci speljati, kakoršno pride Laham izpod rok.' Kakor nevern Tomaš mu rečem, de to ni mogoče. Pa odgovori mi: ,Pokazali smo, de zamoremo, ako nam je priložnost dana (naštel je tukaj dela, ki so tako lično, in verh tega tudi terdnejši, kakor od ptujcov izdelane); pa kaj hočemo začeti? Kam pokličejo Sloyence? Kadar se komu v mestu kaj podre, pokliče ptujca, de olišpa, kar je Slovenec zdelal; olišpanje pa razpade po pervi nezgodi — in če ni druziga, je Slovenec dober, de zakerpa, kar je ptujc na pol izdelaniga pustil. Ptuj mojster vzame slovenske učence, de bi se izurili, in v čem se izurijo? Dve, tri leta se uči, kamnje, pesek, molter nositi je njegovo opravilo, kar pa pravo umetnost utiče, jo pripusti ljudem, kterim pusti, se pritepsti, od kodar mu je ljubo. In tako ostane učenec do groba, ptuja umetnost pa slavi po deželi!'«43 Pritok tujih rokodelcev v deželo je pospeševala tudi okoliščina, da se je naš domači moški človeški material uporabljal v tedanjih vojnih časih na raznih bojiščih kot «kanonenfuter». Naše pokrajine so preplavili tuji «vandrovci», o katerih pravi poročilo kranjske trgovske in obrtniške zbornice iz leta 1852., da se pogosto «brez namena in imetja po svetu klatijo, in jim ni mar za delo». To poročilo odkriva vobče zanimiv pogled v stanje takratne materialne kulture na Kranjskem kot osrednji slovenski pokrajini. Glede teh potujočih tujih rokodelcev pristavljajo gospodje jako značilno, naj se ne bi preostro ravnalo s takšnimi izmed njih, ki morejo z izpričevali dokazati, «da so za rabo pri delu in da le po krajih popotvajo, kjer jim je potreba, ker zvedeni obertniki iz zunajnih dežel, ki so imeli mnogo priložnost se v rokodelstvu mnogo izuriti, so k povzdigi domače obertnije zlo zlo koristni, zlasti takrat, kadar je treba tako reč lepo, lično in po novim okusu izdelati, — ktera ročnost se pri mnogoterih domačih delavcih še zlo zlo pogreša». — Človek bi mislil, da bi bila takrat trgovska in obrtniška zbornica bolje storila, če bi bila priporočala trgovinskemu ministrstvu namesto takih «vandrovcev» kot učiteljev rajši ustanovitev kake obrtne šole za naše kraje. Pa ne! Povzpela se je samo tako visoko, da je prosila vlado za ustanovitev nižje realke v Ljubljani. Malce večji rokodelski centri so bili takrat na Kranjskem sploh samo trije: Ljubljana, Tržič in Kranj, «vse druge male mestica dežele se morajo v tem obziru v versto vasi prištevati«, pravi to poročilo.44 43 Pravi Slovenec z dne 26. marca 1849, str. 62. 44 Priloga «Novic» z dne 8. septembra 1852. Za tovarniško industrijo so bile slovenske pokrajine, ki jih je prav takrat zvezala nova železnica med Dunajem in Trstom, kakor ustvarjene. Vzrok, zaradi katerega se to kaj važno gibalo materialne kulture ni takoj z dograjeno železnico razvilo v višji meri, odkriva tudi omenjeno poročilo kranjske trgovske in obrtniške zbornice: «Da zdaj nobena nova fabrika tukaj ne vstane, je vzrok pomanjkanje dnarne zaloge in visoki kupčijski obresti; gotovo pa je Ljubljana namenjena za več fabrik prihodnji čas.» Izmed tvornic na tedanjem Kranjskem navaja isto poročilo cukrarno v Ljubljani. Toda le-ta je izdelovala sladkor samo iz polfabrikata, iz surovega sladkorja, ki ga je morala uvažati le z visoko carino iz inozemstva; sladkorna pesa se na Slovenskem ni pridelovala. Nadalje sta v poročilu omenjeni v deželi še dve strojni in dve ročni papirnici. Dne 18. decembra 1851 je pričela obratovati pod imenom «Janezia» papirnica v Vevčah,45 ki je bila last štirih ljubljanskih meščanov: Terpinca, Zeschka, Galleta in Bischofa, izmed katerih pa se je samo prvi zavedal svoje slovenske narodnosti. Dne 4. avgusta 1851 je obžaloval v Kordeschevem graškem listu «Der Magnet» neki ljubljanski dopisnik, da je vsa kranjska industrijska podjetnost v rokah tujcev — Nemcev. Kakor smo že omenili pri opisu delavskega stanu, je imela Kranjska v tem času v industrijski stroki še predilnico v Ljubljani, oljarno za ogrščično olje, tvornici za vato, za vžigalice in za surogatno kavo, nekaj glažut po deželi, veliko Dietrichovo parno žago v Tržiču in plavž (topilnico) in tvornico za stroje kneza Auersperga v Dvoru pri Žužemberku. Vse te fabrike pa so delale v zelo omejenem obsegu, ker niso imele «dovoljne dnarne zaloge in dovolj zvedenih mož». Loško platnarstvo je začelo v tem času hirati, ker so prišli Ločani na nesrečno idejo, izdelovati platno iz beljene preje in še to mešati z bombaževino, ker so hoteli doseči finejšo kvaliteto. Te niso dosegli, pač pa so svoje nekdaj med našim ljudstvom 45 Novice z dne 24. decembra 1851, str. 266. in tudi v daljnih deželah tako zelo sloveče in trpežno hodnično platno spravili korenito ob dober glas, zlasti še iz tega vzroka, ker niso mogli konkurirati z izdelki ljubljanske predilnice in predilnice v Ajdovščini z njeno slovečo rdečo barvarno. V zvezi s slabo razvito industrijo je bilo tudi pomanjkljivo izrabljanje premogovnikov v Zagorju, Hrastniku in Trbovljah. Največ zagorskega premoga je porabila ondotna domača cinkarna in svinčarna, namreč 40.000 stotov na leto. Nekoliko manj se ga je pokurilo v Ljubljani ter porabilo za parnike na Savi, ki so vozili proti Sisku. 25.000 stotov ga je konsumirala ljubljanska sladkorna rafinerija, malenkost ljubljanska predilnica. To je bilo vse. Šentjanški premog so rabili samo tamkajšnji okoličani v kurilni, ne industrijski namen, kočevski edina tamkajšnja steklarna. Kot kurivo za kuhanje in ogrevanje je tedanja Ljubljana uporabljala še v obilni meri šoto z ljubljanskega Barja. Naše domače železo je začelo v tem času vedno bolj izgubljati ceno na zunanjih trgih, ker ga je spodrivalo koroško in štajersko, kvalitetno boljše in ceneje izdelano v tako zvanih «puddlinških pečeh», medtem ko so naše topilnice delale še s primitivnimi ovni. Švedsko jeklo je spodrivalo v Trstu slovenske jeklene izdelke, ki so bili izdelani s preveč primitivnimi sredstvi. Iz istega vzroka je pojemalo tudi kropensko žebljarstvo. Nekoliko bolje kakor obrt in industrija se je sredi prejšnjega stoletja razvila na Slovenskem trgovina, za katero so bile naše pokrajine med Alpami in Jadranom kakor ustvarjene. Za strokovno izobrazbo trgovskega naraščaja je skrbela leta 1854. v Ljubljani ustanovljena Malirova trgovinska šola, ki je bila sicer nemška, a je kljub temu privabljala zlasti sinove balkanskih trgovcev v Ljubljano. Trgovino je pospeševalo tudi čez vso monarhijo po centralizmu razširjeno enotno carinstvo, in njenemu razvoju je bila v prid nova železnica, čeprav so bile, posebno v začetku, njene tarife tako drage in visoke, da so se trgovci le počasi navajali na železniški prevoz in še dolgo rajši uporabljali voznike. Samo po cesti iz Trsta preko Ljubljane na Dunaj je šlo na leto nad dva milijona stotov blaga, iz Ljubljane v Celovec preko Ljubelja nad 30.000 stotov in po progi Sisek-Zidani most nad 100.000 stotov; razen tega so prevozili še po Savi iz Siska na Zidani most do 600.000 mernikov žita na leto.46 Zategadelj je cvela v Ljubljani dolga vrsta bogatih žitnih veletrgovin. Med strokovnimi šolami smo omenili Mahrovo trgovinsko šolo, ki je bila privatna. Kar se tiče strokovnega izobraževanja kmetov in deloma tudi obrtnikov, si je v tem pogledu prav tako brez državne pomoči pridobil v tem obdobju največ zaslug dr. Janez Bleiweis s svojimi «Novicami». Bolj kakor na kulturnem in še posebej literarnem torišču se je mož v teh strokah zavedal svoje naloge, za katero je imel več smisla in kateri je bil tudi bolj kos. Vestno je izpolnjeval program, ki ga je bil svojemu lističu načrtal in ga leta 1854. spretno formuliral v vabilu na naročbo «Novic» za leto 1855^4 z naslednjimi besedami: «Koliko važnost ima sedanji čas kmetijstvo po celem svetu, je dobro znano vsacemu, kdor oči ne zapira okoljšinam sedanjim, in čeravno časniki in bukve niso v stanu vstvarjati dobrih letin, so vendar v stanu veliko pripomoči k obilnišim pridelkom in boljšim izdelkom, ker razodevajo: kako se to in uno drugod godi in z večim pridom opravlja. Ne kmetovavec, ne obertnik, ne trgovec, ne kupec ne more sedanji čas polž biti v lupini, ampak iz lupine zlesti je treba vsacemu, da vidi: kaj in kako se godi drugod po svetu, in da si prilastuje vse to, kar bi utegnilo tudi njemu v prid biti. Železnice, ki se razprostirajo že po velikem delu sveta, so zdramile nekdanjo otrpnost; po njih se lahko prodajajo domači pridelki in izdelki, če so dobri, v ptuje dežele; po njih pa se vozi tudi ptuja roba v domačo deželo, in ta drami ljudstva, da je treba na noge stopiti in se poganjati za dobre pridelke in izdelke domače, da nas ne pr-ehite drugi. Treba je tedaj, da zvemo vse, kaj se drugod 48 Erjavec, 1. c., str. 252. o kmetijstvu in obertnijstvu godi, in ker so nam vseskozi naj bolji časniki pri roci, ne bojo prejemniki ,Novic' nobene tudi naj manjše pa važne ptuje skušnje v naših listih pogreševali — vsaka se jim bo povedala. Oziraje se po ptujih deželah ne bojo zanemarjale domačih skušinj, ampak naznanovale vse, kar se pri nas hvale vrednega počenja; pa pretresale tudi vse, kar je napačnega, da naj se opusti in z boljšim nadomestuje.»47 Trgovec, obrtnik in industrijec, torej z materialnimi dobrinami delujoči meščan, se pod tedanjim avstrijskim, četudi absolutističnim režimom, kakor rečeno, ni mogel ravno pritoževati — namreč v ostalih, zlasti nemških avstrijskih pokrajinah. Naš je bil že v gmotnem pogledu mnogo na slabšem, ker ga je tiščalo k tlom pomanjkanje kapitala in popolno odtezanje vsake vladne podpore. Vlada je namreč v svojih centralističnih težnjah osredotočevala vso materialno kulturo okrog centra. Nadalje je našemu pridobitnemu meščanstvu delala škodo in konkurenco tudi naplava tujstva, s katerim se je moralo asimilirati, če je hotelo kaj veljati, ne glede na to, da se je dejansko tudi z lahkoto asimiliralo, ker se ni izobraževalo po slovensko. Kot tako pa ni moglo kdo ve kaj pomeniti za razvoj slovenske kulture in literature. Meščanstvo, ki je v prihodnjih 60ih ustavnih letih prišlo do tolike veljave v avstrijskem javnem življenju s svojim ponosnim geslom: «kapital in inteligenca«, se je bilo pričelo razvijati že v gmotno ugodnih 50ih letih pri nas sicer manj mogočno kakor v nemških pokrajinah Avstrije, a še to, kolikor se ga je razvilo, se je storilo izven slovenskega kulturnega in literarnega gibanja. Na podporo tega meščanstva, ki je po večini tonilo v nemški atmosferi, ko se je gmotno, družabno in duševno dvignilo malce više, naša literatura ni mogla nič računati; to meščanstvo je bilo našemu narodnemu pokretu večidel celo sovražno ali do njega vsaj apatično. Lahko bi rekli, da germanizacija ni požrla toliko naših ljudi v pred- 47 Novice i dne 6. decembra 1854, str. 388. marcu, ker takrat naš živelj še ni v tolikšnih masah drvel v mesta, ampak je ostajal še v bolj primitivnih selških razmerah na deželi v naročju svojega plemena. Najhujše raznarodovanje se je pričelo po letu 1848. z razvojem mest. Zoper ta proces Slovenci do ustavnih 60ih let niso smeli črhniti besedice zaradi pritiska absolutistične cenzure. Šele v ustavni dobi so se začeli boriti zoper njega, kakor so pač vedeli in znali, in klicati domače meščanstvo v skromni slovenski kulturni hram, a reči moramo, da prav tja do 80ih Taaffejevih let z neznatnim uspehom. Izmed ostale inteligence, to je tistega njenega dela, ki ga je tvorilo duhovništvo, učiteljstvo in državno uradništvo, je n. pr. slovenski duhovnik ob revoluciji in prvo leto po prevratu gmotno precej trpel, ker so se kmetje spričo napačno razumevane svobode pogosto branili, dajati mu biro.48 V ostalem se mora sicer reči, da je v revolucijskem letu 1848. slovenski kmet splošno še precej poslušal svojo duhovščino, ki ga je po pričevanju Blei- •vveisovem svarila pred nepremišljenimi izgredi. Duhovnik Mirko Bratuša piše dne 22. aprila 1848 Stanku Vrazu s Črne gore pri Ptuju: «Mi smo jedini mešniki vezda, koji mir isderžimo i sreča za nas . . . da ludi zavupajo vu nas . . .» Izjeme so seveda bile na strani i kmetov i duhovnikov. Tako je n. pr. župnik Hašnik poročal v «Novice» z dne 11. oktobra 1848 na podlagi svojih skušenj naslednje: «Tudi duhovšini le malo kmetje vupajo, ker nekteri clo mislijo, de mašniki so od grajšakov podkupljeni, in kmetam nočejo resnice povedati.» A o štajerskih duhovnikih okrog Ptuja — pač samo nekaterih — piš^ njih stanovski tovariš dr. Muršec Ljudevitu Gaju 8. maja 1848: «Duhovniki se nečejo mešati, nego s posvetnoj gospodoj držiju.»49 Spodnještajersko slovensko prebujeno duhovščino, ki je zlasti na Ptujskem polju med kmeti nabirala podpise za «zedinjeno Slovenijo«, 48 Novice z dne 24. oktobra 1849, str. 187. 49 Original v zagrebški vseučiliški biblioteki. so tamkajšnji nemški graščaki, ponemčeni uradniki in krčmarji izkušali «počerniti gore ino dole», kakor sporoča Muršcu dne 27. maja 1848 Oroslav Caf: «Te preklete pare pravijo ljudstvu: ,Le ne poslušajte duhovnikov, ne podpišite se, deržite se raji Nemcev, zakaj ? duhovniki pre to delajo, da bi se ženili radi, da bi Vas Rusom ino krivi viri v pest spravili, če pak, ve, z Nemci deržite, ne boste imeli ne tlake opravljati, ne desetine, desetega peneza, kazni, veršnika, ne mešnikom meš, pogrebšine, pač štole plačevati.'«50 V času, ko se je pripravljal konkordat, in potem, ko je bil v veljavi, je prišla zopet tudi duhovščina do svoje stare veljave med ljudstvom, ki ji ni več kratilo bere in drugih dajatev. Zato pa je bil konkordat takšnega značaja, da je delal veliko razliko med višjo duhovščino, ki jo je obilno oblagodarjal tudi s posvetnimi zakladi, in pa med nižjim svečeništvom, ki mu je puščal skrajno pičle dohodke. Pogodba med Avstrijo in sveto stolico z dne 18. avgusta 1855 je vsebovala za uboge selske duhovnike samo to borno tolažbo, da se bo dotacija župnij «čimpreje» izboljšala. Medtem ko se je po vsej državi med verniki zbiral in v Rim pošiljal obilen «Petrov novčič», je dobival v teh časih beden podeželski kaplan poleg hrane in stanovanja pičlih 50 do 100 gld. na leto; a župnikova plača ni znašala več ko letnih 300 do 400 gld. Ako pomislimo, da je tvorila takrat po večini prav selska duhovščina hrbtišče zavedne slovenske inteligence, ne samo, ker je kupovala skoraj vse plodove tedanje slovenske literature, ampak ker je tudi aktivno sodelovala pri njih proizvajanju, ne bomo mogli nikdar dovolj visoko ceniti lepega idealizma teh gmotno skromno obskrbljenih mož, ki jih je naša generacija še poznala kot stare župnike in si v dijaških letih o počitnicah od njih izposojevala na deželi sicer skrajno redke knjige takratne naše literature. Ako je bil že nižji duhovnik v tej dobi gmotno slab, potem se mora reči, da je tedanji naš učitelj bil naravnost 50 ZMS, VII, str. 26. uboga para. Prevrat leta 1848. ga je bil postavil na rob propada. Kmet, kateremu je tedanja šolska uprava izročala učitelja v prehrano, je vzkratil že tako pičlo «šolmoštrovo bero». Milo je tožil takrat v «Novicah» neki «Resnicoljub» o učiteljski bedi in o tem, kako govore kmetje: «,Vse je proč, nič ni več za odrajtati nobenimu, samo cesarju imamo še nekaj dati, saj on že vse plačuje; če farju nič ne dajem, še šolmajstru toliko manj; tudi on dobi cesarjevo plačo.' Na to vižo gre pesem naprej. Potem pa še le žene začnč dolge jezike brusiti, in dostikrat vpijejo, da cela vas skupej leti, kakor de bi hotle s hudobnim besedovanjem vse tiste na uni svet spraviti, ki vender nič druziga ne žele, kakor plačilo za svoje delo in za svoj trud. Resnično pomilovanja vredin stan je večidel za duhovne sedanji čas, veliko hujši pa je še za učitelje — posebno na nekterih krajih Dolenskiga. Duhovni so semtertje lanjsko jesen še kaj dobili, — ali huda se vije učenikam, ki so večidel z družino obdani in le malo ali slabo plačilice imajo. Oni še sicer nobeno l£to niso prejeli stanovitniga odrajtila; kako neizrečeno slabo se jim pa zdaj godi, vsak lahko sam presodi.«51 Učitelj Bernard Tomšič je že leto prej stisnil svojo tožbo v verze: «Vsim je učiteljev beraštvo znano! — Krog u jeseni moramo hoditi, Se hliniti seljanam, jih prositi: De b' zmesi dali kako pest za hrano.»52 In ko se je leta 1851. na novo urejalo šolstvo, je zajahal goriški učitelj Matevž Hladnik (Rodoljubski) svojega lačnega Pegaza in zložil sonet, ki ga je naslovil: «Pervi pogoj šole zboljšati». V tem sonetu so se čitali verzi: «Dokler z učnino se bo skopovalo, In uk tlačanom le prepuševalo, Bo, koljkor plača delo tud' veljalo.«59 61 Novice z dne 24. oktobra 1849, str. 187. 52 Novice z dne 28. junija 1848, str. 109. 53 Novice z dne 5. novembra 1851, str. 230. Z učiteljskim vprašanjem, ne samo z narodnoprosvetnega, ampak tudi z gmotnega stališča, sta se leta 1850. intenzivno ukvarjala Andrej Einspieler v Janežičevi «Slovenski bčeli» in pa vneti koroški šolnik Simon Rudmaš v «Jadranskem Slavjanu». Njune članke so ponatiskovale tudi «Novice» in uradni «Ljubljanski časnik». Iz teh sestavkov je na glas kričala vsa beda slovenskega učiteljstva, zlasti pa neznosno stanje ljudskih pedagogov na deželi: «Njih (učiteljev) živež obstoji sploh ""v temu, kar jim kmet od svojih pridelkov da in v učbarini. Pa koliko grenkih mora učitelj večkrat slišati in požreti, ko pride v hišo, ki je bila po okrajni oblasti prisilena mu učbarino pretečenega leta plačati, in ki jo je prisiliti moral, ker ni od česa živeti imel. . . Zatorej si tudi med učitelji neki, če ravno jih ni dosti, s pisarenjem, z nespodobnimi kupčijami in še celo z odertijami pomagati išejo, in šolo v nemar puščajo, brez de bi pomislili, kaj bo iz tega za njih in za šolo zraslo!» O mestnih učiteljih se čita v enem tistih sestavkov, da si ti nekoliko pomagajo s poučevanjem po hišah, s čimer se pa tudi tako utrujajo, da ne prinašajo v šolo nikake svežosti več. Iz predlogov, ki jih člankar stavi, vidimo, za kako nedostojnimi postranskimi zaslužki se je moral pehati tedanji učitelj. Pisec namreč predlaga, naj se učitelje: a) bolje plača (s 300 do 700 gld. na leto), b) naj svojo plačo dobivajo iz kakšne blagajne (ne pa od učencev), češ: «gerdo in nedostojno je, ako mora učitelj v sabotah od svojih učencev groše pobirati, z mavho od hiše do hiše beračiti, po plesiščih gosti itd.», c) naj se «mežnarija od šole odloči, da si bodo mogli hlapca deržati, ki bo zvonil, (z duhovnom) obhajat hodil, cerkev čedil, uro navijal, sveče prižigal itd.»5 4 — opravila, ki je vsa takrat opravljal učitelj na deželi. Leta 1852. je naučno ministrstvo podeželskim učiteljem s posebnim ukazom prepovedalo po krčmah in plesiščih gosti. Einspieler je k temu pripomnil, da bi slednji učitelj pač rajši pobot- 64 Ljubljanski časnik z dne 6. decembra 1850, str. 286. nico za sprejeto plačo podpisal, nego «s kervavim sercom za gosli prijel».55 Da od tako situiranih učiteljev slovenska literatura ni mogla niti v aktivnem niti pasivnem pogledu pričakovati bog ve kakšne podpore, je umevno in jasno ko beli dan. Vendar jih je bilo tudi med njimi nekaj — vsem na čelu marljivi Andrej Praprotnik — ki so po svoji moči in svojih sposobnostih krepko segali pod rame mladi slovenski literaturici. Pa tudi vzgojeslovna usposobljenost takratnega slovenskega učiteljstva je bila — tem in takim gmotnim razmeram primerno — pod vsako kritiko. Glavno učilo je bila — palica. Ob nastopu novega časa se je na primer urednik «Pravega Slovenca», Fr. Malavašič, nadejal, da učitelji ne ostanejo pri starem kopitu, ko je pisal: »Starih kopit pa si mislimo učenike, kteri v pretepanju svojo imenitnost išejo. To pretepanje in tepenje in kaznovanje ali kako se je staro napeljevanje v starošolsko življenje imenovalo, pa se mora naravnost zopernaravno šolskimu življenju imenovati. Nekadaj so učeniki nježne mladosti . . . svojo imenitnost v nažiganju na r . . zavoljo narmanjši reči, v kercanju na nježne perstke itd. iskali . . . Ali pomisli tak imena učitelja nevreden človek, kaj dela, ko fantka po nježni dlani in po nježnih perstkih s tako imenovanim ,štaberlam' kerca in kerca, dokler se mu poljubi. Nikadar in nikoli ne!»56 Neprimerno bolj kakor učitelj je živel vsaj v gmotnem oziru državni uradnik. Ali prav on je bil duševno tisti suženj, ki ga je Bachov absolutizem najtesneje zvezal s centralizmom in ga naravnost vpregel v germanizatorične ojnice. Tudi če bi ne bil že po svoji nemški izobrazbi odtujen našemu narodu in jeziku, bi bil iz državnih ozirov in nadzorov moral biti zoper ta narod, ki je za svojo dinastično zvestobo ob revoluciji pričakoval v dar samoupravno «zedinjeno Slovenijo», torej federa- 55 Šolski prijatelj z dne 8. maja 1852, str. 168. 5B Pravi Slovenec z dne 15. oktobra 1849, str. 255. listično državno tvorbo, ki je seveda diametralno nasprotovala germanizatoričnemu absolutizmu in centralizmu. Od tod je treba razlagati pojav, da so še celo uradniki, ki so se leta 1848. ogreli in razvneli za neko splošno megleno svobodo — seveda tudi slovensko — kakor bi jih kdo čez noč pahnil, zapadli nemškutarstvu. Najnaprednejši in najbolj svobodomiselni med njimi so celo dolžili narode, da so leta 1848. s svojim potezanjem za neko «narodnost» in odklanjanjem «Velike Nemčije«, pomagali pokopati idejo svobode. Oni državni uradniki, ki so bili na birokratični lestvi količkaj više, pa že ob prevratu niso sočustvovali s slovenskim pokretom. Ob priliki druge besede ljubljanskega «Slovenskega društva« je o teh možeh pisal dr. Bleiweis, da «se kislo derže in pisano gledajo, ako od slovenšine morajo pogostama slišati «.57 V istem letu se je tudi Cigale pritoževal v «Sloveniji « zoper visoko uradništvo, češ da mu «je vsako svobodno dihanje naroda in zlasti slovensko družtvo tern v peti« ter da ono «še vse preveč šari in gospodari«.58 Po oktroirani ustavi — še bolj pa seveda po ukinitvi ustave — je tem starokopitnežem neizmerno zrasel greben, tako da jih je moral že leta 1849. Cigale docela črtati iz narodnih vrst in se pri slovenskem pokretu tolažiti zgolj s podraščajočo mladino, ko je pisal: «Če je slovenstvo v mladosti, v krepkim narodovim jedru vterjeno, je vse zastonj repenčenje in šetinenje tiga ali uniga očaka, če tudi celo rejšto naslovov pokazati zamore.«59

Slovensko društveno življenje je imelo neposredno pred letom 1848. eno samo in še to zelo omejeno javno torišče, namreč «Kmetijsko družbo za Kranjsko», ki je mnogo storila za izboljšanje kranjskega poljedelstva. Iz njenega področja so izšle tudi «Novice» po posredovanju nadvojvode Janeza, ki je tudi pozneje ohranil za družbo 57 Novice z dne 28. junija 1848, str. 110. 58 Slovenija z dne 7. novembra 1848, str. 147. 59 Slovenija z dne 20. aprila 1849, str. 126. svoje simpatije. Ko se je leta 1850. na svojem potu v Trst ustavil mimogrede v Ljubljani, je dejal odbornikom družbe: « . . . prav imate, de svoj domač jezik pridno obdelujete, ker brez tega ni podučenje ljudstva mogoče; tudi mi bomo za svoje Slovence na Štajarskim (nadvojvoda je običajno bival v Gradcu) pridno skerbeli in dozdanji nemški časopis kmetijske družbe v nemško-slovenski tedenski časnik spremenili po izgledu ,Novic' . . . » 60 Vse širše, živahneje in lepše pa se je bilo začelo razvijati slovensko društveno življenje v zvezi z društvi, nastalimi v viharnem letu 1848.: z dunajsko in graško «Slovenijo», s «Slavjanskim bralnim društvom» v Gorici, 61 s «Slavjanskim zborom» v Trstu,62 s «Slovenskima društvoma» v Celovcu in Ljubljani. Ta društva niso bila samo prva zborišča in prve politične arene mladih slovenskih politikov, marveč tudi prve čitalnice in vadnice v slovenski konverzaciji. Največjega pomena je bilo zlasti ljubljansko «Slovensko društvo», ki je že postajalo za vse druge nekaka centrala in se je že oklepalo ideje, da bi po zgledu osrednjega češkega političnega društva osnovalo med slovenskimi in hrvatskimi političnimi društvi 60 Novice z dne 5. junija 1850, str. 96. 61 O tem prvem goriškem društvenem torišču prim. Winklerjev dopis v «Sloveniji» z dne 22. decembra 1848, str. 197. 62 O tržaškem «Slavjanskem zboru» prinaša «Slovenija» z dne 15. decembra 1848, str. 192, Macunov dopis. Iz njega povzemamo, da se je to društvo ustanovilo dne 23. oktobra in se nastanilo dne 24. novembra 1848 v Tergesteju. Prvi predsednik je bil Ivan Cerer. Mimogrede je nekaj mesecev društvu sicer predsedoval pesnik Koseski. A duša društva je ostal, dokler ni v oktobru 1849 umrl za kolero, Cerer, pod čigar vodstvom je «zbor» štel 336 članov, med njimi 22 oficirjev in 130 vnanjih društvenikov. Društvo je nekaj časa izdajalo svoj lastni časopis «Slavjanskega rodoljuba«, ki se je nato prekrstil v «Jadranskega Slavjana». («Dokaz vrananja in delavnosti Slavjanskiga družt.va v Terstu od svojiga začetka do konca Februarja 1849. Vredil Ivan Cerer.») Pesnik Koseski ni bog ve koliko deloval v tem društvu ter se je predsedstvu že dne 28. januarja 1849 odpovedal. (Pravi Slovenec, 1849, str. 28 in 86.) 8 115 skupno «Jugoslovansko lipo».0 3 S tem društvom se je leta 1848. stopila v eno edino tajno slovensko društvo, ki je obstajalo v predmarcu, namreč v semeniški «bralni zbor» v Ljubljani. Njegov organizator Lovro Pintar je vsaj predlagal takšno fuzijo in namesto pristopnine ponudil društvu slovansko knjižnico semeniškega «bralnega zbora» (okrog 400 knjig).64 Ljubljansko «Slovensko društvo « je v resnici moralo razpolagati z razmeroma lepo biblioteko. Ko je Oroslav Caf na jesen leta 1849. prvič obiskal Ljubljano, je pisal dne 16. oktobra 1849 prijatelju Muršcu v Gradec: « V Ljubljani je prešentano lepa ino bogato omišljena Slovenska bravnica.»65 Sangvinične upe je stavilo vase v letu «pomladi narodov« to prvo slovensko politično in kulturno društvo, ki je z župnikom Vrtovcem že upalo, «de se bo . . . iz zdej še pohlevne slovenske družbice v malo letih slovenska akademija razcvetela v podporo mnogih vednost, ktere so Slovencu tako potrebne«.66 Takrat, ko je v prvih mesecih svojega obstoja imelo društvo res še znaten pomen v Ljubljani in bilo torišče veselih upov, je delala Ljubljana na rodoljube z dežele, ki so jo obiskovali po pravkar novi železnici, najboljši vtis. Oroslav Caf je pisal po prvem svojem obisku slovenske prestolnice «Novicam»: »Prijazni Ljubljanini obudki v mojih nedrih, kakor jih čedalje bolj čutim, mi pač le živo razodevajo, da je poglavitno mesto v sredini Slovenije le čisto slovensko. (?? Vredništvo.) . . . Snaga mesta — krasnost cerkev — somernost hiš brez revnih koč vmes — velika prostranost teržišč -— rednost ulic, ino potler, kar še je več vredniga, izgledno zaderžanje ljudi: pobožno po cerkvah, pošteno po kerčmah . . . ino vljudno v javnim obhodu, ter očividna marljivost ino delavnost, pač prava obertnost, ktera posebno Krajnce olikuje, mi je jako v oči ino 63 Apih, o. c., str. 142. 64 Novice z dne 11. oktobra 1848, str. 174. «B ZMS, VII, str. 36. 88 Slovenija z dne 28. julija 1848, str. 32. v serce seglo, da se s terdnim presvedočenjem na svoj dom vernem: Ljubljana je vredna, središe Slovenstva biti.»67 Ko se je ljubljansko društvo v aprilu 1848 snovalo, še ni bilo med njegovimi ustanovitelji vedno opreznega drja. Bleiweisa. Šele ob prvem občnem zboru društva, dne 6. junija 1848, se mu je postavil na čelo in potem nekaj let pač marljivo vodil društvene posle, ki so obstajali: v pošiljanju prošenj ministrstvu zastran uvedbe slo\enščine v urade, zastran državne potrditve slovenske trobojnice in glede ustanovitve univerze v Ljubljani (oba prva predavatelja na provizorični juri stični fakulteti v Ljubljani, Mažgona in Lehmanna, je društvo priporočilo); nadalje v pripravljanju šolskih knjig, zlasti «beril» za pouk slovenščine v srednji šoli, v osnovanju odbora za izdelavo nemško-slovenskega slovarja na podlagi pridobljenih leksikalnih zbirk Vodnika, Ravnikarja in Cafa, v poslovenjanju zakonov, prirejanju «besed» in gledaliških predstav, nabiranju zneskov za Jelačicevo armado, v sodelovanju pri prvem dvojezičnem poznamenovanju ljubljanskih ulic in v zalaganju slovenskih knjig (društvenega «Letopisa», Vrtovčevih «Cerkvenih nagovorov«, pesmarice «Grlice» itd.), zlasti pa v jako potrebnem političnem šolanju takratne v tem pogledu docela nezvedene slovenske inteligence.68 Kakor piše Janez Trdina v svoji avtobiografiji, je ob proglasitvi prve ustave po cesarju Ferdinandu «v Ljubljani vladala tolika politična nevednost, da je po splošnem mnenju poznal v vsem mestu edini dr. Ahačič bistvo in pomen ustavnega življe- 87 Novice z dne 26. septembra 1849, str. 171. 68 Prim. «Novice» z dne 20. in 27. decembra 1848, str. 218 in 222 in 223. •— Slovensko društvo je izdalo tudi poziv1 za nabiranje prispevkov za Prešernov nagrobni spomenik, ki se je potem tudi slovesno odkril dne 3. julija 1852 na pokopališču v Kranju. — O «Slov. društvu» je pozneje priobčil dr. Bleivveis nekaj v svoj prid zasuknjenih spominov v «Novicah» z dne 24. februarja in 5. marca 1875, str. 66 in 72. 8 * 115 nja».6 9 Isti sodobnik tudi pripoveduje, da so se «naši prvaki, Bleiweis, Dežman, Toman itd., pogovarjali med sabo vedno po nemški» — seveda tudi v tem slovenskem zborišču. V društveni čitalnici, pravi, da je «slišal več tujih nego domačih glasov. Če je kak izobražen domoljub tudi slovenski govoril, je rabil svoje domače narečje, ki je bilo polno germanizmov in lokalizmov.» Začetnik slovenske olikane konverzacije je bil Ivan Navratil, ki ni učil samo uradnikov slovenskega uradnega jezika s pomočjo javnih predavanj, marveč tudi izobraženo slovensko družbo ljubljansko domače salonske govorice. Trdina piše o njem: «Navratil je pravi začetnik in oče olikane slovenske konverzacije . . . Navratil nam je prvi dal zgled, kako se morajo pomenkovati po slovenski naši gospodje in naše gospe in gospodične. Govoril je čisto pismeno slovenščino, ki mu je tekla gladko in sladko, da se ga človek nikdar ni naveličal poslušati. Med mladino je našel Navratil kmalu nekoliko posnemalcev.»71 Spočetka je bilo ljubljansko «Slovensko društvo» samo družabno in kulturno društvo. Po oktobrski vstaji pa se je društvo v svoji seji z dne 15. oktobra 1848 preosnovalo v politično društvo in sprejelo za prvo točko svojih pravil naslednje besedilo: «Namen slovenskiga družtva je omikanje slovenskiga jezika, povzdiga slovenske narodnosti v soglasni podlagi pod ustavno avstrijansko cesarstvo, in tedej varovanje pravic slovenskiga naroda na postavni poti.»7 2 Na občnem zboru z dne 22. novembra 1848 je predsednik dr. Bleivveis v tem pogledu izjavil: «Odkar so nam presvitli Cesar ustavo dali, smo sploh vsi politikarji postali . . . Politika je deriavna reč; 69 Ljublj. zvon, 1905, str. 717. Prim. tudi Apih, o. c., str. 138 (prva opomba). 70 Po pravilih društva so mogli biti člani tudi Neslovenci. (Letopis slovenskiga družtva. V Ljubljani 1849. Str. XI.) 71 Ljublj. zvon, 1905, str. 721. 72 Novice z dne 25. oktobra 1848, str. 182. Cesar so nas vse za svobodne deržavljane spoznali, torej smo vsi politikarji. In v čim obstoji politiško ravnanje slovenskiga družtva? — V 3 poglavitnih rečeh: 1) de se edina močna Avstrija pod vladarstvam ustavniga Cesarja Ferdinanda ohrani in obvarje; 2) de se nam narodne pravice ohranijo, in 3) de vera naših očetov tudi vera prihodnjih Slovencov ostane.»73 Po zgledu teh slovenskih društev v glavnih mestih (na Dunaju, v Gradcu, Ljubljani, Trstu, Gorici in Celovcu) so se začela ustanavljati slovenska bralna in politična društva že tudi v podeželskih mestecih in trgih, n. pr. v Postojni in Radovljici.74 V neki vasi blizu Slovenjega Gradca je imel šestdesetletni kmet Jurij Lečnik naročene vse slovenske liste in jih je dajal čitati tudi drugim kmetom, ki so se ob nedeljah in praznikih zbirali v njegovi hiši.75 Takoj po razglasitvi oktroirane ustave so se vsa ta slovenska politična društva izpremenila v kulturna in so kot taka polagoma prenehala; samo graško in ljubljansko sta še nekoliko let životarili. Vsa ta slovenska društva, ustanovljena s tolikimi nadami v letu «pomladi narodov «, so začela pojemati že v prihodnjem 1849. letu. Dne 19. februarja 1849 je pisal Einspieler drju. Muršcu o celovškem in ljubljanskem naslednje: «. . . pri nas račja stranka strašno gospoduje, in na slov. društvo stermo gleda tako, da vsi boječi odpadejo: Kukavice! Ljubljansko središno društvo tudi nam ne pošlje odgovora; kaj je le v Ljubljani? mislim tudi tam raki žvižgajo ministerijalne pesmi: ,nazaj, nazaj'.»7 6 Ko sta začela ljubljansko «Slovensko društvo« sumničiti panslavizma in napadati ga v ministrskem «Lloydu» in v «Grazer Zeitung« stari Costa77 ter poznejši zloglasni ljubljanski dopisnik teh 73 Novice z dne 15. decembra 1848, str. 212 in 213. 74 Novice z dne 24. januarja 1849, str. 17; Slovenija z dne 15. oktobra 1848, str. 119. 75 Pravi Slovenec, 1849, str. 240. 78 ZMS, VII, str. 95. 77 Novice 1850, štev. 27, 29 in 45. dveh nemških listov Pradatsch,78 so se začeli šele na pol za slovenstvo pridobljeni domači razumniki društvu izmikati, zaradi česar je vedno bolj zapadalo dremoti. Dne 28. julija 1851 toži v Kordeschevem graškem listu «Der Magnet» njegov ljubljanski dopisnik, da je ljubljansko «Slov. društvo« popolnoma zaspalo in da se nihče več ne zmeni zanje.79 O ustanavljanju kakšnega posameznega, četudi samo skromnega bralnega slovenskega društva je včasih tudi v prvih prihodnjih letih zašla kakšna osamljena vest v naše liste, n. pr. v novembru 1849 o snujoči se knjižnici v Borovljah,80 v začetku leta 1852. o bralnem društvu v Št. Jakobu v Rožu.8 1 V letu 1853. je še obstajalo neko bralno društvo v' Železnikih, kjer so «priprosti delavci« čitali «Novice» in «Zgodnjo Danico« ter jih «vselej težko pričakovali in marljivo prebirali«, kakor poroča učitelj Jernej Levičnik v «Novicah» z dne 14. januarja 1854, str. 16. Sredi 50ih let pa je izginila sleherna sled po kakem slovenskem društvu. Prav tako klavrno kakor slovenska društva je v dobi obnovljenega absolutizma zaspala tudi slovenska, v letu 1848. v teh društvih prebujena Talija. Medtem ko se je v revolucijskem letu n. pr. k predstavi igrice «Tat v mlinu « še vse gnetlo, tako da pol ure pred začetkom predstave «ni bilo več moč v glediše priti«, da «več gospa si je v silnim drenji obleko stergalo in zlatnino s sebe zgubilo, predin so mogle na svoj sedež priti« — kakor je poročal dr. Bleiweis v «Novicah»,8 2 je moglo ljubljansko «Slov. društvo« po oktroirani ustavi prirediti samo še tri 78 Prim. Trdinov spis v «Ljublj. zvonu», 1906, str. 13; Novice, 1848, str. 129, in Slovenijo, 1850, str. 49. 79 Veda, II, str. 604. 80 Novice z dne 7. novembra 1849, str. 196. — Slov. bčela z dne 1. oktobra 1851, str. 110. 81 Slov. bčela z dne 8. januarja 1852, str. 15. — Novice z dne 17. januarja 1852, str 18. 82 Novice z dne 29. novembra 1848, str. 202. predstave, zadnjo dne 19. junija 1860.83 — To zadnjo slovensko predstavo v dobi še veljavne oktroirane ustave je bil priredil odbor za ustanovitev stalnega slovenskega gledališča v Ljubljani, ki ga je bil pokrenil kranjski literat in bivši urednik uradne «Laibacherice» Leopold Kordesch84 in ki se ga je bilo oklenilo «veliko nar bolj obrajtanih Ljubljanskih mestnjanov, posebno iz kupčijskega stanu».85 Dne 26. maja 1850 se je že vršil občni zbor delničarjev, ki je potrdil društvena pravila in vzel na znanje, da je ravnatelj tedanjega ljubljanskega nemškega gledališča Thomet pripravljen dovoliti odboru, da igra dvakrat na teden po slovensko, za kar bi mu z odstopom polovičnega dohodka oskrbel tudi godbo in razsvetljavo. Odbor je vabil diletantske igralce k pristopu in je razpisal nagrade za izvirne slovenske igre.86 Ta odbor za ustanovitev prvega slovenskega gledališča, za katerega sta prirejala in pisala igre slovenska pesnika Cegnar in Vilhar in kateremu je Kurz pl. Goldenstein po naročilu slikal že kulise, je nabiral delničarje in že poizkušal nastaviti stalne slovenske igralce. V letu 1850. je večkrat zasedal, potem pa celo poldrugo leto ni dal več znaka življenja od sebe. Dne 4. januarja 1852 je likvidiral, o čemer je poročal dr. Bleiweis v «Novicah»: «Ravno to nedeljo se je snidel odbor za napravo stanovitniga slovenskiga glediša, ki se je pred 3 leti vstanoviti 83 Kurio7.no je n. pr. poročilo o eni teh predstav v «SI o veni j i» z dne 14. decembra 1849, str. 397, v katerem se pripoveduje, da je pri tej predstavi žena takrat znamenitega dunajskega poslanca Ida Briining-Schuselka v ljubljanskem gledališču pela slovensko ljudsko pesem: «Bratci, veseli vsi . . . » — «res prav lepo, razumljivo in čutljivo!» In v «Novicah» z dne 12. decembra 1849, str. 219, naznanja dr. Bleiweis, da bo dne 15. decembra 1849 gospodična Veselova, «ki nas je že večkrat s slovenskimi poezijami razveselila, iz ,Divice Orleanske' Koseskiga krasni sainogovor 4. djanja v orožni obleki junaške ,Divice' deklamirala». 84 Prim. o njem Veda, II, str. 597. 85 Novice z dne 5. aprila 1850, štev. 14. 86 Cegnar v «Ljublj. časniku« z dne 28. maja 1850. mislilo. Ker stanovitno glediše s stanovitnim plačevanjem igravcov in igravk, ki bi iz tega živeli, se še sedaj po storjenih skušnjah vstanoviti nikakor ne more, je odbor sklenil, vplačane delnice (akcije) deležnikam poverniti... Odbor, ki je s to sejo svojo nalogo dokončal, pa je sklenul, si scer prizadevati, de se bojo slovenske gledišne igre s pripomočjo blagovoljnih domorodcov in domorodk včasih napravile.«87 Po drugi in obenem zadnji predstavi tega gledališkega odbora, uprizorjeni dne 19. junija 1850, je sicer pisal bibliotekar Kosmač v «Novicah»: «Kdor misli, de ljubezin do domačiga jezika je le prazna beseda, naj grč v glediše, kader se slovenske igre igrajo in slovenske pesmi pojo — in prepričal se bo, de živi, de živo živi narodski duh tudi v Ljubljani!«8 8 Toda izza tega dne se je pač čitalo še nekaj let o kakšnih gledaliških prireditvah po deželi, v Ljubljani pa je slovensko gledališče padlo zopet na stališče Zoisove dobe. Kar pa se tiče dežele, je «novičar « n. pr. dne 24. avgusta 1850 poročal, da nameravajo Novomeščani zidati celo gledališko poslopje. Dne 30. julija 1850 so igrali celjski gimnazijci igro «Raztresenca «, ki jo je v tisku izdal in uprizoril s pomočjo duhovnika Drobniča celjski tiskar Jeretin. «Novice» so poročale, da je bilo pri tej predstavi «polno gledavcov . . . Posebno vgodno je mnoge zateklo zvediti, da so ti mladi slovenski gledišniki, razun enega, sinovi čisto nemških starišev«.89 V «Novicah» z dne 2. oktobra 1850 je poročal neki Prifarski, da so na kvaterno nedeljo zvečer v Idriji igrali burko «Tat v mlinu« ali «Slovenec in Nemec «, in izrazil željo, da bi še večkrat nastopili in dokazali, da Idrija ni nemško mesto. Tudi v Trstu se je bil sestavil gledališki odbor, ki je uprizoril dne 2. junija 1850 v dvorani «Slavjanskega zbora« omenjeno priljubljeno burko.90 Ob tej priliki je pisal v društvenem časo- 87 Novice z dne 7. januarja 1852, str. 8. 88 Novice z dne 26. junija 1850, str. 110. 89 Novice z dne 11. septembra 1850, str. 156. 90 Ljubi j. časnik z dne 11. junija 1850, str. 83. pisu «Jadranskem Slavjanu» (str. 74) tamkajšnji šolnik, koroški rodoljub Simon Rudmaš: «Jas rad obstojim, kar sim si tada v spominj zapisal: da me še ni nobena kazališčina igra tako veselila, kakor naš ,Tat v mlinu'.» V Ljubljani se vso drugo polovico leta 1850. ni slišala z gledališkega odra slovenska beseda. V novem letu 1851. je končno podrezal neki J. P. odločilne faktorje s člančičem «Prosimo za odgovor», v katerem je izvajal naslednje: «Mesci in mesci so pretekli, brez de bi bilo tužno serce slovenskiga rodoljubja s kako gledišno igro razveseljeno bilo. Prosimo Vas tedaj, ljube Novice, oznaniti nam: alj se saj po novim letu ktera ura bliža, ki bo naše serca z veseljem u gledišu napolnila? In ako je ne veste, obudite s svojimi priljudnimi besedami serca tistih slavnih gospodičin in gospodov, ki so nas že večkrat z igrami v mili domači besedi razveselili! — Pridobite nam vesel, kratkočasin večer; saj vunder ni uzroka, ki bi to opoveral; saj imamo več igra za glediše pripravnih, rodoljubih gospodičin in gospodov tudi, ki, nadušeni od goreče ljubezni do svoje domovine, so nam že večkrat izverstno umetnost v domačih igrah razodeli. To so želje in prošnja mnogih mnogih rodoljubov.» Bleiweis je od svoje osebe rahlo odklonil ta klic in ga dirigiral na novoustanovljeni gledališki odbor in na diletante s tem. da je pristavil pod črto naslednjo opazko: «Tudi ,Novice' že milo pogrešujejo predolgo odlašanje slovenske igre in bojo rade spodbodile odbor za gledišne igre, kterimu je ta reč izročena. Nadjamo se tudi, de rodoljubne gospodične in gospodje, kterih prijetne igre so Ljubljano že večkrat razveselile, se bojo z veseljem vdali razodeti prošnji.»91 Gledališka sezona 1850/51 je šla že h koncu, ko so se naposled igralci ljubljanskega nemškega gledališča usmilili več slovenskih pesmic in jih zapeli z odra. Ves vesel je o tem dogodku poročal «novičar»: «Dva večera zaporedama so se v gledišu pretekli teden slovenske pesmi 91 Novice z dne 22. januarja 1851, str. 19. pele, med nekterimi so nektere tako dopadle, da so se mogle ponavljati. Peli so jih tabart pervi gledišni pevoigravci in pevoigravke, med kterimi so se pevec p o - potnika', pevka pesmi ,Moje jutro', pevec mične pesmice ,Pod oknam', in pevka pesmi ,Kje dom je moj' nar bolje obnesli. Žal nam je bilo, da si je naš rojak, dobro znani pevec g. Š. ,Zapušeno' izvolil, ki je za petje v gledišu brez vse cene.»92 Če odštejemo te in take osamljene vzdihe na nemškem odru, se je slovenska gledališka umetnost v Ljubljani v novem desetletju pogreznila v trdno spanje. Vobče je naša prestolnica v teh letih v narodnokulturnem pogledu vedno bolj kinkala. Neki slovenski dopisnik dunajskega češkega lista «Vesne» jo je izkušal dramiti z apelom, ki ga ni pozabil ponatisniti v «Slovenski bčeli» vneti Einspieler, ki se je tudi sam pogosto jezil na ljubljansko breziniciativnost: «Ljublana, serce in metropolis slovenskega živlenja, kjer bi imelo slovensko živlenje, pisemstvo, umetnosti in všdnosti naj lepše cveteti, in svoj žlahten slovenski duh po celej Sloveniji razširovati, ravno ta Ljublana pokazuje lenost in nemarnost, ki se izgovoriti in opravičiti ne da. Ko bi ne bilo ,Novic' in belletrističnega dela ,Ljublanskega Časnika': zares! bi, stopivši u Ljublano, ne vedel, da si u sredi Slovenske zemlje.»93 Da bi kolikor mogoče še bolj spodbodel slovensko Ljubljano, je Einspieler v isti številki svojega in Janežičevega časopisa (str. 75) poročal, kako narodnokulturno življenje kipi pri bratih Čehih: kako vsa Češka zbira denar, da se z njim sezida narodno gledališče v Pragi. To svoje poročilo je zaključil z naslednjo aluzijo: «Ni davno, kar se je meni, in morebiti tudi še komu drugemu od slovenskega gledališča u Ljubljani prav sladko sanj alo.» Ljubljansko «Slovensko društvo» je nabiralo prispevke za Prešernov nagrobnik v Kranju. S to akcijo v zvezi je 92 Novice z dne 16. aprila 1851, str. 77. 93 Slov. bčela z dne 1. junija 1851, str. 170. poročal ob priliki dr. Bleiweis o osamljeni nameri, da bi se v korist te kolekte zopet enkrat kaj slovenskega igralo in pelo: «Slišali smo od namena slovenske besede in igre v Ljubljanskim gledišu v pripomoč spodobne naprave Prešernoviga spominka; mnogozaželjena bi bila že zares kakošna igra s petjem domačih pesem po tako dolgim praznovanju.«94 A te «besede» in igre ni bilo — v Ljubljani. Pač pa je dne 30. novembra 1851 igrala zopet Jeretinova diletantska družba v Celju igro «Dobro jutro» v korist po povodnji oškodovanim Ptujčanom, katerim v prid so priredili «besedo» tudi graški Slovenci dne 26. novembra 1851. Dopisnik «Novic» je popisal svoj vtis celjske predstave z besedami: «30. nov. smo doživeli v Celju vesel večer, kakoršnega že dolgo ne pomnimo. Vidili smo slovensko igro ,Dobro jutro' tako izverstno igrati, da nam je serce veselja poskakovalo. Oj! prijetni domači glasi, kak milo so mi serce presunili, da nisem vedil, ali bi veselja ukal ali-ginjenja se zjokal! . . . Srečni v tem, da smo z domačo besedo svojim revnim bratom nekoliko pomagali, se nadjamo kmalo veselo novico zvediti, da tudi Ljubljančanje in Celjovčanje so v pomoč svojim rojakom domačo igro napravili.«95 Ta Jeretinova igralska družba je uprizorila dne 14. decembra 1851 še Babnikovega «Goljufanega starca« v korist oškodovancem po povodnji na Kranjskem in Koroškem.96 Ko je poročal celjski dopisnik «Novic», da bo ista družba na Novega leta dan 1852 igrala «Tatu v mlinu« v isti dobrodelni namen, je pristavil Bleiweis njegovemu dopisu pod črto nastopno opombo: «Slava in hvala verlim Celjanam, ki se tako pridno obnašate v gledišu domorodnem, memo Ljublane, ki sedaj tako sladko spi!«97 Bleiweis je sicer za svojo osebo spoznal vso važnost gledališča za probujo narodne zavesti, vendar je obračal 94 Novice z dne 16. julija 1851, str. 147. 95 Novice z dne 3. decembra 1851, str. 249. 96 Novice z dne 10. decembra 1851, str. 256. 87 Novice z dne 31. decembra 1851, str. 272. svoje tozadevne apele vso prvo polovico petdesetih let na neke druge neznane kroge v Ljubljani, namesto da bi se kot že priznan narodni voditelj sam postavil na čelo kaki gledališki akciji. Povzpel se je kvečjemu do kakšnega takšnega poziva, kakršen se čita n. pr. ob koncu novembra 1854 v njegovih «Novicah» v naslednji obliki: »Stotero in stotero naših bratov zdihuje v revšini po hudih nevihtah, ki so na beraško palico pripravljeni ali po toči ali po povodnji. Dolžnost naša je, jim kolikor mogoče na pomoč priti. Tudi Vam, kterim je narava dala sladki glas petja, ali ki ste obdarovani z umetnostjo igravstva v gledišu, je mogoče revežem obilo pomagati, ako se združite, da napravite slovensko igro s petjem domačih pesm v Ljublj. gledišu, in kar se bo nabralo, izročite nesrečnikam. Razun milosine, ki jo boste iz tega podarili revnim bratam, boste tudi vesel večer napravili vsim prijatlam domačiga jezika, kterih je v Ljubljani toliko, da bo glediše veliko premajhno. Naj bi tedaj miloserčne domorodke in domorodci se združili edinih misel v ta blagi namen, in zbrali odbor, ki naj bi se posvetoval: kaj naj bi se igralo in kaj naj bi se pelo. Iz serca rad se ponudim za srednika tega odbora, in rad bom pripomogel kolikor bom mogel.»9 8 Dr. Bleiweis je priobčil n. pr. ob začetku leta 1852. Cegnarjevo poročilo, da ban Jelačič ustanavlja v Zagrebu narodno gledališče na delnice s pristavkom banovih izrečnih besed: «Ono je narodna potreba, najvažniši odgojivnica narodne omike; ono je živo ogledalo navad preteklosti in sedanjosti.«99 Objavil je dr. Bleiweis «poziv za dobrovoljne doneske k napravi Češkega igrališča v Pragi» in vabil z njim Slovence, naj se tudi oni udeleže «te domorodne naprave z večimi ali manjšimi doneski«, pristavljajoč, da utegne tudi za Slovence koristno biti, «ako na Češko igrališče pridejo dobre igre, ki se znajo potem prestaviti in igrati tudi v slovenskem jeziku na Slovenskem . . . ker tisti igri, ki 88 Novice z dne 26. novembra 1851, str. 245. 99 Novice z dne 17. januarja 1852, ^str. 18. ste pri nas v Ljubljani in tudi v Celji dosihmal nar bolj dopadle, ste bili iz Češkega prestavljene: ,dobro jutro' in ,tat v mlinu' ali ,Slovenec in Nemec'.»1 00 Od leta 1852. dalje je dobilo javno in družabno življenje v Ljubljani in v ostalih mestih po Slovenskem zopet nemški značaj, ki se je samo od slučaja do slučaja — kakor iz neke etnografske kurioznosti — včasih malce okitil s kako slovensko krpico. Bleiweis ni pozabil nobenega takega pojava zabeležiti v «Novicah». Tako je poročal n. pr. v sredo dne 11. februarja 1852: « V saboto zvečer smo imeli v gledišu spet enkrat veselje domače glase slišati. Pela je perva pevka naše letošnje nemške pevoigre gospodična Seeburg slovensko pesem ,Kje dom je moj?' in ker je tako dopadla, da ni bilo miru, dokler ni še enkrat peti začela, je razveselila poslušavce z eno njim nar ljubših pesem, namreč s Potočnikovo ,Pridi Gorenc', ktero je še lepši pela, ker je njenimu glasu bolj primerna od perve. Od noge do glave je bila zalo nališpana Krajnica v narodni obleki (gosp. Seeburg je rojena Krajnica v Novimmestu), ki se je Ljubljančanam s temi milimi domačimi pesmami močno prikupila. Razodelo se je pa tisti večer spet vsacimu očitno, da kri ni voda, in da je Ljubljana vunder le mesto na slovenski zemlji.»1 01 Končno je dne 5. marca 1852 tudi ljubljansko «Slovensko društvo» pred svojo tiho smrtjo še enkrat zavzdihnilo. Veselico, ki je ni bilo moglo prirediti prejšnje leto v prid Prešernovemu nagrobnemu spomeniku, je napravilo to leto v korist gladujočim Dolenjcem in Notranjcem v podobi «besede», na kateri se je deklamirala Koseskega «Pesem od verliga moža», igralo na klavirju, pel samospev «Občutki» Josipine Turnograjske in «Budnica». Poročilo Bleiweisovo v «Novicah» o tej prireditvi se je glasilo: «Reči zamoremo, da je bila ta beseda krasna na • vse strani, in da je bilo lepo viditi zali kor žlahnih go- 100 Novice z dne 17. januarja 1852, str. 20 101 Novice z dne 11. februarja 1852, str. 48. spa in gospodičin, ki so v zboru z navdušenimi gospodi ljubo prepevale mile slavenske melodije.» Ob tej priliki je urednik «Novic» še naznanil, da bo nemška primadona Seeburgova v prihodnji nemški predstavi «Marthe» pela pesem «Die letzte Rose» v Cegnarjevem slovenskem prevodu, «kar bo gotovo marsikteriga ta večer v glediše napotilo«.1 02 Ob istem času je uprizorila tudi živahna Jeretinova družba v Celju Linhartovo «Županovo Micko» v korist pogorelcem v Levcih. «Glediše je bilo čez in čez polno», je poročal celjski dopisnik «Novicam» o tej predstavi.103 — Ta celjska predstava je bila menda zadnja slovenska gledališka prireditev na Slovenskem v absolutističnih petdesetih letih. Mesta, ki so ležala na slovenski zemlji, so se zavijala vedno bolj v nemški plašč. Haljica slovenske Talije je bila preborna, da bi bila zamenila ta mogčni plašč. In zastonj je bil klic Einspielerjev v «Slovenski bčeli» ob priliki hrvaških predstav na Reki: «Kada bodo od smerti vstala mesta ponemčena? —• Slovensko gledališče bi mnogo pomagalo.«1 04 Izjemno lepa slovenska slavnost se je še vršila dne 3. julija 1852 na pokopališču v Kranju, kjer so odkrili in svečano blagoslovili nagrobni spomenik njemu, ki je v težavnih dneh predmarca pel svojemu narodu, da «vremena Kranjcem bodo se zjasnile«. To slavje je primerno povzdignil dr. Bleiweis s svojim slavnostnim govorom in oduševili so ga ljubljanski slovenski gimnazijci s svojim petjem pod vodstvom skladatelja Riharja, ki je bil za to priliko uglasbil znano pesem sedmošolca Frana Levstika: «Ko zvezde luč, poprej nikdar poznano . . , » 1 05 Pozneje se je v tem desetletju le še jako redko zaslišal kak slovenski glas na ljubljanskih umetniških odrskih produkcijah. Tudi tozadevni klici voditeljev so posta- 102 Novice z dne 10. marca 1852, str. 80. 103 Novice z dne 13. marca 1852, str. 83. 104 Slov. bčela z dne 15. junija 1851, str. 191. 105 Novice z dne 7. julija 1852, str. 216. jali vedno bolj pohlevni. Tako piše n. pr. dr. Bleivveis dne 1. februarja 1854 (str. 36) v svojih «Novicah«: «V saboto zvečer se je v našem gledišu spet očitno razodelo, kaj premore mala stvarica: Domača pesem. Sicer večidel prazno glediše je bilo prepolno zgor in spod ta večer. Gospodična Šmid je Potočnikovo ,Pridi Gorenc' s tako pohvalo pela, da ni bilo pred miru, dokler ni še ene zapela, Fleišmanove ,pod oknom', s ktero se je ravno tako dobro obnesla. — Ali bi vselej polno glediše, kadar se slovenske igre igrajo ali domače pesmi prepevajo, ne smelo biti gledišnemu vodju gotovo kazalo, napravljati vsaj v<časih kakošno igro v slovenskem jeziku? Da je to mogoče, uče skušnje preteklih let; — da bi bilo v dobiček kasi, je spet preteklo saboto vidil, kdor je viditi hotel. To pa so le naše pohlevne misli, kterih ne vrivamo nikomur. ,Und dadrum keene Feindschaft nihe.'« — Leta 1855. se v «Novicah» še enkrat čita o slovenski pesmi na ljubljanskem nemškem odru. Bila je to znana popevka «Zvonikarjeva», o kateri pa poroča dr. Bleivveis, da so jo «gledišni pevci tako strašno krožili, kakor da bi bili nalaš najeti bili, zalo domačo hčerko spremeniti v spako».106 Dne 8. marca 1855 so doživeli slovenski Goričani nekaj, «kar bi se še pred malo leti nobenemu ne bilo sanjalo «, kakor je poročal Andrej Marušič «Novicam»: «Vpervo kar Gorica stoji so se mili in sladki glasovi slovenski pred izbrano družbo omikanih stanov v dvorani goriške zabavnice (kazine) odmevali. Do zdaj se, bodi Bogu milo! ni prederznil naš ubogi ,paria' stopnicam gosposkih poslopij približati se, in slovenski sin se je tu moral kakor si bodi tako rekoč ošemiti, če se je hotel kake slovesnosti vdeležiti.» Ob priliki cesaričinega rojstva je priredil gimnazijski ravnatelj — po rodu Nemec in v svojem rodnem jeziku tudi pesnik — s svojimi dijaki akademijo, pri kateri je deklamiral poznejši slovenski politik, takratni šestošolec Tonkli, Tomanovo «Auioe Novice z dne 17. januarja 1855, str. 19. strije zvezda» («Tiho je morje, pokojni valovi. . .»). Vtis, ki ga je napravila slovenska pesem na goriško občinstvo, popisuje Marušič takole: «Slovencom trepeče osupnjeno serce; vsakteri napenja in nateguje ušesa, skor dihati si ne upa; tiho je vse in mirno, da bi šivanko slišal pasti; pa precej zapazimo, da nekteri široko oči odpirajo, drugi nose vihajo in eden druzega pogledujejo; zakaj da se bode po gerški govorilo, so vedili, pa da po slovenski — popred bi se bili menda (na) smert zanesli, kakor (na) kaj tacega. Toda mladi govornik se zanje kar ne zmeni, berzno svojo ladjico suče in naprej veslja in čujte! nikakor se naš jezik ne ustraši ne mrežastih zagrinjal, ne mehkih rudečodamastnih sedališč, ne pozlačenih svetilnic . . . ni se splašil ne zalo okinčanih gospa ne dolgoberkastih in čveterookih gospodov, ki so si tam pa tam, ne vem kaj, na uho šeptali: obnašal se je (deklamator) prav kakor vitez in ,dvoransk junak' . . . Tako smo Rubikon prestopili, važen korak! Slovenski jezik bil je ravnoroden in ravnopraven spoznan drugim živim in mertvim jezikom in je dosegel častno pravico ,pridvorstva'. Goriški Slovenci ne bomo tega dneva nikoli pozabili, zakaj dobro de sercu človeškemu, kadar se mu dolgo dolgo prikrajšane in odtegnjene pravice zopet dovolijo . . . Poslednjič so še trije slovenski fantje en prizor iz neke šaljive opere kaj izverstno igrali in peli . . , » 1 07 Dne 24. decembra 1856 je poročal Kočevar-Žavčanin «Novicam», da se je v hrvatski prestolnici v Zagrebu, «opet enkrat igrala narodna igra v narodnem jeziku«: «Dva pištolja», iz francoskega prevedel Milan Vidulovič. «Skor da oko, kaj takega ne vajeno, si ni verjelo. Komaj 107 Novice z dne 17. marca 1855, str. 87. — Čisto osamljeno se pojavi vi «Novicah» 1857 (str. 208 do 211) poročilo, da so igrali dne 21. junija 1857 diletantje v Idriji v prid pogorelcem vi Laščah «v našem milem jeziku« — «Županovo Micko», za katere predstavo jim je bil tiskar Blasnik «nepohlepno natisnil in poslal gledišne občerte». se začne mračiti, že občinstvo od vseh strani v sjajno razsvetljeno kazališče vre. Staro in mlado, plemenito in prosto, iz mesta in daljne okolice, kar le iskrico čuti ljubave do domovine, vse se je ta večer tukaj snidilo — živ dokaz, da še ni v Zagrebčanih in v Horvatih ne domoljubje ne ukus umetniški propal. Izverstni prolog, kterega je gosp. Freudenreich, rojen Karlovčan tako navdušeno govoril, je trikrat gromeče klican bil. . . je sostavil Rade Lopašič, mlad, al, kakor živa beseda v prologu kaže, za narod naš ves vnet rodoljub, iz čigar peresa se imamo še mnogo lepega nadjati.» K temu svojemu poročilu je pristavil Žavčanin na naslov Slovencev naslednjo pripombo: «Je pač res dosti zaprek in težav, predno se ustanovi narodno igrališče in naj večja je gotovo ta, da ni kjer bodi izurjenih igravcev in igravk, ki bi se stanovitno udali temu poklicu, dokler niso dobro plačani; vendar iskrena ljubav do milega maternega jezika — kakor je govornik v prologu rekel — ,to naj dragocenije blago svakog naroda' premaga tudi velike overe. Zdramite se tudi vi Slovenci enkrat, da si napravite narodne kazališča, ki so hrami očitnega domačega življenj a!» K temu Kočevarjevemu dopisu, s katerim je dokazoval, da je bil na idejo stalnega slovenskega gledališča začel vplivati že tudi hrvatski primer (kakor je vplival tudi češki), je pristavil dr. Bleiweis značilno pripombo: «Naprava stanovitnih igrališč v slavenskem jeziku je res težavna reč, ne zavolj poslopja, ne zavolj pripravnih iger, ne zavolj gledavcov, -— le o tem je največja težava: kdo bo igral? . . . dnar pa le spet dnar je pervi pogoj; za dnar se dobi vse in se bojo izgojili in ustanovili tudi gledišni igravci. In v tem je poglaviten vzrok, da še celo v zlati Pragi nimajo stanovitnega glediša vsaki dan, — in ga tudi Zagrebčani ne morejo napraviti, so berž ko ne tudi novci krivi. Kar se slovenskega igrališča v Ljubljani tiče, bi bilo gotovo vsakemu gledišnemu započetniku (Theater-Unternehmer) v gotov dobiček in v veliko pripomoč, ako bi svojo reč tako napravil, da bi se izperva, če že večkrat ne, saj enkrat v tednu, na priliko ob nedeljah, kakor v Pragi, igralo slovensko . . . Ker pa ,Novice' nimajo z gledišnimi rečmi opraviti in smo sprožili to misel le ob priložnosti zagrebškega dopisa, bi želeli, da bi po novem letu izdavani ,Wochenblatt' ljubljanskega nemškega časnika to imenitno zadevo v pretres vzel in da bi se resno pogovorilo kako in kaj.»1 0 8 Iz te pripombe vidimo, da je dr. Bleiweis — kakor mnogo drugih narodnokulturnih reči — tudi to odlagal na druge rame in da ni prišel na edino realno idejo, da bi začel narodno gledališče s pomočjo diletantov, na katero so deset let pozneje prišli šele — «Mladoslovenci» pod Levstikovim vodstvom. V drugi polovici petdesetih let se je v Ljubljani kaj slovenskega javno govorilo, pelo ali igralo samo še v skromni «Katoliški družbi rokodelskih pomočnikov», v kateri se je izvežbalo nekaj naših boljših gledaliških igralcev, ki so izšli iz rokodelskega stanu. Ta družba se je mogla ustanoviti kot cerkvena družba v dobi absolutizma, v kateri si je bil konkordat priboril pravico tudi za ustanavljanje svojih društev. Započetnik družb rokodelskih pomočnikov, ki so temeljile na organizirani samopomoči, je bil rektor kolnske minoritske cerkve v Nemčiji, Adolf Kolping (1813—1865), ki je bil v svojih mladih letih sam rokodelski pomočnik in pozneje na miinchenski univerzi tovariš preroditelja nemškega katoličanstva, škofa Kettelerja. Proti koncu 40ih let je Kolping ustanovil v Elberfeldu prvo «katoliško družbo rokodelskih pomočnikov». Ko pa je bil kasneje premeščen v Koln, se je na njegovo iniciativo ustanovilo po vsej Nemčiji in po letu 1852. pod vodstvom poznejšega kardinala Grusche tudi po Avstriji vse polno takih družb. K Slovencem je prinesel idejo za ta pokret dr. Leon Vončina, poznejši profesor ljubljanskega bogoslovja, kateri se je z njo seznanil za časa svojega študija na du- 108 Novice z dne 51. decembra 1836, str. 421. najski univerzi.109 Pod njegovim vodstvom se je v začetku leta 1855. začela snovati taka družba tudi v Ljubljani, in sicer v nekako nadomestilo za patriarhalno družabnost, ki je vladala poprej v nekaterih cehih, ki so bili v novi liberalni dobi odpravljeni. Da se je našim katoliškim konservativcem pri snovanju te družbe tožilo ravno po patriarhalnosti odpravljenih cehov, se razvidi iz prvega članka, ki ga je v začetku februarja 1855 objavil v «Zgodnji Danici» neki «Janez (Volčič ?), ki piše: «Marskej dobriga so imeli naši spredniki, pa tudi več slabiga; ali de bi slabo zboljšali, so nasledniki tudi kej dobriga zavergli . . . Taka se je godila tudi z rokodelskim stanam. Bili so nekdaj rokodelski hlapci družini prišteti; gospodarja so imeli in spoštovali kot svojiga očeta, in vse je bilo domače, tudi so bile posebne družbe, vsako rokodelstvo je bilo nekako združeno . . . In ko bi pri rokodelskim stanu nekdaj nič dobriga ne bilo, so bile te družbe vender le dobre, in vender so bile zaveržene . . . Pa vse zdihovanje ne bo nič zdalo, če bomo le križem roke imeli. Pa kaj je početi?» Po tem vprašanju ta člankar na naslednji način razlaga bistvo «Katoliških družb rokodelskih pomočnikov«: « T o so pa takele družbe: V večjih mestih, kjer je veliko prebivavcov, torej tudi več rokodelcov, se snidejo za blagor ljudi res uneti možje, preskerbe nar pred iz svojiga pripravno izbano, kamor zamorejo vsi rokodelski hlapci ob nedeljskih večerih, ali pa tudi druge večere po dokončanim delu priti, ter se tam med seboj po domače razveselovati; tudi smejo ktero pošteno zapeti, kar je veliko veliko vredno; tudi smejo kej pripušenega zaigrati, de si tako rekoč svoje življenje osolijo in težave svojiga stanu osladijo . . . Pa to še ni zadosti. Ti za blagor ljudi zares uneti možje preskerbe tudi posebnih učenikov — ali so večidel že sami učeniki — de se mladi rokodelci tudi v marskteri vednosti ravno tu izuriti zamorejo; kar je pa naj bolje, 109 pr im. Fr. Erjavec: Pregled zgodovine socialističnega gibanja med Slovenci. Socialna misel, 1926, str. 233. je to, de se sosebno za dušo rokodelcov skerbi; zato je vselej duhoven oče vse družbe . . . De se pa ne le ljubezen do Boga, ampak tudi do bližnjiga povzdiguje, zbirajo rokodelci v teh družbah vsaki mesec kakšen krajcar prostovoljno med seboj, in s tem pomagajo svojim bolnim sohlapcam, ali pa, če tega treba ni, si s tem denarjem kaj druziga potrebnega preskerbe. Če kdo kaj brati hoče, dobi v teh družbah tudi kake bukvice . . , » 1 10 Tej ljubljanski «Katoliški družbi rokodelskih pomočnikov «, ki je bila v tem mračnem desetletju edino pribežališče skromne slovenske Talij e in nekakšen začetek samopomočnega krščanskega socialnega gibanja na Slovenskem, je vlada o veliki noči 18551 1 1 potrdila pravila. Potem se je družba s posebno svečanostjo v «križanski izbani» dne 29. aprila 1855 ustanovila. Glavni nagovor je imel ustanovitelj in predsednik družbe dr. Vončina, ki je poročal, «de že okoli 30.000 mladih rokodelcov v 150 družbah po nemških in avstrijanskih mestih vez keršanske bratovske ljubezni veže». To je bila edina društvena organizacija, katere ustanovitev so —• pač na migljaj absolutistične vlade — podpirali tudi državni funkcionarji. Zakaj so jo podpirali, je razodel ob ustanovni slavnosti predsednik ljubljanskega deželnega sodišča Još, ki je v svojem pozdravnem govoru med drugim dejal: «Skrivne družbe si že dolgo časa prizadevajo . . . z vso močjo sv. cerkev in vse prestole podreti. Za to pa potrebujejo močnih rok . . . In res 1848. leta je v vsih večjih mestih veliko rokodelcov mlado življenje v kervavim boji na zagrajah zgubovalo, njih zapeljivci pa, ki so se le pri šampanjerji hrabre kazali, so peto odtegovali, kjer koli jim je nevarnost protila. Katoliške rokodelske družbe so pa nar pripravniši pripomoček, s kterim se zamorejo ubogi rokodelci nevarnost rešiti, ki jim protijo.» Ustanovitev družbe je pozdravil tudi pri tej slavnosti osebno navzočni deželni predsednik grof 110 Zgodnja Danica z dne 8. februarja 1855, str. 22. 111 Ibidem, str. 71. Chorinsky, o katerem piše «Zgodnja Danica», da so pri tej priliki «besedo povzeli in obljubili, de bodo ravno vstanovljeno katoliško rokodelsko družbo vselej z veseljem podpirali, kolikor jim bo le mogoče.»1 12 Kolpingova zamisel je našla v Ljubljani očividno ugodna tla. Ob koncu leta 1855. je imela družba že 122 rednih članov in njena knjižnica že okrog 300 knjig. V prihodnjem letu si je družba omislila že svojo zastavo, ki jo je dne 3. maja 1856 blagoslovil sam Kolping, ki je v ta namen prispel v Ljubljano.1 13 Med maloštevilnimi društvi te dobe, ki so prinašala posredno in tudi neposredno korist literaturi, se mora omeniti še «C. kr. kmetijska družba»,114 ki je bila ustanovljena v Ljubljani leta 1767., a v Gradcu, Celovcu in Gorici nekaj let prej v dobi Marije Terezije. Proglašaje kmečki stan za «podlago in največjo moč v državi», je ta vladarica poklicala v življenje «kmetijske družbe» v vseh pokrajinah države v povzdigo kmetijstva in rokodelstva pod prvotnim nazivom «Gesellschaft des Ackerbaues und der niitzlichen Kiinste». Kranjska podružnica te družbe je v 70ih in 80ih letih XVIII. stoletja izdala štiri letnike zbornika «Sammlung nutzlicher Unterrichte » in tri letnike strokovnega tednika «Wochentliches Kundschaftsblatt». Poizkušala je z ustanovitvijo šole za kmetijstvo, na kateri je poučeval jezuit Janez Giel; a ta šola ni procvitala iz vzroka, ki ga je razodel kranjski grof Franc Hohenwart v izreku, da «od kranjskega (slovenskega) kmeta ni mogoče pričakovati, da bi hodil v Ljubljano v šolo, učit se kmetijskih vednosti v tujem jeziku». Kakor jezik publikacij družbe, tako je bil tudi učni jezik njene šole nemški. Zaradi pomanjkanja učencev so to šolo ob koncu leta 1780. zaprli. Nekoliko več uspeha je imela družba s svojo šolo za rokodelce in umetnike, na kateri je poučeval mehaniko, geodezijo in 112 Zgodnja Danica z dne 3. maja 1855, str. 79 in 80. 113 p r j m Erjavec, 1. c., str. 234. 114 prim. drja. Bleiweisa «Zgodovino ces. kralj, krajnske kmetijske družbe«. V Lj. 1855. hidravliko slavni jezuit Gabriel Gruber. Po njegovem odhodu na Rusko leta 1784. pa so zaprli tudi to šolo. Leta 1787. je tudi družba sama zamrla. Šele po odhodu Francozov leta 1814. se je zopet prebudila v novo življenje pod končnim nazivom: «C. k. kmetijska družba za Kranjsko« in začela izdajati svoj letopis pod naslovom «Annalen» — zopet v nemškem jeziku. Poslej je postalo njeno delovanje živahnejše: leta 1823. je ustanovila na svojem novokupljenem zemljišču na ljubljanskih Poljanah svojo sadjarsko šolo; leta 1826. je prvič poizkusila z obdelovanjem ljubljanskega Barja na tako imenovani «Karolinini pristavi«, a leta 1832. na drugi vzorni barjanski kmetiji, nazvani «Francova pristava«. Leta 1848. ji je ministrstvo dovolilo ustanoviti podkovsko, živinozdravniško in živinorejsko šolo, na kateri sta poučevala dr. Bleiweis — od 1. 1842. tajnik družbe — in dr. Strupi po slovensko. Posebnega pomena za slovensko literaturo je bilo to, da je začela družba izdajati poljudne strokovne knjige v slovenščini. Leta 1828. je izdala Pirčevega «Krajnskega vertnarja«, leta 1836. Jonkejevega «Krajnskega Čbelarčka«, leta 1841. Ant. Pintarja prevod «Kratek poduk« za gojitev sviloprejk in murv, leta 1851. Bleiweisov prevod Herbekove knjižice o istem predmetu, leta 1854. Zalokarjevo «Umno kmetovanje in gospodarstvo «. -— Najpomembnejše dejanje «Kmetijske družbe za Kranjsko« pa je bila ustanovitev «Novic» leta 1843., v katerih je vse slovensko javno in kulturno življenje v tem obdobju dobilo svoj osrednji organ, a slovenski politični prerod svojo dušo. V ostalem pa je družabnemu gibanju in vobče javnemu življenju na Slovenskem absolutizem zadal smrtni udarec. Da bi bila ostala vsaj Stadionova občinska avtonomija, bi bila dobila n. pr. Ljubljana gotovo živahnejše javno lice. Ko so se vršile v oktobru leta 1850. v Ljubljani prve in v tej dobi tudi zadnje volitve v občinski svet, je v mestu tako oživelo duševno gibanje, da je pesnik Cegnar tedaj pisal v slovenskem uradnem listu: «Kdor je popred tiho in mirno Ljubljano poznal, se gotovo ni nadjal, de bodo nje prebivavci toliko vstavniga duha pri volitvah pokazali.«115 Meščani so se takrat začeli med seboj zbirati, enakomisleči se med seboj posvetovati, tvorili sta se stranki: narodna in nemškutarska, ali kakor so takrat rekli, konservativna in liberalna. Na vse to gibanje je v prihodnjem letu legla mrtveča m6ra absolutizma. Odslej so vse ljubljansko družabno življenje reprezentirale nemške «redute». Pred pustom se je včasih poizkusilo celo z imitacijo italijanskega «korsa». Ko je o tem poizkusu zvedel tržaški dopisnik «Novic», je vzkliknil: «De te plentaj!» K temu njegovemu vzkliku je pristavil dr. Bleiweis opombo: «De! Auch wir sind in Areadien geboren!»1 16 Politično obzorje se je Slovencem z nastopom reakcije in absolutizma zoblačilo in jim v upravne predele nagnalo hladno tujo meglo, ki je vrgla svoj mrak in hlad tudi na družabno torišče. Boljši slovenski duhovi so se začeli ozirati, kje bi našli zavetja slovenstvu. Kakor ob vseh takih narodnih nesrečah v prihodnjih desetletjih, so se tudi sedaj zatekli v idealno zatočišče, v literarne organizacije. Eden izmed najvnetejših politikov tedanje dobe Matija Majar je pisal dne 5. decembra 1851 — torej kratko pred odpravo ustave — drju. Muršcu: «S politiko sadaj nič ni začeti •— samo pozorovati moramo kaj se godi — i skerbno se literarnega dela poprijeti. To je sadaj naša politika . . . Sadaj bi mi potrebovali list literaturni, kakoršen je bila Danica ilirska u Zagrebu.«1 17 Celo dr. Bleiweis, ki sicer ni imel mnogo smisla za leposlovje, je v vabilu na naročbo dne 16. junija 1852 pisal: «,Novice' so sedaj v stanu, več lepoznanskih reči bravcam podajati.« Da se literarni produkciji da stalna in solidna podlaga, da se naročanje listov in kupovanje knjig odtegne slučaju, se je začelo misliti na ustanovitev literarnih družb, 115 Ljublj. časnik z dne 8. oktobra 1850, str. 217. 116 Novice z dne 11. marca 1854, str. 80. 117 ZMS, VII, str. 49. kakor so jih takrat že imeli drugi Slovani. Že v začetku 50ih let se je pojavil nasvet, da bi si tudi Slovenci osnovali svojo «Matico», kakršno so imeli Srbi v Pešti že od leta 1826., pozneje v Novem Sadu, Čehi v Pragi od leta 1831., Hrvatje v Zagrebu od leta 1842., Lužičani v Budišinu od leta 1847. in pa Rusini v Lvovu od leta 1848.1 1 8 Z ustanavljanjem «Matic» so nameravali zbirati večje glavnice in denarne fonde, čijih obresti so hoteli uporabljati za financiranje knjižnih publikacij višjega literarnega, zlasti znanstvenega značaja, to se pravi, za omogočanje takšne literarne produkcije, ki je široki krog čitateljev ne more vzdrževati, bodisi zaradi manj dostopne mu vsebine, bodisi zavoljo visoke nabavne cene takih knjig. «Matice» so si torej različni slovanski narodi snovali v ta namen, da se narod — ki postane «narod šele takrat, ka ima že literaturo višjih kvalitet — opremi z višjo, posebno znanstveno literaturo, ki pa zlasti pri malih narodih ne more upati na primeren razvoj, dokler je navezana edino na običajno čitateljstvo. Kakor imajo znanstvene akademije svoje fonde, da morejo z njihovo pomočjo izdajati svoje znanstvene, kulturno visoko pomembne, a nepopularne edicije, na podoben način se je hotelo omogočiti tudi delovanje «Matic» — nekakih malih akademij za izdajanje važnih, narodu kot takemu potrebnih literarnih del. Prvi, ki je bil pri Slovencih prišel na idejo, naj bi se ustanovila nekakšna «Slovenska matica», je bil Anton Martin Slomšek, o katerem poroča zgodovinar »Mohorjeve družbe», dr. Jakob Sket, naslednje: «Dne 23. prosinca leta 1845. je vložil kanonik Slomšek pri višji c. kr. vladi, pri tedanjem ilirskem deželnem glavarstvu (guberniji) v Ljubljani, prošnjo za dovoljenje takega društva in predložil v potrdilo dotična pravila.»1 19 118 p r i m mojo razpravo o «Predzgodovini ustanovitve ,Slovenske matice'®. (Razprave, I.) 119 Sket: «Stiridesetletno književno delovanje druStva in družbe sv. Mohorja®. Slov. večernice, 46. z v. V Celovcu, 1892, str. 5. Kakšno literarno društvo je pripravljal Slomšek, o tem nam je zapisal nekaj podatkov njegov prijatelj Oroslav Caf, ki je bil po vsej verjetnosti temu podjetju lavantinskega kanonika blizu. Caf je že mesec dni prej, v «Novicah » 1845, stev. 3, priobčil dopis z naslovom: «Pozdravec vsem Slovencom», v katerem je bridko tožil, da «slovenskega pisanja po vseh podnarečjih neimamo», in poudarjal, da «nigdo ni teliko dolžen, slovensko besedo po vse pote podpirati ino popravljati, kakor ravno le duhovniki z učenjem ino pisanjem dobrih knjig». Glede na to je dopisnik predvsem duhovnikom polagal na srce, naj se uče domačega jezika od kmečkega ljudstva, naj pišejo dobre knjige, ali jih prevajajo iz drugih jezikov, posebno pa naj «ne pustijo šolarjem za premje nerazumljivih nemških knižic davati . . . take neumne igračice se hitro v kaki kot veržejo — ino prav, vsaj neso za nič». Na koncu tega svojega dopisa je še Caf nasvetoval. naj bi se po vseh župnijah ustanavljale čitalnice, «kakor smo v svojem kraju z velikim trudom začeli ino za tej namen vse Slovenske knjige kupili».1 20 V prihodnjem svojem dopisu «Novicam» je Caf že lahko poročal, kako misli Slomšek te njegove in pač tudi svoje literarne namene praktično udejstviti. V članku «Novo, celo posebno veselje za vse Slovence» je pisal Caf med drugim: «Slavni pisavec naš . . . g. Slomšek . . . nam pripravljajo novo, novo življenje: družbo v izdajanje cenejih slovenskih knjig narejajo, kar bo nam ,Slovenska Matica'. 26. Prosenca 1.1. pišejo prečast. gosp. Slomšek (najbrž Cafu samemu): ,Družba v izdajanje cenejih rodoljubnih knjig je začeta: pretečene dni so postave in vodbe visi c. k. vladii sporočene bile.' Večni Bog! oče vseh narodov daj dober tek tej napravi in dolgo življenje skerbnimu gosp. napravljavcu! — Dvojne želje si zraven 120 O tem dopisu Cafovem je poročal ljubljanski policijski predsednik dr. Uhrer Sedlnitzkemu na Dunaj dne 25. julija 1845: «Dieser Aufsatz scheint mir der hohen Aufmerksamkeit nicht unwerth, und es ist zu wundern, dass derselbe aufgenohmen werden durfte.» (Bleiweisov zbornik, str. 254.) tega ne moremo zderžati: 1. da bi ta le ,Matica' vse Slovence od Madjarske do Vlaške meje, od Nemških gor do Ilirskih logov prijazno objemala, in 2. da bi ga ne bilo spačeniga Slovenca, kteri bi ves voljen te Matice z glavo in mošnjo ne hotel podpirati ! » 1 2 1 Ilirski gubernij je (v sporazumu s Sedlnitzkim) to Slomškovo prošnjo odbil z odlokom z dne 15. aprila 1845, štev. 434. Slomška je ta zavrnitev bolela, kakor se vidi iz pisma, ki ga je pisal nekemu svojemu prijatelju in v katerem pravi, da je to storila dvorna študijska komisija brez navedbe vzroka. «Meni je s tem težko breme odvzeto, žalibog pa tudi dobra stvar pokopana. Pojedini uporabljamo svoje moči ter omagujemo. To vidijo sovražne sile in zabranjujejo vse dobro pod najrazličnejšimi razlogi. Vendar me to ne bo zadrževalo, po močeh delovati k večji božji časti in v blagor ljudstva, med kojega me je postavila previdnost.»122 Po vsem tem, kar nam je zlasti Caf zabeležil o Slomškovem nameravanem literarnem društvu, lahko sklepamo, da je društvo pač nameravalo nositi naziv «Slovenska matica» — najbrž ga je tako krstil ravno Caf, ki je precej dobro poznal češčino in razne slovanske «Matice» ni pa še hotelo biti prava «Matica», t. j. izdajateljsko 121 Novice z dne 19. februarja 1845, štev. 8. 122 Prim. drja. Antona Medveda knjigo: «Knezoškof lavnntinski Anton Martin Slomšek. V Celovcu, 1900. — Dr. Anton Medved pristavlja glede te neuspele akcije Slomškove (na str. 54 svoje knjige): «Slomšekovi prijatelji so bili užaljeni, potrti; le on sam ni zinil žal besede; s čudno potrpežljivostjo je videl svoj sladki up splavati po vodi. Vendar poguma ni izgubil » In res je Slomšek že prihodnje leto začel izdajati svoje znamenite «Drobtinice», ki so postale za štajerske Slovence tako pomembne, kakor so bile Bleiweisove «Novice» za vse Slovence. — O Slomškovi užaljenosti poroča vi omenjenem referatu Sedlnitzkemu tudi dr. Uhrer z besedami: « . . . ich werde von einer. .. Seite versichert, dass diese abschlagige Antwort den — iibrigens ruhigen — Slomfek aufgeregt habe, und dass er wiinschen soli, lieber eine Pfarre zu erhalten, um etwas wirken zu konnen, als sich als Canonicus und Schulenoberaufseher zu versitzen.» — društvo za višjo literaturo. Z njim je torej nameraval ustanoviti poljudno literarno društvo za širjenje prosvete in nabožnega duha med najširšimi ljudskimi krogi, torej nekaj takega kakor poznejše «Društvo sv. Mohorja». Kakor smo culi, je Slomšek v predmarcu tožil, da slovenski pisatelji, «samotež orjoči ledino slovenske literature, omagujejo». To spoznanje je postalo še bolj splošno po narodno-političnem razmahu, ki ga je Slovencem prineslo leto 1848. Da se literarni produkciji da stalna in solidnejša podlaga, da se naročanje knjig odtegne slučaju in organizira, se je kmalu po prevratnem letu pri Slovencih začelo misliti na literarne organizacije, na ustanovitev društev, kakor so jih takrat že imeli drugi Slovani. In pojavil se je vdrugič nasvet, naj bi si Slovenci osnovali svojo «Matico». Sprožil pa je sedaj to misel v «Novicah» leta 1850. celjski rodoljub J. Š(ubic) v posebnem članku, v katerem je izvajal: «Slovenski duh se je izbudil iz večstoletniga spanja . . . Marsikter rodoljub je vzel pero v roke . . . Založnik za nove bukve se težko najde . . . Torej bi bilo sredstva (pripomoči) potreba, pervič, de bi se zložene literarne dela ložej natiskale, drugič, de bi natisnjene se ložej in za primerno ceno dobivale. Tako sredstvo bi bila matica slovenska . . . Znano je Sploh, koliko je matica češka u tej zadevi koristila . . . Ravno tako je tudi matica serbska naloge prevzela, rokopise od pisateljev nakupovati, jih na svoje Značilno je, da katoliško-liberalna slovenska duhovščina, ki je bila v svojem racionalizmu bolj praktično usmerjena kakor rigorozno-verni Slomšek, ni posebno obžalovala Slomškovega neuspeha. Matija Majar je leta 1845. pisal Stanku Vrazu, da nam je treba resnih znanosti in ne samo pesmi, romanov (ter pač tudi pretežno nabožne literature). «Ako se vse natanko premisli,« pristavlja Majer v nekem drugem pismu Vrazu iz tega leta, «ni nobena taka škoda, da se ni dovolila Slomšeku ustanovitev društva za izdajanje knjig, ker je bila ta družba namenjena izdajati samo molitvienike in knjižice za premije; za to nam pa ni treba nobene družbe.« (Bleiweisov zbornik, str. 148.) stroške natiskovati, ter za kar je mogoče nizko ceno prodajati . . . Kakor ona, je tudi matica ilirska že lepo versto narodnih klasikarjev na svitlo pripeljala . . . Ko bi, posebno po izgledu češke matice, kaj enaciga vstanovili? » Dopisnik zaključuje svoj članek z vzklikom: «Naj vstane matica slovenska!«123 Iz neke opazke pod črto se vidi, da je dr. Šubic izmed izdanj «češke matice« poznal «Biblioteko novočeško«, v kateri-so izšle znamenite Šafarikove «Slovanske starožitnosti«. Nastane vprašanje, kako je dr. Bleiweis sprejel ta predlog celjskega rodoljuba. Pristavil mu je po svoji značilni navadi prav kratko opazko pod črto: «Bog daj! Vred.« V tej kratki pripombi je razodel dr. Bleiweis dvoje: svojo breziniciativno naturo, spričo katere ni rad cepil svojih moči, posvečenih v prvi vrsti svojemu najljubšemu detecu — «Novicam» — in je rajši prepuščal ustanavljanje novih, zlasti literarnih podjetij, za katera je imel pri svoji pretežno praktični naravi malo smisla, drugim. V kratkoči pripombe pa je obenem zaopaden njegov oprezajoči dvom, da bi mogla biti temu ubičevemu predlogu sreča bolj mila, kakor je bila leta 1845. podobnemu Slomškovemu predlogu in načrtu. Dunajska slovanska kolonija je že od leta 1845. dalje prirejala v cesarski prestolnici sijajen vsakoletni slovanski ples, ki so ga obiskovali neredko tudi avstrijski ministri, n. pr. leta 1852. dr. Aleksander Bach in Baumgarten. 124 Nekatera leta so uspeli ti plesi tako zelo, da so imeli celo znaten gmotni dobiček, ki se je potem porazdeljeval med posamezne slovanske narode v kulturne namene. Tako je prejelo n. pr. leta 1850. od odbora za dunajski slovanski ples ljubljansko «Slovensko društvo« 60 gld. v namen, da odkaže 10 gld. za Prešernov nagrobni spomenik, «50 gld. za slovensko glediše . . .; ako bi 123 Novice z dne 9. oktobra 1850, str. 172. 124 Novice z dne 14. februarja 1852, str. 50. — Na tem plesu se je 22. februarja 1845 prvič na Dunaju plesalo tudi južnoslovansko kolo. In sicer sta ga plesala Slovenca Peter Kozler in Henrik Martinak. (CZN, VII, str. 505.) se pa — kar ni pričakovati — slovensko glediše ne vstanovilo, naj oberne slov. družtvo teh 50 gld. v prid in pospešenj e tako potrebniga slovenskiga besednika, kteriga se je •družtvo lotilo.«1 2 5 Še večji dobiček je moral prinesti dunajski slovanski ples v prihodnjem letu, kajti njegov odbor je mogel poslati «Slovenskemu društvu« v tem letu kar 100 gld. z dopisom, v katerem so bile besede: «Misel, ki so jo bile ,Novice' sprožile (s člankom drja. Šubica), da bi se slovenska matica za izdajo koristnih bukev napravila, je na Dunaju bivajočim Slavjanom močno dopadla, in želeti bi bilo, da bi se rodoljubi od vsih strani hitro dela poprijeli, jo izpeljati. Odbor za letašnji slavjanski bal je torej sklenil od denarjev, kar jih je čez stroške ostalo, tudi nekaj k temu nameniti in . . . priloženih 100 gld. s tim namenom poslati, da naj bi se za zalog matice porabili.«1 26 «Slovensko društvo« v Ljubljani je živelo takrat, tik pred zopetno zavlado absolutima v Avstriji, v zadnjih izdihih in seveda ni moglo Sprejeti na svoje onemogle rame ustanovitve «Slovenske matice«. Za ta korak se društvo ni odločilo niti potqm, ko ga je podrezal E(inspieler) v zagrebškem listu «Siidslavische Zeitung« z vprašanjem: «Ali bi ne hotelo in ne moglo se poprijeti izdajanja občekoristnih knjig?« «Odbor slov. družtva« oziroma njegov predsednik dr. Bleiweis je vsem tem in i ciatorjem javno v «Novicah» odgovoril takole: «Tako početje, ako hoče kaj veljati, potrebuje mnogo dušnih in denarnih moči; odbor slov. družtva ni tedaj v stanu,- samolastno take važne naloge nanaglama prevzeti.«127 Zraven pa pristavlja dr. Bleiweis, da je Slovensko društvo močno razveselilo, da se po poročilu «Slovenske bčele« pripravlja tako društvo na Koroškem, «ker so se naj imenitnejsi, naj iskrenejši in visoko stoječi gospodi te reči na vso moč poprijeli. Podporo bo našlo to družtvo tudi 125 Novice z dne 20. februarja 1850, str. 34. 126 Novice z dne 5. marca 1851, str. 9. 127 Novice z dne 7. maja 1851, str. 92. od naše strani, kolikor bomo le zamogli, in prav prav srečni vspeh želimo ti občno-koristni domorodni napravi! « Iz poslednje pripombe se vidi, da v tem času dr. Bleivveis še ni nasprotoval kulturnim podjetjem, za katerih organizacijo se sam ni imel zmožnega, marveč da je bil celo pripravljen, podpirati jih, četudi niso izhajala iz njegove iniciative. Soglasno s tem je dr. Bleivveis pozneje res prevzel skupaj z Jeranom ljubljansko poverjeništvo nove celovške družbe. / Tisti članek v «Slovenski bčeli», ki ga omenja doktor Bleivveis, je napisal in podpisal Anton Janežič pod naslovom: «Živili Slovenci!« Ozirajoč se na Šubičev predlog v «Novicah» je v tem svojem članku izvajal poznejši tako živahni koroški literarni organizator, da bi bilo po njegovem mnenju težavno ustanoviti že kar «Slovensko matico« po zgledu češke, srbske in ilirske. V skladu s takratno svojo, Einspielerjevo in Majarjevo jezikovno orientacijo, ki je Slovencem za višjo literaturo predlagala neko «ilirsko» mešanico, izjavlja Janežič v tem svojem sestavku odločno: «Mi smo sicer za sjedinjeno jugoslavensko matico, za samo slovensko pa nikdar ne bomo.« A ne samo s tega načelnega stališča nasprotuje Janežič snovanju «Slovenske matice«, marveč tudi zaradi svojega mnenja, da bi pri gmotni šibkosti tedanjih redkih in po večini še mladih slovenskih rodoljubov -— starejša naša inteligenca je takrat že tako nemško mislila — naša «Matica» s težavo zbrala glavnico («matico»), ki bi nosila vsaj 600 gld. letnih obresti, kolikor bi po njegovem računu najmanj veljala vsakoletna knjižna oprema društva. Janežič predlaga v tem svojem pozivu, naj si Slovenci rajši osnujejo poljudno-literarno društvo, ki bo zaradi popularne kakovosti svojih vsakoletnih izdaj lahko zbralo okrog sebe toliko članov, da se bodo mogli že z njihovo članarino kriti stroški vsakoletnega knjižnega daru, sestoječega iz več ali manj knjig. To literarno društvo si naj stavi dokaj skromnejši program kakor predlagana «Matica», namreč naslednji: «prosto ljudstvo izobraževati, domače slovstvo povzdigovati, pisatelje podpirati ter jih k novim činom spodbujati«. Janežiču ni šlo torej več za narod, ker je za bodočnost verjel v južnoslovanski narod, ampak za ljudstvo, za čigar izobrazbo naj bi se v slovenski literaturi edino skrbelo. Bil je takrat Janežič že izpovedovatelj znanega romantičnega jezikovnega dualizma, ki ga je šele realni tok prihodnjih desetletij pri nas ovrgel. Svoj članek završuje Janežič z vzklikom: «Živilo društvo za izdavanje dobrih slovenskih knjig!»1 28 Sedaj se je Janežiču in Einspielerju pridružil mož, ki je v zvezi s Cafom že pred šestimi leti kot prvi pri Slovencih sprožil idejo takega društva, namreč Anton Martin Slomšek, v tem času že škof lavantinski, ki je dal porajajočemu se društvu znak in smer svojega lastnega literarnega delovanja, ki je obstajalo v pisanju in izdajanju nabožno-poučnih knjig za preprosto ljudstvo. To društvo, za katero so izdali skoraj nato (dne 27. julija 1851) koroški rodoljubi oklic v «Slovenski bčeli», ni jemalo za vzor več raznih slovanskih «Matic», teh malih narodnih akademij, pač pa poljudno-literarna nemška društva in češko društvo sv. Janeza Nepomuškega v Pragi. Za svoj namen si je stavilo naslednje: «skerbeti, da se keršanski in pobožni duh, zaradi česar slovanski narod povsod in že od nekdaj slovi, obvarje in poterdi . . . da se ljudem, ki se bodo v šolah mnogo lepih reči naučili in potem tudi radi čitali, dobre in koristne knjige v roke dajejo . . . da mi svojo književnost in svoj jezik olepšamo in obogatimo . . , » 1 29 Iz tega načrta se je v prihodnjem letu porodilo «Društvo sv. Mohora», ki ga je deželna vlada v Celovcu potrdila dne 28. avgusta 1853. Po programu, ki so ga sprejeli na prvem občnem zboru dne 20. junija 1852, je namerjalo to novo celovško društvo izdajati: «1. verozakonske bukve; 2. podučivne in kratkočasne reči, kot povesti, pesmi itd. za šolsko mladost; 3. sploh literarne 128 Slov. bčela z dne 1. januarja 1851, str. 2. 129 Slov. bčela z dne 1. septembra 1851, str. 65. dela, posebno ki se našega naroda vtičejo.»1 3 0 Odbor je pričel z izdajanjem knjig že takoj leta 1852. in je izdal do konca 50ih let kopo knjig: «Razlaganje cerkvenega leta» (tako zvanega slovenskega Goffineja), «Dejanje svetnikov», nekaj kosov sv. Pisma, nekaj pridig, molit - venikov in šolskih pesmaric in nekaj iz nemščine prevedenih povestic. Ta silo skromna literatura, katera je ustrezala komaj književnim potrebam najpreprostejšega kmeta, pa vrhu tega preprostemu ljudstvu niti v roke ni prihajala zaradi previsoke članarine 3 gld. in 1 gld. vpisnine. Zategadelj je to «Društvo sv. Mohora» od leta do leta bolj hiralo in tudi njega vsakoletni knjižni dar se je vedno bolj krčil. Leta 1859. je imelo društvo samo še 263 članov in je izdalo za to leto prav za prav eno samo knjigo. Da preprečita popoln propad društva, sta Janežič in Einspieler leta 1860. preosnovala društvo v cerkveno bratovščino pod naslovom «Družba sv. Mohorja », ki se je odslej naglo in mogočno razvijala. Kar pa se tiče «Slovenske matice», se je sicer ideja za njeno ustanovitev v tem desetletju sprožila, toda se je, kakor smo videli, nadomestila z drugo zamislijo. Tako je bila ustanovitev «Matice» odložena in prepuščena prihodnjemu desetletju, ko so v dobi obnovljene ustavnosti Slovenci pričeli misliti tudi na to, kako bi se pri njih razvila literatura višjih in celo znanstvenih kvalitet. Z znanstvom se je bavilo v 50ih letih v Ljubljani edino «Zgodovinsko društvo» ali, kakor se je samo imenovalo, «Historischer Verein fiir Krain», ki je izdajalo od leta 1847. dalje mesečen časopis z naslovom «Mittheilungen ». Pri tem društvu so sodelovali v obilni meri tudi Slovenci, kakor Hicinger, Trstenjak, Klun itd. — seveda v nemškem jeziku. Zaman je dr. Bleiweis rotil domače zgodovinarje iz te družbe: «Slavna družba, si se namenila k novimu krepkimu življenju v prid domovine . . . daj zgodovino Krajnske dežele v slovenskim, jeziku na svitlo! Milo pogrešujemo že davnej take knjižice, 130 Novice z dne 7. julija 1852, str. 215. iz ktere bi tudi prosti Krajnc zgodovino svoje domačije ^vedil. Mi ne terjamo za zdaj obširniga visoko učeniga dela, s kterim nas boš morebiti pozneje razveselila, ampak le knjižico, po domače pisano, tudi razumu prostiga bravca primerno . . . Prevzemi le vodstvo tega dela in podeli denarno pomoč, de se ta občno zaželjena knjiga na dan da. Naj bo to delo zdej tvoje pervo delo, in verjemi nam, de ti bo domovina za to hvaležna. Spomni se, de vsaka družba je le mertva stvar, dokler ne stopi s podukom med ljudstvo . . . Ne daj, de bi bilo to vošilo glas vpijočiga v pušavi!«1 31 Ker ta klic v krogih članov «Zgodovinskega društva» ni imel odmeva, je sklenilo ljubljansko «Slovensko društvo «, da izda poljudno spisano zgodovino slovenskega naroda, ki mu jo je začel nahitroma sestavljati tedanji akademik Janez Trdina. Njegov elaborat je prišel pozneje v 60ih letih, ko je bil že zdavnaj zastarel, v last takrat ustanovljene «Matice slovenske«, ki ga je proti piščevi volji tudi izdala.132 -— Ko se je leta 1851. ustanovilo v Zagrebu «Družtvo za jugoslavensku povjesnicu», je nasvetoval urednik slovenskega uradnega «časnika», Fr. Cegnar, da bi to društvo objavljalo tudi slovenske razprave; glede ljubljanskega «Zgodovinskega društva« pa je menil, da naj se z zagrebškim zedini, pristavljajoč: «Že to gre zlo navzkriž, de se (ljubljansko društvo) peča s slovensko dogodivščino v nemškem jeziku.«1 3 3 — Leta 1855. se je nanovo poživilo tudi drugo ljubljansko društvo, ki se je ukvarjalo z zgodovinarstvom, namreč «Muzejsko društvo za Kranjsko», ki je prirejalo vsako prvo sredo v mesecu znanstvena predavanja z diskusijami. Četrta točka pravil tega društva se je glasila: «Karkoli spada v obširno polje natoroznanstva, posebno z ozirom na domačo deželo, je predmet pomenkov, kteri se zamorejo v zboru ali iz pameti razlagati ali pa iz pisanja 131 Novice z dne 25. septembra 1850, str. 165. 132 Ljubljanski zvon 1906, str. 16. 133 Ljublj. časnik z dne 27. aprila 1851, štev. 32. brati.»1 3 4 Razume se, da je bilo tudi to društvo, pri katerem so sodelovali v odlični meri Slovenci, kakor Deschmann, Kožen i. dr.1 3 5 — nemško in v nemščini je izhajal tudi društveni časopis. 134 Novice z dne 16. junija 1855, str. 192. 135 NoviCe i dne 7. julija 1855, str. 216. VSEBINA Predgovor Staroslovenci (Doba tvornega konservatizma 1848—1860) I Uvod (O poznamenovanju dobe in obdobij) 1. poglavje: Avstrijski politični okvir 2. poglavje: Slovenske kulturno-politične zahteve in pridobitve v tem obdobju 3. poglavje: Slovensko gospodarsko, družabno in kulturno življenje v stanovih, društvih in zavodih v obdobju med 1848 in 1858

STAROSLOVENCI: ODOBJE TVORNEGA KONSERVATIZMA II (1848-1860) uredi

Slovensko časopisje v obdobju med 1848 in 1858 uredi

Razmeroma bujno se je razvilo po marčni revoluciji slovensko časopisje; veselo je poganjalo še v času oktroirane ustave, dokler ni absolutistična slana po odpravljeni ustavi skoraj docela pomorila njegovega nadepolnega brstja in cvetja. «Zvonec so nosile» — «Novice», edini list, ki se mu je 9 bilo posrečilo po dolgotrajnih prošnjah, intervencijah — naposled še po posredovanju samega nadvojvode Ivana — in pod izredno nedolžno znamko v težkih predmarčnih dneh izleteti izpod krempljev policijskega grofa Sedlnitzkega1 v slovenski svet kot organ «Kmetijske družbe za Kranjsko», namenjen, da napravi slovenskega kmeta davčno bolj zmožnega, bolj uvidevnega in dostopnega za različne uradne ukaze. List je prišel takoj ob svojem početku v roke tajnika imenovane družbe drja. Janeza Bleiweisa kot urednika. Od leta 1843. pa do marčnih dni so bile «Novice» «kmetijske in rokodelske«; politike se niso smele dotikati in se je tudi niso. Kolikor so prinašale v prvih petih letih leposlovja, je to bilo za nameček, za nekako kratkočasno razvedrilo. Kaka pesem je bila za okras, največkrat za povzdigo kakšne slavnostne prilike, skrivaj pač tudi za izpodbudo narodne zavesti. V ta namen je «Novicam» v teh prvih letih zlasti dobro služil pesnik Koseski. Po marčnih dneh je odprl dr. Bleiweis «noviške» predale v precejšnji meri političnim in narodnokulturnim debatam. Že takoj v prvih mesecih razširjenega programa je moral urednik odgovarjati na vprašanje nekega naročnika, zakaj neki se v listu naenkrat toliko politikuje: «De smo od 22. Sušca popolnama iz vojnic stopili, ne 1 O ustanovitvi «Novic» prim. mojo razpravo v «Vedi», III. (1913.) moremo tajiti, in vsak rodoljub bo to za prav spoznal, ker posebni prigodki tudi posebno obnašanje potrebno store.»2 Še razločneje je razložil Bleiweis izpremenjeni položaj lista na jesen istega leta: «Prekucije našiga cesarstva, ki so se 15. Sušca začele, so prekucnile celo poprejšnje življenje vsin stanov. Dokler svet stoji, še taciga ni bilo . . . Novice so bile edini slovenski list do tega veliko pomenljivega časa . . . pa so ostale tudi še čez 3 mesce potem edini slovenski list . . . V taki dobi, ko je vse hrepenelo zvedeti novih prigodb, v taki dobi . . . kdo bi bil rad bral, kako turšico sejati, kako mravljince zatirati, ovcam garje odpravljati itd. Na polje nove vlade so mogle Novice svoje bravce na kmetih peljati in jim kazati, kaj se tam godi, de so . . . se zatirale škodljive pravlice, ktere so lažnjivci po deželi obilno trosili. . . Novice so se že sicer tudi celi čas svojiga pbstanja . . . goreče poganjale za povzdigo slovenske narodnosti — kako neki bi le bile zamogle zde] molčati, ko je žetve čas prišel, kar so one toliko let neutrudljivo sejale! Kadar bo pa vse to lepo dokončano, bomo pa spet začeli orati in sejati, de bo veselje . . .»3 Leta 1849. je prešlo tudi izdajateljstvo «Novic» iz rok «Kmetijske družbe» v roke že dotedanjega založnika, tiskarja Jožefa Blasnika, ki je bil listu že od početka založnik. Na občnem zboru «Kmetijske družbe» v tem letu je moral dr. Bleiweis braniti in zagovarjati i razširjeni program i popolni prehod lista v Blasnikove roke. Do tedaj je dajala družba listu pač samo nekako sankcijo moralnega in v odnosu do vlade tudi zavarovalnega značaja. Ko pa se je v prvi ustavni dobi listom predpisala kavcija, ni mogel lista nihče drugi finančno fundirati kakor Blasnik; zato pa ga je tudi zahteval v svojo last. O tej transakciji poroča urednik sam z besedami: «Ker (družba) ni mogla 500 gld. kavcije vložiti po novih tiskarnih postavah, je Novice dala uredniku in založniku 3 Novice z dne 10. maja 1848, str. 80. 3 Novice z dne 25. oktobra 1848, str. 179. v last s tem poročilam, de v vsim tako ostanejo, kakor so dosihmal bile.»4 Na «ostro» zahtevo nekega člana družbe, da naj bi bile «Novice» še nadalje samo kmetijske in rokodelske, je dr. Bleiweis na tem občnem zboru «Kmetijske družbe» (20. novembra 1849) dokazoval, «de ,Novice' se niso nikdar s samim kmetijstvam in rokodelstvam pečale, ampak de so zraven tega vedno bile tudi list za omiko in poduk ljudstva sploh, česar pa tisti ne vedo, ki se pred suscam 1848 za slovenski časopis še zmenili niso. Že začetni program ,Novic' — izvaja dr. Bleiweis dalje — obseže osem razdelkov,5 v kterih je bilo že v letu 1843 pripušeno Novicam se gibati — in po tem programu so se Novice tudi vedno ravnale in od leta do leta več bravcov si nabrale, tako de ni skoraj vasi, kjer bi ,Novic' ne bilo . . . ,Novice' niso v nobenim listu kmetijskih reči popolnama zanemarile, tode po lanjskim sušcu je vredništvo za neobhodno potrebno spoznalo, tudi ljudi kmetijskiga in rokodelskiga stanu vpeljati v novi konstitucijni čas, ki ni osvobodil le ljudi v gosposki suknji, temuč tudi kmeta, ki je enako gospodi konstitucijne pravice zadobil, ktere mora tedaj ravno tako, kakor gospoda poznati, de ve, v čem te pravice obstoje in kako delječ de sežejo . . . Mende de vsacimu, ki enostransko ne misli, je lahko razumeti, de k srečnimu in koristnimu kmetovanji zdej ni zadosti, kmeta le vranja in kopanja učiti — on mora tudi vediti, kako se ima v oprostenju svojih zemljišč ravnati, kako novi srenjski stan vravnati, kako za deželni in deriavni zbor voliti, i. t. d. i. t. d. Le, če se v vsim tem umno in lepo vede, bo v miru in z dobičkam svoje grunte obdeloval, in iz terdno ustanovljenih novih naprav bo izviral tudi večji dobiček za kmetijstvo.» 4 Novice z dne 5. decembra 1849, str. 212. 5 Ti razdelki, ki jih je dr. Bleiweis v programu, predloženem leta 1845. vladi, sam fiksiral, so bili: poljedelstvo, industrija, javne naredbe, domači dogodki, vnanja, na Kranjsko se nanašajoča poročila, občnokoristne drobnosti, žitne cene na Kranjskem in naznanila novih slovanskih knjig. (Veda, III., str. 276.) Ob tej priliki je dr. Bleiweis še izjavil, da ni »Kmetijska družba» tudi pred letom 1849. za «Novice» utrpela nikakih stroškov, ampak samo založnik, ki pa tudi ni imel izgube pri listu, ki je bil že prav kmalu aktiven. To mesto v Bleiweisovem govoru se glasi: «,Novice' niso celi čas svojiga obstanja kmetijski družbi ne krajcarja stroškov prizadjale, in 4 leta jih je njih vrednik brez vsaciga povračila vredoval in poslednji 2 leti se mu je le toliko za njegov trud dalo, kar je čez vse druge stroške ostalo ...» Po tem prehodu v Blasnikove in Bleiweisove roke se je list imenoval «Novice kmetijskih (pozneje: gospodarskih), rokodelnih (tudi: obertnijskih) in narodskih reči (tudi: narodnih stvari)». Naj so se «Novice» v neznatnih modalitetah še tako izpreminjale in rahlo prilagajale času, vendar so kazale vedno, da so vzniknile pod pokroviteljstvom «Kmetijske družbe» in izhajale v glavnem s pomočjo delavnosti in tako rekoč iz glave dr j a. Janeza Bleiweisa, ki je bil kot tajnik družbe obenem njena duša. Ta poklic je značilno barval smer Bleiweisovemu delovanju, a prav tako se mora reči, da je vzajemno tudi Bleiweis kot izrazita osebnost v visoki meri vtisnil svoj individualni pečat i družbi i njenemu organu. Kratka formula in oznaka lista bi se dala povedati z besedami: Bleiweisa je rodila «Kmetijska družba», a «Novice» so bile Bleiweisova vnanja podoba. Interesi kmetijstva so bili listu prvi in obravnavali so jih po navadi na prvih straneh; saj je bil list tudi pisan predvsem za kmeta. V tem oziru je list mnogo koristil Slovencem, ker jim je pomagal presvetljevati njihov najštevilnejši stan. Potem so prihajale na vrsto obrtnijske zadeve. Na tretjem mestu so bile narodne stvari: šola, omika, popularizirano domače znanstvo (slovenska zgodovina, domoznanstvo, narodopisje, folklora, potopisje itd.). Potem so se vrstili dopisi, za katere je imel urednik veliko mrežo dopisnikov, ki so listu poročali o veselih in žalostnih, sploh o vseh količkaj pomembnih dogodkih iz naše province. Ti dopisi tvorijo za zgodovinarja še danes zanimivo kroniko sicer tako gluhega slovenskega zatišja. Za dopisniki je povzemal besedo sam urednik v svoji ljubljanski kroniki, ki je bila to, kar so uvodniki in polemični članki današnjih političnih listov, toda brez njihovih dolgoveznih fraz in retorike: suho, natrpano referiranje in skopobesedno, a rezko, zbadljivo, čisto posebno «Bleiweisovo» polemiziranje. Med «narodne stvari» je spadala končno tudi -— literatura, leposlovje. Za leposlovje «Novice» niso imele stalne rubrike. Ako je na koncu za političnimi poročili iz vnanjega širokega sveta ostalo še malo prostorčka, ga je urednik zamašil s kakšno pesmico, medtem ko je uvrščal kakšno kratkočasno «storijo», anekdotično izvirno ali prevedeno povestico v prozi malo bolj spredaj, tja, kjer so bili običajno popularno- poučni članki, ali kakšne domoznanske razprave. Redko kakšen pesnik je prišel na prvo mesto v listu: moral je biti že Koseski ali Toman, ali pa je morala biti njegova pesem aktualna prigodnica, zapeta v proslavo kake visoke osebe. Neredko so bili tam objavljeni tudi kakšni po urednikovem mnenju odlični stihotvorni prevodi ali tudi kakšna ljudska pesem, katero je dr. Bleiweis — kakor vsi tedanji potomci romantike — zelo visoko cenil. V ostalem pa bi se ne smelo nikdar, kadar koli se pretresa usoda slovenske literature v Bleivveisovih «Novicah », pozabiti na to — kakor se to rado dela v poslednjih letih — da so bile «Novice» strokovni kmetijski in obrtnijski list in da je bil dr. Bleiweis po vsej svoji naravi — amuzičen človek. Korist širokih ljudskih vrst je bilo geslo njegovega pisanja; na pesem, leposlovje in umetnost sploh je gledal s stališča v materialno delo vtopljenega kmeta in rokodelca, ki samo za oddih ali za kratek čas ali za praznik zakroži kar tako mimogrede kako popevko. V ta družabnorazvedrilen namen so «Novice » rade prinašale Vilharjeve pesmice, naravnost za kratkočasje pa stihotvorne izdelke narodnega pesnika, tržiškega kolarja Vojteha Kurnika. Za povzdigo prazničnega in slavnostnega razpoloženja takrat še maloštevilnega slovenskega inteligentnega čitateljstva so imele abstraktno govorniško poezijo Lovra Tomana, zlasti pa visoko bobneče verze svojega v nebesa povzdigovanega pesniškega prvaka Jovana Vesela-Koseskega. Kar se tiče znanosti oziroma posameznih ved, so «Novice» rade odpirale svoje predale domoznanstvu, posebno onemu, ki je potekalo izpod Hicingerjevega peresa in pa izpod skrajno marljivega peresa župnika Davorina Trstenjaka, ki bi ga lahko po pravici imenovali znanstvenega Koseskega «Novic». Koseski in Trstenjak sta dajala Bleiweisovim «Novicam» kulturno podlago, ki je imela pač veličasten vnanji obseg in okvir, izdelan za rodoljubno parado in bahaštvo, na znotraj pa je bil votel, brez lepote in resnice — rodoljubna, koristna «lej>a laž». Splošno se mora reči, da je mladi, vse prej kakor kritično razpoloženi narod v svojem inteligentnem sloju z občudovanjem in navdušenjem čital narodno napihnjeno znanost Trstenjakovo, ki je v Kollarjevem romantičnem duhu dokazovala slavo in avtohtonost Slovencev na njihovem sedanjem ozemlju ter uporabljala velikanski, imponirajoči, čeprav večinoma nestrokovnjakom nerazumljiv znanstveni aparat. Prav tako in še bolj je z navdušenjem recitiral koduljaste, ritmično usmerjeno in ponosno korakajoče, čeprav dokaj neumljive, zlasti pa intimne lepote docela prazne verze Veselove Muze. Narod je bil otrok. In vsako dete ljubi pisane krpe ter rado čeblja pesmice, sestavljene iz zvenečih besed, če jim tudi ne ve smisla in pomena: «Enkate, benkate, cukate, me — abe, fabe, domine!» Seveda so bili med narodom tudi taki, za katere ni zaman pel svojih intimno-čustvenih in večnolepih poezij — Prešeren in za katere nista zastonj ostroumno in kritično znanstvovala — Kopitar in Miklosich. Ljubitelji prave poezije so v «Novicah» zaman pričakovali, da bodo v njih — po Prešernovih besedah — «nebesa milost nam skazale, z domač'mi pesmam' Orfeja poslale». Ni ga bilo ne v verzih ne v prozi. Tem maloštevilnim je zamašil dr. Bleiweis usta s kakšno takšnole podčrtano opazko: «Res je, da Terstenjakovi spisi niso za vsacega bravca in sploh za vse tiste ne, ki v lahkonožni ,belletristiki' išejo slavo slovenskega slovstva, in kterim je branje ,novel' in ,kratkočasnic' najbolj pri sercu. Al s samo takim blagom si ,Novice' ne prizadevajo bravcem vstreči, ker njih namen je višji. ,Novicam' gre s Ter stenj akovimi spisi sedaj, kakor leta 1844, 1845, 1846 s Koseskovimi pesmami. ,Kaj nam podajate take pesmi, ki jih nihče ne razume!' — se nam je takrat mnogokrat očitalo. In sedaj? — sedaj iskreno prosimo Boga, da bi mojstru pevcov, ki je bil za deset let pred nami, dal ljubo zdravje, da bi nam sopet ktero zapel. Tudi Terstenjak je stopil s čisto novim blagom na svetlo in nam zlato rudo odpera, s ktero ravnajo nekteri sedaj, kakor uni nekdaj s Koseskovimi biseri. ,Novice' pa si v veliko čast štejejo, da so soznanile svet s Koseskim in Terstenjakom. Bog nam ljubljenca ohrani v slavo domovine !»6 Razume se, da taka stavba, zgrajena na koristni, domoljubni «lepi laži», kakršna je bilo kulturno in literarno poslopje «Novic», ni prenašala kritičnega, zlasti pa literarno-kritičnega pretresanja, ki se ga je — kakor bomo videli — Bleiweis tudi v resnici bal kakor živega vraga. Po navadi se je mož izgovarjal, da zaradi nemškutarske nevarnosti in šibkosti literature pri nas «ostro rešetanje» še ni na mestu; zraven je še pristavljal, da se boji, da bi se ne zapletel v «dolgočasno vojsko», za katero da nima prostora. Edino izjemo je delal z jezikovnimi pretresanji, v katera je posegal rad tudi sam, in pri tem uveljavljal svoje geslo: «Festina lente!»7 Običajno je oprezni mož čakal, da so različni sotrudniki povedali svoje mnenje, nato pa je sam posegel v diskusijo in pritegnil večini. Zveste temu svojemu konservativnemu geslu so «Novice» polagoma in via facti uvedle v naš jezik marsikatero pametno, zdravo in njegove ozke in primitivne meje razširjajočo novost, kakor n. pr. gajico, namesto ozkokranjskih bolj splošnoslovenske «nove oblike». e Novice z dne 29. decembra 1855, str. 410. T Prim. n. pr. «Novice» z dne 5. maja 1855, str. 14-5. A njihova največja zasluga je bila, da so nam pri tedanji občni zamamljenosti za neko umetno jezikovno mešanico — ohranile v književnosti našo domačo govorico, najprirodnejši instrument tiste naše narodne izobrazbe, s katero — razširjeno v širokih masah — Slovenci takoj za Čehi danes prednjačimo slovanskim narodom. V političnih in svetovnonazornih vprašanjih — izvzemši narodna vprašanja — so bile Bleiweisove «Novice » bolj konservativne, ne da bi ravno lomile kopja za reakcijo. V državnih poslih in preuredbah so se precej pohlevno in malce prezaupljivo-naivno zanašale na pravicoljubje vlade, posebno pa so z otroško zaupljivim pogledom zrle v cesarja, od katerega so pričakovale, da bo svoje Slovence za njih prislovično zvestobo («Hrast se omaja in hrib» . . .) nagradil s političnimi svoboščinami. O temeljnih državljanskih pravicah, ki jih je proklamirala revolucija, so se izražale oprezno in rezervirano, liberalno-demokratično cerkveno zakonodajo podualistične Avstrije so brez posebnega razburjanja odklanjale.8 Ako je imenoval dr. Bleiweis v vabilu na naročbo za leto 1857. svoje «Novice» — «središče slovenskega novinarstva »,9 ni pretiraval, ker so v absolutistični dobi, vsaj do leta 1858. — do izida «Slovenskega glasnika» — to v resnici bile. Ko pa je mož v vabilu na naročbo za leto 1858. — takrat, ko je bil že napovedan Janežičev «Glasnik» — obetal, da hočejo «Novice» — «kakor dosihmal tudi v prihodnje biti središče slovstvenega živlenja slovenskega naroda»,10 je s to izjavo pokazal, da precenjuje svoje moči in zmožnosti, ker je slovenska literatura dobila v «Slovenskem glasniku» takšno zavetišče, kakršnega ji «Novice» niso mogle nuditi nikdar. Ako so nosile Bleiweisove «Novice» na sebi v bistvu še predmarčno signaturo, politično nenevarno skrb za umno kmetijstvo in obrtnijstvo, s katero se je družilo le 8 Prim. dr. Lončar, Bleiweisov zbornik, str. 165. 9 Novice z dne 6. decembra 1856, str. 394. 10 Novice z dne 12. decembra 1857, str. 396. nekako bolj vzporedno in malone postransko zanimanje in potezanje za boljšo duševno kulturo, v literarnem oziru kvečjemu za koristno didaktično in kratkočasno zabavno slovstvo brez višjih umetniških ambicij; če je Bleiweisov list po marčni revoluciji v teh dveh točkah narodne izobraženosti le zelo polagoma storil kak korak naprej in zelo oprezno razširjal svoj program tudi na izrazito politično, narodnoobrambno — mnogo manj na leposlovno — področje, je pa zato tedanja mladina ustanovila že takoj v prevratnem letu in izdajala v Ljubljani izza dne 4. julija 1848 nov organ, v čigar program je na prvo mesto postavila prav te dve točki: politiko in leposlovje. Ta organ takratne mlajše generacije oseminštiridesetletnikov se je imenoval «Slovenija». «Slovenija» je bila posvečena v prvi vrsti politiki in je bila naš prvi politični list. Temeljila je na izrazito in odločno nacionalističnem stališču in izhajala iz naslednjega načela, ki ga je urednik Cigale zapisal listu v program v prvi številki: «Kakor posamesniga človeka cilj in konec ne obstoji samo v ožlahtnenju serca in približanju se božji svetosti, ampak tudi, de vse mu dane telesne in dušne moči v stvarnikovo čast in v svoj prid izobrazi in omika, ravno tako je slehernimu narodu dan lasten poklic, v svoji prirojeni podobi na svoj narodni način in z lastnim znanjem kamen priložiti k veliki veži slave, ki jo vesolno človeštvo stavlja in zida, kamen, ki bode po izsnutju narodovih osod še poslednim zemlje prebivavcam njega dela, njega veličastvo, njega zasluge glasno razodeval in spričeval.» Narod ni ustvarjen zgolj za materialne blagre, ne samo za to, da njegovi posamezni člani bogatijo iz cvetoče obrtnosti in trgovine, zraven pa polnijo s svojimi duševnimi deli zgodovinske liste tujih narodov, svojo lastno grudo, reke in gore malodušno pripoznavajo kot skorajšnjo posest tujcev in se sami ponašajo s kulturno veličino naroda, h kateremu so se od svojega odrodili. «Kar zrak živalim, je narodu narodnost. » «Temna vladarstva» nemške vzgoje in izobrazbe so pri nas Slovencih doslej propovedovala kozmopolitizem z njegovim geslom: kjer je dobro, je domovina. «Ako polja lepo obdelane stoje, ako obertniška ročnost zemeljske pridelke čversto olikava, kupčija pa, izdelke prepeljevaje, debeli dnar v deželo privabuje in če verh tega še ljubi mir živlenja sladnosti vživati da, je prašanje po narodni omikanosti in časti prazen prepir; tako se je modrovalo . . . Tako se je posebno v našimu 19. veku vsakteri poskus, duha narodnosti obuditi in po nji zlati svobodi pot pripraviti, na Nemškim, med Slavjani in na Laškim skerbno zaduševal, nasprot pa samo z povzdigo kupčije in obertnosti, z zidanjem železnih cest i. t. d. bi djal, ljudstvam oči slepilo . . . pa previdnost božja jo je drugači obernila . . . Razkroplene in v verigah temnih naprav zdihajoče italianske ljudstva išejo jedinstva in svobode. Ne razumevši duha svojiga naroda, kalivši svitlobo francozkiga imena v zvunajni politiki zgubi prestolje kralj Filip, pobegne in veliki narod Francozov si novo vlado, novi zakon snovati jame, raztegnivši potres čez polovico Evrope . . . » K nam so ta potres prinesli marčni dnevi «večniga spomina; austrijansko cesarstvo je zadobilo svobodo», v kateri pa samo Nemcem «brez zaderžka veliko polje dušne in telesne delavnosti odperto stoji; mi pa Slavjani, sosebno pa mi Slovenci moramo pred vsim duha narodnosti, narodno zavest obudjati». V ta namen, izjavlja urednik, se hoče «Slovenija» potezati za neločljivo, od Nemčije samostojno Avstrijo in v nji za ravnopravnost jezikov v uradu in šoli ter za takšno federacijo •države, da bo v nji imela mesto zedinjena Slovenija, ki bo smela ostale avstrijske Slovane priznavati za svoje brate. Četrta stran lista bo posvečena leposlovju v vezani in nevezani besedi.11 Ta program «Slovenije» je za zgodovinarja najprej zanimiv po poreklu njegove ideologije. Odmeve romantične idejne filozofije spoznamo iz trditve, da ima vsak narod v zgodovini človeštva svoj posebni poklic, ali po Hegelu, svojo «idejo». Duševna vibracija «Mlade Ita- 1 1 Slovenija z dne 4. julija 1848, str. 1. lije» in nemških protinapoleonskih osvoboditeljnih vojn giblje to slovensko mlajšo generacijo oseminštiridesetletnikov in jo podžiga zlasti s svojo devizo, da mora vsak narod stremiti po tem, da se zbere v eno telo in se bori za čim večjo narodno samostojnost. Celo glasovi meščansko- demokratične junijske revolucije se oglašajo iz tega programa, ki razglaša moč duhov nad materialnostimi, predvsem «duha narodnosti». Če ga pregledamo iz slovenskih perspektiv, je pomenil ta program «Slovenije» znaten napredek glede na dotedanjo slovensko narodno vbadanje v publicistiki: v nasprotju z dotlej običajnim, pretežno praktičnim in nabožnim tiskom («Novicami», «Zgodnjo danico» in mnogoštevilnimi molitveniki) se je v tem programu poudarjala važnost politike in leposlovja, ne več kot priveskov ali namečkov, ki so jih določale slučajne razmere, marveč kot samostojnih smotrnih ciljev, zasidranih v izrazitem, samobitnem nacionalizmu. Ta program je bil za večino tedanje slovenske inteligence — novum. Že izrazoslovje, ki je bilo potrebno za temeljitejše obravnavanje teh dveh panog narodnega duševnega prizadevanja in dvignjeno nad dotedanjo rustikalno primitivnost, je bilo ljudem težko umljivo, kljub temu da si je Cigale — naš poznejši leksikograf — v svojem novinarskem poslu prizadeval, poiskati tudi za vsak abstraktnejši pojem najprej domačo besedo, in samo če je ni mogel najti, je posegel po slovanskih izposojenkah, mednarodnih tujkah in lastnih skovankah. Le počasi so čitatelji sledili naglemu razvoju jezika. Značilno je, da je že po izidu prvih šestih številk «Slovenije » prosil neki Podkorenčan (duhovnik Jurij Vole, kakor domneva dr. Lokar12) v «Novicah», da bi mu razložile nekatere besede, ki jih čita v «Sloveniji», n. pr. audiencia, čitavnica, uradnik, uniforma, deputacia, manifest, blagorečje, kronanje, politiško, deržavljan, po- 1 2 Prim. drja. Lokarja razpravo: «Stališče Bleiweisovih ,Novic' glede književnega zedinjenja Slovanov.« Pos. odtisk, str. 17. 2 17 slanik, republika itd.13 Cigale je tega obskuranta in že večletnega sotrudnika «kmetijskih in rokodelskih Novic» vprašal, ali mu je znan kak omikan jezik, ki bi ne imel niti ene tujke, in ga je prosil, naj mu posloveni izraze, ki jih on sam uporablja v «Novicah»: normalni, gimnazialni, klas, slovstvo, slovnica itd. Na širšo adreso pa razteza 0" ' rošnjo v naslednjih končnih terdno se zanašaj e, de Vi niste eden tistih mož, kteri menijo, de bi se v slovenskim jeziku druzega pisati ne smelo, kakor molitve, in pa od kmetijskih reči.»14 Vobče se mora reči, da se je glede jezika držal Cigale kakor tudi njegov naslednik, Franc Cegnar, načela, ki je bilo izraženo v programu, češ da «se bodo v Slovenijo, de ime po pravici zasluži, sostavki v vsakim jeziku prejemali, če je le slovenski, naj se v tem' ali v unim kraju naše mile domovine glasi». Tega načela se je držalo ves čas tudi uredništvo «Novic», a uredništvo «Slovenije» s tem razločkom, da se je hitreje in iniciativneje samo odločalo za splošnejšo formo jezika, tako n. pr. v boju za «nove oblike». Tudi v politiki je ubrala «Slovenija» odločnejše in pogumnejše glasove, kakor so bili navadni pri oprezno legalnih «Novicah», katerih urednik se je polastil kake ideje, kadar se je že večina njegovih sotrudnikov v javni debati izrekla zanjo. V politiki sta dajala «Sloveniji» ton oba pogumna in zanosna Korošca Matija Majar in Andrej Einspieler, nadalje Štajerca Davorin Trstenjak in dr. Jožef Muršec, izmed Kranjcev poleg obeh urednikov zlasti Dragotin Dežman, Peter Kozler in Miha Ambrož. Einspieler, ki skoraj nikdar ni pisal v «Novice», se je ob priliki peticije za celokupnost «ilirskega kraljestva» oktroirane ustave v «Sloveniji» precej razločno in odločno razhudil nad zaspanostjo Ljubljane,15 kar je 1 3 Novice z dne 19. julija 1848, str. 124. 1 4 Slovenija z dne 25. julija 1848, str. 28. 1 5 Slovenija z dne 5. in 13. julija 1849, str. 209 in 221. besedah enkrat Vas lepo poprosim, užalilo drja. Bleiweisa, ki se je zanašal bolj na podporo ustavnih uradov in oblastev kakor pa na svobodne peticije in deputacije.16 Ta oblastni odgovor Bleiweisov je vzbudil v domoljubnem Korošcu bojazen, da ne bi njegova temperamentnost zanetila kakega prepira med obema listoma in je zategadelj «Novice» skoraj nato v «Sloveniji» javno pohvalil tako, da je naštel nekaj njihovih pogumnejših polemik z nemškutarji in vzkliknil: «Živile Novice !»17 Bleiweis te usluge ni vrnil «Sloveniji » in tega lista nikdar ni izrecno priporočal v svojih «Novicah». Kar se tiče svetovnega naziranja, je bila «Slovenija» soglasno in v skladu z glavnimi duhovniškimi sotrudniki katoliško-liberalna in je podrejala vse postulate svetovnega nazora narodnim potrebam, to se pravi: branila in povzdigovala je narodnost tudi takrat, kadar jo je tedanji avstrijski konkordatni episkopat zapostavljal cerkveni in državni ideji ter jo skušal očrniti kot enotni državi in javnemu redu nevarno.18 Vobče se mora reči, da je bila «Slovenija» glasilo tedanje mladine, ki je bila pogumna, ki pa ni računala z raznimi obziri, ni pričakovala od nikogar pomoči, razen od lastne sile naroda, niti od krone. A vrste te mladine so bile takrat še jako maloštevilne. Prav dobro označuje smer in način mišljenja mladih mož pri tem listu uvodnik, ki ga je napisal pod naslovom «Politiško s.tanje Slovencov» najbrž Davorin Trstenjak konec leta 1849. V tem uvodniku bereš med drugimi naslednje vrste: «Sicer smo v nekšni luči, ali ne v naravni . . . Stal je lani dvakrat slovenski narod na Herkulovi poti, ali on se je vsikdar taiste deržal, iz katere mu se je svetla krona blisketala. Ali pa tudi krona do slovenskega naroda taciga zaupanja ima? . . . Vlada od nas misli: slovenskemu narodu menka ,die oesterreichische Gesinnung' . . . 16 Novice z dne 18. julija 1849, str. 128. Članek «Le pravično!« 1 7 Slovenija z dne 27. julija 1849, str. 238. 1 8 Prim. «Slovenijo® z dne 17. julija 1849, str. 225. 2* 19 Narodi, posebno troji, laški, nemški in madjarski, se človečnosti lotiti in ž njo sprijazniti nikakor ne morejo. Perva dva sta dospela verhunec izobraženja . . . ali ravno ta je vzrok njihove neterplivosti (intolerancie), imata potenciran duh, pa nobenega serca.» Med madžarsko bahavo aristokracijo in neukim ljudstvom tega naroda ni nobene zveze in v vsem tem narodu ni smisla za tisto krepost, ki jo imenuje Francoz: «1' humanite» . . . «Kdor serce zgubi, zgubi čut pravice, in takemu govori od enako- ino ravnopravnosti, pričakuj politiške naravne koncesie — pričakovanje bode ti glavo obelilo. Duh je vsikdar oporen, kolikor pri j edinem človeki, tako pri narodih. Toto resnico bi si pri nas Slovencih mogli dobro zapomniti tisti ,passivisti\ kteri vse od vlade pričakujejo. Neuzdaj se u me — Dragi kume, — Nego u se — I u svoje kljuse.» Mi Slovenci pojemo pesmi, kričimo «živio!» — «pa mislimo, da je s tim že Rim sozidan in domovina rešena . . . Ta naša pohlevnost, to deržavno nehajstvo (nemaršina), ta mehkoputnost na polji politiškega agitiranja ubija narodnost slovensko, da se ne more v občinski vervnji tujorodnih narodnost opomoči in okrepiti, kako bi se pristojalo za eden narod, bodi si, kakor mu drago majhen. Jaz sem rekel, da slovenski domorodci delajo vse brez osnove in dogovora, in unih, kteri kaj delajo, koliko jih imamo? Politikarji ex professo, učeni juristi, advokati, višji uradniki — vsa ta truma javnosti in mogočnega upliva se odtegne javnem živlenju in delovanju, in pusti nje nemočnim mladičem sveti boj.»19 «Nemočni mladiči» so pisali «Slovenijo»; sicer je niso ohranili pri življenju niti polni dve leti, a napisali so vanjo pogumen, odločen, svobodoljuben in načelen uvod v slovensko politiko. Ne več kakor uvod, a že to je bilo pomembno. Važne vbode pa je storila mladina okrog «Slovenije» na slovenskem literarnem področju. Že to je bil velik 1 9 Slovenija i dne 30. novembra 1849, str. 381. korak dalje, da tej mladini leposlovje ni bilo slučajen okrasek, kratkočasno mašilce in zabava; «Slovenija» je odkazala literaturi poseben, stalen predal, namreč vso četrto stran svojih dveh listov, da so mogli tu po prosti volji leposloviti, svobodno peti in neovirano razmišljati Toman, Svetec, Cegnar, Jeriša, Navratil, Trdina, Valjavec in mladi Levstik. Začetniški so bili sicer še njih koraki. Pot na slovenski parnas so še ubirali v okornih ritmih in rimah, opiraje se na narodne, zasilne figure; jezik se jim je še zapletal, ko so si na tej višnji poti pripovedovali pripovesti z razžarjenimi očmi, neprestano uprtimi v kažipot ljudskih pesmi in pripovedk, torej ljudskega slovstvenega snovanja. A iz vseh njihovih leposlovnih poskusov se je očitno videlo, da imajo leposlovno delovanje za važno opravilo, da hočejo v literaturi izraziti svojo najglobljo duševnost in z njo dati narodu dokumente, na katere se bo mogel kdaj sklicevati, ko bo zahteval tudi zase mestece v zboru kulturnih narodov. V široke ljudske vrste «Slovenija» ni nikoli prodrla, ker je bila pisana predvsem za razumništvo, ki pa je bilo tedaj pri Slovencih še jako maloštevilno. In še to, kolikor ga je bilo, je postalo že ob prvih sunkih reakcije, plaho in boječe, zlasti na Kranjskem, okoliščina, ki je izvabljala Cigaletovemu peresu bridke tožbe.20 Ko je vrhu tega Cigale na jesen 1849 odšel na Dunaj k uredništvu državnega zakonika in prepustil uredništvo lista literatu Cegnarju, je začela «Slovenija» hirati, dokler ni na veliki petek 1850 utihnila. Matija Majar ji je v privatnem dopisovanju zapisal naslednjo osmrtnico: «Slovenija je šla počivat. Ona je u tem kratkem času toliko opravila za naš narod, da se to nigdar več izbrisati ne da; ona je več opravila, kakor mnogi veliki časopisi u 50 letih.»21 2 0 Slovenija z dne 20. aprila 1849, str. 126. — Prim. tudi ZMS, VII., str. 79. 2 1 ZMS, VIL, str. 46. Od svojih naročnikov se je «Slovenija» poslovila z naslednjimi besedami: «Eno leto in devet mescov je, kar je ,Slovenija' pervikrat rodoljube ob Savi, Soči in Dravi pozdravila. In rodoljubi so jo z veseljem in radostjo sprejeli, ji podporno roko podali in gostna vrata odperli. O tistej dobi smd si s .Slovenijo' vred marsikaj nadjali, kar je vsakemu domorodcu serce navdahnulo, da je veselje vriskalo. Od hiše do hiše, od sela do sela, od mesta do mesta se je petje razlegalo. Zjedinjenje Slovencov v eno kronovino, vpeljanje narodnega jezika v šole, pisarnice in javna opravila itd., to je bilo, kar je vsako rodoljubno serce tako močno navdahnulo. Al te naše mile nade, naše naj slajše želje so skopnele kakor spomladanski sneg, so zginule, kakor jutranja megla pred rumenim soncom. Raztergan in zapušen je slovenski naj svetejši narod; slovenski jezik zaničvan se v svoji domovini tujemu uklanjati mora. Sovražna usoda je slovenski narod tepla. To je z grenko britkostjo vsakega rodoljuba napolnilo. ,Slovenija' je te žalostne in druge vesele novice naznanovala, se je za narodne pravice potegvala, rodoljube v podporo klicala, ki so ji tudi zvesto priskočili. Z današnjim dnevom je pa tudi njej, saj za nekoliko časa odklenkalo. Vsim, ki so jo podperati blagovolili, naj mati Slava trud obilo poverne; domovini pa naj zašije bolj prijazno sonce, kakor ji je dozdaj sijalo. Naj nje sinovi na njenem polju pridno sejejo zlata zerna, in želi bodo hvaležni vnuki rumeno pšenico. Z Bogom!»22 Takoj po prestanku «Slovenije» je začel izhajati dne 12. aprila 1850 — prav tako dvakrat na teden kakor bivša «Slovenija» — v isti Blasnikovi založbi prvi slovenski uradni list «Ljubljanski časnik". Ideja za njegovo izdajanje je izšla najbrž iz iste Stadionove in potem Bachove glave, iz katere je potekla tudi misel «državnih zakonikov» v raznih jezikih avstrijskih narodov. Poudarek je dal tej ideji po vsej verjetnosti terminološki shod slovanskih juristov in jezikoslovcev, ki ga je na 2 2 Slovenija z dne 29. marca 1850, str. 102. Dunaj klical minister Bach. Na njem je poleg predsednika Šafarika zlasti agilno deloval urednik češkega državnega zakonika dr. Anton Beck, ki je skušal pridobiti za urednika temu slovenskemu uradnemu listu najprej drja. Bleiweisa.23 Ko je dr. Bleivveis to ponudbo odklonil, je prišel v kombinacijo pisatelj France Malavašič. 24 Nazadnje je prevzel uredništvo župnik Blaž Potočnik. List «Ljubljanski časnik» je v svojem programu izjavljal, da bo njegov namen, naznanjati «vse imenitniši politiške prigodke zadevajoč nar pred Kranjsko in vse druge kronovine avstrijanskiga cesarstva, pa tudi vse važniši prigodila unanjih dežel . . .» Pravi njegov namen pa je razodel urednik Potočnik v posebnem letaku z naslednjim stavkom: «Včasi bomo glavnimu listu . . . pridjali kak , vod i ven sestavek', kteriga namen bo naredbe deržavne oblasti . . . razložiti in razjasniti . . .» Za razvoj slovenske duševnosti in literature je bil ta list zategadelj velikega pomena, ker je po zgledu «Slovenije » odločil zadnjo stran za tako zvani «Lepoznanski list». O tem predalu je izjavljal urednik, da «bo prinašal lepoznanske sostavke za podučenje in za kratkočas, to je: pesmi, povesti, anekdote, krajopise i. t. d.» — torej nekakšno utilitarno zabavno-razvedrilno literaturo, še vedno po «noviško» za nekak okrasek in nameček, a po vzgledu «Slovenije» že vendar v stalni rubriki. Stalnost tega predala je urednik seveda oprezno omejil z besedami: «,Lepoznanski list' . . . se bo mogel vselej skerčiti, kadar bo za vradne razglase prostora primanjkovalo.» Vendar se je to krčenje začelo dejansko izvrševati šele pod drugim urednikom, profesorjem Dragotinom Melcerjem, in sicer od 7. februarja 1851 dalje. Pod Potočnikom je imel list še precej izrazito slovensko narodno lice, pod njim so se za uradni list dokaj svobodno razpravljala različna tedaj pereča slovenska 23 Prim. «Bleiweisov zbornik«, str. 168. 2 4 Slovenija z dne 11. decembra 1849, str. 594. vprašanja; samo sem pa tja je urednik sam udarjal na spravljivo avstrijsko struno.25 Potočnik je hvalil in zagovarjal naredbe prehodnega reformnega ministrstva, zlasti tudi cerkveno-politične preinačbe z dne 18. aprila 1850, ki so pripravljale konkordat s sv. Stolico, češ: «Oče in otroci niso več s steno deželskih postav ločeni.»26 Razume se, da je urednik vladnega lista prav posebno povzdigoval cesarsko hišo, a v zvezi z njo si je vedno želel tudi povzdige Slovencev in javne obveljave njihovega jezika. Ko je poročal o cesarjevem obisku Ljubljane dne 10. maja 1850, ni pozabil omeniti, da so bili napisi v mestu «večidel slovenski» in da je cesar Kranjce pohvalil, češ da so «v najviharniši dobi tako očitne dokaze zveste udanosti dajali».27 Dne 28. maja 1850 je z veseljem beležil, da je cesar pisal svoji materi, «de ga niso nikjer ljudje tako serčno sprejeli kakor na Krajnskem », in pristavil: «Slovenci še vedno upajo, de bo presvitli cesar njih serčne in pravične želje spolnil.» Kontinuiteto z idejami «Slovenije» je v «Ljubljanskem časni]s,u» vzdrževala mladina, ki je nastopifaTže v~Cigaletovem listu. Uradnega lista se je rajši oklepala kakor «Novic», v prvi vrsti pač zaradi njegovega samostojnega «Lepoznanskega lista». Duša tega lista je bil mladi osmošolec Janez Trdina, ki je poskušal tudi v narodnopolitičnem delu nadaljevati tradicije «Slovenije», posebno kar se tiče slovenskega nacionalizma. Dne 18. junija 1850 je priobčil Trdina v «Ljubljanskem časniku» naslednji v tem pogledu zanimivi članek: Nemci nas radi opominjajo na svojo omiko, a izobraženost se je pri njih začela takrat, ko je njihov domači jezik prišel v veljavo. «Vsak izobražen narod je svojo izobraženost iz samiga sebe iz svojiga jezika prejel, tudi Slovani zamorejo dušno življenje le 2 5 Prim. Potočnikovo pesem «Mi smo bratje» v «Lepoznanskem listu» štev. 57 z dne 16. aprila 1850. 2 8 Ljubljanski časnik z dne 14. maja 1850, štev. 15. 2 7 Ljubljanski časnik, ibidem. v okoli svojiga jezika, v bogatem slovstvu obderžati, okrepčati in ožlahniti . . . Ko enkrat narod svojo nar imenitniši posest — jezik k veljavi pripravi, bo naglo tudi vse drugo pripravil, kar je narodno, prirojeno, svobodno. Narodnost je perva podpora, je pogoj svobode. Ako nje manka, bo ljudstvo zaspalo, se vsakimu jarmu vklonilo, duhovno umerlo.» Urednik Potočnik je tudi sam krepko in odločno zagovarjal uvedbo slovenskega jezika v urade in šole. Seveda ni pri tem pozabljal, da urejuje vladni list, in je ob priliki rahlo zavrnil tiste, pač redke slovenske oduševljence, ki so si drznili staviti že zahtevo slovenskega notranjega uradnega jezika: «Res je tudi,» je pisal, «de nekteri slov. rodoljubi predaleč segajo in hočejo, de bi se po uradih samo slovenski pisalo.» V notranji uradni službi, pravi Potočnik, da to ne gre, sicer: «bi moglo res babilonsko biti».28 Vobče moremo reči, da je služil «Ljubljanski časnik» prvo leto mnogo bolj slovenskim interesom kakor vladnim. Nemški in nemškutarski vladni organi ter birokrati so ga zategadelj puščali nekako ob strani, da si je sam krčil pot, kakor je vedel in znal. Ob koncu prvega leta se je pritoževal Potočnikov pomočnik pri urejanju lista: Vlada je ustanovila slovenski vladni časnik. A uradi se poslužujejo po večini le «Laibacherice» — nemškega uradnega lista — in v slovenskem uradnem listu se ne najde vse, kar imajo oblastva povedati ljudstvu. Vzrok je ta, «de vsi gospodi vradniki ne znajo toliko slovenskiga jezika, de bi zamogli vradne reči v njem pisati in za prestavo iz nemškiga niso imeli denarja odkazaniga, akoravno se je plačilo silno nisko postavilo.» Tudi «neporajtanje in nemarnost ali celo sovraštvo do Slovenščine je krivo».29 Ob novem letu 1851. je dobil list novega urednika, in sicer profesorja Dragotina Melcerja, takrat skriptorja 28 Ljubljanski časnik z dne 24. decembra 1850, str. 305. 2 9 Ljubljanski časnik z dne 9. julija 1850, str. 115. licejske biblioteke, ki je prišel v Ljubljano iz Celovca. Ta je že v zadnjih treh številkah prejšnjega letnika objavil svoj program, v katerem je označil svojo smer z besedami: «,Ljubljanski časnik' bo sploh iz celiga serca Avstrijanec in kakor takšin posebno Slovenec.» Namen mu bo, domače ljudstvo «dvigniti na tisto stopnjo omike ali izobraženosti, blagostanja in sreče, na kteri se druge ljudstva najdejo». Melcer je pisal v list dolge ciklične uvodne članke, v ostalem pa je strani svojega lista prepuščal Trdini, Cegnarju in drugim mladim literatom, ki so znali v slovenščini sukati pero. V svojih uvodnikih je odločno ubiral strune dunajske ministerialne reakcije. Boril se je zoper «krivo vpitje: kolikor jezikov ali narodov, toliko deržav! Taka prizadeva je nemogoča, je grob Avstrije, tedaj jo overžemo».30 Izjavljal se je zoper zedinjenje Nemcev, pač pa za zvezo tako zvanih nemških držav, v katero mora vstopiti tudi Avstrija z vsemi svojimi narodi: «Naša vlada iz nemške zaveze stopiti nikdar ne more, ker je gotovo, de bi scer Poruski kralj roko čez nanaglama stegnul, vse Nemce po malim svoji oblasti podvergel in tako svojo moč Avstriji enako povzdignul, ki bi znala v prihodnje za Avstrio nevarna postati.»31 Grajal je, da se je «tudi od slovenske edinosti in deržave vsih slavjanskih narodov nekterim sanjalo, akoravno so umni in skušeni Slovani dobro previdili in sploh prerokvali, de za tako vpeljavo časa ni, in ga tudi clo dolgo ne bo». Ustavo je priznaval kot nekako potrebno moderno zlo in v tem pogledu izjavljal: «Nazaj ni več moč, tedaj resnično pa previdno naprej.»32 Za domovino ni imel kake kronovine, marveč celo Avstrijo. Tožil je, kako se je čas na slabo izpremenil: Leta 1809. se ni slišalo: Jaz sem Nemec, jaz sem Slovan, jaz sem Madžar. Napoleon je takrat ponudil Madžarom, naj si volijo svojega kralja, pa niso hoteli 30 Ljubljanski časnik z dne 14. januarja 1851, štev. 4. 3 1 Ljubljanski časnik z dne 17. januarja 1851, štev. 5. 3 2 Ljubljanski časnik z dne 28. januarja 1851, štev. 8. tega storiti: «Žalibog, de se je v štirdesetih letih vse tako spremenilo.»33 «Silna potreba», je vzklikal, nas druži v eno enotno Avstrijo; naj ta razpade, postanemo razdeljeni «rop poželjivih sosedov». On je mnenja, da ni nikake potrebe, da bi vsak narod tvoril svojo posebno državo, in se pri tem sklicuje na zgodovino, pristavljajoč: «Lepo je za materni jezik, za domače navade in slavo naroda se poganjati, v politiškim pomenu med velikimi deržavami celo nič nisi, ako zvesti sin matere Avstrije nočeš biti.»34 O kromeriškem zboru pravi, da se je «malo pripravniga skazal», hvali pa seveda oktroirano vladno ustavo, češ: «Zdaj napoči zor 4. sušca 1849 in oznani iz lastniga cesarskiga nagona dano vstavo.»35 Nastopal je Melcer zoper sklicanje državnega in deželnih zborov, pišoč: «Ni tajiti, de nas še mnoge reve tarejo, de smo še daleč od tistiga časa, ko nam bo dano veselih dni vstavniga in svobodniga deržavniga življenja okušati. « A on trdi, da tega ni kriva vlada, «akoravno bi me marsikteri pohlevniga lizuna imenoval«. Sklicati bi se pač dali nekateri deželni zbori, drugi «zavolj vikših politiških vzrokov» pa nikakor ne. Enakopravnost zahteva, da se torej nobeden ne skliče.36 Za sklicanje državnega zbora je še vse preveč puntarskega duha, to bi se reklo «nasprotniku orožje v roke podati». Narodnih straž ne potrebujemo, saj imamo vendar armado; davki bodo že manjši sčasoma, ko nastane red v državi; svoboda tiska se je preveč zlorabljala, zato je bolje, da je ni. Mesta, ki nočejo ubogati, naj imajo nekaj časa še obsedno stanje. Mnogo bolj kakor različnih svoboščin nam je treba zaupanja do vlade.37 Kar se tiče vere, je bil Melcer docela državni vernik: Vladar je po milosti božji, svojo oblast je prejel od Boga; prava je krščanska vera, ki ne govori samo o državljanih, 33 Ljubljanski časnik z dne 31. januarja 1851, štev. 9. 34 Ljubljanski časnik z dne 7. februarja 1851, štev. 11. 3 6 Ljubljanski časnik z dne 4. marca 1851, štev. 18. 36 Ljubljanski časnik z dne 7. marca 1851, štev. 19. 37 Ljubljanski časnik z dne 11. marca 1851, štev. 20. marveč tudi o podložnikih, torej ne samo o pravicah, ampak tudi o dolžnostih. Najbolj razsvetljena človeška pamet ni nič, ako jo primerjamo z božjo. Najčistejšo in najbolj pravo vero hrani edino katoliška cerkev. «Ošabni človeški duh, oprosten cerkvenih postav, kmalo deržavnih ne bo hotel spoznati.»38 Medtem ko je bil novi urednik v svojih prvih programatičnih člankih izjavil, da bo «iz celiga serca Avstrijanec in kakor takšin posebno Slovenec», se je sedaj, ko se je že malo ogrel na svojem stolčku, popravljal, češ da je «poprej Avstrijanec potlej Slovenec» . . . «Jeziki vsih narodov enake veljavnosti biti ne morejo»; država jim sicer daje enake pravice, a enake veljavnosti ne!! Zato bo državni zbor, kadar bo zopet sklican, uporabljal samo en, to je nemški jezik, ki bo prima lingua inter pares.39 Veljavnost daje jeziku njegova literatura, ne pa vlada, ki se v Avstriji pač precej nemško obnaša: «Naša vlada je nemška in bo nemška dokler avstrijansko cesarstvo ne razpade . . . nemškimu [jeziku] pervo stopnjo odločimo.«40 Glede slovenskih federalističnih prizadevanj je pisal Melcer: «Tudi foederalizem . . . bo morebiti enkrat pripravna podlaga za poslopje naše vstave, kdor pa že zdaj za tako razdirajoči razid svoje nagnenje oznanuje, ali moči in sreče deržave po pravi poti ne iše, . . . ali pa se le hlini biti prijatel edinosti cesarstva.»41 S temi nazori je bil Melcer med takratnimi slovenskimi politiki in publicisti docela osamljen. To je najbrž sam izprevidel in je postal v drugi polovici leta precej pasiven, napolnjujoč strani lista s ponatiski iz drugih časopisov, zlasti z leposlovnimi. — V literaturi je mož visoko cenil Prešerna, «našiga, žali Bog, prezgodej nam odvzetiga narodniga pevskiga mojstra».42 3 8 Ljubljanski časnik z dne 14. marca 1851, štev. 21. 39 Ljubljanski časnik z dne 11. aprila 1851, štev. 29. 4 0 Ljubljanski časnik z dne 15. aprila 1851, štev. 30. 4 1 Ljubljanski časnik z dne 27. junija 1851, štev. 51. 42 Ljubljanski časnik z dne 14. januarja 1851, štev). 4. — Prim. tudi Levčevo opominčico v «Knezovi knjižnici«, II., str. 164. Ob koncu leta 1851. je vlada z ukinitvijo ustave ukinila tudi ta prvi in edini slovenski uradni list. V imenu uredništva se je od čitateljev poslovil Melcerjev pomagač Franc Cegnar z naslednjimi besedami: «Pešale in pešale so njegove, kakor moči sivega starčeka, da je moral svojo osodo zgodej doseči. To pa ni moglo drugači biti, ker mu je manjkalo studenca, iz kterega bi bil zajemal vir življenja, ker je pogreševal zraka, v kterem bi bil zamogel svoje slabe ude okrepčavati. Da se ni dvignul visoko, da bi ga bili čislali in hvalili, mu ni zameriti, ker je imel eno perutu zvezano drugo zlomljeno . . .»43 Zlomljena je bila na njem narodna perut, zvezana pa vladna, za katero se vladni organi na Kranjskem sami niso dosti menili. To je upošteval dr. Bleiweis in je po njegovi smrti list milo sodil.44 Ostro pa je obsodil njegovo uredništvo Anton Janežič, češ da je ono krivo, ker je v poslednjih mesecih list docela zanemarilo. Namesto da bi skrbelo za naročnike, «je rajše vse tečaje dosedanjih slovenskih novin presteknilo in tako vse razdelke svojega lista s ptujim blagom napolnilo. Vsim se je ta kerparija že gnusila» in ministrstvo — pristavlja Janežič — je prav storilo, da je ustavilo izdajo lista, ki ni bil ne krop ne voda.45 V političnem pogledu je bil «Ljubljanski časnik» slovenska vladna kurioziteta, priganjalni poskus za Slovence, da bi poljubili dunajski bič. Neprimerno večji pa je bil literarni pomen lista, ki je nadaljeval v leposlovju za tiste čase novo tradicijo zamrle «Slovenije» in imel poezijo za važno področje narodne duševnosti, vredno stalne in samovredne pažnje. S tem, da je list prinašal zlasti Trdinove, pa tudi Cegnarjeve, Valjavčeve, Navratilove in Levstikove literarne prispevke, je «Ljubljanski časnik» — kakor bomo videli — krepko posegel pod rame našemu tedanjemu mladostnemu literarnemu gibanju, ki ni imel v obilici glasil na razpolago. V leposlovju je začel 4 3 Ljubljanski časnik z dne 30. decembra 1851, štev. 104. 4 4 Novice z dne 51. decembra 1851, štev. 273. 4 3 Slovenska bčela z dne 1. januarja 1852, str. 8. «Ljubljanski časnik« orati ledino tudi v naši dramatiki s tem, da je prinesel v prevodu dve veseloigri iz češčme. naslovljeni «Kuliferda» in «Rodoljubi». Prevod prve mu je bil oskrbel visokošolec Žepič. Za zgodovinarja slovenske literarne kritike je izredno velikega pomena v tem listu objavljeni Trdinov «Pretres», za Malavašičevimi literarnimi ocenami prva pogumna in nešablonska kritika tedanje slovenske literarne produkcije. Poleti 1848 so začele izhajati pod uredništvom profesorja Konjška «Cel\ske slovenske rmdne» (pozneje tudi pod naslovoma «Celjske novine» in «Slovenske novine»), ki so imele tudi svojo posebno individualno in časovno znamko. V njih je prišel do izraza istodobni svobodomiselni avstrijski meščanski demokratizem, posebno v. člankih drja. Šubica in Škrebeta, v katerih so avtorji zagovarjali ločitev šole od cerkve, odpravo samostanov, državno zasego cerkvenega imetja in odpravo celibata. Za ohranitev celibata se je v listu potezal dr. Josip Muršec, pač v soglasju z večino takratne slovenske štajerske duhovščine, ki je pri vsej svoji simpatiji za «ilirizem» v letu 1848. hudo zamerila hrvatskim «Ilircem» njihovo gibanje za ženitev duhovnikov, očividno iz strahu, da ne bi izgubila ugleda med ljudstvom.46 Po oktroirani ustavi se Konjšek s svojim celjskim lističem ni več vtikal v tako kočljive stvari, pač pa je še dalje zagovarjal liberalni prosti obrat posesti in obrti, 4 6 Ko je dne 26. marca 1848 nesla hrvatska deputacija na Dunaj peticijo, ki je bila sklenjena v zagrebški narodni skupščini ter je vsebovala v svoji tretji točki odpravo celibata in latinske liturgije, je pisal dne 22. aprila 1848 štajerski slovenski duhovnik Emerik Bratuša svojemu ožjemu rojaku Stanku Vrazu v Zagreb: «To je nam oči, duhovnikom vsem slovenskem koliko mi je znano, dobro odprlo, da ravnitelji politički Horvatski, jesu radicalci nemarni pres vtere i Boga ,quibus nihil sacri, nihil sancti, nullum jusjurandum, nulla religio' kajti članovi vsi vašeg poslaničtva nesu se vsigdi čudoredno i muževno vladali, kak se vladati imaju, koji poštenu za dom, veru i kralja misliju. — Mešnikom Hervatskim pri nas veliju: ,Horvatske pope treba vkopiti, nič zašiti, nič popeliti, no nič pomazati, temoč je tak pustiti — nemarno li dosta klical Slovence k treznosti v pijači in obleki ter delal za takšno spravo med Slovenci in Nemci na Štajerskem, v kateri bi poslednjih ne žalili, četudi oni sami Slovence žalijo.47 Možu se je videlo, da se že pripravlja na ono vlogo nemškutarja, ki jo je v poznejših desetletjih izvajal kot ljubljanski gimnazijski profesor in dokaj nesposoben slovenitelj kranjskih deželnih zakonov. — Literarnega pomena Konjškov celjski listič, ki je ob koncu leta 1849. prenehal izhajali zato, ker ni mogel plačevati kavcije, ni imel. Ako so ostale «Celjske slovenske novine» na najskrajnejši levici, jim je potem proti desni sledila «Slovenija» z «Novicami» v središču in z «Ljubljanskim časnikom« na pokornih klopeh vladne konservativnosti, na najskrajnejši desnici pa je bila «Zgodrrftt ~danica», ki se je bila prelevila leta 1849. iz «Skfvenskega cerkvenega časopisa», izhajajočega leta 1848. «Zgodnja danica» je bila pod uredništvom visokoumnega drja. Krizostoma Pogačarja nabožen in cerkven list. A že pod tem uredništvom ji je dajal premagalec slovenskega janzenizma in jožefinizma Luka Jeran (ki je do 1851 z Zamejcem, od 1856 dalje pa sam urejeval list) odločno klerikalen, to je takšen značaj, spričo katerega se je vsa politika in kultura ocenjala z najozkosrčnejšega, najnestrpnejšega dogmatično-katoliškega stališča, a vsa literatura presojala z merili moralističnega mladinskega slovstva. Že v 2. štev. 1849 je Jeran protestiral zoper § 15. kromeriških temeljnih postav, ki se je glasil: «Vsak človek ima nedotakljivo pravico, Boga po svoji vednosti, in po svoji svobodno izvoljeni veri častiti.» Ta § je Jerana v srce zbodel, prav tako tudi prihodnji § 16., ki je določal: «Deržavne cerkve ni.» «To se pravi» na gibanji politički, čemu još i verozakonske imeti, ako bi mi se hteli s Vami složiti i vaše petitie podupirati vezda u takovoj buri, bi nas i veru našu stermoglavili.» (Vrazova zapuščina v zagrebški vseučiliški knjižnici.) 4 7 Prim. razpravo drja. Lončarja v «Bleiweisovem zborniku», str. 166. — se je razvnel Jeran — «bolj po slovensko: ,Slovenci! v vaši lepi slovenski deželi, ktera je dosihmal skorej vsa čisto keršansko-katolška, in ravno zato mirno in srečno, Bogu in cesarju zvesta bila, bodo zanaprej smeli živeti in gospodariti luteranarji, kalvinarji, smet in soderga novih nemških nejevercov, ki se sami sebe napčno nemške katolike imenujejo, mi pa jih smemo po pravici ,nemške antikriste' imenovati, in še silo veliko druzih krivovercov in nejevercov, od kterih ne umete kej, ako bi jih vam tudi imenoval. Še več: Vsak bo smel po svoji svobodno izvoljeni veri Boga častiti. To se pravi: Vsak bo smel v vsakoršni mnogi zblodi in zmešnjavi, in krivi veri živeti, kolikor jih je bilo od začetka sveta, dosihmal; in še več: Vsak si bo smel novo vero po svoji glavi in termi skovati, in po nji živeti — med vami, med vašimi otroci živeti, de bodo videli, de bodo slišali, de se bodo od njih pohujšali. Za to ga pa nobeden zmed vas ne bo smel vganjati, zakaj on bo imel to, in toliko pravico, kakoršno vi . . . Ker je upanje, de se bo cesarstvo po narodih v posebne vladije razločilo, toraj naj bi se poslanci poganjali, de bi se verske in tudi marsiktere druge reči še le v posebnih zborih sleherniga naroda po njegovih zadevah, potrebah in po volji naroda odločile.« — Kakor označena dva paragrafa, tako je Jeran kratko malo odklonil tudi vso ostalo kromeriško cerkveno zakonodajo.48 Značilno za mišljenje «Zgodnje danice» je bilo, da je istovetila najokrutnejše akte državne reakcije z interesi vere in cerkve in da je proslavljala n. pr. Ferdinanda II., ker je porazil husitske Čehe v bitki pri Beli gori; hvalila je seveda tudi Windischgratza za njegovo brezobzirno počenjanje v Pragi v juniju leta 1848.49 Hudo je zamerila hrvatskim «Ilircem» in jim očitala, da «išejo od več strani zlasti slovanski jezik skozi in skozi v rimskokatolško božjo službo vpeljati in duhovšini zakon posiliti «, in pristavljala, «de se pravi rodoljub skorej boji, podpirati prizadevanje za omikanje Slovenskiga naroda, 4 8 Zgodnja danica z dne 11. januarja 1849, str. 13. 4 9 Zgodnja danica z dne 15. marca 1849, str. 87. de bi tako ne prišel v natolcovanje, kakor de napačnim početkam pomaga, ali de bi nevedama ne služil nasprotnikam edinoprave vere».50 Takrat, ko je bil avstrijski episkopat na svojem kongresu 1849 obsodil «uno omotljivo vabljenje, se poganjati za domorodnost», je zavzela «Zgodnja danica» v članku nekega «-lž-»a prav svojevrstno stališče do narodnostne ideje, ki je v tem času tvorila najmočnejšo duševno vzmet vse inteligence. «Danica» je sicer priznala: «Ce po pravici svojo domovino ljubimo, nam ne more nihče zameriti, če tudi svoje narodnosti v nemar ne pušamo.» Toda narodnost ni nič stalnega, marveč je izpremenljiva: drugačno narodnost smo imeli v predkrščanskih časih in drugačno imamo sedaj kot katoliki. Vera je «Danici» glavni znak narodnosti!! «Ali če ločimo vero od narodovnosti, kaj se še znajde v poslednji, kar bi naše nespremenljive ljubezni in našiga truda vredno bilo?» Narodne šege in navade? «Te so včasih nepomenljive, smešne, pohujšljive in škodljive.« Narodna noša? «Lupina še ni jedro.» Poreklo? «De smo Nemci ali Slovani, ni naše delo in ne zasluži ne hvaljeno, ne grajano biti.» Zgodovina? «Kar se v nji lepiga in žlahtniga znajde, več delj v veri svoje nagibe ima.» Jezik? «Pa jezik je sredstvo in dobi svojo važnost le z oziram na svojo zveršeno omiko, ktera je pa zopet z vero tako tesno zvezana, de se brez nje clo misliti ne da. Poglavitni del narodovnosti je in ostane vera.» Po tej ideologiji je torej narod, ki je poganstvo zamenjal za krščanstvo, menjal svojo narodnost, in narod, ki je razdeljen v več ver, nima enotne in v vseh svojih delih enakovredne narodnosti. Nauk, da je jezik le sredstvo, ki se kakor vsako sredstvo lahko zamenja za drugo uspešnejše in več koristi obetajoče sredstvo, je bil tudi stalna trditev naših nemškutarjev, predvsem Karla Dežmana. Nadaljnje misli, ki jih je «Daničin» člankar razvijal o narodnosti, so bile naslednje: «Res je, de so narodov- 60 Zgodnja danica z dne 29. marca 1849, str. 102. 3 55 nosti po svojim izhodu od zlega (a malo), ker v grehu, poslednjič v izvirnim, svoj začetek imajo. To so tudi na Dunaj i zbrani škofje izrekli. . . Kakor je pa na tim svetu vsaka kazen božja le ponovljena in povikšana milost božja, tako je tudi razdelitev jezika nam le v srečo služila; Bog je namreč v narodovnostih napuhu, tej korenini vsih pregreh, močnejši meje postavil, kakor so gore in vode, ktere je v začetku ustvaril bil. Res je, de bi omika hitreje napredovala, ako bi le en sam jezik bil; pa tudi tega ne moremo tajiti, de bi se v tej in še hujši meri tudi pregrehe po svetu širile . . . Posebno zdaj, ko so po železnicah in daljnopisih vsi zaderžki prostora in časa zginili . . . ako bi se celi človeški rod kakor v predpotopnih časih, ko je še en sam jezik med ljudmi bil, v greh pogreznil, kdo bi ga razun Boga še mogel rešiti?«51 Kar se leposlovja tiče, je stala «Zgodnja danica» na najbolj ozkosrčnem moralističnem stališču. Pred njeno sodbo ni obveljala nobena, še tako estetično pomembna knjiga, ki bi je ne bilo mogoče dati mladini v roke, ker ni presojala vse literature samo iz dogmatično-konfesionalnega, marveč še iz mladinsko-vzgojnega vidika. Sicer je prinašala tudi sama pesmice religiozne vsebine. A ker je tudi tem stavila najožje cerkvene ojnice, je seveda naravno, a značilno, da pri vsem svojem dolgoletnem izhajanju ni vzgojila med svojimi sotrudniki slovenski literaturi niti enega resničnega in krepkega religioznega pesnika. Razvoj slovenske literature je zlasti njen urednik Luka Jeran oviral z zelotsko kritiko. Svaril je pred čitanjem klasikov, češ da to čtivo povzroča «oslabljenje keršanskiga okusa», očital je Shakespeareu nemoralnost in štel našemu Prešernu v pregreho, češ da se je omadeževal z ljubavnimi pesmimi, zaradi česar je Jeran seveda nastopal zoper proslavljanje našega prvega poeta. Jeran je bil tudi soudeležen pri preganjanju mladega Levstika.52 51 Zgodnja danica z dne 29. avgusta 1850, str. 150. 52 Prim. Grafenauer, Zgodovina novejšega slovenskega slovstva, II., str. 161. Leta 1855. je vsa avstrijska nemška javnost z zgražanjem pisala o obskurantizmu slovenskega časopisja. Razlog za to je dala «Zgodnja danica», ki je bila posnela neko notico po weimarskem protestantskem cerkvenem listu, ki je govorila o silni moralni spačenosti weimarskih prebivalcev. Glede te popačenosti je weimarski list trdil, da izvira še iz dobe, v kateri sta živela v tem mestu Schiller in Goethe. Nemški list sicer ni trdil, da bi bila to nemoralnost zakrivila prav ta dva pesnika s svojimi spisi. A naša «Danica» je to vest presukala in jo porabila v to, da je obdolžila nemoralnosti kar Schillerja samega, ki so ga pri nas v istem času mnogo prevajali. Pisala je: «Tako tedaj celo protestantje spoznajo poslednič, kar mnogi katoličani nočejo, namreč: smertni strup v sladko pisanih bukvah brez keršanskiga duha! Kdo še zmirej v premnozih ušesih bolj šumi in slovi, kakor Šiller. In zdaj — in zdaj nam celo njegovi lastni verci spričujejo, kam de njegovi spisi vlečejo! In tacih pisavcov je legion, ki v sladni obliki mlado serce s strupom napolnujejo.»53 Ker nemški listi niso izrecno označevali, da je to pisala «Zgodnja danica», ampak so samo pisali: «Ein slovenisches Blatt iiber Schiller und Goethe», je imel doktor Bleiweis za potrebno, da je od svojega lista odločno odklonil ta sum.54 Tednik «Pravi Slovenec, listi za podučenje naroda», je bil nekak privaten listič Franceta Malavašiča, ki ga je pisal skoraj vsega urednik sam; pomagali so mu samo nekoliko: z dokaj nezrelimi in okornimi pesmicami Fr. Blažič (Štefan Kociančič), z drobnimi beležkami in življenjepisi slavnih mož dr. Jožef Šubic in pa župnik A. Lipovšek z aktualnimi članki v takrat razpaslem se zamaknjenstvu, ki ga je Lipovšek razlagal z boleznijo živcev in z živalskim magnetizmom (danes bi rekli spiritizmom). Malavašič sam je v svojih prispevkih čitateljem svojega lista razlagal, kaj je ustava, jih navduševal za cesarja in podžigal k hrabrosti v vojni, jih opozarjal v 53 Zgodnja danica z dne 13. septembra 1855, str. 156. 54 Novice z dne 3. oktobra 1855, str. 316. poljudnih člankih na slabe strani, razvade in napake ljudstva v gmotnem in duševnem življenju. Ta Prešernov in Vrazov prijatelj je bil svojevrsten konservativec, danes bi rekli «starin», a reakcionarec ni bil. V enem svojih člankov je pisal: «Omikani narodi pa imajo vsi le eno prizadevanje, to je, po svobodi. Kadar bodo vsi narodi svobodni, takrat bodo eden druziga umeli, čislali in ljubili in njih sreča bo že tukaj na zemlji nebeški slaj imela . . . Ako pa hoče narod željo svobode imeti . . . mu je treba omike; samo neomikani narodi so sužni . . . Omiko pa zamore narprej le iz svojiga lastniga jezika, ali z druzimi besedami, iz izobraženosti svoje narodnosti zajeti . . . Absolutno vladarstvo Meternihovo je pač dobro vedlo, de narodi po svobodi hrepene, če so omikani, in de svojo omiko samo iz lastniga jezika zamorejo zajeti. Zateral je tedaj jezik in z njim narodnost.» Sedaj je absolutizem padel. Za časa njegove vlade so bili naši jerobi Nemci in to bi še zdaj radi ostali, češ: «Slavenski narodi so v stari kopitariji predalječ zad ostali, in njih jezik in narodnost se zamore samo v nemšini otesati in omikati.» Tako govore, ker ne poznajo izvirne kreposti slovanske narodnosti, ki «bo z božjo pomočjo tudi v domačim duhu dozorela . . . ustava nam je dodeljena . . . Treba nam ne bo rusovske podpore, ktere se Nemci tako silno boje. Vest, de imamo vsi enake pravice, vest, de smo vsi udje edine nerazdeljive mogočne Avstrie, bo serca raznih jezikov in narodov vpokojila, spravila in zedinila. In potem bo veliki stolp dozidan in sreča ljudi bo v nebesa segala.»55 Od tedanjih mladih narodnih entuziastov je Malavašiča ločila tista predmarčna narodna zmernost in spravljivost z Nemci, v kateri je za časa meddobja med «Kranjsko čbelico» in «Novicami» v lepi slogi z Nemci in z nemški pišočimi kranjskimi literati slovstveno deloval za slovensko duševnost v naših pokrajinskih nemških listih («Illyrisches Blatt», «Carniolia» itd.). V svojem 6 6 Pravi Slovenec 1849, str. 47, 50 in 57. lističu je svaril pred narodnim fanatizmom ali «domišljivostjo », češ: «Domišljivost je nevarna, ker ravno zavoljo pomanjkanja spoznanja družbinskih razmer od djanske strane marsiktera napaka kaj umni ga in pametniga spodrine, marsikaj že v kali zamori, kar bi se bilo sicer sčasama lepo razvilo in razcvetelo. In taka se je posebno v Ljubljani in marsikje po Slovenskim godila; marsikaj se je z negodnim vekanjem že v kali zaterlo, kar bi bilo v kratkim krepke korenine dobilo. Ljudje niso bili pripravljeni za nagle napade časa; in kako so se pripravljali te napade spoznavati in presojevati? Ali morde s tem, de so hotli nekteri vse s korenino izrovati, kar ni bilo po njih kopitu prirezano? Ali morde s tem, de so ljudje, ki še sami sebi niso kos bili, vse iz med sebe iztirati hotli. kar ni po njih pišali plesalo? Ali morde s tem, de so hotli ljudje, ki se še sami niso dobro zavedli, drugim misionarji biti, in jih hotli v srenje svojih izvoljenh vzeti, če so se jim vdali, — če pa ne, jih z nemškutarskim plajšem ogernjene ljudstvu na ogled postavili? Nemškutar! nemškutar! je bilo hripovo vpitje . . . In kdo bo tajil, de je tako gnjusobno spreobračanje nevednih naši narodni omiki ravno v glavnim mestu Slovencov več škode prineslo, kakor slana pomladanjimu cvetju?»58 Kako daleč je šla Malavašičeva spravljivost, kar se tiče domačih Nemcev, se razvidi iz tega, da je mož z vidnim dopadenjem ponatisnil za te kroge značilno Povhovo pesem iz lista celjskega Konjska, ki se je v eni kitici glasila takole: «Kak srečni smo mi brati In schoner Steiermark! Nam hud'ga ni se bati, Die Einheit macht uns stark» itd. K ponatisku te polutanske popevke v «Pravem Slovencu« je pristavil Malavašič naslednjo opombo: «Slovenske novine prinesejo v svojim 34. listu lepo pesmico Enakopravnost', iz ktere tako spravljiv duh dije, de se ne 58 Pravi Slovenec z dne 3. septembra 1849, str. 25. moremo zderžati, jo tukaj ponatisniti in posebno marsikteremu ,udriharju' na serce položiti.«57 Malavašičev «Pravi Slovenec« je nosil vdano, lojalno signaturo do Avstrije in vladarske hiše, a vladni podrepnik ni bil. To se vidi že iz tega, da je prvi med slovenskimi časniki protestiral zoper politične vohune začenjajoče se reakcije, ko je pisal: «V Ljubljani zlo mermrajo in godernajo, ker se je neki veliko posluhcov (Naderer) oživilo. — Sila je res v pokojnim mestu take Sedelnickove lovce plačevati, kjer je več druzih bolj poštenih reči še treba vpeljati, kakor, postavim, za boljši svitlobo po noči nekoliko bolj poskerbeti!«58 S politiko se list že spočetka ni bog ve kaj ukvarjal. Po oktroirani ustavi pa se je te nevarne točke načelno zdrževal, ko je naznanil v «Povabilu» na naročbo: «Sostavki bodo v dosadanji obliki besede pisani, tode politiških zadev ne bodo več pretresovali, ampak se zgol z rečmi pečali, ktere samo omiko naroda, njegoviga jezika in slovstva utičejo.«59 Malo kasneje je urednik ta program še razširil, ko je naznanjal: «Politiških reči se bomo prihodnje čisto zderžali; namesto politiških se bomo pa bolj šolstva, slovstva, kmetijstva, zgodovinstva itd. deržali. . ,»60 Kar se tiče jezika, ki ga je pisal, je tvoril Malavašičev list pravo pravcato izjemo v tedanji slovenski publicistiki. Medtem ko so namreč vsi tedanji slovenski listi dovoljevali svojim sotrudnikom, da so po svojem rodnem narečju jezikovno barvali svoje dopise in prispevke, in medtem ko so «Slovenija», «Vedež» in «Slovenska bčela» navadno precej nesistematično, redkeje po načelih Majarjevih «Pravil» mešali slovenščino z «ilirščino», je Malavašič, nekdanji Vrazov privatni korespondent, izjavljal že v prvi številki: «De se uredništvo vsaki zameri ogne, raglasi tukaj enkrat za vselej, de bo vedno v narečju. 8 7 Pravi Slovenec z dne 3. septembra 1849, str. 207. 5 8 Pravi Slovenec z dne 29. januarja 1849, str. 24. 68 Pravi Slovenec z dne 4. junija 1849, str. 109. 8 0 Pravi Slovenec z dne 25. junija 1849, str. 128. kakoršno se v pervim listu bere, pisalo, ker je to naša narveči potreba, de si le eno samo Slovensko narečje kot pisarsko narečje zberemo. Edinost je perva pogodba našiga narodniga omikanja.«61 Posebna znamka in zasluga «Pravega Slovenca« je bila vrhu tega za tiste čase dokaj skrbna in podrobna kritika, s katero je Malavašič spremljal vse tedanje slovenske literarne pojave. Za zgodovinarja slovenske literarne kritike tvori ta skromni privatni Malavašičev listič svojevrsten sodobni unicum. Ocenil je Malavašič — eden med prvimi — precej obširno — seveda v smislu svoje in časovne miselnosti — Koseskega in Prešerna, ob čigar smrti je zaman predlagal, naj bi se pesniku v čast izdal «Slovensk spomenjik (Album), h kterimu bi se vsi domorodni pesniki in drugi pisavci svoje izdelke prinesti povabili«.62 Malavašič je napisal v svojem listu tudi prav pregleden sestavek o nabirateljih ljudskih pesmi na Slovenskem. Ob priliki nekega dopisa v «Sloveniji «, ki je tožil, «de je silno težko, po kupčevavcih bukev slovenske in slovanske bukve sploh dobivati«, je predlagal: 1) ustanovitev «dobrih, današnji dobi primer j enih narodnih šol»; 2) pridobitev dobrih učiteljev in izdajo dobrih učbenikov. («Bukve za začetne šole v narečju spisati, ktero bi bilo mladosti vsaciga kraja umevno, une za srednje šole v slovenskim kniževnim jeziku izdelati . . . Eno jezikoslovsko pravilo bi moglo biti vsacimu sveto pravilo in kmalo bi se ediniga slovenskiga narečja veselili, in ne imeli bi toliko narečij, kolikor pisavcov. Te bukve bi pa mogle biti v čistoslovenskim jeziku, kolikor je mogoče, pisane; in še le v vikših šolah nej bi se jezikoslovje druzih Slovanov učilo.«) Nadalje je svetoval: 3) «vsak tiskopis v časopisih po pravici in resnici pretresati in razsojevati in ga obširno razglaševati; 4) de se kupčevavci z bukvami in njih založniki vsih slovenskih mest poprijaznijo, eden druziga podperajo in za razpošiljanje bukev skerbe», in končno 5) «de se v vsakim slo- 6 1 Pravi Slovenec z dne 1. januarja 1849, str. 4. 62 Pravi Slovenec z dne 19. februarja 1849, str. 40. venskim mestu vsaj en kupčevavec bukev zaloge in prodajstva slovanskih bukev vsih narodov loti,»63 za kar se je potem tudi hkrati ponudil ljubljanski knjigotržec Giontini. Malavašičev «Pravi Slovenec» je prenehal izhajati že konec prvega leta s priznanjem, da «je imel malo prejemnikov «. Kljub temu je urednik trdil: «Nehal bo, ne ker je imel malo prejemnikov, ne ker je imel malo pomočnikov, ampak ker bi vrednik zavoljo druzih opravkov s časam ne mogel izhajati.»64 Pravi vzrok za to, da je moral urednik in izdajatelj ustaviti izdajo lista, pa je bil v tej okoliščini, da so mu ves čas izhajanja nasprotovali mladini, zbrani okrog «Slovenije», posebno pa Cigale, s katerim se je Malavašič nekaterikrat pričkal. Vzrok nesoglasja bi se dal razlagati že iz raznih točk Malavašičevega narodno-kulturnega, gori obrazloženega programa in njegovega uveljavljanja glede na odnos do drugorodcev v deželi. Dopisnik z Dunaja, znani mladi pesnik Jeriša, je v nekem dopisu «Sloveniji» stavil Malavašiča naravnost v isto vrsto z nemškutarji okrog «Laibacherice».65 Neposredno priliko za pričkanje med obema listoma je dal Malavašič sam s tem, da je natisnil v svojem lističu dne 12. februarja 1849 pod naslovom «Pamet in napad» dopis župnika Lipovška, v katerem ta pripoveduje, da je v njegovi župniji neki «brihten kmet» nagovoril kmete, da so se naročili na «Slovenijo» (baje zaradi njenih •»velikih črk»): «Pridno jim jo je v začetku prebiral, ali ker ga nihče poslušati ni hotel in ker se je že tudi sam brati naveličal: ,ker nič umel ni', je ,veliko Slovenijo' več tednov na pošti in sadaj čisto v miru počivati pustil.» Nato pristavlja Lipovšek, da kmetje, ki že tako čitajo «Slovenijo » — «kmalo misliti začnejo (kot Madžarje), de razun Slovenca ni človeka». «Slovenija» je na ta napad odgovorila kratko in s suverenega viška: «Čast je od nekterih ljudi in v nekterih časopisih pohvaljen biti. Za- 6 3 Pravi Slovenec z dne 2. julija 1849, str. 135. 64 Pravi Slovenec z dne 24. decembra 1849, str. 333. 8 5 Slovenija z dne 11. decembra 1849, str. 395. torej je Slovenija zlo hvaležna gospodu magnetizerju z imenam Lipovšek, de je v Pravimu Slovencu ni pohvalil. »66 Vrhu tega je nekdo (najbrž iz kroga «Slovenije») v praškem listu «Slavische Centralblatter» označil Malavašiča za ultra-črnožoltneža. Na vse to je odgovoril Malavašič, da so «tako imenovani Slovenci od tal do temena» slabši od Nemcev in nemškutarjev; «kosček kruha, ki si ga kdo zasluži, jim je že štor, nad kterim se spodtikajo, zavoljo kteriga se jim tisti, ki ga je deležen postal, ves schwarzgelb in, Bog ve, kaj še zdi . . ,»67 Docela in definitivno pa se je bil Malavašič zameril «Sloveniji», ker je bil za knjigotržca Giontinija najbrž zaradi koščka kruha prevedel neke «imenitne prerokbe zamaknjene Marije Stifel», in to kljub temu, da je skoraj nato sam v svojem listu nastopal zoper vražarstvo. Tudi okoliščina, da je Malavašiča («einen Junggesellen mit lobenswerthen Bemiihungen») hvalila «Grazer Zeitung »,68 je povzročala pri mladinih hudo kri. Zadnji razlog razgovoru med obema listoma pa je dalo dejstvo, da se je Malavašič v neki svoji pesmi obregnil ob nekega pesnika Matevža — Matevž Cigale je pesem vzel na svoj rovaš — v drugi pesmi pa ob «ilirsko» mešanico nekaterih dopisnikov «Slovenije», in nazadnje je morebiti tudi to zavilo listu vrat, ker se je bil njegov urednik spri s tiskarjem Blasnikom zaradi izdaje nameravanega almanaha «Kolednika». «Slavjansko družtvo» v Trstu, v katerem so se združeno in v najlepši slogi politično izobraževali in rodoljubno zabavali tržaški Slovenci, Hrvatje in Srbi, je začelo meseca marca 1849 izdajati v smislu svojih pravil «mesečni časopis»: «Slavjanski rodoljub». List je izhajal v slovenščini z vzporednimi «ilirskimi» prevodi istega besedila. Urejeval ga je tamkajšnji carinski uradnik Ivan Cerer, ki je bil po skorajšnjem odstopu prvega predsednika Jovana Vesela-Koseskega tudi predsednik in 66 Slovenija z dne 13. februarja 1849, str. 51. 87 Pravi Slovenec z dne 23. aprila 1849, str. 82. 88 Slovenija z dne 27. aprila 1849, str. 134. sploh duša tega tržaškega društva. «Slavjanski rodoljub« je prinašal zborne nagovore društvenih funkcionarjev, se potegoval v člankih za to, da se Istra pritegne v skupno avstrijsko carinsko ozemlje, popisoval je razmerje tržaških slovenskih okoličanov do mesta v gmotnem in duševnem pogledu ter se zavzemal za slovenske okoličanske šole in uradovanje v slovenskem jeziku. «Slavjanski rodoljub« ni izhajal dolgo, zakaj že v 5. (julijski) številki je javil urednik naročnikom in čitateljem: «Pričijoči list bo mende predzadnji tega časopisa, kteri bo z mescam Avgustam pojenjal, dokler se bo Slavjansko družtvo pri volji in moči čutilo, vlastniga urednika najeti.« Iz te uredniške opombe je sklepal Fr. Malavašič:69 «Misel bi nas skorej začela obhajati, de celo družtvo slabi, in to misel v nas vterduje sum, de se družtvo pri volji ne čuti. — Ali mar tudi nad tem družtvam, ki je toliko upanja, toliko sadu obetalo, sovražna usoda z raznovoljnostjo družbenikov vlada?« Urednik Cerer je bil po njegovih lastnih besedah «od nog do glave v opravkih zakopan«, zategadelj je društvu predlagal samostojno nastavljenega in plačanega urednika, ki bi lahko svoje delo posvetil samo listu; mož je vrhu tega bolehal in skoraj nato umrl. In list je zares prenehal s 6. (avgustovo) številko. Za Cererjem je v društvo, ki je tudi samo bolehalo na vseh otroških boleznih mladega udruženja, prinesel nekaj življenja duhovnik in vodja slovenskega ljudskega šolstva v Trstu, koroški Slovenec Simon Rudmaš; on je tudi v marcu 1850 obnovil društveni mesečnik pod izpremenjenim naslovom: «Jadranski Slavjan. Podučivni list v raznih ljudstvu koristnih rečeh«, nekak poskus prve slovenske revije v zvezkih po tri pole. Tudi ta list izpremenjene redakcije je prinašal v prvi vrsti zborne nagovore Rudmaša, podpredsednika društva, in razne članke, ki so obravnavali aktualna krajevna vprašanja tržaških Slovencev. Sotrudnikov je imel malo. V tem pogledu je Rudmaš 8 9 Pravi Slovenec z dne 13. avgusta 1849, str. 182. milo tožil: «Časnik, ki ime družtva na čelu nosi, in po družtvu izhaja, bi ne smel le sostavke štirih al' petih pisateljov obsegati. Nadjali smo se pripomoči od zunaj; je dobivamo nekoliko, pa vendar ne, kolikor je potrebujemo. « Bodril je člane društva, da naj izmed njih sodeluje «vsak, ki le nekoliko pero rabiti ve».70 Trudil se je, da bi pomnožil že po pokojnem Cererju započeto zbirko denarja, iz katere naj bi se plačeval samostojen urednik: «Obstojmo si le, de nismo pisarenja vajeni, in de nam v maternim jeziku pero ne teče tako ročno, de pa tudi, ko vsak kako posebno službo, kake neodložljive opravila ima, k temu pri vsi dobri volji še časa ali potrebniga vremena neimamo.»71 V razločku s svojim prednikom «Slavjanskim rodoljubom « je prinašal ta list slovenske in «ilirske» prispevke brez prevodov. Predmeti, ki jih je obravnaval, so bili: politika, šolstvo, zgodovina, •domoznanstvo, trgovina, narodna medicina, iz leposlovja pa je prinašal včasih po kakšno pesem. Najmarljivejši slovenski sotrudniki so bili: Rudmaš, Ivan Macun in tržaški prošt in zgodovinar Mihael Verne. «Ilirske» članke so pisali German Angelič, predsednik društva, dalje dr. Stojkovič, zdravnik Ferdo Šporer in pesnik Ilija Gromovič Sriemac. -— Kar se verskih vprašanj tiče, je bil list ljudsko-konservativen. Pisal je n. pr. v junijski številki: «Nemške vednosti, kakor visoko so gnane, niso pripravne, nas osrečiti. Znanosti in vednosti ne smejo dušnega miru podkopavati, ne smejo sv. vere rušiti. . . nočemo, da se nemška nevera med Slavjane razseja . . . Diesterwegov ,Wegweiser' je nam sicer priporočen, pa Bog daj, da bi se njegove veroslovne načela med Slavjani nikjer ne vkoreninila.«72 Pač pa se je v listu društveni predsednik Angelič potezal za uvedbo slovanskega bogoslužja, izhajajoč s stališča, da je v cerkvi kot bogoslužnem prostoru jezik silo važna stvar: «Ovaj je upravo kanal, kojim cerkva različita spa- 7 0 Jadranski Slavtjan, mesca Junja 1850, str. 74. 71 Jadranski Slavjan, mesca Marca 1850, str. 4. 7 2 Jadranski Slavjan, mesca Junja 1850, str. 77. sonosna sredstva oživotvara i tako cilju svome postojano vodi. Bez njega ostala bi ona nediejstvitelna, mertva . . . pri tolikim i tolikim sveštenodiejstvijama zbog neznanja cerkvenoga latinskog jezika puk je gluh! . . . Svakoj cerkvi svoj, pak i slavenskoj slavenski jezik.» V političnem pogledu pa je bila južnoslovanska družba ob sinjem Jadranu jako skromna, malodane vladna. O tem prav značilno priča nekako programatično «Odperto pismo», ki ga je takoj v 1. štev. priobčil brez oporekanja drugih sotrudnikov neki Blažir, najbrž začasni blagajnik društva Blažič. V njem je izvajal: «Po Ferdinandu smo prednika, po Francu Jožefu odrešenika prejeli . . . Deržavna ustava nam je političko svobodnost. . . zagotovila . . . Kmet je sadaj popolnama gospodar lastniga zemljiša . . . Soseskam je samosvojnost v notranjih zadevah dovoljena . . . Opravila novih sodnistev bodo očitne in ustne . . . Narodna straža čuje za varnost domovine . . . Začeli so že učiti po šolah slavjanski jezik, in učiti ga bodo morali tudi po uradah. Čolna meja v sredi vesolne carevine bo skoraj minula. . . . Najdli smo torej pot v prosto in boljši živetje . . . Kar nam je presvetli Car obljubil, bo tudi spolnjeno . . . Trudijo se nekteri v Vašim duhu želje obuditi . . . ktere se pa per ti priči dopolniti ne morejo . . . 1) De naj se posameznim deželam vesolne Avstrie veči oblast in samosvojnost dovoli . . . Napaka taciga sveta je pač jasna . . . Carja mora obilna moč sredne vlade podpirati, ker brez nje bi serce monarhije v kratkim počilo . . . Jadranski Slavjan Vam torej serčni svet daje, s tem, kar je mili Car vsem deželam odmeril, zadovoljni biti . . . 2) De bi materni jezik v slavjanskih deželah vse pravice imel, ktere ima nemški v nemških, taljanski v taljanski itd Naš jezik je bil dosorej silno zanemarjen . . . kdor svojo domovino zares ljubi in slavjanske šole jaderno o-snovane in vpeljane viditi želi, naj raji, namesto de bi carsko vladarstvo nevolje v dopolnenju ustavnih pravic natolcoval, dostojne knjige zložiti si prizadeva . . . (tudi) se nam spodobno zdi, de naj nemški jezik uradni jezik po carstvenih uradah ostane, kakor dosorej bil. . . po deželnih in soseskih uradah in pisarnicah . . . naj se v tajistimu jeziku dela opravljajo, kteriga večina dežele al soseske govori . . . 3) De se ima Avstria nemški zvezi odreči . . . Kdor Avstrio, njeno prihodnost, mogočnost in čast pred vsim ljubi, ne bo nikdar take svete med ljudstvo raztrosoval . . . v našim sercu so žive želje, de bi ne samo Ne(m)ško, ampak tudi Ruska carevina in Italia v tesno prijatelsko zavezo z Avstrio stopile, de bi vender enkrat mogoče bilo . . . meje komunizmu in socializmu krepko obvarovati, in poslednjič slavjanske kristjane iz terde sužnosti nevernih Turčinov za vekomaj rešiti.»73 Kljub tem političnim načelom, ki se niso niti za las razločevala od Melcerjevih nazorov v uradnem l j u b l j a n - skem časniku», ni noben slovenski list niti prikrito polemiziral z «Jadranskim Slavjanom». Vsi so ga hvalili in skrbno negovali, seveda v prvi vrsti kot šibko, skromno rastlinico na oknu, ki je odpiralo Slovencem razgled v široki svet, čeprav je zelenela zaenkrat še docela pod žarki dunajskega sonca. Iz te okoliščine se da morebiti razlagati, da se je smelo tržaško «Slavjansko družtvo» v teh časih pripravljajoče se vladne reakcije s politiko dlje časa baviti kakor katero koli drugo slovensko društvo. Z odpravo ustave pa je moralo tudi to društvo razpasti, medtem ko je njegovo glasilo utihnilo že v drugi polovici leta 1850., po odhodu Simona Rudmaša, ki je postal nadzornik slovenskih ljudskih šol na Koroškem. Med listi, ki so nastali na Slovenskem po marčni revoluciji in se ukvarjali s politiko, bi bilo še omeniti v dolenjskem Novem mestu leta 1848. nekaj časa izhajajoči listič, lokalno glasilo slovenskih interesov v nemškem jeziku: «Sloveniens Blatt». Njegov urednik Fr. Polak, o katerem pripoveduje Janez Trdina, da je bil dober rodoljub, je skušal v nemškem jeziku izpodbujati slovensko ponemčeno inteligenco k domoljubju. Znatnejšega pomena pa ta kratkotrajni pokrajinski listič ni imel. Komisar iz dolenjske Mirne, Kersnik, se je izrazil v «Novicah» proti 7 3 Jadranski Slavjan, mesca Marca 1850, str. 6. izdajanju takega lista v nemškem jeziku, medtem ko se je dr. Bleiweis v svojem pristavku k njegovemu dopisu odločno izrekel za to, «de imamo tudi nekaj nemških časopisov, ki se potegujejo za domorodne reči zoper toliko trumo sovražnikov«.74

Kaj veselo je začelo po «pomladi narodov« kliti javno življenje pri Slovencih. Toda časovno razpoloženje in pa okoliščina, da se do tistih dob Slovenci v množicah niso zavedali kot narod in je ta zavest šele sedaj kar nenadoma vzplamtela, ta dva faktorja sta povzročila, da se je večina naših takratnih javno nastopajočh sil usmerila bolj v politično in publicistično smer kakor v literarno in umetnostno. Duh časa je bil bojevit: inter arma silent Musae. Boril se je takrat šele vzbujeni narod za primitivne državljanske, narodne in življenjske pogoje, predvsem za koristnostna vprašanja, ki so prišla po padcu absolutizma kar vsa naenkrat na debato. Ta javna razprava je zanimala slednjega človeka in zahtevala od njega, da je v nji zavzel svoje stališče. Dotlej je bila slovenska duševnost skrita strujica, ki je tekla v tenkem curku, v osamljenih glavah nekaterih izbrancev naroda. Zanimanje za slovensko duševnost in kulturo je bilo do leta 1848. akademično. Oklepalo se je politično nenevarne poezije in nekaterih znanstvenih ved (zlasti jezikoslovja in narodopisja). Osamljen je v sferah poezije zableščal kakor meteor na nočnem nebu naš največji pesniški genij — Prešeren; svetil je sebi in svojim maloštevilnim sobratom duha, ki so se med seboj pogosto značilno imenovali — «slaviste». to se pravi ljubitelje, amaterje slovenščine, nekega področja duševne delavnosti, ki je bilo skrito in ni tvorilo splošnega torišča. Leta 1848. je stopil na pozornico slovenski narod kot tak; v ustih vsakogar je bila beseda: narodnost. V obseg narodnosti pa ne spadata samo politična in etnična zavest, ampak tudi jezik in vsi duševni zakladi, položeni v njegovo izrazno formo kakor v dragoceno, od 7 4 Novice i dne 7. junija 1848, str. 94. davnine podedovano posodo. Med temi jezikovnimi zakladi pa ima leposlovje najvišjo ceno. Bila je velika, usodepolna škoda, naravnost narodna nesreča za Slovence, da je bil njihov narodni genij pod predmarčnim pritiskom in v naši domači «Arab'je pušavi » v štiridesetih letih onemel in umrl v dobi največjega vrveža. A Prešernu enakovrednega pesniškega naslednika, ki bi bil mogel dati časovnemu, sedaj ne več samo svojemu, ampak že občenarodnemu vretju mladega vina večno umetniško posodo, nam usoda ni naklonila. V splošni procesiji na rame dvignjena skrinja zaveze. «narodnost», je potrebovala vsebine tudi v predalčku za umetnost. In ker ni bilo pravih biserov in draguljev, smo pokladali v ta predal tudi imitacije, ki niso bile izoblikovane v osrčju resničnih pesnikov, ampak v špekulaciji dobro mislečih rodoljubov, n. pr. Koseskega, njegovih tovarišev v verzifikaciji in v razvnetem možganju lepoto vedno ljubeče, torej umetniško amaterske. To so bili izumetničeni izdelki, ne pa seveda umetniški živi stvori. Rodili sta jih dobra volja in zavest potrebe, da se napolni tudi ta predal, ni pa jih spočenjal umetniški gon. Kako živo se je čutila ta potreba in kako je prav iz tega občutka potrebe nastajala naša takratna «lepa» literatura, nam priča Trdinov dopis «Ljubljanskemu časniku «, v katerem čitamo med drugimi tudi naslednje besede: Kakor voda ribi, tako je literatura potrebna narodu, da mu duh ne zamrje. Duševni razvitek gre s telesnim eno pot. Slovani so se že leta 1848. telesno sijajno držali, zdaj «de bi tudi na dušnih pridelkih tako bogati postali, kakor so na delih telesne moči po taljanskih in madjarskih boriših svet s čudenjem napolnili . . . Ne more se reči, de nismo mi pred sušcam clo nič literature imeli . . . pa bilo je malo duha izvirnosti in življenja.« Leta 1848. so ovire padle. «Popred so slovenski pisatelji malo prijatlov in malo bravcov imeli, pa zdaj ne prešinuje narodni duh samo nekterih, zdaj prešinuje celi narod in slasti mladino. Goreče bere ona dela domače literature in gotovo smemo dočakovati, de bo ona to literaturo v svojim času podperala, jo obogatila in v kratkim na tisto stopnjo postavila, de se bo s slovstvami druzih narodov pomeriti smela. Nap6t, ki so predmarcarskim učenim protili, ne bo imela. Mladina se zdaj slovnice v šoli uči in bo tedej jezik dobro umela in prav pisala.»75 S kakšno vnemo so se bili takrat vpregli v literarni voz nekateri starejši pisatelji — ti zlasti s prevodi — in skoraj vsa nadarjenejša mladina — ta z izvirnimi spiski, osnovanimi na podlagi ljudskega pripovedovanja — o tem nam izpričuje Trdina v istem listu: Slovenska literatura je pred letom 1848. le slabo uspevala. Poprej so se «le posamezni možje s slovenščino ubijali in vse je bilo z eno besedo omamljeno in brez življenja. Večidel se je prestavljalo . . . Zdaj prešine pa ogenj sušca serca Slovavanov . . . Zdaj so Slovenci v sami sebe pogledali in so zaklad lastnih misli razodevati začeli. Opustilo se je zdaj ptuje in domače se je gojilo in likalo . . . Od vsih krajev slišimo, de se slovenski pisarji o spisevanju izverstnih bukev trudijo. Pred vsimi nam je bilo prijetno čuti, de bo naš slavni Koseski svoje zlate pesmi, kterih je že zlo veliko, v kakih treh zvezkih natisniti dal. To bo zares eno nar imenitniših ne le slovenskih ampak sploh slovanskih del. Slišimo tudi, de g. Robida zemljopis Avstrije piše, de se g. Kastelic na izdajo noviga tečaja Čebelic pripravlja, de g. Poženčan slovensko zgodovino spisuje, de g. Podgorski zlo imenitno junaško pesem vojno Igorja iz Ruskiga prestavlja, de se tudi mnogo iger iz nemškiga in češkiga potolmačuje, nekaj se jih pa tudi izvirnih dela. Veliko gospodov pa še omenili nismo, od kterih se ravno tako sliši, de to in uno pišejo.»76 Narodni duh — vladar časa — je po Trdinovih besedah prešinjal «slasti mladino», in v prvi vrsti od mladine je bilo pričakovati, da bo ona domačo «literaturo v svojim času podperala, jo obogatila«. Zato je umevno, da je prvi skromni leposlovni listič, ki je začel od 6. julija 1848 78 Ljubljanski časnik z dne 5. julija 1850, str. 109. 7 8 Ljubljanski časnik z dne 26. julija 1850, str. 134. dalje izhajati v Ljubljani, pisala mladina in da je bil posvečen in namenjen nežni mladosti. Imenoval se je «Vedež» s podnaslovom: «Časopis za mladost sploh, pa tudi za odrašene proste ljudi. Vredovan od Janeza Navratila . . . uda slovenskiga družtva». Urednik je v 1. štev. na ta način razložil program lista, da je dejal, da bo sicer «Vedež morebiti tudi kej taciga povedal, kar bo tudi marsikteriga odrašeniga veselilo, pred vsim pa za šolsko mladost pisal, da se bo čedalje bolj jezika vadila». K temu pa je še pristavil: «Kmalo se ga bote morebiti v šolah učili.» «Vedež» je prinašal kratke prigodbice, «istorijce», poučne, moralistične in moralizujoče vsebine — tisto tipično osnovnošolsko čtivo, s kakršnim prav do današnjih dni operira naša začetna pedagogika. Že naslovi so podobni zavzdignjenemu prstu: «Moliti ne odlašaj!» (Valjavec), Ne muči žival!» (Svetec), «Lagati ne!» (Praprotnik), «Molitev pomaga» (Valjavec), «Plačilo milosrčnosti« (Valjavec), «Po hudi tovaršiji rada glava boli» (Valjavec), «Kaznovano terpinčenje žival» (Cegnar), «Vkradene jajca» Krištofa Schmida — kratko in malo: same «šmidijade » z lepim in koristnim naukom na koncu. List, ki je pričel v poletju prevratnega leta izhajati v Ljubljani pri Rozaliji Egerjevi, ki ni imela petita v gajici (tega pa je tiskarica nemudno naročila iz Prage), začenja od dne 16. septembra 1848 dalje po prejemu petitnih gajičnih črk prinašati tudi pesmice. Kot prva je izšla Valjavčeva pesem: «Molitev uslišana» s pristavkom uredništva: «Lepa hvala, mladi, rojeni pesnik! za lepo pesmico. Prosimo še za več takih.» Kot druga je izšla Jeranova pesem: «Fantič in limbar», v kateri deček nagovarja lilijo: « 0 limbar, limbarček preblagi, Naukov lepih tron!» A tudi lilija uči dečka, naj se lepo Bogu «v roke da». Splošno se mora reči, da v tem prvem slovenskem leposlovnem listu uči in pridiguje vsa priroda: tako živali v Praprotnikovih basnih kakor rastline in drevje v Jera- 4 49 novih in Valjavčevih pesmicah. V Valjavčevem stihotvoru «Deček pod drevesam» daje drevo otroku tale nauk: «Poslušaj duhovnov, učiteljev uk, De bodeš živelo, srečno brez muk.» V drugem letniku začne Navratil — najbrž zaradi nedostajanja izvirnih pesmi — ponatiskovati takrat že splošno znane popevke: Potočnikovo «Zvonikarjevo», Slomškov «Veselja dom», Strelovega «Popotnika», Huberjev «Otok bleški» itd. Naglo je torej nastopila suša pri mladih pesnikih, ki jih ni gnal notranji pesniški ogenj, marveč zgolj vnanja domorodna vnema. «Tak se zažene, se pozneje vstavi mladenič« . . . In res spodbuja Navratil dne 14. februarja 1850 «gospode učence pete in višjih šol v Ljublani in zunaj Ljublane, ki kaj pevske žile v sebi čutijo, se v slovenskem pesništvu poskusiti in poskušati «. Stavi jim za zgled dijaka Valjavca, zraven pa jim zabičuje, da morajo pesmi biti «nedolžne in učencem celo naj nižje šole primerjene«. Na koncu tretjega letnika priobčuje urednik že najbolj zelene dijaške verzificirane poskuse — pravo otroško jecljanje — s pristavkom: «Ce prav včasi kaj overžemo, ni treba nehati. Vsak hi d ni vgoden, pesmi duhtati.«77 Današnja literarno-zgodovinska sodba o Navratilovem «Vedežu» bi bila, da je bil ta prvi slovenski leposlovni listič v beletrističnem pogledu nekaka začetna ljudska šola. Edini gladki in še danes nekoliko užitni pesmici sta: Svetčevo «Dobro jutro« («Lahno gine — Groza tmine, — Petelina glas — Drami tiho vas: — Dobro jutro!«) in pa znana Valjavčeva verzificirana povestica «Ovsenjak» («Stoji, stoji tam beli grad, — V tem gradu gospodičič mlad . . .»). Z literarno kritiko se Navratilov list ni ukvarjal. Prinašal je sicer kratke informativne življenjepise Vodnika. Kopitarja, škofa Slatkonje, Valvasorja in Čopa, ocenil pa je edino Tomanove «Glase domorodne« z naslednjimi slavospevnimi besedami: «Pesmi so tako gladke, tako " Vedež, 1850, str. 385. mile, tako polne pevskiga duha, de si bodo gotovo dopadajenje vsih domoljubov zadobile.»78 Večjega pomena je bil «Vedež» v pedagoškem pogledu, ne toliko s svojo vsiljivo omledno moralistiko, kolikor z Navratilovimi pogovori, v katerih učitelj učence uči spoznavati prirodne prikazni, šiba abotne vraže in ljudsko prazno vero. Popisuje tudi različne živali s pridodanimi podobami. Praktično pedagogično vrednost so imeli tudi vzorci pisem, ki jih je v listu priobčeval znani šolnik Andrej Praprotnik in pozneje izdal v posebni knjižici z naslovom «Spisje». Zanosno pohvalo je «Vedežu» napisal ob koncu njegovega drugega letnika ognjeviti Jeriša: « . . . ko mili oče je svoje izročence vodil po nebnih višinah, razlagaje umevno jim nebrojno svetilnic visoko namembo, jih vodil po zelenem hramu narave, nje večne zakone in vzroke premen jim razkladaje. On jih je vodil po tratah, kjer ti nedolžna šala pisane vence spleta, in jih vodil po veličanskih planinah, kjer modrost zlate nauke deli. O sterminah je varoval jih strašnega pada, v temoti je luč jim vižavno prižigal. V mičnih obrazih jim kazal je vedno zmago kreposti, v živečnih izgledih jih opominjal pred opačenostjo . . ,»79 Tudi Janežič je na vso moč še v prihodnjem letu hvalil Navratilov listič, češ: «Vedež je naj izverstniša knjiga za berilo u naših učivnicah; zakaj ta časopis obseže vse, kar je človeku vedeti treba . . . Tacih podučivnih, zraven pa tudi kratkočasnih bukev doslej še nismo imeli . . . Slava mu!»80 Te pohvale so bile seveda pretirane, a glede na dejstvo, da je bil «Vedež» naš prvi leposlovni list, časovno umevne. Največji pomen je imel Navratilov «Vedež» pač za razvoj našega literarnega jezika. Urednik je takoj spočetka uvrščal na koncu svojega lista po malih porcijah slovarček takih slovenskih izrazov, s katerimi so se spodrivali v takratni naši govorici najbolj običajni germanizmi. Že v 78 Vedež, 1849, str. 80. 79 Slovenija z dne 28. decembra 1849, str. 415. 80 Slovenska bčela, 1850, str. 61. 4* 51 3. štev. I. letnika je izjavil, da ne uporablja samo kranjskih besed in oblik, da torej piše: da, i ali ino poleg in, s prstom itd. itd. V II. letniku je začel priobčevati «Drobtinice iz slovenske slovnice», ki jih je v III. letniku nadaljeval z izpremenjenim naslovom: «Kratka slovnica slovenskega jezika». V teh sestavkih je izvajal, da se mora slovenski tako pisati, kakor se govori ob Kolpi (bil je sam Belokranjec) in na Notranjskem, ne pa tako, kakor se govori na Gorenjskem in Koroškem; uvajal je pravilno dvojinsko obliko «dve rudeči lici» (namesto takrat običajne oblike «dva rudeča lica»), «naj lepši-a-e» (namesto «nar lepši» za vse tri spole), gen. «lepšega» (nam. «iga»), «Slovencem» (nam. «-am») itd. Kar je predlagal in uvajal Navratil v obsegu in sestavu slovenskega literarnega jezika, je naša poznejša pisava domala vse sprejela. Drugače pa je storila z idejo, ki jo je imel in predlagal kot nadaljnjo fazo jezikovnega razvoja pri Slovencih — z «ilirsko». Sredi II. letnika «Vedeža» je namreč Navratil nasvetoval «po mislih učenih Slovanov», «da se naj bi mi Slovenci v pisanju čedalje bolj ilirskimu jeziku približevali ». Urednik je nameraval to idejo praktično udejstviti tako, da je priobčeval kratke basni v vzporednih «ilirskih» in slovenskih tekstih. Njegovi «ilirski» teksti so bili prav za prav tudi slovenski «z nekoliko ilirskimi oblikami«, Izmed teh oblik so se takšne, ki niso izstopale iz bistvenega ustroja slovenščine, kakor n. pr.: «a» (za «pa»), «ostali» (za «drugi»), «sozove» (za «skliče»), «uverava» (za «zagotavlja »), «ostaviti» ( za «zapustiti»), pričele po malem uporabljati tudi po drugih slovenskih piscih; takšne pa. ki so bile proti jezikovnim pravilom slovenščine, kakoi n. pr.: «pri jednom» (nam. «pri enem«), «može» (nam. «more») itd., se niso uveljavile. Navratilovo «ilirjevanje» — kateremu se je v poznejših 50ih letih mož sam odpovedal in postal eden izmed glavnih utemeljiteljev pristne slovenske, predvsem glagolske dikcije — ni okolnost, da je v listu čimdalje bolj slovnica izpodrivala leposlovje, zraven pa da se je to leposlovje, kolikor ga je bilo ostalo, večidel ponatiskovalo iz «Bčele» in «Ljub. časnika», mogoče tudi razlog, ki ga navaja mož sam, češ da je bilo po preteku treh let dobiti «že zadosti slovenskih bukvic za male šole»81 — vse to je povzročilo, da «je več prejemnikov odstopilo, založnica ni mogla več izhajati« in je — ustavilo izdajo lista. Navratil je nameraval nadaljevati izdajo v svoji založbi, a ni prišel več do tega, najbrž zaradi svoje premestitve na Dunaj. Pozneje je Navratil pisal, da je njegov «Vedež» prenehal edino zavoljo nedostajanja naročnikov.82 Po časovni zaporednosti je bil drugi slovenski leposlovni list Drobničeva «Slovenska čbela», berilo za obudo in omiko slovenskega duha», ki je začela izhajati dne 3. januarja 1850 pri tiskarju Jeretinu v Celju. Krog mladih slovenskih idealistov, zbranih na Dunaju ob Cigaletu. je njen pojav na Jeriševa usta navdušeno pozdravil, češ: «Lepoznanskega časopisa nam je Slovencem zlo trebalo. Kdo se bo zmiraj po nevarnem polju politike podil? Kdo ne bi rad se v samotnih urah po zornih planinah domorodne poezije, domačega slovstva, domače zgodovine oziral? Lepoznanski časopis je tudi žlahtna simfonija, ki bo naše mile domorodkinje k darilniku domovine vabila, O da bi .Slovenska Čbela' marno tudi najpred po slovenskih dobravah letala, da bi najpred med čiste slovenščine nabirala, in če jej tega zmanjka, po drugih slovanskih ravninah manjkajočega poiskala! Z jedno besedo in brez obrazov: Prav serčno želimo, da bi se mični časopis čiste slovenščine v duhu sloge in novega časa deržal!»83 Urednik «Slovenske čbele» same je izjavil v prvi številki, da si je novi časopis izvolil «imenitno in težko nalogo po vsih slovenskih krajeh pobirati, kar je koristnega^ lepega in ugodnega...: čedne pesme, kratke in podučivne pravlice in pripovesti, popise posebno pomnenja vrednih prigodba in oseb iz slovenske dogodivšine, slovstvene razjasnenja in kar slovensko jezikoslovje sploh zadeva, šolske reči in vse, kar požlahnenje človeškega 8 1 Vedež, 1850, str. 407. ~ ~~ 82 Slovenski glasnik, 1859, iv. IV., str. 151. 83 Slovenija z dne 8. januarja 1850, str. 11. duha podpira». Drobničeva «čbela» je torej pri nas prva izoblikovala tip časopisa, ki se je potem ohranil skozi vso prvo dobo našega političnega preroda: na tradicionalnem ljudskem snovanju temelječa beletristika z didaktično poento, domače zgodovinarstvo in šolstvo. Značilna za ta list je neka višja človečanska nota, povzeta iz ideologije prosvetljenih borcev za humanske svoboščine — oseminštiridesetletnikov. Drobničeva «čbela» je sicer izrecno priznavala, da «se s politiko ne sme pečati»,84 vendar ji je rad ušel pogled tudi na to področje, ki je postajalo takrat vedno bolj nevarno. Ker ni mogel in smel naravnost, je govoril njen sotrudnik Resanski (vranski kaplan Simandl) v «prilikah ». V prvi takšni «priliki» je izvajal: Lakomni sosed je pripravil imenitno gospo ob vse njeno imetje, da je morala ubožica iti na hrano k svojim poprej podložnim ji kmetom. Takrat pa pride kral] in vrne gospe vse njeno imetje. Sosed se sicer na videz kesa in reče gospe: Saj nimaš svojih sposobnih oskrbnikov. Obdrži torej mene in moje ljudi. Ona to res stori. Pravični kralj odpotuje v daljne kraje. To priložnost porabi lakomnik, se zopet polasti njenega imetja in ji samo to da na voljo, ali hoče pri njem služiti za deklo. Gospa pa odide rajši zopet med svoje kmete na hrano. — Ta «prilika», ki dokazuje, da so se tudi naši pisci že v prvih letih našega političnega preroda vežbali v umetnosti «pisanja med vrstami», je dokaj prozorno slikala vlogo slovenščine pod jerobstvom nemštva in bi jo bili naši čitatelji razumeli, četudi bi ne bil obešen na koncu spiska takle ključek: «Veči del naše slovenske gospode scer slovenšino spoštuje, pa le u kmetških ustih».85 Simandl je priobčil v «Čbeli» še eno takšno, in sicer še bolj prozorno, politično pobarvano «priliko» z naslednjo vsebino: Dva soseda sta imela vsak svoj studenec. Eden njiju gre in zamaši sosedov izvirek, s čimer povzroči, da 84 Slovenska čbela, 1850, str. 39. 84 Slovenska čbela, 1850, str. 39. začne teči vsa voda po žili njegovega studenca in da mora hoditi sosed k njemu po vodo. A ta se končno tega naveliča in odmaši svoj vir. Pri sosedu krik in vik in očitanje: nehvaležnež! Fabula docet: «Oj premili, dragi slovenski moj narod! tvoj sosed je pravdo izgubil, tvoj studenec, tvoja narodnost ti je povernjena.»86 Kar se tiče pesmi, ki jih je nekaj prinesla Drobničeva «Čbela», se mora o njih reči, da so predstavljale zelo skromne poskuse, najbolj nezrelo dijaško jecljanje, ki ni bilo zapeto niti po Koseskem, čigar pesem «Posvečeno bodi tvoje ime« je urednik ponatisnil iz «Novic», najbrž kot nekakšen vzor mladim stihotvorcem, sotrudnikom «čbele». Kakor je delal Koseski ves čas svojega pesmarjenja, tako so tudi nekateri «Čbelini» verzifikatorji poskušali prevajati stihe iz tujih literatur. Neki «P. Slovenec « se je spravil celo na ljubavno Gjorgjičevo »Kresnico «, zopet drugi je v prozi preložil «Jaroslava» iz «Kraljedvorskega rokopisa«. Smisel za narodno izvirno pripovedništvo je hotela vzbuditi «Čbela» na ta način, da je prinašala ljudske pravljice in pripovedke, n. pr. pravljico «Nočni lovec (Slovenska pripovest)«, v kateri je avtor z okorno besedo pripovedoval znan mednarodni pravljični motiv o «divjem lovu«. Urednik Drobnič je dodal tej pravljici naslednji značilni klic po leposlovju: «Ko bi se vender tudi med Slovenci kdo znajšel, kateri bi to pripovest za podlago kakega večega dela uzeti hotel — vender ne tako. kakor je Francoz Henrik Sue, na skoro enako, kratko pripovest od večnega Juda, svoje strupno delo nasnoval. »87 Druga ljudska pripovedka, ki jo je prinesla «čbela», se je imenovala «Florjanček» z motivom o mladeniču, ki snubi čarovnikovo hčer, tudi čarovnico, in jo z njeno čarovniško pomočjo končno res dobi za ženo. V opombi k temu prispevku ni Drobnič več poživljal k predelovanju pravljic v podobi izvirnih povesti, marveč že k njih zapi- 8 6 Slovenska čbela, 1850, str. 43. 8T Slovenska čbela, 1850, str. 7. žila na srce skrb za «Slovenijo», ki je enako zorela k smrti. Rekla je, da ji njena lastna smrt ne gre tako zelo do srca kakor preteči konec ljubljanske «Slovenije»: «Domorodci! s poslednjem svojem izdihom vas ,slovenska čbela' zaroti, da ji ,Slovenijo' živo ohranete; ona je jedina slovenskih časopisov, ki spričuje, da še dihamo, da je še nekoliko živlenja u nami. Slovenci! ne spotikajte se na tim, ako je včasi komu golo resnico povedla, ktera se mu ne dopada . . . Pokažite, da konči vaš duh ni u železne spone sužanstva vklenjen.»90 A ta nesebični in pretresljivi apel ni mogel več spremeniti zapečatene usode nekdaj tako mladostno pogumne boriteljice «Slovenije». Dva dni za «Slovensko čbelo» je prestala živeti tudi ona . . . Ljubljana ni mislila na leposlovni list. Prestolnica Slovenije je bila praktično razpoložena. Zanimala se je v Bleiweisovem «noviškem» krogu v prvi vrsti za materialne koristi najširših, posebno kmečkih slojev, v drugi vrsti za narodno politiko in šele prav nazadnje za malce leposlovja kot nekakega namečka za oddih in kratek čas in, če le mogoče, tudi tu za pouk. Ljubljanski mladinski krog s svojo ekspozituro na Dunaju okrog Cigaleta se je prav tako v visoki meri vnemal za politiko, dasiravno je imel v svojih vrstah obenem tudi izrazite leposlovce, kakor Cegnarja, Trdino, Svetca, Jerišo itd. A ti mladi literatje so se zadovoljevali, če sta jim odkazovala doslej «Slovenija» in poslej «Ljubljanski časnik» —- torej dva pretežno politična lista — svojo četrto stran za skromno leposlovno ognjišče v kotičku. Tudi Navratilov «Vedež» si je ves čas svojega izhajanja stavil bolj šolsko-didaktično in jezikovnovadniško, torej zopet zgolj praktično nalogo. Ljudstvo, ki živi iz rok v usta, še ne dviga pogledov v kulturne višine, v katerih kraljuje umetnost . . . / Bolj idealno in naravnost idealistično razpoložena je bila obmejna Slovenija in v nji zlasti Celovec. Tam so stali na čelu slovenskega narodnega gibanja Matija 90 Slovenska čbela, 1850, str. 105. Majar, Andrej Einspieler in mladi pomožni srednješolski učitelj Anton Janežič. Med temi tremi sta kazala prva dva prav tako pretežno politična nagnjenja. Kljub temu je posebno Majar — kakor smo videli — že zgodaj spoznal, da v dobi naraščajoče in proti absolutizmu jadrajoče reakcije «s politiko nič ni začeti», marveč da je prišel čas «skerbno se literarnega dela poprijeti». Posebno težko pa je prenašal literarno sušo Janežič, ki ni nikdar kazal posebnega veselja do politike, ampak je pisal slovnico ter sestavljal slovar in zraven mislil na leposlovne pripomočke šolskega pouka iz slovenske literature. Tega tihega obmejnega kulturnega delavca je silno bolelo, da je bilo tako kratko življenje usojeno Drobničevi celjski «Slovenski čbeli», tudi obmejnemu idealističnemu poskusu v področju leposlovnega časopisja. Janežič se je pač zavedal, da mora majhen narod, ki se je bil kot tak leta 1848. šele narodnopolitično prebudil, pokazati, ko zahteva svojega priznanja, na svoje kulturne zaklade, med katerimi dobro razvita literatura nikakor ni zadnji. Da pa se literatura razvija, mora imeti predvsem stalne organe, leposlovne liste. S takšnim kulturnim delom se majhen narod pred forumom velikih bolje priporoči kakor s politiko, v kateri tako odločuje predvsem sila, ki majhnim narodom ni na razpolago. In res: že 14 dni po prestanku celjskega leposlovnika je Janežič razglasil v ljubljanskem časniku» in «Novicah», da «misli začeti 1. julija lepoznansk slovensk časopis izdajati»,91 kar sta vzela oba ljubljanska časopisa brez komentarja na znanje. Skoro nato je izšel dne 26. aprila 1850 v «lepoznanskem listu» «Ljubljanskega časnika» oglas koroških rodoljubov Janežiča, Majarja, Einspielerja, pomnoženih še z nekaterimi koroškimi imeni, ki je naznanjal: «Spoznavši veliko potrebo in korist leposlovnega lista za Slovence «, so se imenovani rodoljubi «sjedinili in sklenili, s početkom mesca julja t. 1. tak časopis v mesečnih svezkih 9 1 Ljubljanski časnik z dne 12. aprila 1850, str. 15; Novice z dne 17. aprila 1850, str. 67. izdajati . . . zopet pod naslovom Slovenska Bčela, Pod učni in kratkočasni list . . . ker je žalibog njena sestricica na Štajerskem poginuti morala.» Namen lista, pravijo, bo: slovenski duh in ljubezen do mile materinščine zbuditi in oplemeniti ter Slovence z domačim slovstvom in tudi s slovstvom slovanskih bratov seznaniti. Vse to v domačem jeziku . . . «Včasih bomo kak manjši sostavek ne samo v slovenskem temuč tudi v izvirnem jeziku natisniti dali.» Program lista, ki je bil torej predvsem jezikovno preroden, je bil zelo na široko zasnovan. Obetale so se pesmi, povesti (najrajši iz slovanske zgodovine v smislu narodne romantike, da se izpriča potenca Slovencev in njih bratov že od davnine in se v distančni prošlosti vzpostavijo romantično velike osebnosti v nadomestilo za majhne značaje realne vsakdanjosti), nadalje življenjepisi znamenitih Slovanov, krajši igrokazi, sestavki iz narodopisja, bajeslovja, literature, zgodovine, zemljepisja, prirodoslovja, estetike in pedagogike s potopisi, knjižnim pregledom in «zmesjo» prislovic, smešnic itd. itd. Ustanovitelji so naznanjali, da bodo prispevki časopisa izvirni ali prevedeni, predvsem iz slovanskih jezikov, k čemur pa so pristavljali: « . . . vsi [prispevki] morajo vendar v slovenskem, lahko razumljivem jeziku z novimi prav za prav s starimi oblikami . . . pisani in zraven tudi bolj odraščenej mladini primerni biti.» S tem se je ustreglo kranjskemu Jeranovemu in štajerskemu Slomškovemu moralističnemu diktatu in pedagoško-literarnemu merilu. Na svobodo samovredne umetnosti si takrat, kakor še dolgo potem, ni upala pri nas misliti živa duša. Obenem se je v tem proglasu razpisovala nagrada za zgodovinsko povest in pesnitev v znesku 20 oziroma 12 gld. S početkom meseca julija 1850 je res začela v Celovcu izhajati pod Janežičevim uredništvom «Slovenska bčela». «na svitlo izdajana s pomočjo več rodoljubov«. "Izhajala je prvo leto po enkrat, drugo leto po dvakrat na mesec, tretje leto je postala tednik, četrto zopet mesečnik in v juliju leta 1853., torej točno po treh letih izhajanja, je v sredi četrtega letnika prenehala izhajati. Kako je vršila svoj naznanjeni in idealno si začrtani program? Vobče se mora reči, da je bilo prizadevanje uredništva ves čas izhajanja neoporečno, a oranje trde ledine težavno in izpolnitev programa za začetek in za takratno stanje naše literature sicer pomembna, ob koncu koncev pa zelo skromna, in to kar se tiče celote programa kakor tudi njegovih posameznih točk. V «Bčelinih » pesmih človek zaman išče tradicij Prešernove Muze. Sicer je izšla v 1. številki lista — na koncu v «zmesi» — za dobo začenjajoče se reakcije zelo značilna tožba, naslovljena «Nad grobom Prešerina», izpod peresa nekega Litijana z naslednjimi končnimi stavki: «Ino dočakal in zaživel je Prešerin leto, v katerem so se zvezde slavne domovine za majhen čas zjasnile; z veselim sercam je zagledal in pozdravil drage barve domačega bandera, in upajoči je sklenil, da je izpolnjena njega vroča želja za samostalnost Slavije. — Alj komaj je njegovo truplo merzlo postalo, mu moramo že v černo zemljo tožiti: ,Blagor tebi, de si sklenili . . . Tebe, Prešerin! ki si v svojih pesmah nevmrjoč, je večni gospodar nebes in zemlje k sebi poklical, da bi tukaj ne gledal sužnih dni svojih mlačnih bratov!»92 Pozneje, dne 22. aprila 1852, se je v listu samo še en pesnik, namreč Poženčan, spomnil svojega velikega vrstnika s pesmico «Milo za pevcom», v kateri je izpraševal: «Kdo bo strune spet ubral, Jim nebeški glas pridjal?» Edini mladi pesnik, ki je v tej dobi Koseskega slave razen krepko se razvijajočega višjegimnazijca Levstika poskušal ubirati strune za Prešernom vsaj formalno — Fran Cegnar — ni sodeloval pri Janežičevi «Bčeli». Pel pa je v nji svoje miselne in lahkotne popevčice Luka Svetec-Podgorski, svoje pogosto abstraktne in oblikovno mahedrave vznesenke Lovro Toman, svoje preproste pesmice in na «narodnem blagu» sloneče legende Matija 82 Slovenska bčela, 1850 (štev. 1.), str. 32. Valjavec, ki je poskušal v listu prevajati tudi Vergilovo «Eneido» («Sinonove laži»); na to pot ga je najbrž zavedel njegov visokošolski tovariš Janez Trdina, ki je prevedel v III. letniku «Bčele» prvi spev Homerjeve «Ilijade» v hrapavih heksametrih, ki po pravici niso ugajali formalnemu mojstru slovenskega heksametra Koseskemu.93 Janežičevi «Bčeli» je prinesla na oltar svoj z deminutivi (pihlejček, rožice, kronice, znamnjice, kamnički itd.) natrpani šopek, naslovljen «Zmiraj krasna je priroda» tudi ena prvih slovenskih pesnic — Josipina Turnogradska. Zlasti pa so Janežičev list s pesmimi zalagali srednješolci, ki so uredniku pošiljali boljše pesniške izdelke iz svojih dijaških rokopisnih listov, v katerih pa se je razvil en sam «lev», namreč — Levstik, Nekaj Levstikovih pesem je tvorilo v strožjem pomenu besede edino pravo poezijo v «Bčeli», v kateri je smel mladi Levstik priobčiti tudi nekaj svojih epigramov, naperjenih dokaj prozorno na samega Koseskega. Ob priliki se je oglasil tudi drugi resnični poet prebujajoče se reakcijske dobe, Simon Jenko. — Kar se tiče pesmi, ne predstavlja Janežičeva «Bčela» nikakršne zakladnice, marveč zgolj literarnozgodovinsko zanimivo vadnico. «Bčelini» pripovedniki so se oklepali časovnega in Janežičevega gesla: poskušali so ustvariti Slovencem povest na podlagi «narodnega blaga» ali pa jo splesti na osnovi motivov slovanske in slovenske zgodovine. Prvo globljo brazdo v tej smeri je zaoral s svojo «narodno pripovedko «, naslovljeno «Arov in Zman», Janez Trdina, ki se je poskušal v tem žanru že v pokojni «Sloveniji». Njegova povest iz turških časov je bila bolj natrpana dogodkov kakor prizorov epske plastike in psihološkega razvoja v dejanju. «Zadnja vojna cara Zolimana» izpod peresa istega pisatelja, je bila prej poljuden zgodovinski članek kakor pa pripovedno literarno delo. Znano snov iz bolgarske zgodovine je obravnavala Svetčeva povestica «Vladimir in Kosara». S sinom Svetopolkovim se je U3 Prim. «Bleiweisov zbornik», str. 102. ukvarjal prirodo žensko-sentimentalno občudujoči romantični komadič «Svatoboj pušavnik», ki ga je spisala Josipina Turnogradska, o usodi Veronike Deseniške je pripovedoval spis «Nedolžnost in sila» iste pisateljice, ki je prispevala za «Bčelo» še «Izdajstvo in spravo» iz življenja Arnavta Jurija Kastriota in je obenem Slovencem za silo predstavila znano junaštvo Nikole Zrinjskega in njegove žene v pripovesti «Zvestoba do smrti». Navdušen po Prešernovem Črtomiru je skušal Balant Janežič splesti svojo začetniško in diletantsko povestico «Zertvovanje na Savi» iz tega, kar je iz Valvasorja vedel o bojih starih Slovencev poganov z njihovimi krščanskimi «podjarmitelji » Franki. Kadar je uredniku primanjkovalo izvirnega pripovednega gradiva, si je pomagal s prevodi. Ze takoj za prvi dve številki mu je nekdo prevedel «Cerheniški brest» češkega romantika Rubeša; pozneje (1851) mu je Balant Janežič preložil najbrž po kakem nemškem prevodu Žukovskega povest «Vadim»; soizdajatelj Razlagovega almanaha «Zore» Ivan Vinkovič je prispeval prevod iz poljščine «Ciganko»; urednik sam je presadil «Otroke in cvetlice» iz znane knjige Poljaka Kraszewskega, naslovljene v izvirniku «Poeta i šwiat». Glavna povest zadnjega letnika Janežičeve «Bčele» je bila «Fedor in 01ga», povest iz ruske zgodovine, prevedena iz neimenovanega nemškega avtorja. Življenjepise je list bolj obetal v programu, kakor pa prinašal v dejanju. Tudi igrokazi so bili samo obljubljeni. Najbolj pri srcu je bilo Janežiču narodopisje, posebno tradicionalno slovstvo in narodni običaji. Ze v prvi številki I. letnika je urednik izpodbujal k nabiranju »narodnega blaga» s Hankovimi besedami: «Pesmi prostega ljudstva . . . so zgodovina notranjega sveta in življenja; one so tako rekoč ključ k svetišču narodnosti«; k temu izreku češkega romantika je Janežič pristavil apel: « . . . pozivamo vas, slovenske učence, ki se bote v kratkem med svoje deželane podali, da nikdar ne zazabite. tih starih ostankov in spomenikov negdajne slave našega rodu, kolikor je mogoče z napevami vred zbirati ter jih tako pozabljivosti oteti.»94 Krepko je jemal ljudske pesmi v zaščito zoper očitke pretenkovestnih moralistov eden glavnih «Bčelinih» sotrudnikov, duhovnik Matija Majar, ko je pisal v 3. številki I. letnika: «Pa pravijo- Mi bi se slovenskim narodovim pesmicam nič ne ustavljali, ako bi ne bile tako nemarne in posvetne. — Kako pa kako pa! Ti sveta senca ti!» Posvetne so, izvaja Majar nadalje, zategadelj, ker so potekle iz življenja. Toda če ne maraš življenja, potem kar postani puščavnik, ali pa se ziv pokoplji. Zapisovalcem «narodnega blaga» je dajal Janezič docela znanstvena navodila, češ da naj beležijo ljudske pesmi «od slova do slova, od pismena do pismena tako, kakor ljudi tam govore, kjer je pesem zapisana».95 Ob koncu drugega letnika «Bčele» je priobčil Janežič svoj formalni poziv k nabiranju in pošiljanju ljudskih pesmi, pripovedk, prislovic, zastavic z opisom različnih slovenskih dialektov.9«* N a p o d I a g i g r a d i v a 5 ki g a • dobil na ta poziv, je izdal prihodnje leto v Celovcu prvo (m edino) knjižico z naslovom "Cvetje slovanskega naroda. Slovenske narodne pesme, prislovice in zastavice.« A tudi v listu je priobčil več ljudskih pesmi in pravljic ki so mu jih pošiljali deloma dijaki, deloma pa jih je objavljal njegov marljivi sotrudnik Matija Majar pod naslovom: «Slovenski običaji», prepričan — kakor izjavlja sam v uvodu — da «po njih vidiš, kakor v ogledalu serce i um slovenski«.97 Tradicionalno slovstvo je bilo tako rekoč težišče Janežičeve «Bčele» in predstavlja še danes neko izvestno, seveda folkloristično-znanstveno vrednost. Narodopisnemu programu lista je hotel nadalje ustreči Andrej Emspieler s svojimi sestavki o «Slavjanih», ki pa so vsebovali več vseslovanskega navdušenja in rodoljubja kakor stvarnih podatkov. Pisani so bili v takemle fizično velikost in številčno ogromnost Slovanov obču- 94 Slovenska bčela, 1850, str. 28. 95 Slovenska bčela, 1851, str. 126. 96 Slovenska bčela, 1851, str. 144. 97 Slovenska bčela, 1851, str. 10. dovalnem tonu: «Na izhodnej polovici Evrope leži grozni i silni velikan, strašno velik orijaš. Njegovo teme se kople u Jadranskem morju; njegove noge se upirajo na severni led i sneg.«98 V zadnjem letniku «Bčele» je opisal vrhu tega še Štefan Kociančič «Navade primorskih Slovencev« in njih «Vraže»; objavil je tudi narodopisni člančič «Procesia presv. rešnega Telesa pri starih Slovanih na Laškem «. Semkaj spadajo še različni kompilirani sestavki, v katerih so opisovali balkanske «Hajduke», zraven »Običaje Arabljanov«, «Prebivavce južne Afrike« itd. V bajeslovju je kraljeval na straneh lista ves nekritični romantični slovanski Olimp z vsemi izmišljenimi bogovi in boginjami. Iz poetike ni prinašal ta književni list niti znanih profesorskih prozodičnih navodil in definicij, ki jih srečujete kasneje v Janežičevih učbenikih literature. Le-tej točki programa, ki je obetala podajati literarno zgodovino, je skušal šele v zadnjem letniku zadostiti Ivan Valjavec s serijo člankov »Slovenska slovstvena zgodovina«, v katerih je brez lastne sodbe in zgolj na podlagi Metelkovih srednješolskih predavanj z nekaterimi dopolnili iz Šafarika in Jungmanna sestavil površen pregled slovenskega slovstva od najstarejših časov do tedanjih dni. Šolskim vprašanjem in predmetom je Janežičeva «Bčela» posvečala veliko pozornost, zlasti v Einspielerjevih, Rudmaševih in Praprotnikovih prispevkih; v rubriki «Med in pelin« so se beležile razne vesele in žalostne, zlasti šolskopolitične vesti. Kar se tiče zgodovine in starožitnosti, je vladal v listu Kollarjev in Trstenjakov duh, V sestavku «Latinski bogi — slavjanske priče« je avtor razlagal ime Bachus kot Boh, Silen kot Zelen, Semela kot Zemlja, božjo polico Thyrsus kot trs, Ceres kot hčerka, Proserpino je spravljal v zvezo s srpom, Diano je proglašal za Divjano-devo, o Neptunu pa je pisal, da nosi svoje ime zato, ker «ne vtone« itd. V Janežičevi «Bčeli» je izšla izpod peresa nepodpisanega avtorja razpravica o 88 Slovenska bčela, 1851, str. 25. «Slavjanski nagrobnici Trojanskega Eneja», stari 3000 let! Trstenjak je objavil v listu nekatera poglavja iz svojega obširnejšega rokopisa «Kdo so bili Panonci in Noričani » na podstavi smelo sestavljenih imenoslovnih in mitoloških dokazov, trdeč, da so bili ti davni prebivalci naših dežel seveda — Slovenci. — Prikladni in poljudni so bili Robidovi sestavki iz zemljepisja in fizike. V knjižnem pregledu je urednik sam navajal naslove raznih slovenskih in slovanskih novoizišlih knjig, ne da bi se spuščal v podrobnejšo oceno, še manj pa v kakšno estetično-kritično ali literarno-teoretično razpravljanje in presojanje. Za zgodovino slovenske literarne kritike ima celo Malavašičev «Pravi Slovenec« večji pomen, kakor pa ta Janežičev prvi resnejši in nekoliko dolgotrajnejši poskus književnega lista. V primeri z ljubljanskim ozko praktičnim Bleiweisovim in ozko moralističnim Jeranovim slovstvom pomeni «Slovenska bčela», ta prvi idealistični obmejni korak v svobodnejše leposlovje, kljub vsemu velik napredek. V nasprotju z ljubljanskimi «staroslovenskimi» preganjalci erotike si je upala «Bčela» vplesti v kakšno povest ali pesem celo motiv spolne ljubezni, seveda še ne v vlogi elementarnega življenjskega nagona, pač pa kot poetično rahlodaljno slutnjo. Način, kako se junakinja Košara v Svetčevi povesti zaljubi v Vladimira na distančni pogled, je značilen za vso «Bčelino» erotiko, ki bi jo lahko imenovali «l'amour par distance». Janežič je pač poskušal ustanoviti glasilo za posvetno literaturo. Zategadelj tudi ob priložnosti piše v listnici nekemu sotrudniku: «Presvetih pesem ne moremo v bčelo jemati.»" Pogumni Majarjev apostrof «svete sence» glede na «nemarne in posvetne« ljudske pesmi sem že omenil. S tem «posvetnim » korakom si je Janežič nakopal pri ljubljanskih obskurantih, ki so živeli pod Jeranovo diktaturo, prvo zamero. Pričelo se je skrivno rovanje zoper «Bčelo». Janežič ni bil borec in je začel že takoj po prvem koraku v to 9 9 Slovenska bčela, 1851, str. 32. 5 65 smer malce drsati nazaj. Ko mu je predlo z* naročnike, je izjavil in zatrjeval, da se bo čuval vsega, «kar bi proti čudorednosti ali verozakonu merilo».100 V uredniških pogovorih je pisal nekemu «zaljubljenemu» sotrudniku, pač manj na njegovo kakor toliko bolj na adreso ljubljanskih moralistov: « . . . če se od ljubezni govoriti, kakor post. v kakej povesti itd. zogniti ne more, naj se vsaj pošteno govori, kar leposlovnemu listu nikdo zameriti ne more.»101 Drugo in za svojo «Bčelo» vse usodepolnejšo zamero pa si je Janežič nakopal v Ljubljani s svojim — jezikom, kakor ga je pisal. Kot obmejni idealist, v tem pogledu naravnost fantast, je bil ta tudi sicer slabotno konzistentni in malo samostojni zanešenjak v prvih letih svojega delovanja docela pod vplivom Matije Majarja. Andreja Einspielerja in Radoslava Razlaga, treh navdušenih panslavistov, ki so stremili po tem, da se takrat nevarnim političnim ciljem slovanskega zedinjenja približajo v nekoliko manj nevarnem jezikovnem področju. Jezik, ki ga je pisal v «Bčeli» Janežič s tovariši, je pomenil nesistematično posezanje sedaj v območje «ilirskega », potem v področje češkega in celo ruskega jezika, česar niso odklonili samo slovanski jezikoslovci na Dunaju, ampak posebno odločno tudi praktični, vsem jezikovnim eksperimentom nenaklonjeni dr. Bleiweis. Ta še zlasti zategadelj, ker si je Janežič v času boja za «nove oblike» dovolil precej prozoren udarec po «noviškem» jeziku, ko je pisal v oceni Slomškovih «Drobtinic za leto 1852.» naslednje: « . . . beseda [,Drobtinic'] je gladka, prosta, čistoslovenska brez vsih tistih zapletenih dolgih stavkov in iskanih neznanih besedi, ki cel govor nerazumljiv delajo, ne pa naše oblike, kakor nam nekteri očitajo.»102 Ko se je nato razvnel boj med «Novicami» in «Bčelo» zaradi Razlagovega jezika v njegovem almanahu «Zori», je dr. Bleiweis poimenoval ta jezik «Bčelinega» ožjega 1 0 0 Slovenska bčela, 1852, str. 104 in 393. " i Slovenska bčela, 1852, str. 384. i " 2 Slovenska bčela, 1852, str. 55. somišljenika — «lunin jezik». Posledica te kontroverze je bila, da so začeli od «Bčele» odstopati najprej pisatelji. Dne 22. aprila 1852 je urednik že tožil, češ: Naročnikov se je sicer še toliko oglasilo, da ni izgube, a pisatelji so izostali. Urednik sam ne more razen knjižnega pregleda in «Zmesi» «skorej nič pisati»; zato se obrača na pisatelje, «kterim je na ohranenju Bčele kaj ležeče», naj obilneje sodelujejo. Dne 15. julija 1852 pa urednik že z žalostjo ugotavlja, da se je tudi število naročnikov znižalo; ostalo mu jih je samo še 179. Popustljivi ir_ mehki Janežič se ukloni Ljubljančanom sedaj celo tudi glede jezika. Ponovno zatrjuje, da bo pisal tako moralno in verno, «da se bo Bčela tudi vsakemu otroku v roke podati zamogla».103 Glede jezika pa piše v novem (zadnjem) letniku 1853: «Jezik bo popolnoma slovenski in lahkorazumlijv z oblikami državnega zakonika. « Mož gre še tako daleč, da v času, ko «nove oblike« zmagujejo celo že tudi v «Novicah», napravlja naslednjo koncesijo starim: « . . . vendar tudi nikomur ne bomo branili, se v svojem spisu tako imenQvanih starih oblik (iga, imu, am) poslužiti.«104 Ta sramota, da bi bil priobčeval prispevke s starimi oblikami, je bila Janežiču sicer prihranjena, a potrebnega števila naročnikov njegov leposlovnik vendar ni mogel več zbrati in je zato dne 7. julija 1853 prenehal z naznanilom na prvi strani zadnje številke, da s tem vendar ne preneha «naše leposlovno polje po mogočnosti obdelovati«. «Po nasvetu več rodoljubov«, pravi, da je sklenil izdajati «Glasnik slovenskega slovstva Slovencom za poduk in kratek čas«. Po programu, ki ga Janežič obenem s tem naznanilom priobčuje, se vidi, da je mož izpremenil samo ime in po vsej verjetnosti računal s tem, da bo nova firma bolj vlekla pri razvijajoči se, podraščajoči mladini, željni novega, in pri starinih izbrisala kakšne preostale, še ne povsem pozabljene jezice na «Bčelo». A tudi tega prvega 1 0 3 Slovenska bčela, 1852, str. 393. 104 Slovenska bčela, 1852, str. 393. 5* 67 Janežičevega «Glasnika» je izšel en sam zvezek (leta 1854.). Kakor se Navratilu ni bilo posrečilo, trajno obdržati pri življenju prvi zabavnik za nežno mladino, tako se tudi Janežičev poskus leposlovnika za zrelejšo mladino in lepi knjigi naklonjene odrasle ni mogel zakoreniniti Kljub temu pa gre obmejnim idealistom z Janežičem na čelu zasluga, da so v dobi utilitarnega in ozkosrčnega «Staroslovenstva» pokazali na važnost samostojnega organa ne sicer še umetnosti samovredne veljave, pač pa umetnosti kot sredstva narodne probuje. Sama dobra volja narodnega idealizma zaenkrat še ni zadostovala. Pravo sotrudništvo slovenskega leposlovnega glasila je bilo takrat še v šolah. Janežič je za hip še počakal nanje, da doraste . . . Nekaj naročnikov je bil odtegnil po vsej verjetnosti ^j>«Bčeli» tudi Einspielerjev «Šolski prijatel», ki je začel izhajati z Novim letom 1852 kot priloga «Bčele» z namenom, da se temeljiteje posveti tej važni panogi narodne kulture. «Šolski časopis izdajati nas je gnala» — piše Einspieler — «le edino in samo dobra volja, po svojej slabosti pripomagati, da naše slovenske šole dobre in prave učitelje dobijo.»105 Einspieler je poslal svojo prilogo «po celej prekrasnej Jugoslaviji«. A že v tretji številki je moral javiti: «Naše upanje nas je golfalo: ni se toliko naročnikov oglasilo, kakor smo jih pričakovali. Smo taj primorani, ,šols. prijatla' od ,Bčele' ločiti.«106 Einspieler je računal, da dobita glavni list in priloga, ker sta bila «namenjena za vse Jugoslovane: to je za deset milijonov duš» — vsaj 600 naročnikov. Ker se to upanje ni izpolnilo, se je odločil urednik prilogo osamosvojiti kot tednik in je pristavil s pogumnim humorjem: «Prosimo še enbart, to nam nič za zlo ne vzeti: ,sila kola lomi'; terdno obljubimo, se poboljšati in na naše domorodce se nikolj več ne zanesti.«107 1 0 6 Šolski prijatel, 1852, str. 1. 1 0 6 Šolski prijatel, 1852, str. 24. 1 0 7 Šolski prijatel, 1852, str. 32. Einspielerjev šolski list je za mnogo let preživel «Bčelo» in je izhajal od leta 1856. dalje kot cerkveni mesečnik pod naslovom «Slovenski prijatelj» tja do leta 1883. — Prva leta ga je vzdrževalo skoraj izključno le obmejno duhovništvo in učiteljstvo. Dne 4. maja 1852 je urednik javljal: «U Celju štejemo dvanajst naročnikov; u Ljubljani — menda u slovenskej Meki?! pa dva; na Dunaju, kjer stanuje toliko nekdanjih slovenskih domorodcov v dobrej službi in s debelimi plačili razun sviti, gospoda ministra Dr. Bach-a — pa nobenega.«108 V petdesetih letih so ga pisali: urednik, Praprotnik, Rudmaš, Gregor Somer, Hicinger i. dr. Pesništvo in pripovedništvo (zlasti Praprotnikovo) je bilo iste vrste kakor nekdaj «Vedeževo». Janežičev primer s «Slovensko bčelo» je pač pokazal, da slovenska pesniška in sploh literarna produkcija in čjtateljsko oziroma naročniško zanimanje še ne vzdržita rednega periodičnega leposlovnega glasila niti v tako skromni obliki, kakor jo je imel prvi celovški književni listič «Bčela». Zato je poskusil drugi takratni idealist/ Radoslav Razlag, z almanahom, ki je izhajal samo enkrat na leto z naslovom: «Zora, jugoslavenski zabavnik za godinu 1852». Tudi Razlag je bil Vseslovan Majarjevega kova, ki je hotel združiti dejansko razdeljene zapadne in južne Slovane obenem z vzhodnimi tako, da jim je vsaj na papirju ustvarjal en jezik, ki ni bil ne srbski ne slovenski, ne češki ne ruski, ampak mešanica vseh štirih. Literarno je bil almanah «Zora» dokaj bogat. Prinesel je za običajnim koledarskim delom Razlagov esej o romantiki —- eden prvih literarno-teoretičnih sestavkov v slovenski literaturi — nato na pravljični osnovi sestavljeno Raičevo povestico «Erbosajdan», Josipine Turnogradske pripovest «Boris» s snovjo iz bolgarske zgodovine, Tomanove ljubavne pesmi «Milotinke» kakor tudi Razlagove pesmi budniškega značaja, ki so postale po napevih skoro precej popularne. Razlag je prispeval tudi «narodno blago» s Štajerskega, njegov soizdajatelj Vinkovič v 1 0 8 Šolski prijatel, 1852, str. 192. okornih distihih verzificirano povest iz turških časov «Minka». Lovro Toman pa je v posebnem članku na podlagi pesniškega blagoglasja zagovarjal v slovenski književni pisavi končnico «-oga», trdeč, da bi «-iga, -ega» delala naš jezik «tako mehek, sreden, neprijeten, nemški», Usodnega pomena za almanah pa so postali v njem na zadnjem mestu natisnjeni «Životopisi», v katerih je Razlag na kratko orisal biografije nad 30 zaslužnih slovenskih mož in žen. Kljub temu, da je figurirala v teh «životopisih» Bleiweisova biografija na prvem mestu, je vendar «Zoro» in te življenjepise kruto ostro ocenil Bleiweis v «Novicah». Pogrešal je v njih zlasti življenjepise Koseskega in velikih drugih veljavnih kranjskih «Staroslovencev». Postavil se je odločno po robu «Zorinemu » — «luninemu jeziku». Podrobneje in prav tako negativno je ocenil Razlagov almanah Luka Svetec, ki v «životopisih» ni bil ocenjen, in izrekel o tej rubriki v «Zori» naslednjo končno sodbo: «Tudi premile sodbe in preobilno kadilo nekterim pisateljem mi ne dopade. ,Zorina' misel, ktere se tudi ,Bčela' derži, namreč: vse hvaliti, da bi se s tem pisatelji spodbadali, i njihova dela poleg priporoke bolje prodajala, se mi ne zdi prava . . . Kar pisatelja zadene, ga nezaslužena hvala včasi spodbode, še večkrat pa popači . . ,»109 Kako je s tako in enako trditvijo šest let kasneje naletel Levstik v istih «Novicah», bomo slišali pozneje! . . . Ostro je ocenil «Zoro» v zadnji številki «Ljubljanskega časnika» tudi Cegnar, čigar biografija je bila v «životopisih » na tretjem mestu. Ta je grajal posebno Razlagovo eksperimentiranje z jezikom ter trdil, da je «Zorin» jezik «posebno u nekterih sostavkih tako zmeden in besede, čudno skovane, tako zmešane, da se glasi ušesom kakor ubiti zvon in lepoglasje, pervo lastnost lepoznanstva, tako močno žali». O posameznih «životopisih» pa je Cegnar še povrhu domneval, «da je nektere neka osebna moč med pisatelje . . . posadila».110 109 Novice z dne 7. februarja 1852, str. 43. 1 1 0 Ljubljanski časnik z dne 30. decembra 1852, str. 415. Najmočnejši vzrok, zakaj so Ljubljančani tako ostro in neusmiljeno ocenili Razlagovo «Zoro», pa je bila okoliščina, da je izšla «Zora» nekako ob istem času kakor Bleiweisov almanah, kateremu je pretila delati konkurenco, kakor je Janežič v «Bčeli» zatrjeval — uspešno. Od tod najbrž tudi vehementnost jeze Cegnarja, sotrudnika Bleiweisovega literarnega podjetja. Bleiweisov almanah se je imenoval: «Koledarčik slovenski za prestopno leto 1852» in se je že po obsegu kaj skromno reprezentiral ob «Zori». Prinašal je za običajnim koledarskim delom več člančičev o koledarjih, pratiki in mesečnih imenih, ponatisnjeno in popravljeno prvo pesem Koseskega «Potažbo» z dolgo slavospevno urednikovo opombo, nato «poslednjo pesem Prešernovo« «Parizino» in sedem narodnih pesmic raznih slovanskih narodov v izvirnikih in Cegnarjevih slovenskih prevodih. Medtem ko se je moral Razlag potem, ko se mu je ob stran uvrstil zlasti še Lovro Toman, z drugim (in zadnjim) letnikom svoje «Zore» preseliti v Zagreb, pa je izhajal Bleiweisov «Koledarček» še polnih pet let v Ljubljani in tvoril tako edini slovenski leposlovni organ, ki je izpolnjeval vrzel med prvim in drugim Janežičevim »Slovenskim glasnikom«. Bleiweis seveda kot urednik leposlovnega almanaha ni mogel iz svoje «noviške» kože in ni kazal v tem pogledu posebne iniciative in tudi ne posebnega literarnega okusa; vendar je objavil v tem glasilcu nekoliko boljšega leposlovja, zlasti nekaj pesmic izpod peres Levstikovega, Valjavčevega, Žakljevega, Jenkovega i. dr. Zakaj je Bleiweis od leta 1856. dalje ustavil izdajo in v tem letu izdal samo še «Zlate klase« — beletrijo. pobrano iz vseh petih letnikov «Koledarčka» — ni znano. Ko ga je v juniju 1857 podrezal iniciativni Ferdo Kočevar-Žavčanin: «Kako stoji zavolj ,Koledarčeka'? « je odgovoril urednik «Novic»: «'Na to vprašanje, že od več strani nam zastavljeno, moremo povedati, da neradi opustimo izdajanje ,Koledarčka', kterega smo gojili kakor oče svoje najdražje dete, — pa vendar iz naših rok tudi za prihodnje leto na svetlo ne bo prišel. »l l x Morebiti je opustil Bleiweis koledarjevanje zato. ker se je leta 1857. pripravljalo in izdalo — kar pet pratik in koledarjev: «Mala pratika», «Velika pratika». Praprotnikov «Slovenski Koledar», Janežičeva «Slovenska Koleda» (v Mohorjevem društvu) in Lenčkov »Slo-* venski Romar».112 Mnogo važnejše in plodovitejše kakor opisano ubadanje starejših rodoljubov, ki so se naučili slovenščine samotež v odraslih letih, naj bi postalo zasebno prizadevanje takratnega slovenskega dijaštva, ki se je v šolah sicer tudi samo v slovenski uri enkrat na teden ukvarjalo z materinščino, pa se je zato samo zase družilo v privatne literarne krožke, se v njih vzajemno navduševalo za ideal narodnosti in narodne literature ter vadilo svoje zmožnosti v tej smeri. V teh krožkih so zoreli slovenski literaturi pisatelji in čitatelji. Literarni pedagog dobe «Staroslovenstva», Anton Janežič, jih je takoj opazil in jih ni pustil izpred oči, dobro vedoč, da je samo ta mladina poklicana, v bližnji bodočnosti ustvariti mlademu narodu njegovo lepo knjigo. Takoj v decembrski številki prvega letnika svoje «Bčele» je naznanil Janežič, da imajo celovški srednjem/ šolski dijaki že drugo leto svoj lastni list «Slavijo», v katerega prav pridno dopisujejo.113 Tudi svojo lastno skupno knjižnico so imeli, za katero je urednik «Bčele» prosil rodoljube prispevkov takole: «Neizrečena radost me obhaja, viditi koliko marljivosti, koliko veselja za domorodne stvari je že med mnogimi naših celovških slovenskih učencev. Njihov list ,Slavija', ki dvakrat v tednu izhaja, donaša od dne do dne lepših pesniških in prozaiških cvetlic.»114 V šolskem letu 1851./52. se je ta vnema za vežbanje v slovenski literaturi na celovški gimnaziji še pomnožila. Ves vesel je poročal Janežič v svoji «Bčeli»: 1 1 1 Novice z dne 6. junija 1857, str. 180. 1 1 2 Novice z dne 19. decembra 1857, str. 403. 1 1 3 Slovenska bdela, 1850, str. 190. 1 1 4 Slovenska bčela, 1851, str. 32. «Kakor predlanskem in lani so jeli dijaki na višjej gimnaziji tudi letaš svoj vadben list ,Slavijo', vsakokrat na pol drugej poli, spisovati. Od dneva do dneva nam lepših reči donaša. Pa tudi učenci spodnje gimnazije ne zaostajajo, ravnokar bojo osnovali svoj lasten list: ,Deničico' ».115 O tem gibanju med celovškim dijaštvom poroča tudi Einspieler v zagrebško «Siidslavische Zeitung», «de imajo učenci lasten časopis pod naslovom ,Slavija\ ki donaša prav lepe sostavke v zvezanem in nezvezanem govoru, prestave iz ruskiga, serbskiga, češkiga in druzih slovanskih narečij. Ravno to začenjajo tudi na gimnaziju v Ljubljani, Celju in Mariboru, in pogovorili so se, si liste zamenjavati«.116 O tej dijaški literarni organizaciji prvih 50ih let, izredno važni vežbalnici nekaterih najboljših moči pisateljskega naraščaja te dobe, nimamo sicer natančnejše slike, izvzemši nekaj takih in podobnih vesti iz istodobnih Hstov, kakor sem jih navedel. Toliko pa vemo, da so izhajale v teh letih tri dijaške «Slavije»: v Celovcu, Ljubljani in Celju.117 Poleg teh rokopisnih listov so imeli dijaki tudi svoje knjižnice v Celovcu, Celju in Mariboru; v Ljubljani jim je gimnazijsko vodstvo prepovedalo takšno knjižnico, za katero jim je bil knjige že ponudil stari Kastelic. V zvezi s temi organizacijami se poroča, da se dijaki «prav pridno uče ne samo slovenski, temuč tudi ilirski, češki in ruski jezik».118 Iz dejstva, da je bila celovška «Slavija» po vsej verjetnosti najstarejša in da že enotno ime lista kaže na enoten vir, bi se dalo s precejšnjo gotovostjo sklepati, da je bil kot organizator v ozadju tega dijaškega literarnega združenja leposlovni učitelj generacije Anton Janežič. Ljubljanski in celjski višji gimnazijci so poimenovali svoj list po celovškem; celovški nižjegimnazijci pa 1 1 5 Slovenska bčela, 1851, str. 143. 116 p r jm. Ljubljanski časnik z dne 28. februarja 1851, str. 66. 117 O celjski «Slaviji» glej »Novice* z dne 9. aprila 1851, str. 73. 118 Slovenska bčela z dne 15. avgusta 1851, str. 61. so — kakor že povedano — nameravali izdajati «Daničico », pač po zgledu ljubljanskih alojznikov, ki so od leta 1848. do začetka šolskega leta 1851./52. izdajali tudi svoj posebni pisani vadbeni listič s tem naslovom.119 Tudi iz te okoliščine se da sklepati na Janežiča kot duševnega očeta «Slavije», ker so fantje prav njemu pošiljali najbolj uspele plodove iz svojih lističev, da jih je priobčeval v «Bčeli», v letu 1851. z opombo: «Iz celovške [ozir. ljubljanske ali celjske] Slavije.» Ker se nam po dosedanji vednosti od vseh teh dijaških literarnih listov ni ohranil noben primerek, zato tudi edino po teh Janežičevih objavah lahko sklepamo o kakovosti onodohnega dijaškega leposlovnega snovanja. Vse stvari so kaj hudo začetniške in še nezrele; literarnozgodovinski interes predstavljata pesmici,natisnjeni v «Bčelini» številki z dne 1. novembra 1851: «Rožica» izpod Levstikovega in «Bučelni pik» izpod peresa Simona Jenka, o katerem zvemo tu, da je kot novomeški višjegimnazijec sodeloval pri ljubljanski «Slaviji». Iz teh dveh sotrudnikov «Slavij» sta se razvila dva resnična pesnika, iz ostalih pa zvesti čitatelji slovenske lepe knjige, vsekakor znaten in časten uspeh tega 'dijaškega gibanja treh «Slavij». «Slavije» se niso obdržale v drugo polovico 50ih let. V letu 1857. čitamo v «Novicah», da so pisali celjski gimnazijci «Dijaško [ali celjsko] Slovenijo».120 Njena duša je bil poznejši skromni pesnik in publicist Janko Pukmeister-Vi j anski. Važnost in relativni pomen dijaških «Slavij» je tudi v tem, da so tvorile uverturo k enemu najlepših in v svojih posledicah najpomembnejših dijaških duševnih (^koncertov, k «Vajam». O gibanju, ki je privedlo k postanku tega lista ljubljanskih osmošolcev iz šolskega leta 1854./55., nam pripoveduje Frančišek Leveč naslednje: «Jeseni leta 1854. napravili so gimnazijalci o velikem 119 prJm drja. Tominška spis «Jos. Stritar« v «Ljub. Zvonu» 1906, str. 399 in «Ljub. časnik» z dne 5. septembra 1851, str. 282 ter «Slov. bčelo» z dne 15. maja 1851, str. 161. 1 2 0 Novice z dne 13. in 27. junija 1857, str. 188 in 204. dinastiškem prazniku [najbrž na cesarjev god dne 4. okt.] javen koncert. A tedanji katehet G.[lobočnik] je strogo prepovedal osmošolcem pri tem koncertu peti katero si bodi slovensko pesem. Dijaki se gred6 v svoji žaljeni narodni zavesti pritožit k svojemu prijatelju g. D. Dežmanu. V krasnem ogovoru jih je ta navduševal, naj narodu svojemu vedno ostanejo delavni in značajni sinovi. Beseda je dala besedo, in dijaki poprosijo g. Dežmana, naj on začne izdajati leposloven list slovenski. Ta jim obljubi. A ko so se oglasili že mnogi pisatelji slovenski, da mu hote pomagati, g. Dežman pravi, da ne — utegne listu biti urednik. Stvar se je razdrla. Ali dijaki so ostali mož-beseda ter začeli pisati svoje ,Vaje'.»121 Pokrenitelj spisovanja «Vaj» je bil po vsej verjetnosti Valentin Mandelc, na čigar stanovanju v Eggenbergerjevi hiši (na sedanjem Jurčičevem trgu štev. 2) so se po sporočilu istega Levca sotrudniki «Vaj» enkrat na teden tudi shajali in tam glasno čitali, kar so bili med tednom napisali. Od večine članov odobreni prispevki so se potem zapisovali v rokopisni zbornik v nadaljevanjih, iz česar je treba sklepati, da se je ta zbornik šele na koncu leta sestavljal iz' posameznih številk. Dva taka zbornika z naslovom <<Va^e£ sta se nam ohranila v zapuščini drja. Valentina Žarnika, pisana deloma po neki skupni roki. deloma pa po avtorjih samih. Prvi zbornik ima na koncu pripis: «Konč&no mesca svečana leta 1855». Drugi ni datiran. Oba zbornika imata na naslovnem listu lepo risan naslov «Vaje», najbrž izpod risarskega peresa Ivana Tuška, ki je napravil za vsak zbornik tudi po eno s svinčnikom narisano ilustracijo, ki je predstavljala v prvem zvezku razvalino Pustega gradu na bregu gorenjske Save blizu Mošenj (k Mandelčevi noveli «Tihotapec»), v drugem zborniku pa veduto Odese (k nekemu Erjavčevemu sestavku, ki govori o tem ruskem mestu). — Na naslovnem listu se vrste pod naslovom «Vaje» svojeročni podpisi sotrudnikov: Venceslava Brila. 1 2 1 Leveč v predgovoru L. Erjavčevim «Zbranim spisom», II. zv., str. V, in poprej v «Zvonu» 1879, str. 354. Franceta Erjavca, Simona Jenka, Valentina Mandelca, Ivana Tuška in Valentina Zamika. To so bili člani društva in hkrati sotrudniki obeh ohranjenih zbornikov. Pri drugem je sodeloval poleg njih še Martin Polše kot «častni sočlen». Zanimivo je, da je v «Vajah» v prvotni obliki že marsikateri spis, ki je izšel pozneje v tisku; tako n. pr. Erjavčeve «črtice iz življenja Snakšnepskovskega», jako mnogo Jenkovih pesmi, v drugem zborniku je daljša novela, naslovljena «Katarina», ki jo je obetal v «Slov. glasniku» 1866 njen avtor Zarnik v prihodnjem letu priobčiti v tem Janežičevem listu, česar pa ni storil. Pač pa je Zarnik v istem listu leta 1862. dal natisniti iz prvega zbornika «Vaj» precej predelano «domačo pripovedko », naslovljeno «Povodni mož» pod naslovom «Ura bije, človeka pa ni».122 V prvem zborniku piše glavno povest «Tihotapec» Valentin Mandelc, ki je tudi kasneje, leta 1858., s povestmi prvi segel pod rame takrat novoustanovljenemu Janežičevemu «Slovenskemu glasniku ». Literarno signaturo daje «Vajam», tej leposlovni šoli, ki je pozneje v «Glasniku» Slovencem započela in zasnovala njih prvo novelo, narodnopisna in rodoljubno pobarvana romantika, gradeča na ljudsko običajskih in zgodovinskih snoveh. Zgodovinski članki (n. pr. Zamikov «Peter Veliki») in zemljepisni sestavki Erjavca. Tuška in Polšeta (n. pr. prvega «Odesa», drugega «Kavkaz », tretjega «Lapljani») so izrecno označeni kot kompilacije po nemških avtorjih. Z literarno kritiko debutira Venceslav Bril, ki prispeva za «Vaje» esejček o «Krstu pri Savici», nekako boljšo domačo nalogo za šolo. Literarna zveza «Vajevcev», ki so jo naši literarni zgodovinarji večkrat primerjali nemškemu «Hainbundu», je bila tem važnejša, ker se po odhodu abiturientov na dunajsko univerzo ni razdrla, marveč so jo mladi akademiki na Dunaju nadaljevali v obliki tovariških gostilniških večerov. O tem nam pripoveduje Janez Mencinger 1 2 2 Ta prislovični drugi naslov se prvič čita v «Novicah» 1857, str. 178. takole: «Blizu eno leto smo stanovali tedanji dijaki Frančišek Erjavec, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in jaz v eni hiši Videnskega predmestja. Bil sem sicer na gimnaziji dve leti nazaj za temi odličnjaki, ki so bili med seboj sošolci, vendar so me sprejeli medse v prijateljsko družbo, ki se nikoli ni krhala. Vezalo nas je zvesto zanimanje za slovstvo sploh in za slovenščino posebe, in vsi smo tedaj pisali v Janežičev ,Slovenski Glasnik' dokaj pridno. Gotov večer v tednu smo se shajali v gostilni ,Bordolo' poleg Terezijanišča. Tam smo pri mizi kritikovali, modrovali, načrte snovali ter se sploh moško veljavili, čeprav smo zmerno pili . . . Cesto je k nam priromal iz drugega predmestja tovariš Valentin Zarnik, a nikoli brez imenitnih novic. Kadar nam je on prisedoval, smo vselej obdelovali svetovno politiko z najvišjega stališča: pretresovali starikova države vodeča načela [absolutizem] in nove v narode prodirajoče nazore [konstitucijo] ter popravljali zemljevid planeta ,Zemlje' v veliki meri po svojih željah, a v mali po svojih nadah [najbrž v panslavističnem duhu]. Tedaj smo ognjevito govorili, in orile so se domače pesmi, To so strmeli dobrodušni, filistejski meščani dunajski pri drugih mizah nad krasnimi glasovi in milimi napevi te žive mladine iz neznane ,Ilirije' tam za morjem, ki je bila dunajskemu ,meželjnu' [filistru] deveta dežela! Nekoč smo imeli jako obilen zbor. Posetil nas je doktor Lovro Toman, onda še zgolj odvetnik v Radovljici. Čarobno je pel in navdušujoče govoril. Tega mu pa nismo oprostili, da se ni dal prepričati, da pesnik Levstik presega pesmarja Koseskega . . . Kadar je kdo izmed nas prejel od urednika Janežiča petkrat zapečačeno pismo . . . tedaj je bilo to vsi petorici ,titulus mensae' . . . Trčili smo na zdravje blagega urednika Janežiča, ki naših prvencev ne ceni samo visoko, ampak jih celo više plačuje, nego smo jih sami cenili . . . Davno že so ostavili ,meželjni' svojo podedovano mizo, a mi, ljubljenci Modric, smo se še vedno postavljali in preslavljali. Vse nas je obsevalo duhovito, prešerno veselje. Tušek je vedel največ novic in kratkočasnic, a ni se hudoval. kadar smo [mu] očitali, da jih pogreva. Erjavec, naš ,Primož', je preudarno in mirne duše proizvajal svoj prirodni, čestokrat prav drastični humor, in resno se je držal, čeprav smo se smejali vsi drugi. Tine Mandelc je bil iskrejši, in dal je glasovati, da zve sodbo večine, če njegov bister dovtip ni ugajal. A često smo glasovali po dvakrat; zakaj njegov ftajmilejši prijatelj ,Šmonca' Jenko, ki se je tako rad in tako veselo smejal liki nedolžno dete, je bil hkrati oster dialektik, in dovtip mu je moral biti tako duhovit kakor modroslovsko logičen, drugače ga ni pohvalil, često je Jenko v nas sprožil perečo pušico v kratkih, gladkih stihih, in če smo ga prav lepo — da, prav lepo! — prosili, nam je prečital pesem ravnokar ustvarjeno, in tedaj se ni smejal. . ,»123 To «vajevsko» dijaštvo je moralo tedaj na Dunaju ustanoviti že neko formalno tiho dijaško društvo, o katerem pa malo vemo, ker v dobi absolutizma ni smelo biti javno. To bi se dalo sklepati iz nekega dopisa iz Doline, ki je izšel v «Slov. narodu» 1873 in ki je bil naperjen zoper tedanjega konservativnega goriškega politika Tonklija, ki je bil prišel na dunajsko univerzo 1857. Tu se čita med drugim o Tonkliju: «Najsmešneje se je ta junak v dijaških sestankih obnašal. Erjavec, za njim Mencinger, bila sta tačas predsednika slov. društva, oba •dobra zagovornika, ali vse druge je nadkriljeval Zarnik. Navdušenje, s katerim je bil vsak Zamikov govor sprejet, ni dalo Tonkliju miru . . . prične govoriti: o mili Bože. kakšen je bil ta govor!»124 Eden izmed članov te dijaške družbe, poznejši znameniti skladatelj Davorin Jenko, je ustanovil na Dunaju «s pomočjo priljubljenega Zarnika leta 1859. na tihem ,Slovensko pevsko društvo'»125, v katerem so se pele zlasti nove ustanoviteljeve skladbe: 1 2 3 Mencinger, «Moja hoja na Triglav« v «Knezovi knjižnici«. IV., str. 102—104. 1 2 4 Slovenski narod, 1873, štev. 207. 1 2 5 Vencajz, Spomenica, str. 36. «Pobratimija», «Mornar» in prvič tudi «Naprej zastava slave». Pogosto in v vseh kasnejših narodnoprobujenih dobah so se družili slovenski dijaki v literarne krožke in v njih pisali tudi rokopisne liste. A pomena, ki ga je imel neposredno zatem v razvoju slovenske literature zbor «vajevcev », ni dosegla nobena dijaška združitev. To pa ne zategadelj, ker bi bila morebiti razpolagala z eminentnimi talenti — razen Jenka in Erjavca so bili vsi ostali le skromno umetniško nadarjeni — marveč zato, ker je ta organizacija stopila v dejansko življenje in delovanje v pregnantnem in odločilnem trenutku, ko jo je naš literarni razvoj naravnost krvavo potreboval. V tem pogledu se človeku zdi, kakor da bi jo bil poklical dobroten narodni genij. Narodni hram se je bil po letu 1848. zgradil in postavil za silo od politične in narodnogospodarske, torej bolj praktične strani in je kot tak nujno potreboval samo še dojemljivosti mladega naroda primernih delavcev ob docela zanemarjenem traktu narodne umetnosti. In v to vrzel je skočila ta mladina, polna idealizma in dobre volje, zlasti pa smisla za organizacijo enotnega pokolenja, ki ve, kaj hoče, torej smisla za solidarnost smeri ene cele generacije, ki je podlaga za vsak uspešen napredovalni razvoj. In po združni in složni organizaciji se odlikujejo ti zidarji, ki so gradili na narodnih tleh in pogosto na osnovi ljudskega fabuliranja slonečo leposlovno stavbo tako zelo, da razločno vidimo ne samo njih kipeče lastno delo, ampak otipljivo čutimo za njimi večjega, velenadarjenega narodnega arhitekta, ki ni bil nihče drugi kakor naš veliki — Levstik. Bojni krst in zarotniško posvečenje je dobila ta mlada četa v Levstikovem imenu v osmi šoli, ko je po Stritarjevih besedah «preganjanje trpela» zaradi rožnate knjižice Levstikovih «Pesmi». 2e v tej aferi jo je duševno zvaril svetovnonaziranjski odpor zoper zelotizem, odpor, kateremu je dalo še večji poudarek v prihodnjem dunajskem letu ondukajšnje javno nerazpoloženje zoper pravkar sklenjeni konkordat, namenjen in izrabljan v podporo absolutizmu. Politični in umski orientaciji te mladine je dal duška njen lirik Simon Jenko že v «Vajah» s tole pesmijo, šele v zadnjem času po prevratu natisnjeno: Na z b i r a n j e. Za boga se žgati daj i klati; Raj v plačilo da ti cerkev mati, Pozno še kak doktor bo učil, Kdaj, kako, zakaj si kri prelil: Daj se v bojih klati za cesarja, Vsak dan da dvojačo ti denarja, I če boš za vekomej zaspal, V slami te bo pokopati dal: Bij se za prostost, za domovino, Prišel ne boš v raj, ne groba tmino, Ne stal, ne ležal, ne sedel, — Malo nad zemljo boš dom imel.»

Duševni obraz generacije »Staroslovencev« uredi

Rekonstruirati miselnost in sploh duševnost generacije naših «Staroslovencev» ni lahko delo. Naše inteligence, ki se je v 40ih letih preteklega stoletja zbrala na torišču regeneracija naroda, ni vezala močna kontinuiteta s kakšnim prejšnjim našim kulturno delavnim pokolenjem. Sijajni Čop-Prešernov krog se je bil za našega povprečnega predmarčnega inteligenta povzpel previsoko, da bi bil mogel pritegniti v svoj čarobni ris vse to, kar je takrat pri nas čitalo knjige in se prištevalo k inteligenci. Posvetno izobraženstvo je bilo vrhu tega razen redkih izjem narodno odrojeno ter je parazitovalo ob tuji nemški in italijanski kulturi in literaturi. Duhovništvo, zlasti nižje, ki je stalo v bližini preprostih vernikov, kakor stoji dober pastir ob čredi, se je zanimalo predvsem za praktična versko-nravna in gmotna vprašanja; tudi ni razpolagalo z višjo izobrazbo in komplicirani problemi višje miselnosti mu niso vznemirjali glav. Brez domače duševne kontinuitete je ta naša inteligenca, ki se je izobraževala na visokih šolah v velikih tujih mestih, oplajala svojo duševnost z vplivi velikega sveta, ki pa so bili pogosto samo rahle slutnje in povrh še pobrani pri enem tu, pri drugem drugje, kamor so pač tega ali onega zanesle veleitete življenja. Največ naše posvetne, a deloma tudi višje duhovske inteligence se je v predmarcu šolalo na dunajskih višjih šolah in je tam vsrkavalo vase duševne smernice one avstrijsko- nemške miselnosti, ki sem jo v glavnih potezah poskusil očrtati v uvodu svojih «Duševnih profilov slovenskih preporoditeljev».1 Posvetni inteligenci je dajala signaturo racionalistična črta, ki je šla od jožefinizma 1 Ljubljanski Zvon, 1921. — Glej še knjižno izdajo istega dela, ki so jo oskrbeli za proslavo Prijateljeve šestdesetletnice njegovi učenci leta 1935. v Ljubljani. (Op. urednika.) 6 81 preko redkih neromantičnih publicističnih organov, kakršen je bil n. pr. Schreyvogelov «Sonntagsblatt», ki je temeljil na podlagi empiričnih eksaktnih ved, dokler se ni uveljavila in okrepila na horizontu bojaželjnega liberalizma prvih ustavnih časov. Duhovski inteligenci pa so dajali smernice filozofi in verski misleci, od skrajne levice proti skrajni desnici vrsteči se možje: Bolzano, Giinther, Veith, Brunner in Rauscher. Za miselnost naših «Staroslovencev» je posebno značilen njihov vodja dr. Janez Bleiweis, ki je prišel v Ljubljano v prvih 40ih letih naravnost iz duševnega ozračja dunajske posvetne inteligence. Usoda v okviru službe tajnika «Kranjske kmetijske družbe» ga je izbrala za urednika «Novic», sprva skromnega strokovnega lističa, ki pa se je izpreminjal od leta do leta bolj v glavno narodno-kulturno tribuno mladega naroda. Pri urejanju «Novic» je bil dr. Bleiweis silno navezan na sotrudnike; saj v prvih letih ni znal niti gladko pisati svoje književne materinščine in je moral njegove prve članke kakor tudi članke nekaterih drugih sotrudnikov prevajati iz nemških rokopisov France Malavašič. Bleiweis je zahajal v semeniški «čitavniški zbor», kjer se je med mladimi teologi, entuziasti slovenščine, učil pravilnejšega materinega jezika. Tu je prišel v nekako, v začetku morebiti samo jezikovno odvisnost od dobrega poznavatelja korenite in rustikalne slovenščine, Luke Jerana. Jeran pa je bil ozkosrčen moralist, čeprav drugače glasnik vedrega katoličanstva Baragove šole. S svojim cerkvenim listom «Zgodnjo danico» je Jeran že v 50ih letih dobil duševno vlado nad večino kranjske duhovščine, ki se je izobraževala v isti ljubljanski razjožefinizirani in razjanzenizirani bogoslovnici, kjer je bil •dobil duhovniško izobrazbo tudi on sam. In sotrudništvo pri Bleiweisovih «Novicah» je obstajalo po večini iz duhovščine, s katere miselnostjo je moral torej urednik glavnega slovenskega lista nujno računati. Zategadelj je najznačilnejša luč, ki jo meče na Bleiweisa in njegove «Novice», odvisna od stališča, ki ga je poznejši «oče slovenskega naroda« zavzemal do Jerana in jeranovcev, slovenskih učencev bojevitega in moralistično najbolj nestrpnega dunajskega katoliškega publicista Sebastiana Brunnerja, dolgoletnega urednika drastično pisane «Kirchenzeitung». V prvi polovici 40ih let se je dr. Bleiweis posluževal Jeranove pomoči v «Novicah » zlasti pri jezikovnih vprašanjih in je prinašal v svojem listu Jeranove jezikovne članke, vmes tudi protiilirske doneske tega disidenta «ilirizma» in nekdanjega Vrazovega privatnega slovenskega dopisnika.2 Drugače pa je začel dr. Bleiweis, zlasti po marčnih dneh napolnjevati s klici po vsakršni svobodi, bolj ostentativno kazati svoj pravi miselni obraz, ki je bil ohraz predmarčnega dunajskega racionalističnega inteligenta, vzgojenega v onem izkustvenem pozitivističnem duhu eksaktnih ved, ki je veljal v predmarcu naskrivaj v umovih tedanjega avstrijsko-nemškega izobraženejšega razumništva že izza Jožefovih časov. Že po svoji naravi je bil dr. Bleiweis vseskozi suhoparna, praktična duša, kakor ustvarjena za urednika «kmetijskega in rokodelskega« lista. Primitivne razmere takratnega Slovenstva so nanesle, da je moral biti ta list dolgo časa obenem glasilo celokupne slovenske kulture. V prosvetnem pogledu pa si je stavil v njem dr. Bleiweis nalogo, iztrebiti v narodu vražarstvo in babjeverstvo. Dasi se je sicer izogibal verskih vprašanj, se urednik «Novic» ni strašil, puliti plevel babjeverstva tudi tam, kjer se je to zanikrno bilje košatilo — to je v naboženstvu. Pri vsaki priložnosti je nastopal zoper surovost in podivjane nrave preprostega ljudstva. Tako je dal na primer leta 1851. v «Novicah» nekemu «B-k»-u (Jožefu Bevku — Marn, Jezičnik, XXV, 45) prostor za članek, v katerem je ta dopisnik glede na dogodek — trpinčenje ptičev v Šiški —, ki ga je videl na lastne oči, zapisal izrek nekega tujca, ki se je glasil: «Škoda za tako lepo deželo s takimi prebivavci, ki vedno 2 Prim. Novice 1848, štev. 29 do 52 s presledld. 6* 85 Boga v ustih imajo in na videz v cerkev hodijo — v sercu pa so polni hudobije!»3 Zastopnik slovenskega obskurantizma, sotrudnik in poznejši dolgoletni urednik «Zgodnje damce», Luka Jeran, je iz tega razloga obdolžil drja. Bleiweisa somišljeništva z nemškim svobodomiselnim krščanstvom, kakor ga je tudi takrat po Avstriji razširjal neki Ronge.4 Na ta napad je dal dr. Bleiweis odgovoriti svojemu sotrudniku v «Novicah» med drugim tudi z naslednjimi ostrimi besedami: «,Novice', ktere že skoraj 10 let kažejo, da so tako dalječ od ,Bongeta', kakor od ,Ultramontanizma', že zamorejo same na sebi porok biti, da nič napčniga ne pride vanje.»5 Tudi v prihodnjem letu 1852. je dr. Bleiweis še odločno hodil po poti racionalističnega ljudskega prosvetitelja, ko je pisal zlasti mnogo zoper v tisti dobi grasirajoče zamaknjenke in krvotočnice, s čimer se «Zgodnja danica» (dr. Čebašek) ni strinjala, češ da je možno poleg naravnega, bolezenskega zamaknjenja — kakor je te pojave dr. Bleiweis razlagal — tudi nadnaravno, čudežno zamaknjenje.6 Obenem pa je dr. Bleiweis v tem letu prinašal v svojem listu potopis tržaškega prošta Mihaela Verneta «Potovanje po Laškem», v katerem je pisec s simpatijo in občudovanjem opisoval tudi antične poganske umetnine po italijanskih muzejih in galerijah. Urednik «Novic» je na koncu tega spisa pripomnil, da so bralci ta potopis «željno brali», kar je dalo Jeranu v «Danici» povod k opazki, «da se pa njih obilno veliko po vsih straneh iz verniga in nravniga ozira nad njimi [članki] ni ,radovalo'. Radi bi bili vidili od taciga popotnika po takih deželah več čutila in spoštovanja za keršanstvo, 3 Novice z dne 9. julija 1851, str. 138. 4 Prim. «Zgodnjo danico», 1851, štev. 33. B Novice z dne 27. avgusta 1851, str. 180. 6 Prim. drja. Grafenauerja opazke v «Casu, 1914, str. 137 in 138, manj za ajdovstvo. Obširniši pretres vzrokov od spretniga dopisnika za zdaj odložimo.»7 Ob priliki tega Jeranovega napada je dr. Bleiweis v svojem odgovoru še krepko zastopal svoje od «daniškega» ozkosrčnega različno svobodnejše stališče in izjavljal «naravnost: da več potov pelje v Rim, da mi vredništva ,Danice' nikdar nismo silili, našo pot iti, naj nas tedaj tudi ono pusti, da gremo svojo».s Jeran je nato še enkrat repliciral in v svojem odgovoru pristavil: «Od bliz in od deleč nas zmiram več glasov prepriča, de večina bravcov, kakoršnim zlasti v ti reči sodba gre, z zapopadkam unih potopisov, iz dobriga vzroka, zadovoljna ni.»9 V svoji «poslednji besedi ,Danici'» dr. Bleiweis ni bil pri volji, od svojega nazora kaj odstopiti «Danici» v tej pravdi, o kateri piše, da je bil že njen «tihi začetek, kar vse iz pisem natanjko vemo ozdravljena, zamaknjena in posekana smreka» na Štajerskem.10 — Glede vzroka tega spopada med Jeranom in Bleiweisom je krožilo med kranjsko duhovščino neko zaupno pismo, ki je hujskalo zoper «Novice», češ da so veri nasprotne. O tem pismu je sporočil višnjegorski župnik Janez Cigler dne 14. januarja 1853 drju. Bleiweisu: «Vi imate na Gorenskim nek, kje je, kdo je tega Vam nisem v stan povedat, silniga sovražnika. On je brezimene liste razpošilal po farah in duhovne odgovarjal naročevat se na ,Novice' in piše: Ne berite več Novic, one so naši veri nasprotne, zapelive nevarne. Kdor se naroči na Novice on olje v ogenj vliva in pomaga zasmehovati in zaterati našo vero. . . . Kaže se da je duhovnik, ker le duhovnikam piše, in pravi, da ste Vi nar veči protivnik duhovnov.»u Še neka točka «staroslovenskega» kulturnega programa je bila, zaradi katere je dr. Bleiweis nekoč prišel v opreko z Jeranom: to je bila priderija, pretirano vohanje ne- 7 Zgodnja danica z dne 11. novembra 1852, str. 184. 8 Novice z dne 20. novembra 1852, str. 372. 9 Zgodnja danica z dne 25. novembra 1852, str. 192. 1 0 Novice z dne 27. novembra 1852, str. 380. 1 1 Bleiweisov zbornik, str. 82. nravnosti v literaturi tam, kjer so se pesniki in pisatelji dotikali erotike. Sicer nam je znano, da je dr. Bleiweis ob priliki sam svetohlinsko zavil oči in obsodil pesniško erotiko samega Prešerna, a to je storil zato, da je mogel nad njega vzdigniti svojega ljubljenca Koseskega. Ko je izšel znani Rizzijev članek o Prešernu v slovenskem prevodu, ga je glosiral dr. Bleiweis v svojih «Novicah» z dne 2. januarja 1850 (štev. 1) — torej ne še leto dni po Prešernovi smrti — z besedami: «Slavni Dr. Prešern je svoje pesmi o vsi drugi dobi pel, in večidel je imel le z ,ljubeznijo' opraviti . . . Koseskiga krepkejši duh ,višji podobe' ljubi in se clo nikdar v ,kvantah ne gubi'.» Ob tej priložnosti se je urednik «Novic» po mojem mnenju poslužil ozkosrčnega merila tedanje naše jeranovske duhovščine v ta namen, da je mogel ponižati Prešerna pod Koseskega. Sam zase dr. Bleiweis najbrž ni bil takšen zagrizen nasprotnik pesniške erotike. Ko se stvar ni več tikala Prešerna, ampak n. pr. «narodnega blaga» — od katerega je že Majar v «Bčeli» 1851 odganjal «svete sence» — se dr. Bleiweis ni pomišljal prinašati v «Novicah» 1856, štev. 96—100 in 102 zbirke ljudskih pesmi, ki jih je «po Varaždinski okolici in po bližnjem Štajerskem» nabral Matija Valjavec. O teh pesmih je izjavljal sam katoliški literarni zgodovinar doktor Grafenauer, da niso bile «pohujšljive», dasi so nekatere izmed njih bile «zaljubljene».12 Enega izmed jeranskih duhovnikov, Matevža Hladnika, so te ljudske primitivke tako razjarile, da se je nad njimi znesel v silo ostrih, grdilnih in celo «čut sramežljivosti žalečih»13 verzih, ki jih je poslal uredniku «Zgodnje danice». Ta je prejemal tudi od drugih svojih ožjih somišljenikov podobna pisma in je že dne 13. februarja 1857 sporočil drju. Bleiweisu: « . . . sim dobil hud spis zastran nekterih zaljubljenih berklarij, ki se nekterikrat v ,Noviških' pesmih sem ter tje nahajajo, česar seve de ne bom porabil, zamorete si pa ad Notam vzeti in prepričani biti, de je s takimi rečmi 12 Cas, 1914, str. 138. 13 Dr. Grafenauer ibidem, str. 136. prav veliko bravcov razžaljenih, in de so zlasti mladostni misli škodljive, naj že izhajajo od kogar hočejo.»14 Ob tej priložnosti, ko je šlo za ljudske pesmi, se je dr. Bleiweis še postavil po robu zelotom, kakor razvidimo iz Jeranovega pisma Hladniku z dne 30. junija 1858, v katerem stoje naslednje besede: «Kar se tiče tiste pohujšljive pesmi, pripovedke itd., je ta reč zares nar škodljivši, zlasti še, ker se duhovni s tacimi rečmi pečajo! Jaz sim Bl.[eiweisu] že večkrat očital in ga nagovarjal, de naj ne razglasuje taciga, pa nič ne opravim. Rekel mi je enkrat, ako me kdo napelje, de bi se čez njega očitno vzdignil, utegne tacih reči od duhovnov pokazati, ki so stokrat hujši kot nektere ,milene\ ki jih včasi Novice podajo. Tukaj ne pomaga drugo zadosti, kakor de bi bilo duhovnam po škofijstvih prepovedano, enake reči pisariti in mazačiti, ali pa de bi škofijstva vredništvu naznanile, de hočejo list svojimu občinstvu prepovedati, ako bo še kej taciga razglasil. Tudi bravci bi to lahko in še nar ložej odvernili, ako bi bili enih misel; naj bi vselej, ko kej taciga pride, 10—15 listov od raznih krajev do vredništva prišlo, de s tacimi rečmi niso zadovoljni, in precej bi bilo bolje. Mislil sim, de bi daljši spis zastran tacih reči izdelal, Vaše opombe porabil in potem prosil nektere profesorje, katehete itd., de bi ga podpisali, potem bi bila veči veljava. Z g. Zamejcom sva govorila, de naj bi jes prosil izvestniga dr. Čebašeka, naj bi zastran tega izvestin spis za Danico izdelal in se podpisal, kar bi morebiti tudi kej več izdalo. Viditi saj je, de je on tistimu nadležnimu kriku zastran zamaknjenih pred nekaj časom s svojim včenim spisom usta zamašil. Po vsaki ceni se mora nekaj »dločniga zgoditi, ker posamezni glasovi, kakoršnih je bilo že dosti v Danici, nič ne pomagajo, ali pa le malo. Nikar sedaj ne mislite, de je Vaše prizadevanje zgubljeno, in Vaše misli v ti reči so tudi moje in še mnogih misli, tode take reči le malo dobromislečih bere, torej ne vedo, kaj se vse godi, drugi pa molče; njih dosti je pa tudi, ki se za nič dosti ne zmenijo. Vi vse te in take 1 4 Bleiweisov zbornik, str. 133. pohujšljive reči po časnikih že veste in morebiti tudi zaznamnjane imate; ali bi hotli vse poznamnjati in nekoliko popisati, kaj je tu in tam spotikljivega, de bi se pri korenini prijelo? Jez sam Vam moram povedati, de tistih narodnih povedk skorej nič ne berem in pesme pogosto le, ako imam natolcovanje, de bi kaj napačniga utegnilo biti. Postavili bi, p.[ostavim]: ,V tem in tem listu Nr. — se to in to bere itd.' in imenovali bi tudi pisavca. Ako kej taciga sostavite, prosim mi poslati, si bom prizadeval, to reč dalje gnati in če se bo kako dalo. se utegne tudi nemški spis napraviti in v č. škofijstvu predložiti, vse po imenu, kako in kaj.»15 Namenoma sem tako obširno citiral to Jeranovo pismo, iz katerega puhti vsa strašna zapetost in naravnost grozna inkvizicijska ozkosrčnost naše «staroslovenske» duhovščine. Na podlagi tega pisma se da tudi pravičneje presojati težavno stališče, ki ga je imel dr. Bleiweis do naše tedanje duhovščine, iz katere se je v veliki meri rekrutiralo njegovo sotrudništvo. V tem primeru iz leta 1857. smo torej videli, da je dr. Bleiweis še krepko podčrtaval svoje od Jeranovega različno stališče predmarčnega svobodomisleca, katero je mož po pričevanju ljudi, ki so ga poznali od blizu, ohranjal tudi še dolgo v poznejša leta — za sebe. Ne tako v javnosti! Tu je bil urednik «Novic» pri svojem kulturno-političnem delu med ljudstvom navezan v pretežni meri na sotrudnike tiste duhovske inteligence, ki se je bila v tedanjem konkordatnem času orientirala skoraj docela v duhu Luke Jerana, slovenskega učenca Sebastiana Brunnerja, bojevitega pomočnika preroditelja političnega katoličanstva, kardinala Rauscherja. Doktor Bleiweis ni bil nikdar idejni borec, nikdar uživatelj lepot samovredne neutilitaristične umetnosti; pač pa je bil po vsej svoji naravi praktičen človek, živeč v vsakdanjih svojih in svojega naroda skrbeh in težavah, ne da bi posegal v višje sfere duševnosti. Zato se je v želji, 1 6 Cas, 1914, str. 138. biti in ostati «oče slovenskega naroda», ki je obstajal po ogromni večini takrat še iz preprostih in primitivnih ljudskih mas, ki so jih vodili duhovniki, najbrž brez posebnih skrupulov polagoma vdal smeri, ki mu jo je diktiral Jeran. Kot takega ga poznamo zlasti iz poznejših ustavnih let, ko sta se pri nas že grupirali dve stranki po svetovnem naziranju. Ostala naša tedanja posvetna inteligenca, zlasti ona, ki se je zbirala konec 40ih let okrog Cigaletove «Slovenije» ali okrog «Celjskih slovenskih novin», v katerih je še pisala članke za ločitev cerkve in šole, za odpravo samostanov, sekularizacijo cerkvenega imetja (Škrebe), za odpravo duhovniškega celibata (dr. Josip Šubic) — ta inteligenca je začela kulturna vprašanja podrejati vprašanju narodnega obstoja in jih odstavljati z dnevnega reda, ali pa je — kakor Dragotin Dežman — usmerjala svoje korake v — renegatstvo . . . Živela je sicer poleg Jeranovih, v razjožefiniziranih in razjanzeniziranih bogoslovnicah16 vzgojenih duhovnikov na Slovenskem še druga, dasi manjša četica katoliških svečenikov, učencev tako zvanih liberalnih katolikov. Giintherja in Veitha, ki so delovali na Dunaju. K tej četi so spadali med našimi vidnejšimi tedanjimi kulturnimi delavci n. pr. Einspieler, Majar, Trstenjak, Božidar Raič in Zlatoust Pogačar. Davorin Trstenjak se je pogosto v privatnem dopisovanju izražal zoper rigorizem slovenske duhovščine, na Kranjskem Jeranovega, na Štajerskem Slomškovega kova.17 Kakor piše dne 30. septembra 1879 Trstenjak Franu Levcu, je bil tudi slovenski profesor dogmatike na graški univerzi, Josip Tosi, «kot mlad duhovnik privrženec Giintherjeve filozofije«.18 Po tem, kako Trstenjak to črto na Tosiju pohvalno omenja, se da sklepati, da je bil tudi on Giintherjev idejni pristaš. On ali kak drug somišljenik iste smeri je leta 1849. v «Sloveniji» sicer milo, toda odločno zavrnil ob- 16 Prim. drja. A. Ušeničnika spis «Jeranov problem«, čas, XI., str. 103. 17 Prim. «Razprave» III., str. 177. 18 Levčeva zapuščina v ljubljanskem mestnem arhivu. sodbo nacionalizma, ki so jo bili izrekli avstrijski škofje na svojem kongresu v tem letu.19 Naravnost s svojim podpisom pa je Andrej Einspieler (po J. B. Hirschlerju) izpovedoval vse glavne teze «liberalnega katolicizma«, n. pr. ločitev cerkve od države, cerkvene sinode z udeležbo nižje duhovščine in laiških vernikov, uvedbo materinščine v cerkvene obrede, «zrušenje brezženstva duhovnikov « (to malo bolj oprezno) itd. in zaključil svoje članke v «Sloveniji», naslovljene «Sedajno stanje cerkve «, z besedami, ki so kazale v njem navdušenega naprednjaka: «Zad segovati po srednem veku, se mi zdi velika in zlo nevarna napaka.«20 Zoper konkordatske škofe je nastopal posredno tudi Davorin Trstenjak v «Sloveniji» 1849 (str. 247), medtem ko je Einspieler vzklikoval: «Menihi pa svoboda nauka!« Thunov konkordat obsoja tudi Matija Majar, ko piše drju. Muršcu: «Da bi černi muri vse požerl.«21 Nekateri izmed te giintherjanske duhovščine so ostali tej duševni smeri zvesti tudi v poznejših desetletjih, Trstenjak in Raič sta se prav kot taka pridružila »Slovenskemu narodu«, glasilu «Mladoslovencev», ki je dolgo koketiralo s to duhovniško strujo. Zategadelj se je tudi dr. Mahnič v prvih letnikih svojega «Rimskega katolika« toliko boril zoper liberalni katolicizem. Za večino našega «staroslovenskega» duhovništva pa velja to, kar velja za Pogačarja, ki je v prvih petdesetih letih v Alojzijevišču sprejemal in prenočeval skozi Ljubljano v Rim potujoče nemške zagovornike obtoženega Guntherja, podatek, ki mi ga je povedal monsignor Tomo Zupan, in pristavil značilno: «Veste, s filozofskimi podlagami verstva se takrat naša duhovščina ni bog ve kaj ukvarjala; ko je 18 Slovenija, 1849, str. 225. 20 Slovenija, 1849, str. 309, 317 in 320. — Joh. Bapt. Hirschler, po čigar knjigi «Die kirchl. Zustande der Gegenwart» je Einspieler posnel te svoje članke, je bil profesor morale na univerzi v Freiburgu. Zaradi svojih reformističnih predlogov je doživel mnogo preganjanja od «ultramontanske» stranke. 2 1 ZMS, VII., str. 48. bila Giintherjeva smer v Rimu prepovedana, so se ji naši ljudje polagoma pač odpovedali.« Vendar je pastirski list škofa Pogačarja z dne 6. septembra 1875 še sad tega duha. Sicer pa je naša duhovščina tonila v primitivnih skrbeh za ljudstvo. Delovanje in prizadevanje «Staroslovencev» je organiziralo in prebudilo slovenski narod v širino, a potisnilo nivo svoje in naše slovenske duševnosti v nižino že s tem: da se je odpovedalo Prešernu ter pahnilo njegov visoki, bolj na njegovi genialni osebnosti kakor na okusu in potrebah širokih ljudskih mas temelječi svetovni in kulturni nazor v — pozabo. Zategadelj je umljivo, da je naša prihodnja generacija — «mladoslovenska» — dvignila najprej in ravno Prešerna na svoj ščit.

Borba za individualnost slovenskega knjižnega jezika v letih 1848 do 1857 uredi

Razvoj literature slednjega naroda je tesno zvezan z razvojem njegovega literarnega jezika, zakaj literatura je v tem pogledu umetnost v jeziku fiksiranih umetnin. Jezik, ki je v materialnem obratu, n. pr. v trgovini morebiti res samo občilo, pomeni v duševnem življenju naroda, posebno pa v njegovi literarni umetnosti, vse kaj pomembnejšega in znamenitejšega, in sicer jezik sam na sebi kot svojevrstna duševna tvorba in kot izrazilo umetnosti. Ni treba, da bi današnji človek pripisoval jeziku vse one čare, ki jih je videla in slutila v njem zanosna romantika — s čimer pa je prav ona mogočno pospešila prerod raznih, zlasti malih in med temi tudi slovanskih jezikovnih kultur — nekaj je v jeziku, kar ga visoko povzdiguje nad tako imenovana sredstva drugih umetnostnih panog, n. pr. glasbene ali likovne umetnosti. Jezik ni samo več kakor toni in glasbila, ampak tudi več kakor barva, platno, marmor in bron. Vse to so res samo mrtva, umovom in duševnemu snovanju vseh narodov enako uslužna, sama na sebi indiferentna sredstva, ki ožive šele takrat, kadar jih uporabi za svoja izrazila umetnik. Jezik pa je živ, že od neštetih umov izoblikovan organizem, on ni izdelek, marveč že sam na sebi umotvor; živ glasnik je, v katerem kot takem že ležita misel in čustvo, preden se ga polasti mislec ali poet, da v njem snuje nove umotvorne misli in čustva. V jeziku leži kontinuiteta med davnino in sedanjostjo rodu. Tam, kjer je prestala ona, nadaljuje ta. Zategadelj je jezik duševna zakladnica, ki tvori ponos slednjega naroda. Da govorimo in pišemo n. pr. mi Slovenci v jeziku, ki so vanj položili svoje najboljše duhovi kakor Trubar, Dalmatin, Vodnik, Prešeren, Levstik, Aškerc, Cankar, Župančič i. dr., to daje naši besedi polet, pogum in samozavest. Jezik je naš paladij tudi zato, ker je v njem bila od pamtiveka naša celokupnost, samobitnost in svoboda. Naj je bil narod še tako razdeljen po geografskih prirodnih zaprekah in političnih umetnih mejah, vsekdar je bil jezik ona, včasih edina vez, ki nas je kot narod družila v eno pod tem vnanjim vidnim znamenjem naše notranje samostojnosti in skupnosti. Glavni elementi narodnosti: način mišljenja, verovanja, čustva in običajev, kulturne samodoločbe, vse to dobiva izraz in stalno posodo v jeziku. Ker pa je jezik živ organizem, zato raste, se razvija, širi in dviga kakor drevo, plast na plast. Njega tvorba je neprestana, nikdar zaključena, a vedno prirodna. Ona dovoljuje samo organsko rast, ker ni umetno izdelovanje, ampak življenjsko ustvarjanje. Ta tvoritev celokupnega naroda ne dopušča nobenih skokov in celotnih zamenjavanj brez nevarnosti, da se vse skupaj ne osuši in strohni. Nešteto mladik se vceplja v živo drevo jezika, a prilegajo se mu samo tiste, ki ustrezajo njegovim sokom in njegovemu ustroju, preveč tuje mladike se pač lahko mehanično privežejo k njegovim odrastkom, toda se skoro usuše. Genialna iznajdljivost posameznih jezikovnih umetnikov, poetov in mislecev, ki prihajajo iz osrčja naroda, neizmerno pospešuje rast jezika, diletantska samovoljnost, ki ima svoj vir edino v dobri volji in v kakih postranskih, četudi idealističnih tendencah, bega jezikovne vrtnarje samo v nenormalnih časih, dostopnih smelemu eksperimentiranju, umakne pa se popolnoma v ozadje v dneh mirne organske rasti, v katerih jezik počasi, a dosledno stremi po razločni, umevni enostavnosti in vseumljivosti, po tem glavnem pogoju vsakega sporazuma, po pritrditvi večine, kar je vsak jezik vedno bil in vedno bo. Zgodovina nam kaže, kako so nasilne revolucije v različnih narodih trgale vezi tradicionalnega državnega, socialnega in verskega ustroja, a jezika se'ni dotaknila nobena revolucija, ker jezik ne pozna drugega kakor mirno evolucijo.1 Konec koncev so bile vse revolucije 1 Prim. A. Briickner, Walka o jezik, Lw6w, 1917, str. 2. naperjene zoper avtokratstvo. Jezik pa ni nikdar poznal avtokratske vlade, ker je od nekdaj sam v sebi izključeval vsako samovoljnost. Delal ga je vedno ves narod, nikdar posameznik, tudi jezikoslovec ne. Poslednji ga je po pravilnem mnenju našega Kopitarja vedno samo registriral in privajal v sklad to, kar je našel v narodu, a omenjal kvečjemu glede različnega, kaj bi bilo boljše. Kakor bi bil filozof slab državnik, tako bi bil tudi po samih teorijah ravnajoči se jezikoslovec slab zakonodajalec jezika: iz teorij se ne sklada življenje, pač pa daje življenje dobro podlago teorijam, katere od svoje strani zopet oplajajo življenje, če so res vzete iz življenja, če pa so se preveč oddaljile od njega, seveda obleže ob strani. Jezik je večni mladenič, čigar rast ne preneha nikdar, jezik je večno ustvarjanje, jezik je življenje, o katerem marsikaj vemo, kako je hodilo, a ničesar, kam pojde, razen morebiti to, da samega sebe, to je svoje preteklosti ne bo zatajilo nikoli po geslu: nobena kulturna vrednota še ni zaman eksistirala. In literarno razvit jezik je prvovrstna kulturna vrednota . . . Kakor je našla revolucija leta 1848. slovenski narod v začetku nepripravljen, tako moramo reči, da ga je s svojimi posledicami mogočno razgibala v vseh predelih njegovega bistva in na vseh področjih njegovega javnega delovanja. A mogoče nikjer tako silno kakor v jeziku. Slovenski jezik, ki je dotlej živel od ušes do ušes v ustih preprostega kmeta v mnogoštevilnih narečjih in ki so ga negovali v različnih pokrajinah redki pisci za praktične potrebe in literarni entuziasti na osnovi krajevnih posebnosti, ta jezik se v tej dobi, ko se Slovenci formirajo kot narod, začne tako hitro razvijati, kakor se ni razvijal v prav nobenem časovnem razdobju ne prej ne pozneje. Posamezni javni delavci naroda, ki se skoraj malo in dosti ni udeležil marčne revolucije, kažejo celo pogum, da bi na jezikovnem poprišču uprizorili malo revolucijo, to se pravi, detronizirali dotlej izoblikovani, v mnogočem res še okorni, a po vseh znakih svojevrstni in samobitni slovenski jezik ter ga nadomestili na počasnejši ali hitrejši način s kakim drugim jezikom svojih slovanskih bratov, medtem ko se večina njih trudi za evolucijo, v kateri naj bi se jezik razvil na tradicionalni kranjski podlagi s pritegnitvijo prikladnih besednih in oblikovnih posebnosti ter prednosti koroških in štajerskih slovenskih dialektov ob merilih in ravnilih drugih slovanskih jezikov ter starocerkvene slovanščine. Poslednja, to je evolucijska struja zmaga. V smislu tega procesa nam pripade v tem poglavju o razvoju našega literarnega jezika v obravnavanem obdobju naloga, da razberemo in prikažemo najprej poskušano, a neuspelo revolucijo in nato v glavnih fazah in tipičnih primerih srečno evolucijo našega literarnega jezika.

Splošno* zanimanje za slovenski jezik je pri nas vzbudila prav za prav šele romantika. To plodno prizadevanje za čim višje kulturno izoblikovanje domače besede pa se je spričo nasilnega pritiskanja slovenščine k tlom neposredno pred letom 1848. preokrenilo v južnoslovansko in vseslovansko smer. Kollarjeva vznesena «vzajemnost» je bila naši tedanji mladini naravnost evangelij, zlasti še potem, ko se je Ljudevitu Gaju za silo posrečilo, strniti dva sosednja južnoslovanska dialekta v eno. Na porast navdušenja za četrti slovanski jezik — ilirščino — pa je predvsem močno vplival Gajev idejni učenec Stanko Vraz, ki je razplamteval srca slovenskih somišljenikov z živo besedo na svojih popotovanjih po Slovenskem in s svojim razsežnim dopisovanjem. Večini naših mladih Ilircev pa ni bilo dovolj, da bi novi jezik samo govorili in ga razumeli; pač pa so stremili še za tem, da bi ga tudi pisali, a to s pogojem, da sprejme iz slovenščine tiste

  • Od tu pa do strani 112. sega posnetek Prijateljeve razprave

«Borba za individualnost slovenskega književnega jezika», ki je izšla v CJKZ, IV (1924) in V (1926). Ponatisk razprave v obliki knjige je izdalo leta 1937. «Slavistično društvo v Ljubljani». (Op. ured.) prvine, ki so glede na staroslovenščino slovnično pravilnejše od ilirskih. Tega niso seveda nikoli dosegli, kajti njihove težnje so bile vse preveč periferno malenkostne, da bi jih lahko v resnici uveljavili. To je bil prvi razlog, da so se začeli ohlajati nekateri slovenski, zlasti kranjski, Ilirci. Drugi, važnejši razlog, da ni novi nazor pri nas v celoti prodrl, pa je tičal v spoznanju, da je ilirščina širokim ljudskim plastem tuja in nedostopna. Realne potrebe našega človeka so namreč zahtevale dejansko upoštevanje slovenščine, to je jezika, ki ga je vsakdo najlaže razumel, govoril in pisal. V tem pogledu so odločno zavračali vsako južnoslovansko jezikovno integracijo zlasti «novičarji» z Bleiweisom na čelu, saj so imeli prav oni največ stikov z živimi potrebami slovenskega človeka. Tako sta se v tej dobi pri nas izoblikovali dve jezikovni miselnosti: južnoslovanska ali ilirska in slovenska. Obe pa sta se problemsko razgibali in idejno zaostrili šele po marčni revoluciji leta 1848. Dolgotrajno borbo med obema nazoroma je namreč sprožila na Dunaju proglašena enakopravnost, ki je vsebovala izjavo, da se sme slovenščina uvesti v šole in urade. Prvi kakor drugi so skušali pri tej priliki uveljaviti svoj program in izvesti svoje načrte. Vsi sotrudniki «Novic» so bili za to, da se začne slovenski jezik takoj uvajati v šole in urade, nemščina pa naj ji bo kot pripomoček vse dotlej, dokler se domači jezik ne okrepi in ne dobi potrebnih književnih pomagal. Nasprotno pa so obmejni slovenski idealisti menili, da je zdaj prišel čas čim večje jezikovne integracije, ki pa naj bi bila le prva stopnja kasnejše veliko važnejše — državne integracije. Glavna razlika med mišljenjem enih in drugih je bila ta, da so «noviški» praktiti pojmovali slovenščino kot samostojen knjižni jezik, medtem ko so ji idealisti odrekali prav njeno samobitnost in jo podrejali širšim slovanskim jezikovnim vidikom. Ta razlika se je razodela že takoj v polemiki o podomačenju šol in uradov. Dotaknil se je je v «Novicah» z dne 12. julija 1848 Podkorenčan (menda ljubljanski semeniški duhovnik Jurij Vole), ki se je izrekel za popolno slovensko stališče. Zanj je slovenščina narečje, ne pa podnarečje, «deblo je, in ne veja; jedro in ne pužina ali pa lupina; je samolastna in blaga (žlahtna) ruda, ki se nikakor ne sme s čim drugim stopiti in izgubiti . . .» «Ona zasluži, de se ji med druzimi omikanimi jeziki vredni prostor da, kakoršniga je že davnej zaslužila«. Podkorenčan je v tem sestavku docela jasno proglasil slovenščino za samostojen slovanski jezik, ki ga nikakor ne smemo zavreči ali pa nasilno uničiti. Z njegovim nazorom so se seve strinjali tudi ostali «noviški» sotrudniki, med njimi celo nekdanji Vrazovi dopisniki in somišljeniki. Drugače pa je sodil o tem vprašanju bivši gimnazijski dijak Davorina jTrstenjaka Ivan Macun. V članku «Kakšen jezik bodemo vzeli za šole in pisarnice po slovenskih krajih», ki ga je objavil v «Sloveniji» 11. julija 1848, se je namreč izrekel za popolno opustitev slovenščine kot književnega jezika. Svojo tezo je skušal podpreti s takrat kaj običajnimi razlogi. Slovenci smo po njegovem mnenju premajhni, da bi si lahko ustvarili lastno književnost, razen tega pa tudi nimamo zgodovine, ki bi pisatelje navduševala za velika umetniška dela v vezani ali nevezani besedi. Spričo tega se mu zdi tudi nemogoče, da bi mi lahko v svojem jeziku sestavili šolske knjige, saj nimamo zanje niti prozaičnih niti pesniških del. Namesto slovenščine naj bi si zato izbrali drug, literarno pomembnejši, «človečanskem našem namenu bolj priležen jezik», in sicer ilirščino. Ta nam je, izjavlja, med slovanskimi jeziki najbližja in se je bo polagoma naučil tudi kmet. Kar se tiče šolstva, pa predlaga, naj bi se učne knjige za ljudske in srednje šole sestavile v ilirščini; «u kancelijah pa bi od začetka si vsak pomagal z slovenskim ali pa ilirskim, kakor bi mu bolje šlo». Macunov idealistični nazor o umetni, nasilni jezikovni preorientaciji v ilirščino je seveda takoj zadel na odpor pri možeh, ki so realneje doumevali narodno-kulturno funkcijo slovenskega jezika. Macunu je odgovoril v «Sloveniji » 28. julija dr. J. Šubic s člankom, v katerem je 7 97 zanosite zavrnil njegove glavne teze. Po avtorjevem prepričanju je napačno soditi, da je slovenska literatura revna, saj imamo Vodnika, Volkmerja, Slomška Prešerna in druge. Prav tako neutemeljen se mu zdi Macunov očitek, da nimamo Slovenci slavne zgodovine. Odprimo le debele Valvasorjeve knjige, pravi, m našli bomo mnogo zanimivega in znamenitega, «kar že dolgo slovenskiga Homera ali Herodota perčakuje». Kar pa se končno tiče šolstva, ugotavlja Šubic, da bi se dala že iz samih «Novic» sestaviti kaj prida slovenska krestomatija. Po vsem tem sklepa pisec, da bi bilo docela nesmiselno zavreči slovenščino. «Vzemi človeku jezik (Sprache) njegov», piše, «in vse si mu vzel. Resnica je, da Iliri imajo obilnejšo literaturo, ki veliko lepiga in krepkiga obseže, ino branja nam dovolj ponudi: pa nikjer m vkazano, de bi zavoljo tega mogli mi svoj jezik popustiti ino samo ilirskiga se naučiti.» Nesoglasja med obema strujama pa se s tem še nikakor niso polegla. Ivan Macun je začel pisati v okviru svoje jezikovne ideologije za šolsko in družinsko čtivo nekakšno zgodovinsko, zemljepisno, politično in literarno čitanko, katere politični del je za poskušnjo priobčil v «Sloveniji« dne 10. oktobra 1848. Naznanil je, da bo v svojem delcu razpravljal tudi o vprašanju: «Kaj imamo storiti, de bomo se u jeziku Ilirom nekaj približnih.« Ta sestavek je nameraval napisati zato, ker se je Subic v svojem odgovoru izognil «najglavnije zapreke za dosego knjižestva u slovenšini«, namreč premajhnega števila Slovencev. Jezik, ki ga je pisal Macun v tej delni objavi svoje čitanke v «Sloveniji>> — dela samega m v celoti izdal nikoli — in v krestomatiji «Cvetje slovenskiga pesničtva« (1850), kaže več štajerskih provmcializmov kakor pa sistematično prikrojene štokavsčine za Slovence. Idejno zanimivo apologijo slovenščine pa je v tem letu podal nekdanji Vrazov dopisnik, kasnejši praktični delavec za naše preprosto ljudstvo — I&kaJL&m; S v o ie misli je izpovedal v «Novicah» v obsežni, sicer nepodpisani oceni «Kratke slovenske slovnice za pervence» dr. Josipa Muršca. Jeran pozdravlja z veseljem novo delo, ker se «po pravici sme ,slovensko1 imenovati». Obenem pa postavlja tezo, ki je popolnoma sorodna nekdanji Trubarjevi praksi, in sicer «de se Slovenci bolj in bolj med seboj bližamo in umemo». (19. julija 1848.) Namesto združevanja sorodnih slovanskih jezikov zagovarja Jeran integracijo slovenskih narečij v skupen knjižni jezik. Svoj nazor utemeljuje z ugotovitvijo, da je med slovenskim in ilirskim jezikom večja razlika kakor pa med češkim in slovaškim; razen tega pa nismo bili Slovenci «s Hervati še nikoli v slovstvu sklenjeni«. Slovenščina je po njegovem prepričanju ekvivalentna vsem drugim slovanskim jezikom tako po svoji slovnični dovršenosti in izglajenosti kakor tudi po svoji kulturni vrednosti. Zato je vsekako potrebno, da jo uvedemo v šole in urade, kjer bo opravljala svojo naravno-kulturno funkcijo. Ugovori, češ da nas je Slovencev premalo, da nimamo slovstva, da je naš jezik še slabo razvit se mu zde docela neutemeljeni in jih prepričevalno zavrača. Nazori, ki jih je Jeran razvil v tej oceni, so važni tudi zategadelj, ker tvorijo temelj jezikovne miselnosti dr. Bleiweisa in večine «novičarjev>>. Dragocena je predvsem njegova trditev, katere" so se «novičarji» zlasti vneto oklepali, da je treba preprostega človeka izobraževati v tistem kolikor toliko razvitem jeziku, ki mu je najlaže umljiv, ne ga šele vaditi jezika, ki mu ni vrojen, najsi tudi je sam na sebi še tako znamenit. Še danes drži Jeranov razlog o vlogi domačega jezika pri izpreobračanju kulturnih renegatov, h katerim je takrat spadala pretežna večina slovenske meščanske inteligence. Tehtno poudarja ocenjevalec Murščeve slovnice tudi važnost kontinuitete že dolga stoletja samostojno negovanega jezika. V dokaz, da so njegove teze pravilne, pa navaja uspelo petletno izhajanje «Novic». Za nadaljnji potek debate o našem jezikovnem problemu pa je nad vse značilen nastop Matij£_Ji^ajarjei s knjigo «Pravila kako izobraževati ilirsko narečje i u V 99 obče slovenski jezik», ki je izšla sredi novembra 1848 v Ljubljani. Avtor se v tem delu opira na miselnost svojih idejnih vzgojiteljev Jana Kollarja in Stanka Vraza. Kakor onadva odpravlja tudi Maj ar «dosadanjih 14 do 16 slavenskih književnih jezikov in jezikičev» in suponira samo en slovanski jezik. Ta se deli v štiri narečja: v češko, poljsko, ilirsko in rusko, a narečja sama se dele v razna podnarečja. Tako ima n. pr. ilirsko narečje slovensko, hrvatsko, srbsko in bolgarsko podnarečje. Majar izraža v svoji knjigi prepričanje, da bi si mogli tudi Slovani, kakor so to storili Nemci, ustvariti enoten knjižni jezik, in sicer tako, da bi se vsako podnarečje polagoma umetno približevalo svojemu narečju, a vsa narečja bi se končno strnila v skupen slovanski jezik. Za oživotvoritev in udejstvitev te Meje se zdi piscu zlasti važno, da najprej točno izoblikujemo ilirsko narečje, in sicer tako, da bo kolikor mogoče čimbolj podobno svojim podnarečjem. Seveda se ne sme izvesti ta prehod iz slovenščine v ilirščino nasilno, pač pa polagoma. Predvsem naj pišejo Slovenci, Hrvati, Srbi in Bolgari vsak v svojem podnarečju samo tiste knjige, ki so namenjene preprostemu ljudstvu, vse ostalo pa, kar je namenjeno inteligenci, morajo pisati v ilirskem jeziku. To so temeljne in splošne smernice, ki jih je Majar predlagal m ki jih je nato v knjigi podrobneje razvil. Glavni znak njegove knjižne ilirščine je ta, da je hotel njen avtor pisati prav za prav slovenščino z mnogimi flektivnimi, vokalističnimi in leksikalnimi posebnostmi štokavščine, a jo pomnožiti v besednem zakladu še z nekaterimi češkimi izrazi. Osnovna napaka Majarjevega abstraktno zamišljenega sistema je bila pač v tem, da je predlagal preveč umeten jezik. Najbolj ranljivo mesto «Pravil» pa je bil dualizem, to se pravi zahteva, naj se goji za preprosto ljudstvo ena literatura, za inteligenco pa druga, m sicer taka, ki bi bila zgrajena na nekakšni imaginarni juznoslovanski jezikovni skupnosti. Majarjeva knjiga ni vzbudila sprva kdo ve kakšnega odmeva. Edini Hicinger je napisal pod vtiskom «Pravil » v «Sloveniji» dne 1. decembra člančič « 0 razmeri med Slovenci in Iliri», v katerem je izrazil mnenje, da je za nas najprej važna zedinjena Slovenija, a šele nato zedinjena Ilirija. Predvsem moramo skrbeti za slovenske šole in urade, nato se bo «zamogel svet in sklep storiti, kako in koliko se z Iliri združiti». Vendar pa dopušča pisec možnost ilirščine kot učenega in znanstvenega jezika. Majarjeva «Pravila» so obležala vse leto 1848. pri knjigotržcu v Ljubljani. Prihodnje leto je napisal isti pisec «Slovnico za Slovence» s «popolnoma slovenskim textom», samo sklanjatev in spregatev je pridržal iz svojih «Pravil». Tudi daljši članek «Učilišne knjige slavenske » (Slovenija», 19. januarja 1849), v katerem je priporočal sestavo šolskih knjig v vseslovanskem duhu, je napisal po slovensko celo v tistih oddelkih, ki jih je citiral iz svojih «Pravil». Mislim, ki jih je v tem članku izrekel Majar, se je pridružil v «Sloveniji» 2. februarja 1849 I. Navratil. V svojem sestavku je priporočal, naj bi se uvedli že v prvem razredu ljudskih šol gajica in cirilica; v latinskih in višjih šolah pa naj bi se dijaki učili ilirsko, rusko in češko. Navratil je poskušal vsaj deloma tudi v «Vedežu» uresničiti Majarjeve predloge. V drugi polovici leta 1849. je pričel v njem objavljati vsakdanje pogovore in kratke basni v ilirščini s sporednim slovenskim prevodom, da bi se mladi bralci vadili v novem jeziku. Ko je izdal Majar 1849 za ljudske šole svoje «Predpise latinsko- in cirilskoslavenske », je Navratil pisal v «Vedežu», da bodo učitelji sedaj lahko seznanili učence s cirilico. Z njim in Majarjem se je strinjal urednik celjskih «Slovenskih novin» Josip Drobnič, ki se je v nekem članku zavzemal za to, da bi Slovenci in Iliri sprejemali po medsebojnem dogovoru nove izraze za svojo znanstveno terminologijo. V sredo tega jezikovnega razmišljanja o udejstvitvi novega jezika za vse južne Slovane je nenadoma udarila oktroirana ustava z vsemi svojimi neprijetnimi posledicami za Slovence. Naše obmejne idealiste je začel zdaj spodbujati k delu obup. Ta je zlasti podžigal Einspielerja, •da se je v «Sloveniji» krepko ogreval za sKvensko vzajemnost in hvali Majarjevo knjigo s prav vzvišenimi izrazi. Uspeh njegovega pisanja je bil ta, da je «Slovenija » od 7. avgusta do 4. septembra 1849 ponatisnila glavna mesta iz Majarjevih «Pravil», kar je kasneje sprožilo boj za «nove oblike». Prav svojevrsten odnos do vseh teh problemov odkrijemo pri Bleiiveisu. Urednik «Novic» se ni dejansko ničesar bolj bal kakor jezikovnih bojev, ki bi obravnavali črkopis. Zato je kar tiho in brez prerekanja uvedel v svoj list gajico, vsa osamljena prizadevanja za ohranitev bohoričice pa je zavračal na zadnji strani svojega glasila. Kar se tiče slovenščine kot samostojnega literarnega jezika je Bleiweis zagovarjal njeno avtonomnost. Ako jo je kdaj imenoval narečje, je to storil samo glede na vseslovanski jezik, v čigar realizacijo je tudi on verjel. To dokazujejo izjave, ki jih je podal ob priliki Poklukarjevega članka. Semeniški profesor Poklukar je namreč začel takoj po novem letu 1849. priobčevati v «Novicah» daljši sestavek «Kako dolgo še ne bomo lažnjivosti svojiga pravopisa slovo dali», v katerem se je potezal za fonetično pisavo besed zategadelj, da se tako čimbolj približamo Dalmatincem in Slavoncem. Razlog za sprejem vseslovanskega literarnega jezika je pri njem prav isti kakor pri Kollarju, Vrazu in Majarju, vendar je glede na oživotvoritev te ideje povsem drugega mnenja kakor oni. Poklukar ne priznava nikakršnih razvojnih faz iz podnarečja v narečje in od tod v skupen jezik, pač pa zagovarja misel, naj bi vzeli en slovanski jezik takšen, kakršen je v celoti, za vseslovanskega. Pri tem se je odločil za srbščino. V opombi pod črto k Poklukar j evemu članku je nato Bleiiveis označil tudi svoje stališče glede tega vprašanja. Urednik «Novic» je izrazil prepričanje, da bomo imeli Slovani v bodočnosti skupen knjižni jezik, vendar pa ne bomo prišli do njega razvojno preko ilirščine, kakor je to trdil Majar, niti ne z uvedbo srbščine, kakor je mislil Poklukar, pač pa kar neposredno z gojitvijo svojega lastnega narečja, čigar «cvet» se bo kdaj pozneje strnil s «cvetjem» drugih slovanskih narečij v en jezik. Pri tem ne bodo odločala nikaka umetna slovnična pravila, ampak bo jezik nastal organsko, kar «sam iz sebe». S tem je bila realizacija vseslovanščine pomaknjena v nedogledno daljavo, v neposredno sedanjost pa je stopila gojitev slovenskega jezika. Javno razpravljanje o slovenščini, ilirščini in vseslovanščini se je v naši publicistiki krepko nadaljevalo kljub Bleiweisovi načelni izjavi. Še preden je Poklukar v celoti objavil svoj dolgovezni članek, se je že oglasil dne 14. marca 1849 v «Novicah» Peter Hicinger z «Dopisom iz Notranjskiga». V nasprotju z vsemi dotedanjimi načrti je predlagal pisec tega sestavka, naj bi postal vseslovanski jezik staroslovanščina. Ta jezik ni samo star, ampak ga uporabljajo mnogi Slovani kot obredni jezik, razen tega so prav v njem ohranjene «vse razne oblike ali forme in korenine besed», ki so lastne temu ali onemu slovanskemu jeziku. Poleg staroslovanščine bi pa morali sprejeti po Hicingerjevem mnenju tudi cirilski črkopis, da bi bila stvar popolna. Polemični ogenj se je bolj in bolj razplamteval. Ko je izšel v začetku novembra 1849 prvi zvezek avstrijskega državnega zakonika v slovenščini, ni bil nihče pri nas zadovoljen z Miklošičevim prevodom. Bleiweisu se je zdel pretežak, Einspieler pa je napisal o njem v «Sloveniji » (16. novembra 1849) celo uvodnik. V njem je sicer navdušeno pozdravil pojav tega važnega dela, vendar pa je prevajalcu zameril: 1. da je spuščal takrat še splošno rabljeni e pred zlogotvornim r-om; 2. da je uporabljal nekatere posebnosti specifično štajerskega narečja; 3. da je pisal «jegov» nam. «njegov», «ne je» nam. «ni» in 4. da je ponekod grešil zoper slovensko slovnico. Zanimivo je, da je učil Miklošiča pravilne slovenščine na osnovi Majarjevih «Pravil», ki jih je citiral po dotičnih paragrafih. V isti številki «Slovenije» kakor Einspielerjeva ocena je izšel tudi dopis z Dunaja mladega univerzitetnega dijaka Fr. Jeriše, čigar vseslovanska miselnost je bila na svoj način opredeljena. V tem članku se mladi pesnik zavzema za ilirski jezik spričo državnopolitičnih namenov in stremljenj. Mladi generaciji, ki se je dobro zavedala, da grozi slovenstvu poguba v okviru nemške države, je namreč šlo za to, da reši najprej v južnoslovanski, a pozneje v vseslovanski združitvi vsaj svojo slovansko individualnost. Ta generacija si je pri vseh teh debatah o jeziku prizadevala prav za prav za politično in državno osamosvojitev in osvoboditev malih slovanskih narodov. Jeriša je poudarjal jezikovno edinstvo pač zato, ker ni mogel političnega. «Slovenijo» je v tem času urejal že Cegnar, ki se je spočetka sicer nekoliko nagibal k Majarjevemu sistemu, a začel kasneje poudarjati bolj splošnoslovensko jezikovno bazo. Za pisavo po Majarjevih «Pravilih« se je v tem listu najbolj navduševal Einspieler. Tudi Janežič je v svojem dopisu z dne 4. decembra 1849 uporabljal nekatere oblike in jezikovne posebnosti, ki jih je predlagal Majar. V isti številki «Slovenije» kakor Janežič je priobčil Matija Majar članek «Ilirskoslovenski jezik«. V njem se je v pisavi praktično vrnil k takrat običajni slovenščini, teoretično pa je še vedno zagovarjal svoje jezikovne predloge iz «Pravil», dasi je sedaj svoje zahteve nekoliko zožil. Glede vprašanja, kako naj bi se Slovenci približali ilirščini, podaja Majar v tem sestavku naslednja navodila. P njegovem mnenju bi morali pisati vse popolnoma po slovensko, le v «osmih slučajih« naj bi se oklenili ilirščine. Na tej osnovi zahteva, da se v slovenščini uvedejo: e, č, u (za cerkvenoslovanski nosnik), «i» (nam. in), «da» (nam. de), «nego» (nam. temoč), predlog «u» (nam. v), «što» (nam. kaj) in še nekatere oblike. Nobeden teh Majarjevih «osmih slučajev« ni bil tak, da bi mogel v tedanji slovenski obliki motiti Hrvata ali Srba. Zato je slovenščina sprejela le tiste njegove predloge, ki so se prilegali njeni lastni individualnosti. Medtem pa se je v slovenski publicistiki proti koncu _ leta 1849. nenadoma vnel boj za «nove oblike». Neposreden razlog za ta «novooblikarski vihar» je dal dunajski slovenski inteligent Jeriša. V svojem dopisu z dne 7. decembra v «Sloveniji» je namreč poročal o težkočah, ki jih mora premagovati urednik slovenske izdaje državnega zakonika Matevž Cigale. Na koncu svojega prispevka pa je pristavil, da se bo prevajalec zakonika «v prihodnjih listih tudi občno zaželjenih novejših oblik poprijel». Ta Jeriševa napoved je tako vznemirila urednika «Novic» Bleiiveisa, da je napisal za obe zadnji številki svojega lista članek «Nekaj zastran deržavniga zakonika «, v katerem se je z izredno odločnostjo postavil po robu uvedbi «novih oblik» v poljudnih spisih. Predvsem je izjavil, da te oblike «niso iz naroda vzete» in da jih niti ne poznajo vse dotedanje slovenske slovnice. Razen tega pa je razkril v hotenju dunajskih intelektualcev podtalen namen, da bi se slovenščina po tej poti zmešala z ilirskim narečjem. Glede enotne južne slovanščine je bil Bleiweis, v kolikor je ni a priori odklanjal bolj za to, da se uveljavi že obstoječi «ilirski» (t. j. hrvatski) jezik, kakor pa Maj ar jeva mešanica, seveda s pristavkom, da bo takšno južnoslovansko pisanje čital samo hrvatski bralec, ker ga slovenski pač ne bo razumel. Bleiweis tudi ni verjel v oživotvoritev vseslovanskega jezika, dasi ga ni zanikal kot pojav daljne bodočnosti. Voditelj «staroslovenstva » se je z vsem svojim bistvom oklepal slovenščine, kar je seveda vedno javno izpovedoval. «Pozabiti pa tudi memo tega nikdar ne smemo, de tudi naš slovenski jezik je stanovitno narečje, de slovenščina je omikana že začuda, de ima svojo starost, svojo zgodovino, svoje slovstvo». Glede «novih oblik» ki jih je napovedal Jeriša, sicer Bleiweis v tem svojem članku ni trdil, da bi ne bile pravilne, izpraševal je samo, «ali smo s tem kaj posebniga dosegli?», če jih pišemo. Videlo se je končno tudi, da se jih urednik «Novic» dolgo ne bo branil, ko nastopijo same kot take, ne pa več kot pretveza, poseči po individualnosti slovenščine kot samostojnega jezika. Kakor vedno, tako se je Bleiweis tudi v tem vprašanju izkazal za opreznega konservativca. Med njegovimi nasprotniki sta se v tej javni diskusiji izoblikovali dve frakciji: radikalno-idealistična okrog Majarja (Einspieler, Janežič, Muršec, Macun, Razlag) in zmerno napredna stranka dunajske slovenske mladine okrog Cigaleta, h kateri je spadal poleg urednika «Slovenije» Cegnarja tudi Luka Svetec. V prihodnji številki «Slovenije» (z dne 28. decembra 1849) je nato poskušal Jeriša pomiriti razburjene duhove okrog «Novic» s tem, da je podčrtal zmerno napredno stališče slovenskih inteligentov na Dunaju v nasprotju z radikalno-idealističnim stališčem Majarja in Einspielerja. Zatem je tudi naštel te «strašne oblike» v šestih točkah: z rakom (nam. -am), bistrega (nam. -iga), večji, -ja, -je (nam. večji za vse tri spole), dobra jabelka (nam. dobre j.), ti človek (nam. ta č.) in gen. pl. misli (nam. misel). Obenem je še tu poudaril, da so te oblike pristno slovenske, saj jih imajo v svojih slovnicah že Murko, Muršec in Janežič. Točno v drugi številki novega letnika «Slovenije» (11. januarja 1850) je začel izhajati Svetčev članek «Nove oblike», v katerem se je avtor podrobno ukvarjal s tem problemom. Kakor Jeriša je tudi Svetec trdil, da so predlagane oblike v resnici slovenske, da se prilegajo našemu staremu jeziku in drugim slovanskim jezikom in da so končno blagoglasne. S tem razboritim člankom, ki ga je avtor podprl tudi z Miklošičevo avtoriteto, je bil boj za nove oblike in za individualnost slovenščine kolikor toliko odločen. Pomoč, ki je prihajala še naknadno eni ali drugi stranki, je bila dejansko samo še nekakšen epilog. Tako se je v «Sloveniji» zavzel za Svetčevo tezo in za individualnost slovenskega jezika Davorin Trstenjak, mož, ki je bil svoje dni najbolj vnet sotrudnik Vrazove ideologije. Nasprotno pa se je v «Novicah» oglasil v prid Bleiweisove desnice dr. J. Šubic z «Dopisom iz , Celja*, v katerem ni zavračal samo Majarjevih jezikovnih nazorov, ampak tudi Svetčeve predloge. Kakor leta 1848. so bila tudi sedaj Šubičeva izvajanja bolj čustvenega kakor pa stvarno-predmetnega značaja. Vse drugače je posegel v debato župnik Blaž Potočnik s člankom «Novooblikarski vihar», ki ga je objavil dne 23. januarja 1850 v «Novicah». V njem se je Bleiweisov pristaš brezobzirno znesel nad Majarjem, Muršcem in Macunom, nad Vrazovim ilirizmom in južnoslovansko jezikovno «mešanico». Tudi Jeriševo in Svetčevo ideologijo je ostro napadel, vendar se je čutil pri pretresu vseh sedmih novih oblik prisiljenega, ukloniti se svojima oponentama. Tako sprejema naposled razne predloge «novooblikarjev», dasi prosi, naj bi se nekaj časa obdržale poleg novih tudi še stare oblike. S tem Potočnikovim člankom je Bleiweis zaključil v «Novicah» boj za nove oblike z željo, naj se «vsacimu Slovencu na prosto voljo» da, «po slovensko pisati kakor hoče, de le po slovnici in v duhu slovenskim piše». Svetec seveda ni molčal na Potočnikov članek. V «Sloveniji» z dne 5. in 8. februarja 1850 mu je napisal «Odgovor», v katerem je izrazil sicer veselje, da se «novičarji » glede novih oblik prav za prav strinjajo z «dunajčani», a je obenem resno ovrgel razne Potočnikove ugovore. V svojem članku je razen tega jasno izjavil, da ni šlo niti njemu niti njegovim somišljenikom za to, da bi vzeli slovenščini njeno individualnost, pač pa da bi izboljšali nekatere oblike slovenskega jezika. — Nato se je pojavil Potočnik sam v «Sloveniji» s «Še enim prijaznim odgovoram», v katerem je izjavil, da nima ničesar zoper slovenski značaj novih oblik. Tako se je torej končala ta borba, ki jo je leta 1848. sprožilo vprašanje, kakšen jezik naj uvedemo v slovenske šole in urade. Majar je v celoti propadel, zmagali pa so dunajski inteligenti s Cigaletom in Svetcem na čelu. Da ni hotel Bleiweis opustiti svojega omajanega stališča, je pač vzrok v tem, da so nove oblike izšle končno vendarle iz Majarjevih «Pravil», od koder so jih povzeli Svetec in drugi. Ko je potihnil boj za nove oblike, pa še nikakor ni bilo rešeno vprašanje skupnega slovanskega jezika. V naslednjih letih se je namreč prav ta problem pojavil v ospredju slovenskega jezikovnega razglabljanja. Vse je namreč kazalo, da so pri nas pretežno prenehali poskusi z nesistematičnim mešanjem južnoslovanskih jezikov v nekakšno enoto in da smo jeli stremiti po širših perspektivah. Srbskohrvatski «književni dogovor» na Dunaju, ki ga je izmed Slovencev podpisal edino Miklošič kot slovanski jezikoslovec, je točno izpovedal tezo, da se ne sme narečij mešati z namenom, da bi se dosegel enoten knjižni jezik, ker so narečja «božje delo». Ta dunajski sestanek je bil, kakor vse kaže, izrazito srbohrvatski, zato se nas prav za prav ni tikal. Ilirsko ideologijo pa je kljub vsemu še nadalje rahlo gojil in razvijal Matija Majar. V knjigi «Slovnica za Slovence» (1850) je le toliko popustil od svojih «Pravil». da je delo napisal v lahko razumljivem slovenskem jeziku, samo «pravila, sklanjanja, sprezanja in pravopis« je v njej ohranil enaka za vse južne Slovane. Vseslovansko jezikovno ideologijo pa je začel leta 1850. vneto zagovarjati Radoslav Razlag. V članku «Vseučilišče jugoslavensko», ki ga je oktobra objavil v «Slovenski bčeli», je izjavil, da moramo skrbeti za to, «da nam se jezik izčisti u smislu vseslavjanskom» in da se razna narečja in podnarečja zlijejo «u jedan jedini književni jezik». To pa bomo po njegovem mnenju lahko dosegli samo, če se bolje seznanimo s severnoslovanskimi narečji in če si v ta namen osnujemo posebno univerzo. Kje naj se takšno vseučilišče odpre in kdo naj ga izposluje od tedanjih avstrijskih vlad, o tem ni seveda entuziastični Razlag prav nič razmišljal. Z njegovo miselnostjo in njegovim načinom pisanja je povsem soglašal Anton Janežič. Drugače pa je sodil o tem vprašanju v «Novicah» leta 1851. Jurij Kobe. V članku «Kako bi se mi Slovenci v književnim jeziku zjedinili?» je namreč zagovarjal jezikovno združeno Slovenijo. V ta namen je priporočal, naj se uveljavijo v slovenskem jeziku nove oblike; za podlago književne slovenščine pa je predlagal belokranjščino. Tako združena slovenščina bi bila po njegovih mislih tisti most, po katerem bi Slovenci polagoma prešli v ilirščino. Kobe očividno ni bil za umetno mešanje jezika, pač pa najbrž za to, da bi enostavno prevzeli ilirščino «pred ali potlej». Jasneje se je v istem času izrazil o tem vprašanju v Janežičevi «Bčeli», in sicer v članku «Znajte da je slava veča — so več brati bratec biti». Kobe tu veruje v bodoči enotni vseslovanski jezik, a vsekako tudi v politično združitev Slovanov. Medtem ko si je prizadeval v «Novicah» za to, da bi se Slovenci prelili s pomočjo zedinjene slovenščine in belokranjščine v ilirščino, se izreka v «Bčeli» za opustitev slovenskega jezika in za sprejem ilirščine v znanosti. Tako bi namreč kmalu, kakor je mislil, nastopila doba splošne kulturne in politične integracije. Dne 7. maja 1851 je sklenila «Matica ilirska» v Zagrebu poslati raznim slovanskim literarnim društvom dopis, v katerem je predlagala, naj bi se sklical v Zagreb «jezikovni zbor», ki bi se poSvetoval, kako bi se različni slovanski jeziki med seboj bolj in bolj približali Iz tega predloga seveda ni bilo nič, ker je minister Bach zborovanje prepovedal, vendar je ta načrt pri nas v marsičem razgibal posamezna prizadevanja v to idejno smer. Tako je objavil v «Slovenski bčeli» 1. julija 1851 Einspieler članek «Kaj storiti, da dobimo ilirsko-slavenski jezik», v katerem se je povzpel do izrazito panslavističnih tez. Zanj je docela jasno, da si moramo Slovani ustvariti skupen knjižni jezik, in sicer tako, da se najprej združimo v štiri jezike in literature, nato pa se zlijemo v enoto. Glede realizacije ilirskega jezika v okviru južnih Slovanov se je Einspieler opiral na Maj ar jeva «Pravila». Zdelo se mu je namreč, da je to edino prava pot, po kateri lahko dosežemo svoj unitaristični cilj. Spričo tega Einspieler j evega članka se je vnela živahna časopisna debata, ki pa ni v nobenem pogledu obrodila kdo ve kaj pomembnega. Med vsemi članki je brez dvoma najbolj zanimiv obsežen sestavek « 0 zadevah eniga samiga slovanskiga jezika», ki je izhajal v «Novicah» izza dne 13. avgusta 1851 ter bil podpisan s črkama «P-B-». Pisca — pod črko «B-» se je bržčas skrival sam Bleiweis — sta se v sestavku izrekla za jezikovni dualizem, to se pravi za nižjo ljudsko literaturo v slovenščini, a za višjo literaturo v vseslovanščini. Poudarjala sta seveda tudi, da so vsi Slovani en narod in da morajo priti zato do svojega literarnega jezika Pri tem pa nista bila ne za prehodno formiranje štirih narečij ne za stapljanje in umetno mešanje, pač pa sta predlagala, naj se v ta namen izbere najprikladnejše slovansko narečje in naj se ga proglasi za skupen knjižni jezik. Bleivveis in njegov sotrudnik sta se odločila za cerkveno slovanščino, kar je odobraval tudi Oroslav Caf v članku «Staroslovenski in vseslovanski književni jezik» («Novice», 8. in 15. oktobra 1851). Do povsem drugega sklepa je prišel o istem problemu Peter Hicinger v «Ljubljanskem časniku» (29. avgusta, 2. in 6. septembra 1851) v sestavku «En vseslovanski književni jezik». Staroslovenščina se je zdela avtorju tega razglabljanja mrtva, tudi za češčino in poljščino se ni mogel ogreti, odločil pa se je za ruščino, ki jo je predlagal za literarni jezik vseh Slovanov. Dasi so bili skoraj vsi sodobni slovenski publicisti in kulturni delavci z Bleivveisom na čelu edini glede nujnosti vseslovanščine, najsi bi se razvila v tem ali onem jezikovnem okviru se vendarle niso mogli zediniti o stvarni aplikaciji svojih idej. Zanimiv je s tega vidika jezikovni spor ob Razlagovem almanahu «Zori», listu, ki je bil pisan v izraziti vseslovanski mešanici. Zoper ta eklektični jezik v srbskem oblačilu je odločno nastopil Cegnar v «Ljubljanskem časniku» leta 1851.; njemu se je nato v «Novicah» pridružil še Bleiweis s svojim slovenskim konfiteorjem. Bazlagovo kombinirano narečje pa je vneto hvalil Janežič v svoji «Bčeli» 1. januarja 1852. Zmernejši je bil v istem listu Simandlov članek . «Kako dobimo obči jezik?», ki je izzvenel v afirmacijo Majarjeve teze o prehodu slovenščine preko ilirščine v vseslovanski jezik. Dokončno pa je obsodil «razlagovščino» Luka Svetec v svojih «Pomenkih o ,Zori'», ki so izhajali v «Novicah» od 31. januarja 1852 dolje. V njih je avtor sicer priznal možnost vseslovanskega literarnega jezika, toda prišel je do zaključka, da bo «vseslovnaščina» lahko samo eden izmed sedanjih živih jezikov. Docela kategorično pa je obsodil vsako umetno mešanje slovanskih jezikov z namenom, da bi se na ta način drug drugemu približali in se končno zedinili. Svetec ni bil niti za Majarjevo prehodno južnoslovanščino niti za Razlagovo spakedrano in nerazumljivo vseslovanščino. V zvezi z njegovim sestavkom je ponovno udaril po «Zori» še Bleivveis in imenoval Razlagovo pisanje «lunin jezik». Glede «Novic» pa je pristavil, «da one pišejo jezik za slovenski narod na svetu, ne pa za ljudstvo v luni». ^ S tem je bil leta 1852. boj za individualnost slovenščine kot književnega jezika prav za prav končan. Zmagala sta Svetec-in JBleiw£is, a docela propadla Majar l n Razlag. Po letu 1852., po Poženčanovi staroslovensko-" ruski mešanici v članku «Kupala malikovavska boginja v slovenskom uvaženji» («Slovenska bčela», 4. marca) ni noben naš list več pisal ilirščine in slovanske mešanice. V smislu jezikovnega dualizma je sicer spregovoril leta 1857. v «Novicah» še Ferdo Kočevar-Žavčanin, toda njegova želja glede čim tesnejšega zbližanja s srbskohrvatskim jezikom ni vzbudila nikake pozornosti. Tega leta se je oglasil v «Novicah» tudi Matija Majar z daljšim člankom «Naše slovstvo«, vendar ni sprožil njegov ponovni nastop v prid uvedbe moderirane jugoslovanščine nobenih odmevov in debat. Jezikovno diskusijo tega obdobja pa je zaključil Franc Miklošič leta 1858. s tem, da je njegova «Slavische Bibliothek» opozorila Slovence, naj se nikar ne ukvarjajo z brezplodnim iskanjem splošnoslovanskega knjižnega jezika, pač pa naj rajši pridno zbirajo slovensko narodno blago. Tako e debata o teh problemih popolnoma prestala vse do leta 1863 ko ]0 rponovnoP razgibal in stvarno zaklju&l v «Napreju» — Fran Levstik.

Opombe k I. II. knjigi uredi

V Prijateljevi zapuščini sta ohranjena dva rokopisa «Staroslovencev ». Prvega je pokojni profesor pripravil leta 1920. za svoja univerzitetna predavanja in ga poimenoval «Staroslovenstvo. Kulturno in literarnozgodovinske študije«. Iz njega je objavil leta 1924. in 1926. v ČJKZ kot posebno razpravo poglavje o borbi za slovenski knjižni jezik. Drugi, predelani in dopolnjeni prepis prvotnega teksta z naslovom «Literarna generacija ,Staroslovencev' » in s podnaslovom «Kurz novejše slovenske literarne zgodovine (1848—1868)» pa je nastal po letu 1927. in je bil, kakor vse kaže, namenjen za knjižno izdajo. Mlajša redakcija «Staroslovencev» se v marsičem razlikuje od prve zasnove, dasi se v glavnem oba teksta vsebinsko strinjata. Prijatelj ni v njej posameznih vprašanj samo podrobneje obdelal in natančneje opredelil, ampak je svoj prvotni načrt izpopolnil še z dvema novima poglavjema: z «Uvodom o poznamenovanju dobe in obdobij ®, v katerem je znanstveno utemeljil periodizacijo obeh desetletij od 1848 do 1868 v naši literarni zgodovini, in s kratko idejno in svetovnonazorno oznako «Duševnega obraza generacije ,Staroslovencev'». Toda delo tudi v tej obliki še ne predstavlja zaključene celote, kajti v njem ni poglavja o «Piscih», ki ga je avtor nameraval napisati, kakor priča s svinčnikom zaznamovani program na ovitku. Tako je ta obširni in široko zasnovani tekst prav za prav torso. Pri prirejanju izdaje sem se v vsem opiral na drugi, predelani rokopis. V tem pogledu sem ohranil celo Prijateljev način citiranja časopisov v opombah, dasi ni spričo kratic, ki jih je dokončno uveljavil SBL, danes nič v>eč v navadi. Pri izbiri naslova za obdobje po marčni revoluciji pa do nastopa «mladoslovenske» generacije leta 1868. sem se odločil za krajši naziv «Staroslovenci », namesto da bi si vsvojil enega izmed obeh Prijateljevih. Razen tega sem zaradi preobširnosti razdelil III. poglavje v dva dela, tako da sem ločil slovensko gospodarsko, družabno in kulturno življenje od časopisja tega obdobja, ki tvori sedaj IV. poglavje. Spričo tega sem moral seveda tudi prenumerirati opombe. Glede vsebinske plati so «Staroslo\ienci» v bistvu docela nov prispevek k naši kulturni in literarni zgodovini. Vendar se nekateri odlomki v tem delu krijejo z že objavljenimi Prijateljevimi razpravami. Ker niso tako obsežni sem jih obdržal. Tako se v I. knjigi od drugega odstavka na str. 136 pa do prvega odstavka na str. 144 tekst doslovno strinja z besedilom v razpravi «Predzgodovina ustanovitve ,Slovenske matice'« v RDHV I (1923) od str. 3 do 10. Le tu in tam so v novi redakciji nekateri stavki popravljeni, prav posebno pa so izpopolnjene nekatere opombe. (Glej n. pr. op. 120 in 122.) Isto velja za poglavje «Duševni obraz generacije ,Staroslovencev' » v II. knjigi str. 81 do 91. Pri sestavljanju tega idejnega orisa Bleiweisovega kroga in sodobnikov se je Prijatelj kljub novim vidikom v glavnem prav za prav opiral na misli, ki jih je izpovedal že v razpravi «Duševni profili slovenskih preporoditeljev» leta 1921. v LZ str. 714—729. (V knjižni izdaji «Profilov» iz leta 1935. glej str. 152 do 155.) Tudi uvod v «Borbo za individualnost slovenskega književnega jezika« se v splošnem strinja s prvo objavo te razprave v ČJKZ 1924. Vendar sem ga ponovno ponatisnil zaradi idejne pomembnosti in zaradi sintetično zajetih misli v odstavku na str. 94 do 95, ki je v celoti nov. Prijateljev naslov za to poglavje «Delo ob literarnem jeziku«, ki ga ima v mlajši redakciji «Staroslovencev», nisem sprejel, ker se mi zdi prvotni naslov tehtnejši in značilnejši. VSEBINA 4. poglavje: Slovensko časopisje v obdobju med 1848 in 1858 7 5. poglavje: Duševni obraz generacije «Staroslovencev» . 81 6. poglavje: Borba za individualnost slovenskega knjižnega jezika v letih 1848 do 1857 92 Opombe k I. in II. knjigi 113 Natisnila tiskarna Ve it in drug, družba z o. z. na Viru pri Domžalah (Peter Veit)

STAROSLOVENCI: ODOBJE OKORELEGA KONSERVATIZMA I (1860-1868) uredi

1. Avstrijski politični okvir uredi

Šestdeseta leta so bila za večino evropskih narodov izredno pomembna. Človeški duh, ki je v 30ih letih več ali manj samotno v tihih sobicah ali prijateljskih krožkih težil za romantično-individualnim duševnim iskanjem in užitki, prepuščajoč državno in socialno torišče kabinetni modrosti državnikov; oni duh, ki je snoval v 40ih letih teorije novega državnega in družabnega reda in poskušal v tem svojem demokratskem prizadevanju dejanski nastopiti v prevratu leta 1848., oni duh, ki se je zbiral, poglabljal in pripravljal v absolutističnih 50ih letih, ta človeški duh nastopi ob prelomu petega in šestega desetletja novo pot bolj realno pojmovanega umstvenega, umetnostnega, socialnega in državljanskega udejstvovanja; pot treznega sporazuma med bivšimi državnimi oblastniki in med doraščajočimi narodi, pot počasnega popuščanja od zgoraj in sukcesivnega pridobivanja od spodaj, pot reform. Zlasti za Rusijo in Avstrijo pomenijo šestdeseta leta «dobo velikih reform», s tem razločkom, da je med ruskimi reformami v ospredju v Avstriji že leta 1848. dosežena osvoboditev kmetov iz tlačanstva, a ustava šele na drugem in zato tudi takrat nedoseženem mestu, v Avstriji pa, kjer je ljudstvo že leta 1848. kmetiško odvezo trajno, ustavo pa vsaj začasno izvilo absolutizmu iz rok, izide sedaj iz reform kot prva pridobitev — ustavnost. Zanimivo je, da da posredni povod i ruskim i avstrijskim reformam 60ih let ona Francija Napoleona III., katera v krimski vojni leta 1855. dokaže ruskim mogotcem, da je samodržavni imperializem le kolos na lončenih nogah, in v zgornji Italiji pri Magenti in Solferinu dne 4. in 24. junija 1859 pomaga Italijanom poraziti absolutističnega avstrijskega tlačitelja narodov. Mladi avstrijski vladar, ki se je bil s preklicem ustave zadnji dan leta 1851. zaprl pred svojimi podložnimi narodi v svojo absolutistično stekleno hišico, izdelano po knezu Schwarzenbergu in upravljano po plebejskem parveniju Aleksandru Bachu, se zlasti po krimski vojni, v kateri je bil padel svojemu samodržavnemu kolegu in rešitelju iz leta 1849., carju Nikolaju II., za hrbet, ni počutil posebno varnega v tej zdrobljivi stavbi. Vznemirjalo ga je gibanje Madžarov in Italijanov, o katerem se je vedelo, da z njim ne sočustvuje samo Francija ampak zlasti tudi njen suveren Napoleon I I I . 1 Franc Jožef je poleti 1857 odšel na popotovanje po Ogrskem in izdal potem pismo iz Laxenburga z dne 9. septembra 1857. V tej cesarski poslanici se je zganila prva kretnja nameravanega popuščanja, seveda zaenkrat samo v prid Madžarom. «Moja skrb» •— se je glasilo neko mesto tega pisma — «bo tudi na to obernjena, da se bodo različni narodi odsihmal v svojih narodnih posebnostih ohranjali in se bo na izobraževanje njih jezika spodobno o z i r a l o .A Madžari se niso dali odpraviti z najvišjimi obiski in zgolj z lepimi besedami. Njih plemstvo je na svojem konservativnem krilu, v brošurah barona Eotvosa kazalo odločno voljo, prepustiti enotni državi samo vnanje stvari, vojaštvo, finance in trgovino, sicer pa je za vso državo zahtevalo kar največjo avtonomijo zgodovinsko-političnih narodnih individualnosti, t. j. takih narodov, ki so bili že kdaj prej državno neodvisni. Spomenice podobne vsebine je dunajski vladi pošiljal tudi grof Dessewffy in v njih zahteval obnovo ogrske konstitucije. Bolj na svoj narod kakor na dunajsko vlado se je obračal veliki državnik Madžarov Franc Deak, ga izpodbujal in opominjal k vztrajnosti in pasivni rezistenci.3 Madžarski emigranti v 1 V «Novicah» z dne 1. februarja 1860 poroča neki dopisnik z Dunaja: « . . . občno znana skrivnost je, da tisti premogočni mož v Parizu, francozki cesar namreč, veliki zvonec nosi, da se po njem suče velika politika.» 2 Novice z dne 8. februarja 1860, str. 43. 3 Prim. priročno knjižico Richarda Charmatza: «Oesterreichs innere Geschichte von 1848 bis 1907», I., str. 44.; razen tega informativnega delca se sklicujem večkrat na veliko dokumentarno delo drja. Gustava Kolmerja: «Parlament und Verfassung in Italiji, Parizu in Londonu so seznanjali zapadni svet z dejanji «Bachovih huzarjev» na Ogrskem. Kakor v zgornji Italiji tik pred vojno 1859, tako je začel Dunaj tudi na Ogrskem malce rahljati vezi. Kakor je tam trinogu Radeckemu sledil v generalnem gubernatorstvu milejši nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan, tako je tu za obešateljem generalom Haynauom in upravnim razkosovateljem ter gaziteljem narodnosti na Ogrskem, nadvojvodom Albrehtom, sledil po debaklu pri Solferinu spravljivejši Benedek. A vsi ti polovičarski obliži so prišli prepozno. Absolutizem se ni mogel več držati. Poraz v zgornji Italiji poleti 1859 ni bil Avstriji odkrhnil samo Lombardije, ampak jo je razmajal v temeljih. Da se reši, kar se še rešiti -da, je moral absolutizem stopiti na pot reform. Novemu, že med vojno (21. maja 1859) imenovanemu ministrstvu Rechberg-Goluchowskega je cesar dal navodilo, naj se posveti notranjim zadevam. Z ministrstva začno prihajati druga za drugo naredbe in postave, ukazi in patenti, katerih večina pomeni popuščanje v federalistični smeri. Že tik pred izbruhom vojne je bil izdan novi občinski red, ki je razširjal upravno avtonomijo občine in ustanavljal javnost občinskih sej. Dne 8. avgusta 1859 — ravno štiri tedne po zaključitvi miru v Villi Franchi — izide cesarski ukaz (Leo Thunove iniciative), ki je določal, da se smejo v gimnazijah namesto doslej edino predpisane nemščine uvajati kot učni jeziki razni narodni jeziki. S cesarskim patentom z dne 20. dec. 1859 se izda novi obrtni red, s katerim se odpravljajo cehi in podeljuje obrtim svoboda. Notranji minister Goluchowski je najprej poskrbel za to, da so bili novih reform deležni njegovi Poljaki! Z ukazom z dne 20. dec. 1859 je odredil, naj gališki uradi govore in dopisujejo z ljudstvom v njegovem jeziku.4 Enak ukaz kakor krakovskemu dež. Oesterreichs», ki je izhajalo od 1902. leta dalje na Dunaju, in v slovenščini na drja. Lončarja razpravo «Dr. Janez Bleivveis in njegova doba» v *Bleiweisovem zborniku». 4 Novice z dne 4. januarja 1860, str. 8. namestništvu, je poslal Goluchowski tudi lvovskemu, s tem razločkom, da je ukazoval v vzhodni Galiciji rabiti poleg poljščine tudi ukrajinščino, toda samo v latinici.5 Narodnih reform so bili takoj deležni tudi Madžari; peštanska univerza se je pomadžarila, tudi v sodišča se je uvedla madžarščina.6 Cesarjevega ukaza z dne 8. avgusta 1859 so se v obilni meri poslužili tudi Čehi in Hrvatje ter začeli uvajati v srednje šole materinščino. Na Hrvatskem je bansko mesto zavzel za Coroninijem general Šokčevič in dovolil zopet «čitaonice» in narodne noše.7 Na Hrvatskem službujoči «Bachovi huzarji» so se hiteli učit hrvaščine; naenkrat je pričelo vse uradništvo narodno govoriti.8 Malone v dveh letih so dobili Hrvatje vse gimnazijske učne knjige v materinščini.9 Dne 19. decembra 1860 so naznanile naše «Novice», da je škof Strossmayer ustanovil v Zagrebu Jugoslavensko akademijo z darilom 50.000 gld., z željo, da naj bi bil ta zavod namenjen tudi Slovencem, «kojim bi se tim obezbjedio narodni život i napredak». Kočevar-Žavčanin je «Novicam » poročal o glavnem namenu, ki ga je imel ustanovitelj, ko je utemeljeval v ustanovnem pismu naslov akademije s temile besedami: «Ovim sredotočjem imalo bi biti učeno družtvo ili akademija, u kom bi se imali stiecati i sjediniti svi bolji umovi hrvatski, srbski, slovenski i bugarski, da viečaju, kojim načinom imala bi se najprečje stvoriti jedna narodna knjiga na slovjenskom jugu ».10 «Novice» so v prvih šestdesetih letih pridno pobirale in naznanjale slovenske denarne prispevke za «Jugoslavensko akademijo». V Pragi in Zagrebu so začeli 5 Novice z dne 11. januarja 1860, str. 15. 8 Novice z dne 23. maja 1860, str. 168. — Poleti 1860 je poslalo justično ministrstvo ogrskim sodiščem ukaz, da morajo s pripadniki slednje narodnosti v besedi in pismu občevati v njihovem jeziku. (Novice, 1860, str. 255.) 7 Novice z dne 27. junija in 25. julija 1860, str. 205 in 238. 8 Novice z dne 18. julija 1860, str. 229. 9 Novice z dne 13. marca 1860, str. 91. 1 0 Novice z dne 8. maja 1861, str. 150. izhajati novi politični listi, tam «Čas» in Riegerjev «Narod», tukaj «Pozor», na čigar naročbo so vabili tudi Slovence.11 Povsod se je kar via facti rušil Bachov politični absolutizem, dejstvo, ki je delalo dunajski vladi sive lase. A še hujši je bil finančni bankrot prejšnjega absolutističnega državnega sistema. Italijanska vojna je zapustila v državnih blagajnah 280,624.28« gld. deficita. Absolutistično gospodarstvo se je razgalilo v vsej svoji nagoti, ko so se razvedele vojnodobavne goljufije, ki jih je uganjal skrbnik armade podmaršal baron Eynatten v zvezi z nekimi tržaškimi trgovci. V noči med 7. in 8. marcem 1860 se je ta podmaršal v neki dunajski ječi obesil. Da se spravijo državne finance vsaj za silo v ravnotežje, je cesar že z ukazom z dne 21. decembra 1859 ustanovil «komisijo za poplačanje državnega dolga» (Staatsschuldenkommission). A skoraj nato je izprevidela dunajska vlada s cesarjem vred, da je taka komisija premajhen obliž, da bi pokrila neizmerne rane, ki so zevale preko vse države. Odločila se je, da stari pomnoži še z nekaterimi osebami, ki pa si jih je hofel poprej cesar dobro ogledati, preden jih pripusti v to naj^išjj^jjrporacijo. Cesarski patent z dne L marca 1860 je sklicevat «pomnoženi državni svet», čigar pomnožitev je obstajala v pritegnitvi nekaterih nadvojvod, višjih duhovskih, vojaških in civilnih dostojanstvenikov. K tem se je nameravalo pritegniti še 38 poslancev, ki naj bi jih bil izbral cesar iz večjega števila po starih stanovskih deželnih zborih predlaganih kandidatov. Da se s tem ne zavleče otvoritev «pomnoženega državnega sveta», je cesar končno vse svetnike po svoji volji poklical v to korporacijo, kateri je naročil, naj odloča o izboljšanju državnih financ in pretresa predloge in želje državnih namestništev; prepovedal pa ji je, da bi sama sprožila in sklenila kakršno koli novo postavo. Ti z vso opreznostjo prerešetani državni svetniki so se sešli dne 31. maja 1860 in so zborovali do 28. septembra istega leta. 1 1 Novice z dne 19. septembra 1860, oglasnik št. 27. Obravnave pomnoženega državnega svfeta so se proglasile za tajne. Poročati je smela o debatah izvirno samo uradna «Dunajčanka» v skrbno redigiranem Arnethovem tekstu. Cesar je otvoril zborovanje z govorom, v katerem je izražal vso bojazen pred tem, da bi razrahljal vezi, s katerimi je njegova prejšnja vlada držala narode v pesti. Polagal je svetnikom na srce: «V tem nikoli ne zabite, da vse dežele cesarstva ima ediniti ena vez, in da vsaka poskušnja, kakor koli zrahljati to vez, pelje le v pogubo celoto in posamnih delov.»12 Kakor bi bila vlada s cesarjem vred kaj rada videla, da bi se razpravljalo v zboru zgolj o uravnovešenju in ozdravitvi državnih financ, je morala vendar poslušati in gledati, kako so se posamezni udeleženci dotikali globljih ran, ki jih je vsekal državni absolutizem. Erdeljski Saksonec, Maager, je dne 10. septembra 1860 zadel ob konkordat in zahteval popolno enakopravnost vseh krščanskih veroizpovedi. Štirinajst dni pozneje je isti poslanec govoril za uvedbo ustave, ki naj «zgodovinsko-upravičenim narodom » da pravico, voliti zastopnike v en centralni parlament. Kakor je razodel pozneje (19. jan. 1870) v avstrijskem parlamentu Poljak Grocholski, je večina tega «pomnoženega državnega sveta» odkrito priznala, da se dajo «samo z uvedbo resnično ustavnih razmer in z uzadovolitvijo želj narodov odpreti sveže življenjske moči in pomožni vrelci blagostanja». Dne 24. septembra 1860 se je vršila važna seja. Oglasili so se najprej nekateri za osvoboditev časnikarstva iz okov cenzure. Potem se je pričela zgodovinska debata o spremembi vladnega sistema. Večina nemškega plemstva in liberalnega meščanstva z drjem. Heinom na čelu je bila proti principu ljudskega zastopništva «po modernem kroju in francoskih načelih». Izjemo pa je tvoril med aristokratskimi in meščanskimi nemškimi liberalci grof Anton A. Auersperg, edini kranjski zastopnik, ki se je izrekel za voljene poslance. Nemškim absolutističnim 1 2 Novice z dne 6. junija 1860, str. 183. centralistom so se postavili nasproti ustavni federalisti vseh drugih narodnosti pod vodstvom ogrskega grofa Szechenyja in češkega fevdalca grofa Clam-Martinica, od katerega je izviralo njih geslo, da se naj da več politične moči «historično - političnim individualnostim dežel». Oger Mocsony je obžaloval, da ni v svetu zastopnikov nekaterih slovanskih narodov. Hrvatski svčtnik grof Vranicam je govoril za vzpostavitev hrvatskih pravic in priklopitev Dalmacije k troedini kraljevini. Drugi hrvatski zastopnik škof Strossmayer je govoril pogumne besede: «Enake dolžnosti, enaka bremena, enake pravice. Avstrija ima evropsko misijo in mora biti v svojem enotnem ustroju tako urejena, da najde v nji vsak narod, vsak rod dejansko poroštvo svoje narodnosti, svojih narodoslovnih naprav. »13 Pri končnem glasovanju je prodrl predlog federalistov s 34 glasovi proti 16, ki so bili oddani za predlog centralistov. Tik pred zaključkom zasedanja je pomnoženi državni svet z večino glasov pritrdil še ugotovitvi Clam-Martinica, «da zanemarjenje deželnih jezikov v šoli in v drugih zadevah javnega življenja izbuja veliko nevoljo».14 Po zaključitvi pomnoženega državnega sveta — ko se je že vedelo, da ustava mora priti — so avstrijski narodi tri tedne z napetostjo pričakovali, za kakšno obliko ustave se bo odločila vlada. Toliko je prišlo v časopise, da se ne bo ravnala niti popolnoma po predlogu federalistične večine, pa tudi ne docela po željah centralistične manjšine. «Govoric je na cente,» je pisal naš dr. Bleivveis.15 Dne 18. oktobra je razglasila uradna «Dunajčanka», da se ne sme javno razpravljati o cesarjevem manifestu, ki skoraj izide. Končno je isti uradni list objavil dne 21. oktobra tako zvano «oktobrsko diplomo» z dne 20. okt. 1860. S to važno listino, s katero se je delila zakonodajalna pravica med cesarjem in deželnimi zbori ter deloma državnim zborom, je bil v Avstriji definitivno odpravljen 1 3 Kolmer, o. c. I., str. 34. 1 4 Novice z dne 3. oktobra 1860, str. 322. 1 8 Novice z dne 17. oktobra 1860, str. 339. absolutizem ter neomejeni birokratizem in z njo se je vsaj začasno odpravljal tudi nemški centralizem. Samo o tistih predmetih zakonodaje, ki so vsem deželam skupni, naj bi razpravljal osrednji državni zbor in sicer v vprašanjih zakonodaje zgolj s posvetovalnim glasom, v vprašanjih davkov in rekrutov pa z odločujočim glasom; vsi drugi predmeti pa so se prepuščali deželnim zborom. S tem da je bila teža sodelovanja državljanov pri vodstvu države prenesena v deželne zbore, se je ugodilo federalistom, okoliščina, zaradi katere je veljala oktobrska diploma za magno charto avstrijskega federalizma še dolgo potem, ko že ni bil več v veljavi. Nemci niso nasprotovali tej listini samo zato, ker je odpravljala njihov centralizem, ampak tudi zato, ker je pridržala stanovsko sestavljene, ne pa svobodno voljene deželne zbore. V poslednjem pogledu je bilo nekoliko skaljeno veselje nad oktobrsko ustavo tudi tistim Slovanom, ki so bili brez fevdalnega plemstva. Popolnoma zadovoljni so bili le Čehi in Poljaki, katerih politiko je vodila aristokracija, medtem ko so bili Madžari slej ko prej na stališču svoje docela avtonomne stare konstitucije in odklanjali centralni avstrijski državni zbor. Madžari so odvrnili od Dunaja tudi Srbe v Vojvodini, v pokrajini, kateri ni dal cesar zahtevane avtonomije, ampak jo je v decembru 1860 združil z Ogrsko; Madžari so od centralnega parlamenta odvrnili Hrvate, ki so se sicer leta 1861. odpovedali Pešti, a so končno razočarani zaradi nehvaležnosti prejšnjega absolutističnega Dunaja glede na njihove žrtve v revoluciji leta 1849. obrnili hrbet dunajski vladi, ki se je obotavljala Italijanom na ljubo združiti Dalmacijo s Hrvatsko in Slavonijo. Genialni Deak je končno priklenil južnoogrske Srbe k Pešti s tem, da jim je obljubil zaščito, in Hrvate s tem, da jim je ponudil sloviti «beli list», kamor naj zapišejo svoje zahteve. S tem so se Hrvatje in Srbi udinjali v službo madžarske državne ideje. Izjemo je tvoril Ante Starčevic, ki ni hotel ničesar slišati niti o Pešti niti o Dunaju.16 1 6 Prim. dr. Lončar, o. c., str. 178. Ako bi bila obveljala oktobrska diploma, bi bilo najbrž prej ali slej prišlo do tega, da bi si bili v Avstriji po možnosti pravično razdelili vsak svoje območje Slovani, Nemci in Madžari. A Habsburžani se takrat še niso omejevali samo na Avstrijo, marveč so hoteli, da iz svoje države, ki je takrat še spadala k «nemški zvezi», obdrže vodilno vlogo nad vsemi državami te zveze. Cesar Franc Jožef je v septembru 1862 rekel predsedniku nekega kongresa juristov, ki je zboroval prav takrat na Dunaju: «Jaz sem predvsem Avstrijec, toda odločno nemški in želim najtesnejšo zvezo med Avstrijo in Nemčijo.»17 Te zunanjepolitične pretenzije vladarske hiše so bile tudi vzrok, da krona ni dopustila, da bi se Avstrija omejila samo na svoje ozemlje in uredila po narodnostih kot raznorodna država, ker bi s tem prenehala biti pretežno nemška. To je bil tudi končni vzrok, da Goluchowski ni mogel izvesti svoje oktobrske diplome, ampak je moral že 15. decembra 1860 narediti prostor nemškemu centralistu in liberalcu Schmerlingu. Schmerling jc postavil Avstrijo na trajna konstitucionalha tla m si je zategadelj pridobil ime «očeta avstrijske ustave». Izdal je dne 26. februarja 1861 takozvani «februarski patent», s katerim je bila odpravljena federalistična oktobrska diploma in kodificiran nemškoliberalni centralizem, ideja Avstrije kot nemške države. Na mesto pomnoženega državnega sveta je oživotvoril «državni svet» (Staatsrat), čigar člane je imenoval cesar, a poslance volili deleini zbori, in državni zbor (Rsichssat). Poslednji se je delil v gosposko in poslansko zbornico. Državni zbor je imel tvoriti zastopstvo celokupne države. Za zastopnike cislitvanskih kraljestev in dežel se je obenem uvajal tako zvani «ožji državni zbor». Februarski patent je ustavo zasidral mnogo globlje kakor oktobrska diploma, ker je bil temu patentu pridejan tudi zakon o državnem zastopstvu obenem z deželnimi redi za vse dežele tostranske polovice, medtem ko je Goluchovvski 1T Glej Kolmer, o. c. L, str. 88. izdal šele po izidu oktobrske diplome par deželnih statutov, namreč za Štajersko, Koroško, Tirolsko in Solnograško. Tako deželnozborski volilni red kakor tudi poslovnik sta bila sedaj enostavno oktroirana, kar je vzbudilo proteste deželnih zborov. Februarski patent je utesnjeval kompetenco deželnih zborov in polagal težišče državne uprave v osrednji parlament, zato je postal nekak paladij nemškega centralizma. Poglabljal pa je ustavnost iv tem pogledu, da je v vprašanju iniciative pri zakonodaji navidezno postavljal državni zbor pred krono. Državni zbor ni imel namreč "v zakonodaji več zgolj posvetovalne, marveč odločilno pravico. V resnici pa je nad to navidezno ustavnostjo lahko zmagala krona, kadar je hotela, na podlagi tako zvanega «zasilnega» § 13, po katerem je vlada lahko absolutistično"vladala in izdajala zakone in naredbe. Za podlago zakona o deželnih zborih je služila sicer vobče še oktobrska diploma, zaradi tega je izgledalo, kakor da ima Schmerlingova ustava še nekaj federalističnega na sebi. Grof Borkowski je dne 24. aprila 1861 dobro označil Schmerlinga z besedami, v katerih je izrekel mnenje, da daje Schmerling «centralizmu moč, federalizmu pa videz in obliko». Schmerlingovi deželni., zfeori so se od prejšnjih ločili v toliko, da njih zastopstvo ni bilo sestavljeno več stanovsko, ampak interesno; vanje je volilo veleposestvo direktno, ostalo volilstvo pa po volilnih možeh. Poslance v državni zbor so pošiljali deželni zbori, tako da se je pri volitvah v državni zbor «lahko vršilo dvakratno poseganje v korist Nemcev. Z zoprno rafiniranostjo se je razpredeljeval plenum vsakega deželnega zbora v najsamovoljnejše skupine, ki so imele potem voliti v državni zbor», pravi nemškoliberalni zgodovinar Charmatz.18 Vrhtega se je na umeten način vzdrževal videz Avstrije kot nemške države s pomočjo Nemcem ugodnega prikrojevanja volilnih okrajev (Schmerlingova «volilna geometrija»). «Umetna obmejitev mešanojezičnih volilnih okrajev je 1 8 Charmatz, o. c. I.t str. 50. imela nemškemu življu varovati večino», piše nemškonacionalni Kolmer.19 Vsa premoč se je v enem kakor drugem zastopstvu polagala v roke nemškocentralističnemu veleposestvu ter obrtnotrgovskemu kapitalu, okoliščina, ki je še v poznejših letih usodno ovirala vsak razvoj Avstrije v bolj demokratskem smislu in tudi naprednejšim Nemcem včasih delala preglavice. Dne 29. aprila 1861 se je sešel v nanagloma zgrajeni baraki, v «lesenjači ob škotskih vratih», v tako zvanem «Schmerlingovem teatru» prvi avstrijski voljeni državni zbor. Ker ni bilo beneških, hrvatskih in ogrskih poslancev (erdeljski so prišli pozneje), se je korporacija razglasila za «ožji državni zbor». Kakor je bila vsa Schmerlingova konstitucija precej navidezna, tako tudi njegov parlament ni imel vseh atributov stroge ustavnosti. Ako bi zbor ne bil pariral, so imeli ministri v svojih portfeljih vedno pripravljen «zasilni» § 13. Tudi odgovornost ministrov ni J)i.!a razglašena. Na vse tozadevne zahteve Schmerling ni hotel izdati takega zakona, končno se je le toliko omečil, da je dne l . m a j a 1862 prečital neko cesarjevo poslanico, v kateri se je to načelo priznalo. Prav tako so si poslanci šele v maju 1861 izvojevali svot)Qdo„. govora in imuniteto. Kljub temu je ta «ožji državni zbor» Te životaril. Razdor med umetno pomnoženo večino, to je «ustavoverno» nemškoliberalno levico, ki se je opirala samo na februarski centralistični patent, in pa med slovansko- nemškoklerikalno desnico, sklicujočo se na federalistično oktobrsko diplomo, ga je razdiral. V juniju 1861 je prišlo do prvega večjega spopada med obema sestavinama. Čehi in Poljaki so provizorično zapustili zbornico. V maju 1862 se je ob proračunski debati ta razdor tako povečal, da so Čehi 25. junija 1863 za dobo 15 let zapustili dunajski parlament.20 Schmerlingov 1 9 Kolmer, o. c. I., str. 64. 2 0 Ob obletnici februarske ustave — Nemci so vsako obletnico februarske ustave slovesno obhajali — je vsa Češka demonstrirala proti Schmerlingovemu sistemu z lepaki: «Rojaki! Na noben 2 17 državni zbor se je izpremenil v tako zvani «Rumpfparlament ». Edina dobrota Schmerlingovega navideznega konstitucionalizma, ki je prišla v prid tudi nenemškim avstrijskim narodom, je bila avtonomija pbčin. Veselje nad to koncesijo pa je grenila okoliščina, da je policija dolgo časa skušala onemogočiti shode občinskih volilcev. Ko jih je končno morala dopustiti, jih je hotela napraviti nenevarne tako, da je dovoljevala udeležbo pri takih shodih samo občinskim volilcem in prepovedala vsako politično debato. V približno tako skromni obliki kakor shodi so bila dopuščena tudi društva, omejena samo na kulturo. Do kakšnega shodnega in društvenega zakona pod Schmerlingom ni prišlo. V oktobru 1862 je bil v tem pogledu storjen ponižen začetek z izdajo zakona o varstvu osebne svobode in hišnega prava. Najbolj neliberalno je vladal Schmerlingov liberalizem glede na svobodo tiska. Strah pred tiskano besedo je bil skoraj isti kakor v dobi Bachovega absolutizma. Schmerling je ostro nadzoroval že izhajajoče liste in je gmotno otežkočeval in z zakoni oviral ustanavljanje novih listov, zlasti v provincah, kjer so skušale narodnosti ob začetku ustavne dobe ustanavljati nove organe. Niso strogo cenzurirali samo časnikov, ampak so tudi časnikarje šikanirali, zapletali v tiskovne pravde, kaznovali z globami in zapori. Obe zbornici sta se trudili, da bi se z vlado pogodili za nov tiskovni zakon. Končno sta se dne 22. oktobra 1862 zedinili med seboj in z vlado za nov tiskovni zakon. A ostalo je pri starem. — Vse svobodnejše zahteve je Schmerling zavračal z njemu lastno mrzlo ironijo in cinično opombo, da vlada, ki ima ves aparat ukorov in konfiskacij v rokah, «lahko čaka». (Schmerlingov prosluli izrek: «Wir können warten! ») Šele v januarju 1863 je izšel novi tiskovni zakon, za katerega se pa vlada sama ni veliko zmenila. «Die alten Pressverfolgungen nahmen unter dem neuen Pressgesetze ihren unbehinderten Fortnačin ne slavite za nas pogubnega 26. februarja. Kdor to stori, je izdajalec domovine! Nedejme se!» gang,» piše Kolmer.21 Posebno je liste davilo tako zvano «objektivno postopanje», po katerem niso kazni grozile samo uredniku, izdajatelju in piscu, ampak zlasti časniku samemu. Svobodna beseda je bila torej pod liberalnim «očetom avstrijske ustave» — prazna pena, puhlica. Dosledno ni mogel Schmerling uveljaviti svojega liberalizma na nobenem področju, najmanj pa glede na pravice, ki jih je takrat še uživala katoliška hierarhija. Konkordat je slej ko prej določal smer vsemu javnemu življenju, zlasti pa šoli. Dne 6. junija 1861 so izročili avstrijski škofje cesarju adreso, v kateri so se vladarju zahvaljevali za upoštevanje cerkvenih dostojanstvenikov pri vpoklicih v gosposko zbornico in svarili vlado pred cerkvenopolitičnimi reformami, za katere so se oglašali klici iz vladajoče nemškoliberalne stranke. Nekateri teh klicev so zašli tudi v parlament. Dunajski poslanec dr. Miihlfeld, sam vnet katolik in obiskovalec cerkva,22 sicer pa nekak katoliški liberalec, je izdelal v 71 paragrafih «verski edikt», v katerem je pripravljal ločitev cerkve od države. Poseben odsek je v državnem zboru dne 28. februarja 1862 priporočal sprejem tega edikta; a predlog ni prišel nikdar niti v razpravo. Prav ista usoda je doletela Tintijev dne 30. maja 1862 stavljeni predlog glede odprave konkordata. Schmerling je poskušal mirno v Rimu pri papežu doseči olajšavo mešanih zakonov med osebami različnih konfesij in prestopa iz ene veroizpovedi v drugo. Z vsemi temi poskusi nemški liberalci niso dosegli drugega, kakor da so razdražili prebivalstvo. Škofje vseh avstrijskih katoliških narodov so organizirali krepko katoliško-politično gibanje z ostjo proti parlamentu in ustavi ter prepovedali vernikom udeležbo pri proslavah ustave. V juniju 1862 je pisal naš Slomšek v pastirskem pismu pred svojim odhodom v Rim, da bo tam molil, da sv. Duh prešine poslance, da ne bodo kovali postav zoper sv. Cerkev. «Zakaj bati se je zares, da 2 1 Kolmer, o. c. L, str. 119. 2 2 Charmatz, o. c. I., str. 60. 2* 19 je sv. Duh poslance zapustil in se jih polastil hudobni duh, ki prihaja iz pekla.»23 Tudi glede šolstva ni mogel Schmerling izvesti nikakih korenitih reform v smislu svojega liberalizma. Uspostaviti ni mogel niti naučnega ministrstva, ki je v dobi absolutizma bilo pod vodstvom Lewa Thuna in ki ga je bil Goluchowski ob svojem nastopu odpravil ter nadomestil z «učnim svetom». Ta «učni svet» je tudi Schmerling ob svojem nastopu dne 4. februarja 1861 potrdil kot posvetovalni organ vlade v šolskih zadevah pod provizornim vodstvom konservativca Helferta, ki je deloval v smislu dvora docela v duhu konkordata. Nekaj modernejšega duha je skušal Schmerling zanesti v to korporacijo tako, da je izročil izdelavo statuta za to nadomestilo naučnega ministrstva učenjakom Arndtu, Bonitzu, Eitelbergerju, Brückeju, Miklošiču in Schrötterju. Zelo oprezno je nastopal Schmerling tudi proti pravicam jezuitov, ki so od 3. marca 1855 sem smeli po vsej državi ustanavljati svoje javne in popolnoma avtonomne gimnazije, medtem ko to nikomur drugemu ni bilo dovoljeno. Ko je Schmerling ob priliki dal vedeti, da bo zahteval tudi od jezuitskih profesorjev državno učno usposobljenost, se je temu uprl predstojnik avstrijske province tega reda, p. Patiss, češ: «Državni usposobljenostni izpit se protivi redovni disciplini. Od Boga poklicani učitelji si ne morejo dati potrditi svoje učne usposobljenosti od nekatolikov in Judov.» V začetku 60ih let je v Avstriji na 41 jezuitskih šolah delovalo 431 učiteljskih moči, od katerih je imelo državni izpit samo 89. Ko so jezuiti uvideli, da Schmerling vztraja pri svoji zahtevi, so se polagoma uklonili in v nekaj letih preskrbeli svojim učnim močem državno usposobljenost. Kljub temu, da je postopal Schmerling v nekaterih točkah svojega programa zelo oprezno in cincavo z namenom, da tem temeljiteje uveljavi druge točke, to se pravi, da je ublaževal svoj liberalizem z namenom, da 2 3 Kolmer, o. c. I., str. 121. izsili nemški centralizem, se je že kmalu videlo, da on in njegov sistem ne bosta dala tako raznorodni državi enotnega, trdnega temelja. Taka podlaga bi se lahko dosegla samo s sporazumom, ki se je bil že enkrat (v Kromerižu) dosegel. A zoper tako rešitev ustavnih vprašanj je bila v prvi vrsti krona iz strahu, da ne bi dala iz rok kaj od svojih prerogativ. Sporazumu med avstr. narodi ni dal priti do duška — oktroa! Ta avstrijska državna modrost je ustvarjala od časa do časa celo med Nemci, malone trajno pa med Slovani, ono razpoloženje, ki se je n. pr. po solferinskem porazu javno izražalo in zašlo celo v naše skromne «Novice» v naslednjem «dopisu z Dunaja »: «Unajna nesreča, pravijo [Dunajčanje], nam je znotranjo srečo pridobila. Kako to? po končani vojski so se vladarstvene moči k notranjim deržavnim zadevam obernile napraviti dobro notranjo vez zoper unanjo silo.»24 Kakor v caristični Rusiji tako se je vzgajal tudi tu tak državni patriotizem, da so avstrijski nezadovoljeni državljani celo pozdravljali notranje težkoče in vnanje zapletke kot svoje zaveznike zoper odkriti absolutizem krone (Nemci) ali zoper prikriti absolutizem nemškocentralističnega liberalizma (Slovani). Ena izmed notranjih težkoč, ki je napravljala Schmerlingu obilo skrbi, je izhajala iz skrajno neugodnih državnih financ. Nesrečna italijanska vojna je tičala Avstriji v kosteh. Konec oktobra 1863 je imela država nad dve in pol milijardi goldinarjev dolga, od katerega je morala plačevati na leto 113 milijonov goldinarjev obresti; vrhu tega je dolgovala država še 522 milijonov goldinarjev na zemljiški razdolžitvi. Državni proračun je izkazoval večni deficit; zategadelj je vladna nemškoliberalna stranka pri vsaki proračunski debati zahtevala črtanje različnih postavk proračuna, kar je povzročalo vedno večji prepad med vlado in podpirajočo jo stranko. Še večje notranje težkoče so vladi delali federalisti. Čehi so nadaljevali z abstinenco in pošiljali ob otvoritvi 2 4 Novice z dne 11. januarja 1860, str. 13. vsake nove državnozborske sesije namesto svojih poslancev v dunajski parlament svoje državnopravne proteste, v katerih so državnemu zboru odrekali pravni značaj glede na njegovo nepopolnost in utemeljevali svojo odsotnost s tem, da so se sklicevali na svoje državnopravno stališče in avtonomijo češkega kraljestva. Tudi 85 ogrskih, 9 hrvatskih in 20 beneških poslancev ni nikoli prestopilo praga Schmerlingove lesenjače ob škotskih vratih. Ogrski deželni zbor, ki je bil spomladi 1861 sklican in ki se je na Deakov predlog soglasno izrekel za samostojno Ogrsko, zvezano z Avstrijo zgolj v okviru personalne unije, je kategorično odrekel volitve v centralni parlament, zaradi česar je bil razpuščen ves čas Schmerlingove vlade. Z Ogri je nekako simpatizirala celo ena frakcija ustavoverne stranke, namreč skrajna levica tako zvanih «nemških avtonomistov», medtem ko so Poljaki in Slovenci v zvezi z nemškimi konservativci v parlamentu samem teoretično branili federalizem in praktično zavirali vladni voz, da ni šel zlasti preko konkordata. S poslednjo stranko so simpatizirali tudi odsotni Čehi pod vodstvom dr j a. Riegerja, ki se je glede na moč plemstva pri Nemcih in Madžarih dal voditi češkim fevdalcem. Glede na to, da je ta stranka federalistov predvsem poudarjala zaščito konkordata, se je radikalno, svobodomiselno in demokratično krilo Čehov pod vodstvom Sladkovskega oddaljevalo od drja. Riegerja in oblikovalo stranko Mladočehov. K temu in še drugim notranjim težkočam so grozili pridružiti se še vnanji zapletljaji. Rivaliteta habsburške Avstrije z hohenzollersko Prusijo pri vodstvu nemške zveze je vedno bolj pretila s končnim oboroženim spopadom med obema državama. V tem pogledu je krona vendarle skoro izprevidela, da s poskušanim navideznim nemškim značajem Avstrije nič ne pridobi na dejanjski moči pri tej preteči razrešitvi. Dvor je prišel do prepričanja, da se je treba za ta slučaj najprej sporazumeti z lastnimi narodi, predvsem z Madžari. Vrhu tega je izgubljal veleavstrijski nemški centralizem simpatije pri katoliški kamarili zaradi svojih — čeprav dokaj opreznih — kulturnobojnih tendenc. Na cesarja je najmočneje vplival madžarski grof Moritz Esterhazy — izza leta 1861 minister brez portfelja — zastopnik onih konservativcev, ki so na Ogrskem še edini vzdrževali neke stike z Avstrijo. Esterhazy je pregovoril cesarja, da je v juniju 1865 obiskal Ogrsko. Napredni voditelj ogrskih avtonomistov Deak je spoznal pomen tega velikega trenutka. Da ne bi dal uspeha sporazuma med krono in Ogrsko v roke ogrskim konservativcem, je prvič pripoznal nekatere zadeve med obema polovicama države za skupne in v ta namen predlagal ustanovitev delegacij. Za Schmerlingovim hrbtom je bil imenovan za ogrskega dvornega kanclerja baron Majlath. Dne 27. julija 1865 je bil državni zbor zaključen, tri dni pozneje je bil odslovljen Schmerling in njegov kabinet. Krona je zopet enkrat delno kolebnila v nasprotno smer, se začasno odpovedala nemškoliberalnemu centralizmu in se vsaj toliko nagnila k federalizmu in katoliškemu konservatizmu, da je poverila na Esterhazvjev nasvet sestavo kabineta dne 27. julija 1865 Esterhazyjevemu protežeju grofu Rikardu Belcrediju, ki je ostal na krmilu do 7. februarja 1867, torej malo dalje kot poldrugo leto. Federalisti vseh dežel so z zaupanjem uprli svoje poglede v Belcredija, ki pa je imel oči uprte najprej samo na Ogrsko. Prvo njegovo dejanje je bilo, da je dne 1. septembra 1865 združil Erdeljsko z Ogrsko. Drugo pa to, da je z manifestom z dne 18. septembra 1865 na dan 23. novembra 1865 sklical deželne zbore s precej federalistično noto in cesarjevim zatrdilom: «Frei ist die Bahn!» Takrat pa se je Belcredi nanagloma odločil in je s patentom z dne 20. septembra 1&65 sistiral ustavo, utemeljujoč ta svoj korak z razlogom, da je centralni parlament tako samo fikcija, ker je bil vedno zgolj torzo. Kljub temu so zborovali deželni zbori, češki s češko federalistično večino, ki se je (podobno kakor večina gališkega, istrskega in bukovinskega deželnega zbora) zahvalila cesarju za septembrski patent, medtem ko so nemški deželni zbori zoper njega protestirali. 14. dec. 1865 je cesar sam po dolgem času otvoril zopet ogrski deželni zbor, ne zametujoč več ustave iz leta 1848., ampak je zahteval samo, da se ta revidira v smislu oktobrske diplome. Na Deakov predlog se je dne 1. marca 1866 sestavila komisija, ki naj bi izdelala avstroogrsko nagodbo. Z nekaterimi drugimi svojimi dejanji je Belcredi nekako kazal, da se hoče približati tudi ostalim federalistom. Izposloval je od cesarja slovesno obljubo, da se bo ta dal kronati za češkega kralja, predložil je cesarju v podpis po Schmerlingu pripravljeni, a spomladi 1864 sistirani zakon, da se mora na Češkem češka mladina učiti nemškega in nemška češkega jezika. Dalje je Belcredi časnikom odvzel Schmerlingove verige in amnestiral celo vrsto zlasti slovanskih žurnalistov, ki so bili zaprti. Že dne 30. julija 1865 je vrhu tega pisal deželnim predsednikom jezikovno mešanih in nenemških krono vin o razširitvi deželne avtonomije, o jezikovni enakopravnosti in o tem, da naj se dežele pri nastavljanju uradnikov ozirajo prav posebno na znanje narodnih jezikov. Renitentne uradnike iz Bachovih časov, zakrknjene nemške zagrizence, je celo kaznoval.25 Belcredi je pripravljal federalizem v smislu zgodovinskih narodnih individualnosti, na podlagi tako zvane Belcredijeve «pentarhije», po kateri bi bile dobile svoje ožje državne zbore Avstrija, Ogrska, Češka, Galicija in Hrvatska s Slavonijo.26 Izvedbo teh načrtov je preprečila avstrijsko-pruska vojna, v katero je posegla tudi Italija zaradi Benečije. Ta spopad se je pripravljal že dolgo časa zaradi rivalitete Avstrije in Prusije pri predsedstvu v nemški zvezi. Že po nesrečni italijanski vojni leta 1859. je Avstrija sklenila sramotni mir, s katerim je odstopila Italiji Lombardijo z izrecnim zatrdilom, da se je to moralo zgoditi zato, ker se je zaman zanašala na prusko pomoč. Eisenaški program nemških zvezarjev z dne 17. julija 1859 je izročal 2 5 Kolmer, o. c. I., str. 205. 2 6 Lončar, 1. c., str. 182. vodstvo Prusiji. V septembru 1862 je bil imenovan za pruskega premierja Bismarck, čigar oči sta zlasti privlačili danski provinci Schleswig in Holstein zaradi svojega obilnega nemškega prebivalstva. Ko je dne 25. novembra 1863 umrl danski kralj Friderik VI., je pruski «Nationalverein » zahteval, da si ti dve provinci pridobi Prusija. Takoj se je oglasil avstrijski zunanji minister Rechberg, da mora tudi Avstrija sodelovati pri tej pridobitvi. Bismarck je Avstriji sicer svetoval, naj svoje težišče preloži v Budimpešto, vendar je dovolil, da se je donavska monarhija udeležila prusko-danske vojne leta 1864. Po končani vojni je gasteinska pogodba z dne 14. avgusta 1865 določila, da naj upravlja Schleswig Prusija, Holstein pa Avstrija.Rivaliteta med obema vladarskima hišama se s to novo pridobljeno posestjo ni zmanjšala, ampak še povečala; katoliška dvorna kamarila na Dunaju je hujskala zoper širokopotezno Bismarkkovo željo po moči v korist protestantske Prusije. Končno je moralo med obema rivalinjama odločiti orožje. Ob strani Prusije je takoj prijela za meč Italija z namenom, da o-d Avstrije odtrga svojo Benečijo, kakor je bila 1859 od nje odtrgala Lombardijo. Kljub temu, da so bili Italijani pri Custozzi in pri Visu tepeni, je bila Avstrija končno premagana v znameniti bitki pri Kraljevem gradcu dne 3. julija 1866. V praškem miru dne 23. avgusta 1866 se je morala Avstrija odpovedati Benetkam in vodstvu v nemški zvezi. Takoj po velikanskem avstrijskem porazu pri Kraljevem gradcu so se v Avstriji zaslišali klici po obnovitvi ustave. Posamezne politične skupine so pričele prirejati posvetovanja, kako urediti Avstrijo po vojni. Avgusta 1866 se je vršila najprej konferenca federalistov pod vodstvom Riegerja, Strossmayerja in Goluchowskega. Čehi so uveljavljali isto težnjo kakor Madžari: popolno samostojnost. Ostali so hoteli doseči vsaj one predpravice, ki jih je že sam Belcredi obetal historično-političnim individualnostim. Do enotnih sklepov konferenca federalistov ni prišla, zaradi tega je Belcredi z zaničljivo gesto odklonil upoštevanje njenih želj, češ da stranka sama ne ve, kaj hoče. Odslej so tudi Čehi začeli napadati Belcredija. Zmernejši nemško-avstrijski politiki so kazali na nemške avtonomiste, ker so mislili, da oni najlaže razvozljajo avstrijski vozel. V septembru 1866 so se sestali voditelji te stranke v Ausseeju. Na tem shodu nemških avtonomistov se je spočela ideja, da naj se načrti federalistov preprečijo tako, da se oživotvori dualizem z delegacijami za skupne zadeve z izrecnim utemeljevanjem, da se tako zagotovi premoč Nemcev v tej in premoč Madžarov nad Slovani v drugi polovici monarhije.27 Mesec pozneje so se na Dunaju sestali tudi nemki centralisti; ti pa so seveda odklonili vsako popuščanje tudi v korist Madžarov. Ko tako Belcredi ni vedel ne kod ne kam, je za njegovim hrbtom že delal za avstrijske Slovane tako usodni Beust, bivši saksonski državnik, po veri protestant. Francu Jožefu ga je bil priporočil njegov prijatelj saksonski kralj kot hudega Bismarckovega nasprotnika, ki bi utegnil Habsburžanom dobro služiti pri nameravani revanži s Hohenzollerci. Dne 30. oktobra 1866 je postal Ferdinand von Beust avstrijski zunanji minister v Belcredijevem kabinetu, a mešati se je začel takoj tudi v notranje zadeve. Po njegovem navodilu je začel cesar iskati stikov ne samo z Deakom, ampak celo z voditeljem madžarskih separatistov Julijem Andrassyjem, možem, ki ga je bil dal isti cesar, ki se je začel zdaj z njim pogajati, leta 1849. in effigie — obesiti. Ko so se pogajanja prvokrat pretila razbiti, je posegla v nje v prid interesantnega ogrskega grofa cesarica Elizabeta. Ko je grozila v decembru 1866 ista nevarnost drugič, se je začel Beust voziti v Budimpešto. Končno se je dne 9. januarja 1867 na Dunaju sešla konferenca, ki je na podlagi elaborata dne 1. marca 1866 na predlog Deaka sestavljene komisije dognala razkol po Habsburžanih tako trdovratno varovane enote države — v dve polovici. Pripravljal se je zloglasni dualizem. 2 7 Kolmer, o. c. I., str. 252. Belcredi, zvest obljubi, obseženi v septembrskem patentu, je hotel v tako važni stvari, kakor je bil dualizem, vprašati za svet zakonite zastopnike dežel in sklicati na dan 11. februarja 1867 deželne zbore, da volijo poslance v «izredni» državni zbor, v katerem naj bi se razpravljalo o nagodbi z Ogrsko. Toda dne 2. januarja 1867 razpisane deželnozborske volitve so dale češkemu, moravskemu in kranjskemu deželnemu zboru slovansko federalistično večino. Zato so bili Nemci zoper Belcredijev nameravani «izredni» državni zbor, v katerega je imelo priti 108 federalistov in samo 95 ustavakov. Nemcem je pritegnil Beust in Beustu (baje s solznimi očmi) cesar, ki je dne 7. februarja 1867 odpustil Belcredija in dal vso moč v roke Beustu. Sklicanje deželnih zborov pa je preložil na 18. februar. Beust je takoj razpustil češki, moravski in kranjski deželni zbor, razpisal v teh treh deželah nove volitve in z uporabo Schmerlingove volilne geometrije dosegel v Pragi in Brnu ustavoverno večino, ne pa v Ljubljani. V klasje je šla samo madžarska pšenica, za Beusta, kakor se je sam izrazil, «manjše zlo», kakor bi bil popolni federalizem.28 Ob zmagoslavnem vriskanju vse ogrske dežele so v budimpeštanskem deželnem zboru čitali cesarjev reskript z dne 17. februarja 1867, s katerim se je uspostavljala samostojna ogrska ustava in s katerim je bil na čelo novega ogrskega kabineta postavljen Andrassy, nekdanji puntar. Dne 8. junija 1867 se je vršila na dvoru v Budimpešti slovesna koronacija Franca Jožefa za ogrskega kralja. Čehi, Slovenci, Ukrajinci in Hrvatje so odgovorili nemško-madžarskemu bratenju s tem, da so pod vodstvom Palackega in Riegerja priredili tako imenovano «romanje» v Moskvo k etnografski razstavi. Car in ruski državniki so jih sprejeli z ostentativnimi vseslovanskimi nagovori. To romanje je razrahljalo tudi zvezo med smrtnimi sovražniki Rusije, Poljaki, in drugimi avstrijskimi Slovani, in sicer zvezo, ki se je bila 8 8 Kolmer, o. c. I., str. 249. sklenila na drugem shodu federalistov 15. februarja 1867 na Dunaju proti snujočemu se Beustovemu dualizmu. Sedaj je Beust Poljake z realnimi koncesijami, zlasti s prepustitvijo Rusinov poljski samovolji, toliko laže odvrnil od slovanske in federalistične solidarnosti. Na dan 20. maja 1867 se je zopet sklical državni zbor. Beust ga je potreboval, da bi mu parlament potrdil oktroirani dualizem ali novo ogrsko nagodbo. Nemški ustavoverci pa so sklenili izrabiti to priliko, da si za ceno pritrditve dualimu pribore v parlamentu trdnejšo in svojemu programu primernejšo ustavo. Izmed federalistov so vztrajali pri abstinenci samo Čehi; Poljaki in južni Slovani so iz realnopolitičnih vidikov šli v parlament pod kavdinski jarem. Vsi skupaj so z udeležbo, nekateri celo z glasovanjem omogočili sprejem dualizma. Ko je parlament požrl ogrsko pilulo, to je, potrdil dualistično nagodbo, je predložil vladi svoja deziderata glede avstrijske ustave. Na čelu vlade je stal formalno junija meseca 1867 za ministrskega predsednika imenovani grof Taaffe, njen faktični vodja pa je bil Beust, ki je nosil od 23. junija 1867 dalje naslov državnega kanclerja. Glede «zasilnega» paragrafa — takrat pozneje S 14. — se je vlada toliko omehčalaT^amu jeprivolila dodatek, da vlada namenoma zgolj s tem paragrafom in brez parlamenta ne sme vladati. Dne 25. julija 1867 je bil sankcioniran zakon o odgovornosti ministrov parlamentu,29 dne 24. septembra 1867 se je namesto «učnega sveta» ustanovilo ministrstvo za uk in bogočastje. Ena najvažnejših kulturnih pridobitev pa je bila reforma (ali prav za prav nova uvedba) shodnega in društvenega zakona, ki ga je minister Taaffe predložil zbornici dne 16. julija 1867. V državne osnovne zakone so bili sprejeti paragrafi o enakosti vseh državljanov pred zakonom, o dostopnosti vseh javnih služb za vse državljane, o svobodi vere in vesti, o tem, da je nemogoče koga siliti k udeležbi h ka- 2 9 To predlogo je zaman pobijal v gosposki zbornici kardinal Rauscher, češ da omejuje nedotakljive pravice krone. kršnim koli cerkvenim slovesnostim, o svobodi vseh priznanih cerkva ter neomejeni posesti in upravi njihovih naprav pri edini podvrženosti splošnim državnim zakonom, o svobodi znanosti in njenega predavanja, o podvrženosti vsega javnega pouka državnemu nadzorstvu. Reči se mora, da je nemško svobodomiselstvo poprej tako trdovratno absolutistični kroni izvilo za ceno dualizma marsikatero trajnovredno svoboščino iz rok in dotedanjo avstrijsko navidezno konstitucijo v mnogem pogledu izpremenilo v resničnejšo ustavnost. V enem pogledu pa je nemški meščanski liberalizem še nadalje slepomišil z navideznostjo: pri tako zvanin «pravicah», ki jih je v državnih osnovnih zakonih vknjiževal v prid nenemškim narodom. Glede teh se je sprejel v osnovne zakone ustave prosluli : «Vsi narodi v državi so enakopravni in vsak narod ima nedotekljivo pravo, ščititi in gojiti svojo narodnost in svoj jezik. Enakopravnost vseh v deželi običajnih jezikov v šoli, uradu in javnem življenju priznava država.» Izraz «priznava» so hoteli nekateri v gosposki zbornici nadomestiti z izrazom «jamči». «Aber seine Erfüllung konnte man nicht unbedingt verbürgen», pravi Kolmer.30 Seveda, saj tudi niso hoteli! Zato temu paragrafu niso tudi nikoli dodali izvršilnega zakona. Ta paragraf je bil nadaljevanje Schmerlingove ustavne hinavščine, sedaj od strani ustavovercev, nada za slovanske lahkoverneže, da so z lažjo vestjo glasovali za dualistično ustavo, pozneje večno v zraku plavajoč križ slovanskih solz in znojnih kapelj. Na teh reformah je temeljila nova avstrijska tako zvana decembrska ustava z dne 21. decembra 1867, ki je ostala bistveno v veljavi do razpada države v oktobru leta 1918. Neke važne reforme pa nemški liberalizem ni mogel izvesti že sedaj in je sprejeti v novo ustavo, namreč odprave konkordata. Dne 17. junija 1867 je sicer poskusil dr. Mühlfeld obnoviti svoj nekdanji predlog, da naj se 3 0 Ibidem I., str. 274. izda bolj svobodomiselni verski zakon. Glede na to, da je dvor kazal očitno nenaklonjenost vsaki spremembi konkordata, je ta poslanec javno obžaloval, da je usoda Avstrije, žal, vedno odvisna od mnenja vladarske hiše v religioznih stvareh in je pri tem zaklical v zbornico: «Die Geschichte Oesterreichs aber lehrt, wie dessen Regenten nicht hätten handeln sollen», nakar mu je v odgovor zarjul tirolski poslanec pater Greuter svoj znameniti, gromoviti: «Pfui!» 25 cislitvanskih škofov in nadškofov je izročilo cesarju spomenico za ohranitev konkordata, nakar jim je papež Pij IX. poslal pohvalno pismo, v katerem jih je izpodbujal k nadaljnjemu boju. Odprava konkordata se je odložila na kasnejša, sedemdeseta leta. N« mnogo več, kakor to, da se je dalo sodišče v zakonskih (bračnih) zadevah zopet državi v roko in da se je uvedel zasilni civilni zakon, ni izvojevalo niti tako zvano «meščansko ministrstvo», ki je nastopilo ob koncu leta 1867.

2. Slovenske kulturnopolitične zahteve in pridobitve v tem obdobju uredi

Nastane vprašanje, kakšna pota je hodila slovenska politika in kaj smo si izvojevali Slovenci v šestdesetih letih, v tej dobi «velikih» avstrijskih «reform». Prvi korak k reformam, ki so se napovedovale — cesarjev ukaz z dne 8. avgusta 1859 glede rabe narodnih jezikov pri pouku v gimnazijah — smo sprejeli Slovenci s takšno odkritosrčnostjo in takim veseljem, s kakršnim ta ukaz ni bil mišljen in izdan za nas. Goluchowski je imel pri njegovi izdaji pred očmi vse večje, tako imenovane historične narode, zlasti svoje Poljake, kakor pa skromne, z nemštvom prepojene Slovenc^. Dal je to stvar večjim narodom kot neobhodno koncesijo, da jih najame in udinja za gmotno ozdravitev države, glede manjših narodov pa je bil z nemškoliberalnim občinstvom vred bržkone mnenja, da jo bodo njihovi lastni ponemčeni inteligenti odklonili kot dejstvo, ki ne ustreza «okoliščinam in narodnim razmeram». Na to meri vladni komentar k avgustovemu ukazu v «Dunajčanki» z dne 3. decembra 1859: «Indem die Regierung die Wahl der Unterrichtssprache in den Gymnasien überall den Umständen und den Nationalverhältnissen angemessen zu treffen verordnete, hat sie wohl am gründlichsten den Vorwurf behoben, als ob man die deutsche Sprache aller Welt aufdrängen, als ob man germanisieren wolle.» Dunajska vlada je torej z lepo gesto zavrnila od sebe sum germanizacijskih namenov in na tihem zaupala, da bodo to, kar je dotlej vršila ona, poslej vršile ponemčene «okoliščine in narodnostne prilike». Dunajski in drugi nemški listi so to izražali odkrito in se tolažili, da je ta ukaz neizvedljiv.1 Slovenci pa smo vzeli stvar resno in v trdni veri, da prihaja doba enakih pravic za male in velike. «Novice» 1 Prim. Novice z dne 11. januarja 1860, str. 13 in Triester Zeitung, 1859, štev. 200. so takoj po izidu ukaza obširno dokazovale živo potrebo in možnost, da obvelja ta ukaz tudi za Slovence. Sprožile so živahno debato o tem vprašanju in v drugi polovici leta 1859. priobčile pod naslovom «Glasi o cesarskem ukazu . . .» nič manj kot enajst člankov različnih piscev. Prvi članek je napisal dr. Bleiweis, v njem je zavračal poskuse nemških in nemškutarskih žurnalistov, ki so skušali dokazati veljavo ukaza samo za Madžare, in šibal te «posamezne glasove» kot «čuvikanje krokarjev med milim slavčkovim petjem». Takoj z drugim sestavkom se je krepko oglasil z Beke Janez Trdina. Izražal je veselje, da se odslej ne bo več slovenščina razlagala po nemško in da bo njena klasifikacija tudi v resnici veljala, kar dotlej ni. Proti očitku glede pomanjkanja domačih učnih moči je 7. imeni navedel celo vrsto slovenskih profesorjev, ki so službovali takrat samo na Hrvatskem. V drugem nadaljevanju svojega prispevka je dokazal, da je materinščina najboljša podlaga za učenje vsakega jezika, torej tudi nemškega. V šestem članku je neki «Odkritoserčnik » izrekel misel, da izidejo šele iz slovensko izšolane inteligence zmožni domači uradniki. V sedmem je Bleiweis zavrnil nemške in nemškutarske dopisnike, ki so trdili, da «vernünftige Krainer verlangen nicht darnach », in jih pozival, naj kot razumna kranjska mnenja sporoče svojim listom vsebino «noviških» dopisov o tem vprašanju. V osmem je (najbrž) urednik prikazal svetu s pomočjo drastičnih slučajev, kako zgolj nemško izobraženi uradniki že samo v javnih napisih s pačenjem jezika delajo sramoto deželi. V devetem in desetem se je oglasil Matija Majar z zahtevo, naj se v ljudski šoli uči vse po domače,v srednji pa razen slovenščine vsaj še dva druga predmeta; v bogoslovnici naj se uči teolog po slovenski vsega, kar bo v službi opravljal v tem jeziku. Debato je v tem letu zaključil Muršec tako, da je še enkrat zavrnil ugovore glede nedostajanja profesorjev, knjig in slovstva.2 2 Novice od 24. avgusta do 21. decembra 1859, str. 269, 283, 297, 312, 321, 328, 336, 345, 362, 370, 377, 401. Slabo je bilo samo to, da je bila stvar v rokah takih izvedencev za «Umstánde und Nationalverháltnisse», kakršni so bili profesorji naših takratnih učnih zavodov — po večini kreatur nemškega absolutizma. Vseh slovenskih srednješolskih profesorjev je bilo leta 1859. nekaj čez sto, od teh nad šestdeset posvetnih, a službovalo jih je od teh na domačih gimnazijah samo dvanajst, medtem ko je n. pr. Hrvatom vtepalo v glavo nemščino nič manj kakor dva in dvajset slovenskih profesorjev.3 Kar je službovalo doma, je bilo nemško ali z majhnimi izjemami narodno malo prida. Janez Trdina, ki je ob priliki tega cesarskega ukaza pričel zopet intenzivno sodelovati pri «Novicah» in objavljati celo vrsto člankov o njem, je takoj pravilno s prstom pokazal na te može, katerim je Dunaj sedaj prepustil sodbo in h katerim se je zatekel v trdni nadi, da odločijo tako, kakor vlada ni smela več. Trdina je pisal: «Ti gospodje . . . večidel ne nasprotovajo cesarski postavi iz hudobije; odrejeni drugač, kakor sedanji čas hoče, nimajo dovelj dušne kreposti, da bi spoznali, kako so zaostali, ali da bi vidili potrebo, popraviti to, kar so zamudili, — in zato jim je nemogoče, se z novim časom poprijazniti. Ker se oni svojega jezika naučili niso, in ga sploh manj poznajo kakor naši pastirji in kmetje, živ0 v čudni zmoti, da slovenski jezik za šole ni še pripraven . . . Slovenskemu jeziku so ti možje sovražniki, toda zgolj priprosti sovražniki (simplices); za njih veljajo besede: .Gospod, odpusti jim; ne vedó, kaj delajo!' Drugi gospodje pa imajo sicer bolje spoznanje, pa se boje zapiére . . . Nekaj je tudi takih, ki sicer niso brez dobre volje, al nimajo zaupanja, da bo ta postava zares obveljala; marsikaka grenka skušnja zadnjih let jih je preplašila, da nimajo ne nade in ne serčnosti več . . . Imamo tudi gospode, ki skoraj drugač ne morejo, kakor da se slovenščini in novi postávi ustavljajo; slovenščino so svoje žive dni čertili in preganjali . . . Sem ter tjé, pa dai. da- 3 Novice z dne 8. avgusta 1860, str. 250. našnji vendar le poredkoma, so tudi taki možje, ki prebravši mnogo tujih bukev in navzemši se popolnoma tujih misel in želj, menijo, da bi najbolje bilo, da naš narod izgine . . .» Kljub tem slabim avspicijam zaključuje Trdina svoj prvi članek z besedami: «Upamo, da smemo to postavo za začetek novega sistema pozdraviti.»4 V svojih nadaljnjih člankih izraža Trdina misel, da mora biti slovenščina vsaj pomožni jezik tudi tam, kjer se predmeti poučujejo v nemščini, torej v celi gimnaziji, češ da se mladina samo tako uči logično misliti: «Zakon nature je tak, da se misli le v maternem jeziku, ker ta s človekom raste in ga skoz in skoz prešine; kdor pa po prirojeni naturi misli, tudi po nji govori in piše, to je, on govori in piše jasno, jedrasto, prosto, naravnost, in to govorjenje in pisanje mu ostane tudi v tujem jeziku.» S tem se utrjuje v mladini značaj in obenem z zaupanjem, da vlada skrbi za njeno celotno izobrazbo, tudi ljubezen do države.5 Trdina prihaja do zaključka, da se naj uvede in rabi slovenščina v gimnazijah kot učni jezik do tistega razreda, dokler se ne more privzeti nemščina, ko jo enkrat učenci že dovolj znajo.6 Kako so uvaževali ta Trdinov predlog izvedenci po naših gimnazijah, nemški in nemškutarski profesorji, ki so bili sodniki v tej stvari? Kakor so javile «Novice» so bili tako milostni, da je na njihov nasvet prišel z Dunaja ukaz, «da ima nauk slovenske slovnice za rojene Slovence predpisani nauk biti, kterega klas ima vprihodnje pri klasifikacii . . . ravno tako veljaven biti, kakor vsakega drugega nauka . . . » V svoji strpljivosti je vzkliknil Bleiweis: «. . . ena stopinica na bolje . . . ali kako daleč smo še od obveljave ces. ukaza od 8. avg. 1859».7 In še enkrat v jeseni leta 1860. je Bleiweis prinesel skrivnostno notico: Govori se, da je ,nekaj' prišlo v gimnazijo glede 4 Novice z dne 11. januarja 1860, str. 11 in 12. 6 Novice z dne 25. januarja 1860, str. 26. 6 Novice z dne 25. aprila 1860, str. 134. 1 Novice z dne 29. februarja 1860, str. 70. slovenščine, pa kaj, se ne ve.8 V čem je ta ,nekaj' obstajal, so zvedeli bralci «Novic» v prihodnji številki: Učenje slovenskega jezika bo stopilo korak dalje . . . Slovenska slovnica se bo učila po slovenski, razredniki v prvih dveh razredih morajo znati slovenski, da znajo po domače razkladati nauk začetnikom. Torej pouk slovenščine v gimnaziji po slovensko se je dosegel, a samo pri tem je ostalo vsa šestdeseta leta; predpis o slovenskih razrednikih v prvih razredih je obležal na papirju, ker pripominja Bleiweis. da je bil že ob uvedbi tega predpisa razrednik prvega razreda — trd Nemec.9 Tako je bilo v Ljubljani. Na goriški gimnaziji je po pričevanju Marušiča slovenščina kot učni predmet po letu 1848. doživljala razne izpremembe, dokler ni bil razglas tržaškega namestništva z dne 30. oktobra 1856 za vselej odločil, naj se uči slovenščina kot predmet v treh razredih po dve uri na teden, in sicer v 2. in 3. razredu po slovensko, v 1. pa po nemško, da se učenci urijo v nemščini. Cesarski ukaz z dne 8. avgusta 1859 je imel za goriško gimnazijo to posledico, da je prišel t j a ministrski predpis z dne 12. januarja 1860 in z besedilom: «Kar se tiče slovenščine in laščine [na goriški gimnaziji] ni kaj varno v teh rečeh navadne vredbe majati, in kjer je za večino učencov potrebno, se z obema jezikoma soznaniti, bi utegnilo biti najbolje, da se sedanja vredba obdrži.»10 Tako je bilo tudi na gimnaziji v Trstu, kjer se je še nadalje poučevala slovenščina v 1. in 2. razredu po nemško, v 3. po slovensko, potem pa nič več.11 Pač pa se je na mariborski gimnaziji začela leta 1860. učiti slovenščina po vseh razredih za Slovence «v božjem imenu» (Raič) — po slovensko.12 Tudi v Celju je postala slovenščina na gimnaziji takoj prvo leto po avgustov- 8 Novice z dne 26. septembra 1860, str. 312. 9 Novice z dne 3. oktobra 1860, str. 321. 1 0 Novice z dne 28. marca 1860, str. 99. 1 1 Novice z dne 25. septembra 1861, str. 320. 1 2 Novice z dne 11. julija 1860, str. 219. S* 35 skem ukazu za vse Slovence obvezna.13 Ljubljanski škof Vidmer je dovolil, da sta smela leta 1861. Marn v spodnji gimnaziji in Lesar v spodnji realki učiti verouk po slovensko.14 Med dijaštvom se je razvnelo živahno slovensko gibanje; ob sklepu šolskega leta so se pojavili slovenski dijaški govori in deklamacije, n. pr. v Celju in Novem mestu že takoj leta 1861. V Gorici je imel slovenski govor že učenec 4. razreda ljudske šole, Fr. Podgornik iz Čepovana, poznejši publicist.15 — Vobče se mora reči, da se avgustovski cesarjev ukaz na Slovenskem ni izvajal dosti več ko nič. Ko je Goluchowski izdajal svoje ukaze glede uradovanja v narodnem jeziku in jih posebno polagal na srce gališkim uradom, je tudi Bleiweis pisal: Upati je, da bo ta postava tudi pri nas obveljala.16 Tudi Trdina je mislil, da bodo te reforme, ki so se je poslužili v polni meri Poljaki, Madžari in Čehi, deležni tudi Slovenci. Imel je ministrov ukaz tudi glede Slovencev za gotovo dejstvo, ukaza o uradih in šolah sta se mu zdela v lepi zvezi: «Minister Goluchovvski je naložil vsem uradnikom, deželskega jezika se navaditi, spoznavši korist in silno potrebo tega znanja. Kar velja za uradnike, velja, mislim, še veliko bolj za učitelje... Človeka obide žalost in ga mora sram biti, viditi, da tudi na Horvaškem nekteri rojeni Slovenci najhuje to postavo čertijo in si na vso moč prizadevajo, da bi ne obveljala.»17 A Slovenci so zaman čakali, da Goluchovvski pošlje oblastnikom na Slovenskem podobna pisma, kakršna je bil poslal gališkim. In zaman je Bleiweis v svojem listu opozarjal ministra, da slovenski jezik «ni več otrok», da ima Cigaletov slovar, kljub temu že dolgo nobena postava ni izšla v slovenščini. Cesarski patent z dne 1. januarja 1860 je od- 1 3 Novice z dne 17. oktobra 1860, str. 340. 1 4 Novice z dne 24. julija 1861, str. 246. 1 5 Novice z dne 14. avgusta in 9. oktobra 1861, str. 271, 336. 1 6 Novice z dne 4. januarja 1860, str. 8. 1 7 Novice z dne 11. januarja 1860, str. 12. pravil celo dvojezične deželne zakonike in ukazal odslej samo nemški državni zakonik.18 Vse je kazalo na to, da Slovenci pod Goluchowskim ne samo skoraj nič ne pridobe, marveč še kaj izgube. Ko je zboroval na Dunaju pomnoženi državni svet, je kranjske Slovence neljubo iznenadila govorica, da izgubi Ljubljana • namestništvo.19 In res je že prihodnji list «Dunajčanke» naznanil, da s 1. julijem 1860 prevzame vladne agende kranjske dežele tržaško namestništvo. Ta novica je potrla vso deželo. Ljubljanski mestni svet je sestavil že drugo prošnjo na cesarja; posebna deputacija jo je dne 1. julija 1860 nesla na Dunaj.2 0 Obrnila se je na kranjskega člana v pomnoženem državnem svetu, grofa Auersperga, ki se je v zboru potegnil za to stvar in v septembru javil v Ljubljano, da namestništvo začasno še ostane na Kranjskem.21 A to ni trajalo dolgo. Dne 15. novembra 1860 je prenehalo samostojno kranjsko namestništvo.22 Uspostavilo in obnovilo se je šele pod Schmerlingom s cesarskim odlokom z dne 29. marca 1861.23 Kar se tiče pospeševanja slovenščine in upoštevanja Slovencev, so imele «Novice» čisto prav, da niso pretakale solz, ko je Goluchowski konec leta 1860. — šel. Pisale so: Da so cesar Goluchowskemu slovo dali, ki nam je namestništvo vzel in da so izvolili Schmerlinga, «moža skozi in skozi ustavnega duha», je vse veselilo. Ukaz z dne 8. avgusta je Golucho\vski poslal v Galicijo, «gosposkam na Slovenskem ni zinil niti besedice o tem, kar je v Galiciji za tako silno potrebo spoznal». Cesarski ukaz z dne 8. avgusta je prišel v Ljubljano od ministr- 1 8 Novice z dne 18. januarja in 25. aprila 1860, str. 23 in 131. 1 9 Novice z dne 20. junija 1860, str. 199. 2 0 Novice z dne 27. junija in 4. julija 1860, str. 207 in 214. 2 1 Novice z dne 19. septembra 1860, str. 303 in 304. 2 2 Novice z dne 21. novembra 1860, str. 379. 2 3 Novice z dne 3. aprila 1861, str. 116. stva «z ukazom, da ga, o čudo! ni treba gimnazijalnemu vodstvu sporočiti!»24 Najvažnejši državni dejanji pod Goluchowskim sta bila «pomnoženi državni svfet» in pa oktobrska diploma. Slovenci so se zaupljivo ozirali v «pomnoženi državni svžt», dasi ni bil cesar nikogar izmed njih poklical vanj. Dunajski dopisnik «Novic» B. (najbrž Zarnik) je dal obliko slovenski želji, da naj bi v tem zboru ne šlo samo za finančno ozdravitev države, «temuč tudi za vsako drugo srečo, ki jo razni narodi pričakujejo in so je tudi že vredni». Dalje pravi, da je Slovencem zaigralo srce, da bo v tem svetu sedel mecen Strossmayer, in dostavlja: «Tudi kranjskega gospod grofa Antona Auersperga močno hvalijo časniki, nadjati se je, da bo tudi pokazal domorodno serce, serce, ki bije za blagor naroda slovenskega na vsako stran». Anastazij Grün je tudi res pisal drju. Costu, da ga zaupanje Slovencev veseli in da bi rad koristil deželi, ki ga «je rodila in katero serčno ljubi».25 Vrhu tega so Slovenci poslali dne 28. junija 1860 grofu še posebno spomenico in ga v nji prosili, naj deluje za uvedbo reprezentativnega sistema (za kar se je res potezal v nasprotju z mnogimi nemškimi fevdalci in liberalci) ter za to, da dobi Kranjska, «združeno z ostalimi deželami monarhije, svojo avtonomijo, svojo deželno upravo in zakonodajo»,26 izraz nekakega kro- 2 4 Novice z dne 19. decembra 1860, str. 411. 2 6 Novice z dne 16. maja 1860, str. 159. — Dunajski dopisnik B se je še enkrat v «Novicah» z dne 13. junija 1860, str. 190 obrnil na Auersperga z besedami: «Deržavni svetovavec Auersperg je nek domu naznaniti dal, da naj mu od doma pišejo, česa dežela in narod potrebuje. ,Ta mož je, z veselim ponosom rečem, slovanske kervi. — Sedaj ima lepo priliko, brambovec biti svoje slovenske domovine. Naj nam pridobi to, kar pismo iz Krakova zapoveduje. Vsa pozornost ljudstva je tedaj obernjena sedaj na-nj.' — Iz Krakova so bili dobili gališki drž. svetniki pismo, naj skrbe za to, da se poljščina uvede v šole in urade.» 2 6 Lončar, BI. Z, str. 172. novinskega federalizma, nasprotnega sicer centralizmu, a izogibajočega se še «zedinjene Slovenije». Idejo «zedinjene Slovenije» je zopet sprožil privaten krožek kakor leta 1848., in sicer, kakor takrat, je izšla iz srede dunajske slovenske kolonije. Njen glasnik, dunajski dopisnik B. je v tem pogledu poročal «Novicam»: Več tukajšnjih Slovencev se nas je zadnjič poklonilo Strossmayerju. S pravim očetovskim veseljem nas je sprejel. Rekel je: Poglavitni namen je, da bi dobili vsi Slovani na jugu en knjižni jezik,27 ker bi potem laže in z večjim pridom delali, sicer bi bil ves trud zaman, in iz tega vidika je pristavil, da bi skupaj pomagali za napravo učene akademije in jugoslovenskega vseučilišča. Po tem poročilu je nasvetoval dopisnik tole: Ker pojde ljubljanska deputacija na Dunaj v zadevi namestništva, naj bi prosila cesarja, da bi se ljubljansko namestništvo ohranilo in da bi večina Slovencev k njemu spadala.28 V prihodnji številki «Novic» je isti dopisnik nadaljeval s poročilom o deputaciji in tudi določneje izrazil idejo «zedinjene Slovenije»: Ljubljanska deputacija je bila sprejeta. Reklo se ji je, da se bo stvar glede namestništva še enkrat preudarila in, če bo mogoče, želja izpolnila. «Da bi se spolnila, bi bilo želeti . . . na vse strani iz tega ozira le, da bi vse slovenske pokrajine k temu poglavarstvu spadale, ker potem bi bilo gotovo manj stroškov 2 7 Kar se tiče tega vrašanja, je pisal v istem letu in v istih «Novicah» med Hrvati živeči Janez Trdina tole: «Lahko se reče, da so zadnje leta o življenji, navadah in dušnem napredovanji Horvatov Slovenci več pisali v svojih novinah, kakor pa Horvatje v svojih. Škoda te lenobe (drugač se ta nemarnost ne da kerstiti) je zato prevelika, ker ravno med Horvati leži več kakor kjer bodi narodnega blaga še zakopanega . . . To opravilo bo bolj pametno in bolj praktično, kakor pa neslano kavsanje o posameznih padežih ali pa celo krivično tirjanje, naj Slovenci svoj jezik pustivši ,ilirski' pišemo. Čmu to? Da nas narod ne bo razumel in potem ne maral za naše pisanja. Lep dobiček!» (Novice z dne 18. januarja 1860, str. 21.) 2 8 Novice z dne 4. julija 1860, str. 213. in slovenskemu narodu bi se v kancelijah cesarskih potem najlože dalo, kar mu po pravici gre.»29 Oči vseh Slovencev so bile uprte v Strossmayerja in Auersperga v «pomnoženem državnem svetu». Tudi Bleiweis jih je naravnaval v ta dva moža. V svojem listu je pisal, da dobiva uredništvo pisma, polna bojazni, da pride slovenski narod spet zadnji z zahtevami svojih pravic v šoli in uradu.Čeravno se zanašamo — je rekel — na cesarjevo besedo, ki je zagotovila vsakemu narodu brez izjeme njegove pravice in čeravno nas bo Strossmayer vzel pod svoje okrilje, moramo tudi za gotovo povedati, da tudi naš Anton Auersperg, čeravno ni 21. p. m. povzdignil glasu, ker se mu tisti čas za narodno pravdo ni zdel priličen, «si je skozi in skozi svest, da pravda o narodnosti in jeziku je ena tistih pravd, ki sega v življenje avstrijanskega cesarstva in ki se rešiti mora» («eine der Lebensfragen fiir Oesterreich, die gelost vverden muss» — nemara mesto iz grofovega lastnega pisma Bleiweisu ali Costi). V prihodnjih sejah bo na pravem mestu že prišla ta zadeva v pretres, in tu se bo dalo določiti glavno pravilo. «Je pa pravilo (Princip) enkrat ustanovljeno, » piše Auersperg, «potem bojo sledili djanski nasledki za šolo in cerkev, za kancelije in njih opravila sami po sebi . . . Kakor mi serce bije za deržavno edinost Avstrije, tako mi bije tudi za ljudstvo moje domovine in njegov blagi napredek, in kadar koli bi treba bilo, se za-nj potegniti, se bom gotovo potegnil in ne bom molčal, ako bi se pokazalo, da utegne domovinstvo kako škodo terpeti ali mu kaka nevarnost žugati». Bleivveis je trdno zaupal, da se bo Auersperg v zvezi s Strossmayerjem «krepko potegnil za blagor Avstrii vseskozi zvestega Jugoslavenstva ».30 Končno je prišla v «pomnoženem državnem svetu» znamenita seja dne 24. septembra 1860, na kateri se je Auersperg res potegnil za voljene poslance, Vranicani za 2 9 Novice z dne 11. julija 1860, str. 221. 3 0 Novice z dne 25. julija 1860, str. 239. pravice Hrvatske in za priključitev Dalmacije k nji, potem pa se je dvignil biskup Strossmayer. Govoril je za obveljavo narodnih jezikov vobče in priporočal vladi skrb za njihov razvoj. Pri tem je spregovoril tudi naslednje besede: «Ne morem pa drugače, da bi pri tej priliki gospodu ministru nauka ne priporočil posebno Slovence, Slovenci so kaj izversten narod; brez posebne podpore so svoj jezik lepo omikali; oni so vredni, da se ministerstvo kar je moč na-nje ozira; iskreno jih tedaj priporočam, da se njih jeziku pomaga k dostojnemu razvitku.» Ko je bila debata že zaključena, je dal tudi grof Auersperg na protokol, da se je bil tudi on vpisal med govornike, da bi izpregovoril za Slovence v istem smislu ko djakovski biskup.31 Dunajski Slovenci so se šli Strossmayerju zahvalit, «Novice» so mu posvetile na prvi strani prihodnje številke slavnostno pesem. V nedeljo dne 20. oktobra 1860 je izšla oktobrska diploma, v kateri so narodi zvedeli, da si v nji vladar zase in svoje naslednike sicer pridržuje zakonodajno iniciativo, pri čemer prepušča posvetovalno pravico državnemu zboru v stvareh, ki so v prid vsemu cesarstvu, in deželnim zborom pri sklepanju zakonov, ki se tičejo dežel in kraljestev. Cesarjev manifest je zatrjeval, da vladar ne bo dopustil, «da bi se narodom kje kakošna sila ali stiska delala» in da se bo «na vso moč zoperstavil vsakemu početju, ktero kakor koli žali pravice jezika in narodnih zadev».32 Dr. Razlag je pisal v prihodnji številki «Novic», da se bliža prerojeni Avstriji nova doba, ker je padel centralizem, in pristavil: «Vendar ne moremo tajiti, da smo si marsiktere reči drugače mislili.» Priporočal je svojim rojakom hrvatski dnevnik «Pozor», češ da v umljivi in domoljubni besedi zagovarja jugoslovanske zadeve. O Ljubljani, ki je bila pod vtiskom oktobrske diplome, je poročal Bleiweis, da je vesela, a brez hrupa, in pristavil: 3 1 Novice z dne 3. oktobra 1860, str. 322. 3 2 Novice z dne 24. oktobra 1860, str. 348. Kranjci so praktičen narod, ki pri vsaki novini čaka, kaj bo dejansko iz nje . . . «vse je tiho in molči». Za urednika «Novic» je bilo jasno, da je to začetek, a da je pot še dolga.33 Dolga je bila pot do «zedinjene Slovenije», še daljša do zadnje skrivne misli Slovencev, do jugoslovanskega edinstva. Prvo idejo je zopet vzel v misel v Zagrebu živeči Kočevar-Žavčanin, ki je pisal pod vtiskom cesarjevega manifesta: «To, kar sem dozdaj zamolčeval, z zobmi škripaje: zedinenje vseh slovenskih pokrajin v eno kronovino, kar so ,Novice' že pred 10 leti tako živo zagovarjale . . .» Preden je minilo leto I860., je izginil z odra Goluchowski in na njem se je pojavil Schmerling. Slišali smo, da se je Bleiweis zaupljivo oziral vanj, v «moža skozi in skozi ustavnega duha». Ko je prišla v prihodnjem letu tudi na Slovensko vest, da Schmerling presnavlja ustavo, se je v «Novicah» oglasil dopisnik iz Cerknice z važnim predlogom: «Avstrija se prestvarja. Posamezne dežele dobivajo nazaj svoje zgodovinske pravice, narodi svojo narodnost in ž njo javno veljavo svojega jezika v šoli in uradnii. Slovenci, povzdigujmo tudi mi svoj glas, da ne zamudimo pripravnega časa! In to ne samo po slovenskih časnikih, ker teh menda ne berejo veliko na Dunaji in zato ne zvedo iz njih naših želj in potreb. Ne zanašajmo se tudi ne veliko na druge, ampak sternimo se sami, spišimo prošnjo in pošljimo jo slavnemu ministru na Dunaj! Iz tega namena se zberite domorodni korenjaki v Ljubljani. Zložite prošnjo in pošljite prepise po vsem Slovenskem, da nabiramo podpise in izročimo jo potem si. ministerstvu.» ' Bleiweis, ki ni bil leta 1849. pri razdrobitvi ilirskega kraljestva za take javne peticije, ampak se je v svoji legalnosti zanašal na deželne korporacije, je bil sedaj glede na zgled Galičanov za ta predlog, ki ga je takole odobril v opazki pod črto: «Opiraje se na to, kar je gosp. 3 3 Novice z dne 31. oktobra 1860, str. 354 in 355. 42 minister Schmerling 4. dan tega mesca poslancom iz Galicije rekel: ,So wie die in der Druckschrift enthaltenen Wünsche, werden wir auch alle im privaten Wege an uns gelangenden Vorstellungen, sie mögen schriftliche oder mündliche sein, in gewissenhafte Prüfung und Erwägung ziehen, um in den Landesstatuten und den organischen Gesetzen, so weit es thunlich sein wird, die berechtigten Wünsche des Landes zu berücksichtigen', se bo skušalo doveršiti take prošnje pismo, ktero smo že v poslednjem listu ,Novic' za potrebno spoznali.»34 Dne 30. januarja 1861 je javil Bleiweis svojim bralcem, da je peticija izgotovljena. Potem je šla na deželo v podpisovanje. «Laibacher Zeitung» je v svoji 65. štev. izpregovorila o nji nekako zavistno, češ da se po deželi podpisuje kakor neko skrivno pismo. V aprilu se je podpisovanje zaključilo z 19.386 podpisi.35 Dne 1. maja 1861 so «Novice» prinesle tekst te znamenite slovenske spomenice na Schmerlinga, katere glavna mesta so se glasila takole: Brez omike zaostajajo posamezni ljudje, kakor tudi celi narodi za drugimi. Celi narodi se pa morejo olikati samo s pomočjo jezika, ki ga jih je učila mati . . . Našo ljudsko šolo razjeda še ta hudi rak, da ta kratek čas, ki ji je odmerjen, trati s tem, da mladini le tuje besede vbija v glavo . . . še celo za uk slovenskega jezika v srednjih šolah se uporablja nemščina. Slovenec je bil doslej res pankert v šolah svoje lastne domovine. Zategadelj želimo: 1.) «da se ljudske šole skozi in skozi na narodni podlagi osnovajo, srednje in više šole v slovenskih deželah pa prestrojijo po pravilu enakopravnosti slovenskega, nemškega ali italijanskega jezika . . .» 2.) «da 3 4 Novice z dne 16. januarja 1861, str. 25. — Res je Bleivveis že v prejšnjem listu «Novic», ko je poročal o gališki deputaciji, pisal, da bi bil pravi čas, «da se tudi Slovenci iz vseh dežel oglasijo saj v zadevah jezika v šolah». (Novice z dne 9. januarja 1861, str. 18.) Torej gre iniciativa slovenske spomenice na Schmerlinga Bleiweisu. 3 5 Novice z dne 24. aprila 1861, str. 139. se vsem c. kr. gosposkam, ktere imajo z ljudstvom opraviti, ukaže, da bi prihodnjič brez izjeme odpisovale na vse uloge v tistem jeziku, v kterem želijo ljudje odgovora, 3.) da bi se vsi razglasi in oklici sodnij in drugih gosposk, kteri zadevajo slovenske kraje, razglaševali v uradnem slovenskem časniku . . . 4.) da se v dobri prestavi po posebnem zakoniku tudi slovenskemu ljudstvu vse deržavne postave in vsi ukazi [razglašajo] . . . še to v prevdarek: ali bi se ne dale te razkazane silne potrebe slovenskega naroda, ki je ta čas v več političnih okrajin razdeljen, dosti lože in z manjšimi stroški deržavnega zaklada odpraviti s tem, da bi se vse slovenske okrajine postavile pod eno najvišo administrativno poglavarstvo.»36 To spomenico so nesli Schmerlingu slovenski državni poslanci dr. Toman, Dežman, Derbič, Brolich in Črne. Minister je bil darežljiv — z obljubami. Obljubil je enakopravnost, prevode zakonov in slovenski uradni časnik.Dunajski nemški listi so osupnili nad tolikimi podpisi.37 Ko je skoraj na to Dežman v parlamentu odpadel od slovenstva in so mu slovenski dijaki na Dunaju v «Ost und West» izrekli nezaupnico,38 so Nemci po Kranjskem nabirali podpise za Dežmanovo zaupnico, ki naj bi paralizirala slovensko spomenico Schmerlingu. A 3 8 Novice z dne 1. maja 1861, str. 144 in 145. — Za «zedinjeno Slovenijo», ki se je tu v spomenici izražala tako pohlevno, je nekaj tednov poprej Matija Majar takole nastopil v «Novicah»: «Slovenske pokrajine bi se imele sjediniti v jednu deželu i se dovoljiti vsem Slovencom samo jedini sbor. . . tako na drobne kuse razterganoga plemena nije v našej deržavi, kakor smo mi Slovenci. . . Temu bi nič ne bilo reči, ako bi bila ta razdertija naroda le komu k pridu . . . nego je na vse strani vsem samo škodljiva . . . Da nikto nas ne obreče, da hočemo dežele tergati, mi samo želimo to sjediniti, čto je nenaravno raztergano, to je slovenski narod; mi želimo samo to razločiti, čto je v protinaravnu smesu vkup stlačeno.» (Novice z dne 13. in 20. marca. 1861, str. 88 in 95.) 3 7 Novice z dne 15. maja 1861, str. 163. 3 8 Novice z dne 10. julija 1861, str. 229. nemška zaupnica Dežmanu je dobila vsega skupaj — 500 podpisov.39 Medtem ko se je snovala slovenska spomenica Schmerlingu, je ta — kakor vemo — preko večine narodnih in vseh federalističnih teženj že prešel na dnevni red s svojim februarskim patentom, o katerem je poročal Bleiweis na prvem mestu svojega lista («opustivši vse drugo ») z besedami, ki kažejo, da je od veselja nad «ustavno vlado» (kakršna Goluchowskega vlada ni bila!) prezrl — nemškocentralistični značaj patenta z dne 26. februarja. Bleiweis piše: «Novi patent . . . nima sicer odgovornosti ministrov, a vendar moremo biti ž njim zadovoljni . . . sčasoma po postavni in mirni poti dosežemo vse, česar zahteva prava ustavna vlada.»40 Izmed vseh avstrijskih narodov so se morali Slovenci pri svojih narodnopolitičnih in kulturnih težnjah boriti z največjimi težavami. Liberalni duh časa, ki se je opiral v prvi vrsti na inteligenco in meščanstvo, je šel mirne duše preko tega malega kmetskega naroda, čigar inteligenca in meščanstvo sta bila po večini potujčena. Zmago je slavil nemški centralizem, ki je brez vseh pomislekov gradil v mislih in dejanju most do Jadrana preko malega napotja, za kakršno je imel slovensko ljudstvo. To je delal tem laže, ker je imel v tem napotju samem že polno nemških oporišč v jezikovnih otokih, napravah, slojih in osebnostih. Dunajski židovski listi so proglašali narodnost za muho, ki umira v splošnem slavju liberalizma, čigar nositelji so Nemci.41 O razpoloženju dunajskih Nemcev je pisal «Novicam» njihov dunajski dopisnik: Vse je 3 9 Novice z dne 14. avgusta 1861, str. 272. — Tudi na Spodnjem Štajerskem se je šuntalo za protispomenico. (Novice z dne 22. maja 1861, str. 169; Stimmen aus Innerosterreich, 1861, str. 186.) 4 0 Novice z dne 6. marca 1861, str. 76. 4 1 Prim. Trdinov dopis v «Novicah» z dne 18. januarja 1860, str. 21. postalo naenkrat liberalno, njim je svoboda vse, narodnost pa nič, država vse, posamezne dežele se morajo v nji razstopiti.42 Tega mnenja je bila tudi večina inteligence na Slovenskem, kakor je ugotovil neki «noviški» dopisnik, ko je pisal: «Naša nemška in ponemčena gospoda si je v glavo vbila, da je njena slavna naloga, nemški jezik in nemško kulturo vse do sinjega morja razprostraniti; vse druge narodne življe so deržali ti odpadniki za mertvo tvarino, ktero bo še le nemški element vživil in počlovečil. »43 Bleiweis je čisto pravilno spoznal, da je treba najprej zamašiti usta domačim nasprotnikom, potem se bo šele dalo uspešno nastopiti na Dunaju. Ko se je ob neki priliki njegov dunajski dopisnik začudil, zakaj Slovenci po zgledu drugih južnih in tudi severnih Slovanov kratko in malo ne udejstvijo ustave, ki jo je vsem narodom dal 20. oktober, je Bleiweis napisal naslednje modre besede, ki kažejo starega praktika: «Dal nam jo je res, al s sila velikim razločkom unikraj in takraj Litave, unkraj in takraj Kolpe. Kar je ondi. ni še v drugih slovanskih in nemških deželah; tam že delajo, tu še le peticionirajo. Kar je Galicija in Češka, to tudi Slovenija ni: ondi je narodne gospode, narodnega gradjanstva itd. obilo, pri nas narodne može teh verst lahko na perste štejemo . . . Al kar ni danes, utegne biti jutri, ako Bog da in sreča junaška. Kar je bilo tako sistematično in tako globoko zatopljeno, se ne zdrami čez noč in se ne zgodi na nobeno komando . . . V takih — bodi Bogu potoženo! — nemilih okoljščinah se ne da narodna zavest ,aus der Erde stampfen'; treba je vse drugih zdravil za tako bo- 4 2 Novice z dne 20. marca 1861, str. 97. — Ob priliki prvih deželnozborskih volitev v marcu 1861 so pisale «Novice» (dne 20. marca 1861, str. 99): Kandidati se po Kranjskem ponujajo, vsak ima polno bisago obljub, nekateri so ,liberalni', da je strah, konkordat hočejo podreti, davke znižati, da bo funt soli po grošu. . . «Bog obvari, da bi si kdo ravnopravnost domačega naroda zapisal na svoje bandero; takega bi na rotovžu koj zaprli.» 4 8 Novice z dne 23. januarja 1861, str. 30. lehnost. . . praktika ali, kakor Napoleon pravi: ,neizprosljiva logika tega, kar je'.»44 Avstrija se je v teh letih preoblikovala iz fevdalne države v ustavno in vsaj na videz dajala narodom priliko, da kot sklenjene narodne edinice vknjižijo svoje pravice v ustavnem pismu. Narodi z bolj razvito politično preteklostjo so to tudi delali. Pri Slovencih je bila narodna politična ideja še v povojih. Edina njihova politična doba med leti 1848. do 1851. je bila prekratka, da bi jim bila dala enoten ustroj. Zato zadevajo slovenski politični voditelji ob pričetku nove ustavne dobe v prvih 60ih letih ob najraznovrstnejše nasprotnike na domačih tleh. Te hočem v kratkih besedah označiti. Gre za oznako tako imenovanih nemškutarjev45 tiste dobe. V članku «Kdo so protivniki naši?» jih je karakteriziral sam Bleiweis takole: «Kdor zna nekaj več v slovenščini, on je le — samouk . . . slovenskih samoukov ni mnogo, al onih je veliko število, ki se drže široke ceste zložnosti . . . To je prva vrsta onih, ki ne grejo z nami, ker so preleni, da bi se sami kaj naučili, pa vendar hrepene za neko veljavnostjo, stopajo po široki cesti nemščine. » V to kategorijo so spadali različni mestni obrtniki in prav posebno še uradniki.46 O tej vrsti slovenske 4 4 Novice z dne 9. januarja 1861, str. 16. 4 5 Izraz datira še iz leta 1848. (Glej Novice, 1848, štev. 26, kjer ga rabi najprej Ambrož.) 4 6 Kar se tiče uradnikov je še leta 1863. pisal Levstik, da takrat, ko se je Schmerlingova vlada ob priliki slovenske spomenice obrnila nanje z vprašanjem, ali bi se dal uvesti slovenski uradni jezik, «odgovorilo jih jc največ, da ne, in bojimo se» — pristavlja Levstik — «tudi za tiste, ki našemu jeziku niso kratili sposobnosti, da bi vsaj nekterim izmed njih bilo neprijetno, morda celo nemogoče, slovenski pisati.» (Naprej, 1863, štev. 2.) Slovenski jezik je bil sicer že izolikan, a samo za samouke. Njegova šolska tradicija je bila premlada. Celo večina takih mož, ki se je v predmarcu ukvarjala samotež z literarnimi vajami v slovenščini, je dvomila, da bi mogel ta jezik kdaj zavzeti mesto nemščine v šolah in uradu . . . Tem možem je bilo slovenstvo največ le igrača za kratek čas . . . «Stari narodni navidez-boritelji meščanske inteligence pravi Bleiweis: «Kadar ti zahtevajo, da se ima tudi narod nemško izobraževati, niso več samo leni zasebniki, ampak naši javni nepošteni nasprotniki . . . Drugi protivniki so taki,» nadaljuje, «ki v srcu niso zoper nas in ustavne postave, a so odvisni od prvih. Ti odpadejo, ako drugi veter zamahne.» Največje število teh v ostalem precej pasivnih pristašev dotedanjega reda se je rekrutiralo iz podrejenih uradničkov in od tujega kapitala ter od inteligence «odvisnih obrtnikov». «Tretja vrsta — pravi Bleiweis — šteje šest ali sedem ljubljanskih pisunov po raznih časnikih, ki naroda ne razumejo, tujci so, ki hočejo zanetiti upor.»47 Miselno indolentni možje prve kategorije in njih brezvoljni stvori druge skupine so tvorili malo nevarno čredo nasprotnikov, ker so ovirali narodno-kulturno gibanje bolj s pasivno rezistenco, z indolentno komodnostjo. Vse kaj drugega pa so bili nasprotniki, ki jih je Bleiweis prištel v tretjo vrsto. To so bili inteligentni nemški priseljenci naših mest, ljudje, ki niso poznali in omalovaževali kulturne tradicije malega kmetskega naroda in ki so imeli sami sebe za «Kulturträgerje» v pokrajini, o kateri so vedeli samo to, da je že od davnine spadala v geografski sestav svetega rimskega cesarstva germanske narodnosti. Ti so začeli živahno dopisovati različnim nemškim listom: Zangovi «Presse», Friedländerjevemu «Fremdenblattu», «Ostdeutsche Post», «Oesterr. Zeitung », graški «Tagespost», «Triester Zeitung» itd. itd. in žigosati slovenske zahteve po enakopravnosti kot «Separatismus», «Slovenische Agitationen», «Panslavismus » . . ,48 Strašilo «panslavizma» političnega prizadevanja Slovencev po ločitvi od Nemcev in po ustaniso samo jako mlačni, ampak nekateri celo jako nasprotni našim željam in bojem. Godi se, da ti možje, ki so nekdaj vbirali slovenske strune, zdaj brenkajo druge, nemškutarske citre», piše isti Levstik. (Naprej, 1863, štev. 39.) 4 7 Novice z dne 8. januarja 1862, str. 10. 4 8 Novice z dne 20. marca 1861, str. 99. novitvi novih slovanskih državnih tvorb, so ti možje prvič visoko dvignili ob prvih volitvah v tej ustavni dobi, namreč ob ljubljanskih občinskih volitvah v januarju 1861. Tu je poleg konservativnega narodnega (Bleiweis, Costa, Dežman, Horak itd.) in nekoliko bolj liberalnega skupnega volilnega odbora (Ambrož, Brolich, Codeiii, Stöckl) agitiral še neki tretji odbor, o katerem pravi Bleiweis za enkrat še omalovaževalno: «Neki abotniki so spustili celo pošast ,panslavizma' med ljudi; al s to pošastjo se dandanašnji strašijo le še otroci.»49 Mesec pozneje je Bleiweis uvidel, da je treba na to obdolžitev resneje odgovoriti, in je v dveh številkah «Novic» prinesel članek «Kaj je panslavizem?», v katerem je izvajal, da so slovenski voditelji res literarni panslavisti, politični pa ne, ker takšni «spadajo pod kriminal».50 Ideologijo teh nemških, med Slovenci zlasti po mestih raztresenih in v nemške liste dopisujočih priseljencev, to mišljenje, ki so ga več ali manj sprejeli za svoje tudi' slovenski odpadniki, imenovani nemškutarji, je razložil neki njihov zastopnik v članku «Das Deutschthum in Krain»; članek je izšel v začetku oktobra 1861 v «Triester Zeitung» in pozneje tudi kot brošura. Glavne misli tega članka, ki je vzbudil med zavednimi Slovenci takrat viharno ogorčenje, so bile naslednje: Kdo so bili praprebivalci na Kranjskem, ali Slovani ali Kelti, še ni dokazano; vsekakor je bila dežela pred prihodom Slovencev že naseljena. S prvim «kranjskim vojvodom», Rudolfom II., je postala Kranjska del velike nemške države in je to ostala do danes. «Deutschland wird und kann auch nicht darauf verzichten; denn der Besitz Krains ist nothwendig, um die Verbindung mit der Adria herzustellen. Es ist in dem Besitze dieses Meeres und darf, will es nicht einen grossen politischen Fehler begehen, dasselbe nicht aufgeben.» Rešitev dežele pred Turki in vsa kultura naroda je bila odvisna od kranjskega plem- 4 9 Novice z dne 30. januarja 1861, str. 41. 6 0 Novice z dne 20. in 27. februarja 1861, str. 60, 69. 4 49 stva, ki je bilo vedno nemško. Kdor se je hotel količkaj odlikovati v izobrazbi ali karieri, je govoril in bral nemško. Industrijo in obrt so dali v deželo priseljeni, pogosto naravnost poklicani Nemci. Znanosti so se gojile razen po latinsko na Kranjskem po nemško. Preprosto slovensko ljudstvo takrat ni znalo ne brati, ne pisati. Da se danes slovensko piše in tiska, se imajo Slovenci zahvaliti Nemcem. V nevednosti niso držali ljudstva Nemci, ampak nekdanji vladni sistem in duhovščina, ki tem laže vodi ljudstvo, čim neumnejše je. Nemci bi še sedaj izomikali ljudstvo, da ni novi nacionalnoklerikalni pokret izpodmaknil nemškemu svobodnemu mišljenju vseh tal. Proklamirano enakopravnost razumevajo narodnosti tako, kakor da bi smele tvoriti države v državi. Še več! Po primeru velikega «falšmincerja» na Seini, po piemontesko- francoskih načelih, so si slovenski politiki vtepli v glavo sanje o neki Veliki Sloveniji s predrzno mislijo, da se smejo odtrgati od Avstrije in se pridružiti jugoslovanskemu kraljestvu pod Nikolajem I. črnogorskim. Kot odgovor na ta članek je izdal leta 1862. anonimno brošuro «Krain und das Deutschthum»51 v Ljubljani pri Blasniku Fr. Malavašič, v kateri je izvajal, da se dežela, ki je res imela toliko in toliko let na čelu nemške oblastnike, zavoljo teh in redke plasti nemškega plemstva še ne more in ne sme imenovati «ein uraltes deutsches Land», zakaj prebivalstvo samo je bilo vedno pristno slovansko. O nemškem plemstvu na Kranjskem je ugotavljal, da mu skrb za ljudstvo ponajveč ni bila posebno pri srcu. «Was dieser dominirende Stand war, das war er nicht für das Land, nicht für das Volk, sondern es war für sich und seines Gleichen.» Kulturo so pač sprejemali Slovenci naravno od sosedov, kakor so jo Nemci od Latincev in Romanov, a zato Nemcev ne more 5 1 Krain und das Deutschthum. Entgegnung auf die Flugschrift «Das Deutschthum in Krain».. Von einem Freunde der Wahrheit. Laibach, 1862. nihče siliti, da bi bili danes Francozi ali Italijani. Nemški oblastniki so res klicali v deželo tujo industrijo in obrt, a to se vrši in se bo vršilo samo dotlej, dokler domača inteligenca ne vzbudi, ne izpodbode v narodu skritih in spečih lastnih sil. Nato zagovarja Malavašič delovanje napadene slovenske duhovščine, poudarja pomen «Novic» in delovanje «pomožnega društva za obrtnike in rokodelce», čigar poseganje v volilne borbe pod vodstvom rokavičarja Horaka je bilo nemškemu člankarju v Triesterici trn v peti. Prizadevanje teh nemških «Kulturträgerjev» na Slovenskem je šlo očividno za tem, da gre ustavno se preosnavljajoča Avstrija preko Slovencev kot premajhnega naroda svojo nemoteno pot do Jadrana in da uporablja za stebre tega mostu staro nemško gosposko plast v narodu. Dosedanje slovensko kulturno in literarno delo od protestantskih časov dalje so ti možje včasih sicer izrabljali kot započeto od naklonjenih Nemcev, v ostalem pa so ga omalovaževali in ga niso imeli za tako pomembnega, da bi opravičevalo konsolidacijo in regeneracijo Slovencev kot naroda, ki brani Nemcem dostop k morju. Proti gradnji tega nemškega mostu preko svojih teles so se Slovenci ustavljali z občudovanja vredno žilavostjo že živega narodnega organizma. Z globokim čustvenim zanosom je vzklikal Malavašič v svoji brošuri: «Denn dieses Krain war nie, ist nicht und wird nicht sein ein .deutsches Land'. Es ist seit der Ansiedlung der Slaven ein von slavischen Händen bebautes, vom slavischen Heldengeist vertheidigtes, vom slavischen Blute zur Genüge getränktes, an Oesterreich treu und fest haltendes, von Oesterreich beschütztes und regiertes Land, — es ist ein slavisches, oesterreichisches Land, obwohl nominel auch ein Theil des sogenannten deutschen Bundes. Und mit diesem süssen Bewusstsein begnügen wir uns, noch ferner — wie bis jetzt — als echte Slovenen und als treue Unterthanen Oesterreichs auf slovenischem Boden so frei zu sein, uns frei zu entwickeln, und nach ehrlich voll- 4* 51 brachter Arbeit unsere Glieder dem Schosse unserer heiligen slovenischen ,Zemlja' anzuvertrauen!»52 Sumničenje o skrivni avstrijski nezvestobi od strani teh kranjskonemških dopisnikov in nemškutarjev v dobi «staroslovenstva» je bilo tako tendenciozno, kakor je bilo nasprotno Malavašičevo zatrjevanje državljanske zvestobe Slovencev docela odkritosrčno in resnično mišljeno. Naši «Staroslovenci» še niso bili obupali nad Avstrijo, kakor tudi «Staročehi» ne. V takratnem prvem zasedanju državnega zbora so bili za Cehe in Slovence Palacky, Rieger in Toman oddali slovesne in nehlinjene izjave, da nam je Slovanom Avstrija potrebna. Stali so torej še vedno na istem stališču, kakor leta 1848. V debati o adresi glede razpusta ogrskega deželnega zbora dne 23. avgusta 1861 je dejal dr. Toman v dunajskem parlamentu: «češkemu in slovenskemu narodu, da se ohrani, je vse ležeče na tem, da se močna Avstrija vzderži, zakaj Čehe ni volja, da bi jih velika Nemčija potopila; mi Slovenci pa bi tudi ne hotli gledati in terpeti, da bi med Nemcom in Lahom se čez našo deželo in čez naše kosti boj unel za jadransko morje in bi nas požerl.»53 Bleiweis je kot prepričan «avstroslavist» Kopitarjeve tradicije ob tej priliki te obdolžitve Slovencev v prizadevanju po samostojnem jugoslovanskem kraljestvu priobčil v «Novicah» uvodnik «Naš program», v katerem je na koncu poudaril naravnost Kopitarjevo misel: Dolže nas — pravi urednik «Novic» — da hočemo nemščino izpodriniti in ustanoviti jugoslovansko kraljestvo. Mi nočemo nič drugega, nego da se v praktičnem življenju uveljavi naš jezik. «Zatoraj, in ker je materni jezik naravna in najkrajša pot do omike; ker je materinščina najterdnejša podlaga za vsaki drugi jezik in nauk, in naposled, ker je politična in sodna uprava najcenejša, najpravičnejša in najložja, ako se upravlja v jeziku narodovem, terjamo: da se naš domači slovenski jezik 5 2 Krain und das Deutschthum, str. 10. 6 3 Novice z dne 11. septembra 1861, str. 309. vpelje v naše šole in pisarnice.» Na jugoslovansko kraljestvo od nas nihče ne misli, pač pa marsikdo od nas želi, da bi tudi naši južni bratje prišli k nam in se združili z nami v Avstriji pod habsburškim žezlom.54 S temi «kulturtragerskimi» dopisniki iz Ljubljane in drugih mest in trgov na Slovenskem, ki so pisali v tem smislu zoper narodni slovenski pokret deloma po dunajskih, graških in tržaških nemških listih, deloma v uradni «Laibacher Zeitung» (dokler si niso leta 1868. ustanovili svojega posebnega «Laibacher Tagblatta»), je Bleiweis vsa 60ta leta stalno polemiziral v vsaki številki «Novic». Te njegove polemike so bile vedno lapidarne, stvarne, žgoče in temperamentne ter so še danes nevenljiv list v že dokaj oskubljenem lavorjevem vencu na glavi «očeta slovenskega naroda». Dr. Josip Vošnjak, ki je bil v poznejši mladoslovenski dobi v najhujši opoziciji proti Bleiweisu, pač ni brez vzroka zapisal v svojih «Spominih », ko je govoril o teh polemikah, naslednjih vrstic: «Ko bi Bleivveis druzega ne bil spisal, kakor vse te mnogoštevilne polemike, ki so res v srce zadevale nasprotnika, bi se mu moralo odkazati prvo mesto med probuditelji naroda.»55 Za Bleiweisom so v tem boju stali redki narodno-zavedni slovenski izobraženci, zlasti pa nižja duhovščina, medtem ko je bila višja z ljubljanskim škofom Vidmerjem na čelu še precej jožefinistično-germanizatorična in je svoj tozadevni vpliv uveljavljala v sebi izročeni takratni konkordatni šoli.56 Odločno pa se je med narodne prvoboritelje uvrstil lavantinski škof Slomšek, ki je v septembru 1861 (eno leto pred svojo smrtjo) na Slatini govoril svojim duhovnikom: «Lani sem o koncu duhovnih vaj svoje drage sodelavce v slovenskem vinogradu svaril, ne previsoko narodnih perut povzdigati in ne dražiti Levijatana narodnih prepiranj . . . letos pa opominjam in 5 4 Novice z dne 6. novembra 1861, str. 367. 6 5 Dr. Josip Vošnjak, Spomini, Ljubljana, 1905, str. 93. 6 8 Glej mojo knjigo «Kersnik, njega delo in doba» I., str. 61. prosim vas, ne dajmo nemškutarjem živelja našega zatreti, ne dopustimo pogasiti iskre domače ljubezni, ne poteptati v smeti milega jezika maternega, kakor bi nemškutarji radi. Naš materni jezik je varh prave vere . . . Svoje dni je nemščina za mizo sedela in še sedi; slovenščina je za vratmi stala in ji služila. Zato je gospoda nemško govorila in še govori, dokler so le posli slovensko gučali! Zdaj hlapci in dekle nemško govorijo in se besede materne sramujejo; evo bratje! tedaj pa mi slovenščino za mizo posadimo in jo počastimo, kakor svojo milo mater!»57 V teh in takih besedah slovenske duhovščine je seveda prihajal do izraza predvsem glas krvi in stalni dotik z domačo ktlturo, a mogočen sodoben impulz je za duhovščino bil tudi v tem, ker se je prav tako proglašal slovenski jezik za «varha vere», kakor so nemški «kulturträgerji » proklamirali nemščino za istovetno z napredkom in svobodomiselstvom. Pod geslom dveh jezikov sta se takrat v škodo naše kulture bila dva svetovna nazora, okoliščina, ki je rodila marsikatero zablodo . . . O številu teh «kulturträgerskih» dopisnikov pravi Bleiweis, da je bilo teh mož, ki bi jih mogli imenovati snovatelje nemške stranke na Kranjskem, kakih šest ali sedem. Ime enega so «Novice» kmalu razkrile. Bil je to urednik «Laibacher Zeitung» neki dr. Issleib.58 Iz kroga teh dopisnikov je izšla o božiču 1861 nemška brošura, ki je v tako zvanih «knittelverzih» smešila slovenske politične prvake.59 Tu se opisuje najprej dr. Bleiweis kot «stari lev», kako je, posnemajoč češkega dvorepatega leva, ustanovil novo zavezo, imenovano «Novizen-Orden». «Novizenmeister» postane seveda on sam. 5 7 Novice z dne 4. decembra 1861, str. 401. 5 8 Novice z dne 24. aprila 1861, str. 139 in še večkrat. 5 9 Eine Thierfabel aus Krain. Erbauliche Historia für mäniglich zu Nutz und Fromm. In zierliche Knittelreimlein gebracht durch Jocosum Hilarium den Jüngeren. Wien, 1861. (S pomočjo «knittelverzov» se je vršila nemška agitacija že ob prvih volitvah v ljubljanski občinski zastop dne 21. in 22. februarja 1861. Glej «Novice» z dne 27. februarja 1861, str. 73.) «Wer anders sollte wohl König sein? Ein kluger Kopf und fest von Sinnen, Von aussen Eis, doch Glut von innen, Er ist ein Original für wahr, Erfand eine neue Art zu brüllen sogar, Ob ihn gleich darob die andern nicht versteh'n, Gemach, gemach es wird schon geh'n.» V zadnjih navedenih verzih pamfletista je mišljena književna slovenščina (eine neue Art zu brüllen), ki je bila zaradi svoje večje bližine k drugim slovanskim jezikom tej stranki trn v peti in stalna tarča napadov kot «novoskovan » jezik. Proti nji so ti možje zagovarjali tako zvano «krajnsko špraho», v kateri so videli most, po katerem se je bil naš narod že napotil v kulturni nemški objem.60 — Kot drugi je v «Thierfabel» karikiran v podobi «ognjevitega konja» dr. Lovro Toman, ki ga pošilja dr. Bleiweis na Dunaj v parlament, da tam «rezgetä» o sramoti. « . . . dass deutsche Bären das Land verwüstet Dieselben sich überall eingenistet, Man möge fürder die Thiere lassen nach Wahl, Sich absondern im eigenen Stall . . .» Kot naučni minister levjega kraljestva se opisuje Macun v podobi «vremenske žabice»; v službi domačega tajnika «stolcira» mlad petelin — dr. Etbin Costa. «Er liebte es früher zu kratzen auf deutschem Mist, Wie es Gebrauch bei Hähnern und Hähnen ist.» V službi juvelirja krone in ceremoniarja se opisuje župan Ambrož, stari lisjak 6 0 Da bi oslabil geslo «kranjstva» proti «slovenstvu», je Bleiweis leta 1862. priredil v novoustanovljeni ljubljanski čitalnici predavanje, ki je izšlo tudi v posebni brošuri pod naslovom «Slovenski jezik pa ,krajnska špraha'. Podučno-humorističen govor. V Ljubljani 1862.» »Ein alter Pfiffikus, ein echter ,Kehr dich nach dem Winde' Versteht er sich zu flüchten bald unter die Eiche, bald unter die Linde.» (Namigovanje na to, da je Ambrož že od leta 1848. sem včasih rad potegnil z liberalci.) — Potem se smeši kot «stari volk» in «rabulist» advokat dr. Ahačič. — Nadalje se v karikirani obliki opisuje nastop te «noviške zveze» v gostilnah, na Bledu pri Tomanovem literarnem kongresu, ustanavljanje ljubljanske čitalnice, izbruh smrdljivega «slovenskega duha» iz dima in kadilnice, ki jo je poprej kralj Bleiweis napolnil s podneto «modernega husitizma in nacionalnega obskurantizma» ter «mit des Hahnes Schriften Mit duftenden Kräutern von Tomaniens Triften Er legte alle Nummern des Novizenblattes hinein, Ein reiches Archiv gemeiner Schömpferei'n.» Za avtorja tega pamfleta so imele «Novice«61 slovenskega poslanca Karla Dežmana, ki je prav takrat v parlamentu odpadel od narodne stranke. Mnenje o Dežmanovem avtorstvu je zlasti utrdil dr. Valentin Zarnik s svojo protibrošuro «Don Quixotte della Blatna vas»,62 to mnenje se je obdržalo do naših dni. Še «Anonymenlexicon » dunajskih bibliotekarjev Holzmanna in Bohatta63 6 1 Novice z dne 25. decembra 1861, štev. 52, str. 429. 6 2 To brošuro je kot odgovor na «Tierfabel» izdal Zarnik leta 1862. (radi cenzure) v Zagrebu pod psevdonimom «Servantes mlajši». V nji se z jezikovno-ohlapno drastiko, deloma v verzih, deloma v prozi popisuje v «Predigri», kako Thusnelda, kraljica Walhalle, pridobi Jocosa (Dežmana) za Germanijo, v I. dejanju Jocosov nastop med nemškimi žurnalisti na Dunaju, v II. dejanju, kako piše Jocosus «Tierfabel», v III. dejanju, kako veliki nemški pisatelji z ogorčenjem trgajo «Tierfabei», v IV. dejanju pa se popisuje napad tržaških Cimbrov na ljubljansko čitalnico pod vodstvom Jocosa, ki se ob smehu čitalničarjev ponesreči. 6 3 To ugotavljam po ohranjenem eksemplarju te «Tierfabel», ki ga je dne 20.1. 1884 s posvetilom podaril profesorju Binderju ima Dežmana za pisca te brošure. Prav za prav pa je bil njen avtor ljubljanski zdravnik, tirolski rojak — dr. Fritz Keesbacher. Bleiweis imenuje med nasprotniki slovenskega kulturnopolitičnega gibanja na prvem mestu narodne nemarneže, ki so bili preleni, da bi s samoučenjem nadomestili, česar jim ni dala šola; na drugem mestu od teh in priseljenih Nemcev odvisne kreature brez lastne volje, na tretjem nemške «Kulturtragerje». Ne omenja pa v citiranem članku kategorije mnogo bolj nevarnih nasprotnikov, visoko inteligentnih in aktivnih mož, ki so se v svojih mladih letih samostojno izobrazili v materinščini in vzljubili njeno kulturo, ki pa so v teh letih obnavljajočega se ustavnega življenja odpadli od slovenske stvari, se pridružili nemški stvari in postali voditelji ne samo prvih dveh skupin svojih nemškutarskih rojakov, ampak tudi tretje, po izvoru tuje kategorije kot idejni inspiratorji tiste smeri slovenskega kulturnopolitičnega življenja, ki jo poznamo v naši preteklosti pod imenom «nemškutarstvo ». Tip tega nemškutarstva je bil Dežman. Zakaj Bleiweis tega tipa ni označil v omenjeni karakteristiki, napisani v času, ko se je bil njegov glavni nositelj že na novo orientiral in opredelil, nam postane morebiti jasno, ko se nekoliko globlje zamislimo v Dežmanov problem, ki še do danes ni popolnoma jasen. Ta problem so «Staroslovenci » in pozneje tudi malone vsi «Mladoslovenci» odpravljali enostavno z globokim zaničevanjem prav do Dežmanove smrti. Edini Fran Leveč je ob smrti tega moža v nekrologu, ki mu ga je posvetil, simpatično opisal njegove duševne darove, kratko skiciral njegovo slovensko delovanje prve dobe, njegov pomen kot učenjaka, prirodoslovca in starinoslovca v drugi dobi, ko je vodil ljubljanski muzej in mu 2. decembra 1868 s krepko slovensko besedo, «kakršno je slišati malokdaj», slovesno sam — Kari Dežman (danes last dedičev drja. Rožiča) in v katerem je lastnoročno razrešil psevdonim in živalska imena karikirancev. odprl novo poslopje «Rudolfinum» in izpremenil neznatni pokrajinski muzej v «veličasten zavod, katerega redkim zbirkam se po pravici čudi znanstveni svet». Le rahlo se Leveč dotakne enega ključa v Dežmanov problem, njegovega razmerja do Tomana in Coste, in se zadovolji z nekoliko prekratko ugotovitvijo: «Politika je bila nesreča naša in — njegova!»64 Podrobno se ukvarja z Dežmanovim vprašanjem dr. Lončar v svoji razpravi «Dr. Janez Bleiweis in njegova doba», omenja po Levcu Dežmanovo slovensko delovanje in znanje, ugotavlja po izjavah Levstika, Svetca, Trdine in drja. Jos. Vošnjaka kot močno gibalo v sporu s Tomanom in Costom Dežmanovo častilakomnost in ljubosumnost, razpravlja na podlagi njegovih lastnih pisem Zarniku in Bleiweisu o njegovih simpatijah do nemške kulture kot pomočnice začetne slovenske in pravi: «Ako je zagovarjal Dežman nemško kulturo kot sredstvo k lastnemu [slovenskemu] napredovanju, je s tem le glasneje poudarjal to, o čemer so drugi [slovenski voditelji] tem manj govorili, čim bolj so v istini to sredstvo uporabljali. » Dr. Lončar prihaja do zaključka: «Usodno za nas in za Dežmana je bilo to, da je začel nemško kulturo, ki nam je bila izprva le sredstvo, zamenjavati s ciljem.» Najbolj se je približal dr. Lončar rešitvi Dežmanovega problema tam, kjer piše: «Kot svobodomislec je imel . . . v cerkvenopolitičnih vprašanjih svoje stališče, različno od večine narodne stranke. Kje naj bi bil našel tla za svoje ideje? Med kmetskim ljudstvom, ki ga je vodila duhovščina in čigar narodno-politični program je zastopal dr. Bleiweis, ni bilo misliti na uspešno delo. Zakaj, slovenski kmet ni mogel pogrešati vodstva svoje duhovščine, ker je bila vsa naša socialna struktura še v povojih in ni bilo razven duhovnikov in peščice posvetnjakov-inteligentov nobenih drugih slojev, ki bi bili delali za narodno osvoboditev Slovencev.» Končno obžaluje dr. Lončar, da se Dežman ni odločil za ustanovitev slovenske napredne 6 4 Ljubljanski Zvon, 1889, str. 256. stranke in se lotil «dela po naših nemških in ponemčenih mestih in trgih v znamenju slovenske narodnosti in svobodomiselnosti ».65 Poskusimo še mi na podlagi gradiva, ki nam je danes na razpolago, rešiti vprašanje te vrste nemškutarstva v dobi 60ih let, ki je zelo važno tudi za osvetlitev pogojev, v katerih se je takrat oblikovala naša duševnost. Dragotin Deiman (rojen 1821, umrl 1889) je bil dete predmarca. Dovršil je gimnazijo v Ljubljani leta 1839. Tu je študiral samo višjo gimnazijo (nižjo je absolviral v Inomostu) in se duševno formiral v Prešernovem odporu in srdu zoper duševni in upravni pritisk Metternichove vlade. Bil je občudovalec organizacijskega dela Prešernovega prijatelja, v Ljubljano pregnanega Poljaka, Korytka, idealistične, z delom se tolažeče mladostne žrtve tega sistema. Ob smrti tega mladeniča je kot osmošolec pretakal bridke solze in s svojimi sošolci nosil njegovo krsto k Sv. Krištofu. Potem je deset let prebil na Dunaju na univerzi. Najprej je študiral medicino, pozneje jus in se leta 1849. povrnil v Ljubljano kot doktorand. Vstopil je med sotrudnike «Slovenije», političnega glasila napredno usmerjene mladine, in pomagal pogosto tudi v njenem uredništvu. V ta list je napisal n. pr. za novo leto 1849 svoj zanosni članek «Slava Slavjanam!», ki prekipeva od slovenskega in slovanskega narodnega navdušenja in se včasih bliža celo Koseskega patetiki, ki pa ni samo bobneča, ampak vsebuje toploto srca. S krepko, ognjevito besedo govori za to, da postanejo razcepljeni slovenski rodovi eno in se oprejo na ostale Slovane. K «zornici slavjanstva», pravi, je bil v pravkar preteklem letu 1848. povabil zvon k slovanskemu shodu v Prago. «O zlata Praga! tako si ti, svojega poklica nikdar zabivši, po preroški pomembi svojega imena Prag postala, čez kateriga je prerojen slavjanski duh zopet v beli svet stopil. V tvojimu oserčju je bila zakopana vejica staroslavjanske lipe, zadno znamenje naše nekdanje edinosti . . . 8 5 Bleiweisov zbornik, str. 189. v radosti smo rujoveti češkiga leva' . . .» Nato obrne svoj pogled na Slovaško: «Tam zaklikne na skali orel tatranski, polomljene so mu perute, smertne rane do serca skopane . . . slovaška vila ga miri in tolaži, njemu rane zaceluje in ž njim jade jadikuje . . .»'Nato se avtor okrene proti Srbom: «Zagledam pod lipo slepiga pevca, in okrog njega dični venec junaštva in lepote . . . ostudni Madžar Serbske orliče strašit hoče. Pa kaj bi to Serba strašilo? junaška pesem mu je šola, bojiše vaja junaštva. O slavni Serbi! kterim so sablja, gosli in puška kot sveta trojica v časti . . .» Dežman zaključuje svoj članek z besedami: «Treba je nam že zdaj se v duhu vdeležiti pri vseh slavnih delih naših slavijanskih bratov, kar si oni pridobejo, je tudi nam pridobljeno . . . Slava Slavjanam! »66 V istem času zleti po odmoru petnajstih let nov, peti roj «Kranjske čebelice» v pomladanski slovenski svet. Dežman jo pozdravi v «Sloveniji» kot nekdanjo «nevtrudljivo nabiravko sladkost domače poezije». Ogorčeno daje duška svojemu srdu zoper predmarčni pritisk, zoper «tisto votlo nemškutarsko sapo, ktera je posebno v zadnih letih prav ostudno našo domovino prepihavala in v svoji ošabnosti vse cvetlice posmodit hotla». Vesel je, da je «zdaj konc tiste težave», raduje se zlasti nad javnosti dotlej še neznanimi Prešernovimi pesmimi, ki jih ta zvezek «Čebelice » prinaša in pravi o tem svojem pesniku, za čigar veličino mu ni vse njegovo poznejše življenje skalilo globokega občutka in smisla: «Prešernove pesmi, ktere tukaj beremo, slavno dokažejo, de nobeden slovenskih pevcov v razumljivosti sklada, v lahkogibčnosti verstic, v sladkosti kremlja našiga Prešerna ni, in ne bode prekosil.» Ta Dežmanova sodba o Prešernu je v dobi, ko je bil že Bleiweis. s svojim Koseskim celo mladini (n. pr. Trdini) zatemnil Prešerna, posebno pomembna. Potem ko je zamrla «Slovenija», se je Dežman pridružil «Novicam» in jih včasih celo urejeval, kadar je 6 6 Slovenija z dne 2. januarja 1849, str. 1. Bleiweis odpotoval.67 V ta list je napisal leta 1850. obširno oceno Grünovih prevodov slovenskih narodnih pesmi,68 v kateri izvaja: «Naš slavni rojak Anastazij Grün je izdal ,Volkslieder aus Krain'. Slovenska Modrica je s tem vencem slavo pridobila po vsem kulturnem svetu. ,Kaj pa poreko njeni sovražniki, kteri vse, karkoli le po slovenšini diši, z gadjim jezikam opikajo? Kako pisano bojo oni gledali, ki vsako gibanje domovinskiga duha kot znamenje neomikanosti, zarobljenosti, barbarstva grajajo, če bojo zaslišali, de se je velikan nemških pevcov s takimi barbarskimi rečmi vkvarjal? Tudi v ti knjižici bojo strupa za se iskali, pa našli ga — ne bojo, ker jim preveč le sladki med ponuja.'» Po teh besedah s prisrčnim čutom in pesniško besedo opisuje lepoto slovenske narodne pesmi. V naslednjih petih letih Dežman živahno sodeluje zlasti pri Bleiweisovem «Koledarčku», posebno s pesmicami, o katerih pravi Leveč po vsej pravici, da se odlikujejo «po svojem globokem čutu in plemenitem veselji do lepe prirode», po «politični odločnosti», «pripovedni nadarjenosti » in «zdravem humorju». Humoristična je zlasti pripovedna pesem «Proklete grablje»,69 ki je postala za avtorja samega pozneje tako krvava maščevalka in pravi nemškutarski bič, ki si ga je sam spletel. Dežman je pisal domač, živahen in krepak, dasi slovniško precej ohlapen jezik. Bil je vsestransko izobražen, v zgodovini in prirodoslovju, v starinoslovju pa naravnost strokovnjak. Poznal je dobro tudi literature, zlasti slovensko, Kopitarja, slovenske protestante,70 bil je poseben občudovalec Prešerna in je v tem nemškem članku s ponosom pisal: «Der gelehrte Čelakowsky machte die Čechen zuerst mit unserer čbelica bekannt, und der grosse slavische Dichter 6 7 Leveč, Ljubljanski Zvon, 1889, str. 254. 6 8 «Slovenske narodske pesmi v nemško prestavljene», Novice, 1850, štev. 44—48, 50. 6 9 Koledarček slovenski za leto 1855, str. 55. 7 0 Prim. njegov članek «Dürfen die Krainer ihre Sprache die slovenische nennen», Ilirisches Blatt, 1849, štev. 50—52. Kollar erklärt die Prešernschen Stanzen als die wohlklingendsten, die je ein Dichter geschrieben.» Dežman je bil tudi v ozkem stiku z nadarjenimi in za literaturo se zanimajočimi ljubljanskimi gimnazijci. Kakor vemo, so ga poznejši «vajevci» po prestanku «Bčele» prosili, da bi z njihovim sodelovanjem izdajal leposlovni list v Ljubljani. Dežmanov odpad, ki se je izvršil za široko javnost popolnoma nenadoma v državnem zboru leta 1861., se je moral seveda pripravljati dalje časa. Že Leveč je namignil na spor med njim in drjem. Costom v letu 1859. in pokazal je na odmev tega nesoglasja na neko mesto v Costovem predgovoru k «Vodnikovemu spomeniku». Dr. Lončar je stvar pomaknil še za eno leto globlje in je omenil, da Davorin Trstenjak dne 28. aprila 1858 piše Bleiweisu o svojem znanstvenem nasprotju z Dežmanom. Tu mislim, da smo sedaj že na pravi poti^in gremo lahko dalje do rešitve Dežmanovega problema. Pred nekaj leti mi je prišlo v roke pet rokopisnih pol, popisanih z Dežmanovo roko.71 To so Dežmanove opazke k zgodovinskim, starinoslovskim, mitološkim in etimološkim razpravam, ki so jih prinašale «Novice» med leti 1853. in 1858. iz Hicingerjevega, Poženčanovega, zlasti pa Trstenjakovega peresa. Te Trstenjakove razprave tvorijo danes naravnost kuriozno-humoristično berilo. S približno istim čustvom jih je moral prebirati tudi Dežman, v tisti dobi eden naših najbolj kritičnih zgodovinarjev. O tem nam pričajo omenjene njegove opazke.72 7 1 Te pole je Dežman nekoč, ko je pospravljal svojo pisalno mizo, vrgel med makulaturo. Pobral in spravil jih je njegov «famulus », znani vratar deželnega muzeja Kobal, čigar sin, prof. Franc Kobal, jih je izročil meni. 7 2 Teh opazk Dežman najbrž ni pisal v teku vseh šestih let izhajanja omenjenih razprav, na katere se nanašajo, ker piše Bleiweis leta 1854., da ga je njegov «prijatelj» Dežman glede na Trstenjakove članke opozoril, da je že Grimm svetoval, naj bi kakšen slavist proučil lastna imena na rimskih spomenikih v Iliriji in Sarmaciji in preiskal, če niso bili njih nositelji Slovani. (Novice, 1854, str. 59.) Dežman je po vsej priliki sestavil te Namen Trstenjakovega, v «Novicah» 50ih let posebno bohotnega znanstvovanja je bil, da dokaže, da «od nekdaj že tukaj prebiva moj rod», to se pravi, da se Slovenci niso priselili v kraje, ki jih sedaj naseljujejo, ampak da so prastanovalci teh dežel. V zvezi s tem namenom je skušal dokazati starodavnost svojega rodu s tem, da je vse slovanstvo izvajal iz stare Indije, iz sanskrta. Veliko važnost je videl v slovanski mitologiji, ki jo je spravljal v ozko zvezo s staroindijsko. Bahaško je operiral z neštevilnimi citati, navajal učena dela v najrazličnejših jezikih in sipal okrog sebe z najznamenitejšimi imeni učenjakov vsega svetal': Dežman je v teh svojih rokopisnih opazkah nabral pisan šop Trstenjakovih našopirjenih izmišljotin. Ni je skoraj trditve v njegovih razpravah, da bi ji Dežman ne pristavil svoje stereotipne opazke: classisch! In po vsej pravici! Trstenjak prihaja do zaključka, da so Slovani prišli iz Indije, seveda kot budisti, odtod pri njih imena Buda, Budišin, Budjejovice, Budina! Častili so boga Živa, ki je jahal na biku, imenovanem Muri, odtod Mura, Murko! Sploh je videl Trstenjak vso menažerijo, ki obdaja staroindijske bogove, v slovenskih krajevnih in lastnih imenih; operiral je s samimi psi, medvedi, merjasci, najrajši pa z voli, biki in turi. Rimski Juvavum je izvajal iz «ul» = vol (pravi, da je slišal nekega gorenjskega kmeta reči: «ule naprezi»!). Krajevno ime Trnovci je izvajal od tura, prav tako tudi «Tirol». Neki vol boga Živa se je imenoval «kala», odtod je Trstenjak izvajal ime Celje. Udmat mu je bilo «čisto indiško ime»! Zraven je zatrjeval: «Ne sme nas čudo vzeti, da so stari vodam davali imena bikov.» Skoraj pri slednji Trstenjakovi trditvi se mora Dežman zgražati in se oddihovati z vzkliki, kakor: «Classischer Unsinn», «Grenzet an opazke, ko je še enkrat zdržema proučil zlasti Trstenjakove spise v teh šestih letnikih «Novic», z izrecnim namenom, da zavrne njih fantastične rezultate, in to leta 1858. V neki opazki pravi naravnost: «Treffend zur Entgegnung!» Wahnsinn», «Alle Thiere macht sich Terstenjak dienstfertig », «Vse je pretrmasto, prebikasto». Končno se mu pocedi izpod peresa zbadljivo-duhovita kombinacija, ki jo srečamo pozneje pri Levstiku: «Twrstenjak»! To in tako našopirjeno in napihnjeno navlako, katere avtor se je še po vrhu ponašal z najstrožjo kritičnostjo,73 je spremljal dr. Bleiweis z bombastičnimi slavospevi: Trstenjak «nas uči do jedra poznavati domovino, ktere starodavnost nam je bila dosihmal zlo neznana», on «razjasnuje zgodovino domačo po poti, ktera je gotoviša, kakor vsaka druga; saj vemo, kako se zgodovina dan današnji piše (fabricira)» . . . «Res je tudi, da Terstenjakovi spisi niso za vsacega bravca in sploh za vse tiste ne, ki v lahkonožni ,belletristiki' išejo slavo slovenskega slovstva, in kterim je branje ,novel' in ,kratkočasnic' najbolj pri sercu. Al s samo takim blagom si ,Novice' ne prizadevajo bravcem vstreči, ker njih namen je višji. ,Novicam' gre s Terstenjakovimi spisi sedaj, kakor leta 1844, 1845, 1846 s Koseskovimi pesmami . . . [Kakor takrat Koseski je] tudi Terstenjak stopil s čisto novim blagom na svetlo in nam zlato rudo odpera, s ktero ravnajo nekteri sedaj, kakor uni nekdaj s Koseskovimi biseri.»74 In še leta 1857. piše urednik «Novic» o Trstenjakovih razpravah: « . . . berž spoznavši ceno važnih preiskav na tem poprej zapuščenem polji so si ,Novice' v čast štele razglašati jih domovini v korist in slavo!»75 «Oče slovenskega naroda» je povzdigoval na svoj kulturni Olimp čudne veličine: za pesnika je kronal Koseskega, za znanstvenika Trstenjaka, samo bobnečo, narodno- našemljeno lepo laž. Nato si je pridružil kot političnega pribočnika še drja. Etbina Costo. Ta je bil še nedavno navdušen German, proti koncu se je začel vsiljevati v slovensko javnost najprej na literarnem področju: 7 3 «Trikrat veči bi morala biti naša kritika», piše ob neki priliki Trstenjak (Novice, 1853, str. 199). 7 4 Novice z dne 29. decembra 1855, str. 410. 7 5 Novice z dne 28. januarja 1857, str. 30. Sprožil je na seji kranjskega zgodovinskega društva dne 5. novembra 1857 idejo, da izda «Vodnikov spomenik», nakar so vsi okrog njega «stermeli in z glavami majali», kakor pravi sam v predgovoru te knjige.76 Verjetno domneva Leveč, da je bil med temi začudenci tudi Dežman, ki je pozneje ustanovil res znanstveno muzejsko društvo, medtem ko je zgodovinsko društvo, domena obeh Costov. očeta in sina, konec 60ih let zaspalo in razpadlo. V predgovoru iste knjige se Costa v znanem Levstik-Bleiweis- Hicingerjevem boju zaradi kritike uslužno postavlja na Levstiku sovražno stran, citira Bleiweisovo tirado zoper Levstikovo zahtevo po kritiki in pristavlja, naj se tudi spisi večine njegovih sotrudnikov, ki se ukvarjajo «s slovnostjo in učenostjo samo iz veselja in ljubezni do nje» — ne stavijo «pod tako mero, kakor dela mož, kteri se pečajo edino in najimenitneje z lepimi vedami in slovstvom ». Po izdaji «Vodnikovega spomenika» se je dr. Etbin Costa vsilil v politiko preko «Pomožnega društva za obrtnike in rokodelce», ki je leta 1861. vzelo agitacijo za prve deželnozborske volitve v roke. Ko je poročal o občnem zboru tega društva v tem letu, piše Bleivveis v «Novicah», da se je ustanovnik in predsednik Horak na njem «posebno» zahvalil «gosp. dr. Etbinu Costa-tu», kot društvenemu svetovalcu v pravnih zadevah in pristavil o njem od svoje strani, da «se že več časa za vse občnokoristne in domače zadeve s tako umnostjo in iskrenostjo poganja, da ga res more domovina naša radostno med svoje prave sinove šteti».77 Tako je vzhajala ob Bleiweisu tretja laži-zvezda, sedaj v politiki . . . V marcu 1861 so se vršile prve ustavne volitve za deželni zbor, ki je imel pozneje iz sebe voliti državne poslance. Kmetske občine na Kranjskem so volile Slovence, mesta in trgi deloma Slovence, deloma pa Nemce in nemškutarje. Koroške in spodnještajerske volitve so iz- 7 6 Vodnikov spomenik, Ljubljana 1859. " Novice z dne 27. februarja 1861, str. 73. 5 65 padle nemškutarsko. Proti propadlemu drju. Razlagu se je v Ljutomeru agitiralo: «Pop je, on bi rad mešnikom vekše pravice pridobil.»78 V Ptuju je bil proti slovenskemu kandidatu izvoljen Nemec Mihael Herman, o katerem piše dopisnik «Novicam», da je «sicer viditi učen mož; al ker ni naše kervi, ne vemo, ali bo imel kaj serca za slovenski narod. Bog ga razsvetli, da bi se za nas reve potegnil».79 Slovenci na Štajerskem so se nekoliko zanašali za deželni zbor samo na virilista Slomška in celjskega poslanca, ondotnega advokata drja. Mortla, koroškega Slovenca, ki pa se je izkazal za nemškutarja in se leta 1863. sploh odpovedal poslanstvu. Pač pa je Goriška izvolila šest slovenskih poslancev, med njimi tudi vrlega tomajskega posestnika Crneta, ki se je pozneje tako odlikoval v državnem zboru. Dežmana je priporočil v «Novicah» neki dopisnik «Izpod Triglava» kot kandidata za Idrijo, njegovo rojstno mesto, kjer je bil tudi izvoljen in kasneje iz kranjskega deželnega zbora poslan na Dunaj kot državni poslanec/ «Novice» so javile, da bosta Toman in Dežman dne 24. aprila odpotovala na Dunaj in vzela s seboj slovensko spomenico na Schmerlinga z 20.000 podpisi. Slovensko dijaštvo na Dunaju je na južnem kolodvoru slovesno sprejelo oba poslanca in častilo zlasti Tomana, kateremu je istočasno 69 dijakov poslalo zahvalnico za to, da je malo prej v kranjskem deželnem zboru z učinkovito zgovornostjo zahteval, da naj bo opravilni jezik zbora slovenski. Sporoča se nam, da je govoril dijakom na kolodvoru tudi Dežman in jim priporočal, naj si jemljejo Slovenke za žene. A mož je takrat bojeval ali je bil najbrž dobojeval že v zadnjih 50ih letih v svoji duši težke notranje boje, o katerih nam priča njegovo pismo, ki ga je pisal že dne 9. januarja 1861 Valentinu Zamiku, ko ga je nadlegoval v imenu slovenskega društva na Dunaju (slovenskih 7 8 Novice z dne 27. marca 1861, str. 106. 7 9 Ibid. visokošolcev), naj bi pričel izdajati takrat splošno zahtevani slovenski politični časnik. V tem pismu piše Dežman Zamiku, da bi Slovenci in avstrijski Slovani bolj kakor političnega lista potrebovali «pasionskih bukvic», ki bi jim predočile, kako so leta 1848. «sveto svobodo . . . kot mrho po glavi bili in tako dolgo trpinčili, da je uboga reva oči zatisnila in za 11 let srečno v Bogu zaspala». «Tačas so naši časnikarji le od narodnosti in slovanskega jezika blebetali, svobodo pa so kot deseto hči preganjali.» «Komaj začnemo zdaj nekoliko prostejši sopsti . . . se zopet čujejo ravno tisti ostudni glasovi o narodnosti in o jeziku.» Dežman svetuje, da bi se rajši skesali, si potrkali na prsi in rekli: «Sveta svoboda, odpusti nam in nebeška luč omike razsvetli možgane!» «Če bomo na ta način sami sebe spoznali, če se bomo spokorili, če se bomo zavedli, da ne nemščina, temveč naša lenoba, naša farska potuhnjenost in pohlevnost, naše črtenje vsake zdrave in pravične kritike, naša zaljubljenost v jerhaste hlače, v kranjske oštarije in v pijančevanje, naša apatija za javne reči, naša tesnosrčnost, naša prazna baharija, naša poželjivost po ravsanju in kavsanju, naša surovost so poglavitni vzroki, da ne napredujemo; če bomo k temu spoznanju enkrat prišli, takrat bomo šele v resnici svobodni postali. Do tiste dobe pa po svetlobi hrepenečemu Slovencu le nemška omika pravo pot napredovanja pokazati more . . . Ako se nemščini popolnoma odpovemo, bomo kmalu obskurantizmu in ultramontanizmu zapadli.» Kakor se je zdaj Dežman odločil za tesno zvezo z Nemci, o katerih trdi, da jim kot omikanemu narodu niti na um ne prihaja, da bi «naš jezik in naš narod zatrli», prav tako odklanja sedaj prizadevanje po zedinjenju z ostalimi južnimi Slovani. O Hrvatih pravi, da so bili «od nekdaj rablji absolutizma». Pikro pripominja, kako so se leta 1848. vedli Jelačičevi vojaki, «rešitelji Avstrije», na Dunaju. Vsi peki in branjevke so se jih bali. Anatomu Hyrtlu so v njegovem institutu izpod anatomičnih preparatov izpili špirit. «Kam bo lepa slovenščina prišla, ako jo hrvaškemu barbarstvu izročimo?» 6* 67 vprašuje sedanji Dežman in izjavlja določno, da so njegove misli «sedanjim terjatvam slovenskih kolovodij diametralno nasprotne. Ko bi izdajali političen list, pravi, bi morali v njem v prvi vrsti žigosati «šalobardijo» in «puhlost » večine tedanjih slovenskih javnih prizadevanj, zlasti pa «prazno baharijo». Toda dokler «so ušesa za resnico gluha», bi prišel v nevarnost, da ga križajo. Končno pravi, da trdno upa, da Zarnik ni bil med tistimi visokošolci, ki so se šli «škofu in dvornemu slugi Strossmayerju » za to zahvalit, ker je Slovence «ministru uka in bogočastja rekomandiral».80 Prevzet od takih nazorov, o katerih poudarja, da ni prišel do njih kakor kakšen dr. Vincenc Klun, «ki le gleda, kakšen veter da piha», je sprejel Dežman poslanski mandat, odšel s Tomanom in drugimi slovenskimi poslanci na Dunaj v parlament, od koder je v prvi polovici leta 1861. pisal tudi Bleiweisu nekaj pisem, ki so se nam ohranila. V prvem pismu poroča o izročitvi peticije Schmerlingu, ki je obljubil rešiti to reč v smislu enakopravnosti. O Tomanu pravi, da je ministra «prav krepko nagovoril» in ga opozarjal na Slovence kot jez proti «zmiraj dalji segajoči italijanščini». Dalje opisuje Dežman stranke v zboru, zlasti obe nasprotni si glavni stranki: avtonomiste s Čehi na čelu in nemške centraliste. Upa, da «med tema obema strankama se bo prav krepko jedro brambovcev pravega napredovanja osno- 8 0 Naši zapiski, 1909, str. 11 do 13. — Adresat tega pisma Valentin Zarnik pisma ni izrabil proti Dežmanu niti ob času volitev. Zato je bil Dežman z lahkoto izvoljen. A v dunajski slovenski koloniji je moral Zarnik vendar kaj govoriti o tem, kaj mu je pisal nekdanji profesor-zaupnik «vajevcev», sedanjih dunajskih študentov. Iz teh krogov je prišel rahel odmev tega pisma tudi v «Novice» in sicer v dopisu dunajskega dopisnika S., ki je dne 6. februarja 1861 poročal: Nemškutarji pravijo: «cesarski diplom ni za nas, išimo raje zveze z Nemci, ž njimi se zedinimo ter se bojujmo, da dobimo omiko in svobodo, ogibajmo pa se svojih slovenskih bratov, ki so leta 1848 svobodo pokopali in čujte! tudi v nekem kraji ves ,šnops' popili!» valo». Drja. Tomana močno srce vleče k Čehom . . . «mi Kranjci Čehom premalo zaupamo», ker stoje preveč pod vplivom fevdalca Clam-Martinica. Nevarnost preti, da pride za direktorja ljubljanske gimnazije «Bachov huzar », duhovnik dr. Jarz. «Bog obvari kranjsko mladost pred vodstvom starega zavitarja in hinavca.» «Dunajčani svojo gnilobo s križčki, zvezdami in zlatimi ošitki šemarijo. » Pisal vam bom še, če ne bo za «Novice», bom vsaj vam, svojemu prijatelju, svojo misel «prav odkritosrčno» na znanje dal.81 V svojem drugem pismu Bleiweisu z dne 13. maja 1861 Dežman še bolj odkrito izraža svoje nezadovoljstvo s politiko Čehov, češ: «mi Slovenci ne moremo ž njimi iti». «Res je, da oni zmiraj o decentralizaciji in avtonomiji govore, kar tudi mi hočemo.» A njih besedovanje je jalovo, ker je njih vodja Clam-Martinic, ki samo na to preži, da postane «Oberstburggraf» na češkem. Čehi delajo samo zase, iztezajoč roke po madžarskem vzorcu po svoji češki kroni . . ., da le Clam-Martinic minister postane, naj potem najhujši absolutizem vlada. Mi smo zoper paševanje «stathalterjev», ki bi pazljivo le na Dunaj gledali, zoper tisto birokratično centralizacijo, «katera je vse dežele v duševnem in materialnem smislu izsesala». Toman je zvest pristaš Čehov, vendar pa Nemci niso tako strašni . . . V svojem zadnjem pismu Bleiweisu z dne 30. maja 1861 javlja Dežman uredniku «Novic», da se mu «Čehi in njih načelniki nič kaj ne dopadejo». Preabosolutno vladata v njih stranki Rieger in Palacky. «To jaz ne imenujem svobodno gibanje, temuč drugo obliko absolutizma.» O dunajski vladi pravi, da tava; zategadelj se Dežman resno boji, da bi se ne «oprla spet na sabljarstvo» (absolutistični militarizem). Bolj kakor čehi so mu pogodu Poljaki, ki so bili vedno tam, «kjerkoli so se ljudstva za svobodo bojevala». O dunajskem, v tistem času v obrambo slovanske politike ustanovljenem Tkalčevem listu «Ost und West» pravi, da je začel z 8 1 Naši zapiski, 1909, str. 14 in 15. Dežmanom enakomisleče kranjske poslance «pikati in na surov način obrekovati». On je mnenja, da se tudi v obrambo domače stvari «ne smejo laži porabiti», «Ost und West« pa da je «mnogokrat v ,Tendenzliigen' zašemarjen ». Obenem s klerikalnimi nemškimi listi, pravi, da se tudi Tkalcev list pridružuje vrsti «zvestih služabnikov reakcije», ki «bi nas danes rajši kot pozneje v popolni absolutizem zavozarili». Obžaluje, da se avstrijski Slovani iz zgodovine leta 1848. niso ničesar naučili. «Ravno tako se tudi zdaj snuje pogin svobode.»82 Skoro nato — bilo je 27. junija 1861 — je Dežman v svojem govoru v parlamentu odpadel od solidarnosti s Slovani, zlasti s čehi. Izjavil je, da mu ni znano, da bi bila «dozdaj češka literatura s kakim vidnim uspehom delovala na slovensko», poudaril je velik pomen nemške kulture za naše telesno blagostanje in za naš duševni napredek, ugotovil, da «živimo z Nemci v bratovski slogi», in želel še vedno, «naj se narodu vse pravice podelijo, da je v ljudski šoli narodni jezik sredstvo, po katerem se ljudstvo izobražuje; al kjer gre za višjo duševno povzdigo, tam bi jaz ne poznal prave koristi svojega naroda, ako bi besedo poprijel za odpravo nemškega jezika in nemške kulture».83 Ko je Dežman to govoril, mu je nemška levica klicala: «Bravo!» Drugi dan mu je podelila Zanggova «Presse» častni priimek «der deutsche Krainer», Tržič in Idrija sta mu poslala zahvalno pismo, «Novice» pa so mu posvetile velik črn +. Kari Dežman je bil svobodomislec, strašen pristaš onih meščansko-demokratičnih idej, ki so leta 1848. za hip prodrle v revoluciji in ki jih je skoraj nato kruto zatrlo absolutistično fevdalstvo v prvi vrsti s pomočjo slovanskih polkov, slovanskih generalov Radeckega in Jelačiča, a tudi s tihim soglasjem slovanskih politikov, na primer Palackega, našega Bleiweisa itd. Tega dejstva se je Dežman jasno zavedal in njegove ponovitve se je zdaj najbolj 8 2 Naši zapiski, 1909, str. 3+—37. 8 3 Novice z dne 10. julija 1861, str. 227. bal. Pravilno je ocenil, da so se zlasti slovanske mase predvsem zaradi neizobraženosti dale izrabljati kot «Kanonenfutter » v podporo trhlih privilegijev. Ni pa doumel, da je bila nemška svobodomiselna meščanska demokracija leta 1848. sama kriva, da z njo niso potegnili avstrijskoslovanski politiki, zato ker je snovala v Veliki Nemčiji v historičnih mejah sv. rimskega cesarstva nemške nacije svobodo za — Nemce, ne pa na primer tudi za čehe in Slovence. Zavedal se ni Dežman tiste velike resnice, ki jo je ob drugi priliki tako pravilno formuliral madžarski državnik Štefan Szecheny in ki se je je držal vedno naš Jurčič ter jo v «Slov. narodu» zlasti v 70ih letih pogosto ponavljal: «Rešimo najprej narodnost, potem se bodemo za svobode borili, ker izgubljeno svobodo moremo zopet priboriti, izgubljena narodnost je na vekomaj izgubljena. »84 Kakor se vidi iz vse že omenjene njegove korespondence, se je Dežman najbolj bal, da ne bi zavladalo zopet absolutistično «sabljarstvo». In opore zoper nastop «sabljarstva » je videl več v nemškem meščanstvu, kakor v tistem avstrijskem slovanstvu, ki so mu stali na čelu Staročehi, ki so bili zopet pod vplivom češkega, nasproti dunajskemu dvoru nadvse lojalnega fevdalstva. Odtod njegova mržnja do očeta avstrijskega fevdalizma Clam- Martinica. To so utegnili biti vzroki, zakaj se je nekdanji ditirambist «Slave Slavjanov» iz leta 1849. po dvanajstih letih odpovedal slovanski solidarnosti. — Še važnejši in za njegov usodni korak odločilnejši pa so bili po mojem mnenju domači razlogi, ki so ga nagnili, da je skočil tako zelo s poti, po kateri se je razvijalo takrat slovensko javno življenje. Oni Dežman, ki je še leta 1854. pel nacionalistične «Proklete grablje» in pisal v začetku leta 1861. visokošolcu Zamiku gori razbrano pismo, je moral v teh sedmih letih glede na smer tedanjega javnega življenja na Slovenskem preživeti težko in mučno duševno krizo. V 8 4 Primerjaj moje delo «Janko Kersnik», I., str. 181. času ko piše Dežman omenjeno pismo zastopniku slov. akad. mladine Zamiku, ki se je zaupljivo obračal nanj, in zgornja tri pisma Blieweisu, je bila ta njegova kriza najbrž že končana. Oni Dežman, ki je pred devetimi leti v oceni Griinovih prevodov slovenskih narodnih pesmi odločno zavračal očitke Nemcev, ki so kazali nagnjenje, da «vsako gibanje domovinskiga duha kot znaminje neomikanosti, zarobljenosti, barbarstva grajajo», isti prosvetljeni mož je sedaj v vsej drugi polovici 50ih let, ko je stal v ozadju slovenskega javnega življenja in kritično opazoval njegovo smer, prišel do zaključka, da stoji slovensko javno življenje pod nekulturnimi znamenji, ki jim je dal naslednja značilna imena: «naša farška potuhnjenost in pohlevnost, naše črtenje vsake zdrave in pravične kritike, naša zaljubljenost v jerhaste hlače, v kranjske oštarije in pijančevanje, naša apatija za javne reči, naša tesnosrčnost, naša prazna baharija, naša poželjivost po ravsanju in kavsanju, naša surovost, naše šalobardije» . . . sami znaki, o katerih je bil preverjen, da vodijo narod v «obskurantizem in ultramontanizem». P Nastaneta dve vprašanji: ali so res eksistirali v slovenskem javnem življenju ti pojavi, ki jih je Dežman krstil z navedenimi imeni in — če so obstajali — ali so se res razvili šele v zadnjem času v toliki meri, da so mogli napolniti prejšnjega rodoljubnega idealista s tako črnogledim pesimizmom? Vzemimo najvišje kulturno znamenje Slovencev Prešerna; to se je zasvetlikalo v štiridesetih letih včasih tudi izza strani «Novic», čeprav ne tako pogosto, kakor bahato-zgrajena, efemema baraka Koseskega. Ko se je leta 1852. Prešernu stavil nagrobnik na Kranjskem pokopališču, je pri tisti priliki govoril sam dr. Bleiweis prav čeden, dasi našega velikana prav ozko pojmujoč govor. Od tistega časa naprej pa so «Novice», tedanji glavni in skoraj edini organ naše duševnosti prav do konca desetletja (in še dolgo čez) stalno in trdovratno molčale o Prešernu, medtem ko so pri vsaki priliki vabile in proslavljale Koseskega. Prvi pesnik naroda Dežmanu samemu pravi paladij v javnosti pozabljen, zaradi svojih zaljubljenih pesmi z molkom ubit in sicer od leta do leta s trdovratnejšim molkom, to je bil pojav, v katerem je Dežman po vsej pravici videl «potuhnjenost», «tesnosrčnost », «obskurantizem», kakor je v poveličevanju Koseskega upravičeno videl «puhlost» in «prazno baharijo». Isti dve napaki, kronani 7. viškom «šalobardije» je kot resen znanstvenik s kritičnim peresom v roki ugotovil izza leta 1853. dalje v neštetih «znanstvenih» spisih «Novic» Trstenjakove baže. Levstikov nastop za kritiko leta 1858. in usoda tega nastopa sta ga lahko docela privedla do prepričanja, da se voditelji slovenskega javnega življenja prepuščajo vedno bolj «črtenju vsake zdrave in pravične kritike». Najhuje pa ga je po vsej priliki zadel in spravil v obup Bleiweisov javni preokret v svetovnem naziranju. V tem pogledu se mora reči, da je Bleivveis do konca leta 1852. trdno hodil po poti ljudskega prosvetitelja, kakršnega je v njem vzgojil znanstveni racionalizem Dunaja. O verskih stvareh je pisal malo ali skoraj nič, toliko bolj pa se je trudil, zatirati med ljudstvom vraže in prazno vero. Pri vsaki priliki je nastopal zoper surovost in podivjanost ljudstva in dal leta 1851. nekemu B-u v «Novicah» prostor za članek, v katerem je ta dopisnik glede na neki fakt trpinčenja tičev v Šiški zapisal izrek nekega tujca, ki se je glasil: «Škoda za tako lepo deželo s takimi prebivavci. ki vedno Boga v ustih imajo in na videz v cerkev hodijo — v sercu pa so polni hudobije!»85 Zastopnik slovenskega obskurantizma, urednik «Danice», Luka Jeran, je pri tej priliki obdolžil Bleiweisa somišljeništva z nemškim svobodomiselnim krščanstvom, kakor ga je takrat po srednji Evropi razširjal neki Ronge. Na ta napad je dal Bleiweis odgovoriti svojemu sotrudniku v «Novicah» med drugim tudi z naslednjimi besedami: «,Novice', ktere že skoraj deset let kažejo, da so tako dalječ od ,Rongeta' kakor od ,ultramontanizma', že za- 8 5 Novice z dne 9. julija 1851, str. 138. morejo same na sebi porok biti, da nič napčniga ne pride vanje.»86 Tudi v prihodnjem letu je Bleiweis še odločno hodil po poti prosvetitelja, pisal zlasti zoper tedanje zamaknjenke in krvotočnice, in je prinašal potopis tržaškega prošta Verneta «Potovanje po Laškem», v katerem je pisec s simpatijo opisoval tudi antične umetnine v Rimu. Urednik «Novic» je na koncu tega spisa pripomnil, da so bralci ta potopis «željno brali», kar je dalo Jeranu v «Danici» priliko za opazko, «da se pa njih obilno veliko po vsih straneh iz verniga in nravniga ozira nad njimi ni ,radovalo'. Radi bi bili vidili od taciga popotnika po takih deželah več čutila in spoštovanja za keršanstvo, manj za ajdovstvo. Obširniši pretres vzrokov od spretniga dopisnika za zdaj odložimo . . ,»87 Ob tem Jeranovem napadu je Bleiweis v svojem odgovoru še krepko zastopal svoje od daniškega ozkosrčno-ultramontanskega različno stališče, in izjavljal «naravnost: da več potov pelje v Rim, da mi vredništva ,Danice' nikdar nismo silili, našo pot iti, naj nas tedaj tudi ono pusti, da gremo svojo.»ss Jeran je nato še enkrat repliciral in v svojem odgovoru pristavil: «Od bliz in od deleč nas zmiram več glasov prepriča, da večina bravcov, kakoršnim zlasti v ti reči sodba gre, z zapopadkam unih potopisov, iz dobriga vzroka, zadovoljna ni.»89 V svoji «Poslednji besedi Ranici' » Bleiweis ni bil pri volji od svojega nazora nič odstopiti «Danici» v tej pravdi, o kateri pravi, da je bil že njen «tihi začetek, kar vse iz pisem natanjko vemo, ozdravljena ,zamaknjena' in posekana ,smreka'.»90 Ta spopad z Jeranom ob koncu leta 1852. je bil Bleiweisov zadnji javni akt, v katerem je ta krepko podčrtal svoje, od Jeranovega ozkosrčno-klerikalnega različno na- 8 6 Novice z dne 27. avgusta 1851, str. 180. 8 7 Zgodnja Danica z dne 11. novembra 1852, str. 184. 8 8 Novice z dne 20. novembra 1852, str. 572. 8 9 Zgodnja Danica z dne 25. novembra 1852, str. 192. 9 0 Novice z dne 27. novembra 1852, str. 580. ziranjsko stališče, ki je bilo stališče predmarčnega racionalističnega svobodomiselca in katero je Bleiweis po pričevanju ljudi, ki so ga poznali od blizu, ohranil tudi še v dolga poznejša leta — za sebe. Ne tako v javnosti! Tu je bil pri svojem kulturno-političnem delu navezan v pretežni meri na sotrudništvo one duhovske inteligence, ki se je bila v konkordatnem času orientirala docela v Jeranovem duhu. Bleiweis ni bil nikdar idejni borec, ampak po vsej svoji naturi praktičen človek, ki je živel v svojih vsakdanjih in svojega naroda brigah, brez potrebe da bi posegal v sfere višje duševnosti. Zato se je v želji, da bi bil in ostal vodja naroda, sestoječega po ogromni večini iz preprostih in primitivnih ljudskih mas, najbrž brez posebnih skrupulov za svoje javno delo polagoma vdal smeri, ki mu jo je diktiral Jeran. Zlasti pa kažejo «Novice » v začetku 60ih let docela «ultramontansko» lice. Dežman je pač moral dobro poznati svojega «prijatelja » Bleiweisa, kakršen je bil ta sam zase, sicer bi mu ne bil v svojem pismu tako prostodušno govoril o «zavitarjih in hinavcih» in zato je tem laže ožigosal v pismu Zamiku ta v javnosti drugačni obraz mišljenja z izrazom «farška potuhnjenost». Večje ali manjše naziranjsko hinavstvo je videl Dežman pri vseh tedanjih ljubljanskih voditeljih Slovencev, v Bleiweisu, Tomanu, Costu, in zraven še puhlost, prazno baharijo, lepo laž, mačje zlato, bobneče fraze, lepe brade . . . 9 1 in to on, ki je bil bled po licu, slaboten po postavi, okornega govora, zraven pa podkovan s solidnejšimi znanostmi in obdarjen z boljšim okusom kakor vsi ti bogovi tedanje slovenske tribune. Po vsem tem leži težišče Dežmanovega problema po mojih mislih v tem, da je Dežman obupal, da bi se slovenski narod, ki je kazal take nazadnjaške lastnosti in kulturne nečednosti, mogel uspešno ustavljati velikemu, 9 1 Slovenčev politik duhovnik A. Domicelj pravi v nekem svojem podlistku leta 1867.: «Najbrž da Deschmannovo neprestano mrzko nasprotovanje velja bolj prvakom našim nego slovenstvu.» (Slovenec z dne 23. marca 1867, str. 143.) visokokulturnemu narodu Nemcev na njegovi poti proti Jadranu, če bi hoteli Slovenci zastaviti pot germanstvu na Jadran, bi morali biti napreden, po višji kulturi težeč narod. Da ni obupal nad prihodnostjo naroda, bi bil pač lahko šel tisto pot, glede katere je «Slovenski narod» že leta 1869. obžaloval in za njim kasneje tudi dr. Lončar, da je ni šel, namreč pot organizacije našega meščanstva in inteligentnejšega kmetstva v slovensko-svobodomiselnem duhu. To pot si je izbral globlje v svojem narodu temelječi in v njegovo bodočnost verujoči Levstik, kljub temu, da si je s tem svoje življenje postlal na golem in trdem ležišču tako glede gmotnega blagostanja kakor glede na javni ugled. Sebični gmotni oziri po vsej naši vednosti niso Dežmana vodili od slovenstva — v tem času je celo German dr. Costa menjal svojo narodnost v prid slovenstva, ker ni računal samo na časti, ampak tudi na profit — glede javnega ugleda pa si Dežman prav s svojim odpadom ni nakopal samo najhujših bojev in napadov, ampak naravnost splošno zaničevanje. Glede na vse to si jaz ne morem drugače razlagati vzroka, zakaj ni volil Dežman Levstikove poti kakor edino z njegovim obupom nad bodočnostjo Slovencev. Trenutno prihuljenost javnih kulturnih prizadevanj je posplošil in prišel do odločitve: čemu bi po zgledu ostalih slovenskih javnih delavcev modificiral ali celo hlinil svojo svobodomiselnost, in si s to žrtvijo pridobival možnost, klesati neke efemerne, primitivne stvore, ko vendar vse to ljudstvo in njegova dela nimajo drugega namena, kakor da se v bližnji prihodnjosti porabijo za tlak ceste, po kateri bodo šli Nemci na Jadran. Njemu je bilo več za svobodo kakor za narodnost, nad katero je glede Slovencev obupal . . . Obup je vedno nenormalen, bolan pojav. Tudi Dežmanov odpad od slovenstva je bil pojav bolezni in sicer njegove lastne bolezni preslabotnega, slovensko premalo samozavestnega značaja, a obenem tudi pojav bolezni našega takratnega javnega življenja. Visoka tragika tiči v povesti o Dežmanu in sicer ne samo njegova osebna tragika, marveč tudi narodna. Njegov primer nudi slovenskemu kulturnemu in literarnemu zgodovinarju izkrivljeno, karikaturno ogledalo, iz katerega se reži marsikatera spaka tedanjih dni . . . Dejstva, da je Schmerlingov februarski patent s svojo censtralistično tendenco polomil federalistične mladike Goluchowskega oktobrske diplome, tega dejstva se Slovenci kot politično takrat še manj orientiran narod niso tako jasno zavedali kakor na primer Čehi. Bleiweis in njegovi politični dopisniki «Novic» so imeli celo veselje nad tem, da je Goluhcowskega, moža, ki je varoval prerogative krone v škodo ustavnim zahtevam državljanov, izpodrinil Schmerling, «mož skozi in skozi ustavnega duha», ki je takoj razpisal volitve. Povod za triumfiranje pa so imeli ob Schmerlingovi ustavi prav za prav samo Nemci. Ti so tudi vedeli, zakaj so tako krepko poudarjali, da je treba sedaj zapostaviti vse druge interese in gledati, da se v Avstrijo ne povrne več absolutizem, ampak da se močno zakoreninita ustavnost in liberalizem, skratka vse svoboščine inteligence. Pri Slovencih, katerih inteligenca je bila po večini nemškutarska, so nekateri razboritejši možje takoj spoznali, da nosi zanje to ostentativno poudarjanje ustavnoliberalnih tendenc inteligence v sebi germanizatorične namene. Po objavi februarskega patenta je pisal dunajski dopisnik H. b. (najbrž Val. Zarnik) «Novicam»: «Enim je vse to premalo, drugim preveč, nekterim ravno prav . . . Le eno hočemo zapomniti si, da je s starim nesrečnim absolutizmom zdaj enkrat za vselej pri kraji.» Istočasno, ko se je tako veselil Schmerlingove resnejše volje do ustavnosti, pa je ta razboriti «noviški» dopisnik spregledal zvijačno igro nemškutarskih inteligentov na Slovenskem, zvezanih s centralističnimi nemškimi liberalnimi časopisi, in jih takole apostrofiral: «Vi pa, nemškutarski pisavci, ki v dunajskih časopisih še zmiraj z nami Slovenci ravnate kakor Turk s kristjani, recite: ali je to priprava za novo ustavno življenje? . . . Goljufna zvijača je, če se v eno mer ne trobi, da ima tako imenovana ,intelligencia' prednost, da le ona v tej zadevi velji in da se mora ves narod po nji sukati in ,kozjo molitvico' moliti, kakor dozdaj.»92 Pri prvih volitvah te nove ustavne dobe so avstrijski nemški in naši nemškutarski liberalci maskirali svoje germanizatorične tendence s spretno volilno zvijačo, češ da gre zdaj v prvi vrsti za utrditev ustavnosti, za okrepitev liberalnih svoboščin in za uzadovoljitev gmotnih potreb. Te ideologije se je oklenil, kakor smo videli, tudi naš Dežman. Ostali vodilni slovenski politiki pa so ob tem manevru v prvo vrsto narodnih zahtev stavili moralne vrednote naroda kot takega in zlasti njegov jezik ter njegovo obveljavo v šoli in uradu. Dr. Razlag je v članku «Narodna omika» razvijal tezo, da je «narodni razvitek mogoč le v narodnem jeziku».93 Tozadevni ideologiji maloštevilne slovenske inteligence je dal tik pred volitvami najpregnantnejši izraz Matija Majar, ko je izvajal v «Novicah», da tudi Slovenci hrepene po krepki ustavi, po tem, da bi se avstrijskim narodom «pravice iz papirja v dejanje izpremenile », a za prvo potrebo Slovencev proglaša on pripoznanje narodnosti in njenih pravic: «Naša narodnost ima javno v deržavi obveljati . . . Narodnost obsega narodu prirodjene pravice . . . Take po Bogu prirodjene pravice su, da se upelje v učilišča i v urade v Slovenii naš materinski jezik i da se v urade postave ljudi našega naroda . . . dalje: da možemo tudi mi Slovenci svoje potrebe očitovati, kada se delaju za nas zakoni i postave . . . Zapita možebiti nekto: Je li vam narodnost imenitneja i važneja od same svobode? Na to odgovorimo odkritoserčno: Narodnost je najžlahtnejši i najplemenitejši del svobode; svoboda brez narodnosti nije svoboda nego robstvo i sužstvo . . . Svoboda brez narodnosti nije svoboda, nego varljiva obmana i goljufiva senca svobode.»94 9 2 Novice z dne 6. marca 1861, str. 82. 9 3 Novice z dne 27. februarja 1861, str. 69. 9 4 Novice z dne 13. marca 1861, str. 88. Temu nasproti je nemškutarska stranka še vedno postavljala trditev, da gre zdaj predvsem za ustavno-politične svoboščine, glede katerih morajo vsa narodnostna in jezikovna vprašanja stopiti v ozadje. Preprostemu ljudstvu, nedostopnemu v toliki meri visokim pojmom o ustavnih in liberalnih svoboščinah, pa so naši liberalni nemškutarji stavili pred oči bolj materialne zahteve in v njegovih očeh črnili slovenske politike, češ da se vlečejo samo za jezik, za neki svoj «panslavistični» jezik, medtem ko oni sami (namreč nemškutarji) nikakor niso nasprotni pravemu jeziku ljudstva, «kranjščini». Ko je tik pred volitvami v ljubljanskem mestnem svetu vprašal Brolich drja. Schoppla, kaj misli glede na spomenico Schmerlingu, ki je prav takrat krožila za nabiranje podpisov po deželi, zastran uvedbe slovenščine v šole in urade, mu je ta odgovoril: Slovenski jezik se mora še omikati. V takšno knjižno slovenščino, kakršna se piše zdaj, je zašlo preveč tujih slovanskih besed. V prestavah zakonov, ki so izhajale za časa Marije Terezije, je bila prava kranjščina. K tej bi se morali vrniti.95 Bleiweis je skušal zavrniti zlasti očitke nasprotnikov, ki so trdili, da je slovenskim politikom samo za jezik, nič pa za ustavne svoboščine in materialne potrebe ljudstva. V uvodniku «Novic» je pozival volivce, naj pomislijo, da pri teh volitvah ne gre samo za njih kožo, ampak za blaginjo vse dežele zdaj in v bodočnosti, za blaginjo njih in njihovih vnukov: «Nikar pa ne mislite, da misel naših domoljubov se verti le okoli jezika in njegovih pravic, — o ne! naši rodoljubi tudi vse druge potrebe in nadloge dobro poznajo in se bojo potegnili kakor vsi drugi poslanci za dobrote, ki nam jih je treba po ustavnem prerojenji avstrijanskega cesarstva; al da bomo z drugimi narodi enaki, nam je treba, da dobimo najpred to, kar že drugi od nekdaj imajo, mi pa še zmerom milo pogrešamo, in to je, da naš narod od smerti vstane in se oživi in se 9 5 Novice z dne 27. marca 1861, str. 107. mu to da, kar življenje njegovo naznanja in to je narodov jezik.»96 Prvi poslanci, izvoljeni na podlagi obnovljene in odslej več ali manj trajne avstrijske ustave so v zgodnji spomladi leta 1861. stopili v deželne zbore in odtod v dunajski parlament. Nastane vprašanje, za kaj so se borili zastopniki slovenskega naroda in kaj so dosegli v teh šestdesetih letih do proglasitve dualizma. Njihov daljni ideal je bila zedinjena in primerno avtonomna Slovenija v okviru habsburškega cesarstva. Ta ideal pa je plaval v komaj sluteni daljavi. Zato se je v spomenici na Schmerlinga omenjal na koncu s prav rahlimi izrazi. Za realnejšo zahtevo so imeli slovenski voditelji enakopravnost slovenščine v dotedanjem državnem sistemu. Na II. seji kranjskega deželnega zbora 8. aprila 1861 sta dala obema tema dvema narodnokulturnima ciljema duška dr. Toman in dr Bleiweis. Dr. Toman je izvajal: «Jezik in le jezik kaže stopnjo omike . . . Poklic naroda je izobraženost in blagostanje... Za celoto Avstrije ni nevarnost, ako se upravičijo mnogovrstni narodi, nevarnost ji le žuga, ako se stiskajo . . . Če je tudi nemščina omiko in oliko razširjala, se ta udomačila ni; ostala je .monopol' male peščice . . . zatorej naj bo jezik narodni tudi opravilni jezik v tem zboru. Ne terjam, da bi se sploh v slovenskem jeziku govorilo. Jaz sem se tega jezika v dnevih preteklih navadil, znam ga morda govoriti, pa ga ne bom govoril, ako ne bom primoran.»97 Nato je stavil dr. Toman predlog, naj se vrše razprave in pišejo zapisniki kranjskega deželnega zbora tudi slovensko, kar je zbor v načelu sprejel. V zadnjih pravkar omenjenih besedah svojega govora pa ni napravil doktor Toman koncesije samo dotedanji praksi nemškega javnega govorjenja, ampak tudi komodni indolenci slovenskih voditeljev, ki so se zadovoljevali s paradno, teoretično borbo za priznanje javne veljave svojega jezika, 9 6 Novice z dne 15. marca 1861, str. 85. BT Novice z dne 17. aprila 1861, str. 126. medtem ko so v praksi radi hodili po utrti dotedanji poti. Dr. Toman je rad pisaril svojemu narodu pesniško-vznesene poslanice v tem pogledu. Tako je na novega leta dan 1862 izdal epistolo «Rojakom», v kateri pravi: «Namen naroda je blagostanje telesno in dušno. Blagostanje izvira iz omike, ta iz podučevanja, kterega sredstvo edino je narodni jezik. Narodna zavest in narodni jezik nam morata biti tedaj prve skrbi. Kdor ne ve, kaj da je, ne spozna svojega poklica; kdor se ne čuti, je brez moči in poguma. . . Tirjajmo neprenehoma spoštovanje in vpeljevanje našega jezika v uradih in šolah, ter splošno rabimo ga v občnem življenju . . ,»98 Tako so govorili prvaki sami v teoriji, v praksi pa so delali tako, kakor je napovedal isti dr. Toman že ob svojem prvem nastopu v kranjskem deželnem zboru, da so govorili slovensko samo, kadar so bili po slovesnosti in paradi trenutka «primorani », a primorani so bili redko celo v deželnem zboru, kar je leta 1863. prvi javno grajal Levstik99 in primorane se niso čutili v to tudi v «občnem življenju», to je v Šmidovi kavarni za vodo. A takrat jim tega nesoglasja med njihovimi besedami in dejanji razen Levstika ni še nihče zameril. Odpor proti tej paradi (alias «lepi laži») je tičal še v bodočnosti . . . Ob začetku ustavnega življenja v 60ih letih se je torej v kranjskem deželnem zboru oglasila slovenska beseda in se je tudi vknjižila njena pravica in javna veljavnost vsaj na — papirju. Za kranjskimi deželnimi poslanci niso zaostali tudi goriški, ki so tudi govorili v svojem zboru pogosto slovenski, pred vsemi poslanec Kafol.100 V štajerskem deželnem zboru ni bilo po teh prvih volitvah nobenega slovenskega poslanca, ki bi se bil mogel potegniti za javno obveljavo slovenščine. Tam so sklenili, da se bodo obravnave izdajale samo po nemško, ker ni bilo Slovenca, da bi predlagal zahtevo po slovenskih 9 8 Novice z dne 8. januarja 1862, str. 9. 9 9 Naprej, 1863, štev. 28. 1 0 0 Novice z dne 8. maja 1861, str. 152. protokolih.101 Sedel pa je v tem zboru ptujski poslanec, Nemec Mihael Hermann, ki je že takrat kazal, da se razvije v gorečega prijatelja zatiranih Slovencev. Pisal je že takrat slovenskim volivcem svojega okraja, dasi ga najzavednejši med njimi niti volili niso, tele besede: «Prijatli Slovenci! rad bi bil vam v vašem maternem jeziku govoril, pa okolnosti mi niso dopustile. Vaš jezik je neskončno lep, bogat in gibek . . . Slovenci! moje serce je pri Vas, moje življenje za Vas.»102 V poznejših 60ih letih se je Hermann v resnici razvil v najodločnejšega zaščitnika slovenske enakopravnosti ne samo štajerskih, ampak vseh Slovencev sploh. Dne 14. marca 1863 je izpovedal ta pravicoljubni Nemec svojo znamenito obtožbo zoper nemško kulturno zatiranje Slovencev, v kateri je izvajal med drugim: «Še zdaj so nekteri uradovi, ki imajo več ali menj nemških uradnikov, da se s tolmačem pogovarjajo s slovenskimi kmeti. Nemški zdravniki, kterim gosposka daje službe ali podporo, rogovilijo s Slovenci kakor gluhonemi ljudje; nemški učitelji podučujejo slovenske otroke; nemški žandarji hodijo po deželi, koder jih nihče ne umeje, pa tudi oni nikogar. Gosposka razpošilja svoja oznanila, po kterih se narod mora ravnati, samo v nemškem jeziku, in ako je gledališče ljudstvu učilnica, mora Slovenec tudi tega uka pogrešati. Nemški trgovci in obrtniki, ki so jim okolnosti ugodne, jemljejo najboljše prostore v deželi; v narodnih zadevah za vlekö z narodnimi nasprotniki, ker vsi ti tujci menijo, da so izobraževalci, da so gospodje; nimajo pravega srca do 101 Novice z dne 17. aprila 1861, str. 130. 102 Novice z dne 12. junija 1861, str. 194. — Hermann je v tem zasedanju govoril v štajerskem deželnem zboru o sebi: «Als geborner Deutscher bin ich von vielen Jahren zu den Slovencn eingewandert, und habe dieses biedere und begeisterte Volk kenene und lieben gelernt! Ich bin unter ihnen ansässig geworden, ich lebe unter ihnen, von ihnen und mit ihnen, mein ganzes Wesen hat sich mit ihnen identifizirt, ich bin selbst mit Leib und Seele Slovene geworden.» (Stimmen aus Inneroesterreich, 1861, str. 171.) naroda, čegar jezik zaničujejo, ker ga ne znajo in tudi menijo, da ni učenja vreden. Slovenci so potrpežljivi, in trpe vse, in pravi se jim za to vrli Slovenci, ktere le včasi vročeglavci zapeljavajo.»103 V istrskem deželnem zboru je predlagal virilist škof Legat, naj istrski deželni zbor pošilja slovenskim občinam slovenske razglase. A poreški deželni zbor se je ob ugovoru edinega izvoljenega slovanskega zastopnika, kanonika Feretiča, razburil «zavolj prederznosti in nepristojnosti tega predloga», češ: «Ako Slovani italijanskega jezika ne znajo, naj se ga pa uče.»104 Primerno pohlevneje in skromneje kakor zahteva po enakopravnosti se je oglasila v prvih deželnih zborih zahteva po «zedinjeni Sloveniji», po tej idealni, tajni, sladki sanji Slovencev. Izrazil jo je edino dr. Bleiweis, ki je dne 8. aprila 1861 v kranjskem deželnem zboru za drjem. Tomanom poprijel besedo in rekel: «Vse naše brate slovenske bi (si) želel v tem našem zboru, kakor tudi glede na narodnost njih, na politiko in dnarstvo Avstrije živo želim, da bi se ves slovenski narod zedinil pod eno deželno glavarstvo . . . Al za danes mi ostaja le želja, prihodnjemu deržavnemu zboru živo na serce položiti, naj se krepko potegne za to zedinjenje.»105 Bilanca prvega zasedanja prvih deželnih zborov v prvem letu Schmerlingove ustave je bila torej glede na slovenske kulturne potrebe in zahteve zelo skromna. Razočaranju takratnih slovenskih kulturnih delavcev je dal duška na Hrvatskem živeči Kos-Cestnikov v «Novicah» z besedami: Prežali smo Slovenci po novicah iz naših deželnih zborov. V Ljubljani in Gorici se je našemu jeziku skazala pravica, v Celovcu se ni živa duša oglasila, v Gradcu tudi ni bilo dosti bolje, v Poreču se je teptala. 1 0 3 V celoti je ta Hermannov govor prinesel v Levstikovem prevodu «Naprej», 1863, štev. 26; ponatisnil ga je tudi dr. Vošnjak v svojih «Spominih», I., str. 135—142. 1 0 4 Novice z dne l . m a j a 1861, str. 146. 1 0 6 Novice x dne 10. aprila 1861, str. 121. Štaj erci so se opekli. Ne enega poslanca nimajo. Edini Herman je zahteval, da se cesarski diplom ohrani v deželnem arhivu tudi v slovenščini. A celjski poslanec dr. Mortl je dejal, da je spodnja Štajerska nemška zemlja. 1 0 6 — Slovensko akademično dijaštvo, že pazno soudeleženo pri slovenskem narodnem pokretu — bili so takrat še na dunajski univerzi nekdanji «vajevci» pod političnim vodstvom Val. Zamika — je poslalo doktorju Bleiweisu in doktorju Tomanu za njun nastop v kranjskem deželnem zboru zahvalno spomenico z 69 podpisi. 107 Zasedanje prvih deželnih zborov je bilo končano. Vsa Slovenija je obračala oči v dunajski državni zbor, ki se je otvoril dne l . m a j a 1861, in zlasti mladina je z željnimi pogledi spremljala na Dunaj slovenske državne poslance, med njimi še prav posebno drja. Tomana in Dežmana, ki sta nosila s seboj slovensko spomenico Schmerlingu s skoraj 20.000 podpisi. V prestolnem govoru je cesar skušal s ceneno besedo spraviti med seboj v sklad novi februarski patent in raztrgano oktobrsko diplomo, ki je obetala «državnopravno uredbo cesarstva dovršiti na podlagi čim najbolj obširne samostojnosti posameznih dežel, obenem pa na podlagi tistega edinstva, ki je potrebno, da se obdrži cesarstvo močno».108 Drugi dan se je pričelo zborovanje. Ogrov, Hrvatov, Erdeljcev, Benečanov in Istranov ni bilo v zboru; goriški deželni zbor sta zastopala Slovenca Goriup in Črne, ker Italijanov nobeden baje zaradi neznanja nemščine ni hotel iti na Dunaj.1 0 9 Dr. Toman je takoj po izročitvi spomenice Schmerlingu brzojavil drju. Bleiweisu: «Peticija Slovencov dobro sprejeta; z ozirom na prestolni ogovor spolnitev obljubljena.»110 V prihodnji številki so sporočile 106 N 0 v i c e z d n e g. maja 1861, str. 151. 1 0 7 Novice z dne 24. aprila 1861, str. 139. los Novice z dne 8. maja 1861, str. 154. 109 Novice z dne 17. aprila 1861, str. 130. 1 1 0 Novice z dne 8. maja 1861, str. 156. «Novice podrobneje, da je Schmerling obljubil slovenskim delegatom popolno enakopravnost. Vsi veseli so začeli dopisniki «Novic» že kovati načrte o slovenskem uradovanju. Eden izmed njih je omenjal, da celo Slovanom nasprotna «Oesterreichische Zeitung» pravi, da so slovenske želje «gewissermassen berechtigt». Sodniki sicer pravijo, da se mora poglavitnemu smotru cesarske službe umakniti vsak, tudi narodni ozir in da je treba v to bog ve kako uglajenega jezika in vsemu svetu poznane literature, tudi več ljudi, pripravnih in izvežbanih, sploh da jezik še ni goden. Pa saj nam «Novice» likajo jezik že 19 let, imamo terminologijo, slovar itd. «Kaj ko bi začeli preči z malimi slovenskimi vlogami?»111 V tem pričakovanju, kaj pride z Dunaja, si je Ljubljana izvolila slovenskega župana Ambroža in mu priredila sijajno baklado. Stari bojevnik iz leta 1848. je govoril zbranim častilcem: «Mili glasi slovenskega jezika so ganili moje nadepolno serce neizrečeno . . . Pred 13 leti smo kakor iz spanja zbujeni in še vsi omamljeni zagledali zarjo svobode — al zbežala je ona spred naših oči tako hitro, da je nismo mogli natanko spoznati.»112 Dne 8. junija 1861 je dr. Toman stavil v dunajskem parlamentu prvo interpelacijo, ki se je tikala slovenske kulturne enakopravnosti. Vprašal je ministra, katere priprave je ta podvzel, da se na Slovenskem izvede šolski ukaz z dne 8. avgusta 1859. Slovenci so se veselili, da so to Tomanovo interpelacijo podpisali Čehi in od Poljakov vsaj dr. Smolka; bridka kaplja pelina pa jim je kanila v njihovo kupo veselja, ko so «Novice» razodele, da jo je izmed slovenskih poslancev poleg interpelanta podpisal samo še Črne, «dasi je Toman vse naprosil . . . Mi ne sumničimo in ne natolcujemo, mi ne obrekujemo in ne zasmehujemo . . . dela so pokazale, da slovenstvo ima v zboru samo dva zagovornika slovenske kervi, in med njimi pogrešamo celo Dragotina, kteri je bil v 1. listu 1 1 1 Novice z dne 29. maja 1861, str. 175. 112 Novice, ibid., str. 179. ,Slovenije' od leta 1849 s tolikim navdušenjem zaklical ,Slavo Slavjanom'.»113 Na to Tomanovo interpelacijo je odgovoril Schmerling dne 19. junija 1861 že docela drugače, kakor pred poldrugim mesecem na znano osebno mu izročeno spomenico slovenskega naroda. Gospod minister je dejal, da «se bo sicer na narodnost ozir imelo, da pa je veda poglavitno načelo šolsko; tedaj se dosledno v takem jeziku ne more učiti, ki je premalo omikan in ima premajhno književnost ».114 Schmerling torej naenkrat ni naklanjal Slovencem niti lepih obljub več! Prihodnji dnevi in govori v parlamentu so pokazali, da je črpal pogum za to svoj nemaskirani nastop proti slovenskim zahtevam že iz ideologije slovenskega renegatstva. Glede na ministrov odgovor je vstal najprej dne 22. junija 1861 dr. Toman in rekel: «Čuli smo iz ust deržavnega ministra na vprašanje naše zastran učilnic in učnega jezika tak odgovor, da nas ne malo dvomba obhaja, ali bo slovanski narod v vseh zadevah dosegel enake pravice ali ne? . . . Pravica narodov ni nevarna; ona ne razrušuje deržav, zakaj ravno zadovoljnost narodov izbuja zaupanje, zaupanje izbuja spoznanje, iz spoznanja pa izvira ljubezen in nagnenje do deržave, in iz tega pogum, deržavo obderžati . . . Omika ljudstva je naše geslo, omika ljudstva pa potrebuje svobode; v svobodi se kaže narodnost; brez svobode ni narodnosti, brez narodnosti pa tudi narodom ni svobode. »115 Pet dni pozneje se je Tomanu s krepko besedo ob stran postavil goriški poslanec tomajski kmet Črne: «Kar se tiče šol, to ljudske šole na Slovenskem že zmirom hirajo od te napake, da namesto da bi se ljudstvo izobraževalo na naravni, narodni podlagi, trati se dragi čas s tem, da 1 1 3 Novice z dne 12. junija 1861, str. 192. 1 1 4 Novice z dne 26. junija 1861, str. 208. — Schmerling je dejal, da «ta primitivni dialekt komaj zadostuje za prevod malega katekizma», ki ga je izdal neki Balznik!? 1 1 5 Novice z dne 3. julija 1861, str. 219 in 220. se otroci tuje nemške in laške besede iz glave učč. V srednjih in višjih šolah se še celo slovenščina sama ne uči v slovenskem jeziku, še manj pa da bi se kak drug nauk v tem jeziku razlagal . . . Od tega, da sodnik obdolženega, da tožnika in toženega razume, visi življenje in svoboda, čast in premoženje . . . Zdaj vam pa moram povedati, da se po vseh slovenskih pokrajinah v kazenskih in civilnih pravdah . . . zapisniki brez tolmača sostavljajo v nemškem in laškem jeziku . . . Med vsemi tukaj zastopanimi narodi, Slovenec je, s kterim se še zmirom ravna, ko da je Paria . . ,»116 Takoj za vrlim tomajskim Kraševcem je nastopil s svojim govorom mož, čigar mišljenje je po vsej verjetnosti najprej dalo Schmerlingu pogum, Slovence v odgovoru na Tomanovo interpelacijo briskirati in mlademu, malemu narodu, ki je zaupno zrl na Dunaj, «napolniti serce s silno žalostjo». Ta mož je bil Dragotin Dežman, od tega nastopa v državnem zboru dne 27. junija 1861 dalje — Kari Deschmann. On je ob splošni pozornosti in glasnem pritrjevanju nemške levice izvajal: «V govoru poslanca Černeta so neke besede o slovenskem narodu zbudile mojo nejevoljo, naj mi je dopuščeno, da to nejevoljo izrečem z odkrito, možko besedo. Gosp. černe je rekel, da so Slovenci ,Parija' (heloti) med Slovani . . . Gosp. predsednik, mi nismo nikaki Parija! Jaz sem Slovenec, sem zastopnik dežele, ki ima z večino slovenske prebivavce; pa takošni zasmeh naše narodnosti na vso moč odbijam . . .» Poslanec Zeleny je nedavno omenil, da je češko slovstvo na «južnoslavenstvo» uspešno vplivalo. Jaz sem «južnoslavenskega» plemena, pa moram gosp. drja. Zelenega zagotoviti, da mi ni znano, da bi bila dozdaj češka literatura s kakšnim vidnim uspehom delovala na slovensko . . . «nasproti morem poterditi, da vsaki v najborneji kmečki koči pripovedati zna, kako važno pomembo, kako veliko moč ima nemška kultura za naše telesno blagostanje in za naš dušni napredek. Mi živimo z Nemci v bratovski slogi, in naj nas Bog varuje, da bi 1 1 6 Novice z dne 10. julija 1861, str. 227. se kadaj seme prepira in sovražtva med nas zasejalo. Moja gospoda, ne bodimo malodušni; tudi jaz hočem, da naj se narodu vse pravice podelijo; da je v ljudski šoli narodni jezik sredstvo, po kterem se ljudstvo izobražuje; al kjer gre za višjo duševno povzdigo, tam bi jaz ne poznal prave koristi svojega naroda, ako bi besedo poprijel za odpravo nemškega jezika in nemške kulture.»117 Za Dežmanom je prišla kot podpihovalka Schmerlingu na pomoč slovenska birokracija. Ko je v septembru 1861 Črne na novo interpeliral v korist slovenščine v uradu in Toman za obveljavo nekega že starega cesarskega ukaza (z dne 9. decembra 1854) «zastran prevagujoče rabe slovanskih materinih jezikov v gimnazijah», je minister administracije Lasser zaenkrat še molčal na Črnetovo interpelacijo, medtem ko je Schmerling že dne 4. oktobra 1861 vstal in glede na Tomanovo interpelacijo razodel parlamentu, da je bivše ministrstvo na ukaz z dne 8. avgusta 1859 vprašalo namestništva, kako bi se dal ta ukaz izvršiti. Odgovorilo je češko, moravsko, šlezijsko in kranjsko namestništvo. V smislu ugodnih odgovorov pri Čehih se je ustanovilo na Češkem 10 čeških, 4 nemške in 7 mešanih gimnazij. Nižja gimnazija se je docela počešila. «Kar se tiče slovenskega, po besedah poprašbe tako sila zatiranega jezika,» je nadaljeval, «to so poterdili, tako ordinariat kakor škof ljubljanski in deželna vlada, da je celo nemogoče učiti v slovenskem jeziku kaki drug predmet kakor keršanski nauk, ker slovstveni učilni pomočki čisto manjkajo. Komaj, komaj je bilo mogoče, poterditi neki, vsaj po nekoliko pripraven katekizem od Blaznika, da se bo rabil za učilno knjigo pri podučevanju v slovenskem jeziku. V tem oziru tedaj ne morem nikakor več storiti, kakor da bo po soglasnem nasvetu ordinariata in deželne vlade v Ljubljani za keršanski nauk vprihodnje tudi slovenski jezik učilni.»118 1 1 7 Novice, 1. c., str. 227. l i s Novice z dne 9. oktobra 1861, str. 544. — Zoper ta ministrov odgovor je Bleiweis v «Novicah» ostro nastopil, češ minister Za slovenske šole se pod Schmerlingom kljub spomenici in še pozneje v vseh šestdesetih letih ni dalo doseči drugega, kakor da se je poslovenila podeželska ljudska šola na ta način, da se je nemščina poučevala od drugega razreda dalje kot predmet, in pa da se je v srednji šoli uvedla slovenščina kot učni predmet; ostali predmeti pa so se še nadalje poučevali po nemško. Tudi izdajo beril za pouk slovenščine v srednji šoli je vlada pospeševala. Leta 1865. je izšlo končno kot zadnje berilo za 6. razred. Prvi večji uspeh, ki ga je rodila spomenica na Schmerlinga in Tomanovo ter Črnetovo prizadevanje v parlaje govoril, kakor je poučen. Nato našteva Bleivveis slovenske knjige od Trubarja dalje in vprašuje glede izrecnih šolskih knjig: «Ali bomo take knjige mar pisali, preden vemo, da jih bo potreba?» Dolžnost krajnih oblasti bi bila, v tem pogledu kaj storiti po ukazu z dne 8. avgusta 1859. Bleiweis daje tudi ljublj. škofu Vidmerju čutiti nevoljo. Glede na to je Vidmer Bleivveisu pisal dne 13. oktobra 1861, da je od vlade povprašan res bil zoper utrakvizem šol, ker razen katekizmov ne pozna nobene slov. učne knjige, ker ni za prenagljenost in ker je brezdvomno, da velika večina našega ljudstva pošilja svoje otroke v visoke šole z namenom, da se nauče nemški. (Naši zapiski, 1909, str. 68.) — Doktor Bleiweis je nato v «Novicah» razvil slovenski šolski program. Ta šolski program so izdelali pri Bleivveisu Nečasek, Macun, Lesar in Svetec. (Novice, 1865, str. 301.) V njem so zahtevali docela slovenske «farne» šole, v «glavnih» (mestnih ljudskih) šolah so dopuščali nemščino od 3. ali 4. razreda dalje kot predmet; za gimnazijo so tirjali, naj se slovenski učijo naslednji predmeti — verouk, prirodopis, latinski in slovenski jezik, domovinoznanstvo in zemljepis od 1. razreda dalje, po nemško pa od 2. razreda dalje zemljepis in zgodovina, grščina, fizika, matematika in propedevtika. (Novice z dne 6. novembra 1861, str. 368.) Podoben šolski program je razvil dr. Toman dne 19. julija 1862. v osebni avdienci Schmerlingu in mu ga predložil v posebni spomenici. Minister je spočetka spoznal, da je ta prošnja zmerna in dobro prevdarjena, pozneje pa je nekdo sejal ljuliko med naše zrnje. . . Minister je Tomanovo spomenico položil ad acta. Naposled mu je dr. Toman naravnost rekel, «da nam je izginilo vse zaupanje v njega pravičnost in da le še od Boga pričakujemo boljših dni». (Novice z dne 27. septembra 1865, str. 313 in 314.) mentu, se je tikal slovenščine v uradu. Ko poslanec Črne ni dal mirovati justičnemu ministru in je dne 13. marca 1862 ponovno urgiral svojo interpelacijo zaradi slovenskega uradovanja, je minister Lasser -dne 17. marca 1862 v državnem zboru razglasil prvo «veliko karto» slovenskih svoboščin v uradu, obseženo v ministrskem odloku na graško in tržaško nadsodišče z dne 15. marca 1862, štev. 865. Minister je dejal, da se je sicer med 103 kranjskimi sodniki 1. stopnje v svojih «berihtih» izreklo za slovensko uradovanje s strankami samo 5, katerim se je pridružil na 2. stopnji še en svetovalec v Gradcu, vendar si minister ni mogel kaj, da bi ne priznal tozadevnih slovenskih zahtev za pravične («berechtigte Bestrebungen»). Seveda je postajala ta Lasserjeva «velika karta» (na katero so se slovenski politiki vso drugo polovico XIX. stoletja neprestano sklicevali)119 mnogo manjša že s tem, •da je minister v svoji naredbi še vedno govoril o pomanjkljivosti slovenščine, češ da se govori v vsaki vasi drugače in pristavljal vsakemu paragrafu odloka zlorabljivi besedici «nach Thunlichkeit und Möglichkeit». Lasserjev odlok z dne 15. marca 1862 sta kot veselo oznanilo razglasila v poslanici, datirani na Dunaju na dan kranjskega svetnika sv. Jožefa, v «Novicah» dr. Lovro Toman in Anton Črne. Pisala sta: «Mili rojaki! Ministerstvo pravosodja je odgovorilo, da je že dalo ukaz na vikše sodnije v Gradcu in Trstu, v kterem je zapovedano: I. Da morajo sodnije, kadar imajo s Slovenci obravnavati, zatožence in priče v kazenskih rečeh, kar koli je mogoče, v slovenskem jeziku zasliševati in njih odgovore vsaj zastran poglavitnih delov v slovenskem jeziku pisati v zapisnike. IL Zapisniki zastran priseg, ki jih imajo Slovenci prisegati, morajo se karkoli je mogoče po slovenski pisati in vsaj besede prisege same morajo v slovenskem jeziku zapisane biti. III. Mora se na to gledati, da pri kazenskih in pri končnih obravnavah z obdolže- 119 p r i m . članek dr. Goršiča «Keber contra Mazovec in Jančigaj » v Ljubljanskem Zvonu, 1921, str. 231. nim, ki je Slovenec, sodniki, uradniki državnega zastopništva in zagovorniki so slovenskega jezika popolnoma zmožni, da se čisto slovensko obravnuje in da se razglasujejo razsodbe in če je mogoče tudi njih uzroki v slovenskem jeziku. IV. Morajo sodnije v slovenskih pokrajinah vloge v slovenskem jeziku pisane sprejemati in kar je mogoče Slovencom davati odloke ali rešitve tudi v slovenskem jeziku. V. Ustanovljuje se, da se imajo po potrebi preskrbeti razne povabila, varhni (jerobni) dekreti, obljubni in smrtni zapisniki, ter manjše zmiraj enake odloke v slovenskem natisu in da se take morajo Slovencom razpošiljevati. Na dalje je bilo od ministerstva naznanjeno, da je zapovedalo ob enem, da se mora pri dajanju vradniških služb posebno gledati na to, da prosivci znajo slovenski jezik in se imajo le taki priporočevati ministerstvu za tiste službe, ktere ono daje.»120 «Toliko smo dosegli dozdaj, da v naši deželi v naših sodnijah naš jezik ni več ptujec», sta pisala Toman in Črne svojim rojakom. Tudi veselje Bleivveisa, izkušenega poznavalca avstrijskega birokratizma, je bilo dokaj trezno in skromno: «Ako besedo ,Thunlichkeit' in ,Moglichkeit' bode tolmačil vsak uradnik sam, je vsa dobra ministrova volja zastonj.» S temi besedami je glosiral ministrov odlok in v svoji potrpežljivosti zaključil: «Ravnopravnost slovenska ni sicer s tem še rešena, pa en korak je spet storjen.»121 ^ Poskušalo se je rahlo uradovati s strankami po slovensko. Ljubljansko sodišče je že 16. julija 1861 izdalo prvo slovensko rešitev.122 Dne 50. marca 1862 je poročal neki noviški dopisnik iz Mokronoga, da je pri tamkajšnjem sodišču aktuar Žerjav prejšnji dan pisal prvi slovenski protokol: «Zdelo se nam je, kakor da smo po dolgem popotovanju po tujem svetu prišli spet srečno nazaj v 1 2 0 Novice z dne 26. marca 1862, str. 97. 1 2 1 Novice, 1. c., str. 103. 1 2 2 Novice z dne 31. julija 1861, str. 255. svoje domovanje, nazaj med svoje stare znance in prijatle. »123 Dr. Razlag je začel izdajati pravniški časopis «Slovenski pravnik».

Lasserjev odlok z dne 15. marca 1862, po katerem bi morala sodišča s slovenskimi strankami obravnavati slovensko, pisati slovenske zapisnike in izdajati slovenske razsodbe, je bil edina naša kulturnopolitična pridobitev pod Schmerlingom. Tn še ta pridobitev je ostala radi zelo razširjene pasivne resistence nemškutarskih uradnikov in privzgojene slovenske pohlevnosti domala samo na papirju. V šolskem vprašanju, na tem kulturno brez primere še važnejšem poprišču, ni hotel Schmerling niti toliko popustili kakor na sodnem. Privolil je pač v principu v to, da se poučuje v podeželski ljudski šoli po slovensko124 in da se uvede v srednjo šolo za rojene Slovence materinščina kot obvezen predmet, ki se naj poslej uči po slovensko in tudi klasificira. A kakor je bilo slovensko občevanje v uradih odvisno od dobre volje uradnikov, povečini nemškutarskih birokratov iz Bachove dobe, tako je bila tudi konkordatna ljudska šola izročena na milost in nemilost starokopitnim dekanom, ki so pogosto «silili kmečke otroke z nemščino».125 In pri tem je ostalo vsa šestdeseta leta. Ob priliki dveh važnih faz, ki sta se pojavili v razvoju avstrijske politike in borbe za ustavo v tem obdobju, so se Slovenci nadejali boljših časov: takrat, ko je nastopil leta 1865. za Schmerlingom Belcredi, in takrat, ko je leta 1867. poslednjega izpodrinil Beust. Pomen teh dveh momentov v razvoju sloven- 1 2 3 Novice z dne 20. aprila 1862, str. 111. 1 2 4 Leta 1864. se je u. pr. na Kranjskem pomnožilo število slovenskih ljudskih šol za 35, število utrakvističnih pa se je znižalo za 32, tako da je znašalo ob koncu imenovanega leta na Kranjskem število slovenskih ljudskih šol 163, dvojezičnih 53, nemških pa 17. (Novice z dne 16. avgusta 1865, str. 264.) 1 2 5 Primerjaj «Naprej», 18G3, štev. 36. skega javnega življenja v šestdesetih letih je kulturno tako važen, da ju moram kratko orisati. Ko se je sprožila sredi leta 1865. Schmerlingova kriza, se mora reči, da so naši voditelji z Bleiweisom na čelu poznali vsaj nekatere njene povode. Morebiti se Bleiweis ni povsem jasno zavedal onih skritih sil, ki so bile v strogo katoliški dunajski kamarili na delu, da po Schleswig - holsteinski aferi obračunajo s protestantsko Prusijo, ki je posegala po hegemoniji nad Nemci, zaradi česar je moral dunajski dvor gledati, da se spravi s svojimi narodi, zlasti z renitentnimi Madžari. Da je spričo novega Belcredijevega poskušanega političnega kurza predvsem potrebna sprava z Madžari, ne pa s Slovani, je Bleiweis dobro vedel, ko je pisal v «Novicah», da se krona približuje madžarskim «starokonservativcem», o katerih tudi Bleiweis ve, da «jim je dualizem najbolj pri srcu». Vendar pa urednik «Novic» zaupa novemu ogrskemu kancelarju Majlathu, enemu «izmed očetov oktobrske diplome», ustavnega pisma vseh federalistov, češ da ta vendar ne bo ustvarjal «Avstrije na dva kampa» in ne bo silil države na pot dualizma, «kteri je nikdar osrečiti ne more».1 26 Česa se je nadejal Bleiweis za Slovane in svoje Slovence od avstrijskega državnega ministra grofa Belcredija, protežeja obeh ogrskih šepetalcev vladarja, Esterhazyja in Majlatha, se razvidi iz besed, ki jih je posvetil v svojem listu temu grofu dne 5. julija 1865: ». . . grof Belcredi, zdaj c. kr. deželni glavar na Češkem — je bistroumen mož, kteremu srce, kakor češki časniki pravijo,127 ni preveč priraščeno v ustav februarski in od kterega si narodna ravnopravnost more pričakovati dobrega zastopnika. » Na podlagi raznih izjav, posnetih po čeških listih, Bleiweis rahlo očrtuje kot slovensko nadejo od novega kurza deželno avtonomijo in nad njo kot začetno stopnjo do skrivnega ideala «zedinjene Slovenije» — notranje- 1 2 6 Novice z dne 5. julija 1865, str. 220. 1 2 7 Bleiweis malo niže citira dr. Riegerja organ «Narod». avstrijsko dvorno kancelijo. Njegove tozadevne besede se glase: «Kakor o različnih ministrih, je govorica tudi o več dvornih kancelarijah in celo o notranjo-avstrijski (za Štajarsko, Kranjsko in Koroško). Tudi Palackv je bil na Dunaj v posvetovanje poklican. Kakor je iz vsega podoba, bojo nadvladala pravila (principi) oktoberskega diploma. Kaj pa mi Slovenci pravimo, kakošna naj bode prihodnja sistema notranjih oprav? Taka, ki enoto Avstrije stavi nad vse, zraven pa toliko samooprave (autonomije) posamnih dežel, da se ne žali enota državna, — spravo z Ogri pa tudi z vsemi ostalimi narodi avstrijskimi, — poštovanje zgodovinskega prava, pa tudi narodnih pravic, — administrativno vlado brez birokratizma in dober kup, — sodništvo zdatno prenarejeno. V unanjih zadevah pa naj bode ministerstvo, kakor ,Narod' pravi, pred vsem avstrijsko, in ne velikonemško.» Najnaravnejša in najdirektnejša pot za Slovence, priti do «zedinjene Slovenije», bi seveda bila, ako bi se bili postavili na prirodno pravo in pustili vso zgodovino ob strani. Pod vplivom takrat vsemogočnega historičnega principa in pod vplivom vse drugačnega stališča Čehov in drugih historičnih slovanskih narodov so se tudi Slovenci v borbi zoper nemški centralizem postavili na podlago avtonomije historičnih dežel. Ker pa jim je bilo jasno, da bi avtonomija dežel samo na Kranjskem koristila njih narodnosti, v deželah s slovenskimi manjšinami pa bi naravnost dušila slovensko enakopravnost, ker so se vrhu tega bali, da bi že tako težko dosegljiva «zedinjena Slovenija» sama ne mogla zmagovati finančnih bremen, ki jih je avtonomnim celotam odmerjala oktobrska diploma, zato so našli nadomestilo za «zedinjeno Slovenijo » tudi v historični upravni tvorbi, v tako zvani «notranje-avstrijski skupini», o kateri sta zgodovinarja Peter Hicinger128 in Peter pl. Radics129 dokazovala, da 1 2 8 Novice z dne 26. julija 1865, str. 239. 129 Triglav z dne 18. avgusta 1865, štev. 66 in dalje; primerjaj tudi Novice z dne 30. avgusta 1865, str. 281. so ji od časa do časa pripadale tudi ostale slovenske pokrajine. V tem prvem hipu je videla večina slovenskih politikov nadomestilo za «zedinjeno Slovenijo» in pri eventualni obveljavi deželne avtonomije zaščito slovenskih manjšin zunaj Kranjske v tej «notranje-avstrijski dvorni kanceliji», katere se «Novice» v nekem praškem dopisu130 zelo veselijo, češ «da bi bila taka naprava za toliko razcepljene Slovence naravno združenje». Ko je končno dne 30. julija 1865 res šel Schmerling in napravil prostor Belcrediju, je dr. Bleiweis glede vtiska tega dogodka na Ljubljano pisal v svojem listu, da «so tudi v Ljubljani premembe ministerstva veseli vsi, ki so siti tistega birokrati čnega centralizma, kteri vse ponemčiti želi».131 Razpoloženje med Slovenci je popisal in kritiko njihove kulturnopolitične zavednosti v prvi polovici šestdesetih let je podal v «Novicah» neki dopisnik «Od štajerske Save». V svojem dopisu je izvajal: V teh dneh ministrske krize smo dolgo ugibali, ali «bomo dobili dualizem ali federalizem ali ostane centralizem, ali pride kaj boljega ali slabšega, kakor je bila Schmerlingova doba, ktere nikoli pozabili ne bomo, in vendar smo živeli, kakor bi se nič ne bilo zgodilo, samo nekaj bolj radovedni smo časnike pregledovali. . . Sem ter tjč se govori o notranjo-avstrijski dvorni kancelarii in — audaces fortuna juvat! — o slovenskih ministrih». Premalo pa smo se ves čas ustavnega življenja v praksi zavedali najvažnejšega dejstva, pravi dopisnik, namreč tega, da se je to, kar nam je bilo zagotovljeno s cesarsko besedo, to, «kar nam najbolj za kožo sega», da se je enakopravnost «na potu od cesarskega prestola do naših domovin precej pogubila». In ne najmanj po naši lastni krivdi! «Čeravno se nam je večidel od nižih uradnij na slovenske vloge nemški odpisovalo, so nam vendar više uradnije dokaj spoštovale naš jezik . . . Nikjer ni bilo zabranjeno uradnijam in sodnijam pošiljati slovenskih vlog . . . vendar 1 3 0 Novice z dne 12. julija 1865, str. 226. 1 3 1 Novice z dne 2. avgusta 1865, str. 251. prav malo smo rabili ravnopravnost; pisali smo vsake kvatre enkrat kaj slovenskega, da smo videli: ali dobomo nemšk ali slovensk odlok; če smo dobili nemškega, molčali smo; če smo pa dobili slovenskega, bili smo tako hvaležni in veseli, da smo precej vsemu svetu naznanili svoje veselje . . . V šolah je ta ravnopravnost... še dokaj žaloitneja. Ako nismo [v tem pogledu] skoraj nič -dosegli, nismo sami krivi, in to nas naj tolaži . . . v tej reči bodo nasprotniki naši najtrdovratnejši . . . ali ktera koli sistema pride v Avstriji sedaj na vrsto, to je gotovo, da bomo smeli bolj prosto govoriti in povedati marsikaj, kar smo dozdaj morali za zobmi tiščati.»132 Slovenski politiki z Bleiweisom na čelu so zaupljivo in že naravnost hvaležno obračali oči v Belcredija. Posebno in izrecno se mu je Bleiiveis zahvalil za to, da je od cesarja izposloval pomiloščenje že štiri leta zaprtim žurnalistom, po večini slovanskim, in pa za to, da je dne 30. julija 1865 poslal deželnim predsednikom jezikovno mešanih dežel okrožnico, v kateri so se brale besede: «Cesarska gosposka in vsak posamezen uradnik mora z ljudstvom v njegovem jeziku ravnati; zmožnost za tako uradovanje bo važno in odločno tehtalo, kadar bo šlo za presojo sposobnosti uradnikove.» K tem besedam ministrove okrožnice je Bleivveis v svojem listu pristavil: «In spolnile so se kmali dr. Tomanove besede, ki jih je govoril v državnem zboru, da ministerstvo Schmerlingovo bode prešlo, Slovenci pa bodo še ostali.»133 < Dne 14. avgusta 1865 je sklenil mestni svet ljubljanski pod vodstvom svojega slovenskega župana, mladega drja. Etbina Costa, poslati Belcrediju za to njegovo okrožnico zahvalno pismo, katero je dr. Costa dne 26. avgusta 1865 osebno izročil državnemu ministru, ki mu je ob tej priliki zatrdil, «da imajo cesar trdno voljo, vresničiti avtonomijo srenjsko, kajti treba je, da se začne zidati od 1 3 2 Ibidem, str. 249. 1 3 3 Novice z dne 2. avgusta 1865, str. 252. spodaj, pa ne od zgoraj».134 Tudi Bleiweis, ki je bil takrat slučajno na Dunaju pri nekem zdravniškem kongresu, se je parkrat poklonil Belcrediju in ga opomnil, da peticija Slovencev iz leta 1861. «še zmirom čaka — rešitelja». Državni minister je tudi njemu zatrdil, da je po njegovem mnenju treba deželnim zborom večjega okrožja in da se mu narodna enakopravnost zdi podlaga srečne Avstrije.135 Cesarski manifest z dne 20. septembra 1865, s katerim je Belcredi sistiral ustavo, dokler je ne sprejmeta po predloženi oktobrski diplomi in februarskem patentu tudi ogrski in hrvatski deželni zbor, so «Novice » veselo pozdravile.136 Bleiweis je bil mnenja, da «se je jelo veselo daniti in žariti na polji narodne enakopravnosti ».137 Tudi v kranjskem deželnem zboru bi bil Bleiweis ob koncu novembra 1865 rad dosegel sprejem zahvalne adrese na Belcredija, a Nemci, pomnoženi s starimi nemškutarskimi poslanci-birokrati so na predlog grofa Auersperga sklenili odgovoriti na poslani jim manifest z adreso, v kateri so izrazili proti novemu kurzu svoje pomisleke. 1 3 8 A končno so se uradniki-poslanci ustrašili glasovati tudi za to adreso, ki je padla.139 Deželni zbori slovenskih pokrajin celo v Belcredijevem času niso obetali sadu slovenski stvari. V graški zbornici, kamor je bil končno v začetku leta 1865. kot prvi Slovenec izvoljen dr. Razlag, se je ta poslanec s svojim tovarišem, Slovencem prijaznim Hermanom, zaman boril za federalistično načelo. Celovški deželni zbor ni imel v svoji sredi nobenega Slovenca. Še najbolje so se držali Goričani s Črnetom in Winklerjem. V kranjskem deželnem zboru pa so bili jeziček na tehtnici cincavi poslanciuradniki, ki so — kadar se je dalo — rajši potegnili na nemškutarsko stran, ker so dobivali poluho v deželnem 134 Novice z dne 30. avgusta 1865, str. 283. 135 Novice z dne 6. septembra 1865, str. 294. 1 3 8 Pesem v 42. listu «Novic» in Turnerjevo pismo Serncu. 1 3 7 Novice z dne 27. septembra 1865, str. 318. 138 Novice z dne 6. decembra 1865, str. 394. 1 3 9 Dr. Jos. Vošnjak, Spomini, I., str. 194. T 97 predsedniku baronu Bachu, bratu zloglasnega hrvatskega bana, ki ga je poslal Belcredi na kranjsko predsedniško mesto. Ta Bach je dne 1. februarja 1866 odgovarjal na Svetčevo interpelacijo, kdaj se na Kranjskem izvede Lasser jeva naredba glede enakopravnosti v uradu — na vso moč zavito, češ da se ta odlok izvršuje «nach Thunlichkeit und Möglichkeit», da se glavne stvari že pišejo ali naravnost slovensko ali pa na podlagi slovenskih izpovedb po nemško, da prihaja že tako malo slovenskih vlog, da ni dovolj v slovenščini izobraženih konceptnih in pisarniških uradnikov, skratka: da «po tem takem se že zdaj ne more vstreči želji vprašalcev, da bi se pri sodstvih se Slovencem skozi in skozi zapisovalo slovenski».140 Še žalostnejšo sliko pa je nudil kranjski deželni zbor pod Belcredijem v vprašanju enakopravnosti na področju šolstva. Belcredi sam je sicer zahteval v posebni okrožnici od vseh srednješolskih ravnateljstev na Slovenskem, naj mu do 22. septembra 1865 naznanijo slovenske učbenike, ki bi se dali rabiti pri pouku različnih predmetov na srednjih šolah.141 Ojunačen po tem ministrskem koraku je stavil dr. Bleiweis s tovariši dne 15. januarja 1866 v kranjskem deželnem zboru predlog, naj se v smislu slovenskega šolskega programa iz leta 1861. v slovenskih ljudskih šolah poučujejo vsi predmeti po slovensko, le v 3. in 4. razredu tudi nemščina kot predmet; prav tako naj se nekaj predmetov v srednjih šolah poučuje v materinščini. 142 V seji dne 25. januarja 1866 je Bleiweis ta svoj predlog utemeljeval in dosegel, da je bil s 16 proti 15 glasovom izročen odseku sedmih poslancev v prevdarek. 143 Pri končni obravnavi dne 12. februarja 1866 pa je ta predlog padel s 13 proti 18 glasovom.144 Proti so glasovali vsi uradniki med deželnimi poslanci, in to kljub 1 4 0 Novice z dne 14. februarja 1866, str. 58. 1 4 1 Novice z dne 13. septembra 1865, str. 300; glej tudi «Slovenca », 1865, štev. 70. 1 4 2 Novice z dne 17. januarja 1866, str. 23. 1 4 3 Novice z dne 31. januarja 1866, str. 39. 1 4 4 Novice z dne 14. februarja 1866, str. 59 in 60. temu, da je bil Belcredi zaukazal, naj ravnajo uradniki z vsako narodnostjo enako pravično in enako nepristransko! K tej seji je prinesel poslanec grof Anton Auersperg (nemški pesnik Grün) dve slovenski učni knjigi (prevedeno Pokornega «Živalstvo» in «Rastlinstvo») s seboj in ironično zaklical: «Omnia mea mecum porto!», kar je dalo potem nemškim listom povod k pisanju in prosluli legendi, da je prinesel takrat kranjski grof vso slovensko literaturo v žepnem robcu v zbornico.145 Skoraj edino dobro dejanje Belcredijeve vlade, ki so se je Slovenci tako veselili, v korist naše kulturne enakopravnosti je bila ponovitev Lasserjevega odloka v dopisu graške deželne vlade na vse spodnještajerske okrajne urade z dne 20. februarja 1866, št. 303.146 JVIedtem ko torej doba Belcredijeve vlade Slovencem ni prinesla tistih neposrednih kulturno-političnih pridobitev, ki so jih od nje pričakovali, se mora o njej reči,da je posredno mnogo prispevala k razjasnitvi slovenskega političnega in državnopravnega programa. Dala je povod k mariborskemu shodu slovenskih politikov dne 25. septembra 1865; na tem shodu, ki je bil sklican ob priliki Slomškove slavnosti dne 24. septembra 1865 in ki so ga obiskali najuglednejši slovenski politiki iz Štajerske, Koroške in Kranjske, se je sklenil prvi vseslovenski program, ki je sicer zaenkrat še razgalil vso slovensko neorientiranost v tem vprašanju, h čigar razbistritvi pa je vendar močno prispeval.147 Shodu je predsedoval doktor Bleiweis, referiral pa je na podlagi osnutka programa Luka Svetec. Šlo je za vprašanje, kako doseči «zedinjeno Slovenijo». Poti do tega ideala Slovencev je shod iskal predvsem na podlagi historičnega prava. Imenovali so 1 4 5 V zvezi s tem je konzistorij izdal okrožnico na okrajne nadzornike dne 16. marca 1866, naj se v ljudsko šolo uvede več nemščine. (Novice, 1866, str. 119 in dalje.) 1 4 0 Glej: dr. Jos. Vošnjak, o. c. I., str. 197. 1 4 7 Glej o tem shodu drja. Vošnjaka «Spomine», I., str. 186 in drja. Lončarja razpravo v «Bleiweisovem zborniku», str. 179 in dalje. T 99 Napoleonovo, od cesarja Franca I. prevzeto «Ilirsko kraljestvo »; h kateremu naj se pridruži še Štajerska; Einspieler je na shodu, kakor že prej v svojem «Slovencu» propagiral «notranje-avstrijsko skupino» z znano nam dvorno kancelijo. Obe ti dve historični tvorbi so sprejeli v program na ta način, da so zahtevali, naj se najprej «kranjskemu vojvodstvu povrne zemeljna celota, kakoršno je ustvarilo pismo Karla V., dano v Bruslju dne 16. marca 1522, po katerem so h Kranjski pripadali Metlika, Kras, Istra in oni Benečanom oteti kraji, ki so pozneje tvorili grofijo Goriško. Takšna Kranjska s Koroško in Štajersko naj obdrže svoje dež. zbore, v katerih naj se osnujejo narodne kurije. Skupne reči ilirskega kraljestva in štajarskega vojvodstva, ki delate notranjo-avstrijsko skupino, naj zastopa skupinski zbor, v katerega pošljejo deželni zbori te skupine svoje poslance. Za reči pa, ki se tičejo narodnosti, snide se skupinski narodni zbor, v kterega pridejo samo poslanci deželnih zborov ali kurij dotične narodnosti. » Vsako deželo naj vlada njena deželna vlada, celo notranje-avstrijsko skupino dvorna kancelija, vso državo pa osrednje ministrstvo.148 Končno je obsegal program podrobna določila glede samouprave občin, narodne enakopravnosti, uradništva in šolstva; v tem pogledu je bil sprejet v program slovenski šolski program iz leta 1861. in izpolnjen v toliko, da se je zahtevalo, naj se tudi na univerzi predavajo juridični predmeti po slovensko. Vrh tega se je za višje sodišče zahtevalo nekaj slovenščine zmožnih višjih uradnikov. Mariborski program je bil slabotno dete časa, kateremu so dali hrbtenico bolj oziri na Belcredija in ostale avstrijske Slovane, kakor pa razlogi, zajeti iz realnih razmer in potreb Slovencev. Ta hrbtenica je bilo tega programa zgodovinsko-pravno načelo, ob katerem se je v prihodnjem letu vnel silno živahen javen razgovor. Ker je Bel- 1 4 8 Novice z dne 4. oktobra 1865, str. 519 do 322; Slovenec z dne 7. oktobra 1865, štev. 77. čredi snoval neko federalistično «pentarhijo» na zgodovinskem pravu in so to ureditev propagirali tudi drugi avstrijski Slovani, zlasti Čehi, so se tudi Slovenci, zbrani 25. septembra 1865 v Mariboru postavili pod to časovno geslo. A bili so po vsej verjetnosti že na tem shodu možje, katerim so v duši vstajali dvomi, ali pridejo na tej podlagi Slovenci kdaj iz nemškega objema. Med temi je bil — kakor bomo videli — tudi tedaj najrazboritejši politik Luka Svetec, najbrž tudi Davorin Trstenjak in Mihael Herman. V prihodnjem letu, še preden je avstrijsko- pruska vojna tako visoko dvignila narodni princip v ospredje, so se že zgodaj začeli oglašati, zlasti v celovškem «Slovencu» glasovi za narodno skupino na podlagi prirodnega prava, za naš ideal od leta 1848. sem — za «zedinjeno Slovenijo». Prvi se je oglasil dopisnik «od Savine», «visokoučeni slovenski pisatelj, starodavni in iskreni domorodec» — kakor ga imenuje urednik Einspieler — in je izvajal: «Mariborski program si je izvolil historično podlago, ali Nemci notranje Avstrije ga odmetavajo . . . ako nas Nemci nočejo imeti med seboj, morali bomo staviti si sami svojo hišo . . . Torej clara pacta ali historična ali narodna skupina? . . . Poslednja bi bila kompaktna ali čversta politična individualiteta in bi delala v upravi najmanjše zmešnjave in težave, pomirila bojujoče življe in stranke.»149 Einspieler je po objavi te ideje čakal tri tedne, «pa tudi ena živa duša se ni oglasila za drugo kakor za zgodovinsko, to je notranje-avstrijsko skupino», je končno javil urednik «Slovenca».150 Drugi dan je pisal Einspielerjevemu listu iz slovenske Bistrice dr. Josip Vošnjak, da «se je čudil vprašanju domorodca od Savine, ali ne bi pustili podlago zgodovinskih deželnih skupin, in raji se poprijeli narodnih. Ta ideja bi res lepa bila in gotovo bi mu vsi pritrdili, ako bi bilo mogoče, vresničiti jo . . . Če začnemo dežele po narodnostih razcepljati, bilo bi to tudi 1 4 9 Slovenec z dne 10. februarja 1866, str. 45. 1 5 0 Slovenec z dne 28. februarja 1866, str. 65. za nas Slovence v marsikakem oziru sitno» . . . na Kočevskem, Štajerskem, Koroškem, Goriškem je vse polno ovir. «Za narodne skupine nimamo nikjer zaveznikov, še med našimi slovanskimi brati ne.»1 51 Poleti 1866 se je razgorela avstrijsko-pruska vojna in se končala s kolosalnim avstrijskim porazom pri Kraljevem gradcu. Po izgubljeni vojni so začele vse skupine in stranke tekmovati pri reševanju vprašanja, kako bi se narodi v Avstriji na novo uredili. S shodi so pričeli slovanski federalisti in se sestali k dunajski konferenci v avgustu 1868, na kateri so federalisti — tudi slovanski — Slovence prepustili nemški skupini, torej njih lastni usodi. Bleivveis izprva ni hotel verjeti tem vestem, vendar je začel iskati poti do samoobrambe, do prirodnega prava, do načela narodnosti kot napovedujočega se regenta časa. Vzkliknil je: «Iz te moke ne bo kruha! V tako združbo mi Slovenci nikdar ne privolimo; temveč bi glasen protest povzdignili že proti sami misli. Ako se ima Avstrija po historičnih skupinah ustrojavati, imamo mi svojo notranje-avstrijsko skupino; vendar smo tudi te trdne misli, da močneja ko stara historija je še stareja pravica narodnosti.»152 1 5 1 Slovenec z dne 7. marca 1866, str. 75. 1 5 2 Novice z dne 15. avgusta 1866, str. 267. — Kakor v vseh važnih načelnih vprašanjih, si Bleiweis tudi v tem nekako ni upal zavzeti odločnega stališča, a si želel — kakor po navadi — oprijeti se tega, kar bo spoznala za pravo večina. Vendar se je že v avgustu leta 1866. rahlo nagibal od gesla mariborskega shoda k prodirajočemu geslu prirodnega prava. Ko mu je v tem času javil neki goriški dopisnik, d.i se čuje, češ da namerava vlada združiti Primorsko s Kranjskim, se je dotaknil mariborskega programa z besedami: «Od tistih malov se je v Evropi mnogo mnogo premenilo. Razpadla je nemška zaveza; strašna vojska je razdjala do čisto historične tradicije, ki so se zdele nedotakljive; ideja narodnosti, brez obzira na stare meje in historične deželne obraze je zavladala po Nemškem in Laškem; vse to ni brez vpliva tudi na naše cesarstvo.» (Novice z dne 22. avgusta 1866, str. 272.) Ko se je videlo, da se Belcredi dogovarja glede sprave predvsem z Madžari, ko so nemški avtonomisti na kongresu v Ausseeju ventilirali idejo dualizma, so začeli tudi Slovenci vedno bolj uvidevati, «da so Magjari kaj dobro računali, ko so nas avstrijske Slovane peljali na ,historički' led . . . Vendar smešno je — ako bi tako hudo žalostno ne bilo — kako se ravno pred našimi očmi Magjari, Nemci, Lahi in še celo toliko zaostali Grki in turški Romuni zlagajo po narodnem geslu, mi avstrijski Slovani pa smo koj panslavisti, če le mislimo na narodnost svojo! Žalostna resnica pa je tudi, da se še sami lovimo eden za enim, drug za drugim, tretji za tretjim geslom, vsi skupaj pa si le kopljemo sami politični in narodni svoj grob.» Zato nas tudi Belcredi ne upošteva kot faktor za snovanje nove Avstrije.153 Od 12. septembra dalje je odprl Einspieler v svojem «Slovencu» predal uvodnikov z naslovom «Naš program po vojski». Urednik sam je bil še vedno za «notranjo Avstrijo ali še bolje ilirsko kraljestvo in južno Štajersko», češ: «Ta skupina bi lahko in po pravici nosila starodavno in preslavno ime ,Ilirija'.» V tej skupini bi stanovali trije enakopravni narodi. «Res, da bi bilo najbolje, ako se osnujejo take skupine, po kterih stanuje le en sam narod. Pa ne zabimo, da najboljše večkrat brani, da se ne doseže, kar je dobro; kdor preveč tirja, temu rado spodleti in ne doseže ničesar.»154 — Tudi mnogo drugih debatantov je še ostajalo pri historičnem principu mariborskega programa; izjemo so delali že imenovani dopisnik «od Savine» (najbrž dr. Razlag), Božidar Raič in zlasti dr. Vošnjak. Poslednji je po vojni docela izpremenil svoje stališče v tem vprašanju. V mesecu septembru, ko so bile državnopravne debate po vsej Avstriji najbolj živahne, je pisal politično brošuro «Slovenci, kaj čemo?» in obelodanil v «Slovenčevem» programatičnem predalu dne 22. septembra sestavek, v katerem pravi: Že v Ma- 1 5 3 Novice z dne 17. oktobra 1866, str. 337. 1 5 4 Slovenec z dne 10. oktobra 1866, str. 323. riboru so se važni glasovi vzdignili zoper historično načelo; «tudi Nemci, kteri bi gotovo večino imeli v notranji Avstriji, niso nič marali zanjo. Od tistega časa pa do zdaj kakšne velike, ču-dovite premembe! Zopet je zmagala narodna ideja in s tem djansko pokazala, da je močnejša kot vse zgodovinske zveze . . ,»155 Tudi v svoji brošurici je dr. Vošnjak odločno odstopil od zgodovinskega načela in se zavzel za narodno zedinjeno Slovenijo. Glede na očitek, da bi bila ta enota premajhna, pa je pristavil: «Zato bi najbolje bilo, da bi se združile vse avstrijske južno-slovanske dežele, tedaj tudi Hrvaško-slavonskodalmatinsko ali troj edina kraljevina in pa srbsko vojvodstvo v eno jugoslovansko skupino.»156 Dr. Vošnjak je ' poslal rokopis svoje brošure staremu poborniku te ideje, Luku Svetcu, v pregled, češ: « Mi Štajerci smo zdaj vsi le za narodno skupino in zoper vsako drugo napravo posebno tudi zoper Ilirijo», nakar mu je Svetec pisal dne 30. septembra 1866: «Prašam tedaj, zakaj me ti in Raič nista podpirala [na mariborskem shodu], kakor Trstenjak in Herman? . . . Te vsaj niso naši tukajšnji politikarji preobrnili?»157 Ljubljanski politikarji-prvaki, ki so bili pod vplivom dr j a. Coste, so se iz oportunosti nekako bali dvigniti narodnostno načelo na ščit ter so krotili Štajerce in Svetca. Dne 27. septembra 1866 so imeli po občnem zboru «Slovenske matice» političen shod z zastopstopniki vseh slovenskih pokrajin, o katerem pa niso poročali v svojih listih. A dunajska «Zukunft» in za njo «Slavisches Centralblatt» sta prinesla o tem zborovanju •dopis, da se je na njem več tehtnih glasov izreklo za to, da se da narodnemu prirodnemu pravu prednost pred historičnim. Poudarjalo se je, «dass eine allseits befriedigende Losung der oesterreichischen Verfassungsfrage auf exclusiv-historischer Basis ftir mehrere stavische 1 5 6 Slovenec z dne 22. septembra 1866, str. 303. 1 5 6 Dr. Jože Vošnjak, Slovenci, kaj čemo? V Ljubljani, 1867, str. 39. 1 5 7 Dr. Jos. Vošnjak, Spomini, I., str. 209. Stämme überhaupt, namentlich aber für uns Slovenen, nicht zu erwarten ist . . . In der Anschauung, dass die Vereinigung aller Slovenen, deren Territorium ohnehin zusammenhängend ist, sowie eine innigere Wechselbeziehung mit den übrigen oesterreichischen Südslaven mit allen legalen Mitteln anzustreben sei, herrschte eine vollständige Uebereinstimmnug.» Samo o sredstvih in potih se zborovalci niso mogli zediniti.158 Najodločneje se je historičnemu pravu postavil po robu Luka Svetec, ki je začel takoj po «matičnem zboru» v «Novicah» priobčevati članke o tem aktuelnem vprašanju. V prvem članku je izvajal: «Narodna ideja je zavladala po svetu. Topovi so pri Solferini in Sadovi razdjali historične ideje, premenili stare historične meje . . . Jaz trdim, da je med vsemi avstrijskimi narodi historično pravo nam Slovanom naj men j milo, da ugaja mnogo bolj Madjarom in Nemcem, nego nam. Historično pravo je dobri polovici avstrijskih Slovanov historično krivo. Historija je najmilejša tistemu, ki je v faktični posesti... Jaz historičnemu principu pripisujem krivico, da Slovani nimamo skupnega programa, pa mislim, da ga niti ne dobimo, dokler se bomo na historijo o z i r a l i . . . Mi hočemo živeti, razvijati se in napredovati: to je naše historično pravo, naše pravo od veka.»159 V drugem članku pa je Svetec izdal parolo: f«Dajmo historii in njenim izročilom slovö in primimo se odločno narodne ideje.»160 Tretjega članka, v katerem je razpravljal o sredstvih, vodečih do cilja, pisec ni smel več natisniti v «Novicah»; izšel je v celovškem «Slovencu».161 O vzrokih, zakaj je moral Svetec zapustiti «Novice», je pisal dne 24. oktobra 1866 Vošnjaku pismo, ki meče značilno 1 5 8 Slavisches Centralblatt, 1866, N° 40, str. 299. Tudi «Slovenec » je akceptiral prirodno pravo in imel zato polemike s «Telegrafom » in drugimi. (Slovenec, 1866, str. 338 in str. 341, 349 in 354.) 1 5 9 Novice z dne 3. oktobra 1866, str. 323. 1 6 0 Novice z dne 10. oktobra 1866, str. 329. 1 6 1 Slovenec z dne 3. novembra 1866, str. 353. luč na tedanje ljubljanske prvake: «Da v ,Novicah' nič več od mojega programa ne stoji, to so Ti posebne okoljščine. Naši ljubljanski prvaki so narodnemu pravu in zlasti južnoslovenski skupini še zmeraj nasprotniki, posebno dr. Costa; pa tudi dr. Toman. Dr. Bleiweis je bolj boječ ko nasproten. Te okoljščine so storile, da se mi je Bleiweis pri mojem tretjem sestavku . . . na enkrat uprl, ter ga ni hotel več sprejeti v ,Novice'. Costa ga je bil pa še bolj zbegal s tem, da mu je ne vem koliko hudodelstev in pregreškov v sestavku našel.»162 V istem pismu Vošnjaku je Svetec tudi namignil na glavne vzroke odpora pri ljubljanskih prvakih, ki značilno osvetljujejo njih politično fiziognomijo: «par fraz» namesto temeljite «politične vednosti», občutljivost, ki nasprotuje vsemu, «kar ni najpred iz njihove glave prišlo», pomanjkanje «politične zrelosti», ki jih dela nedostopne za idejo časa, katero formulira Svetec v naslednji markantni obliki: «Ideja združenja vseh južnoslovenskih plemen v eno celoto je velika, ter potrebuje velicega sklepa, velike odvažnosti, živega delovanja, a naše misli, po dozdanjih nemilih okoljščinah tako zrejene, so majhne in plačljive, tako, da nas je one ideje strah, čeravno ne moremo tajiti, da je popolnoma naravna in južnim Slovenom, ako hočejo živeti, a ne samo životariti, neogibno potrebna. Odtod prihajajo vsi tisti izgovori: ,To je idealno, nepraktično, za to še ni čas, mi smo vsi te misli, da, da, to je naš zadnji cilj in konec, ali zdaj še ne' itd. [Prav gotovo besede «praktičnega», opreznega Bleivveisa!] Ali meni se ravno taki ludje zdijo pravi idealisti in nepraktični ljudje, ki menijo, da se bo stvar tolike pomembe in važnosti sama ob sebi naredila, v tem ko bodo oni križem roke držali in spali.»163 Iz tega znamenitega pisma se vidi, da je Svetec v najkrajšem času pričakoval likvidacijo Avstrije in da bo že Birsmarck zedinil vse Nemce. Za ta primer je bil mnenja, 1 8 2 Dr. Jos. Vošnjak, Spomini, I., str. 211. 1 8 3 Ibidem, str. 212. da «bi nas le narodnost mogla oteti nemškega potopa; naša jasna, določna, z južnimi Sloveni v zvezi stoječa narodnost» — je pisal — «bi dobila zagovornike med Francozi in Rusi», k temu pa je pristavil malce optimistično: «in Nemci sami bi morali spoštovati določno narodnost po svojem narodnem načelu». Po vsem tem se vidi, da je bil Luka Svetec eden izmed prvih Slovencev, ki je spoznal, da je treba našemu narodu graditi domačijo pa čeprav zunaj «okvira avstroogrske monarhije».

Leto 1867. je bilo za Slovence eno najpomembnejših let, a za Avstrijo je bilo naravnost usodepolno^ Že takoj v začetku tega leta je podlegel Belcredi, ki je snoval — kakor rečeno — nekako «peterovladje» takozvanih listoričnih narodov avstrijskih, in sicer je podlegel Beustu — dualistu, zastopniku nemškomadžarske «dvovlade », ki je bila naperjena zoper Slovane. Slovenci so 'bili o vroči borbi, ki se je vršila v kabinetu od novembra 1866 do konca prvega tedna februarja 1867 med Belcredijem in Beustom, po svojih dveh glavnih političnih listih, «Slovencu» in «Novicah» dobro informirani. Isti dan, ko je cesar končno žrtvoval Belcredija Beustu, je pisal celovški «Slovenec» v dopisu z Dunaja: «Nam Slovencem Belcredi ni storil ničesar kaj posebno dobrega, pa tudi ni nas tlačil in preganjal, kakor se je pred njim rado godilo. Vendar nam je žal po njem . . . Prejkone nastopijo za nas Slovane hudi časi. Madjari in Nemci so na konju . . . Pa naj prezgodej aleluje ne pojo! Dualizem ni za Avstrijo . . ,»164 In par dni pozneje je v istem listu napisal neki ljubljanski člankar poslavjajočemu se ministru slovo, v katerem se kaže popolno umevanje situacije: Belcredi je rekel ob svojem nastopu, da hoče dati Slovanom njim primerno stališče v Avstriji. Takrat pa vstopi v njegovo ministrstvo «kakor deus ex machina tuji baron Beust. Tega se oprime tudi Belcredi in dobi od njega 1 6 4 Slovenec z dne 7. februarja 1867, str. 64. Ikarove perutnice, ki mu pomagajo iz Dunaja v — Pešto . . . Drugi veter je med tem pihati začel, znano nam je odkod», pristavlja pomembno člankar in namigne na vzroke, zakaj «se je Belcredi začel najprej na tihem z Ogri pomenkovati se»: pri dvoru (cesarju in cesarici) so zmagali Madžari po svojem Esterhazyju in Majlathu in zmagala je stranka takozvanih nemških avtonomistov ali bolje: cislitvanskih centralistov, katerim je načeloval tisti pl. Kaisersfeld, ki je bil rojen v Ptuju od slovenskega očeta Blagotinška in ki je ob tem času v štajerskem deželnem zboru izustil preteče besede: «Wenn man uns unsere Stellung in Oesterreich vergällte [to se pravi: če se v tostranski polovici okruši nemška hegemonija], würde uns der Zerfall dieses Reiches nicht mehr mit Gleichgiltigkeit erfüllen, wir würden ihn vielmehr mit Sehnsucht herbeiwünschen.»165 Slovenci so bili torej dobro poučeni o tem, kdo pripravlja dualizem, kdo brusi v času, ko se je bil ob rastočem odporu avstrijskih Slovanov skrhal enostranski nemškocentralistični meč, dvorezni nož zoper prebujajoče se Slovanstvo in kdo se pripravlja, da mu podeli sankcijo. Po svojih listih so bili o bistvu dualizma natančno informirani. Že prejšnje leto jim je drastično naslikala to strašečo pošast «Zgodnja Danica» z besedami: «To ti je novega plemena krokodil /. dvema glavama; kadar bi se zredil, preselil bi se v Donavo, bi po nji gori in doli plaval, tudi po Savi in Dravi, in po vsaki strani reke bi z eno glavo — Slovane zobal, nazadnje pa Avstrijo pohrustal. »166 K tej Jeranovi definiciji dualizma je Einspieler pristavil besede, ki so se v naših dneh do pičice izpolnile: «,Danica' — prerokinja.»167 Tudi dobri Avstrijec Bleiweis je v svojih «Novicah» ves čas pripravljajočega se dualizma neprestano svaril pred tako državnopravno uredbo. Že takoj ob novem letu 1867 je pisal pod 1 6 5 Slovenec z dne 3. januarja 1867. str. 1. 1 6 6 Zgodnja Danica z dne 1. februarja 1866, str. 31. 1 6 7 Slovenec z dne 23. marca 1867, str. 148. naslovom: «Dualizem — dandanes največja nesreča Avstrije» tole: «Kdor hoče dualizem, ta se igra z ognjem, le kdor hoče, da vsi narodi avstrijski imajo skupne državne zadeve, ktere obravnavajo v skupnem državnem zboru, v deželnih avtonomnih zborih pa opravljajo sami to, kar deželi gre: ta hoče mir in srečo Avstrije.»168 Slovenci, ki so z ostalimi slovanskimi federalisti trdno stali na stališču enotne, a seveda federalizirane Avstrije, so opozarjali Dunaj na «osodepolni stan Avstrije» in vedno znova ponavljali svoje nasvete: «Skupne državne zadeve naj obravnava skupni državni zbor, v samooskrbnih deželnih zborih pa naj dežele opravlajo same, česar posameznim gre. [V tej kronovinsko-federalistični zvestobi so pozabljali celo na to, kar so bili v dolgotrajni debati prejšnjega leta ugotovili glede na oškodovanje svojih manjšin v nekaterih kronovinah.] A na mestu takega v resnici ustanega življenja, po oktoberski diplomi in po septemberskem manifestu nam slovesno oklicanega, vriva se nam vso silo nesrečni dualizem, morebiti poslednja poskušnja in zadnii vpliv ptuje ministerske roke in Majlathove oholosti.»169 Na Slovenskem se za dualizem ni ogrevala živa duša, niti kranjski Nemci in nemškutarji ne. Ti se seveda niso mogli ločiti še od prejšnjega nemško-centralističnega sistema, ki je držal vso državo v svojih krempljih. Ob zaključku kranjskega deželnega zbora dne 29. decembra 1866 je govoril grof Anton Auersperg: «Gospoda! ločimo se danes tužni, ker prihodnosti ne razsvetljuje nobena mila zvezdica . . . Najvažnejše je vprašanje, kako se z Ogri spraviti. Osorna osebna unija, strog dualizem sta poguba Avstriji! Državni organizem je bolan; dualizem bi mu bik le dvojne birglje, namesti zdravih krepkih nog.»170 Pod avspiciami tako pričakovanega in dokaj razločno 1 6 8 Novice z dne 2. januarja 1867, str. 4 in 5. 1 8 9 Slovenec z dne 12. januarja 1867, str. 19. 1 7 0 Novice z dne 2. januarja 1867, str. 7. se napovedujočega dualizma je razpisal Belcredi s cesarskim patentom z dne 2. januarja 1867 volitve v deželne zbore. Ti naj bi iz svojih sred volili poslance v «ožji» državni zbor. Ta «ožji» državni zbor naj bi bil konstituanta države, na novo urejene s pomočjo dualizma, ki je bil sklenjen med dunajsko in peštansko vlado, ureditev, ki jo je Belcredi nameraval predložiti temu «ožjemu» cislitvanskemu parlamentu v pretres. Volitve, ki so se imele vršiti v slovenskih pokrajinah med 21. in 30. januarjem, so se torej pripravljale pod najbolj zloveščimi znamenji. Bile so naravnost preskušnja za politično dozorelost slovenskega naroda. Kako je to preskušnjo prebil narod in kako njegovi voditelji? Nemški centralisti so nekaj časa na videz kazali, kakor da ne bodo volili v «ožji» državni zbor. Tudi slovanski federalisti s Slovenci vred so bili v načelu za vsej Avstriji skupni osrednji parlament, ki naj bi avtonomne posle prepustil deželam. Glede obsega avtonomnih krajevnih teles je bila debata prejšnjega leta pri večini slovenskih politikov dognala, naj se zapusti historična baza mariborskega programa in zahteva na podlagi prirodnega prava «zedinjena Slovenija». Svetec je šel še dalje in je na isti podlagi v «Novicah» propagiral «zedinjeno Jugoslavijo » v avstrijskem okviru, v privatnem dopisovanju pa celo — popolnoma samostojno Jugoslavijo zunaj tega okvira. Ljubljanski prvaki so — kakor omenjeno — iz oportunizma in legalnosti stali na stališču deželnih avtonomij, pri čemer naj bi nudila notranjeavstrijska kancelija narodnim manjšinam zaščito. To je bilo prejšnje leto neposredno po Kraljevem gradcu, ko se je še zdelo, da nima Belcredi samo voljo, ampak tudi nalog, zadovoljiti vse avstrijske narode. Po novem letu 1867 je bil Belcredi že toliko kakor mrtev mož, položaj bistveno izpremenjen in bistveno preorientirana tudi taktika slovenskih politikov. Med njimi je samo -najnačelnejša glava, Božidar Raič. skušal ostati zvest načelu in je naravnost svetoval, naj se Slovenci odpovedo volitvam v «ožji» državni zbor, ker ne gre, da bi v konstituanti sedela Razlag in Toman pač poleg Riegerja, ne pa tudi poleg Strossmaverja in Stratimiroviča, «kajti polutansko skrpani državni zastop bi bil za nas Slovence pogubni samomor».171 Ostali slovenski politiki so pod grozečim oblakom dualizma naglo pozabili na rezultate lanske debate v celovškem «Slovencu» in so sklenili, da ne bodo tirali načelnosti tako daleč kakor R.aič ter so povrhu skoro pokazali, da so pripravljeni v praksi še več popustiti od teorije. Med 16. in 22. januarjem so izšli v «Novicah» in «Slovencu » oklici slovenskih volilnih odborov za Kranjsko, Štajersko in Koroško. Značilen je bil oklic kranjskega volilnega odbora, ki ga je podpisalo 38 mož od Bleiweisa do Tonniesa. V njem so bile izražene naslednje misli: Važnost prav teh volitev je velikanska. Od njih je odvisna nova ustavna uredba cesarstva. Dosedanji naši rodoljubni poslanci so se zaman potezali za narodne pravice. Skoraj povsod so jih preglasovali nasprotniki in omahljivci. Ne volite več uradnikov, dvema gospodoma se ne da služiti. Naš program se glasi: enotna mogočna Avstrija, sprava njenih narodov na podlagi svobodne, vsem narodom pravične ustave, obveljava našega jezika v šolah, uradih in splošnem življenju, «da domači nismo tuji v lastni domovini». Program je bil tako splošno formuliran, da ni izrecno zahteval niti «zedinjene Slovenije », dotično mesto se je lahko tolmačilo tudi kot zahteva po avtonomiji dežel, kar bi bilo za Slovence zaradi manjšin v več pokrajinah mnogo neugodnejše kakor za druge Slovane. Kolikor pohlevneje so nastopali slovenski politični voditelji, toliko impozantneje je stopil pri teh znamenitih volitvah na plan — slovenski narod. Prva je volila Štajerska dne 21. januarja 1867. Ta dežela, ki ni leta 1861. izvolila v graški deželni zbor nobenega Slovenca in ki je leta 1865. poslala kot prvega slovenskega poslanca 1 7 1 Slovenec z dne 3. januarja 1867, str. 4. drja. Razlaga v graško zbornico, je letos v svojih slovenskih kmetiških okrajih izvolila same slovenske kandidate. Za njo se je prav tako obnesla dne 26. januarja Goriška: k dotedanjim trem slovenskim poslancem je pridružila še tri nove. Najsijajneje pa so izpadle kranjske volitve, ki so bile završene dne 30. januarja: v kmetiških volilnih okrajih, v vseh mestih in trgih (celo v Ljubljani) so prodrli sami Slovenci. V nepopisnem navdušenju je pisal dr. Val. Zarnik v «Novicah», da ostanejo dnevi 21., 26. in 30. januarja 1867 «z zlatolesketočimi črkami v našo povestnico vsekani», in proslavljal: «Zdaj še le moremo prosto dihati, zdaj še le smemo reči, da je slovenski narod v resnici na svetu, da živi, da se zrelo politiško giblje in da nismo samo narodopisen pojem.»172 Sicer je res. da je bil k tej sijajni zmagi malce pripomogel Belcredi, ki je zaukazal cesarskim namestnikom, naj se volitve vrše svobodno, brez vplivanja vlade,173 vendar so nastopili volilci v taki slogi in s tako zmago, da jo je «občudoval tudi inozemski svet».174 Celo na Koroškem, na tem že takrat jako bolnem slovenskem mestu, so dobili slovenski kandidati znatno število glasov. Einspieler v Velikovcu in Pucher v Beljaku sta dobila samo po štiri glasove manj kakor nemška kandidata. 1 75 Takoj po volitvah, dne 7. februarja 1867 je padel Belcredi in napravil prostor Beustu. Naš Bleiweis je bil dobro poučen, da je moral Belcredi iti, ker je vztrajal pri svojem namenu, da predloži že 9. januarja med Dunajem in Pešto dognani dualizem novemu «ožjemu» državnemu zboru v «prevdarek in posvet», medtem ko je Beust hotel, da cislitvanska konstituanta dualizem «sprejme kot gotovo stvar».176 Ta usodepolni korak habsburškega dvora, ta prvi odločni korak v brezdno, ta 1 7 2 Novice z dne 6. februarja 1867, str. 43 in 44. 1 7 3 Slovenec z dne 17. januarja 1867, str. 28. 1 7 4 Novice z dne 6. februarja 1867, str. 43. 1 7 5 Slovenec z dne 5. februarja 1867, str. 61. 176 Novice z dne 6. februarja 1867, str. 50. pravi pravcati začetek njegovega konca, ki se je imel zaključiti po petdesetih letih v naših dneh, je komentiral Bleiweis z zloveščimi besedami Schuselke, urednika dunaske «Reforme»: «Osoda se mora spolniti, in začela se je že spolnovati . . . s strahom gledamo v prihodnost, ki kaže Avstrii nesrečo, ako dalje pojde po poti, na ktero je sedaj krenila.»177 Ker so v teh Belcredijevih volitvah dobili poleg kranjskega federalistične večine tudi gališki, češki in moravski deželni zbori in se je bilo Beustu in nemškim avtonomistom (alias: cislitvanskim centralistom) bati, da bo večina državnega zbora federalistična in nedovzetna za to, da bi sprejela dualizem kot «fait accompli», je dobil Beust od krone vsa pooblastila, da stvar uredi, ne glede na to, da je vrhu tega napel vse barantaške strune, da Slovane razdruži. Federalisti so se sicer dne 15. februarja 1867 zbrali na II. shodu avstrijskih federalistov na Dunaju, katerega so se udeležili Poljaki, Čehi in neki nemški fevdalci; na njem so bili prvič zastopani tudi Slovenci po drju. Costi, drju. Dominkušu, vit. Garibaldiju, Svetcu, drju. Tomanu in drju. Vošnjaku. O sklepih tega II. federalističnega shoda se je splošno molčalo. Toliko se je razznanilo, da so si obljubili slogo in vzajemnost, da je po shodu Beust poklical k sebi drja. Riegerja in drja. Tomana in da so imeli udeleženci po zborovanju pogovor z generalom Stratimirovičem, srbskim poslancem v ogrskem zboru.178 O tem, če so federalisti kakor na prejšnjem I. shodu temeljili še vedno na stališču historičnega prava dežel, ali so slovenskemu stališču glede prirodnega prava napravili kake koncesije, ne poroča niti sodobno časopisje, niti udeleženec dr. Vošnjak v svojih «Spominih». Tudi o tem, kaj je govoril Beust z drjem. Tomanom, se ni zvedelo nič. Pač pa je postalo kmalu očito njegovo barantanje z narodi in strankami, da bi sprejele dualizem en bloc. Ko 1 7 7 Novice z dne 13. februarja 1867, str. 58. l i s Novice z dne 20. februarja 1867, str. 66. 8 115 je pri Cehih naletel na odločen odpor, se je obrnil na Poljake, na tiste Poljake, katere je dr. Val. Zarnik v celovškem «Slovencu?» rotil, naj se ne izneverijo slovanski vzajemnosti, in ki je zabičeval tudi Slovencem, naj niti za hip ne ostavijo čehov.1 7 9 Poljaki so se dali omečiti Beustu brez represalij. Ko jim je obljubil široke avtonomije, gmotne pridobitve in dovoljenje, da polofiizirajo v Galiciji šolstvo, so se mu udali.180 Slovenci so vsaj poskusili ostati zvesti Čehom. Dne 18. februarja 1867 so se sešli deželni zbori. Gališki je bil takoj in brez pridržka voljan voliti poslance v državni zbor, prav tako so storili tudi drugi nemški, razen federalističnega tirolskega, češkega, moravskega in kranjskega. Beust je vzel zlasti tri poslednje slovanske dež. zbore na piko. Ko so Čehi v obeh svojih zborih, v katerih so imeli večino, sklenili državnopravno adreso, v kateri so «ožjemu» državnemu zboru odločno odrekli pravico preurejati ustavo, in se sklicevali na svoje državno pravo, napovedujoč nadaljnjo abstinenco, sta bila oba njihova zbora takoj razpuščena, a Čehi v obeh po ponovnih volitvah potisnjeni v manjšino. Na II. seji kranjskega deželnega zbora dne 20. februarja 1867 je ponovil doktor Bleivveis stari slovenski predlog glede enakopravnosti v šoli in uradu. Deželni predsednik Bach že tega predloga ni dopustil, češ da je sedanji zbor sklican izključno za to, da izvoli državne poslance in da on «ne misli oblasti imeti, da bi se udeležil postavodajavnih predlogov». Dr. Bleivveis je isti predlog ponovil še v prihodnji I I I . seji dne 23. februarja z istim uspehom in ga končno umaknil, ker se je preveril, da bi storjenega sklepa vlada ne izročila v sankcijo.181 Na seji dne 28. februarja 1867 je končno pristopila slovenska večina kranjskega deželnega zbora k sklepanju 1 7 9 Slovenec z dne 19. februarja 1867, str. 85. 1 8 0 Kolmer, Parlament und Verfassung in Oesterreich, I., str. 249. 1 8 1 Novice z dne 27. februarja 1867, str. 73 in 74. adrese na cesarja. Ta adresa je bila mnogo bolj pohlevna kakor češka. V nji se je ugotavljalo, da bi se na 18. dan prihodnjega meseca sklicani državni zbor po pravici ne smel imenovati ustaven. Iz tega vzroka bi kranjski deželni zbor prav za prav ne volil vanj državnih poslancev, ker ta parlament ne bo smel sklepati zakonov za dežele, ki imajo v ta namen svoje deželne zbore. A ker so po vojni narastle velike potrebe, so Kranjci pripravljeni voliti poslance, vendar pa prosijo, naj se ustava preuredi v smislu oktobrske diplome in glede njenega zasnutka zasliši med drugim tudi kranjski deželni zbor.182 Skoro nato je na VII. seji dne 4. marca vstal deželni predsednik Bach in prečital cesarski patent z dne 1. marca, v katerem pravi vladar, da je sklenil vnovič apelirati na volilce kranjskega deželnega zbora, ki ga razpušča; zbor se je sicer izrekel voljnega, voliti poslance, a je obenem «zastran naloge in pristojnosti državnega zbora» razodel takšno umevanje, «ktero bi, ako se mu o pravem času ne stopi nasproti, popolnoma vničilo namen, v kterega je poklican državni zbor».183 Nove volitve so se vršile med 26. in 28. marcem. Pri njih je vlada uporabila ves svoj pritisk; pomagali so ji uradniki in nemškutarji, katerim je Dežman napisal slovensko brošuro «Kranjci, pazite!» A zaman. Nemci so odkrhnili Slovencem poleg Kočevja samo Ljubljano, ki je mesto Tomana in Kluna izvolila Wurzbacha in Kalteneggerja. Imenovana slovenska poslanca je poslala potem v zbor obrtna in trgovska zbornica. To drugo zmago so občudovali «ne samo v Avstriji in po vsej Slaviji, ampak tudi po vsej Nemčiji» (Domicelj v Narodu, 1868, štev. 50). «Novice»: «Zmaga je veliko veča, ko prva, ako bi trebalo desetkrat voliti, bodo desetkrat volili ravno tako.» Med Slovenci se je začelo spričo teh zaporednih volitev zlasti v Ljubljani živahno narodno in ostro protinemško 1 8 2 Novice z dne 6. marca 1867, str. 78. 1 8 3 Novice z dne 6. marca 1867, str. 81. gibanje. Karlu Dežmanu so parkrat pobili ponoči okna in priredili mačjo muziko.184 Slovenski listi so začeli mnogo pisati o vseslovanski etnografski razstavi v Moskvi; Matija Majar, ki se je poleg dveh drugih Slovencev udeležil te razstave, je v tem letu izdal svojo rusko ^ slovnico. To razpoloženje so podžigali člani mladega in agilnega «Južnega Sokola», ki so parkrat zapeli rusko himno, kar je dalo nemškim listom povod za govorico, tako kakor o ruskih demonstracijah v Pragi, da so prav take v Ljubljani. Isti listi so po vsem svetu raznesli vznemirjajoče vesti o sokolskem spopadu s «turnerji» v Schantlovi veži v noči med 23. in 24. julijem 1867, o aferi, v katero je bil zapleten tudi ljubljanski župan dr. Costa, ker je slučajno prišel mimo, zato so ga pozneje odstavili od županstva. Da «se maščujejo za svoje ljubljanske nemške brate», so Gradčani dne 6. avgusta 1867 pretepli tamkajšnje slovenske visokošolce.185 Tega bojevitega razpoloženja med Slovenci na Kranjskem ni mogla pomiriti niti takšna drobtinica naklonjenosti, kakršno je deželni predsednik Bach tik pred ponovnimi volitvami v deželni zbor vrgel Slovencem z dopisom na urade, v katerem je dokazoval med drugim: «Kar kancelii kdo v slovenskem (domačem) jeziku poda, to se mu mora tudi v slovenskem jeziku od gosposke r e š i t i . . . V zapisnike naj se to, kar se slovenski pove, tudi slovenski zapiše. Sploh naj bo uradnikom resna skrb, da se popolnoma naučijo slovenskega jezika ne le v besedi, temuč tudi v pisanji.»186 Medtem ko se je torej med volilstvom krepko držala narodna disciplina in med ljudstvom razžarjal odporni narodni duh, je padala med prvaki in poslanci spirala narodnega poguma rapidno navzdol. Iz kranjskega deželnega zbora sta šla na Dunaj poleg Kluna, Barba in Pintarja dr. Toman in Svetec. (Iz Štajerskega so Nemci 184 x>iovice z (jn e 3. aprila 1867, str. 115 in z dne 5. junija 1867, str. 190. 185 Novice z dne 31. julija in 14. avgusta 1867, str. 257 in 276. 186 Novice z dne 27. marca 1867, str. 106. poslali Lipolda in Lenčka, iz Gorice je šel Černe.) Doktor Bleiweis in dr. Costa sta, «po mnogih opravilih zadržana », prosila, da ostaneta doma.187 Paradni vodja slovenske delegacije je bil dr. Toman. njeno misel pa je predstavljal Luka §vetec. Ta mož, ki ga je dr. Bleiweis imenoval «kristalizirano pamet» in ki je bil na koncu znane nam državnopravne «Slovenčeve» debate v prejšnjem letu sam zase prišel za Slovence do podobne narodnopolitične koncepcije, kakršno predstavlja današnja Jugoslavija, ta mož pa je postal sedaj, v času dualističnega pakta, sklenjenega med Dunajem in Pešto, za čudo skromen in — praktičen. Šlo je za vprašanje, ali naj se Slovenci po zgledu čehov abstinirajo od državnega zbora, sedaj ko so se že Poljaki izneverili sklepu federalističnega shoda. Dr. Rieger, ki ga je Blei\veis vprašal za svet, je odgovoril: «Od vas ne moremo zahtevati, da zopet izstopite ali perhorescirate državni zbor, ker je vaš položaj glede na vaše državno pravo in plemstvo veliko slabši nego naš. Moje mnenje je. da greste tja, pri priliki podaste ugovor v imenu dežele in naroda, se odločno izrečete zoper dualizem in za federalizem, se dogovorite s Poljaki in Tirolci ter končno ob ugodni priliki zopet s protestom odidete . . . Beust ne bo skoparil z naslovi in redovi nasproti onim, ki se mu udado.»188 Oprt na to Riegerjevo pismo je pisal Svetec dr ju. Vošnjaku pred odhodom na Dunaj dne 7. aprila 1867: «V sedanjih silovitih in brezpostavnih Beustovih časih kaže bolj po lahko stopati, da si vsaj deželni zbor ohranimo in da ga ne izpostavimo novi nevarnosti» [ob priliki eventualnega novega razpusta].189 In še enkrat je pisal istemu adresatu dne 7. maja 1867, da je kranjska slovenska delegacija trdno sklenila, da gre v Beustov državni zbor. Ne bi šla, ko bi bila v deželnem zboru v manjšini. «Ali prašanje je le to, hočemo-li za 1 8 7 Novice z dne 10. aprila 1867, str. 123. 1 8 8 Naši zapiski, 1909, str. 72. 1 8 9 Dr. Jos. Vošnjak, Spomini, I., str. 259. slovansko solidarnost, katere za zdaj tako ni, riskirati svoj položaj v deželi? Mi smo se odločili, da ne, da tega ne moremo . . . Zato se mi vidi pametneje, da se šibi enako viharju upognemo, raji, nego da bi nas, ko bi se ustavljali, prelomil.»190 Mislim, da je bil prav Svetec oni, ki je dne 12. maja poročal «Novicam» z Dunaja: «Slovenci bojo menda skušali s Poljaki najpred se porazumeti, da vidijo, ali jih je še volja in za koliko se držati vzajemnega programa. Ako so Poljaki in Slovenci edini, složni, bodo oni odločevali, kam se bode . . . nagnila vaga.»191 Dne 22. maja se je otvoril državni zbor. Bil je slabo obiskan. Čehov ni bilo, ampak poslali so deklaracijo v državni zbor, čigar nemška večina jim je odvzela mandate. Poljake je imel Beust že preparirane. Potem se je obrnil do Slovencev in jih pozval, da mu predlože svoje zahteve v posebni spomenici, ki so mu jo tudi izročili dne 28. junija. V nji so našleli stara slovenska desiderata: razširjenje deželne avtonomije, enakopravnost slovenščine v šoli in uradu, posebno sekcijo za slovenske posle pri namestništvu, slovenske uradnike in sodnike pri višjem deželnem in najvišjem sodišču, slovenske zastopnike v notranjem in naučnem ministrstvu.192 1 8 0 Ibidem, I., str. 242 in 243. 1 8 1 Novice z dne 15. maja 1867, str. 163. 1 8 2 Novice z dne 17. julija 1867, str. 240 in Kolmer, o. c. L, str. 355. — Dosegli so Slovenci od vseh teh svojih zahtev edino to, da je izdal Beustov justični minister Hye ukaz višjemu sodišču v Gradcu z dne 5. septembra 1867, štev. 8636 in 9396, naj «se odsihdob naprej zapisniki pišejo po slovensko, kar je ne samo pravosodju na korist, ampak kar tudi po pravici zahtevajo slovenske stranke». Ta odlok je bil važen, ker se je z njim odpravljala «Thunlichkeit und Möglichkeit» znanega Lasserjevega ukaza z dne 15. marca 1862. Seveda, ostal je v veliki meri na papirju do osemdesetih let, kljub temu, da je tudi novi kranjski deželni predsednik Konrad dne 20. septembra 1867, štev. 2450 ukazal okrajnim predstojnikom, naj uradi sami od sebe, brez zahteve, dopisujejo rojenim Slovencem v njih jeziku, «ki se je v novejših Pri adresni debati dne 5. junija 1867 sta se slovenska govornika dr. Toman in Svetec ravnala točno po doktor Riegerjevem navodilu. Govorila sta zoper adreso dualistične nemške večine. Dr. Toman je izjavil jasno in glasno: Dualizem je dvocentralizem in se ne sme uvesti v Avstriji. «O centralizaciji, bodisi tudi dualistični, sodimo, da je grob našemu življenju.» Vrhu tega je doktor Toman dejal: «Nemogoče se mi je poprijeti misli, da je ta državni zbor ustaven in vpravičen za te reči, zarad kterih se je sklical.» To je «ožji» državni zbor, ne pa skupni, kakor ga predvideva februarski patent.193 Svetčev govor istega dne pa je vršičil v trditvi: Septembrski manifest je res odprl pot, ali samo Ogrom. Prosta pot se je takoj zopet zaprla, ko se je z Ogri naredila sprava «dvomne vrednosti». Tako sta slovenska zastopnika govorila, glasovali pa so dne 5. junija vsi Slovenci — za adreso nemške večine. Bleiweis je imel težko nalogo, braniti pred volilci njihove zastopnike. Pisal je: «Reči moramo, da glasovanje za adreso naših poslancev, ki so po izvrstnih govorih dr. Tomana in Svetca tako krepko branili federalistično stališče, je osupnilo.» Sicer so pa — tako jih skuša opravičiti Bleiweis dalje — tudi naši poslanci do zadnjega imeli namen glasovati proti s Poljaki in Tirolci vred. A malo minut pred glasovanjem so zvedeli na svoje veliko začudenje, da bodo Poljaki glasovali za adreso. Vrhu tega je Beust Slovencem dal «posebna zagotovila» in tudi «slovanskim deželam takraj Litave obljubil obširno dečasih tako naglo izolikal po gorečem in vse hvale vrednem prizadevanju slovenskih jezikoslovcev». (Novice z dne 18. in 25. septembra 1867, str. 510 in 323 ) — Prav nič pa se ni dalo niti v tem času doseči za slovensko šolo. Naučno ministrstvo je dne 7. julija 1867 odredilo glede ljudskih šol na Kranjskem, da sme biti nemščine prost samo 1. razred; v 2. razredu pa se mora že pričeti s poukom nemščine. (Novice z dne 7. avgusta 1867, str. 265.) Solo je torej imel germanizem za najvažnejši steber svojega mostu in je povsod raje kaj malega popuščal, samo v šoli ne! 193 N0 V i c e z dne 12. in 19. junija, 1867, str. 194 in 204. želno samoupravo». Nato da je dr. Toman izjavil, da on s svojimi sicer načelno vztraja na nasprotnem stališču, da pa bodo Slovenci glasovali za, ker «nočejo motiti soglasja ».194 Pri nadaljnjih debatah o osnovnih ustavnih zakonih, s katerimi so se utemeljevale mnoge državljanske svoboščine, so se slovenski poslanci skoraj docela oddaljili od svojega avtonomističnega načela. Edino vprašanje, v katerem so ohranili zvestobo in ostali vztrajni sobojevniki svojih federalističnih tovarišev Tirolcev, je bila zaščita konkordata. Za to, da ostane ljudska šola pod nadzorstvom duhovščine, se je bojeval dr. Toman prav tako krčevito, kakor Tirolec pater Greuter. In parlamentarno delovanje drugega slovenskega poslanca, grofa Barba, se je omejevalo celo na samo eno dejanje: na to, da je namreč dne 29. oktobra 1867 predložil parlamentu peticijo 840 katoliških Dunajčanov proti odpravi konkordata, ker tega noben dunajski poslanec ni hotel storiti. Tretji slovenski poslanec dr. Vinko Klun se je v seji dne 25. oktobra zavzel za moderno šolo in obenem odpadel od Slovenstva. Že ko se je zvedelo, da so glasovali nekateri slovenski poslanci za adreso, je začela slovenska inteligenca mrmrati in pošiljati ostre dopise zoper nje v dunajsko «Zukunft». Dr. Bleiweis jih je poskušal dalje braniti, češ: «Solidarnost Slovencev s Poljaki in Tirolci utegne pozneje v važnih praktičnih vprašanjih mnogo koristiti.» Priobčil je v «Novicah» tudi Svetčevo pismo, v katerem ta odvrača sum iniciative glasovanja od Tomana in pravi, naj se jim «sebičnih namenov ne podtikuje».195 — Te govorice o sebičnih motivih so dobivale obilne hrane v prihodnjih mesecih, ko so «Novice» večkrat javljale, da se dr. Toman vozi po Kranjskem in Koroškem z nekim inž. Kazdo, s katerim je napravil pogodbo zaradi trasiranja gorenjske železnice.196 1 9 4 Novice z dne 12. junija 1867, str. 200. 1 9 5 Novice z dne 19. junija 1867, str. 207. 1 9 6 Novice z dne 10. julija in 21. avgusta 1867, str. 232 in 284. Dne 17. oktobra 1867 se je v državnem zboru vršilo usodepolno glasovanje za spremenitev februarske ustave v decembrsko ustavo na podlagi dualizma. Slovenski poslanci so sami med seboj z večino petih glasov proti dvema (drja. Tomana in župnika Pintarja) sklenili, da bodo glasovali — za Beustov dualizem. 1 9 7 Ko je v zbornici prišlo do glasovanja, pa so celi štirje izmed njih glasovali proti, medtem ko so trije (Svetec, dr. Klun in Lipold) moško glasovali za dualizem. Poslanec Lenček pa je zbežal od glasovanja. Kljub temu, da so glasovali Poljaki, Tirolci, Dalmatinec in onih par Slovencev proti, je Beustov dualizem dobil pičlo dvetretjinsko večino. Kakor je pisal v prihodnjem letu dne 1. avgusta 1868 «Slovenski narod», se je takoj raznesel po Slovenskem glas: «Izdani smo, prodani smo!» Celo Bleiweis je v svojih «Novicah» apliciral neki članek graške «Tagespošte» na slovenske poslance, v katerem so stale besede: «Ljudstvo ima o tem vse drugačne misli, in te bi poslanci lahko pozvedeli z majhnim trudom . . . Zvedeli bi, da ljudstvo nikakor ni zadovoljno z njihovo omahljivo politiko, ki jo delajo na Dunaji.» Bleiweis je bil mnenja, da se germanizatoričnemu centralizmu ni z novo ustavo ničesar odvzelo. «Februar ostane februar z malo premembo. Škoda, da so ga predelovali — oktobra meseca! 119 glasov je bilo za, 46 zoper novo ustavo; le 9 glasov je torej čez predpisani dve tretjini bilo za-njo. Ako bi bili Slovenci vsi in še Bukovinci potegnili zoper, pa bi bili podrli to osnovo.»198 Luka Svetec, inspirator slovenskih glasovalcev za dualistično decembrsko ustavo, je v «Novicah» razlagal motive svojega postopanja, ko mu je Bleiweis očital, čemu so celo take stvari kakor «ubogo ljudsko šolo» vlekli iz deželnih zborov v državni zbor, takole: Nova ustava pušča še mnogo avtonomije deželam. Poljakom, 197 Primerjaj dr. Lončar, Bleiweisov zbornik, str. 184. 1 9 8 Novice z dne 23. oktobra 1867, str. 357. ki hočejo dobiti Rusine čisto v svojo oblast, ni bila po volji, ker kulturne stvari pridržuje državnemu zboru; «a nam, ki smo v mnogih deželnih zborih v manjšini, dozdevalo se je, da bi za nas bolje bilo, ako bi se narodne reči v državnem zboru obravnavale, ker je bolj neutralen in bolj pravičen, nego deželni zbori.» Iz teh razlogov, pravi Svetec, da je z dvema tovarišema glasoval za ustavo, drugi pa glede na Poljake in Tirolce proti nji.1 99 Prav za prav pa se je mislec slovenske delegacije, Luka Svetec, spravil z dualizmom — kakor se razvidi iz zagovorov, ki jih je prihodnje leto pisal v «Novice» — ker je sveto verjel v pozneje tako prosluli § XIX. osnovnih zakonov, ki je govoril o enakopravnosti narodov — na papirju, dalje pa zaradi splendidnih obljub, ki jih je Beust glede na spomenico naših poslancev delal, ki pa jih poznejše avstrijske vlade niso izpolnile. Politika slovenskih poslancev je bila v tem velikem trenutku — kljub dolgotrajnemu pretresanju slovenskega narodnopolitičnega programa v prejšnjem letu — neenotno orientirana, plaha, oportunistična in lahkoverna. Z dualizmom se je postavila dvojna ječa za avstroogrske Slovane z Nemci in Madžari kot ječarji in gospodarji. V tej ječi je bilo odslej Slovanom določeno, boriti se za drobtinice kruha in kapljice vode životarjenja. A ta ječa, zapečatena z dualističnim pečatom, je imela obenem postati za marsikatere preživelosti — grob. In postala je grob za vse politično in kulturno zastarele stranke, med njimi tudi za našo stranko «Staroslovencev», a najgloblji grob sta si z dualizmom skopala avstrijski Nemec in Madžar, ki sta po enainpetdesetem letu legla vanj v naših dneh . . . 199 Novice z dne 23. oktobra 1867, str. 356 in 357.

STAROSLOVENCI: OBDOBJE OKORELEGA KONSERVATIZMA II (1860–1868) uredi

PRIJATELJ / KULTURNA IN POLITIČNA ZGODOVINA SLOVENCEV / ČETRTI DEL ¿ S O J Ž č ¿ S S - IVAN P R I J A T E LJ KULTURNA IN POLITIČNA ZGODOVINA SLOVENCEV 1848—1895 IV Uredil Anton O c vir k P r i Akademski založbi v Ljubljani 1939 S T A R O S L O V E N C I OBDOBJE OKORELEGA K O N S E R V A T I Z M A (1860—1868) Slovens k o društveno življenje v šestdesetih letih Največ živahnosti in duševne energije so razvili Slovenci v šestdesetih letih v društvenem življenju, v katerem so se v tej dobi začeli udejstvovati prvikrat nekoliko širši sloji naroda, predvsem mestnega in trškega. Literatura, poljudna znanost, gledališka in glasbena umetnost ter telovadna spretnost so obenem in z vnemo stopile v narodno - prerodno službo, razgibale so narodni organizem, ki je bil v letih absolutizma docela otrpel, ga elektrificirale z duševnimi toki, mu navdihnile z narodno samozavestjo dušo, ki se je skoraj pokazala sposobno in dovzetno tudi za dojemanje lepote in umetnosti. Takoj ko so k Slovencem prodrli glasovi o cesarjevem popotovanju po Ogrskem in njegovem pismu iz Laxenburga z dne 9. septembra 1857, so se vsaj posamezne razboritejše glave med Slovenci zavedle in so zaslutile, da se bliža absolutizem svojemu koncu in da prihaja čas, ko bodo zopet smeli tudi Slovenci dvigniti glavo narodnega ponosa, vzbujenega leta 1848. in tako brutalno poteptanega tri leta pozneje. Med narodno-prebujevalnimi sredstvi se je poseglo takoj zlasti tudi po literaturi. S tega stališča je tudi treba presojati naše tedanje slovstvo. Iz skrivnih shramb se je dvignila narodna zastava in na nji slika našega prvega pesnika -— Vodnika. Stoletnica njegovega rojstva dne 3. februarja 1858 je prišla kakor nalašč. Dotedanji pesnik in kasnejši politik dr. Lovro Toman je stopil na plan in dne 7. novembra 1857 objavil v «Novicah» oklic, v katerem je opozarjal na leta «pomladi narodov» in pripovedoval, kako je leta 1849. družba rodoljubov v Podnartu, ko je poslušala «budivno šumenje Save, matere pevske umnosti», sklenila ob žvenketanju čaš obhajati v prihodnjem letu stoletni Vodnikov dan «dostojno», naj jo «tudi zanese kamor hoče burja in življenja osoda». «Dan je pred durmi! . . . Narod, ki spoštuje in slavi svoje slavne možove, slavi le sebe. Spomini slavnih rojakov so stebri, na ktere so pripete niti zgodovine domače, — spomini so kakor Memnova pila, s ktere so doneli o solnčnem izhodu in zahodu čarni glasovi. Done tako iz takih spominov tudi čudotvorni glasovi, kadar posebno se mrači ali jasni domovine nebo.»1 Dr. Toman je zaslutil, da se kaže vedrina in je udaril na pravo struno. Njegov poziv, naj se v treh mesecih postavi Vodniku na rojstnem domu v Šiški spo-- menik, je našel živahen odziv med narodom. Mladi, agilni in spretni dr. E. H. Costa, ki je takoj zavohal veter prihajajočega časa, se je pridružil Tomanu in naznanil precej v prihodnji številki «Novic», da nabira gradivo za «Vodnikov album» s slovenskimi in nemškimi prispevki (ker «mnogo slavnih Slovencov ne piše po slovensko»).2 V najkrajšem času je bil nabran denar za kamenito ploščo, ki so jo slovesno odkrili v Šiški «pri Žibertu» o svečnici dne 2. februarja 1858. Tej slavnosti je sledila dne 5. februarja 1858 Vodnikova «beseda» v deželnem gledališču z deklamacijami, glasbenimi in pevskimi točkami, ki jih je izvajalo filharmonično društvo pod vodstvom svojega pevovodje Nedveda.3 Ta slavnost, katere so se udeležili tudi kranjski Nemci obenem s cesarskim namestnikom grofom Hohenwartom, 4 je obudila Slovencem željo po udejstvovanju s pomočjo narodnih društev. 1 Novice 7 dne 7. novembra 1857, str. 354. 2 Novice z dne 18. novembra 1857, str. 367. 3 Obe slavnosti je popisal Fr. Malavašič v «Novicah», 1858, str. 46 in 53. 4 V nagovoru na Hohenwarta je dr. Toman že udaril malce na narodnopolitične strune: «Danes obhajamo god duševne moči, stoletni rojstni dan moža, kteri nam je pervi razodel sladkost, krepost in bogastvo slovenskega jezika . . . Od tistihmal, zlasti naše dni, se je naš jezik bolj oblikal kakor pred v stoletjih, da! vzdignil se je na stopnjo, da se je čuditi.» Prihodnje leto 1859. se je dr. Bleivveis dne 3. februarja «spet živo spominjal slovesne obletnice, ki se je Vodniku na čast obhajala lani»,5 a ni bil še našel oblike, v katero bi se vlilo narodno-družabno prizadevanje, ki se je oglašalo od povsod. «Žlahtnoserčni domorodniki so po k o - vicah' svoje hrepenenje za slovenskimi igrokazi razodevali. » V Gradcu je neki J. K. že «več igrokazov unanjih narodov za slovensko gledališče pripravil». Nameraval je vsak mesec po en igrokaz na svetlo spraviti. Dobil je sicer par naročnikov in med njimi take, ki so «v kipečem preobilji slovanskega duha» ga spominjali,6 naj prireja predvsem slovanske igre, a videlo se je, da brez društvene organizacije stvar ne pojde od rok. Leta 1860. se je 2. februarja skromno ponovilo Vodnikovo slavje na njegovem rojstnem domu. «Sicer Žibertova hiša v Šiški ni bila tako olišpana in razsvitljena kakor zdaj dve leti . . . vendar vedilo se je in vidilo, da je bil Vodnikov dan.» Sestala se je tu domorodna družbica, «zapela to in uno, in marsiktero zdravico vmes napila». Gregor Krek je bral svoj sonetni venec in Vojteh Kurnik svojo malopoetično «Pekvato kračo», katero je Bleiweis ponatisnil v svojem listu, da pokaže, «kako prijazna je Kurniku Vila humoristična, ktera svoje darove le malokterim izvoljenim deli».7 — Dne 15. februarja 1860 je priredilo sicer nemško filharmonično društvo pod vodstvom Nedveda «besedo» — «nekoliko po pustni pratiki» — kakor pravi Bleiweis. Pele so se nemške štajerske narodne pesmi v štajerski narodni noši, vmes pa tudi — slovenske. Bleiweis poroča o tej etnografskokuriozni «besedi»: «Obila množica je poslušala mične pesmi, godbo in deklamacijo sede pri mizah, s kterih je dišala pečenka pa gnjat in so zvonili kozarci z vinom in pivom . . . Če nas pa vprašate: kako so pa pesmi dopadle? vam lahko rečemo, da vse prav dobro . . . Zvonec pa so 5 Novice z dne 9. februarja 1859, str. 46. 6 Novice z dne 16. marca 1859, str. 87. 7 Novice z dne 8. februarja 1860, str. 46. nosile zraven štajarskih slavenske, ki so tako globoko v serce segale, da bolj znane so poslušavci s pevci vkupaj peli in je včasih tak vesel hrup bil, da so se gosp. pevci mogli možko deržati, da niso iz ,konteksta' prišli. Ko bi še le vsi domači, kterim je dan dober glas, se udeleževali z dušo in telesom domačega petja, ktero vselej, kadar koli in kjer koli se sliši, izbuja največjo radost, oj! kako bi potem še le slovele mile slavenske pesmi.»8 Medtem ko se je torej na tak način v filharmonični družbi le včasih kot za kuriozum zapela kakšna slovenska pesem, je bila v drugi polovici 50ih let sama skromna dr. Vončinova «katoliška rokodelska družba» edino ljubljansko društvo, ki je za božičnico s svojimi rokodelskimi učenci priredilo kakšno zabavo, pri kateri so se izvajale tudi slovenske točke. Ta družba je dne 29. aprila 1860 slavila svojo petletnico s tem, da je v reduti napravila veselico, «v kteri se je pelo in deklamiralo slovensko in nemško, pa tudi kratkočasna igra igrala».9 Dne 27. junija 1860, ko je na Dunaju zboroval «pomnoženi državni zbor» in pripravljal ustavo, je javil Kočevar-Zavčanin «Novicam» iz Zagreba, da je hrvatski ban grof Coronini šel v pokoj in stopil na njegovo mesto fml. Sokčevič, in pristavil opazko: «Berž ko ne se bo v kratkem tudi ,čitaonica' sopet odperla, saj so, kakor se čuje, glavne overe odstranjene.»10 In dne 29. avgusta 1860, torej dva meseca pozneje, so javile «Novice», da se je dne 21. avgusta 1860 spet odprla «čitaonica», ki pa razen s svojo eksistenco ni mogla Slovencem s kakim družabnim delovanjem dajati nikake pobude.11 Pač pa 8 Novice z dne 15. februarja 1860, str. 55. 9 Novice z dne 2. maja 1860, str. 145. 1 0 Novice z dne 27. junija 1860, str. 205. 11 Zagrebška čitalnica je začela z delovanjem leta 1860. še pod Coroninijem kot čisto književno društvo. Ker pa so v istem času poslali Madžari, ki so vztrajali še v svoji pasivni resistenci nasproti Dunaju, preko tega društva stradaj očim Hrvatom neko podporo, je Coronini društvo zopet razpustil. Ko je Sokčevič zopet dovolil «čitaonico», se je društvo, ki ni prirejalo nikakih so mogli ljubljanski prvaki marsikaj slišati o živahnem delovanju hrvaške «čitaonice» na Reki, katere član je bil vneti dopisnik «Novic» Janez Trdina, takrat profesor na Reki.12 v Dve dejstvi je treba ugotoviti in sicer najprej to, da moramo imeti za ustanovitelja glavne slovenske čitalnice te dobe, namreč ljubljanske, dr. Janeza Bleiweisa, in pa to, da je Bleiweis dobil tozadevno pobudo s Hrvatskega. Kar se tiče prvega dejstva, nam je zanj priča prvi predsednik ljubljanske čitalnice, tedanji župan Ambrož, ki je ob priliki prve obletnice tega društva javno izrekel besede: «Ravno tisti gospod, ki se je od leta 1843. na domačem polji potil, je bil prvi sprožil osnovanje čitavnice . . .»13 Kar pa se tiče drugega dejstva, je izjavil sam dr. Bleiweis na banketu ob priliki praznovanja tristoletnice Nikole Zrinjskega dne 25. novembra 1866 v Zagrebu, da so Slovenci, «zidajoči si čitalnico in matico imeli pred očmi sorodne zavode v Zagrebu».14 Najbolj je Bleiweisa v tem pogledu izpodbujal njegov stalni dopisnik iz Zagreba Kočevar-Zavčanin, ko je pisal v seriji člankov, naslovljenih «Slovenske narodne potrebe », naslednje: «. . . slovenski teater. Kar se njega tiče, mislim, bi morala Ljubljana perva v zaprege stopiti, ter tako drugim slovenskim mestom v posnemovavni izgled biti. Permaruha, Ljubljančanje, mar niste zaspanci! [K temu vzkliku je Bleiweis pristavil: «Permaruha, pa smo Frankobrodčani!!»] Osnujte kako diletantično družbo in začnite, začnite! Kdor pa temu oporeka, češ, da nimamo iger, temu naj koj jezik oderveni. Imamo jih! Slovensko slovstvo jih bo, se ve da morebiti k večemu veselic, združevalo zdaj z dvorano (kazino), zdaj s streljano, zdaj s trgovskim društvom, dokler ni namestništvo to «od nemila do nedraga tumarajuče društvo» v juniju 1864 zaprlo. (Novice 1. 1864, str. 190 in 194 do 198.) 1 2 Prim. Trdinovo avtobiografijo v «Ljubljanskem Zvonu» 1906, str. 208. 1 3 Novice z dne 31. decembra 1862, str. 466. 1 4 Novice z dne 12. decembra 1866, str. 407. kakih deset ali dvanajst izvirnih izkazati moglo — za pervi pričetek zadosti — koliko jih pa ima vesvoljni slovanski svet! Kako lahko in kako hitro bi se dale na slovenski jezik prevesti.»15 Oktobrska ustava je bila medtem proglašena in z njo odprt ventil društvenemu življenju in političnemu udejstvovanju. Dve stvari sta bili, glede katerih je ob prelomu novega leta 1861 vse sililo v Bleiweisa z nasveti: obnovitev slovenskega društvenega življenja in ustanovitev čisto političnega lista. Medtem ko je mož — kakor bomo še videli — misel na politični časnik odvračal od sebe, se je vedno bolj sprijaznjeval z idejo, da se v Ljubljani osnuje čitalnica, zavod, ki je bolj odgovarjal njegovi neliterarni patriarhalni naravi. A v tem pogledu so Ljubljančane prehiteli Tržačani, katerih eden je javil «Novicam» dne 27. januarja 1861, da so si tamkajšnji Slovani «spet osnovali slovansko čitavnico », in objavil dopis, ki ga je ustanovni zbor dne 24. januarja 1861 razposlal rodoljubom po Trstu, v katerem jih je pozival, naj se 29. januarja očitno zbero v Hotel grande, ker je vlada dovolila, da se osnujejo «po izgledu drugih narodov narodno svoje društvo pod imenom ,Slovanska čitavnica'». Bleiweis pristavlja, da je «s serčnim veseljem» prejel ta razglas in Tržačanom kliče: «Slava!».16 Prva čitalnica, ki se je v tej dobi ustanovila na slovenskih tleh, je bila torej tržaška, njen rojstni dan je 29. januar 1861. Približal se je zopet Vodnikov rojstni dan. Najslovesneje ga je to leto praznovalo slovensko dijaštvo v Gradcu pod vodstvom Gregorja Kreka ob navzočnosti nekaterih starejših rodoljubov: drja. Razlaga, Muršca, Drobniča, Kopača. «Pri tej priložnosti» — piše dr. Razlag v «Novice » — «nam se je ena vroča želja zbudila, namreč po slovanski čitavnici . . ,»17 Vodnikov dan je leta 1861. 1 5 Novice z dne 21. novembra 1860, str. 375. 16 Novice z dne 30. januarja 1861, str. 40. 1T Novice z dne 13. februarja 1861, str. 56. praznovala tudi družba ljubijanskih domoljubov na svečnico znova pri Žibertu v Šiški. «Prepevali so izverstni pevci, vsi ,naše gore listi' mične pesmi slovanske, med kterimi se je odlikoval tudi Jenkov ,Naprej!'» Ob koncu svojega poročilca o tem skromnem slavju pristavlja Bleiweis, naznanjoč izdajo novih Vilharjevih pesemskih skladb, naslednje: «Ker se nadjamo, da se bojo ,Besede' zopet oživile, nam bo gotovo marsikatera teh novih pesmic v ta namen dobro došla.»18 Te besede nam kažejo, da je torej Bleiweis že v začetku leta 1861. mislil na podobne družabne prireditve, s kakršnimi so se potem ukvarjale čitalnice. Prvo polovico leta 1861. je natisnil v svojem listu par dopisov o življenju v tržaški čitalnici. Tako mu je n. pr. dne 5. aprila poročal nekdo iz Trsta, da si je na skupščini dne 24. marca čitalnica v Trstu izvolila za predsednika trgovca Sorča, da pričakujejo odborniki v Trst Levstika, ki vstopi v vrsto odbornikov, in da ima društvo že 230 članov.19 Teden dni pozneje poroča «Novicam» neki drugi dopisnik, da se je tržaška čitalnica šele začela gibati, «pa vendar je toliko veselega napredovanja v čitavnici in v njenih zadevah...» Levstik je prevzel v društvu tajniško službo: «Udje smo Slovenci, Serbi, čehi in Poljci, in vsi imamo enako prizadevanje . . .»20 O kakih javnih prireditvah tržaške čitalnice v tem času Bleiweisov list nič ne poroča. A najbrž so se v spomladanski dobi v tržaški čitalnici že vršile «besede», ker poroča v poletju neki tržaški dopisnik «Novicam»: «Zavolj poletne vročine so odložile se ,besede' do jeseni; ali tadaj se začnejo zopet in prineso nam marsikateri veseli večer. Priskerbeli smo najbolje slovanske pesmi, in pevci se marljivo urijo. Posebno vnet je za to stvar g. Lego . . . Ravno ta gospod uči vsak teden dve uri češki jezik; gosp. Levstik pa tri ure slovenščino. Oba imata obilo marljivih učencov. Lepo je viditi, kako sede med 18 Novice z dne 6. februarja 1861, str. 50. 1 0 Novice z dne 10. aprila 1861, str. 122. — Glej Levstikovo pismo Volčiču v «Slovanu» 1917, str. 157. 2 0 Novice z dne 24. aprila 1861, str. 158. nežnimi nadepolnimi mladenči že priletni možje raznega stanu in poklica s češko ali slovensko slovnico pred sabo.»21 Po vsej verjetnosti so pospešili snovanje ljubljanske čitalnice ljubljanski Nemci in nemškutarji. V Ljubljani je takrat delovala neka polutanska nemško - slovenska «Liedertafel». Ko so v juliju 1861 obhajala nemška društva, združena v «Sangerbundu», v Niirnbergu veliki pevski praznik, je to slavnost pozdravilo tudi imenovano društvo. Neki A. V. (najbrž poznejši vneti čitalniški pevec in skladatelj Vojteh Valenta) je v «Novicah» zoper ta pozdrav protestiral «v imenu slovenskih pevcov, ki nas je čez polovico pri ljublj. pevskem zboru», češ: «ne moremo dovoliti, da bi mi plesali, kakor bi nam oni godli. Mi smo prijazno podali roke nemškim pevcom in z njimi vred zapojemo tudi kakošno nemško pesm — al za tisto demonstracijo ,Sangerbunda' nam ni mar.»22 — Štirinajst dni kesneje je že Bleiweis prinesel v svojem listu kratko lapidarno vest: «Pravila narodne čitavnice ljubljanske so gotove in se bojo te dni predložile c. k. deželnemu predsedništvu v poterjenje.»23 Medtem pa je Ljubljano z ustanovitvijo čitalnice prehitel še Maribor. Že v prih. številki je namreč «Novicam » poročal dopisnik iz tega mesta: «Česar smo pri nas •davno že živo potrebovali, se je ustanovilo: društvo, kjer se slovensko govori in bere.» Do sedaj se v Mariboru niti v kavarni niti v gostilni ni smelo slovensko ne govoriti ne citati. Ko je za neko kavarno slovenski domoljub na svoje stroške naročil «Novice», «so nam uni enakopravniki velevali jih na stranišču brati». Tedaj je dne 14. julija dr. Sernec sklical v stanovanje dr. Dominkuša družbo rodoljubov, 17. julija so se izdelala pravila, in sedaj «glej ptujec, če te naša reč zanima, pri g. Šramelju stopaj krez nekoliko stopnic v prav mičen vhod in zagledaš zlati napis: ,Slovanska čitavnica'. Duri odpri in sebi 2 1 Novice z dne 17. julija 1861, str. 258. 2 2 Novice z dne 51. julija 1861, str. 255. 2 3 Novice z dne 14. avgusta 1861, str. 274. nasproti vidiš v prostorni sobi [pod cesarjevo sliko] velikaše slovanskega roda.» Vaje v petju je prevzel Ivan Miklošič, škof Slomšek je poslal društvu «krepiven pozdrav » in blagovolil pristopiti.24 Na Velikega Šmarna dan 15. avgusta 1861 se je obhajala na Bledu velika narodna slovesnost, katero so bile, dasi so se priprave zanjo vršile docela tiho, nemške novine že teden prej razkričale kot «Slavencongress», na katerega baje pridejo «Verbriidererji» s severa in juga. Prišlo je na to slavje mnogo gostov iz Ljubljane, zlasti veliko dijaštva. Na prvem vozu dolgega sprevoda se je vila narodna zastava; pevci so navdušeno popevali in z «Naprej zastava Slave!» pozdravljali Bled. Pri skupnem obedu je 'dr. Toman žel govorniške triumfe. Proslavljal je vzbujajoče se narodno čustvo ter prvoboritelja tega čustva drja. Blehveisa, ki je bil zadržan. Zaključil je svoj govor s tem, da je poživljal svoj narod k duševnemu preporodu: «Dušne moči so tiste, ki dajejo postave telesnim . . . Spomin Gerkov je slavniji od spomina Rimljanov, čeravno je rimska sila podjarmila pol sveta. Tudi nas kliče čas glasno na neprestano delo.» Glede na to predlaga dr. Toman dvoje: «Znane so vsakemu nekdanje olimpiške igre starih Gerkov. Bile so one, tako rekoč, •dušni trak, ki je vezal vse ude enega naroda po vsih krajih, kjer je gerški jezik vladal.» Glede na lepoto Bleda in na željo vsakega Slovenca, vsaj enkrat v letu obiskati te kraje ter glede na hrepenenje vsega naroda po razcvitu naše mlade literature pravi govornik, da ga z «neznano radostjo» navdaja naslednja misel: «Vsako leto na današnji dan naj bi prišlo tukaj skupej slovanskih domoljubov, kolikor le mogoče, in tukaj pred celim družtvom, v pričujočnosti treh izbranih sodnikov naj bi pisatelji in pesniki naši prebirali svoje dela, in lovorov venec pa naj bi okinčil čelo tistega, ki je segel najglobočeje v serca poslušavcov, ki je v slavnem boju slavno zmagal.» «To mora biti, to mora biti!» je enogasno vzklikalo zbrano 24 Novice z dne 21. avgusta 1861, str. 277. občinstvo govorniku. Nato dr. Toman: «Da se pa ta reč v pravem redu izpelje, bomo zaprosili, da se ravnateljstvo slavne čitavnice, ktera se ima na skoro v Ljubljani odpreti . . . poprime cele uravnave.» Pri svojem drugem nasvetu je poveličeval dr. Toman ustanovitelja jugoslavenske akademije Strossmayerja in pozival skupščinarje, naj na priloženo polo vpišejo darove za ta zavod. Takoj se je nabralo 1003 gld. in 100 frankov v zlatu; med darovatelji ni bilo nič manj ko 40 navzočih dijakov,25 Ta slavnost, na kateri se je določila pozneje neoživotvorjena olimpijada slovenskega duševnega dela, je vsekakor pospešila snovanje ljubljanske čitalnice. Prihodnji mesec so javile «Novice», da je kranjsko deželno predsedstvo dne 30. avgusta 1861 dovolilo ljubljansko čitalnico, in opozorile, da ime «čitavnica» ne pomeni hrvatenja; čeprav beseda «citati» na Viču ali v Udmatu ni znana, jo vendar poznajo Štajerci v istem pomenu kakor drugi Slovani. 26 Tržaška Čitalnica se je oveselila, da dobi v Ljubljani sestro. Neki njen član je poročal, da k tržaškemu društvu «udje zmirom pristopajo . . . Z veseljem smo slišali, da tudi Ljubljančani snujete veliko čitavnico, kakoršne je po pravici pričakovati v pervem slovenskem mestu . . .»27 Končno je v istem listu «Novic» izšel «Poziv» z dne 20. septembra 1864 k pristopu članov v ljubljansko čitalnico. Podpisali so ga dr. Bleivveis, dr. Costa, Ambrož in nekateri meščani. V njem so vabili «domorodce in 'domorodkinje» v Ljubljani in zunaj Ljubljane, naj vstopijo v društvo. Isti številki «Novic» so bila priložena tudi pravila.28 Dne 16. oktobra je dr. Bleivveis z veseljem ugotovil, da se je jelo gibati v Ljubljani «nekako posebno družtveno življenje». Za čitalnico se je ustanovilo «pravoznansko društvo» in «društvo zdravnikov». Hrvatski «Naše gore list» je toplo pozdravljal ustanovitev ljubljanske čitalnice 2 5 Novice z dne 21. avgusta 1861, str. 279 in 280. 2 8 Novice z dne 18. septembra 1861 str, 516. 27 Novice z dne 25. septembra 1861 str.523. 28 Novice, ibidem, str. 326. kot središče društvenega življenja: «Znamo mi, sto ce to reči, biti bez svoga organa u svietu . . . Znamo mi, da su brača slovenska podpuno shvatili zadaču svoju, naime: čistiti se od nesrodnog življa, da nebudu tudji u svom domu — da prigrle jezik matere zemlje i da ga iz kolibe i ulice uvedu u čast i dostojanstvo, koje mu po naravi pripada. Grleč literatura svoju, znat če braca uvesti i kazalište narodno, pa bilo u početak samo i dobrovoljno družtvo.»29 V isti številki «Novic», v kateri je dr. Bleiweis z veseljem beležil ta bratski pozdrav, je izšel tudi «Poziv» k pristopu v mariborsko čitalnico, ki so ga podpisali z dnem 6. oktobra dr. Sernec, profesor Šuman in dr. Pavlic. Mariborska čitalnica je bila od vlade potrjena šest dni pozneje kakor ljubljanska, dne 4. septembra 1861. Ta poziv mariborskih rodoljubov, ki se je končal z geslom: «mar i bor!», je namen društva označeval z besedami: «V čitavnici bomo se združeni vadili slovenske in slovanske časnike in knjige čitaje in pogovarjaje se o narodnih zadevah. Nadihati se hočemo narodnega duha, kteri živi v slovenskih in slovanskih umotvorih.»30 V nedeljo dne 20. oktobra 1861, ravno eno leto po proglasu tedaj že odpravljene oktobrske ustave, v času, ko je v Ljubljani imela zažareti novouvedena plinska razsvetljava, se je ob 11. uri dopoldne sešla pri «Slonu» družba 170 čitalniških članov in izbrala prvi odbor ljubljanske čitalnice, njemu na čelo župana Ambroža, kot odbornike pa drja. Bleiweisa, drja. Costo, Luko Svetca in nekatere meščane. Isti dan zvečer je v gostilni pri Lozarju poklanjala «Denarna pomočna družba obertnijska» 29 Novice z dne 16. oktobra 1861, str. 549. 30 Ibid., str. 350. — Dne 25. avgusta 1861 je dr. Toman obiskal mariborske Slovence, ki so osnovali svojo čitalnico in jih je v vinogradu drja. Dominkuša v Gornji Polskavi navduševal med petjem domoljubnih pesmi češ: «Gospodje! mar mora nam biti za pravice naroda, toda potreben je še bor zanje. Glejte geslo vaših trudov v imenu vašega prijaznega mestiča!» — Teden dni pozneje jim je poslal pesem istega naslova. (Glej Novice, 1861, str. 296.) 2 17 svojemu pravniškemu konzulentu drju. Costi srebrno čašo v znak hvaležnosti. Vrstila se je zdravica za zdravico. Dr. Costa je slavil oktobrsko diplomo. Dr. Bleiweis pa je napil drju. Etbinu H. Costi, ki je dokazal, «da v današnjem času. ko je porazumljenja med narodi tako živo treba, je pri nas le tisti pravi mož, ki neprestrašljivo m terdnega značaja zastopa pravico Slovencov, zraven pa tudi bratovsko roko podaja poštenemu Nemcu, in tak mož je mladi dr. Gosta». — S tem Bleiweisovim nastopom je bil dr. E. H. Costa slovesno sprejet med — slovenske prvake! — Potem je dr. Bleiweis napil županu Ambrožu, tistega dne enoglasno izvoljenemu predsedniku čitalnice, in izrazil željo, «da bode kot skerbni oče čul nad zibelko nježnega deteta, ki bo, ako Bog da, kmali krepak mož». Tako se je ustanovila ljubljanska čitalnica dva dni po onem kronanju pruskega kralja Wilhelma I., kateremu je znani nemški pesnik Friedrich Hebbel ob priliki atentata, ki ga je na tega nemškega cesarja poskusil neki Oskar Bleker v Baden-Badnu dne 14. julija 1861 posvetil v «Illustrirte Zeitung« pesem, v kateri so bili tile hujskajoči verzi: «Auch die Bedientenvolker riitteln Ani Bau, den jeder todt geglaubt, Die Czechen und Polaken schiitteln Ilir struppiges Karvatidenhaupt.» Dne 24. novembra 1861 je priredila ljubljanska čitalnica svojo prvo «besedo» pri «Slonu». «Veselje je bilo v lični dvorani viditi krasni venec gospa in gospodičin, obdan od gospodov različnih stanov», je poročal v svojem listu dr. Blei\veis, ki je ta «krasni venec» potem podčrtaval v svojih poročilih o vseh čitalniških prireditvah vsa šestdeseta leta z namenom, da bi pritegnil v slovensko družabno življenje zlasti ženski spol. «Besedo» je otvonl predsednik Ambrož z nagovorom, v katerega je spretno vpletel plinsko razsvetljavo, ki je pred par dnevi prvič zasvetila ljubljanskim meščanom. Sedaj gre še za duševno razsvetljenje, je rekel, in to je mogoče samo na narodni Novice z dne 23. oktobra 1861, str. 356 in 357. podlagi, takšnega razsvetljenja so Slovenci pogrešali. Cesarjeva beseda o enakopravnosti nam ga sedaj zagotavlja. Tudi to geslo je postalo odslej vodilni motiv vseh čitalniških govorov; pri poudarjanju tega gesla pa niso nikdar zamudili klicati vladarju: «Slava!», da bi odvrnili sum ilojalnosti. «Dobri ljudje se le k dobrim radi družijo, in ako bojo vodii čitalnice v tem duhu ravnali, bojo z prijazno roko čedalje več udov k sebi privabili, tako, da bo želel vsak le pri nas biti.» S temi besedami je apeliral Ambrož na strpljivost do tistih eventualnih članov, ki še niso bili zmožni olikane slovenske govorice. In v resnici je bila zasebna nemška govorica v ljubljanski čitalnici vsa prva šestdesta leta pogosta prikazen. Za Ambrožem je vstal dr. Bleiweis in prečital pismo mariborske čitalnice, ki je pozdravljalo Ljubljano kot «naše duševno središče» in njeno čitalnico kot «nam prijazno zvezdo predhodnico». Nato je nastopil poznejši urednik «Slovenskega naroda», takrat dijak Železnikar Ivan z deklamacijo «Hrast in lipa» osebno navzočega pesnika Vilharja. Vrstile so se pevske in glasbene točke. Pevski zbor je pel novo Vilharjevo pesem «Ne udajmo se!», ki je bila zložena v duhu Riegerjeve prislovice «Ne dejme se!» — geslo, ki se je, potem ko je bila zamenjana oktobrska ustava s februarsko, s Češkega preneslo tudi na Slovensko. Med pevci se je posebno opažal tenor Viktorja Bučarja. Jenkov «Naprej», ta odslej stalna točka čitalniških «besed», je zaključil to prvo «besedo».32 Isti dan je imela svoje «besedo» tudi mariborska čitalnica, štiri dni poprej pa tržaška, katere prireditev je posebno povzdignil Jan Lego kot pevovodja in pevec.33 _ Skoraj istočasno kakor z «besedami» se je pričelo po čitalnicah tudi z učenjem. Za navdušeno slovansko razpoloženje je značilno, da se je v ljubljanski čitalnici pričel dne 5. decembra pouk z razlaganjem — cirilice.34 Tej čitalnici so začela prihajati tudi znatna denarna da- 32 Novice z dne 27. novembra 1861, str. 396—398. 3 3 Novice z dne 4. decembra 1861, str. 104. 3 4 Ibid., str. 406. 2* 19 rila: med prvimi ji je poslal Janez Kalister 100 gld., poznejši nemškutar, denarni mogotec iz Krškega Martin Hočevar 20 gld., škof Strossmayer 1000 gld. Druga «beseda » ljubljanske čitalnice se je vršila na sv. Štefana 1861. Pri izvajanju pevskih točk sta se posebno odlikovala kot pevca Fr. Vidic in Ant. Jentel, odlična člana poznejšega «Južnega Sokola». Namesto deklamacij se je na tej «besedi» prvič poskusilo z igrokazom «Parlament slovenski». V smislu takrat aktualne debate o slovenskem parlamentarnem jeziku se je v tej kratkočasnici plediralo za to, «naj govor naš bode tak, kakor je pisanje». «Smeha je bilo popokati» — poroča Bleiweis — «ko je en govornik za drugim (bilo jih je 12 poslancov iz mnozih okrajn) vstajal in trdil, da narečje njegovega kraja je najlepše in si je to dokazati prizadeval v krajšem ali daljšem govoru. »35 Konec leta 1861. so torej že delovale tri čitalnice na Slovenskem: tržaška, ljubljanska in mariborska. S pričetkom prihodnjega leta se je tem trem pridružila še sestra v Celju, dovoljena od vlade 20. novembra 1861 na prošnjo osnovalnega odbora, kateremu je načeloval dr. Štefan Kočevar.36 Posebno živahno se je začela po novem letu razvijati ljubljanska čitalnica. Dne 4. januarja so se v njenem odboru osnovali odseki: gospodarstveni, plesni in odsek za prirejanje besed. Tajništvo je po odhodu prof. Macuna37 v Zagreb prevzel Praprotnik. Veljavni možje so pričeli vstopati v društvo, dasi so zlasti uradnike njihovi predstojniki svarili pred vstopom, kar je ožigosal dr. Bleiweis z besedami: «Vprašamo le: ali taki možje ravnajo po duhu ustavne vlade? kaj smo mar še zmiraj v sponah absolutizma? . . . Če ne branite nikomur družbeniku biti 3 5 Novice z dne 1. januarja 1862, str. 6. 3 6 lbidem, str. 5. 37 Prof. Macun je pred svojim odhodom poučeval trikrat na teden v ljubljanski čitalnici v večernih urah slovenščino in imel «mnogo marljivih poslušavcov izmed gosp. družbenikov». (Novice z dne 29. januarja 1862 str, 39.) kazine, tudi nimate pravice braniti pristopa k čitavnici. Kaj ste nam mar nevošljivi za tistih 25 stopinj zemlje v domači deželi, ker se omikujemo in radujemo po svoje?»38 Dne 12. januarja 1862 je prišlo v Ljubljano 12 odposlancev štajerskih Slovencev, njim na čelu Davorin Trstenjak, in je slovesno izročilo dr ju. Bleiweisu srebrno majoliko. Istega dne je ljubljanska čitalnica v čast Štajercem priredila svojo tretjo «besedo», pri kateri se je navdušeno govorilo, deklamovalo, pelo pod vodstvom Nedveda in se je ponavljala uprizoritev «Parlamenta slovenskega ».39 Tržaška čitalnica je dne 29. decembra 1861 na svojem «velikem zboru» polagala račun o svojem prvoletnem delovanju. V imenu predsednika trgovca Sorča je tajnik Fr. Levstik imel nagovor, in sicer po slovensko in po srbsko, glede na to, da je bila polovica odbornikov in menda tudi članov Slovencev, polovica pa Srbov, po večini tržaških trgovcev. Čisto v Prešernovem duhu je Levstik v tem govoru poudarjal, da je namen čitalnice v podpiranju narodnosti, «ki je dozdaj zanemarjena samo nekterim sinom svoje matere v srcih pod pepelom tlela», pa ne da bi se s tem zaničevali drugi narodi, «zakaj vsi na zemlji smo si bratje». Dne 18. januarja 1862 je ta čitalnica priredila v svoji drugi sezoni prvo veselico, na kateri se je ob godbi godcev iz italijanskega velikega gledališča vršil ples, medtem ko so neplesalci igrali biljard in karte. Ob polnoči je družba sedla k večerji, na kateri se je napivalo Bleiweisu, Tomanu, Crnetu, Riegerju in Strossmayerju. 40 38 Novice z dne 8. januarja 1862, str. 15. — Vobče se mora o Bleiweisu reči, da je bil ne samo kot organizator, ampak tudi kot branitelj čitalnic naravnost v svojem elementu. Na tem področju si je tudi pridobil onih neoporečnih zaslug, ki so mu jih ob njegovi sedemdesetletnici leta 1879. brez pridržka priznali tudi Mladoslovenci, dolgo bojujoči se zoper njega, v obliki Kersnik- Jurčičeve enodejanke «Berite Novice!» 39 Novice z dne 15. januarja 1862, str. 25. 4 0 Novice z dne 29. januarja 1862, str. 58. Sto četrto obletnico Vodnikovega rojstnega dne ob svečnici 2. februarja 1862 so obhajali v mariborski čitalnici in v Seifovi dvorani v Gradcu, kjer se je pod vodstvom dr j a. Ipavca popevalo in muziciralo, poslušalo domoljuben govor drja. Gregorja Kreka in napitnice dr j a. Razlaga ter navzočih Čehov, Poljakov in Srbov.41 Se slo vesne je je Vodnikov dan praznovala ljubljanska čitalnica; njeno «večernico» dne 2. februarja, na katero je prišlo «od blizu in daleč toliko častiteljev in častiteljc Vodnikovih, da še nikdar nikoli ni bila tolika množica zbrana», je povzdignila zlasti 171etna češka pianistka, v tedanjem slovanskem, francoskem in nemškem umetniškem svetu sloveča Ljudmila Zadrobilekova, ki je igrala skladbe znamenitih glasbenikov «s tako lahkoto, gotovostjo, nježnostjo in čutljivostjo, da je vse zamaknjeno poslušalo ,angeljčka pri klaviru'», kakor se izraža v «Novicah » dr. Bleiweis. Zraven tega je na tej «besedi» govoril Malavašič slavnostni govor o Vodniku, deklamiralo se je in pelo ter končno tudi plesalo tako navdušeno, «da je res bilo videti, da le v tej družbici je pravo veselje doma, kter ne loči puhla različnost stanu, ne našopirjena obleka, ampak jih edini in vnema ena blaga ideja: ideja pravega domačinstva.»i2 Delovanje prvih treh slovenskih čitalnic, o katerem so vestno in na široko poročale «Novice», je izpodbodlo rodoljube tudi po drugih večjih slovenskih mestih in trgih k snovanju enakih društev. Dne 8. februarja 1862 je dobil dr. Premerstein dovoljenje iz Trsta z dne 6. februarja 1862 za ustanovitev čitalnice v Tolminu. A kot četrta društvena sestrica se je najprej otvorila dne 16. februarja 1862 že proti koncu prejšnjega leta dovoljena celjska čitalnica. Slovesna otvoritev celjske čitalnice se je vršila v tipičnem slogu takratnega družabnega razpoloženja in onega domorodnega duha, ki ga je znal tako spretno voditi in organizirati dr. Bleiweis. Čitalniško sobano v Dereani- 41 Novice z dne 12. februarja 1862, str. 55 in 54. 42 Novice z dne 5. februarja 1862, str. 47. jevi hiši, ki jo je prepustil društvu trgovec Kapus, so krasile slike slavnih slovanskih mož. K otvoritvi je prispelo okrog 200 gostov, med njimi šest članov mariborske čitalnice s predsednikom drjem. Serncem na čelu. Iz Ljubljane sta se pripeljala dr. Bleiweis in dr. Toman s pevskim zborom ljubljanske čitalnice pod vodstvom Nedveda. Z narodnimi trakovi okrašeni konji so jih peljali s kolodvora v mesto, kjer jih je sprejel celjski opat Vodušek. Slavnost je zvečer v čitalnici otvoril dr. Štefan Kočevar z daljšim nagovorom, v katerem je poudarjal, da potrjuje novoustanovljena čitalnica «silo narodnega čutja», ne pa sovraštvo nasproti kazini, katere namen je v prvi vrsti zabava, medtem ko je prvi namen čitalnice «čitanje časopisov » in učenje drugih slovanskih jezikov, «da popravimo naš domači jezik». «Naša čitavnica je zavod mira in ne prepira. Mi nikomur ne zamerimo, če je za vse druge jezike zavzet, samo za naš jezik ne. In mi druge jezike spoštujemo, posebno nemški, al za slovenski jezik pa posebno ljubav občutimo. Mi smo pripravljeni, za njega vse, kar imamo, na žrtvenik dati. Dosedaj smo njemu na tihem služili, od sedaj pa je svobodno, javno povedati svojo misel za njega, kar ustav imamo, in po cesarskem diplomu od 20. oktobra nam je ravnopravnost narodov izrečena.» Za predsednikom Kočevarjem je nastopil dr. Bleiweis in priporočal spravljivo obzirnost v razmerju z nasprotniki, sicer pa odločnost, medsebojno slogo, narodno značajnost in varčnost. Pri vsem opreznem oportunizmu svoje narave si ni mogel kaj, da bi ne dal duška onemu energičnemu duhu, ki je po zavladanju Schmerlingovega centralizma začel prodirati iz Češkega tudi v Slovenijo. V tem pogledu so bile značilne naslednje njegove besede: «Tedaj, slavna gospoda, mirno, kakor so prečastiti gospod predsednik ravno rekli, pa stanovitno naprej z geslom Riegerjevim ,Nedejme se'. To naj je vodilo vsacega uda čitavnice — v nji in zunaj nje.» Nato se je razvil pevski program «besede» z Ipavčevimi, Mašekovimi, Nedvedovimi skladbami, katere je zaključil običajni Jenkov «Naprej!» Dolgo vrsto napitnic pri večernem banketu je otvoril po pozdravu celjskega župana Stepišnika dr. Toman z zatrdilom, da je padla nekdanja stena, ki je ločila Štajerce od Kranjcev. Štajerske rodoljube je navdajalo posebno veselje, da se je slavnosti udeležilo toliko uglednih oseb, s čimer se je dejansko zavrnila večkratna trditev «Tagespošte», da se za slovenstvo na Štajerskem vnema le trojica «fantastov in fanatikov», pomnožena z nekaterimi «'dijački in kaplančki ». Največji triumf pa je doživel takrat v Celju doktor Bleiweis. Dopisnik njegovega lista je poročal, da so se te slovesnosti udeležili tudi kmetje, «in ginjenega srca smo gledali, kako so kuševali dr. Bleiweisa, in ga na glas hvalili, da tako modro in podučevno ureduje ,Novice'», k čemur je pristavil dr. Bleiweis uredniško opazko: «Bes! ta večer je bil ,Novicam' najveselejši god, kar so jih doživele v preteklih 19 letih. Nikdar ga vrednik ne bo pozabil!»43 Dne 20. februarja 1862 se je slovesno otvorila peta slovenska čitalnica, namreč v Tolminu. Kakor pri otvoritvi vseh čitalnic se je tudi tukaj v otvoritvenem govoru, ki ga je v tolminski čitalnici govoril predsednik dr. pl. Premerstein, proslavljal cesar Franc Jožef I. zaradi enakopravnosti, zajamčene v ustavi. Premerstein je ob tej priliki imenoval Habsburžana naravnost «buditelja in varha Slovenije» — obujal je spomin na Vodnika, izražal željo pridružiti se «čvrstemu novemu gibanju», ko «se povsod zedinjujejo domoljubi v čitavnicah» z namenom: «neutrudljivo skrbeti za omiko našega jezika in za srečo naše ljube domovine po izgledu gospod dr. Toman- a, gosp. Černe-ta, dr. Bleiweis-a, dr. Miklošič-a, ki se bojujejo za naš narod v prvi vrsti.» Po tem slavnostnem govoru se je «pri kapljici dobrega vinca» deklamovalo, pelo in napivalo «prijatlom na zdravje».44 Mesec kasneje, dne 23. marca, je ista čitalnica priredila že svojo drugo «besedo», ki jo je otvoril tajnik Luznik z navdušenim govorom o duhu in pokretu nove dobe, ko 4 3 Novice z dne 26. februarja 1862, str. 69. 4 4 Novice z dne 5. marca 1862, str. 77. s e je ves narod «prebudil iz mnogoletnega spanja», ko se je vse začelo gibati, hrepeneče «po napredku, po omiki» in se je tudi Tolmincem «na izhodu Mrzlega vrha vnela v srcu gorka ljubezen do naše mile matere Slave». Kot glavni namen čitalnice je označil govornik to, «da se svojega domačega jezika vedno bolj izučimo in se v njem izobrazimo in omikamo». Proslavljal je domači jezik, katerega je preteklost zaničljivo označevala za kmetski jezik, katerega pa sedanjost ceni kot rožico, ki «se je nekdaj le v bornih kmetiških izbicah nahajala, dandanašnji pa so začele se dvorane imenitnih gospodov in palače slavnih žlahtnikov s to rožico kinčati». Z deklamiranjem in petjem domoljubnih pesmi, med drugimi tudi «Napreja », se je zaključila beseda.45 Na pustno nedeljo, dne 2. marca 1862, ko je istočasno z raznimi nemškimi društvi ljubljanska čitalnica priredila «malo besedo» s plesom, s petjem slovenskih in hrvatskih pesmi, s šaljivimi deklamacijami Bleiweisu priljubljenega tržiškega kolarja Vojteha Kurnika, z govorom prof. Macuna o «kraljedvorskem rokopisu», je Bleiweis v svojem listu posebno poudarjal demokratični značaj prireditev slovenske čitalnice: «Ker lepa sicer naša dvorana se vendar ne košati ne s preprogami ne z grmovjem in ker je družine pogubivna gizdavost v obleki iz čitavnice ,principiell' odstranjena, mora tedaj nekaj druzega biti, kar dela v častitljivi družbi toliko srčne radosti. Kaj nek je to? Nič druzega kakor tisto, kar je duša vsacega pravega veselja na celem svetu, namreč, da se človek tu čuti — kakor med svojimi doma,»46 V postu dne 23. marca je priredila ljubljanska čitalnica «malo besedo», na kateri je nastopila s klavirsko igro Melanija Hohnova in s petjem gospa Gregoričeva ter Viktor Bučar. Produkcije vseh je v «Novicah» z najlaskavejšimi pohvalami odlikoval dr. Bleiweis, ki je pri tej besedi prvič uvedel predavanje, in sicer je nastopil sam 45 Novice z dne 26. marca 1862, str. 101. 46 Novice z dne 5. marca 1862, str. 79. s svojo konferenco «o slovenskem jeziku in kranjski j šprahi», ki je še tisto leto izšla v posebni brošurici.47 Na čitalniških veselicah so najbolj mikale in privlačevale občinstvo gledališke igre; kljub temu se diletantska gledališka umetnost v prvih dveh letih ustanovne dobe v že delujočih petih čitalnicah še ni posebno razvila, dasi je neki mariborski dopisnik «Novic» opozarjal na to, da ima slovenska dramatika že enajst natisnjenih igric, in je neki dopisnik iz Celja pisal: «Da bi se pa narodnost med našim ljudstvom še bolj budila, bi pač živo trebalo gledišč, kjer bi Slovenec tudi slovenske besede slišal na odru. Bilo je čuti, da se vrli Ljubljančani pripravljajo ustanoviti slovensko gledišče; srečo dobro!» Isti dopisnik tudi predlaga, naj bi se obresti od glavnice, nabrane na dr. Tomanov poziv za Vodnikov spomenik, porabSe «za najboljšo igro v našem jeziku». Pričakovanje glede ustanovitve slovenskega gledališča v Ljubljani je bilo sicer presangvinično, vendar je najbrž prav ono izpodbudilo dr j a Bleiweisa,da je dal vsaj «Županovo Micko» in «Matička» «v podobi tedanjemu jeziku primerni» na svetlo.48 Na belo nedeljo dne 27. aprila 1862 je priredila celjska čitalnica svojo drugo «besedo», na kateri je nastopila že s svojim lastnim pevskim zborom, ki ga je izvežbal učitelj Tribnik. Med pevskimi točkami je deklamiral rud. nadzornik Pirnat Koseskega «Kdo je mar?» in teharski mlinar Grabič svoj stihotvorni pozdrav čitalnici. Potem so se domoljubkinje iz Celja, Št. Jurija in Žalca, gospe in gospodične, sukale v veselem plesu, medtem ko «so v drugih dveh sobah mične napitnice in druge narodne pesmi v prijazni družbi gospode in kmetov se glasile», kar je dalo «noviškemu» dopisniku priložnost, ugotoviti «veselo razvijanje narodnega duha in zmiraj veči zavest narodnosti sploh v prekrasni savinski dolini».49 Dan 4. maja je bil zopet za ljubljansko čitalnico praznik, glede katerega je dr. Bleiweis svetoval, da si ga « Novice z dne 26. marca 1862, str. 104. 4 8 Novice z dne 2. aprila 1862, str. 110. 4 9 Novice z dne 7 .maja 1862, str. 147. društvo zapiše «z zlatimi črkami v kroniko svojo». Kakor v januarju Štajerci, tako so se ta dan prišli poklonit ljubljanski čitalnici tudi Vipavci. Glede na to, da so ob tistem času nemški listi trosili v svet laž, «da le trohica prenapetnežev in pešica mladine sanjarije uganja o narodnosti slovenski», so prinesli Vipavci s seboj zaupnico, podpisano od 260 najuglednejših mož vipavske doline, poslanico, ki je v vznesenih besedah slavila preporod slovenskega jezika, ki ga udejstvujejo čitalnice, ko ravnajo v duhu in smislu onega cesarja, ki je z dovolitvijo enakopravnosti pač tudi Slovencem zaklical: «Efeta! Spregovori Slovenec! Bodi vrstnjak s svojim jezikom vsem drugim narodom mojega cesarstva!» Po izročitvi te adrese je predsednik ljubljanske čitalnice in mestni župan Ambrož pod geslom «In principium erat verbum» proslavljal delo čitalnice za razvoj slovenskega jezika in pohvalno omenjal slovstveno udejstvovanje nekaterih znamenitih Vipavcev. Po glasbenih točkah «besede» je «vesela družbica enmalo rajala» na plesu, pri katerem je bilo Vipavcem «posebno mikavno viditi slovanski ,kolo\ medtem ko je v zgornji hiši dr. Bleiweis slavil dva vipavska duhovnika, že pokojnega Vertovca in navzočega Grabrijana, in je slapski kurat Koder napival ljubljanski čitalnici z željo: «Naj bi bila kmali cela krajnska dežela čitavnica slovenska!»50 Ko se je tako v razmahu ustavnega življenja in v mladostno - svežem razcvitu družabnega udejstvovanja v čitalnicah visoko dvigala narodna zavest, bi človek pričakoval, da bo od tega živahnega gibanja tudi domača literatura dobivala krepkih pobud od voditeljev političnega preporoda. Zal, da moramo to zanikati, vsaj kar se tiče Bleiweisa. Za organizacijo literarne produkcije je v tem času skrbel v obmejnem Celovcu še vedno sam Janežič s svojim «Glasnikom», z listom, čigar ime pa se je tako redko tiskalo v «Novicah», da občinstvo, ki je čitalo samo Bleiweisov list, skoraj vedelo ni, s čim se «Glasnik» 50 Novice z dne 7. maja 1862, str. 149—152. ukvarja. Oni prvak, kateremu se je včasih zazdelo, da bi v tej politični in družabni pomladi moralo vzcvesti tudi literarno cvetje, je bil dr. Toman. Ta je v zvezi z vsakoletnimi proslavami Vodnikovega rojstnega dneva večkrat prihajal s kakšnimi literarnimi nasveti, n. pr. na Svečnico leta 1862. s predlogom, naj se obresti od glavnice, nabrane na njegov nasvet za Vodnikov spomenik «obrnejo za slovstvo» ter uporabljajo vsako leto za darila najboljšemu literarnemu delu. Tomanu je pritrdil tudi dr. Bleiweis, češ da pride Vodnik na ta način do dveh spomenikov, duševnega v izdajanju literarnih del in materialnega v kamenu ali železu.51 Na veliko soboto 1862 je dr. Toman natančneje formuliral svoj nasvet, ko je poročal v «Novicah», da se je v Bleiweisovem stanovanju zbralo nekaj mož, ki so izbrali dva odbora. V prvi odbor, ki naj bi upravljal denarno zbirko, so bili izvoljeni: Bleivveis, Trstenjak, Einspieler in črne. Tem gospodom je bilo naročeno, naj poskrbe za ožji literarni odbor, ki bo gledal na to, da se že prihodnji Vodnikov god slavi «s cvetjem in zrnom slovenskega slovstva». Prvemu odboru je dr. Toman očrtal program, naj se trudi postaviti tudi materialni spomenik ne samo Vodniku, ampak nekak «Slave dom» vsem zaslužnim domačim možem. Za slovensko literaturo se mora vzbuditi zanimanje zlasti pri ženstvu. V ta namen, nasvetuje dr. Toman, «naj se prvo darilo [60 gld.] postavi za najzanimivišo povest ali za prosto ljudstvo, ali posebno za gosposki ženski spol». «Dogodljaj povesti naj bode vzet iz slovenske ali slovanske zgodovine. »52 Prvi odbor se je poleti 1862 v resnici konstituiral in objavil natečaj za najboljšo novelo. Dunajski dijaki (med njimi tudi Jos. Stritar) so mu poslali 26 gld. v prvi vrsti za materialni spomenik.53 5 1 Novice z dne 12. februarja 1862, str. 50. 5 2 Novice z dne 14. maja 1862, str. 154. — Dr. Toman je s tem deloma povzel predlog, ki ga je bil že mnogo preje stavil Kočevar-Zavčanin. (Prim. Novice z dne 21. novembra 1860, str. 576.) 6 3 Novice z dne 2. julija 1862, str. 220. Za tem svojim velikonočnim nasvetom je prišel konec aprila 1862 dr. Toman še z enim načrtom v prospeh literature na dan. Pod naslovom «Ljudske knjižnice ali bukvarnice » je pisal v «Novice»: «Bila je tema v naši predragi domovini. Unele so se krasne zvezde na nebu domačem: čitavnice v glavnih slovenskih mestih . . . Te poglavitne čitavnice — zvezde veče — se mi zdijo kakor močne držice v mreži razsvitljenja narodnega, ktero mora zamigljati žareče od mnogih drugih manjih zvezdic — ljudskih knjižnic . . . naj se spisujejo povestice zanimive iz slovenske in sploh slovanske zgodovine v probudo našega ljudstva.» Že s tem, kar imamo, lahko založimo majhne knjižnice. «Kakor se vnema na nebu nebrojno zvezdic ko svitla mreža, celo nebo vspenjajoča, tako naj se zbudi v našem narodu knjižnica pri knjižnici, ki bodo prave luči narodnega razjasnjenja . . . Češki narod nam je priča, kako obilen sad prinašajo take knjižnice.»54 A vsi ti Tomanovi nasveti v prid slovenski literaturi so se raztekli po pesku. Iz Vodnikovih slovstvenih daril ni bilo nič,55 iz ljudskih knjižnic tudi nič, celo dr. Tomana slovenska olimpiada na Bledu se je že drugo leto po ustanovitvi klavrno končala. Na Velikega Šmarna dan leta 1862. se je res še enkrat zbrala velika množica rodoljubov iz cele Slovenije in celo iz Hrvatske na Bledu. Dr. Toman je v navdušenem govoru proslavljal Slovane, poudarjajoč, da «naš narod je velik, narod naš je močan». Ravnatelj zagrebške realke J. Torbar je vzklikal: «Srušite se medje!» Dr. Zarnik je napival junakom Črnogorcem. Na koncu te svečanosti je dr. Toman omenil tudi svoj lanski predlog, da bi imel biti ta shod slovenska literarna olimpiada, na kateri naj bi najboljši slovenski pesnik dobil lavorov venec za svoje delo. Sramežljivo je pripomnil, da letos ni bilo mogoče «to podvzetje v red spra- 64 Novice 7 dne 21. maja 1862, str. 164 in 165. 55 Sele leta 1867. je Bleiweis spregovoril o tem fondu, češ da sta on in dr. Toman nabrala 7anj vsoto 1742 gld. in pristavil nekako užaljeno: «Naj skusijo še drugi!» (Novice z dne 5. junija 1867, str. 185.) viti». «Kot za poskušnjo» pa je dr. Toman pozval «nadepolnega osmošolca ljubljanske gimnazije, da par svojih sonetov prebere». Dasi je neimenovani pesnik z nekim svojim sonetom celo «ne najmehkejšim možakom» privabil solze v oči, ga ni bilo mogoče drugače obdariti, kakor da je dr. Toman obljubil, «vrlemu mladenču podariti en venec, ki je pri njem od Vodnikove svečanosti ostal».56 Medtem ko torej oficialni voditelji slovenskega narodnega gibanja niso bili zmožni dati kakih izdatnih pobud slovenski literaturi, so pa v veliko večji meri razživljavali društveno življenje v čitalnicah, za kar so imeli več sposobnosti in najbrž tudi več — nagnjenja. Na binkoštm ponedeljek 1862 je napravilo zlet v postojnsko jamo pevsko društvo ljubljanske čitalnice, kateremu so se pridružili tržaški in reški čitalničarji. «Noviški» dopisnik je poročal, da tako slovesno se ni vršila še nobena binkoštna slavnost v jami, kakor ta ponedeljek, ko so zedinjeni čitalničarji v jami na kalvariji prepevali Jenkov «Hej rojaki», Fleišmanovo «Savico», Vilharjevo «Ne udajmo se», himno «Hej Slovani», ko so Rečani peli lepe pesmi in v govorih proslavljali Strossmayerja, Bleiweisa Tomana, Črneta in črnogorskega junaka Vukaloviča. Dne 18. maja 1862 je imela tudi tržaška čitalnica lepo «besedo», na kateri so okoliški kmetski fantje pod vodstvom Ivana Piana prepevali ubrane pesmi in čitalniški mestni pevci pod vodstvom Čeha Lega slovanske budnice. Najbolj pa je povzdignil umetnost te prireditve takrat svetovnoznani ruski violinist Svečin, učenec Paganinijev. «Rekli bi, da je nosil zvonec, ko bi nas te besede ne opominjale debelega, kodrastega, dolgorepega, vitorozega jarca, ki pred ovcami ž v e n k l j a j e mastito korači na pašo», poroča o tem večeru očividno tajnik Levstik, in vtihotaplja s temi besedami v «Novice» hudomušno kritiko Bleiweisove malookusne rustikalne frazeologije. 58 Novice z dne 27. avgusta 1862, str. 297. 57 Novice z dne 18. junija 1862, str. 207 in 208. 58 Novice z dne 28. maja 1862, str. 182 Kot šesto slovensko čitalnico je poskusil ustanoviti v maju 1862 najbrž dr. Toman takšno društvo v Radovljici, ki bi gojilo «petje, branje časnikov, besede, igre, ples».' Pravila so bila že vladi predložena v potrditev.59 Iz neznanega vzroka pa ta čitalnica ni stopila v življenje vsa prihodnja 60a leta.60 Dobro pa so uspevale poleg ljubljanske zlasti obmejne čitalnice, med njimi n. pr. mariborska, dasi se je posebno ta imela boriti s strastnimi napadi domačih nemškutarjev, ki so jo hoteli na vse načine osmešiti s tem, da so ji vzdeli med drugim zbadljivo ime «Stockfischverein», po «slovensko» «Palcaribaverein ».61 Dne 13. junija 1862 je tudi v ljubljanski čitalnici sviral Rus Svečin. «Novice» kar besed niso mogle najti, da bi primerno visoko označile njegovo igro: «Svečin se smeja in joka na divnih svojih goslih, ktere bobnijo zdaj kakor ^viharno valovje, pa spet šumljajo kot miren potočič. »62 Na istem večeru je prepeval tudi baritonist Valenta Vojteh, zbor 37 čitalniških pevcev pod vodstvom Nedveda je prvič javno proizvajal «Kovaško» in «Domovino » in se izkazal za zbor, «kakoršnega še Ljubljana ni imela». V poletnem času so čitalnice s svojimi prireditvami po večini mirovale. Vendar je mariborska še dne 22. junija 1862 priredila «besedo», na kateri je govoril neki M. o «narodnem ponosu», za čigar studenec je proglasil domačo zgodovino, češ da se mora ta kot slavni časi nekdanjosti narodu vedno klicati v spomin. Omenil je, da bo taka prilika prihodnje leto, ko se bo praznovala tisočletnica prihoda sv. Cirila in Metoda v naše kraje, in predlagal naj se ob tej priložnosti izda poljudna zgodovina sv. blagovestnikov za Slovence v sporazumu s češkim 58 Novice, ibidem, str. 184. 6 0 Prim. LMS, 1869, str. 292 in Koledar slovenski za leto 1865 str. 106. ' 61 Novice z dne 18. junija 1862, str. 207. 6 2 Novce, ibidem, str. 209. pisateljem Bilym, ki piše tako delo za Čehe.63 Na binkoštni podeneljek 1862 je priredila «besedo» tudi celjska čitalnica. Njen predsednik dr. Štefan Kočevar se je v svojem nagovoru spominjal, da nobena slovenska čitalnica ni bila tako slavnostno otvorjena kakor celjska, za kar se ima zahvaliti navzočnosti odličnih ljubljanskih gostov. Poudarjal je, da ima celjsko društvo že 130 članov, med njimi tudi precej kmetov. O namenu čitalnice je ugotovljal, da bo ona «spodbujala k branju slovenskih knjig in časopisov; ona bode slovenski jezik popravljala, izobraženost iz mesta na vasi razpeljavala.» Tenor njegovega nagovora je bil: «Izobraženost je izvor narodnega blagostanja. »64 Na to «besedo» je bil osebno prišel iz Gradca tudi dr. Benjamin Ipavec in poslušalce z igro na novo kupljenem čitalniškem klavirju kar očaral. — Ljubljanska čitalnica je v poletju namesto »besed» prirejala zlete, tako je n. pr. dne 6. julija napravilo 100 čitalničarjev romanje na Šmarno goro, od koder je odšla družba v Medvode in se tam pod milim nebom pod vodstvom Nedveda razveseljevala, «da se je vsak le težko na večer ločil».65 Pet slovenskih čitalnic je že delovalo in prirejalo «besede» z nagovori, petjem, deklamacijo, sviranjem in plesom, medtem ko se je gledališka umetnost nekako kar ni hotela razviti v njih. Ta nedostatek je nemilo občutil neki «rodoljub» iz Črnomlja in je napisal v «Novice» članek o pomenu narodnega gledališča. Nadovezujoč na dejstvo, da so v tem letu samo idrijski uradniki igrali že tri igre in sicer na belo nedeljo 27. aprila 1862 «Dvoboj» in «Baztresenca», 15. maja pa igro «Matiček se ženi»,66 6 3 Novice z dne 9. julija 1862, str. 234. 6 4 Novice, ibidem, str. 235. 6 5 Novice, ibidem, str. 237. 66 Novice z dne 14. maja 1862, str. 159. — Idrija, k je imela že izza Marije Terezije svoje rudniško gledališko poslopje, je v začetku 60ih let v gledališki umetnosti sploh prednjačila vsem slovenskim mestom. Tega so se Idrijčani tudi zavedali. Medtem ko so slovenske čitalnice že naslednja leta igrale kvečjemu kak• pohvalil Idrijčane, češ da «le v narodnem gledališču se da govoriti o pravem moralnem in literarnem razvitku kterega koli jezika.» Z razločnim migljajem na naslov čitalnic je izpodbujal k posnemanju Idrijčanov. Pri izbiri iger je opozarjal predvsem na rodoljubje in potem na korist, ki ga ima od takih iger domači jezik. «Narodne igre nam pilijo in čistijo jezik; pred lice stavijo neumrle dela naših literarnih in drugih junakov, ter prebudujejo v nas čutstvo za lepo in omikano».67 Primerno programom čitalniških prireditev se tudi slovenska dramatična produkcija v teh prvih letih kar ni hotela premakniti z mesta. Pač pa so se druga za drugo pojavljale zbirke lahkih pesemskih kompozicij. V poletju 1862 je izšel že sedmi zvezek «Grlice slovenske» z Riharjivimi, Lebanovimi in Fleišmanovimi skladbami. Juri Fleišman je v istem času izdal tretji zvezek svojih «Mičnih slovenskih zdravic». Bleiweis je tej publikaciji v «Novicah» posvetil pohvalo, ki je razgaljala njegov literarno- umetnostni okus: « . . . v tem zvezku si je [Fleišman] pa tudi besede izbral od mož, kteri imajo dober glas in med kterimi nahajamo tudi našega Vojteha Kurnika ».68 Dne 31. julija je priredila celjska čitalnica «malo besedo», ki se je pa izpremenila v «veliko», ko je predsednik dr. Štefan Kočevar čital pisma raznih slovenskih veljakov, ki jih je bila ta čitalnica dne 4. aprila zbrala za častne člane. Navzoče kmete je užgal zlasti govor teharskega kmeta Bizjaka, po dom. Pečovšeka, ki jim je klical: «Ljubi slovenski kmetje! zemlja naša je mati, ona nas redi. Obdelujmo jo toraj pridno, kakor nas ,Novice1 in druge koristne bukve učijo. Da bomo pa to zamogli in ižno burko, so idrijski uradniki in dijaki uprizorili že 17. avgusta 1862 Kukuljevičevo resno dramo «Juran in Zofija» ter pokazali, kakor pravi njihov dopisnik — da zmorejo igro, «ki je dosti težja, kakor so navadne burke». (Novice, 1862, str. 295.) 67 Novice z dne 23. julija 1862, str. 249. 68 Novice z dne 6. avgusta 1862, str. 268. S 33 jih razumeli, se poprimimo vrlo slovenskega jezika.» a — Dne 3. avgusta 1862 je praznovala mariborska čitalnica svojo prvo obletnico na posebno slavnosten način Na to slavje so prišli «kmetje in gospodje» iz starodavnega Celja in Ptuja ter vseh štajerskih slovenskih občin, prišli so gostje iz Ljubljane, Hrvatske, Gradca, Dunaja in Trsta. Slavnost je počastil dr. Bleiweis, o katerem pravi dopisnik «Novic«, da so bili posebno kmetje navdušeni «videči onega moža, od katerega so se že toliko koristnega in lepega naučili». Prispel je «zagovornik svetih pravic» naroda, dr. Toman. Na čelu Slovenjebistričanov se je pripeljal v okrašenih vozovih dr. JosipJ^ošnjak in cela vrsta štajerskih veljakov: Trstenjat, Raič. Caf, Muršec, dr. Ipavec itd. Slavnostno dvorano so krasili napisi iz Puškina, Lermontova, Mickiewicza, Čelakovskega, Kollarja, Mušickega, Prešerna in Ivoseskega. Slavnostni govor je imel predsednik mariborske čitalnice dr. Janko Sernec, ki je v njem izvajal, da je bila čitalnica učilnica slovenščine, katere se sedanji rod ni mogel naučiti v šolah. Zato so se v društvu proučevali slovenski pisatelji; zraven pa se je gojila tudi zabava. Za Serncem je stopil na govorniški oder dr. Bleiweis, «steber slovenstva», in dejal: « . . . kakor je srednji vek imel boriti se za vero, tako se ima sedanji vek boriti za narodnost, al razloček je v tem, da mi Slaveni nočemo krvavega boja, ampak le mirno duševno zmago, ktero bomo, ker sta Bog in Cesar z nami, tudi zadobili, ako le smo strpljivi, stanovitni, složni, in ako te tri lastnosti veže zlata bratovska vez vzajemnosti.» Izmed ostalih govornikov so udeležence posebno navdušile dr. Tomanove «na perotih poezije leteče besede». Na večernem banketu, pri katerem se je mnogo napivalo slovenskim veljakom, je govoril dr. Toman o bodočnosti slovenskega naroda.69 To je bila v Mariboru prva slovenska slavnost, ob kateri so Nemci pod okni dvorane s krikom demonstrirali in silili v dvorano. «8a Novice z dne 15. avgusta 1862, str. 276 in 277. 6 9 Novice z dne 13. in 20. avgusta 1862, str. 274 in 286. Domoljubni Vipavci, ki so se prišli v maju v tolikem številu poklonit ljubljanski čitalnici, v svojem trgu sicer še niso imeli čitalnice; imeli so še staro kazino, ki pa je le leta 1862. dobivala precej slovenski značaj, ker je cesarjev god dne 18. avgusta 1862 praznovala s slovensko veselico, z igro, petjem in umetnim ognjem, katere se je udeležilo tudi preprosto domače ljudstvo. — Narodno slavnost v velikem obsegu pa je doživela Vipava dne 8. septembra 1862. Obhajala se je na prostoru Lanthierijevega gradiča na Zemunu in je bila prirejena na čast ljubljanskih gostov, ki so prišli vrnit Vipavcem njihov majski pozdrav. Ljubljančanom so se pridružili z vihrajočo zastavo Goričani sredi ogromne množice domačega ljudstva. «Med možaki v narodni kmetiški obleki so se gnjetili možje v gosposkih suknjah, med kmetiškimi ženami in dekleti pa gospe in gospodične v širocih krinolinah; tu pa tam se je vidila tudi kaka surka.» Pod milim nebom se je vršila tombola in potem «beseda», katero je otvoril vipavski dekan, nekdanji «Čebeliški» pesnik Grabrijan z nagovorom, v katerem je udeležnikom predstavil navzočega drja. Bleiweisa in ljubljanskega župana Ambroža, predsednika ljubljanske čitalnice. Za domačim dekanom je nastopil Ambrož in dejal med drugim: «Čitavnica, ktera se je osnovala v Ljubljani, ima namen, z djansko rabo v besedi in pesmi, tedaj na veselivni poti, omikavati naš slovenski jezik, ker le viša omika povzdiguje vsak jezik na višjo stopnjo veljavnosti v javnem življenju.» Nadalje je govoril o važnosti tedanje ustavne dobe in o potrebi temu času primerne politične omike. Za Ambrožem je dr. Bleiweis razlagal v poljudnem govoru, kakšnega pomena je boj Slovencev za obveljavo njih jezika v javnosti: «Res! da pisano gleda že marsikak protivnik, res, da zmiraj še kak božji volek se muza in mrda in pravi: ,kaj nek ongavite s tisto vašo špraho in dražite svet ž njo; kaj bo morebiti potem krompir bolji kup, sol cenejša, davek manjši?' Oče nebeški! odpusti jim — rečemo mi takim — saj ne vedo, kaj delajo. Narod brez narodnosti je telo brez kosti. Duša narodnosti pa je 3' 55 jezik. Jezik vsakega naroda pa, da živi, mora svoje pravice imeti v šoli, v kancelii, v javnem življenji.» «Ce naš •domači jezik velja v javnem življenji, da prosti človek sliši tudi gospodo v domačem jeziku pogovarjati se, bo nehal naš slovenski jezik biti ,kmečki' jezik.» Za to se ne potegujemo šele od leta 1848. ali od oktobra 1860, to potrebo so spoznali naši predniki že zdavnaj, o tem je sanjal že leta 1823. dekan Grabrijan v pesmi «Krajnska Slovenija», ki jo nato Blei\veis prvič razglaša v javnosti. — Po teh govorih je pela družba vipavskih pevcev pod vodstvom tamkajšnjega učitelja Hribarja različne budnice. — Pri večernem banketu je med drugimi profesor Erjavec napil slovenskim materam, katerim je priporočal, da v mehka, dovzetna srca otročičev sade ljubezen do domovine.70 Ta vipavska slavnost, katere so se udeležili tudi Goričani, je najbrž pospešila ustanovitev goriške čitalnice,71 po časovnem redu šestega društva te vrste na Slovenskem. Na vlogo Budala, Tonklija in Ličena je to društvo s slovenskim odlokom dovolil dne 26. septembra 1862 tržaški namestnik Conrad, poznejši deželni predsednik kranjski. Dne 1. oktobra si je na to goriška čitalnica izbrala svoj prvi odbor z Andrejem Winklerjem na čelu.'2 Medtem ko se je snovala že sedma slovenska čitalnica v Škof ji Loki, kjer so še zadnjič dne 17. avgusta 1862 v tamkajšnji kazini igrali Nemci neko neslano burko «Romeo auf dem Bureau»,73 je poskusil pesnik Fr. Cegnar to živahno čitalniško gibanje obrniti v korist slovenske 7 0 Novice z dne 17. in 24. septembra 1862, str. 320 in 329. 7 1 Glej popis postanka goriške čitalnice v «Novicah» z dne 14. januarja 1863, str. 14. 7 2 Novice z dne 8. oktobra 1862, str. 346. — Proglas odbora v «Novicah», 1862, str. 378 pravi med drugim: «Čitavnica bo nekako narodno ognjišče, od kodar se bo po naravni in postavni poti širila dušna gorkota, blaga gorkota slovenskonarodne vednosti in zavednosti, po hribih in dolinah slovenskih ob Soči in Vipavi.» 7 3 Novice z dne 27. avgusta 1862, str. 298. literature. Napisal je v «Novice» članek «Svet, kako bi se našemu slovstvu pomagalo». V njem je izvajal, da se slovenska literatura ne more razviti v istem tempu z družabnim življenjem zaradi slabega gmotnega stanja slovenskih pisateljev in neorganiziranega slovenskega knjigotrštva. Uverjen, «da moramo slovstvo v velikej oskrbi imeti, z vso močjo in ljubeznijo ga gojiti in podpirati», je naši literaturi želel dati «stanovitno in krepko podporo » z naslednjim nasvetom: «Naj bi se vsi naši pisatelji in rodoljubni rojaci spojili v literarno društvo; ljubljanska čitalnica naj bi prevzela splošne društvene opravila in bila glava društvu; vse druge čitalnice naj bi bile podružnice, naj bi nabirale ude in društvenino ter pošiljale imena nabranih udov in društvenino v Ljubljano.» Udje naj bi plačevali primerno majhno «društvenino» kot zadužbino brez povračila. Iz nabrane vsote naj bi društvo razpisovalo darila za dobra izvirna dela in jih izdajalo, in sicer takšna, ki bi bila namenjena šolam, ljudstvu, kakor tudi takšna, ki razlagajo razne učene reči, leposlovje in umetnost. Spise naj bi presojali strokovnjaki in jezikoslovci. S takim društvom je upal Cegnar, «bi dobilo naše slovstvo središče in trdno stalo, narodnost krepko podporo in brambo, omika bi med nami vspešno napredovala, tujščini se vrata zapirala».74 Značilno je, da k temu Cegnar j evemu nasvetu neliterarni dr. Bleiweis ni pristavil niti svoje običajne izpodbujevalne opazke pod črto. Ne da bi izrazil o tej nujni stvari kakšno svoje mnenje, je dal urednik «Novic» mesto dopisu «iz wildonske okolice», v katerem se je ta Cegnarjev nasvet odklanjal z naslednjo argumentacijo: Izdajateljsko književno društvo, pri katerem bi udje ne bili interesirani, je nemogoče. Takšni idealni ljudje imajo pri nas navadno prazne mošnje. Mi nimamo mecenov. Sicer pa bi bilo tako društvo tudi nepotrebno. Saj imamo «Društvo sv. Mohorja». Naj rajši postanejo udje vseh čitalnic Mohorjani, pa bo stvar rešena.75 Na tak način je bil poko- 74 Novice i dne 22. oktobra 1862, str. 559. 75 Novice z dne 19. novembra 1862, str. 392. pan poskus, uporabiti živahno čitalniško gibanje v podporo slovenske literature. Že ta nasvet, ki ga je sprožil Cegnar v zvezi z razvojem čitalnic, je nameraval ustanovitev literarnega društva, podobnega slovanskim «Maticam». Še preden je bil na «noviških» straneh po tem dopisniku pokopan, se je pojavil v določnejši obliki in sicer zopet iz čitalnic. Dne 24. septembra 1862 je umrl mariborski slovenski škof Anton Martin Slomšek. Mariborska čitalnica je svojemu odličnemu članu v počastitev priredila dne 26. oktobra 1862 spominsko «besedo», na kateri je spiritual Fr. Košar čital svoje življenjepisne črtice o pokojniku. V tem svojem predavanju je Košar tudi omenil, da je bil Slomšek že leta 1845. vložil prošnjo za ustanovitev «Slovenske matice», ki pa mu je bila odbita.76 Glede na to je poročevalec o tem Slomškovem slavju v mariborski čitalnici pokrenil v «Novicah» misel, da bi se ustanovila «Slovenska matica».77 Tudi k temu predlogu urednik «Novic» ni dodal nobene svoje opazke. A ideja je bila vendar formulirana javno, in sicer ne zaman. Kako se je zopet povzela, bomo videli, ko bom orisal ustanovitev «Slovenske matice». Dne 23. novembra 1862 se je praznovala slovesna otvoritev čitalnice v Škof ji Loki, sedme v kronološki vrsti. Predsednik novega društva, posestnik Ajmanovega gradu, Oton Detela, je v slavnostnem nagovoru pozdravil goste iz Ljubljane, Kranja, Tržiča in drugod, med njimi drja. Bleiweisa, pesnika Vilharja in druge ter označil namen čitalnice z besedami: «Danes odpremo čitalnico, v kteri se bo na podlagi narodnih pravic nameravalo delati za omiko domačega jezika, napredovanje narodne zavednosti in za društveno razveseljevanje». Poudarjal je patriotizem Slovencev, razlagal simbolični pomen barv narodne trobojnice in zaključil svoj govor z geslom 76 Prim. Bleiweisov zbornik, str. 248. 77 Novice z dne 5. novembra 1862, str. 578. — To Kosarjevo predavanje o Slomšku so čitali tudi na «besedi» ljubljanske čitalnice dne 16. novembra 1862. (Novice, 1862, str. 595.) Staroslovencev: «Vse za vero, vladarja in domovino!» Za njim je nastopil dr. Bleiweis in v svojem govoru izvajal, da čitalnice ne ustvarjajo v deželi zmešnjave, ampak red, ker predelujejo narobe svet v pravi svet. Narobe svet so pomenile tuje hiše (kazine) na domači zemlji. Za tema dvema govoroma so peli loški pevci nekaj pesmic pod vodstvom učitelja Sadarja, nato ljubljanski čitalniški zbor tri budnice, obojni pevci združeni pa Jenkov «Naprej». Nato je nenadoma stopil v dvorano «iz Hrvaškega nalašč pridši gospod Valentin Zarnik, slavnoznani humorist», in govoril šaljiv govor «o sedmih razpolih Kranjca»; med tem njegovim govorom «ni bilo smeha ne konca ne kraja» . . . «Vse zastonj, da bi kdo drugi le senco od tega vsega popisati in povedati znal, kakor le on sain.» — Naposled se je vršila še posebna slavnost brez dvoma na čast navzočemu organizatorju slovenskih čitalnic, drju. Bleiweisu, o kateri pa pravi urednik «Novic», da ne da v svojem listu natisniti tega, «kar bo vedno v srčnem spominu ohranil».78 V zimskem času 1862/63 so slovenske čitalnice spočetka nadaljevale s svojimi prireditvami v lahkem razveseljevalnem slogu. Na čitalnični «besedi» v Trstu 26. oktobra sta pela Srb Jovanovič in Čeh Lego različne pesmi, dne 22. novembra se je prav tam na klavirju produciral novi pevovodja tega društva Tušek. To «besedo » je s svojo navzočnostjo počastil «slavni junak knez Mirko Petrovič, poveljnik črnogorske vojske» z mnogimi velikaši cetinjskega dvora.79 — Dne 14. de- 78 Novice z dne 5. decembra 1862, str. 411. 7 9 Novice z dne 10. decembra 1862, str. 422. — Navduševanje za Črnogorce pri Slovencih je dalo povod grofu Auerspergu (Anastaziju Griinu), da je dne 28. januarja 1865 v kranjskem dež. zboru dejal, naj Kranjci ne gledajo v Zagreb, Belgrad in Cetinje, ker je kranjska sicer slovanska, a vendar «Deutsches Kulturgebiet ». Tudi o novi slovenščini je dejal grof, da bi se morala prevesti nazaj na kranjski jezik. Auerspergu je odgovoril dr. Toman, da gledajo Slovenci na Dunaj, ne pa v Frankfurt. («Naprej », 1862, št. 9.) cembra je priredila šesta goriška sestra svojo prvo «besedo » s tombolo in «domačim razveseljevanjem» ob navzočnosti vseh stanov, celo enega kmeta, v okviru obligatnega «zalega venca rodoljubnih gospa in gospodičin ».80 Celo ljubljanska čitalnica se koncem tega drugega leta svojega obstanka ni povzpela višje, kakor da je na «besedi» dne 7. decembra 1862 priredila z dvema gospodičnama deklamacijo neke šaljive pesmi Blaža Potočnika pod naslovom «Prerokovanje vremena v prihodnjem letu» in pa s pomočjo ene gospe in 14 gospodov čitanje I. dela Schillerjevega «Wilhelma Telia» v Cegnarjevem prevodu. Čitanje II. in III. dela se je potem nadaljevalo dne 14. in končalo 21. decembra. Že ta skromni gledališki poskus so «Novice» imenovale uvedbo «dveh novosti» in ugotovile, «da tudi prave glediščine igre bojo mikavne, kadar pridejo v dodelani novi dvorani na vrsto.»81 Ako so bile v začetku 60ih let slovenske prireditve v literarnem pogledu skromne, se mora ugotoviti, da se nemški «kulturtragerji» v slovenskih pokrajinah niso povzpenjali niti na njih višino. Tiste dni je namreč sama «Triester Zeitung» hvalila ljubljansko čitalnico, da skrbi v svojih «besedah» za prijetno spre- 8 0 Novice z dne 17. decembra 1862, str. 429. — Otvorila se je goriška čitalnica prav za prav že 10. novembra 1862. (Novice, 1863, str. 14.). Na drugi njeni «besedi» dne 28. decembra 1862 •je označil njen predsednik Winkler za njen namen tole: «Čitavnica nam lepo priložnost ponuja, vaditi se v maternem jeziku in marsikaj druzega koristnega se učiti, obenem pa tudi se pošteno razveseljevati.» Na tej «besedi» se je s petjem posebno odlikovala domačinka Marica Jegličeva, ki je doživela tak aplavz, «kakor da bi se bil sam Perun po dvorani vozil». Poleg nje je z uspebom nastopil kot govornik prof. Janko Pajk. (Novice, 1863, str. 22.) 8 1 Novice z dne 10. decembra 1862, str. 423. — Se bolj pa je pohvalil čitanje Cegnarjevih prevodov in prevode sam Levstik v «Napreju» str. 7. («Cegnar nam je dozdaj podal najboljše dramatične prevode.») Zraven pravi Levstik, da so zadnje nedeljske besede pokazale, da so več kakor «domače veselice», kakor je tudi treba. membo z igricami in proizvodi, «welche amüsieren, instrniren, animiren», medtem ko se nemška kazina ne more povzdigniti «aus der Sphäre des Tanzens, Spielens und Tabackqualms».82 Čitalniško gibanje je po dveh letih spletlo svojemu duševnemu očetu Bleiweisu takšen venec slave, da je predsednik ljublj. čitalnice župan Ambrož na drugem občnem zboru čitalnice 28. decembra 1862 želel odstopiti predsedniško mesto Bleiweisu, kar je ta odklonil, češ da je za ljubljansko čitalnico bolje, ako ji predseduje ljubljanski župan. Na tem zboru je nastopil kot član ljubljanske čitalnice tudi že Fran Levstik,83 ki se je vrnil iz Trsta, mož, ki je sicer že takrat zameril Bleiweisu njegovo pretirano hvaljenje Koseskega na škodo Prešernu, ki pa je sicer v tem času še priznaval Bleiweisu zasluge na družabnem in političnem področju in želel sodelovati z njim in celo pri njegovi proslavi, dokler se ni poldrugo leto kasneje spremenil v njegovega glavnega nasprotnika. Leto 1863. se je začelo v političnem, literarnem in družabnem pogledu pri nas v znamenju treh navdušujočih dogodkov: tisočletnice prihoda sv. bratov Cirila in Metoda na Moravsko, ustanovitve «Slovenske matice» in dvajsetletnice «Novic», torej Bleiweisovega slavja. Prireditve čitalnic se v tem letu (1863) dvigujejo na primerno višjo stopnjo. Takoj na prvi «besedi» ljubljanske čitalnice dne 4. januarja 1863 se uprizori že prava pravcata igra, sicer nič drugega kakor Kotzebujev «Domači prepir» v prevodu Jakoba Zabukovca, ki postane odslej najvnetejši prirejevalec in igralec čitalniške dramatike. Soglasno z Bleiwesovim okusom je prišel za igro tudi Koseski do besede, kar je urednik «Novic» registri- 82 Novice z dne 17. decembra 1862, str. 451. — Ko so videli, da postaja slovenščina v naših krajih «adout», so tudi igralci ljub. nemškega gledališča pričeli računati s tem dejstvom in so včasih ob beneficah zapeli ali deklamirali kaj slovenskega. N. pr. ob tem času je neka igralka recitirala Prešernovo «Slovo od mladosti ». A poskus je izpadel nedostopno. (Naprej, 1865, štev. 5) 83 Novice z dne 51. decembra 1862, str. 446. ral s posebno pohvalo: «Zraven igre, ki je danes zvonec nosila . . . se je mlada govornica danes prav lepo kazala s humoristično Koseskovo pesmijo .Raj zgubljen' . . .»84 Primorske čitalnice so uvedle v tem letu v programe svojih «besed» poljudna predavanja. Goriška čitalnica, iz katere je sprejela goriška vojaška godba v svoj program Jenkov «Naprej», tako da so ga kmalu žvižgali vsi laški otroci po goriških cestah, je imela dne 8. februarja sijajen ples in dne 19. aprila 1863 «besedo», na kateri je predaval Klavžar o telegrafiji, s čimer je po besedah «noviškega» poročevalca dokazal, da se da po slovensko tudi o čem drugem govoriti, «kakor le o gnoji in krompirji ».85 Dne 17. marca je govoril dr. Lavrič v tolminski čitalnici o tem, kako naj bi vsa slovenska dežela postala «učilnica slovnice in slovstva slovenskega»,86 dne 5. maja je predaval isti govornik na «besedi» iste čitalnice o pomenu narodnega petja.87 Mariborska čitalnica je priredila od oktobra 1862 do konca januarja 1863 šest večjih «besed». «Vsaka je podala kaj podučljivega bodisi v bolj resnobni ali pa bolj šaljivi obleki.»88 Celjski čitalničarji so se razveseljevali na občnem zboru svojega društva dne 11. januarja 1863 v družbi z gosti iz Mozirja, dne 18. januarja ob klavirski igri in petju pod vodstvom svojega pevovodje Tribnika, dne 25. januarja pa so napravil skupno s Šoštanjčani, Žalčani, Šentjurci zlet v Laški trg, kjer se je v dvorani laškega tržana Slanca prepevalo, deklamovalo in napivalo.89 84 Novice z dne 7. januarja 1865, str. 7. 85 Novice z dne 29. aprila 1865, str. 154. 86 Novice z dne 29. aprila 1865, str. 154. 87 Novice z dne 20. maja 1865, str. 157. 8 8 Novice z dne 28. januarja 1865, str. 50. 88 Novice z dne 11. februarja 1865, str. 46. — Dne 2. februarja so Celjani slavili Vodnikov spomin s predavanjem društvenega tajnika Krušiča o Vodnikovih zaslugah za slovenski jezik in literaturo. Dne 8. februarja so napravili celjski čitalničarji zlet v Žalec, kjer se je pelo, napivalo in plesalo. Ob obletnici celjske čitalnice je na njeni «besedi» predaval Davorin Trstenjak o usodi jezikov. (Novice, 1865, str. 71.) Kakor običajno je ljubljanska čitalnica tudi dne 2. februarja 1863 praznovala Vodnikovo slavje, na katerem se je poleg pevskih in glasbenih točk prvič uprizoril Bilčev dramatični prizor v verzih «Vodnik, Zois in Linhart ali Slovenija oživljena». Posebno odlikovanje je doletelo na tej «besedi» starega skladatelja Maska, kateremu je Bleiweis slovesno izročil deset cekinov kot častno darilo za najboljšo kompozicijo Koseskega pesmi «Kdo je mar?», medtem ko sta se bila za Vodnikovo darilo glede povesti javila samo dva konkurenta in še la brez uspeha, tako da se v ta namen določenih 60 gld. ni izročilo nikomur.90 Vodnikovo «besedo» so priredili v začetku februarja tudi Tolminci91 in Mariborčani, Ločani pa so 11. februarja svojo tretjo «besedo» res posvetili Prešernu. Te veselice se je udeležil sam dr. Toman.92 Bližal se je deveti dan meseca marca leta 1863., dan tisočletnice prihoda slovanskih blagovestnikov v velikomoravsko kraljestvo. Vsi avstrijski slovanski narodi so se pripravljali, da svečano proslave ta praznik. Slovencem sta se pripravljali za ta praznik dve knjigi, ena izvirna Majarjeva, druga Bilyjeva češka, ki jo je prevel Majcifer. Tretjo knjigo je pripravljala duhovščina ljub- 8 0 Novice z dne 11. februarja 1863, str. 48. — O tem Vodnikovem slavju je prinesel podrobno poročilo v svojem «Napreju» •tudi Levstik, poudarjajoč, da so se ga udeležili tudi nekateri hrvatski odličnjaki (Vončina, Derečin itd.) in čitalničarji iz Trsta, Kranja in Loke. O Maškovi kompoziciji Koseskega pesmi: «Kdo je mar?» pravi: «Zares je čudo, da je stari umetnik mogel še kaj tacega sestaviti, dasi tudi časi pogrešamo narodnosti in izvirnosti.» •Svoje poročilo zaključuje Levstik z značilnimi besedami: «Ko smo do zdaj Slovenci uže toliko storili Vodniku na čast, veseli oznanjamo, da bode v Kranji v sredo 11. t. m. ob 10. uri črna maša za Preširnom, našim največjim, edinim pravim pesnikom, in zvečer pa ,beseda' v Loki. Prihodnje leto se misli v Kranji tudi praznovati Preširnov rojstni dan; gotovo bi naš največji pesnik zaslužil, da ga tudi Ljubljana praznuje.» (Naprej z dne 3. februarja 1865, str. 40.) 91 Glej opis v «Napreju» z dne 17. februarja 1863, str. 85. 9 2 Novice z dne 25. februarja 1863, str. 63. ljanske škofije; mariborski škof Stepischniggje ukazal, naj se spomin svetih bratov v njegovi škofiji cerkveno slovesno praznuje. Tudi čitalnici v Trstu in Gorici sta hoteli proslaviti ta god, a prvi je slavje zabranila policija druga pa je svečanost sama odložila.5« — Posebno slovesno pa se je vršilo to slavje v ljubljanski čitalnici na predvečer dne 8. marca 1863. Na tej «besedi» je vstal dr. Toman in proglasil ustanovitev «Matice slovenske» «kot nevenljiv spominek letu 863». Potem je pel čitalniški zbor pod vodstvom Nedveda Ipavčevo «Ilirijo oživljeno ». Nato je čital dr. Bleiweis «Črtice iz življenja sv. Cirila in Metoda», ki jih je za to slavnost spisal Fr. Levstik. Po tem «mično sostavljenem in večeru vsem primernem» spisu — poroča Bleiweis — pa se je «beseda » «preobrnila v gledišče». Igrali so «zlo težko al res da prav izvrstno dovršeno» Holbeinovo igro «Vdova in vdovec», ki jo je že pred leti prevedel Bleiweis.94 Tisočletnico sv. bratov je med drugimi društvi praznovala tudi celjska čitalnica dne 16. marca s Trstenj ako vini predavanjem o življenju in delovanju blagovestnikov. Ljubljanska čitalnica je to leto pridno nadaljevala z gledališkimi predstavami in uprizorila dne 29. marca igrico «Starost slabost», ki jo je prevedel Drobnič. Bleiweis je v svojem listu posebno pohvalil nekega gospoda V. (Valenta ali Vidica?), o katerem je pisal, «da je delal kmečkega fanta v besedi in petji tako klasično, da se je dvorana ploska tresla».95 Konec junija 1863 se je primeril s predsednikom ljubljanske čitalnice prav neljub incident. Oni Ambrož, ki se je še 21. junija v Mengšu pridružil izletu ljubljanske čitalnice v Kamnik, se je par dni pozneje udeležil v družbi ljubljanskih Nemcev neke prireditve filharmoničnega društva v Idriji, kjer so ob nemških govorih, čitanju neke Dežmanove slovenske prigodnice in spravljivem Ambroževem nagovoru sklenili ustanoviti v Ljubljani 9 3 Novice z dne 11. marca 1863, str. 79. 9 4 Novice z dne 11. marca 1863, str. 79. 9 5 Novice z dne 1. aprila 1863, str. 104. turnarsko društvo. «Novice», zlasti pa «Naprej»96 sta Ambrožu to bratenje z Nemci zelo zamerila. Zato je Ambrož dne 13. avgusta 1863 odložil čitalnično predsedstvo. Tem više pa je zrastla slava drja Janeza Bleiweisa. Dne 5. julija 1863 je ljubljanska čitalnica na najslovesnejši način obhajala dvajsetletnico «Novic», ki jo je sprožil Vilhar in pripravil poseben odbor osmih domoljubov. Ta svečanost se je naposled izpremenila v veliko proslavo Bleiweisa samega. Očetu slovenskega naroda so ob tej priliki podarili člani čitalnice srebrn črnilnik z grbi slovenskih pokrajin in zlato pero z demantno ostjo. Slavljenec je pri tej priliki očrtal tudi zgodovino svojih «Novic», v kateri si je prvič dovolil imenovati Prešerna «svojega prijatelja».97 — Slavnostno razpoloženje te proslave se je nadaljevalo prihodnjo nedeljo dne 12. julija, ko je čitalniška družba obnovila Ljubljančanom nekdaj tako priljubljeno vožnjo po Ljubljanici. Ta dan se je na okrašenem brodovju peljalo do Iške 224 ljudi, med njimi dr. Bleiweis, dr. Toman s svojo nevesto, Matij a Maj ar, ruska profesorja Jarocki iz Kijeva in Trajanski iz Kazani. Petdeset pevcev je v posebni ladji prepevalo «Naprej zastava slave». Na Matevžetovem posestvu na Barju se je nato razvila domoljubna slavnost z govori prvakov in petjem. Ob 9. zvečer se je družba vračala v mesto na krasno razsvetljenem brodovju; rakete so švigale v nebo, umeteljni ogenj je svetil krog in krog, možnarji so pokali, pevci navdušeno peli, ob bregovih Ljubljanice pa je množica ljudi spremljala izletnike in jim klicala: slava in živio! Poročevalec v «Novicah» pravi, da je opazoval od daleč, se znova enkrat prav natihoma veselil in si mislil: «Ljubljana! saj si vender stara bela Ljubljana, kakor te je Linhart popisal in Vodnik.»98 9 8 Naprej, 1865, str. 207 in 208. 97 Novice z dne 15. julija 1863, str. 222—224. 98 Novice, ibidem, str. 225. — Prim. tudi popis te veselice v «Napreju», 1863, str. 225. Svečano praznovanje tisočletnice sv. Cirila in Metoda leta 1863. v različnih slovenskih krajih in mestih, zlasti v tistih, ki so imela svoje čitalnice, je zelo razživilo in povzdignilo naraščanje narodne zavesti pri Slovencih in dalo nekaterim voditeljem priliko začrtati smernice slovenski narodni kulturi. Glede na to, da je nemški centralistični liberalizem, ki je imel takrat v Avstriji vlado v svojih rokah, zelo rad očital Slovanom, ki so si prizadevali z vzbujanjem narodne zavesti in se posluževali od časa do časa podpore nemških konservativcev, edinih v tem pogledu spravljivih Nemcev, da so Slovani nedovzetni za napredne ideje časa in retrogradno pleme, glede na vse te očitke je nastopil slovenski «liberalni katolik» Davorin Tre t en j ak na Ciril-Metodovi slavnosti celjske čitalnice dne 5. julija 1863 in imel svoj kulturno-programatični govor, o katerem trdi dr. J. Vošnjak v svojih «Spominih», da je njemu silno imponiral».99 V zvezi s praznikom slovanskih apostolov je Trstenjak v tem svojem govoru poudarjal praktično krščanstvo kot moralno moč, ki podpira Slovence v času, ko se jim je odtujil večji del inteligence, ko so jim materialne moči oslabljene, ko jih preživljata skoraj edino še «plug in molitva». Odkod naj črpa ubogi Slovenec idealizem in duševni žar, potreben pri borbi za ohranitev idealnih dobrin naroda, če ne iz krščanstva? «Poglejte v evropski zapad,» vzklika. «Skoro večina njegovih prebivavcov je zapadla skepticizmu, in kako je tam društveno življenje? Dosti preveč nahajaš v njem napuhnjenega duha in mrzlih src in pa grdega egoizma, ostudne sebičnosti. Slovenska inteligencija zapopada ta žalostni stan, zato tako goreče pestuje — krščanstvo, zato je zvest prijatel krščanskega častja ali kulta. Zategadelj so vse naše veselice tudi poštene, naše obnašanje resnobno, in se zmirom drži mej dostojnosti; zategadelj jemljemo simbole za narodni kult iz krščanskih uzorov ali idej, ne pa iz uzorov modernega paganizma. Nam zategadelj očitajo, da smo sovražniki napredka. Čislano društvo! z besedama ,napredek' in ,omi- 9 9 Primerjaj dr. Jos. Vošnjalta «Spomine», I., str. 144. ka1 današnji svet rad malikuje. Mi nismo neprijateli razumnega napredka, mi ljubimo omiko, pestujemo znanosti, ali v svojem političnem, društvenem in slovstvenem živ ljenji se držimo pozitivnih načel — večnih resnic, ne pa sivih teorij posameznikov.»100 S tem svojim govorom ni dal Trstenjak izraza razpoloženju ^samo naprednejše duhovske inteligence, ampak tudi laičnega razumništva naših Staroslovencev' in celo tistih Mladoslovencev, katerih stranka je še spala v naročju mladine, ki se ni več strinjala z Bleiweisom tam, kjer se je ta v svetovnem nazoru in v literarnem programu premišljeno ali slepo že preveč istovetil z Luko Jeranom, zastopnikom skrajnega političnega konservatizma in kulturnega obskuratizma. Dne 12. julija 1863 se je tudi goriška čitalnica oddolžila znameniti tisočletni« in je raztegnila program svoje «besede» tako, da ga je posvetila «spominu začetka omike med Slovenci po krščanstvu in narodnem pismenstvu ». Ko popisuje goriški dopisnik «Novic» ta slavnostni dan, pravi, da bo «globoko vrezan v jeklene liste zgodovine slovenske». Pristavlja pa bojazen, da bo njegov pričujoči popis te «besede» «za golo resnico ravno toliko zaostajal», kolikor so jo njegovi popisi prejšnjih «besedic» iste čitalnice morebiti presegali, ker je — kakor pravi dopisnik sam — v prejšnjih dopisih «s peresom pregloboko v črnilnik segal, da je po mestih predebelo pisalo in so se naše zadeve zunanjim bravcom v zlati bliščobi jutranje zarje kazale». Tu se je prvič priznalo nekaj kar je za vse tedanje navdušeno, a malo kritično poročanje o narodnem delovanju na vseh kulturnih področjih — značilno. Po slovesni dopoldanski službi božji na goriški Kostanjevici, «znanem rajskem prebivališču domorodnih naših oo. Frančiškanov», se je vršila zvečer «beseda» v čitalniskein poslopju sredi mesta na Travniku, kjer je že na trgu igrala «vojaška banda». Dospeli so gostje iz Trsta 1 0 0 Novice z dne 22. julija 1863, str. 233. in Tolmina, Vipavci s svojim kanonikom Grabrijanom na čelu in s svojim pevskim društvom. Predsednik čitalnice Winkler je pozdravljal vse, od Tržačanov, ki «so prvo čitavnico osnovali», do neizogibnega «venca ljubeznivih gospa in gospodičin».101 Potem so prepevali vipavski pevci pod vodstvom komponista in svojega pevovodje A. Hribarja za ta večer nalašč zloženi «Pozdrav Gorici» in druge budnice. Za njimi je nastopil dr. Tonkli, prvi slovenski goriški advokat, s predavanjem o zgodovini starih Slovanov in o začetkih slovanskega slovstva.1.02 Svoje predavanje ja zaključil dr. Tonkli z apelom na vzajemno sodelovanje treh narodnih faktorjev: duhovnikov, županov in učiteljev, in s trditvijo, da morajo biti ti trije pred vsemi drugimi «slovenstva stebri in podpora, in jez proti navalom potuj če van j a». Zatem je zopet prepeval Hribarjev vipavski pevski zbor. Zlasti Hribarjeva «Slovenka » je bila občinstvu tako všeč, da so jo morali peti dvakrat, in dopisnik pravi, «da bi jo bili ne 2 temuč lOkrat zaporedoma radi poslušali, ko bi se nam zavoljo večerje ne bilo mudilo in bi se ne bili bali, da se nam pevkinje in pevci preveč ne upehajo». Za neko vipavsko pevko dopisnik kar ne more najti izraza, da bi jo dostojno pohvalil: «Glas, kakoršnega ima Dolencova iz Ipave, to je pol čudeža.»103 Pol ure pred polnočjo so gostje šele sedli k mizi, da večerjajo. In kakšen je bil pogled na mizo te rodoljubne čitalniške prireditve! «Vrhe piramidastih tort so lepo kinčale slovanske banderca; umetno ozaljšana gnjat je kazala slovenske barve, celo kruh je imel staro-častitljivo podobo poprtnikov in — vince z domače gore je ogrevalo lica in srce.»104 Potem so se začele napitnice raznih rodoljubov od Marušiča preko doktoranda Dolenca do drja. Tonklija, iz čigar domorod- 101 Novice z dne 22. in 29. julija 1863, str. 231 in 242. 1 0 2 Ta govor so prinesle «Novice» dne 29. julija 1863 od 239. strani dalje. "»s Ibidem, str. 242. 1 0 4 Ibidem dne 5. avgusta 1863, str. 248. nih prs so kar švigale «zdravniške rakete». Dopisnik «Novic » je v treh številkah I'leiweisovega lista popisal to slavnost, pa se je še bal, da je morebiti kaj prezrl «v svojem rešetastem spominu» — znamenje, kako važne so bile take prireditve v tedanjem društvenem življenju še vseh patriarhalnih Slovencev. Dne 23. julija 1863 so ustanovili osmo čitalnico v Ptuju tamošnji rodoljubi, njim na čelu dr. Čuček, duhovnik Meško in poslanec Herman, ki so bili že dne 12. maja 1863 objavili proglas k pristopu članov.105 O namenu društva je govoril poslanec Herman: «Čitavnica se mi zdi zavod, kjer se raztepeni možje zbirajo, vzajemno podučujejo, krepijo in tolažijo, — zavod, kjer naj uči se ljudstvo v ustnem pogovoru in po izbranih knjigah svoj lepi, bogati in za omiko prikladni jezik, samega sebe, svojo minolost in prihodnost poznavati in ljubiti, — zavod, ki krepi pobita srca dolgo zatiranega ljudstva in pomaga, da se sebe zaveda, spoznava in na se zaupa.» — Dne 27. julija tega leta se je potem izvolil odbor ptujske čitalnice, kateri je bil za predsednika izvoljen po trikratni zahvalitvi poslanca Hermana notar dr. Čuček.106 Dne 8. avgusta 1863 je bil zopet enkrat «zgodovinski dan» za ljubljansko čitalnico, ko so ji ljubljanske narodne dame darovale in slovesno izročile dragoceno, z zlatom vezeno zastavo.107 Kot deveta čitalnica se je pridružila svojim društvenim sestram čitalnica v Kranju, ki se je slovesno otvorila dne 16. avgusta 1863, dasi je bila dovoljena od vlade že 29. januarja istega leta. Slovesnost je povzdignilo svečano izročanje zastave kranjskemu pevskemu zboru s trakovi ljubljanskih in kranjskih dam. «Čuda veliko ljudi» je prišlo na to slavje iz cele Kranjske, Štajerske, Koroške, Istre, Hrvatske Morave itd. Prišel je pevski zbor ljubljan- 1 0 5 Naprej, 1863, štev. 48. 108 Novice z dne 12. avgusta 1863, str. 259. 1 0 7 Ibidem, str. 260. — Naprej z dne 14. avgusta 1863, št. 65. 4 49 ske čitalnice s svojo novo zastavo in bil po domačem društvu svečano sprejet na Laborah za «veličastno Savo», medtem «ko so na hujanski gmajni, nad derečo Kokro» pokali možnarji. Udeleženci so se poklonili na kranjskem pokopališču z obema zastavama manom Prešerna. Pri tej priložnosti so peli kranjski pevci nalašč za to slovesnost Levstikovo pesem «Na grobu Preširna», ki jo je skomponiral dr. Ipavec. Zvečer se je «na stari pošti» vršila v običajnem slogu otvoritev novega društva. Slavnostne govore je otvoril predsednik kranjske čitalnice Pire in je rekel med drugim: «Sploh je znano, kaj zahteva Slovenec, kadar se zbira; saj mu ne gré za drugo, kakor da gladi in izobrazuje svoj prelepi jezik, da varuje svetinje svojih očakov, in da se raduje pošteno, krščanski, slovanski. » Za predsednikom je vstal dr. Bleiweis, rojak kranjskega mesta, in je dejal: «Pripoveduje se od mene, in pisalo se je že tudi, da hodim po Slovenskem čitavnice instalirat' . . . prišel sem, ker ste me tako prijazno klicali . . . Res je, da ste nekoliko pozneje kot druge mesta slovenske odprli čitavnico svojo, al tega vam nihče očitati ne more, kdor pozna razmere vaše. Pokazali ste z zmernim postopanjem svojim le, da niste silni, ampak miroljubni, da niste strastni, ampak prijazni. Verjemite mi, da to bode spoznala, prej ali pozneje, tudi kazinica kranjska in se pridružila vam, ki ne bote skrbeli samo za igro in ples, za tombolo in berilo, temuč bote skrbeli za dušno povzdigo v .besedah' s sladkimi pesmami in mičnimi govori . . . Ohranit si čitavnico kot središče, okoli kterega se zbera vse, kar si je na svojo tribarvno zastavo napisalo svete tri besede, vero, cesarja, domovino. In neumrli naš Prešim, kterega truplo v vaši zemlji počiva, bode vam . . . klical, da . . . se še ena je želja spolnila, namreč ta, da vsaki Kranjec se zaveda, da je Slave sin.» Za Bleiweisom je govoril dr. Toman «v navadni svoji čarobni govorici. » Nato so se vrstile pevske točke in nazadnje je prišel na vrsto ples s slavnostno kadriljo, posvečeno drju. Bleiweisu, glede katere je rekel dr. Bleiweis: «Nikoli še nisem plesal, pa mi tudi nikoli še ni žal bilo, da nisem plesal; al danes mi je, da ne morem prvi plesati svoje kadrilje!»108 Najvažnejši društveni dogodek jesenske sezone leta 1863. je bila ustanovitev slovenskega telovadnega društva «Južni Sokol». Ker se je delovanje tega društva v prvih letih njegovega obstanka vršilo po večini v zvezi z ljubljansko čitalnico, lahko vpletemo zgodovino «Južnega Sokola» v to poglavje o čitalnicah. Ljubljana ni imela leta 1862. nobenega telovadnega društva, edino dijaštvo je telovadilo na gimnaziji, kjer je bila edina ljubljanska telovadnica s telovadnim orodjem. Tedaj je pozval B. Jentel, spodbujen najbrž po ustanovitvi češkega «Sokola», s pozivom z dne 27. julija 1862 Ljubljančane, naj se izrečejo o ustanovitvi telovadnega društva v Ljubljani. Na to povabilo se je oglasilo 54 gospodov, ki so. si dne 5. avgusta 1862 izvolili pripravljalni odbor v ta namen, da sestavi pravila in jih predloži vladi v potrditev. To je pripravljalni odbor tudi storil z vlogo na vlado z dne 21. decembra 1862. A vlada je nenavadno dolgo odlašala z odobritvijo pravil. Medtem so o snujočem se društvu zvedeli ljubljanski Nemci in na že omenjenem zletu svojega filharmoničnega društva v Idrijo konec junija 1863 sklenili, prehiteti Slovence s svojim «Turnvereinom». Vlada Nemcem ni samo takoj rešila njihove vloge, ampak jim je celo prepustila gimnazijsko telovadnico s telovadnim orodjem v uporabo. Slovenski gimnazijci «so v domoljubnem čutju, v čutju vlastnine branili svoja orodja, ali pomagalo ni nič». Vlada je zavlačevala slovensko društvo še s tem, da je 20. junija 1863 zahtevala od pripravljalnega odbora, da društvena pravila izpremeni. Ko ji je ta ustregel, se ni mogla več ustavljati in je dne 25. septembra 1863 potrdila pravila «Južnega Sokola», o katerih pravijo «Novice», da so bila že tako osnovana po pravilih nekega dunajskega telovadnega društva. «Vsem protivnim oviram vkljub pričeli so slovenski telovadci telovaditi pod vodstvom Mandiče- 108 Novice z dne 26. avgusta 1863, str. 273 do 276. — Glej opis te «besede» tudi v «Napreju», štev. 67 in 68. vim na Koširjevem dvoru [dvorišču] že meseca avgusta 1863. Nad 60 mož je takrat hodilo na telovadni prostor.» Po končni dovolitvi društva se je vršil dne 1. oktobra 1863 ustanovni občni zbor, na katerem so bili izbrani v odbor dr. E. H. Costa, Drahsler, dr. Zupanec, Jentl in Ravnikar. Dr. Costa je bil dne 4. oktobra 1863 izbran za predsednika «Južnega Sokola». Na ustanovnem občnem zboru se je tudi sklenilo, da bo telovadna obleka društvenikov ista, kakor pri Čehih, razen klobuka. Profesorja Lesarja in Vavruja so naprosili, da izdelata slovensko telovadno terminologijo. «Južni Sokol» je poslal ob svoji ustanovitvi bratski pozdrav ne samo «Sokolu» v Prago, ampak tudi raznim nemškim «Turnvereinom». Kljub temu, da so graški in ljubljanski nemški gimnasti na ta pozdrav prijazno odgovorili, je pisala graška «Tagespošta », da se «Južni Sokol» vsiljuje ljubljanskemu Turnvereinu. Novo društvo se je ponudilo tudi ljubljanskemu občinskemu odboru kot prostovoljna požarna bramba, a mestni svet se kljub svojemu slovenskemu županu Ambrožu ni mogel odločiti za sprejem ponudbe, da bi «Turnverein », ki se ni bil ponudil, «ne izgubil preveč na svoji veljavi.»109 «Južni Sokol» je postal takoj po svoji ustanovitvi važen faktor slovenskega javnega življenja v Ljubljani. Medtem ko je čitalnica s svojimi nekoliko stereotipnimi prireditvami poučevala in razveseljevala Ljubljančane ob nedeljskih večerih, je «Sokol» okupiral sobotne večere in sveže, živahno in pitoreskno izpopolnjeval čitalniški družabni program. Neki mladosten, pogumen element je z njegovim nastopom zaplal po žilah precej filistrske slovenske Ljubljane, dasiravno «Sokol» zlasti od začetka ni kazal še nobene nestrpnosti, kar se tiče slovenske govorice. Umevno: saj je celo njegov načelnik dr. Costa takrat še s težavo govoril slovenski. Tudi diletantska gledališka umetnost je dobila v «Sokolu» vrlega gojitelja. Sicer je 109 Tajnikovo poročilo o občnem zboru Južnega Sokola 29. decembra 1864. (Posebna brošura.) Prim. tudi še «Novice», 1865, str. 342. in «Slovenec», 1866, str. 13. tudi ljubljanska čitalnica v prvi četrtini leta 1863. priredila nekaj gledaliških predstav, da je potem od konca marca do začetka decembra odstavila Talijo s svojega programa. Dr. Bleiweis, duša ljubljanske čitalnice, je sicer iz vseh literarnih panog imel morebiti še največ smisla za dramatiko, kakor bi človek sodil po dr. Tominškovih podatkih,110 seveda najbrž zato, ker je mož vedel, kako močno vpliva gledališče na buditev narodne zavesti, vendar se mora reči, da bog ve kako živahne iniciativnosti v teh 60ih letih ni kazal v tem pogledu oni mož, ki je leta 1848. v času mačjih godb, prirejenih deposediranim avstrijskim birokratom v «Ilirskem listu» sicer klical: «Nicht Katzenmusik — sondern Theatermusik!»111 — oni Bleiweis, ki je tudi v prvih 50ih letih, ko se je živahno igralo v Celju, samo resignirano tožil, da slovenska Talija v Ljubljani spi. Ko je šlo v seji kranjskega deželnega zbora dne 2. marca 1863 za to, da votira deželni zbor ljubljanskemu deželnemu gledališču 2500 gld. podpore, je Bleiweis v zboru protestiral, da se razmetava denar v ta namen, «da se kratkočasijo nekteri Ljubljančanje v gledišču», ki «ni tempelj omike in umetnosti, kakor ni nobeno malo gledišče, kjer igrajo le ,dii minorum gentium' in so klasične, omikavne igre le bele vrane». Zraven je pristavil, da ljubljansko gledališče vrh tega tudi ni narodno gledališče, ker ne igra narodnih slovenskih iger.112 Ko pa je dne 30. marca 1863 nemška večina deželnega zbora vendar dovolila nemškemu gledališču podporo, so slovenski poslanci z Bleiweisom na čelu sicer glasovali proti, a za slovensko gledališče se ni tedaj nihče oglasil, kakor je z žalostjo ugotovil Levstik v svojem listu.113 Medtem ko se je v poletju 1863 poskušalo z dramatičnimi predstavami celo po deželi, n. pr. dne 17. avgusta v Laškem trgu (igra «Dobro jutro» pod vodstvom Kosa- 1 1 0 Bleiweisov zbornik, str. XLVII. 1 1 1 Veda, II., str. 497. 1 1 2 Novice z dne 4. marca 1865, str. 69. 1 1 3 Naprej, 1865, štev. 28. Cestnikova) in dne 23. avgusta v Idriji («Juran in Zofija »),114 medtem ko je dne 21. oktobra istega leta v tolminski čitalnici dr. Lavrič tako zanosno predaval «O znanstvih in umetnostih», da je noviški dopisnik vzklikal: «Slišati govornika o tacih vzvišenih predmetih tako umevno govoriti, povzdigovale so se nam srca v nadzemeljske višine»,115 je ljubljanska čitalnica nadalje prirejala vedno enake «besede» brez dramatike zgolj v okviru govorov, pevskih točk in deklamacij, s čimer se je pač netila žerjavica narodnega zavedanja, a se ni podžigal višji in močnejši plamen duševnega, zlasti umetnostnega razmaha narodnega genija. Toda Bleiweis je bil kot nesangvinična, pritalna natura tudi s tem zadovoljen. Ko je objavil dr. Lavričevo predavanje o znanostih in umetnostih v «Novicah», je glosiral dr. Lavričevo trditev, da «lepe umetnosti razen poezije pri južnih Slovanih še niso doma», z opazko: «Raji bi rekli, da jih svet pod slovanskimi imeni ne pozna.» Bolj kakor s to avtokritično Lavričevo opazko pa se je politični kulturni delavec dr. Bleiweis po vsej verjetnosti strinjal z zaključno nadejo dr j a. Lavriča, ki je trdil, da dobimo tudi znanosti in umetnosti, ko prešine slovanski duh nižje in srednje šole, ko oživi v ljudstvu narodna zavest, katero buditi je posebno visoka naloga narodnih čitalnic, teh narodnih straž, ki imajo neprenehoma narod buditi in pa skrbno paziti, da več ne zaspi.116 Kakor ni bil dr. Bleiweis mož, ki bi bil z dr. Lavričem občutil pomanjkanje domače kulture na višinah, tako je bil s svojim čitalničnim gibanjem ves usposobljen polagati v prvikrat malce razgibanih, širokih nižinah one temelje narodne kulture, ki se jih je dr. Lavrič v končnem pasusu svojega predavanja nadejal od teh društev. Prva družabna prireditev «Južnega Sokola» dne 28. novembra 1863 se je vršila še v čitalniškem žanru: navduševalen nagovor predsednika dr j a. Coste, «humoristne 1 1 4 Novice z dne 26. avgusta 1863, str. 273 in 277. 1 1 5 Novice z dne 4. novembra 1863, str. 356. 1 1 8 Novice z dne 11. novembra 1863, str. 361. deklamacije, krepke pesmi, kratkočasna godba».117 V čitalnici je tik pred koncem leta navdušeni dramatični prevajalec in diletant Jakob Zabukovec spravil še dve igrici na oder, in sicer dne 6. decembra «Snubače» in dne 20. decembra «Dobro jutro». Dr. Bleiweis je spretno uporabljal te prireditve, da je z njimi vabil občinstvo v slovenski družabni krog, v superlativih hvaleč vse, kar se je le hvaliti dalo. Ob priliki predstave «Snubačev» je pisal, »da čedalje več udov pristopa k čitavnici. kjer se tako očitno kaže ,Intelligenz' ne samo med poslušavci, temuč tudi pri osnovi njenih zabav».118 Ob predstavi druge igre pa je poročal, da so «akcije čitavnične poskočile ta večer zopet za 50«. «To ti je bilo ploska in veselega krika, da se je dvorana zibala! Pa so tudi igrali od konca do kraja vsi tako dobro, da nekteri res klasično, da je bilo veselje . . . Ne spodobi se, da bi to, kar se dela le zgolj iz domoljubja in dobrovoljnosti, s kritičnim drobnogledom javnega plačanega gledišča preiskovali, ali da bi dlako cepili . . . rečemo tedaj le to, da vsakemu javnemu gledišču bi bilo to igranje na čast in hvalo.»119 V zgodovini slovenskih čitalnic je treba v potekajočem letu 1863. zabeležiti še ustanovitev desete čitalnice v narodno zelo eksponiranem, že davno bolnem mestu slovenskem, v Celovcu. Preizkušena narodna delavca Einspieler in Matija Majar sta jo poklicala v življenje z zavestjo, da «jezik naš še ni omikan in olikan dosti; poseben mi nismo ga vajeni; v čitalnici se vse to lahko godi».120 Ravno na sveti večer, dne 24. decembra 1863 je prišel iz Celovca v Ljubljano telegram, da je celovška vlada z odlokom od istega dne dovolila celovško čitalnico,121 ki si je dne 5. januarja 1864 izvolila začasni odbor, dne 24. januarja pa se je slovesno otvorila z «besedo» in plesom. O tej slavnosti je poročal Majar «Novicam», da je 1 1 7 Novice z dne 2. decembra 1863, str. 389. 1 1 8 Novice, ibidem, str. 590. 119 Novice z dne 23. decembra 1865, str. 414. 1 2 0 Novice z dne 25. novembra 1865, str. 581. 1 2 1 Novice z dne 6. januarja 1864 str, 6. bila «osobito ukusno i scela narodno slovansko napravljena ». «K besedi se je toliko društvo zbralo, da je bila dvorana [v hotelu «Stadt Triest»] na dobro napolnjena i isbe skoro natlačene; tu je bilo gospodov, gospej i gospodičin iz Celovca, mnogo duhovnikov, tudi nekoliko učiteljev i kmetov iz bližnjih i daljnih krajev po 10, 16 i 18 ur od Celovca.» Po «besedi» je bil ples, tu je bilo po Majarjevem poročilu «vse kakor v gredici rožica i nagelc ».122 Celovška čitalnica v precej ponemčenem mestu sicer ni mogla razvijati zelo hrupnega življenja in se je udejstvovala zlasti tako, da je nudila svojim članom čtivo in pouk v slovenskem jeziku, ne samo Slovencem, ampak tudi Nemcem. Predsednik celovške čitalnice je bil trgovec Rosbacher. Najširše torišče je imela seveda ljubljanska čitalnica kot nekaka matica vsega tega roja marljivih društvenih čebelic. Na občnem zboru ljubljanske čitalnice dne 27. •decembra 1865 je poročal njen podpredsednik Vončina, da je privlačnost društva, ki je takrat že imelo svoj izvežbani pevski zbor (pod vodstvom pevovodje Fabjana, ki so ga pol leta prej poklicali s Češkega), učne tečaje slovenščine, diletantsko gledališče, orkester, med občinstvom zelo velika. Na njenih prireditvah je bila navadno prava gneča, medtem ko je bilo «v kazini, na strelišču celo celo malo ljudi», tako n. pr. dne 17. januarja 1864, ko je pred petjem in plesom čital dr. Bleiweis «kritiko človeških jedil in pijač», in dne 24. januarja istega leta, ko je dr. Costa predaval «o zgodovini in kako se naj piše zgodovina». Že dne 13. januarja 1864 je priredil «Južni Sokol» svojo prvo gledališko predstavo. Igrala se je Vilharjeva igrica «Slep ni lep». Iz nam neznanega vzroka «Novice» o tem večeru niso prinesle nikakega poročila. Na zabavnem večeru dne 20. januarja 1864 je predsednik ob velikem navdušenju Sokolov prečital pozdravno pismo Fignerja, načelnika praškega «Sokola». Pri tej prireditvi so se že pokazale ugodne posledice delovanja posebnega 122 Novice i dne 10. februarja 1864. str. 45. odseka, ki je bil v društvu izvoljen v ta namen, da skrbno pripravlja programe teh družabnih zabav. Prvo letno poročilo društva pravi, da so izvoljeni gospodje izvršili svojo nalogo tako izvrstno, da so se mogli odslej programi «sokolskih» veselic «skoraj vsaki ,besedi' na stran staviti». Po predavanju drja. Orla o sokolstvu se je ta večer igrala po Klicperi poslovenjena gluma «Na mostu». Tudi o tej prireditvi «Novice» ničesar ne poročajo. Obširno poročilo pa so prinesle «Novice» o maškaradni zabavi, ki jo je priredil «Južni Sokol» na pustni večer leta 1864. Bleiweis pravi, da «je bilo vse tako živo in zabavno, da bi se bil radoval tudi najtožniši hipohonder». Kuriozno opisuje urednik «Novic» telovadno produkcijo «Sokolov» — prvo javno telovadno prireditev te vrste v Jjjubljani: «Tu se dva ,Sokola' prevračata, da se vse čudi gibčnosti njuni; tam se 4 ,Sokoli' na glavo postavljajo, noge skup in narazen stavijo, eden pa se med njimi znak preobrača. Zdaj dva najmočnejih, res prava ,Herkula', držita vsak enega ,Sokola' s stegnjeno roko navpik v ravnotežji. Tu nekteri hodijo po rokah, tam se kaže ,ribji skok' ritnisko čez glavo; tu vidimo navadnega dvojnega in trojnega orla; ,Herkul' pa prime najprej enega, potem dva ,Sokola' za pas; z eno nogo se potem v noge Herkulove vpreta, drugo nogo pa, kakor tudi roke, proste v zraku držita» itd. itd. Ko gleda Bleiweis to prvo slovensko gimnastično produkcijo, si ne more kaj, da bi ne citiral svojega ljubljenca Koseskega: «Vse doseže sosed moj! Dlan doma mu ne odreče itd.»123 V pomladanskem in poletnem času je «Južni Sokol» prirejal svoje «izhode» ali «izgrede» (kakor se je tedaj pisalo, ker si slovenščina še ni bila prisvojila izraza «izlet», prevedenega iz nemščine) na deželo. Prvi svoj izhod, «prvič v svoji lični obleki s svojo izvirno muziko» se je vršil dne l.maja 1864 čez Šiško, Dobravo na Vič, medtem ko so krenili «turnarji» istočasno črez Vižmarje v 123 Novice z dne 17. februarja 1864, str. 55. Medvode. Dne 12*. junija 1864 je napravila ljubljanska čitalnica pevsko slavnost «na zelenem hribu» pri Ljubljani. To veselico so počastili tudi Sokoli s tem, da so nastopili prvič z javno telovadbo na prostem. Dne 7. avgusta istega leta je priredil «Sokol» zlet na Barje k Matevžetu. Omislil si je «Sokol» tudi svojo zastavo, katero je nosil Fr. Drenik. Zastava, izdelana v Pragi, je kazala na eni strani kranjski, na drugi strani pa jugoslovanski grb, zvezdo s polmesecem; a ta poslednji grb je vlada prepovedala, nakar sta se morala polmesec in zvezda poslikati in na mesto tega načečkati «S», kakor poroča prvo letno poročilo društva. Poleg «Južnega Sokola» je ljubljanska čitalnica razvijala svoje delovanje v svojem prejšnjem slogu. Obenem z drugimi čitalnicami je 'zopet bolj slovesno praznovala 106. Vodnikov rojstni dan na svečnico 1864. Na tem večeru je deklamirala Ema Tomanova, kasneje učiteljica v Gorici, samogovor «device orleanske». Slavnostno deklamacijo za ta večer je zložil «mladi nadepolni pesnik Mirko Zorin» (Fr. Leveč, takrat petošolec v Ljubljani). Fr. Levstik je sodeloval pri čitalnici in ni bil tudi še prihodnje leto 1865 član «Sokola». Na čitalniški «besedi» dne 21. februarja se je čitala šaljiva jezikoslovna dramatična scena Levstikova «Zatoženi samoglasnik» in igrala iz Benedixa prevedena burka «Pravda». Na «besedo» iste čitalnice dne 6. marca sta po Bleiweisovih besedah vlekla kar dva «magneta»: šaloigra «Filozof», ki jo je poslovenil Vilhar in v kateri je kot igralec nastopil sam dr. Janez Bleiweis, in po Zabukovcu predelani «Domači prepir». Slovenska umetnost s temi igricami najbrž ni bog ve kaj pridobivala, pač pa brezdvomno slovenska omikanejša govorica. Bleiweis je bil nadvse zadovoljen v obeh pogledih, ko je pisal: « Srce človeku veselja igra, ko vidi, kako napreduje umetnost, kako napreduje govor slovenski pri nas. Brez vsega strahu rečemo, da lahko stopijo nektere gospodičine in gospodje na očitni oder in se jim ni bati nikavne kritike . . . O drugi igri ,Domači prepir' pa še veliko besedi govoriti, bilo bi res le vode nositi v Savo».124 Dne 13. marca 1864 je čitalnica igrala Linhartovo «Županovo Micko» s sodelovanjem Sokolov Drahslerja, Vidica, Drenika in Tisena. Ocena v «Novicah » je postala že stalni kliše: «Komična rola ,Glažkova' že sama po sebi presega vse druge, pa jo je gosp. Drašler tudi s takim humorom igral, da brž jutri stopi lahko na javni oder.»125 Delovanje pokrajinskih čitalnic se je vršilo v običajni smeri in običajnem slogu. Omembe vredno je predavanje prof. drja. Janka Pajka o «Preširnu in Petrarki» dne 30. maja 1864 v goriški čitalnici.126 — V poletnem času leta 1864. se je število slovenskih čitalnic pomnožilo še za tri. In sicer se je ustanovila dne 17. julija na slovesen način enajsta čitalnica v Ajdovščini. Otvoril jo je njen ustanovitelj dr. Lavrič, ki se je preselil iz Tolmina v Ajdovščino, s predavanjem o «gospodarskem združevanju », v katerem je v tem zgolj besednem in narodnem navduševanju kot eden prvih proglasil geslo, da je važen pogoj duševnemu napredku materialno blagostanje ljudstva, ker je samo zdravo telo pogoj krepki in pogumni duši. Dr. Bleiweis je k poročilu o tem dr. Lavričevem govoru takoj skoval krilatico: «S kruhom za duhom!» A ta krilatica zaenkrat se ni našla pravega razumevanja v rodoljubno- zanesenjaški dobi in je ostala skrita v oklenjeni opombi «vredništva».127 Kot dvanajsta v časovni zapovrstnosti bi se bila imela otvoriti za ajdovsko čitalnica v Vipavi. Obe ti dve društvi se namreč nista popolnoma na novo ustanovili, ampak sta se samo pretvorili iz prejšnjih kazin. In sicer je kazinski zbor v Ajdovščini sklenil dne 26. decembra 1863, posebni kazinski odbor v Vipavi pa dne 18. februarja 1864. da se tamkajšnji kazinski društvi preosnujeta v 1 2 4 Novice z dne 9. marca 1864, str. 80. 1 2 5 Novice z dne 16. marca 1864, str. 89. 1 2 6 Novice z dne 8. junija 1864, str. 188. Izšlo je v «Novicah », 1864, str. 192. 1 2 7 Novice z dne 51. avgusta 1864, str. 281. čitalnici.128 A potrditev pravil se je zavlekla v visoko poletje. Tako se je zgodilo, da se je dne 7. avgusta 1864 kot dvanajsta slovesno otvorila čitalnica v Ilirski Bistrici. Za ta god je novemu društvu poslal tamkajšnji ožji rojak, pesnik Janez Bile, pesniški pozdrav, ki ga je na otvoritveni «besedi» nekdo deklamiral. Predsednik nove čitalnice, dekan Anton Grašič, je v svojem pozdravnem govoru v običajnem smislu opredelil namen društva in poudaril njegovo bistveno razliko od dotedanjih uradniških kazin: «Čitavnica je narodna naprava, ktere namen je duha buditi in bistriti s podučivnim čitanjem časnikov in knjig slovenskih pa tudi druzih narodov, duha razveseljevati z ubranim petjem in s poštenimi igrami kakor v gledišču. Razloček med to in tako imenovano .kazino' je ta, da čitavnica izobrazuje ves narod tistega kraja, kjer je ustanovljena, kazina pa je le v prid samim udom, zato ker je dozdaj vravnana v ptujem jeziku, kateri je pa večini prostega ljudstva neznan.» K otvoritvi bistriške čitalnice je prišel tudi dr. Bleiweis, proti kateremu je bila prav v tem poletju nastala v Ljubljani prva opozicija pod vodstvom Levstika, ki ni odobraval Bleiweisovega in drugih prvakov snovanja nemškega organa za brambo slovenskih pravic, dokler Slovenci sami še nimamo političnega lista. O svojem nastopu pri tej slavnosti je dal Bleiweis natisniti v «Novicah» poročilo, ki je namigovalo na to nesoglasje v narodnem taboru v Ljubljani. Poročilo pravi: «Že pričujočnost Bleiweisova navdaja človeka s pogumom delati za domačo reč, če mu tudi nasprotne moči zidajo stene, s katerimi hočejo blaživno delavnost zagraditi mu, in iž njil) še streljajo z obrekovavnimi pšicami, da dela za pogubo drugim.» V svojem pozdravnem govoru novi čitalnici je Bleiweis poudarjal, da čitalnice niso samo za mesta, marveč tudi «za sela, kjer biva narod naš». Človek na deželi — je izvajal — potrebuje cerkev, šolo, urad in čitalnico, ki je «od ene strani učilnica odraščenim 1 2 8 Novice z dne 2. marca 1864, str. 70. ljudem, od druge pa dom poštenega veselja, kjer se pojo čedne domače pesmi, deklamujejo koristne ali zabavne stvari, igrajo male glediščne igre itd.»129 — Obenem z drjem. Bleivveisom je prišel k otvoritvi bistriške čitalnice — ne dr. Toman, ki je od septembra prejšnjega leta bolehal, ampak — dr. E. H. Costa, katerega imenuje popisovalec te slavnosti v «Novicah» «vrlega sina Slovenije». Dr. Costa je pozdravil novo čitalnico kot nedavno (v juniju istega leta) novoizvoljeni notranjski deželni poslanec, kot novi (v istem mesecu izvoljeni) ljubljanski župan in kot načelnik «Južnega Sokola», o katerem je pri tej priliki izjavil, da je «s čitalnico tako sklenjen, ko brat in sestra». Dr. J. Bleiweis, predsednik ljubljanske čitalnice, in dr. Costa, predsednik «Južnega Sokola», ta dva oba poleg drja. Tomana, ki se je prav tedaj ukvarjal z ustanovitvijo «Slovenske matice» in z visoko politiko na Dunaju, najpopularnejša narodna prvaka sta nastopala s svojimi govori in društveniki ob vseh važnejših prireditvah različnih čitalnic. Prav posebne triumfe sta žela na veselici v Kranju dne 29. junija 1864, na katero je kranjska čitalnica povabila sokolsko društvo, da ga «pogosti». «Južni Sokol» je prišel v Kranj s svojo zastavo, na kateri je vihral trak, ki so mu ga bile darovale in prejšnjo nedeljo ob veliki svečanosti pripele ljubljanske Slovenke. Pri slavnostnem obedu je govoril dr. Bleiweis: «Zdi se mi sokol ljubljanski kakor mož, in čitavnica kakor žena njegova. Krepak mož in brihtna žena, to je srečna poroka; zato je želeti, da se kmali sklene več takih možitev, da tudi slavna čitavnica kranjska in vsaka čitavnica slovenska dobi krepkega moža sokola.» Pri tej priliki se dr. Bleiweis ni mogel zdržati, da bi ne bil omenil nesloge, ki je bila od maja sem zavladala v Ljubljani med njim in Levstikovimi pristaši. S pomočjo nazorne parabole je slikal pogubne posledice nesloge. Popoldne so se zbrana društva poklonila na pokopališču Prešernu. Dr. Costa je na grobu slavil pesnikove zasluge in neki «sokol» je de- 1 2 9 Novice z dne 17. avgusta 1864, str. 269. klamiral Bilčevo prigodnico, zloženo v ta namen. Zvečer se je vršila «beseda» v dvorani kranjske čitalnice s predistavo Benedix-Globocnikove «Pravde» na novem odru, ki si ga je bila dala zgraditi kranjska čitalnica med prvimi na Slovenskem.130 Zdi se, da je bil ob tem času Levstik, takrat še «matični » tajnik, v sporu samo z drjem. Bleiweisom, ne pa še z drjem. Costo. Ko je v teli dneh (dne 16. julija 1864) dr. Costa na ljubljanskem magistratu prisegal kot novoizvoljeni in potrjeni župan in sta mu pevski zbor ljubljanske čitalnice in «Južni Sokol» priredila v počastitev sijajno bakljado, so mu čitalniški pevci pred njegovim stanovanjem na Bregu peli «veliko pesem novemu županu posvečeno», ki jo je zložil Fr. Levstik in kot kantato uglasbil čitalniški pevovodja Fabjan.131 V tej Levstikovi pesmi so kitice, ki pričajo, kako zelo je takrat pesnik še cenil mladega prvaka: «Razsodni žreb ti glasno je oznanil, Ko je potihnil sil nasprotnih boj, Da venec Tebi le je narod hranil, Da v boji narod bil je za Teboj. S Tebój je bil, ker si je trdno v svésti, Da nikdar ne omaja te vihár, Da Ti na Tvojih dni strmotnej cesti Njegove sreče vedno bode mar. Naj slava Tebi čista bi sijala, Ko sije denes vera naša v Te, I naj bi rodom poznim oznanjala, Modrost, pravičnost Tvojo in imé!» Kdo bi si bil takrat mislil, da bo par let pozneje Levstik najbolj sovražil tega moža in da bo dr. Costa izrekel o pesniku krute, nagnusne besede: «Krepieren soli der Hund!» Napočil je 14. dan avgusta 1864, rojstni god vipavske 130 N0ViCe z dne 6. julija 1864, str. 220. 131 Novice z dne 20. julija 1864, str. 259. čitalnice, trinajste po časovnem postanku. —- Tajnik «Južnega Sokola», ki se je udeležil tega slavja, je o teh vipavskih narodnih praznikih v svojem prvem letnem poročilu pisal s prekipevajočim navdušenjem: «Kdo izmed nas, kteri je bil ondi, je pozabil 14. in 15. avgusta? 70 sokolovcev se je 2 cela dneva v krasni ipavski dolini razveseljevalo. Mislili so. da so v raji. Povsod narodno slovensko življenje, povsod prijazno sprejetje, brezkončno gostoljubje, petje, ples. Če še nikoli, takrat je sokol visoko nad oblake svoje peroti vzdignil, takrat je v prihodnost gledal, kakošna bo enkrat mila naša domovina, ko bo marsikteri izmed njih globoko in dolgo že počival.» Tudi dopisnik v «Novicah» pravi, da ni še «s tolikim veseljem držal peresa v roki», kakor ga vodi, ko popisuje to slavnost in postavlja rajski vipavski dolini spomenik, «ki bo živel, dokler jo bode obdeloval slovenski rod». — Na trgu je igrala vojaška godba iz Gorice. Gostje so prihajali od vseh strani in krajev slovenske dežele v Lanthierijev gradič, prepuščen novi čitalnici za to slavje. Nastopile so Vipavke, njim na čelu gospa Majerjeva, in izročile predsedniku čitalnice lepo vezeno zastavo. Še so stopali z vozov Goričani in «zale Goričanke», ko je z gradiškega holma zagrmel strel in naznanil prihod Ljubljančanov. «Pričakovali smo jih veliko» — pravi poročevalec v «Novicah» — «pa toliko veljavnih mož, prvakov na slovenskem polji in veljakov tudi v druzih ozirih, slavnega župana bele Ljubljane — in kaj pa še? take čvrste, krasne čete ,Južnega Sokola', vrlih in navdušenih sinov naše predrage domovine — teh in toliko in v tako veličastnem pristopu nismo pri vsi svoji napetosti pričakovati smeli.» Sprejemni govori drja. Bleiweisa, drja. Coste, predsednika nove čitalnice dekana Grabrijana, bratsko poljubljanje . . . Nato slavnostni obed na gradu grofa Lanthierija . . . napitnica za napitnico . . . navdušeno vzklikanje. «Le en glas je. da vipavska dolina ni še slišala toliko ,živio in slava klicov', kakor pri današnjem obedu.»132 Veliko «besedo» zvečer je otvoril dekan Gra- 132 kovice z dne 24. avgusta 1864, str. 278. brijan z govorom, v katerem je podal v zanimivih osebnih spominih razvoj slovenske narodne zavesti v zadnjih štiridesetih letih. V svojih spominih se je mudil zlasti pri letu 1824., ko so trije duhovniki, katerim je stal tudi on sam ob strani, nameravali ustanoviti list «Slovenijo», pa jim ga vlada ni dovolila, potem pri letu 1843., ko so se rodile «Novice». «In danes kako veselo spremenjenje!» Gorica, ki nedavno še ni imela drugega slovenskega ko svoje ime, staroslovenski trg — Trst — po svojih odposlancih danes tukaj častita mater Slavo. Za Grabrijanom je vstal dr. Bleiweis in se spominjal dne 4. maja 1862, ko so se prišli Vipavci poklonit mladi ljubljanski čitalnici, ki hrani ta dan krepko podčrtan v svoji kroniki. «Kar ste Vi nam prinesli, prinesemo Vam tudi mi danes: srca bratovske, srca radosti polne, pa tudi pri Vas je zagledala beli dan tista naprava, ktera je domoljubju vedno živo ognjišče.» Sredi navdušenja in tako zelo v njegovem smislu razvijajočega se soglasja pa naenkrat obsenči Blei- \veisovo čelo skrb zaradi Levstikove opozicije v ljubljanskem narodnem taboru. Po svoji stari diplomatski navadi skuša spraviti načelni razdor s sveta na ta način, da z eno roko udarja, z drugo navidezno gladi in tako rekoč dopušča vsakemu svojo pot. O tem delu njegovega govora poroča dopisnik: «Gosp. govornik je povdarjal v daljnem govoru, da mlada lipica naša ne strpi brez škode razporov, kteri le razdirajo, ne pa zidajo; rekel je po priliki, da svet se ne suče po trmi nekterih, kteri kar z glavo silijo v zid, in da na temeljite skušnje se opira stari pregovor, da ,več potov pelje v Rim', da pa naj le vsakdo sam gleda, da ne zgreši te ali une prave poti, ktera pelje do zaželjenega cilja in konca.» Za Bleiweisom je govoril dr. Costa o važnosti telovadstva in poudarjal bližnje sorodstvo «Sokola » s sestricami čitalnicami. Potem so se vrstile pevske točke, vodja vipavske šole Hiti je predaval o «starih in novih časih», končno sta dva domačina predstavljala dialog iz «Viljema Telia». Po «besedi» se je dvorana spremenila v plesišče. «Oni pa, kterim so noge ali druge okoliščine odpovedale ples, radovali so se nad veselo mladino in pri prijaznih pogovorih v steklenem ohišji, kamor je bilo privrelo tudi kmetiškega ljudstva toliko, da so bile vse mize popolnoma obsedene.»133 Dne 5. septembra 1864 se je slovesno otvorila osma, že lansko leto dne 23. julija ustanovljena čitalnica v Ptuju z govori dr. Čučka, drja. Josipa Vošnjaka, dr. Kočevarja, dr j a. Sernca in poslanca Hermana. 134 Na novo se je še v tem letu uvrstila v čitalniško kolo čitalnica v Planini, v časovnem redu štirinajsta. —• Pri njeni otvoritvi dne 13. novembra 1864 so sodelovali pevci «Južnega Sokola». Pesnik Vilhar ji je deklamiral svojo, njej v čast zloženo pesem. Kakor pri otvoritvi ptujske čitalnice so se tudi tu čitala pozdravna pisma drja. Bleiweisa, Coste in Tomana, ki se niso mogli udeležiti proslave.135 Ostali važnejši dogodki v slovenskem društvenem življenju v letu 1864. so bili še naslednji: Dne 27. septembra je priredila čitalnica v Kranju «besedo», na katero je povabila tudi «Sokola», ki se je radostno odzval povabilu. Kranjski diletantje so ob tej priliki igrali igro «Starost slabost», kakor pravijo «Novice», «tako izvrstno, da od diletantov kaj več gotovo nihče zahteval ne bo».136 «Južni Sokol» je vzbujal zanimanje za telovadbo tudi po deželi. Iz Kranja, Vipave, Ilirske Bistrice in Planine so se priglasile skupine vnanjih članov. Ko je dne 2. oktobra «Južni Sokol» slovesno obhajal svojo obletnico, je nanjo dospela že skupina telovadcev iz Kranja in se udeležila telovadbe vpričo velike množine gledalcev, ki so jo zlasti zanimale produkcije sokolskega predtelovadca Heidenberga, ki so ga kot učitelja telovadbe poklicali iz Gradca. A tudi nekateri slovenski telovadci so kazali že veliko izurjenost, med njimi posebno Coloretto, Drachsler in Vidic. O poslednjem poročajo «Novice», da «je metal krogle kot igračo in železne uteže od pol centa do celega 133 Novice z dne 31. avgusta 1864, str. 287 do 289. 1 3 4 Novice z dne 14. septembra 1864, str. 303 1 3 5 Novice z dne 23. novembra 1864, str. 384. 136 Novice z dne 5. oktobra 1864, str. 328. 5 65 centa vzdigoval tako lahko, kot da bi bile peresa».137 Od 19 okt. dalje je prirejal «Sokol» redne zabavne večere ob sobotah in kazal svojo umetnost v petju, deklamaciji, godbi in berilih. Na teh večerih je bral dr. Costa o telovadbi pri Grkih in Rimljanih, Drenik o kreposti žensk, Nolli o svojih popotnih spominih, poleg tega so «Sokoli» v decembru uprizorili tudi dve dramatični predstavi, namreč Vilharjevega «Župana» in Kotzebue-Zabukovčev «Domači prepir». Ti večeri so bili zelo živahni. O zabavi dne 5. novembra so poročale «Novice»: «Bralo se je in pelo, deklamovalo in godlo tako izvrstno, da bi se bili lahko v vsaki ,concert' preselili.»138 Na občnem zboru «Južnega Sokola» dne 29. decembra je njega načelnik dr. Costa upravičeno slavil delovanje društva, ki je štelo po poročilu tajnika Fr. Ravnikarja obenem z vnanjimi že 174 članov. Na Silvestrovo 1864 je «Sokol» uprizoril Šubertovo komično opereto «Odvetniki». Za 'smeh pa je skrbela Nollijeva burka «Ulajnar od koprolu », ki je persiflirala «kranjsko špraho», «da bi človek skoro počil od smeha».139 (To družabno humoristično pesem sta pela dva Sokola prvič na zabavnem večeru dne 3. decembra 1864.) Izmed prireditev slovenskih čitalnic proti koncu leta 1864. je treba omeniti «besedo», ki so jo pod vodstvom drja. Lavriča priredili vipavski dijaki dne 4. oktobra v ajdovski čitalnici. Dr. Lavrič je imel ob tej priliki na dijake krepak nagovor, v katerem jim je polagal na srce: «Vsa skrb naj vam bode za naš jezik, za klasike kakoršnega koli naroda, in za prav temeljno in obširno znanje.»140 Za družabno razveseljevanje v Ljubljani je ob nedeljah zvečer skrbela čitalnica. Na njeni «besedi» dne 20. novembra je «zvonec nosil» neki gospod Uršič, «rojak naš iz Idrije, bivši vojaški kapelnik, ki se je v varijacijah za 1 3 7 Novice z dne 5. oktobra 1864, str. 329. 138 Novice z dne 9. novembra 1864, str. 369. 139 Novice z dne 4. januarja 1865, str. 7. 1 4 0 Novice z dne 19. oktobra 1864, str. 344 in 345. hobojo, ktere je sam zložil, tacega mojstra skazal na tem skoro najtežjem glasbinem instrumentu, da ga mu ni kmali para». Razen takih slučajnih produkcij so čitalničarji in «Sokoli» ta večer igrali še igrico «Popotnik», na Štefanji večer, dne 26. decembra pa kar dve igri, namreč «Strup» (poslovenila Luiza Pesjakova) in po Ivanu Navratilu prevedeno burko «Kljukec je od smrti vstal», o kateri poročajo «Novice» z besedami: «. . . srborita burka, da najčmerniši misantrop mora se smejati . . . To je bilo smeha za popokati! Naj se skusi kdo z gosp. D(rahslerjem) za ,Kljukca' in kdo z gosp. K(oblarjem) [dvema Sokoloma] za ,Godrnjača'! Vsaki hip je bil ta ,Kljukec' kot druga oseba v drugi obleki pred nami; zdaj kot bahač barokar, zdaj se obotavljal kot natrkan godec, zdaj parliral kot lašk mašinar, zdaj kot grlica v ženski obleki vabil čmernega starca, zdaj kekljal kot šepetavec itd. in v vsem se je vedel tako mojstersko, 'da res je bil ,jeder Zoll ein Komiker'.»141 Pred tema dvema predstavama se je vršil ta večer dne 26. decembra tudi občni zbor ljubljanske čitalnice, ki ga je otvoril društveni predsednik dr. Bleiweis z obširnejšim nagovorom. V njem je poklical zbranim društvenikom v spomin glavni namen čitalnic in ga opredelil z besedami: Dasiravno čitalnice že po svojih pravilih niso politična društva, «vendar pa morejo v mejah svoje delavnosti po eni strani veliko pripomoči, da ravnopravnost Slovencu ne ostane prazna beseda, in ta stran, važna stran je družno življenje (geselliges Leben). Skrbimo tedaj, da v družnem življenji čedalje bolj obvelja materna beseda. To pa se zgodi, ako pridno spravljamo lepe domače deklamacije in berila, lepe domače pesmi, lepe domače igre na oder očitni, in da vlada v pogovorih naših in konverzacijah kjerkoli slovenska beseda.» In v tem pogledu se je oni dr. Bleiweis, ki je rad zatisnil eno oko, oziroma eno uho, kadar se je celo v čitalnici v privatnih pogovorih konverziralo po nemško, oni dr. Bleiweis, ki ni rad čul tozadevnih glasov 1 4 1 Novice z dne 23. novembra in 28. decembra 1864, str. 385 in 452. 5 67 kritik, v tem svojem govoru povzpei na stol kritika čitalničarjev in — sebe ter dejal: «Žalibog, da tega še milo pogrešamo! Bodimo odkritosrčni in obstojmo, da nam je nauk slovenščine in drugih slovanskih jezikov še vse premalo pri srcu.» Končno si dr. Bleiweis tudi v tem govoru ni mogel kaj, da bi se ne dotaknil latentnega spora z Levstikovci, skušal kot vzrok tega proglasiti «strast» in priporočal v njega rešitev formulo: «Naj počne vsak, kar mu je drago; le svojo vest naj vselej izpraša: ali je pravo, kar dela. Čitavnici ni odgovoren, pa tudi čitavnica ni odgovorna zanj.»142 Levstik in njegovi pristaši zaenkrat niso imeli ne foruma, ne javnega organa, v katerem bi bili mogli zavzeti stališče glede teh enunciacij doktorja Bleiweisa. Od novega leta 1865. dalje se je število slovenskih čitalnic konstantno množilo. Vse so vršile v običajnem slogu svoje delovanje, iz katerega naj omenim nekatere najmarkantnejše prireditve in dogodke. V 2. št. «Novic» 1865 pripoveduje neki «Čiški domorodec» iz Novega grada v Istri, da se je na novega leta dan udeležil čitalniške «besede» v Ilirski Bistrici. Ondotni diletanti so igrali «Raztresence» in potem še «Strup» Luize Pesjakove. «Permaruha, kaj pa bo to? sem premišljeval,» piše dopisnik in nadaljuje: «To ti je igra, vse kaj druzega, ko tisti sinjori. Naj mi še kteri kdaj reče, da naša beseda je neotesana, naj ga koza na jezik brcne!»143 Ljubljanska čitalnica v prvi četrtini leta 1865. ni prirejala gledaliških predstav, pač pa ob nedeljah zvečer običajne besede s petjem in plesom, od katerih je bil zlasti dobro obiskan njen predpustni bal dne 15. januarja. Na njem je plesalo nad 20 parov, medtem ko je štel isti večer nemški ples na strelišču samo 5 parov, «ki so se Trpsihori uklanjali».144 Primer združevanja v domovini je vplival tudi na slo- 1 4 2 Novice z dne 4. januarja 1865, str. 7. — Na tem občnem zboru so čitalničarji prvič zvedeli, da plačuje čitalnica 1400 gld. stanarine na leto. 143 Novice z dne 11. januarja 1865, str. 15. 1 4 4 Novice z dne 18. januarja 1865, str. 23. venske visokošolce v tujini. Prvi poskus z ustanovitvijo dijaškega društva se je storil v Gradcu. Tu se je bilo že 1864 ustanovilo društvo «Sloga», ki pa je skoro propadlo radi — nesloge. Leta 1865. se je napravil drugi poskus s «Slovenijo», v kateri so se dijaki učili slovenščine in srbščine ter se medsebojno zabavali. To društvo je obhajalo slovesno Vodnikov god, sicer pa je tudi životarilo, ker je imelo samo 20 članov.145 — Dne 24. jan. je slavila celovška čitalnica svojo obletnico ustanovitve. V lepo ozaljšani dvorani se je sešlo toliko «gospodov in gospa v kaj lepi obleki s slovanskimi znamenji in venci», «da je bila res velika gnječa». Neki huzar, rojen Čeh, se je na ustno harmoniko produciral na «besedi», katero je zaključil živahen ples.146 Tržaška čitalnica je priredila v tem predpustu pet «besed». Dopisnik «Novic», ki je poročal o njenem delovanju, je pisal, da ta čitalnica tako napreduje, «da rodoljubemu človeku srce v prsih poskakuje ».147 — Vodnikov dan se je obhajal to leto slovesno zunaj Slovenije tudi v Pragi pod vodstvom konservatista Fr. Gerbiča in na Dunaju, kamor je prišlo «več berzojavnih pozdravic iz raznih slovanskih mest, samo iz bele domače Ljubljane se ni živa duša oglasila!»148 V Zagrebu se je praznoval ta dan v hiši Ljubljančana Weissa. Na to slavje je poslal hrvatski pesnik Mirko Bogovič zamot svojih knjig kot dar slovenskim čitalnicam in ustanovnino za «Slovensko matico» z lepim pismom, v katerem pozdravlja in proslavlja oživljeno Slovenijo.149 — Posebno sijajen je bil v tem letu Vodnikov praznik na prireditvi «Južnega Sokola» dne 2. februarja. Navdušeno zapete budnice so razgrevale rodoljubna srca. «G. Garcaroli je s harmoniko svojo povekšal veselje večernice, v kteri so se razlagale črtice iz življenja Vodnikovega in deklamovale nektere njegove resne in šaljive pesmice.» 145 Novice z dne 25. januarja 1865, str. 30. 1 4 6 Novice z dne 1. februarja 1865, str. 37 1 4 7 Ibidem. 1 4 8 Slovenec z dne 18. februarja 1865, štev. 11. 1 4 9 Novice z dne 8. februarja 1865, str. 46. Mnogo gostov od blizu in daleč se je sešlo šele na čitalniško Vodnikovo prireditev dne 5. februarja v Ljubljano! «Vodnik je mogel radostnega srca z višav rajskih na Ljubljano gledati» . . . «In kako krasen venec gospa in gospodičin je kinčal danes dvorano našo! Ze tako je znano, da čitavnica naša ima med družbeniki svojimi najlepše gospodičine . . . Vse je bilo kar v raji.» Sešlo se je nad 500 ljudi, kadriljo pa je plesalo 100 parov.150 To veselo čitalniško rajanje, ko se je zdelo, da je tudi dr j a. Bleiweisa minila bleda skrb zaradi latentnega razpora v narodnem taboru, je naenkrat in nepričakovano zmotil glas neimenovanega ljubljanskega dopisnika v novo osnovanem celovškem «Slovencu». Dopisnik je bil očividno sam Levstik. Ta njegov dopis je vseboval najprej obžalovanje, da so prvaki v Ljubljani ustanovili svojevolno nemški politični list za slovenske interese, «Triglav», in je nato nadaljeval: «Ker ti ravno pišemo, najti še povemo, da so ,Novice' v sporočilu letnega zbora pozabile povedati, da je občinstvo (ljudstvo) letos pervikrat zvedelo, da naša ,Čitalnica' za stanovanje na leto plačuje 1400 fr a. v. Slišalo se je po tem po celi dvorani nezadovoljno mermranje; stanovnina ta se vsem previsoka dozdeva, ker bi se čitalnični prostori privatnim ljudem kvečemu za kakih 900 fr oddati zamogli.»151 Gospodar čitalničnega stanovanja je bil oni ljubljanski trgovec in Bleiweisov prijatelj, Souvan, o katerem je urednik «Novic» pred tremi leti z razprtimi črkami pisal v svojem listu, da je «nek domoljuben ud čitalnice kupil nasproti kazini veliko hišo, ter bo ondi zidal še posebno veliko dvorano za čitavnico našo».152 — Ta dopis v celovškem slovenskem listu je neljubo zadel Bleiweisa, ki je dal v «Novicah» besedo čitalniškemu podpredsedniku ¿rju. Orlu, da je v imenu čitalniškega odbora s svojim podpisom nekaj malega odgovoril Levstiku, med drugim naslednje: «Da namen tega sporočila v .Slovencu' drug 1 5 0 Ibidem, str. 48 in 49. • 1 5 1 Slovenec z dne 4. februarja 1865, štev. 7. 1 3 2 Novice z dne 26. februarja 1862, str. 71. biti ne more, kakor ogrdovati in zdražbe spletati v družbi, ktera je skor tri leta v tako lepi slogi živela in svojo domorodno nalogo tako hvaljeno zvrševala, pisavec sam dosti jasno naznanja, -ko od ene strani zamolčuje, da čitavnica od svojega gostivničarja na leto 300 gold. dobiva, jo stanovanje tedaj samo 1100 gold. stane, od druge strani pa tudi ne pove, da pri vsem ,mrmranju', od kterega je občinstvo še le po njegovem sporočilu v ,Slovencu' slišalo, se je on sam s svojimi somrmravci dosti slabega junaka skazal, ko je molčal na pravem mestu v zboru, kjer je bolj kazalo govoriti, kakor pa pred ali po tem mrmrati.» Končno je dr. Orel konstatiral, da je dopis «nepošteno, ogrdovalno počenjanje».153 Primitivna družinska idila slovenskega javnega življenja, ki je bila prvakom z Bleiweisom na čelu tako po volji, je bila skaljena. Levstiku, tej najrazboritejši in najbolj kritični glavi dobe, že dlje časa mnogokaj ni več ugajalo na tem mladostno-narodnem rajanju. Marsikak glas v zboru, ki bi bil že moral postati iz otroškega moški, je bil postal otročji. Narod, ne po svoji krivdi «kriv dokaj zamud», se je moral razvijati, je moral rasti ne po letih, ampak po mesecih. Časi so bili resni in važni. Program narodnega rajanja je bil že tolikokrat preigran, da je bil že čas vstaviti vanj nove, resnejše točke. Tudi so se bili razpasli med prvaki različni simptomi sebične častihlepnosti, ki jih je bilo treba zatreti v kali, da ne oslabe mladega narodnega organizma. Vobče Levstiku kot kritičnemu in naprednemu človeku že nešteto reči ni bilo všeč v ideologiji in praksi «Staroslovencev». Čitalniško stanovanje je bil samo eden izmed ventilov, skozi katerega mu je ušla nakopičena jeza. Drugi ventili in druge diference so se imele šele odkriti. Levstik sam se je pripravljal, da jim da duška, in se je posluževal prilike, ki mu jo je dajal Einspielerjev edini slovenski politični list, ki se je moral v tako važni politični dobi ustanoviti vsaj v Celovcu, ker se ni mogel zaradi «Novicam» preteče konkurence ustanoviti v Ljubljani, kamor je spadal kakor oči v glavo. 153 Novice z dne 15. februarja 1865, str. 57. Čitalniško stanovanje, ta konkretni, čeprav dokaj postranski oddušek načelnih diferenc, je še skoraj pol leta vznemirjalo ljubljansko slovensko javnost. Trgovec Souvan je z indignacijo odpovedal čitalnici prostore. Levstik je v «Slovencu« še enkrat pribil, da so se čule na zadnjem občnem zboru ostre opazke zavoljo predrage stanarine, ki jo od čitalnice pobira oni g. Souvan, «ki sta ga leta 1862. ,Novice' pa ,Ost und West' slovenskega mecena imenovala . . . V svoji jezi je čitalnici stanovanje odpovedal. Še tega reči ne smeš: Stanovnina je predraga! Taki so naši velikaši!»154 Čitalniški odbor je za 5. marca sklical izredni občni zbor društva in «Novice» so pisale, da imajo na njem nezadovoljneži najlepšo priliko, oskrbeti društvu novo cenejše stanovanje. Poživljal je zlasti dopisnika «Slovenca», naj pri tej priliki pove ime rodoljuba, ki je baje pripravljen priskočiti društvu na pomoč z 10 do 20.000 goldinarji.155 Na tem občnem zboru je bil izbran odsek 5 odbornikov in 3 namestnikov v ta namen, da do 1. junija poroča odboru, «kje da bi se dalo novo stanovališče z dvorano in gostivnico v najem dobiti, ali pa čitavnici zidati novo poslopje».156 Temu odseku je prišel na pomoč Levstik s svojim dopisom v «Slovencu», v katerem je naznanil: «Tergovec V. Zupan je sprožil misel, da bi se za narodna društva zidal ,Narodni dom'. Pridružil se mu je drugi veljaven domorodec, tergovec g. Resman.»157 Medtem je šlo delovanje slovenskih čitalnic svojo pot v duhu in po okusu započetnika, najvišjega protektorja in «instalaterja» teh društev drja. Bleiweisa. «Novice» so stalno poročale o njem v svojih običajnih superlativih, ki so v začetku bili bolj na mestu kakor sedaj po petih letih, ko je nastopal čas, da se narodna duševnost povzpne na nekoliko bolj kritično razčiščeni in višjekulturni nivo. Čitalnica v Planini je dne 2. februarja uprizorila « Žu- 1 5 4 Slovenec z dne 18. februarja 1865, štev. 11. 155 Novice z dne 1. marca 1865, str. 73. 156 Novice z dne 8. marca 1865, str. 81. 1 5 7 Slovenec z dne 18. marca 1865, štev. 19. panovo Micko» po Bleiweisovi prireditvi, čitalnica v Kranju dne 5. februarja v čast Vodniku «Domači prepir ». Luiza Pesjakova, epigonka Koseskega in zato «Novicam » zelo priljubljena suhoparno-verbalistična pesnica in pa liferant čitalniških igrokazov, teh domoljubnih transparentov, Miroslav Vilhar, sta prevajala iz nemščine razne burke, ona «Svitoslava Zajčka», ta «Filozofa », «Servus Petelinčka» itd. itd. Dne 19. februarja je priredila ljubljanska čitalnica «visoki ples», «prvi slovenski raj» na ziljanski način. Dne 2. februarja so tudi v celjski čitalnici igrali «Zupanovo Micko». 12. marca je uprizorila planinska čitalnica Kotzebue-Zabukovčev igrokaz «Domači prepir» in po Pesjakove prevodu iz nemščine burko «Strup». O poslednji prireditvi si bral v «Novicah» oceno: «Igrala sta gospoda in gospodičina tako izvrstno, predstavljali so nam igro tako živo in resnobno, da se je človek mislil v gledišču velikega mesta.»158 Dne 26. marca je končno uprizorila tudi ljubljanska čitalnica igrico, prvo v tem letu, in sicer «Svitoslava Zajčka», Pesjakove prevod po nemških «Rothe Haare». Dne 2. aprila tega leta so igrali čitalniški diletanti v Mariboru Vilharjevo veseloigro «Župan». «Župana je delal gosp. dr. P(relog). Ta gospod ima zares prirojeno komiko in ,krucitiirken' smel bi igrati na vsakem velikem gledišču.»159 V Celju so imeli dne 19. marca in 2. aprila tretjo in četrto predstavo v tem letu s tombolo. Igrali so burki «Strup» in «Filozof». Na velikonočni ponedeljek, dne 10. aprila je priredila ljubljanska čitalnica v zvezi z «Južnim Sokolom» predstavo po Klicperu poslovenjene in lokalizirane burke «Bob iz Kranja» z raznimi pevskimi točkami. Ker je bil čisti dohodek te 158 ]\rovice i d n e 22. marca 1865, str. 96. — Ista čitalnica je v začetku aprila igrala «Svitoslava Zajčka» in «Filozofa». (Triglav, 11. aprila 1865, str. 127.) 159 Novice z dne 5. aprila 1865, str. 111. — Isti dan je čitalnica v Kranju predvajala «Svitoslava Zajčka» in opereto «Advokata » . . . «das letztere musste wiederholt werden». (Triglav z dne 11. aprila 1865, str. 127.) prireditve namenjen notranjskim siromakom, so smeli Slovenci s to igro nastopiti v deželnem gledališču —- prvič v teh ustavnih letih, ko je imel kranjski deželni zbor že tri leta in mestni svet Še dlje baje slovensko večino! O predstavi, h kateri je prišlo tudi mnogo gostov s kmetov, je pisal dr. Bleiweis: «Srce neizmernega nam še tako veselja igra, da dragi čitatelji . . . ne pričakujte popisa na drobno, kterega zvršiti more le mirna roka pisateljeva . . . Ponosno rečemo, da so vsi dovršili naloge svoje izvrstno.»160 V tem času, ko se je v goriškem semenišču oglašal že «goriški slavček» Gregorčič, ko je bila pravkar izšla Jurčičeva «Slovenska vila», ko se je pripravljal «zgodovinski dan slovenski», prvi občni zbor «Slovenske matice », ko je torej vsa slovenska kultura silila na novo, višjo stopnjo, je bil Levstik mnenja, da bi se moralo tudi slovensko družabno življenje meriti z nekoliko strožjimi merili. V tem duhu so bili napisani njegovi dopisi iz Ljubljane, ki jih je začel zdržema pošiljati «Slovencu» v Celovec. Da ga niso pri tem poslu vodile osebne mržnje zoper Bleiweisa in njegov list, priča dejstvo, da je istočasno sodeloval tudi pri «Novicah».161 V enem teh svojih dopisov se je Levstik dotaknil tudi društvenih prireditev, priznavajoč, da za narodno gibanje največ store društva s svojimi prireditvami, o katerih se v listih bero navdušeni popisi. Kljub temu je ugotovil, da ljubezen do slovenske lepe knjige malo napreduje. Posebno ženski svet čita mnogo premalo. Tudi pretirane pohvale čitalniških «besed» niso vedno na mestu. Iz njih ne zvemo drugega, kakor da pevci pojo mojstrsko, igralci igrajo tako izvrstno, da misliš, da so sami umetniki. «A naša misel in sodba je tudi tukaj nekoliko drugačna . . . Naše besede in veselice so zares zabavne, ali premalo se vendar za duševno omiko skerbi. — Naši pevci res lepo pojô in se jim to tudi pri vsaki priložnosti s pohvalo prizna, 160 N0 v i c e ^ dn e 19. aprila 1865, str. 130. 1 6 1 Ibidem str. 128 : «Miklošičev staroslovenski slovar dodelan». toda opomniti moramo, da se tudi kterikrat kmalo vidi, da ni vselej vse izverstno. Tudi igralci si veliko truda prizadevajo in dobro igrajo, zaslužijo gotovo zadovoljnost in pohvalo. Pa tudi tu — kakor povsod na javnih odrih —• ne gre vse vselej izverstno izpod rok. To je naravno. Ali hvalimo le samo izverstno petje in dobro igro; kar je pa pomankljivega, pa spodobno tudi naznanjajmo; vsak si bo prizadeval napake odpraviti.»162 Potem ko je bila ljubljanska čitalnica priredila na čast prvemu občnemu zboru «Slovenske matice» dne 11. maja predstavo Schubertove operete «Advokat» — isto opereto obenem z Vilharjevo prevedeno burko «Igra pike» je igrala prvič že mesec poprej dne 2. aprila 1865 — medtem ko je «Južni Sokol» začel prirejati svoje «izhode » na deželo, tako n. pr. dne 7. maja čez Fužine v Lavrico, dne 18. junija na Vrhniko, dne 26. julija v Vevče, potem ko so bili Štajerci s prvaki na prvem občnem zboru «Matice» odstavili Levstika od «matičnega» tajništva, ko je Levstik bil brez kruha in se je brezuspešno pogajal s Kleinmayrom glede uredništva uradne «Laibacherice», se je približal oni 7. dan julija, ko je čitalniškemu odboru poročal o vprašanju čitalniškega stanovanja v ta namen izvoljeni odsek. Član tega odseka, Levstikov somišljenik, dr. Hinko Dolenec, je v imenu odseka poročal in priporočal, da naj čitalnica najame mnogo večje, četudi dražje stanovanje v Frelihovi hiši na Dunajski cesti, od katerega lahko odda nekaj prostorov v podnajem in bo bolje izhajala kakor pri trgovcu Souvanu.163 «Novice» pišejo, da so bili vsi čitalniški odborniki soglasno zoper ta odsekov nasvet. A predsednik Bleiweis je bil navzlic temu užaljen. «Po končani seji se je odpovedal predsedništvu, rekši, da radostnega srca, dokler je vladala lepa, prav patriarhalična edinost, je opravljal predsedništvo, kterega je pa zdaj do grla sit, ko se je pošast pogubivne nesloge vgnjezdila v narodni 1 6 2 Slovenec z dne 5. maja 1865, str. 127. 1 6 3 Slovenec z dne 26. julija 1865, štev. 56. dom, kterega niso tisti zidali, ki ga zdaj podirajo.» Predsedništvo je začasno prevzel podpredsednik dr. Orel.164 To je bil Bleiweisov odgovor ne samo na realni predlog odseka, ki v odboru tako ni obveljal, ampak v prvi vrsti na Levstikove dopise v «Slovencu», na že omenjene in še druge, o katerih bomo še govorili. V njih je poskušal Levstik v spravljivem tonu, čeprav z energično besedo, spraviti v slovensko javnost malo več kritičnega duha, svobodnega napredka in upoštevanje tudi onega kulturnega dela, ki je nastajalo zunaj prvaškega samotrštva. Bleiweisu je moralo biti zlasti neljubo, da je Levstik našel pritrjevalce po Slovenskem, med katerimi je nekdo pod psevdonimom «Bogoslav»165 (najbrž Lendovšek) pisal v istem duhu tudi o čitalnicah, teh nedotakljivih Bleiweisovih hčerkah naslednje: «S čitavnicami začela se nam je nova doba narodskega življenja sploh, in je za razvitek slovstva še posebno važna. Družbe in večeri razodevajo čedalje večo potrebo pripravnih veselic. Tej potrebi se bode moralo zadostovati, in že smo dobili Bleiweisove in Vilharjeve glediščne igre . . . (Toda) Vilharjeve igre dopadati morejo popačenim Francozom, nečimurnim Nemcem — pa priprostemu narodu slovenskemu se nikakor nočejo . . . Že sem slišal več pri čitavničnih igrah bivših popačenih mestjančkov praviti: ,če ni nič za smejati (prav po nemškutarsko!) to ni nič'. Le tako naprej, pa glejte kam pridemo!»166 Bleiweis, zastopnik utilitarne, trenutnim potrebam usužnjene literature, na to kritiko ni nič odgovoril, saj je imel tudi za prejšnje Levstikove dopise v «Slovencu» eno samo uža- 1 6 4 Novice z dne 12. julija 1865, str. 228. 1 6 5 Dne 10. III. 1866 je pisal bogoslovec Janžek (Podgorjanski) Lendovšku: «Edino veselje imam še z branjem knjig in posebno naših časnikov. Mili Bogoslov stopaj krepko na slovstvenem polji dalje, kterega si tako srečno začel. Bog Te nam naj dolgo, dolgo let ohrani, ponašali se bomo s Teboj Slovenci kot s svojim prvim dramatikom.» (Lenovškova zapuščina, prepisal Glonar.) 1 6 6 Slovenec z dne 22. julija 1865, štev. 55. Ijeno opazko v «Listnici uredništva», ki se je glasila takole: «Ako ,Slovenec' misli, s tem koristiti domovini — dobro srečo!»167 Preden se je ta čitalniška stanovanjska afera likvidirala in poravnala, se je Levstiku posrečilo, povedati prvakom še par kritičnih opazk, ki dobro označujejo tiste njihove lastnosti, zaradi katerih niso bili več sposobni biti še dolgo voditelji naroda konservativni možje, katerim je Levstikova mladina po češkem vzorcu začela vzdevati ime — Staroslovenci. V tem pogledu je zlasti važen članek, ki ga je priobčil Levstik v celovškem «Slovencu » v treh številkah konec julija tega leta pod psevdonimom Lomski. Povod za ta članek mu je 'dalo prav to čitalniško stanovanjsko vprašanje. V tem dejstvu, da so prvaki z Bleiweisom na čelu proglasili stanovanje v Souvanovi hiši za «noli me tangere», je videl kritični in demokratični Levstik dejanje prvaškega avtokratičnega samodrštva, ki je bilo morebiti na mestu v nekdanjih primitivnih «patriarhalnih» letih, ko je bilo ljudstvo še nerazsodna čreda in pastir edina misleča glava nad njo, ni pa spadalo več v novi čas, ko je narodu doraščala družba razumništva. Od te prvaške lastnosti, ki ni spadala več v novo dobo, je prešel Levstik še na nekatere druge, ki pogumnemu, mlademu in čilemu novemu pokolenju niso bile več po volji na prvakih; razločno je poudaril njihovo pohlevno cincavost navzgor, do vlade in gospo-dujočih Nemcev, cincavost, ki se je zlasti nazorno razgalila še v tem in posebno pa v prihodnjem letu, ko so si po Kraljevem Gradcu Slovenci z ostalimi avstrijskimi narodi vred izdelovali svoj narodno-politični in državnopravni program.168 Pozabil ni Levstik v tej svoji kritiki tudi «malega vseznalstva» slovenskih glavarjev, ki so hoteli imeti v svojih rokah vse narodne javne naprave bolj v svojo čast nego v korist teh naprav 1 8 7 Novice z dne 28. junija 1865, str. 212. 168 p r ;m. pismo Luka Svetca drju. Josipu Vošnjaku v poslednjega «Spominih», I., str. 211. in zavodov. Ošvrknil je mimogrede tudi Bleiweisovo navado, z molkom ubijati vsako opozicionalno gibanje. Skratka ta Levstikov nastop ob priliki te čitalniške stanovanjske afere je pomenil nekako javno izpraševanje vesti očetom, ki so dosedaj bili, uprizorjeno od sinov, ki so imeli prej ali slej priti. Naj navedem nekaj najmarkantnejših mest iz tega zgodovinsko važnega članka. Levstik pravi v njem, da se mu je zdelo potrebno, «da se ta reč iz oči v oči pove, pa naj tudi bode potem v nasprotnem taborji krik in roj, kakoršen je vselej, kadar se oglasi ,Slovencev' dopisnik. G. Souvan», —• piše Levstik dalje — «bi sicer ne bil pisal odboru, da mora društvo letos o sv. Mihelu iz njegove hiše zato, ker ga vedno černi ,ein karakterloser Mensch,hinter dem eine Parthei steht' . . . Sicer si pa ne moremo kaj, da ne bi izrekli bridke žalosti, ker so dan denes naši pervaki tako zelo opešali; kajti nekdaj so bili ti možje serčni. Morebiti je tega krivo to, da gospodje naši velikaši za vsakim germom, kjer kaj zašumi, precej vidijo peklensko glavo strašne pošasti, ktera jih potem plaši po noči in po dnevi. Ali pa ni smešno trditi: ,Nasprotovanj a ni', pa se ga vendar bati, vendar se tresti od njega, kakor šiba na vodi. Je-li že mar velika pregreha, če kdo reče: to in to se mi zdi predrago? Živimo-li v absolutizmu? Nimamo-li svobodnega tiska? Minoli so časi, v kterih so le nekteri smeli govoriti, drugi pa morali slušati, dasi tudi ta reč ni vselej ugodna onim, ki se poganjajo samo za tako svobodo, ktera ne bi njim prizadevala nič neprilike. Kam pa naš patrijarhat vendar meri? Bog vedi! Nam je samo to znano, da so koroški Slovenci morali v Celovci osnovati političen list, naša gospoda pa nemški ,Triglav', da so se zopet le Celovčanje poganjali za slovansko tiskalnico, 169 naši časniki pa o nej niti čerhnili niso; da že od same besede: ,norodni dom' glava marsikoga zaboli... Znano je, da je najpervo slovenska rodoljubna mladina v Ljubljani delala in delala, zbirala in posvetovala se, kako bi bilo ustanoviti čitalnico in Sokol. Ko so pa naši 1 8 9 Prim. Slovenec, 1866, str. 22. glavarji videli, da imajo te misli životno moč v sebi, postavili so se jim na čelo. Znano je dalje, da so vneti rodoljubi mnogo pisali o potrebi slovenske matice, in da je slavni g. dr. Toman slovesno izrekel «Denes bodi slovenske Matice pervi dan! Štajerci pa da so naglo potem v Ljubljano poslali pravila z nabranimi novci vred. Tudi tej napravi so se glavarji na čelo postavili, ker se jim je videlo, da jo bode mogoče osnovati, in da more i ž nje izvirati vsemu narodu obila korist. Kdo si pa upa tajiti, da ,narodni dom', v kterem bi lehko prostor imela čitalnica, Matica, Sokol in morda še kaj druzega, ne bi dajal slovenskemu narodu velike koristi? . . . Gosp. Malič bi rad prodal čitalnici hišo z lepim vrtom za 100.000 gold., a glavarji ne marajo nič čuti o tem.» — Končno pravi Levstik, da «mora resnici na ljubo opomniti, da je med našimi veljaki v Ljubljani veliko bistroumnih, z dušo in telesom za slovenstvo vnetih rodoljubov, kteri imajo pa svojega posla toliko, da so zdaj še vselej in povsod glasovali in terdili za drugimi, na ktere so se zanašali, kakor sami nase, ker niso vtegnili v roke jemati zlate vage mirnega premišljevanja, da bi bili te zadeve sami preiskavah ». Svoje članke zaključuje Levstik z apelom: «Naj se pozabi vse prazno sovraštvo, vsa nerodovita strast, in namestu tega naj se dobro pretehtajo sedanje tako važne okolnosti ljubljanskega slovenstva, posebno ljubljanske čitalnice . . . V tako težkej dobi morajo vsi rodoljubi kakor en mož stati okoli čitalnice, ne pa v beg se podati, odpovedati se dozdanjega častnega mesta in siroto čitalnico samo zapustiti.» . . . Ako hoče Ljubljana biti slovenske Atene, «morali bi imeti ,narodni dom' poleg slovanske tiskalnice in vsaj vse perve politične in lepoznanske časnike; naposled bi morala tudi imeti slovensko gledališče, kteremu bode pa najbrž treba počakati zanamcev, da ga povzdignejo».170 Zaključila se je ta afera s čitalniškim stanovanjem na 1 7 0 Slovenec z dne 26., 29. julija in 2. avgusta 1865, štev. 56, 57 in 58. izrednem občnem zboru ljubljanske čitalnice 6. avgusta 1865. O tem zboru poroča Bleiweis v «Novicah» tako-le: Franc Souvan je odpovedal čitalnici stanovanje, ker so ga bili začeli «pisuni» «po tujih časnikih obrekovati, da pri čitavnici le išče dobička». V ta namen, da najde društvu novo stanovanje, je bil izbran odsek, «večidel iz stranke Sovanovemu stanovališču nasprotne». Ta je našel večje, a za 300 gold. dražje stanovanje. Čitalniški odbor je proti enemu glasu sklenil, izrednemu občnemu zboru odsvetovati to novo stanovanje. «Med tem, ko se je vse to godilo» — pravi — «kurila je odboru nasprotna stran tako, da se je vnel v čitavnici razpor, na videz hud, a kakor se je zdaj pokazalo nevaren». To je povzročilo, da je odložil predsedništvo dr. Bleiweis, ker ni več «patrijarhalne edinosti». Na tem izrednem občnem zboru je najprej podpredsednik dr. Orel milo tožil po slogi, priznal sicer, da je Souvanovo stanovanje premajhno, zraven pa izrazil bojazen, da večjega stanovanja društvo ne bi zmoglo. Končno je odstopil odborništvo tudi on in za njim še nekateri člani odbora. Luka Svetec izjavlja, da društvo ni nezadovoljno z dosedanjim stanovanjem in da se po svoji večini ne strinja «s tistim pisunom, ki je po časnikih raznašal, da je društvo nezadovoljno». To Svetčevo izjavo potrdijo vsi razen devetih društvenikov. Vsi, razen teh devetih, tudi obžalujejo, da se je stvar raznašala po listih. Vsi pa končno sklenejo, da čitalnica ostane v starem stanovanju. Soglasno se tudi sklene, da gresta dva odbornika, Jož. Kersnik in Luka Svetec, k Souvanu, naj čitalnico še nadalje pusti v stanovanju. Za prejšnji odbor z Bleiweisom na čelu glasujejo vsi razen petih članov iz opozicije. Svoje poročilo v «Novicah» zaključuje Bleiweis z opazko: «Glavni besedniki te ,opozicije' bili so v zboru gospodje Fr. Levstik, dr. H. Dolenec in A. Kunšič. Trdno se nadjamo, da se v društvo vrne zopet ljuba sloga ali s tem, da se nasprotniki mirno udajo zborovim sklepom, ali s tem, da izstopijo iz društva, kar tudi v materijalnem oziru čitavnici ne bode na škodo, ker je domoljubni gospod Souvan po g. dr. Orlu poročil, da on plača letnino za vse, ki kot ,malkontenti' izstopijo iz čitavnice.»171 Levstik, ki je bil v svoji kritični vnemi povzročil to «Palastrevolution» v hiši mogočnega očeta, ni hotel stvari na tem področju tirati do skrajnosti, da bi ne trpela mlada slovenska društvenost v Ljubljani, a je najbrž že takrat sam pri sebi sklenil, započeti boj proti starinom v bližnji bodočnosti na dveh drugih toriščih, na katerih je bil ta boj še potrebnejši, -— v političnem in literarnem časopisju. Incident je bil končan in slovensko družabno življenje je šlo zopet svojo pot pod «patrijarhalno» Bleiweisovo egido v čitalnicah in «Južnem Sokolu». «Južni Sokol» se je v avgustu pripravljal, da pojde na povabilo 45 novomeških meščanov v družbi s pevskim zborom ljubljanske čitalnice slavit v dolenjsko metropolo 5001etnico ustanovitve tega mesta, ki se naj «z domačo pesmijo in umetnostjo» slavi obenem kot «prvoletnica pravega narodnega življenja v Novem mestu».172 Celjska čitalnica je dne 3. septembra na svoji «besedi» uprizorila igrico «Dvoboj», ki «je res tako izvrstno tekla, da mora žal biti vsacemu, kdor je ni videl».173 Dne 17. septembra so v Kranju v ondotni čitalnici igrali «Zupanovo Micko» tako dobro, «da od konca do kraja ni prenehal smeh». Z razločno ostjo zoper Levstikov kritični zavzdih je pisal hvalilec te predstave v «Novice » : «Če tudi v glediščinih igrala ne more biti vselej vse izvrstno, vendar sega v srce, kar iz srca pride; kdor se vadi, se navadi; hudobne kritikarje pa tiramo — na Grintovec.»174 Dne 24. septembra je pomagalo 50 Sokolov iz Ljubljane s svojimi produkcijami povzdigniti v Mariboru sijaj Slomškove slavnosti, po kateri so se rodoljubi sestali in sestavili prvi politični program v tej dobi. 1 7 1 Novice z dne 9. avgusta 1865, str. 259. 1 7 2 Novice z dne 16. avgusta 1865, str. 268. 1 7 3 Novice z dne 13. septembra 1865, str. 299. 1 7 4 Novice z dne 20. septembra 1865, str. 309. 6 81 Dne 15. oktobra se }e slovesno otvorila petnajsta slovenska čitalnica v Metliki s petjem, deklamacijo, igro in govori.175 — Dne 20. oktobra je praznovala ljubljanska čitalnica s pomočjo «Sokola» svojo četrtletnico z veliko svečanostjo, «da je nihče ne bo pozabil, kdor je bil priča». To slavje je že teden dni poprej motilo mirno spanje dopisniku «Triesterice», ker je bral v «Novicah», •da bodo na njem gospodične v jugoslovanski obleki prvič v Ljubljani plesale pravi jugoslovanski ples (kolo). Slutil je prihod pošasti — jugoslovanskega carstva. Na tej slavnosti je nastopil dr. Bleiweis z govorom, v katerem je poudarjal, da so ljubljanski Slovenci v čitalnici v štirih letih «povzdignili domačo besedo, domačo umetnost, čeravno je včasi pisano gledal protivnik». čitalnice so nam prinesle družabno pomlad. Dosegli smo lepe uspehe: «djansko vpeljavo domače besede in oliko domače glasbe». S prav kratko opazko prizanesljivega in odpuščajočega očeta se je dotaknil tudi nedavnega incidenta: «če je tudi enkrat švignila iskra nekega dualizma v naše društvo, kmali je prijazno porazumljenje stopilo na njegovo mesto — saj noben pravi Slovan ne mara za dvalizem kakoršni koli.» Drugi narodni prvak dr. E. H. Costa je pri tej priliki poudarjal tudi zasluge društva, kateremu je bil on predsednik. Bekel je, da je «Južni Sokol» postal «buditelj narodnega življenja ne samo v Ljubljani, ampak tudi po deželi». V Ljubljani sami «je postal tako rekoč nova socijalna moč».176 Dne 23. oktobra 1865 se je otvorila šestnajsta slovenska čitalnica v Novem mestu pod predsedstvom drja. Rozine. Uradniška kazina novemu društvu za njegove prireditve ni hotela posoditi dvorane, ker se je bala, da bi potem vse vrelo v čitalnico.177 Pozimi 1865/66 se je razvijalo ne samo v Ljubljani, ampak tudi v provinci živahno družabno življenje. Sokoli so dne 4. novembra na svoji sobotni veselici, ki je 175 Novice z dne 25. oktobra 1865, str. 351. 1T6 Novice z dne 25. oktobra 1865, str. 353 in 354. 1 7 7 Novice z dne 8. novembra 1865, str. 368. bila zelo zabavna po humorističnem govoru, pesmih in godbi, uvedli novost: ta večer se je prvič čitala prva številka šaljivega rokopisnega tednika, imenovanega «Brencelj», ki je zbadljivo-humoristično glosiral aktualne dogodke. Sklenilo se je, da naj izhaja ta šaljivec ob vsaki sokolski sobotni zabavi in ureja naj ga vsakokratni reditelj dotičnega večera.178 Takrat je v ljubljanskem nemškem gledališču nastopal igralec Heinrich Penn, rojen Ljubljančan, ki je prišel iz zagrebškega gledališča. Ta je dne 8. novembra v deželnem gledališču nastopil z deklamacijo Schillerjeve «Pesmi o zvonu», ki so jo ilustrirale žive podobe, katere je po Pennovi želji aranžiral v slovenski narodni noši slikar Kurz pl. Goldenstein. Isti Penn je v gledališču 2. decembra uprizoril na podoben način v slovenskem jeziku Prešernov «Krst pri Savici». Žive slike k deklamaciji so mu pomagali predstavljati nekateri Sokoli. Začela pa se je predstava «z izvrstnim prologom, ki ga je na slavo Prešernu zložil gosp. Fr. Levstik», kakor poročajo «Novice ». Vrhutega so peli čitalniški pevci pesmi, večinoma Prešernove.179 Od podeželskih čitalnic sta razvijali posebno živahnost ajdovska in vipavska, dasi nista imeli svojih dvoran. Zategadelj je priredila ajdovska dne 15. avgusta «besedo » kar pod milim nebom. Te veselice so se udeležili tudi tolminski pevci. Dne 18. avgusta so imeli Vipavci svojo «besedo» na dvorišču gradu grofa Lanthierija, tako tudi dne 8. septembra.180 — Omeniti bi se še dalo, da sta na običajni nedeljski zabavi ljubljanske čitalnice dne 26. novembra predstavljala Ema Tomanova in Sokol Vidic 2. prizor iz III. dejanja «Wilhelma Telia», predelanega za domače narodne razmere. Na novemberskih sobotnih večernicah «Sokola» se je veselo deklami - ralo, čitalo, pelo in muziciralo, prigodnik «Brencelj» je v nadaljnjih številkah pikal in zbadal z raznovrstnim 1 7 8 Novice z dne 8. novembra 1865, str. 370. 1 7 9 Novice z dne 6. decembra 1865, str. 402. 180 Novice z dne 15. novembra 1865, str. 376. 6« 83 šaljivim čtivom. O večeru dne 25. novembra poročajo «Novice», da ga je počastil med drugimi tudi «ljubljenec naroda», dr. Lovro Toman.181 Pred koncem tega leta je ljubljanska čitalnica uprizorila dne 17. decembra po Vilharju poslovenjeno šaloigro «Striček». Na sokolski zabavi v soboto dne 16. decembra je Sokol Tisen iiprizoril «mnogoosebno pantomimo» •— prvo predstavo te vrste pri Slovencih — «ki je vzbudila mnogo smeha». Na «silvestrici» «Južnega Sokola» dne 51. decembra 1865 je bila na obširnem programu poleg deklamacije Levstikovega «Ubežnega kralja» tudi neka «šaloigra v enem dejanju» istega pisatelja.182 Kako se je imenovala in če se je sploh igrala, nam ne povedo niti «Novice»,183 niti ni mogel tega dognati zgodovinar ljubljanskega slovenskega gledališča Ant. Trstenjak.184 — Iz delovanja ostalih čitalnic bi se dalo še omeniti, da je čitalnica v Kranju v tem decembru igrala «Dobro jutro» kot svojo 6. gledališko predstavo v tem letu.185 Tudi o štajerskih čitalnicah poročajo «Novice», da so se v njih vso zimo vršile zabave, z gledališkimi predstavami, tombolo in plesom. — Število slovenskih čitalnic se je proti koncu tega leta pomnožlio še za eno s tem, da se je dne 26. novembra ustanovila čitalnica v Sevnici, sedemnajsta v kronološkem redu. Njen predsednik je bil dr. Razlag.186 Njena slovesna otvoritev se je vršila dne 7. januarja 1866. Petje je pri otvoritveni slavnosti oskrbelo zagrebško pevsko društvo «Kolo». Slavnostni govor pa je imel dr. Valentin Zarnik. Ljubljančanov ni bilo.187 181 No v i c e i dne 29. novembra 1865, str. 394. 182 Novice z dne 27. decembra 1865, str. 430. 183 Novice z dne 3. januarja 1866, str. 7. poročajo samo to, da se je večer vršil po programu, «le nekoliko premenjenem». Ni se igrala. III. letno poročilo «Južnega Sokola» (str. 4.) poroča, da se je igral «Kljukec .je od smrti vstal» in neka «Matičkova ženitev». 184 Trstenjak, Slovensko gledališče. Ljubljana 1892, str. 52. 185 Novice z dne 10. januarja 1866, str. 16. 186 Novice z dne 13. decembra 1865, str. 394. 187 Novice z dne 17. januarja 1866, str. 24. Nastopilo je leto 1866., katerega najvažnejši zgodovinski dogodek je bila prusko-avstrijska vojna, ki se je končala z avstrijskim porazom pri Kraljevem Gradcu, dogodek, ki je zapustil v srcih avstrijskih Slovanov mogočno in trajno odmevajoč «jek vesele nade do veseleje prihodnosti, obujene nad tisočerimi grobi naših junakov, oživljene po smrti trinoga, ki se zove ,germanizovanje, nemška vez'!»188 Posledica te vojne, izrinjenje Avstrije iz nemške zveze, ni bila samo največjega pomena za najživahnejšo politično-programatično diskusijo ter orientacijo, ampak je tudi v najvišji meri vplivala na poživitev narodnega družabnega življenja vseh avstrijskih Slovanov, med njimi tudi Slovencev. V prvi polovici leta 1866., ko so se že pripravljali ti zgodovinski bojni dogodki, se je gibalo slovensko družabno življenje v sedemnajstih čitalnicah, «Južnem Sokolu » in drugih društvih po dotedanjem tiru. Dne 10. jan. je dijaštvo, zbrano v graški «Sloveniji» slovesno praznovalo Prešernovo slavje z deklamacijo Prešernovih pesmi in muzikalnimi produkcijami, v katerih se je odlikoval zlasti dr. Benjamin Ipavec. To «besedo», ki se je zaključila z običajnim plesom, je počastil tudi nekdanji srbski minister Nikolajevič, udeležilo se je je več poslancev in mnogo druge imenitne gospode. Dne 16. januarja je imel Laški trg narodno veselico, ki «je bila zopet svitla in mila zvezda na nebu našega narodnega gibanja in življenja». Pod vodstvom nekega Lopana so se prepevale različne budnice in se je grala «Županova Micka» «tako gladko in izvrstno», «da je gledavec nehote pozabil, da ima diletante pred seboj», kakor se bere v «Novicah».189 Ostanki slovenskega meščanskega nemškutarstva v pokrajinskih mestecih in trgih so se stiskali v svoje klube in mršave kazine in javkali po nekadnjih časih. V uradni «Laibacherici» z dne 27. januarja 1866 čitamo «Eingesendet », v katerem «mehrere Wippacher Biirger» jadi- 1 8 8 Sporočilo tajnikovo o občnem zboru Južnega Sokola dne 29. decembra 1866. leta. Ljubljana 1867, str. 1. 189 Novice z dne 24. januarja 1866, str. 34. kujejo, da so jim njih ples na Tabru pokvarili: «paralisirender Einfluss», «Kastengeist» in «Ansichtendiktatur » ondotnih čitalničarjev.190 Tudi dolgoletna trdnjava birokratskih kazinotov v Novem mestu se je začela rušiti pod pritiskom tamkajšnje čitalnice, ki je dne 2. februarja tega leta s slovesno «besedo» obhajala spomin Vodnikovega rojstnega dne. «To je bila prav narodna veselica in tako živo in prijetno je bilo, da se je očividno kazalo, da čvekanje protivnikov, da naše mesto ni kraj za čitalnico, ostane le ,pium desiderium'» je poročal v «Novicah » novomeški rojak jurist Vojteh Kraus, poznejši Levstikov politični sotrudnik. 191 Vodnikov dan je praznovala 28. januarja tudi čitalnica v Kranju, jako prisrčno so ga obhajali goriški slovenski gimnazijci v Št. Petru pri Gorici.192 Na Svečnico pa je Vodnika proslavila «posebno sijajno» ljubljanska čitalnica v Šiški pri Žibertu in v nedeljo nato v svoji društveni dvorani z «besedo», o kateri poročajo «Novice», da «je presegla vse prejšnje». Navzoč je bil novi deželni predsednik bar. Bach z družino in njegov predhodnik bar. Schloissnigg. Pred kipom Vodnika, umotvorom domačega kiparja Zajca, se je pelo, muziciralo in se je uprizorila prva slovenska originalna opereta, Ipavčev «Tičnik», prvikrat z orkestrom. Poleg Sokolov je v tej opereti prvič nastopila, pozneje jako priljubljena slovenska igralka Ivana Podkrajškova, o kateri poroča Bleiweis, da je hišno «tako lepo delala, da ona kakor gospodje Valenta, Jentel in Koloretto vsaki čas morejo stopiti na očiten oder, ne boje se nobene kritike ». O opereti sami pa je sodba «Novic» naslednja: «Le en glas je, da se Ipavčeva spevoigra more meriti z vsako drugo najboljo opereto, vrh tega pa ima za nas še toliko veto vrednost, da so napevi njeni prav v duhu slovanske muzike zloženi.»193 — Vodnikov dan je v tem 190 Novice z dne 7. februarja 1866, str. 49. 1 9 1 Ibidem, str. 50. 1 9 2 Slovenec z dne 10. februarja 1866, str. 45. 1 9 3 Ibidem, str. 51. — O tej opereti je pisal tudi J. Y. (Levstik?) v celovškem «Slovencu»: «,Tičnik' si bode vedno obranil letu proslavila tudi najmlajša slovenska čitalnica v Sevnici z domoljubnim govorom župnika Ripšla, petjem in deklamacijo. Kot člani te čitalnice se omenjajo tudi kmetje iz bližnjega Boštanja, o katerih poroča dopisnik «Novic», da «obiskujejo pridno našo čitalnico ter očitno kažejo, da spoznavajo potrebe duševne omike naroda našega, in se ne dajo sladkoustnim prilizunom in misijonarjem starega kopita v zajnke vjeti; oni dobro vedo, kako nemškutarsk zvonec poje, — da ni zvon, ki kliče tudi naš slovenski narod k veselemu vživanji narodnih pravic, ampak da je zvon, ki pomeni duševno mrtvilo».194 V februarju je dobila pod vodstvom doktorja Lavriča živahno se razvijajoča čitalnica v Ajdovščini svoje lastno stanovanje. Na njeni «besedi» dne 4. februarja je imel ognjeviti dr. Lavrič («naš preljubljeni») navdušen govor, v katerem je izvajal, da je mnogo večji oni človek, ki živi kaki vzvišeni ideji, od onega, kateremu je mar le njegov «život in njegov materialni prid». «Možje tedaj, ki so se posvetili znanstvom in lepim svobodnim umetnostim, so gotovo možje visokejše omike in velike veljave.» častno mesto med umotvori slovenskih skladateljev», in poziva slovenske pisatelje, naj bi poskrbeli za večjo izbiro tekstov za skladatelje. V istem duhu kakor v «Potovanju iz Litije do Čateža » tudi tu izraža obžalovanje, da nam «sploh manjka predmetov za humoristično muziko, ktero bi bilo treba bolj gojiti». Iz istega literarnega programa je vzeta končna želja dopisnika po uprizoritvi Vilharjeve «Jamske Ivanke»: «Ker je omenjena igra pisana prav v domoljubnem duhu in vzeta iz domače zgodovine, bi bil vspeh gotovo dober in posebno sijajen.» (Slovenec z dne 28. februarja 1866, str. 65.) 1 9 4 Novice z dne 7. marca 1866, str. 82. — Celjski čitalničarji so to leto vodnikovali dne 2. februarja s pravim pravcatim muzikalnim koncertom, na katerem so proizvajali zgolj klasična dela Beethovena, Mozarta in Hayclna, prvikrat brez običajne tombole in plesa, kar je celjski dopisnik «Novic» s posebnim poudarkom zabeležil, češ da je le taka beseda «našega pesnika in vodnika vreden spomin . . . taka je prava, in tako naj zmirej bode.. . vse ravno ne gré vkup, in vse tudi ni za vse». (Novice z dne 21. februarja 1866, str. 67.) A ideje zahtevajo tudi žrtev, ne samo od posameznikov, ampak tudi od celih narodov. «Tudi mi živimo zdaj veliki ideji: ideji narodnosti, to je, mi Slovenci nočemo več skoro smrtnega spanja spati, ampak želimo in hočemo visokeje življenje živeti kot Slovani. Zato imamo čitalnice in druge narodne zavode, časopise in bukve, zato želimo narodnih šol in jugoslovanskega vseučilišča v Zagrebu.»195 Dne 25. februarja so v mariborski čitalnici igrali igro «Raztresenca», dne 4. marca v celjski čitalnici izvirno šaloigro «Kteri bo?». Spisal jo je Bogoslav Rogački (Lendovšek), ki je po Kotzebueju priredil tudi besedilo «Tičnika». Novomeška čitalnica, ki si je prva za kranjsko že v prvem letu po svoji ustanovitvi oskrbela svoj gledališki oder, je na njem uprizorila dne 11. marca v korist stradajočim Dolenjcem igri «Domači prepir» in «Strup». «Poslušalci niso skor našli ne konca ne kraja hvale in ploska . . . Vse osebe . . . so izvršile svoje naloge izvrstno. Videti jih, mislil si, da so to že izurjeni igravci.»196 Dne 4. marca je bila v čitalnici v Kranju «res prav lepo igrana» igra «Vdova in vdovec».197 Ista čitalnica je dne 8. aprila priredila «besedo» v prid gladujočim Dolenjcem. Na nji je nemškutarje zabaval potujoči čarovnik «der Alpenkonig». Potem so sledile pevske točke in za njimi se je uprizorila spevoigra «Advokata », na kar sta sledili tombola in ples.198 Živahno delovanje je razvijala tudi v oktobru prejšnjega leta otvorjena petnajsta čitalnica v Metliki. O tem društvu poroča dopisnik v «Novicah»: «Veselice, ktere so bile skoraj vsako nedeljo pred pustom, so se tako prikupile, da je pristopilo obilo udov (šteje jih zdaj že nad 100), ki so jej bili iz začetka največji protivniki, spo- 195 Novice z dne 21. februarja 1866, str. 66. 106 Novice z dne 21. marca 1866, str. 99. — Dne 8. aprila je uprizorila ista čitalnica «Zupanovo Micko». «Igralo se je, da je bilo veselje.» (Novice z dne 18. aprila 1866, str. 130.) 1 9 7 Novice z dne 14. marca 1866, str. 90. 198 Novice z dne 11. aprila 1866, str. 122. znavši, da je stvar poštena in naravna.» Na velikonočni ponedeljek so v čitalnici igrali «Županovo Micko» in na dobro znani trati «Pungert» so plesali «kolo», o katerem pravi dopisnik, da «se je menda samo v Metliki še ohranilo», zakaj v Črnomlju, kjer je bilo poprej tudi v navadi, «se je pred tremi leti, ko je neki rogovilež in zatiravec narodnosti naše s palico prišel med plesavce, rekoč, da se ta ples ne spodobi več, poslednjikrat igralo».199 Izmed obeh ljubljanskih slovenskih društev je v tem predpustu «Sokol» skrbel v prvi vrsti za družabno zabavo in humor. Na njegovi prireditvi na pustni torek «se je poglavitno plesalo». Tudi običajne sokolske sobotne večernice so bile namenjene v prvi vrsti «radovanju» in «rajanju». Sicer je v soboto dne 3. marca reditelj Pour posetnike tudi poučeval z berilom «o življenju rastlinstva », a še bolj so jih zabavale «Brencljeve» šale in tajnika Ravnikarja humoreska «Kakšna bo Ljubljana v 100 letih»,200 medtem ko je predstavljal na «sokolovi» zabavi dne 10. marca glavno atrakcijo «znani umetnik Novak», ki «se je kot opica skazoval».201 Bilo je dober mesec po onem 12. februarju, ko se je v kranjskem deželnem zboru tako žalostno končala pravda za slovenščino na Kranjskem, ko je Anastazij Griin zasmehoval revščino slovenske literature ter spodbudil Jurčiča, Stritarja in Levstika da so prav v tem času stopili na dan z načrtom nove izdaje slovenskih klasikov, nazvane «Klasje z domačega polja», v času, ko je bil Levstik pravkar izdal svojo nemški pisano slovnico «Die slovenische Sprache nach ihren Redetheilen» in ko so istega pisatelja «Pesmi» po "VVagnerjevi kupčiji z Blaznikom prišle iz dvanajstletnega zapora.202 V tem času se je pogajal za ravnateljstvo ljubljanskega nemškega gledališča neki Preissing, ki je v smislu želje kranjskega 199 Novice 7 dne 28. marca 1866, str. 106. 200 Novice z dne 7. marca 1866, str. 84. 201 Novice z dne 14. marca 1866, str. 92. 2 0 2 Slovenec z dne 28. marca 1866, str. 100. •deželnega zbora obetal, da bo, ako dobi ravnateljstvo, igral v tem gledališču enkrat na teden slovensko in si v ta namen izbral za vodjo slovenskih predstav že imenovanega Ljubljančana in nemškega igralca Penna.203 A proti Preisšingu se je začela po «Laibacherici» agitacija v korist brnskega gledališkega ravnatelja Zöllnerja, «Novice» so bile mnenja, da prav zato, ker je bil Preissing takoj pri volji dajati tudi slovenske predstave.204 Nemci pri deželnem odboru so nastavili Zöllnerja, ker je bil bolj njihov mož. Dasiravno je tega stari kranjski, na Dunaju živeči literat Leopold Kordeš v dunajski «Zukunft » prepričeval, da bo tudi materialno boljše izhajal, ako uvede poleg nemške še slovensko igro v deželnem gledališču, dasiravno mu je klical v spomin svoj poskus slovenskega teatra iz leta 1849.,205 je Zöllner sicer v začetku obljubil, da bo dajal po dve slovenski predstavi na mesec, ako mu deželni odbor preskrbi igre in pomoč diletantov,206 a pozneje ni držal niti te obljube. Slovenska Talija v Ljubljani je bila navezana na družabne prireditve čitalnice in «Sokola». Dne 18. marca je čitalnica po različnih glasbenih in pevskih točkah uprizorila novo šaloigro «V gostilnici na pošti», ki jo je bil po Goldoniju priredil Zabukovec. «Vsi gospodje, vsak po svoji nalogi, so izvršili igro prav dobro», so pohvalile igralce «Novice».207 Dne 2. aprila 1866 so smeli Slovenci drugič v teh ustavnih letih nastopiti s svojo «besedo » v kranjskem deželnem gledališču. Kakor lani v prid ubogim Notranjcem sta priredila ta dan čitalnica in «Južni Sokol» predstavo v korist stradajočim Dolenjcem. Na «besedi», h kateri so prišli Štajerci pod vodstvom Dav. Trstenjaka, se je deklamirala neka dr. Tomanova prigodnica, proizvajale so se razne glasbene in pevske točke, med poslednjimi prvič Jenkovo «Morje 2 0 3 Ibidem, str. 91. 2 0 4 Novice z dne 21. marca 1866, str. 99. 2 0 5 Triglav z dne 13. aprila 1866, str. 117. 206 Novice z dne 25. aprila 1866, str. 140. 2 0 7 Novice z dne 21. marca 1866, str. 100. adrijansko» (po kompoziciji Fabiana), «mojstersko delo, v vsaki sekirici prevdarjeno in v karakteristiki doslednjo.» Največ zanimanja pa je vzbujala opereta «Tičnik», uprizorjena ob navzočnosti skladatelja drja. Ipavca. «Kajti to je bilo prvikrat, da se je igrala opereta na odru očitnem . . . Vsakemu, komur je mar za čast domače umetnosti, je srce veselja igralo», piše dr. Bleiweis. Končno je «Sokol» kazal «Herkulove grače». «Gledišče je bilo tako polno, da se je moralo mnogo ljudi vrniti, ker niso dobili prostora več; nad 800 vstopnic je bilo izdanih.»208 To «besedo» so istotako v deželnem gledališču ponovili z deloma izpremenjenim sporedom dne 15. aprila in se je izvršila «na vsako stran zopet tako slavno». «Gledišče čez in čez polno, kazalo je zopet, da še ni propala bela Ljubljana, in kar sta ,Sokol' in čitalnica kazala ta večer svetu, pričalo je visoko stopnjo umetniško.» Po pevskih in glasbenih točkah sta igrala «Sokola» Drahsler in Koblar burko «Kljukec je od smrti vstal» tako izurjeno, «da bi lahko marsikterega glediščinega komika poslali k njima v šolo; uni živo srebro, ta osebljeni patos. Ni tedaj čuda, da smeha ni bilo ne konca ne kraja». A «krona» «besede» so bili po besedah «Novic» — «marmorni kipi starinske in sedanje plastike», ki sta jih predstavljala «Sokola» Vidic in Coloretto.209 Medtem ko je neki «Ščavničar» v «Slovencu»210 pozival Ljutomerčane, naj si tudi ustanove svojo čitalnico, je poskusil v Kanalu advokat dr. Tonkli, ki se je v ta kraj preselil iz Gorice, spremeniti tamkajšnjo kazino v čitalnico, a zaenkrat brez uspeha, nakar je sklenil misliti na samostojno čitalnico.211 208 N0ViCe z dne 4. in 11. aprila 1866, str. 116 in 125. — Levstikovo poročilo v «Slovencu» z dne 11. aprila 1866, str. 114. 209 Novice z dne 18. aprila 1866, str. 151 in 132. — Levstikovo poročilo v celovškem listu pravi: «Pokazalo se je, da tudi Slovenec ima okus in razum za umetnost, a vendar ne trobi vedno od ,Intelligenz, Schönheit und Geist'.» (Slovenec z dne 25. aprila 1866, str. 130.) 2 1 0 Slovenec z dne 25. aprila 1866, str. 151. 2 1 1 Novice z dne 18. aprila 1866, str. 129 in 130. V začetku maja 1866 je izbruhnila prusko-avstrijska vojna. Mesta so se polnila z vojaki. Ljudstvo je navalilo na kranjsko hranilnico in zahtevalo svoje denarne vloge. To pa niti malo ni motilo ljubljanskega «Sokola», da bi ne prirejal svojih običajnih pomladanskih zletov na deželo. Dne 6. maja je zletel v Dol, kjer so se Sokoli sprehajali po prijazni okolici in kratkočasili z gimnastičnimi igrami. Opoldne so bili pri obedu «židane volje».212 Ljubljanski «Turnerji», ki so se takoj ponudili mestnemu magistratu za varnostno stražo v času, ko so v Italijo odhajajoči vojaki preplavljali mesto, so začeli Sokole dolžiti pomanjkljivega patriotizma.213 Pogumno jim je odgovoril dr. Bleiweis v svojem listu z besedami: «Južni Sokol' bi se bil že tudi oglasil, ako bi ne bil iz Prage slišal, da za zdaj vlada ponudbe ondašnjega ,Sokola' še ni sprejela . . . Mi Slovenci, kakor sploh avstrijski Slovani hrepenimo zdaj le po tem, da bi se sklicali deželni zbori, v kterih bi domoljubni poslanci razodeli na prid Avstrii živo željo, naj bode enkrat konec pogubivni nemški politiki in naj Avstrija pred vsem in nad vsem gleda na-se! Ni tedaj čuda, da besede dunajske ,Wiener Abendp.', da, ako bode vojska, se Avstrija ne bode bojevala za ,svojstveno (specifično) avstrijsko idejo', [ampak za nemštvo], so kakor huda slana poparile srca vseh Slovanov . . . Po pravici pravi [srbska] ,Zastava', da za nemško politiko se ne more, zvun nekterih Nemcev, noben Avstrijan navdušiti.»214 Ob tej priliki je ljubljanski nemški profesor 'Heinrich med poukom v 6. gimnazijskem razredu imenoval «No- 2 1 2 Novice z dne 9. maja 1866, str. 156. 213 Tudi «Južni Sokol» je ponudil deželnemu predsedniku Bachu svojo pomoč. Glej pismo predsednika Sokola v «Slovencu» z dne 11. julija 1866, str. 217. 2 1 4 Novice z dne 23. maja 1866, str. 171. — Dne 24. maja 1866 je pisal Einspieler drju. Vošnjaku: «Ako zmagamo, bode pela spet nemška palica, da bode joj. Le berite uradne časnike, zakaj da se Avstrija vojskuje. Ako pa izgubimo, ne bode vojske skoraj konec in Bog večni ve, kaj in kako.» (Dr. J. Vošnjak, Spomini, I.—II., str. 202.) vice» — «Schmierblatt»,215 kar je vzbudilo med Slovenci kolosalno ogorčenje. Razmerje med «Sokoli» in «turnarji» je postajalo od dne do dne bolj napeto, zlasti ko so po usodepolnih avstrijskih porazih na severočeškem bojišču, ko so začeli ranjenci preplavljati tudi Ljubljano in so hoteli «turnarji» sami pomagati milosrčnim gospem pri sprejemanju ranjencev na kolodvoru, odrivajoč «Sokole».216 Človekoljubnega dela se «Sokol» ni branil; ko ni mogel in smel izkazovati bolniške pomoči, je priredil dne 15. julija na čitalniškem dvorišču v prid ranjenim vojakom «veliko besedo», katere se je udeležilo okrog 700 ljudi. Pod mojstrskim vodstvom čitalniškega pevovodje Čeha Fabiana, so se poleg cesarske pesmi pele take slovanske budnice kakor Bendlov «Svoji k svojim», «Kje dom je moj» in «Hej Slovani». Po pričevanju «Novic» je pokazala ta «beseda», da «naša slovenska društva ga nimajo para v Ljubljani».217 In ko so Italijani, ki so se sklicevali po svoji stari navadi na pruske, ne na svoje zmage, dvignili zahtevo, da hočejo imeti za mejo med Avstrijo in Italijo Sočo, so Slovenci dejansko protestirali proti tej, tedanjim našim rodoljubom nezaslišani zahtevi. Mnogo Sokolov, med njimi tudi pevovodja Fabian, je prostovoljno vstopilo v tretjo kompanijo deželnih strelcev, da z orožjem prepreči italijansko pohlepnost po naši zemlji. 218 Za Avstrijo, tlačiteljico Slovanov, je nesrečna vojna leta 1866. mogočno podžigala narodni duh med Slovenci, kar se je kazalo tudi na društvenem področju. Klici po ustanavljanju novih čitalnic so se začeli oglašati od vseh strani, celo s kmetov. Neki J. D. Vlastenski je klical Šoštanjčanom: «Napravimo si čitalnico!»219 V Cerknici na Notranjskem se je zbralo 25 članov, si nabavilo ne- 215 Novice z dne 13. junija 1866, str. 196. 216 pr im_ Levstikove «Liste iz bele Ljubljane» v «Slovencu» z dne 11. julija 1866, str. 217 dalje. 2 1 7 Novice z dne 18. julija 1866, str. 235. 2 1 8 Novice z dne 8. avgusta 1866, str. 259. 2 1 9 Slovenec z dne 6. junija 1866, str. 179. kaj časopisov in knjig ter si ustanovilo bralno društvu v upanju, da ga ob priliki spremenijo v «narodno čitalnico ».220 Tudi v Poddragi na Vipavskem se je v poletju 1866 napravil nekak zarodek čitalnice v obliki kmetskega bralnega društva. Člani so si v šestih tednih nabavili 130 slovenskih knjig in jih marljivo prebirali.221 ""Levstiku, tej odločno narodno-demokratični glavi in edinemu kritiku te dobe, so bile te kmetske čitalnice mnogo bolj po godu nego marsikatere mestne in trške, v katerih se je začelo polagoma razvijati že narodno frakarstvo. V svojem drugem «Listu iz bele Ljubljane» piše, da si ne more kaj, da ne bi v teh svojih feljtonih «semtertje enega ali drugega izmed naših domačih mož — malo ne piknil», in svetuje dotičnemu, katerega bi utegnila zadeti njegova puščica, naj si misli: «Ko bi jaz ne bil oseba, na ktero se ozirajo moji svojaki, gotovo bi me nobeden ne pikal.» Dalje poroča Levstik, da je poleti popotoval po Notranjskem in zvedel v Idriji, tem nekdanjem gnezdu nemškutarskega meščanstva, da se bo tudi tam, «ako Bog da, rodila narodna čitalnica». Nato nadaljuje: «Narodna čitalnica! Pač lepo ime, ko bi le tudi povsod na pravem mestu bilo in bi se na to gledalo, da bi bilo tudi resnično. Samo ime še ne dela narodne čitalnice, kakor tudi obleka ne dela človeka. Treba je še druge stvari, in tej se pravi narodni duh!» Obiskal je čitalnico v Planini in je skoraj ni ločil po časnikih, ki so bili tu razpoloženi, od kake nemške kazine. Še slabši vtis je napravila nanj Postojna s svojo «precartano» staro kazino in ga ohladila s spoznanjem, da «v Postonj' — je vse zastonj». Drugače v Cirknici! Tu pravi, da mu je zlasti skromno ondotno «Društvo slovenskih čitateljev » jako ugajalo — «naj bi to posnemali domoljubi tudi po drugih trgih, kjer je teže osnovati lastne čitalnice. To društvo šteje okoli 30 udov, kteri so naročeni na vse slovenske časnike in si hočejo s časom napraviti tudi 220 ibidem. 221 Novice z dne 12. septembra 1866, str. 298. svojo knjižnico.»222 O «čitalnici in spe» se je v tem času govorilo celo v nemškutarskem Tržiču.223 Sezono jesenskih društvenih prireditev je v Ljubljani otvoril češka pevka pl. Tiefensee, ki je na dveh koncertih dne 6. in 12. septembra ob sodelovanju slovenskih gospodičen Frohlichovih in klavirskega amaterja ter znanstvenika, pastorja Teodorja Elzeja zapela tudi par slovenskih pesmi v korist vdovam in sirotam padlih vojakov. 224 Ko sta se pripravljali čitalnici v Celju in Kranju, da igrata prva dne 25. septembra igro «Dobro jutro» in •druga dne 24. septembra burko «Bob iz Kranja» in «Kljukec je od smrt vistal» se je po daljšem presledku ustanovila dne 9. septembra osemnajsta slovenska čitalnica in sicer v Št. Vidu nad Ljubljano z znanim pesnikom, župnikom Blažem Potočnikom kot predsednikom. 225 Dne 27. septembra se je vršil v Ljubljani drugi občni zbor «Slovenske matice», ki so ga obiskali rodoljubi iz vseh slovenskih krajev. Ljubljanska čitalnica je gostom na čast priredila v svoji dvorani «besedo» z opereto «Tičnik». «Trikrat je bila krasna Ipavčeva spevoigra že na odru očitnem» — je poročal Bleiweis — «a nikoli še ni bila s toliko navdušen ostjo sprejeta kakor ta večer . . . Po končani spevoigri je nenavadna radost kraljevala v gostilnici ter se razodevala v govorih, pesmih in zdravicah živega rodoljubja kipečih, dokler ni bila ura prezgodnje ločitve.»226 Dne 30. septembra se je slovesno otvorila šentvidska čitalnica. Slavlja so se udeležili dr. Bleiweis, dr. Toman in dr. Costa. V otvoritvenem govoru je predsednik Blaž Potočnik slavil razvoj slovenskega preroda od Vodnika do tedanjih dni. Po pevskih in deklamacijskih točkah so domači diletanti v «prav gladki slovenščini» igrali «Bob 2 2 2 Slovenec z dne 1. septembra 1866, str. 279. 2 2 3 Slovenec z dne 5. septembra 1866, str. 286. 2 2 4 Novice z dne 12. in 19. setpembra 1866, str. 299 in 308. 2 2 5 Novice z dne 19. septembra 1866, str. 307. 2 2 8 Novice z dne 3. oktobra 1866, str. 326. iz Kranja». Po končani «besedi» je otvoril vrsto napitnic dr. Bleiweis, ki je nazdravil novi čitalnici, «najmlajši sicer, a prvi na kmetih», potem je slavil njenega predsednika kot slovničarja in slovenskega pesnika. Za rijim je dr. Toman razlagal trojni namen čitalnic, nakar se je vrstila zdravica za zdravico.227 Ko je Levstik po «Slovencu»228 ter dr. Bleiweis po «Novicah»229 drezal ravnatelja Zollnerja, naj bi začel vsaj s kakšnimi slovenskimi operetami, ker so njegovi pevci in pevke znali po večini češko in se je novi ravnatelj samo enkrat v oktobru dal toliko omečiti, da je gospodična Pichlerjeva, rojena Ljubljančanka, enkrat med nemško predstavo zapela neko slovensko pesmico iz «Tičnika»,230 je «Južni Sokol» ob priliki svoje tretje obletnice priredil dne 21. oktobra «besedo», na kateri se je uprizorila Vilharjeva izvirna šaloigra «Slep ni lep». Poročilo drja. Bleiweisa o tej predstavi se je glasilo: «Ker so dobro znane naše domače izvrstne moči, zato bi le vodo nosili v Savo, ako bi naštevali vse na drobno . . . Zamolčati pa tudi ne moremo, da Vilharjeva šaloigra je bila v vseh partijah tako dobro igrana, da smeha ni bilo ne konca ne kraja; še posebno pa je gosp. Noli z vpletenimi ,ribniškimi' povedkami toliko dobrovoljnost vzbujal, da tudi najpustejšemu čmerikovcu so morala rebra pokati smeha.»231 Dne 28. oktobra je celjska čitalnica uprizorila igro «Le naravnost», prevedeno iz nemščine. Isti dem je imela tudi ljubljanska čitalnica svojo zadnjo predstavo v tem letu. Pred predstavo so se izvajale deklamacije, razne resne in šaljive pevske točke, katerim «je krono na glavo postavil» «Črni Peter», po drju. Prelogu poslovenjena šaloigra, v kateri so «gospodičina Marija Prelihova in 227 Novice z dne 10. oktobra 1866, str. 332. 228 Slovenec z dne 8. in 19. septembra 1866, str. 289 in 300. 229 Novice z dne 5. septembra 1866, str. 291. 230 Novice z dne 17. oktobra 1866, str. 341. 231 Novice z dne 24. oktobra 1866, str. 349. gospoda P. Grazeli in J. Noli izvrstno svoje naloge dovršili ».232 V prihodnjem mesecu novembru je obhajala metliška čitalnica svojo obletnico z uprizoritvijo «Servus Petelinčka » in Bilčeve «Slovenije oživljene». Igrali so dijaki, ki so se posebno v poslednji igri «izvrstno obnašali».233 «Sokolova» «beseda» dne 10. novembra pri Virantu je bila prav mikavna. Član društva Valenta je sestavil program tako, da je bila vsaka točka namenjena, «oživiti narodni duh». «Dika večera je bil gosp. Drahsler, ki je s predstavo ,Snubača' svojo glediščino umetnost zopet prezvrstno skazal».234 Na tem svojem večeru je «Južni Sokol» sklenil, da se udeleži nabiranja prispevkov za «južnoslovensko vseučilišče» v Zagrebu.235 Prelogova prireditev «Črnega Petra» je tako ugajala, da sta jo uprizorili dne 25. novembra tudi ptujska in mariborska čitalnica.^36 Dne 18. novembra je igrala novomeška čitalnica igro «Tat v mlinu» s svojimi novimi kulisami, na katere je bila zelo ponosna. «Napravili smo si novo zagrinjalo, nove dekoracije za sobo in gozd in naslikal nam je tu bivajoči slikar malano okolico, da ji ni para. Vsega vkup imamo 6 spremenov», so se bahali v «Novicah » podjetni Novomeščani.237 Dne 16. decembra je smela nastopiti celjska čitalnica z dvema igrama, z «Bobom iz Kranja» in z reprizo igrice «Le naravnost» v celjskem mestnem gledališču, na tem javnem odru prvič po petnajstih letih. Kakor je leta 1851. zadnje slovenske predstave v tem gledališču vodil knjigovez Jeretin, tako je ti dve predstavi uprizoril njegov sin. O predstavi poroča dopisnik v «Novicah»: «Igrali so vsi tako izvrstno, in dovršili tako umetno vsaki svojo nalogo, da bi nam zares težko bilo, druzimu dajati sprednost pred drugim.» 2 3 2 Novice z dne 31. oktobra 1866, str. 358. 233 Novice z dne 14. novembra 1866, str. 373. 2 3 4 Ibidem, str, 375. 235 Novice z dne 21. novembra 1866, str. 381. 2 3 6 Ibidem, str. 383. 237 Novice z dne 28. novembra 1866, str. 390. 7 97 «Slava dr. Kočevarju, našemu starešini, ki je prvi modro spoznal važnost javnega glediščinega igranja . . . Nismo sicer videli nekterih .gnädige bindische Bürgerinen' v ložah, ki se nikoli ne pogrešajo, ako se igra nemški ,Pelz-Paladin und Kachelofen' ali ,Lumpaci' in kakor se take in enake kulturne burke imenujejo; al tudi brez njih je bolnišnica celjska . . . dobila zdatno pomoč.»238 Dne 16. decembra je uprizorila kranjska čitalnica ob priliki občnega zbora igro «Kteri bo?» «Gospodičine, kakor gospodje, med kterimi so eni stopili prvikrat na javni oder, so hvalevredno izvršili svoje naloge», se je glasilo kratkobesedno poročilo noviškega dopisnika.239 Na občnem zboru «Južnega Sokola» dne 29. decembra je naznanil predsednik dr. Costa, da tako, kakor so Slovenci zadnjič v novembru posetili v Zagrebu Hrvate, ki so praznovali tristoletnico Zrinjskega, obiščejo ob prihodnjih binkoštih Hrvatje Slovence v beli Ljubljani. — Silvestrovala sta čitalnica in «Sokol» to leto zopet skupaj s tem, da sta priredila skupno «besedo» s čisto novim programom, «da si lahko trpel gnječo in vročino». Za izvrstnimi pevskimi točkami se je predstavljala spevoigra «Sodba ali dva kmeta» in «Kukavica», «sestavljena od Šeferja in v slovensko prestavljena po Levcu».240 Za razvoj slovenske gledališke umetnosti je bil najpomembnejši dogodek v letu 1866. ta, da se je v novembru osnoval v Ljubljani pripravljalni odbor za ustanovitev «Dramatičnega društva», ki naj bi obsegalo vse slovenske pokrajine.241 Obotavljanje nemškega ravnatelja Zöllnerja je najbrž pospešilo njegovo snovanje. Pripravljalni odbor, kateremu je bil poleg Josipa Stareta duša Fr. Levstik, predsednik pa Luka Svetec, se je sestal dne 15. novembra in dne 19. i. m. vladi predložil prvi osnutek pravil, ki jih je sestavil Josip Stare. Odbor je začel 238 Novice z dne 26. decembra 1866, str. 428. 239 Ibidem. 2 4 0 Novice z dne 9. februarja 1867, str. 16. — Te predstave ne omenja A. Trstenjak v svojem «Slovenskem gledališču». 2 4 1 Novice z dne 14. novembra 1866, str. 375. nabirati tudi rokopise iger.242 A kakor je to bilo po navadi, so morali tudi pri osnovanju tega društva Slovenci čakati še mesece in mesece, preden je vlada potrdila pravila. Za dramatično društvo se je posebno vnel Levstik, ki je v polnem obsegu spoznal pomen narodnega gledališča. Ob času snovanja društva je pisal najbrž pod Levstikovim vplivom Nolli v svojih «Listih iz bele Ljubljane » v celovškem «Slovencu»: «Hvala Bogu, naša Talija ni prav zapuščena in šteje po raznih čitalnicah mnogo prijatlov in prijatlic . . . Dan za dnevom pa je veča potreba, da imajo čitalnice primerno zbirko tiskanih iger na izbiro, kajti z rokopisi je velika težava in je posebno sitno jih pošiljati sem tertje.» Naj se torej združijo čitalnice in začno izdajati prevedene in izvirne igre; za poslednje se naj razpišejo darila. «Tako bi se osnovala počasi prava glediščna šola, prva in najpotrebnejša podlaga prihodnjega narodnega gledišča. Ako osnujemo tedaj društvo, ktero bode imelo namen, pospeševati slovensko dramatiko, bodisi v pisanji bodisi v predstavljanji, svesti si smemo biti, da smo storili velik korak do narodnega gledišča.»243 Tik pred koncem leta 1866. so razglasile «Novice», da je vlada potrdila pravila slovenske narodne čitalnice v Idriji, devetnajste v kronološkem redu.244 V letu 1867. smo, v marsikaterem pogledu v izredno pomembnem letu, v letu usodepolnega dualizma, v letu nekaterega spoznanja in spregledanja v političnem, kulturnem in socialnem pogledu, v letu, ki je postalo mejnik med tedanjimi našimi očeti in sinovi, med Staroslovenci in Mladoslovenci, mejnik, ki se je dvignil tudi sredi veselo in pestro zelenečega in cvetočega vrta slovenskega družabnega življenja. Začetek leta še ni napovedoval nobenih perturbucij. Življenje v slovenskih čitalnicah je teklo po dotedanjih kolotečinah. 2 4 2 Novice z dne 28. novembra 1866, str. 391. 2 4 3 Slovenec z dne 21. novembra 1866, str. 373. 2 4 4 Novice z dne 26. decembra 1866, str. 429. 7» 99 Vrsto čitalniških prireditev so otvorili v januarju Mariborčani v znamenju Slomška. Da postavijo temu zaslužnemu možu spomenik na javnem trgu v Mariboru pred cerkvijo sv. Alojzija — kjer so ga pa nemški mestni očetje odklonili — so mariborski čitalničarji priredili dne 16. januarja 1867 veliko «besedo», na kateri so peli razne budnice in se je igral Prelogov «Črni Peter», ta večer lepše, nego kadar koli.245 Nekatere kranjske čitalnice so zopet bolj ali manj slovesno praznovale Vodnikov rojstni dan. Ljubljanska je na Vodnikov dan (3. februarja) uprizorila Bilčev dramatični prizor «Slovenija oživljena», v katerem sta se odlikovala Drahsler kot Zois in Koblar kot Vodnik. Po muzikalnih in pevskih točkah, izvajanih pod vodstvom novega čitalniškega pevovodje čeha Prochazke, se je vršil običajni ples. «Ako si se ozrl okoli sebe, gledal si cel vrtič krasnih rožic.» Plesalo je 70 parov. «Krasotice take, ki jih nahajamo tukaj le med slovenskim svetom», je namigaval dr. Bleiweis na adreso vseh uradniških družin, ki so morebiti še oklevale z vstopom v slovensko družabno kolo.246 Isti dan je tudi najmlajša slovenska čitalnica v Št. Vidu nad Ljubljano slavila Vodnika z «besedo», na kateri je neki govornik dokazoval imenitnost kmetskega stanu. Potem se je igrala «Županova Micka» tako dobro, «da se na kmetih ne more boljše pričakovati».247 Novomeška čitalnica, katere člani se niso samo razveseljevali, ampak tudi učili slovenščine — poučevati jih je hotel sam pater Ladislav, pa mu provincial ni dovolil — je dne 17. februarja praznovala Vodnikov rojstni dan s petjem, deklamacijami in plesom, pri katerem je poročevalec «Novic» s ponosom videl «množico dolenjskih krasotic».248 Dne 21. februarja je priredil «Sokol» v čast novoizvo- 2 4 5 Novice z dne 6. februarja 1867, str. 46. 2 4 6 Ibidem, str. 49 in 50. 2 4 7 Novice z dne 13. februarja 1867, str. 56. 2 4 8 Novice z dne 27. februarja 1867, str. 72. ljenim in na kratkotrajno zasedanje v Ljubljano došlim kranjskim deželnim poslancem svoj sokolski večer, na katerem se je mnogo nazdravljalo in odzdravljalo. Rokopisni «Brencelj» tega večera «je tudi storil svoje in se predstavljal gostom ter razlagal na drobno, kakošna živalica je prav za prav, da ne bi imel kdo morda napačnih misel o njem». Tri dni pozneje, dne 24. februarja je ljubljanska čitalnica veselo rajala na plesu, «najlepšem in najprijetnišem».249 Na pustni ponedeljek se je slovesno in zraven prisrčno po domače otvorila dvajseta slovenska čitalnica, in sicer v Jelšanah na Krasu, ki jo je dovolilo tržaško namestništvo dne 14. februarja, z «besedo» ki jo je tako nazorno popisal Fran Erjavec v svoji mični sličici «Beseda na kraški zemlji». «Besedo» je otvoril ondotni dekan, predsednik novega društva, z literarnozgodovinskim govorom o Vodniku, Ravnikarju, Prešernu, Slomšku in Bleiweisu. Število domačih pevcev in pevk so pomnožili vneti rodoljubni pevci iz bližnjega hrvatskega Kastava.250 Na «besedi» ljubljanske čitalnice dne 24. marca so se s posebno pohvalo pele pesmi starega Maška; pevovodja Prochazka je igral neko Beethovenovo sonato, na kar se je uprizorila «prav dobro» «Zakonska sol», gledališka igra v prevodu drja. Preloga.251 Svojo sobotno zabavo dne 6. aprila je posvetil «Južni Sokol» že drugič tako soglasno izvoljenim in na še krajše zasedanje v Ljubljano došlim kranjskim deželnim poslancem. «Navdušeni pozdravi in napitnice so se vrstile s točkami prav zanimivega programa», poročajo «Novice» in pristavljajo, da je na tem večeru posebno veselost vzbujal «muzikalični brencelj».252 Prihodnji večer, v nedeljo dne 7. aprila se je vršila druga postna «beseda» ljubljanske čitalnice, o kateri pravi dr. Bleiweis, da «bo ostala s svetlimi črkami zapisana v zgodovini čitalnice». Prvi del programa so 2 4 9 Ibidem, str. 73. 250 Novice z dne 27. marca 1867, str. 104. 2 5 1 Ibidem, str. 106. 2 5 2 Novice z dne 10. aprila 1867, str. 123. tvorile «meglene podobe», za Ljubljano prvovrstna novost. «Reči moramo, da so bile izvršene tako mojstersko in krasno, da jih nismo videli še boljših. Občna radost občinstva nad tem nenavadnim umetniškim delom bila je velika in se je glasila v živahni pohvali. Posebno krasne so bile podobe Bleškega jezera.» Gospodični Boža in Evgenija Frohlichovi, prva kot pevka, druga kot umetnica na goslih, sta vse kar «očarali». Tretji del programa je izpolnila veseloigra «Ultra», ki je vzbudila mnogo smeha. Igralo se je po pričevanju «Novic» tako dobro in gladko, «da je bilo res veselje poslušati». To je bila zadnja slovenska gledališka predstava, ki jo je v svojem področju priredila ljubljanska čitalnica, ki je v tem času odstopala ta del svojega torišča novoustanovljenemu «Dramatičnemu društvu». Pripravljalni odbor tega društva, ki je bil v novembru prejšnjega leta predložil vladi svoja pravila, je končno v marcu privatno253 zvedel, da je cesar potrdil pravila društva (dne 4. marca 1867). Z dopisom z dne 18. aprila je kranjska deželna vlada o tem potrdilu uradno obvestila pripravljalni odbor, ko "je bila poprej od njega zahtevala še nekih poprav.254 Ustanovni občni zbor dramatičnega društva se je vršil dne 25. aprila in sklenil glede povabila k pristopu izdati pravila v tisku. Poverjeništva pri nabiri članov naj bi prevzele čitalnice.255 Začasni odbor novega društva je pogosto zasedal vso pomlad in vse poletje 1867, pošiljal povabila rodoljubom, nabiral rokopise, 256 razpisoval darila za najboljši tekst komične operete.257 V društvu so bile na delu čile, mlade napredne moči. O smeri in nameri, ki je vladala v njihovem krogu, nam daje pojasnilo pismo, ki ga je pisal dne 28. avgusta 1867 abiturient Leveč Janku Kersniku, v katerem pravi, da je dobil od društva v popravo Mala- 253 Novice z dne 20. marca 1867, str. 99. 2 M Novice z dne 17. aprila 1867, str. 134. 255 Novice z dne 8. maja 1867, str. 157. 256 Novice z dne 29. maja 1867, str. 180. 257 Novice z dne 24. julija 1867, str. 248. vašičev prevod Raupachove ljudske žaloigre «Mlinar in njegova hči», in značilno pristavlja: «Dramatično društvo se sploh veselo giblje, menda zato, ker nima nobenega prvaka in nobenega starokopitneža med odborom, niti med udi svojimi. Se ve, Bleiweisu je to že profanum vulgus!»258 Duša društva je bil Levstik, ki je ob tem času zaslutil trenutek, da bi utegnil uveljaviti svoje pogumnejše in naprednejše kulturne nazore v slovenskem javnem življenju ne samo s pomočjo novega političnega lista, ki ga je prav ob tem času snoval, ampak tudi s pomočjo dramatičnega društva, nazore, zaradi katerih se je bil z Bleiweisom razdvojil že v maju 1864, a jih takrat ob priliki afere s «Triglavom» in čitalniškim stanovanjem (v začetku leta 1865.) ni mogel udejstviti. Misli na to, da s temi svojimi nazori prej ali slej stopi v slovensko javnost, pa Levstik nikdar ni izpustil izpred oči. Kadar je količkaj mogel, jim je dajal duška v Einspielerjevem «Slovencu». — Pomagal mu je Davorin Trstenjak, ki je v svojih «Obrazih iz Ljubljane», v katerih je karakteriziral različne kroge in sloje Ljubljane, pisal v «Slovencu» dne 15. decembra 1866: «Narodna zavest se je že precej oživila, dasiravno ni na oni stopnji, na kteri bi lahko bila. Velika vrsta ljudi, in sicer skorej ves uradni svet, je v posebnem (namreč nemškutarskem) taboru. Sicer tudi med to vrsto najdeš iznimke, vendar Kranjec je moder in nerad se žrtvuje za ideje, ktere niso po vladinem kalupu. Ta plašljivost še objema nekoliko tudi samostalne narodnjake, gotovo ne v prid narodnemu napredku.» O ljubljanski čitalnici pa piše Trstenjak tako: «Tukaj najdeš vse, kar se ne šemi s tujščino — surkaše nasproti frakašem. Življenje ni tukaj tako rodo, kakor v kazini, dasiravno ni še v vsem narodno. Govori se tukaj jezik, kteri je prav obraz narodnega preporoda. Nemške verige še zmerom rožljajo, in tudi furlanski ,magari' pričuje, da je Slovenec jetnik med Nemcem in Italijanom. . . . Pogovori so vsadanji — precej razboriti, in prvi sosed moj ti srce odkrije, dobro te meri ter še se ozira 2 3 8 I. Prijatelj, «Janko Kersnik», I., str. 97. okoli in okoli, ako ne bi kje za hrbtom stal eden tistih blaženih, kteri le v Avstriji nahajajo naj bolj plčdonosno zemljišče, — saj poznaš, dragi prijatelj, te učence skrivnosti. Vendar kar v čitavničino restavracijo pride, je vse napolnjeno z najblažnišimi čuti za narod trpinov in mučenikov.» — Posebno z_animivo in velepomembno pa je v Trstenjakovem dopisu mesto o «Južnem Sokolu». Trstenjak je v tem svojem dopisu precej odkrito nastopil zoper grobo-nasilne praktike in nazadnjaške nazore «Južnega Sokola», kateremu je predsedoval novopečeni «Slovenec» in «klerikalec» — dr. E. H. Costa. Tisto mesto v Trstenjakovem dopisu se glasi: «Kakor vse na svetu ima svoj hudi in dobri princip, tako se tudi v narodnem taboru ljubljanskem poganjata za nadvlado Ormuzd in Ariman. Slednji dobiva svoje učence iz burne, nagle in žestoke mladine. Ta prekorači velikokrat meje priličnosti in blage pristojnosti v škodo svojo in v škodo narodnega napredka. Zabave teh boriteljev za pospeševanje narodnega življenja zbadajo večkrat samoličnosti, s tem pričajo, da niso prosti strastljivosti. Njihov simbol je ptič sokol; ali menda se nam ni treba bati, da utegne on slabo svojo naturo preveč razvijati in gojevati. Da bi Sokolci posnemali rajši sokolov bistri vzlet v čisteje višine!»259 Medtem ko je Levstik zlasti v novem dramatičnem društvu gradil stopnico za višji vzlet slovenskega društvenega življenja v bolj napredne in bolj umetniške sfere, so bile Jeranovcem še dosedanje čitalniške prireditve— preposvetne ali naravnost pregrešne. V 13. štev. «Danice» je izšel dopis iz črnič, naslovljen «Vredba in namen čitalnic», v katerem dopisnik trdi, «da kmetom ni v nikakoršno korist, ako v čitalnicah špogajo plese in igre». Na ta dopis je odgovoril župnik Potočnik v «Novicah », da v šentvidski kmetski čitalnici ne plešejo; glede iger pa je člankar mnenja: «Kratkočasne in pa- 2 5 9 Slovenec z dne 25. decembra 1866, str. 426. — Tu je že slutil Trstenjak, da utegne mladi «Sokol» priti do pretepaških praktik. metne igre, to je, glediščine igre, v pošteni družbi pa, mislim, da nikakor niso napčne.» K temu Potočnikovemu dopisu je dodal Bleiweis kot oče slovenskih čitalnic podčrtno opombo, v kateri je še enkrat in sicer zadnjič proti Jeranu skušal opredeliti svoje nekoliko svobodomiselnejše stališče, da je pozneje popolnoma podlegel Jeranovemu obskurantskemu vplivu. Dr Bleiweis zagovarja celo ples: «. . . če že na svetu mora biti ples, in podoba je, ker so že stari naši očaki plesali in bodo plesali tudi potomci za nami.» Bleiweis zagovarja ples seveda samo v čitalnicah. «Vse drugo je s plesom na podih in krčmah: tu tu se godijo na plesu res nespodobne reči.» Samo oni, ki meri čitalniške plese po teh plesih, more biti njihov nasprotnik. 260 Pričeli so se silno viharni meseci. V dunajskem parlamentu je Beust pridobival poslance za svoj dualizem. Zastopniki avstrijskih Slovanov, ki so se odvračali od Dunaja in obupovali nad njim, so romali v Moskvo na etnografsko razstavo — izmed Slovencev so popotovali tja Matija Majar, Ivan Vilhar in Hudec. Na binkoštno nedeljo se je pripeljalo v Ljubljano na poset zagrebško pevsko društvo «Kolo» s 400 udeleženci. Na ljubljanskem kolodvoru so jih sprejemali: «Sokol» z zastavo, čitalniško pevsko društvo z zastavo, «krasni venec rodoljubnih gospodičen». Bleiweis je sprejel «Kolaše» z navdušenim govorom in poudarjal v njem željo, da bi Slovenci radi vsaj malo povrnili Hrvatom njih gostoljubnost ob lanskih novembrskih dneh, posvečenih Zrinjskega tristoletnici. 261 «Južni Sokol» je prirejal svoje pohode po deželi, n. pr. dne 5. maja črez Fužine v Lavrico, dne 7. julija v Kamnik, ki je bil ob tej priliki ves v zastavah in transparentih. Tamkajšnji župan dr. Preveč je otvoril slavnostni obed z govorom, kateremu je sledila napitnica za napitnico. Nazdravljalo se je bratom Jugoslovanom in Slovanom sploh. Posebna napitnica je veljala navzo- 260 Novice z dne 29. maja 1867, str. 179 in 180. 2«1 Novice z dne 12. junija 1867, str. 197. čima bratoma Šimnu in Davorinu Jenku, pesniku in skladatelju bojevite narodne himne «Naprej».262 Vse ozračje je bilo nasičeno z nekim razdraženim duhom, ki se je odzival tudi v čitalnicah, katerih število se je konstantno množilo, celo v neznatnih krajih po deželi. Dne 25. aprila se je ustanovilo preprosto bralno društvo celo v tolminskih Volčah.263 Dne 14. julija so otvorili Solkanci svojo čitalnico, edenindvajseto «budilnico narodne zavesti» slovenske. Ob otvoritveni slavnosti je v dvorani sicer visela tudi cesarjeva podoba, a nji nasproti je na kaj vidnem mestu stal ilirski grb in lestenec na sredi sobane je visel na jugoslovanskem grbu. Slavnostni govor je imel dr. Lavrič. Za petje in deklamacije so skrbeli dijaki.264 — Dne 21. julija je napravila novomeška čitalnica zlet v Bršlin in tam na vrtu viteza Langerja igrala dve igri «Strup» in «Bob iz Kranja». Narod ob blizu in daleč je vrel na to veselico. Takrat se je dogodil v noči med 23. in 24. julijem incident, ki se je kakor bomba razletel ne samo v slovenski, ampak v vsej avstrijski javnosti. Člani «Južnega Sokola», ki so že parkrat na svojih zletih v ogorčenju nad Beustovim pritiskanjem Slovanov «ob steno» in temu pritiskanju v protest peli — rusko himno, so se v tej noči stepli i turnarji v Ljubljani na Velikem trgu in v Schantlovi veži ranili nekega hlapca Kalana, ki je branil turnarja Tambornina, da mu Sokoli ne porežejo želodov. Predsednik «Južnega Sokola», župan dr. Costa, ki je bil po naključju navzoč pri tem pretepu, je bil odstavljen od 2 6 2 Novice z dne 10. julija 1867, str. 233. 2 6 3 Novice z dne 15. maja 1867, str. 164. 2 6 4 Novice z dne 31. julija 1867, str. 256. — Dr. Costa v svojem «Statističnem pregledu vseh slovenskih čitalnic» (LMS, 1869) pravi, da so se v prvi polovici leta 1867. ustanovile še naslednje čitalnice na Slovenskem: v Crničah pri Gorici dne 20. aprila 1867; v Kanalu dne 1. januarja 1867; v Rihenberku dne 24. februarja 1867; a o čitalnici v Skopem navaja, da se je ustanovila že 16. decembra 1866. «Novice» o ustanovitvah teh čitalnic v tem času ne poročajo nič. županstva, «Južni Sokol» pa razpuščen z ukazom z dne 3. avgusta 1867. «Triesterica» je zahtevala, naj se razpusti tudi ljubljanska čitalnica, češ da si ljudje v Ljubljani ne upajo hoditi po mestu brez revolverjev in pištol. Vlada je na Kranjskem s posebnimi lepaki prepovedala petje ruske himne.265 Neki celovški nemški list je pisal, da so se v Ljubljani našle petarde. Ko je hotela na dan cesarjevega rojstnega dne 18. avgusta metliška čitalnica prirediti «besedo» s predstavo «Boba iz Kranja», je črnomaljski okrajni predstojnik grof Chorinsky «besedo» —• prepovedal. «Novice» so se začudeno vprašale: Ali je ta igra tudi — rusk bav-bav?266 Nemški listi so bljuvali ogenj in žveplo na Slovence. Slovenski poslanci na Dunaju pa se v parlamentu niso izpostavljali v njih zaščito. «Novice» so jih branile, kakor so vedele in znale. Sredi teh zagovorov in polemik, posebno ob priliki glasovanja nekaterih slovenskih poslancev za dualizem, pa so prinesle lapidarno vest, da je voditelj slovenske delegacije napravil z inženirjem Kazdom pogobo za trasiranje gorenjske železnice . . . Z glasovanjem za dualizem so bili Staroslovenci — bivši možje. Prihajala je na plan nova generacija Mladoslovencev, ki se je v osebah Levstika, Jurčiča in Stritarja že dlje časa pripravljala za naskok. Poskusila je s «Klasjem » leta 1866., se uveljavila z «Mladiko» in prodrla s «Slovenskim narodom» leta 1868. Društveno življenje Mladoslovencev se je obogatilo z novim elementom, taborskim . . . Društveno življenje Staroslovencev je v začetkih in nižinah opravilo svoje delo. Vzbudilo je prvi smisel za narodno organizacijo in razgibalo speče duhove. Vršilo se je v znamenju narodnostnega navdušenja in navduševanja, ko to še ni bilo fraza, ampak je pomenilo dejanje, začetno, prvo skupinsko dejanje narodnega organizma. Čitalnice namreč niso bile samo bralna društva, ampak 265 Novice z dne 51. julija 1867, str. 257 in 258. 266 Novice z dne 21. avgnsta 1867, str. 282. zavodi, ki so skrbeli za družabno zabavo in gojitev petja, glasbe in začetne dramatike. Bile so učilnice domačega govora v slovnici in konverzaciji. Budile so smisel za slovensko čtivo, bile so predavalnice in posvetovalnice političnih voditeljev, a tudi nacionalne vabilnice. Finejša družabnost, ki se je gojila v njih, je potegnila nekatero gosposko družino v slovenski krog, v krog naroda, ki je s tem prenehal obstajati iz samih kmetov. Doba čitalnic je otroško lepa doba brstenja in cvetja. Ni pa še doba kakšne količkaj višje, zlasti umetnostne kulture. V to ji popolnoma manjka element kritike. Noviška kritika ima tri stalne klišeje: «vodo bi v Savo nosil», «igravci bi lehko nastopili na vsakem očitnem odru», «smeha ni bilo ne konca ne kraja». Glede na uprizorjene igre «noviška» ambicija ne seže preko burk.267 Na prihodnjo višjo stopnjo je imel slovensko javno življenje in z njim specialno tudi društveno povzdigniti mož, ki je že v tej dobi organiziral drmatično društvo brez «prvakov» in «starokopitnežev», — Fran Levstik s svojo, vanj verujočo «mladoslovensko» mladino.

267 Leveč pripoveduje, kako je hodil v čitalnico kot «tihotapec » in poslušal, kar se je pelo, govorilo in igralo. Hodil je iz čistega rodoljubja, vendar je vsako sredo debelo gledal, ko je v «Novicah» bral, kako se je vse hvalilo: «Tukaj je stalo črno na belem, da je, postavim, gospodična 1.1. tako ,ljubko' popevala kakor slavček v grmiču in da je njeno petje ,žvergolelo' po naših ušesih kakor škrjančkova pesmica po jasnem zraku. In jaz, ki se*m jo tudi slišal, obsodil sem jo za prav navadno pevko. Gospod I., postavim, je tako ,izvrstno' igral in tako dobro rešil svojo nalogo, da bi ga bili želeli videti na vsakem očitnem odru. In jaz, ki sem ga videl, sem bil prepričan, da bi mu bilo občinstvo v vsakem očitnem teatru žvižgalo —- ako bi bil le slovensko igral; kajti tako je lomil slovenščino, kakor preklje. ,Vodo bi v Savo nosili, ako bi hoteli v igri in petji te gospe, tega gospoda itd. le besedo hvale izgubljati'.» Take kritike, pravi, da je bral teden za tednom in če je koga vprašal, zakaj se vse hvali, se mu je dejalo, ker so — diletantje. (Slovenski narod 1868, str. 106.) Najvažnejši* dogodek v slovenskem literarno-društvenem življenju 60ih let je bila ustanovitev «Slovenske matice». Z osnovanjem tega društva smo se tudi Slovenci uvrstili kot zadnji med druge zapadne Slovane. Misel na oživotvoritev osrednjega literarno-znanstvenega zavoda se je pri nas porodila sicer že sredi 40ih let,** vendar se je ta zasnova dejansko uresničila šele v začetku 60ih let, ko so bili zanjo podani realnejši pogoji. Prvi, ki je v tej dobi nasvetoval slovenskim rodoljubom, naj bi osnovali «Matico», je bil ruski slavjanofil Ivan Aksakov. O njegovem bivanju v naših krajih leta 1860. in o njegovih pobudah v tej smeri poroča leta 1865. Božidar Raič v celovškem «Slovencu». Drugi mož, ki je v slovenski javnosti skoraj istočasno sprožil to idejo, je bil v Zagrebu službujoči savinjski Slovenec Ferdo Kočevar- Žavčanin. V vrsti članov «Slovenske narodne potrebe », ki so izhajali v jeseni leta 1860. v «Novicah», je poleg drugega na koncu zlasti poudaril nujnost ustanovitve «Slovenske matice» v prepričanju, da bi se dalo na ta način najbolj «pospešiti napredovanje našega slovstva». Po tem Kočevarjevem predlogu se ni v slovenski javnosti skoraj dve leti kdo ve kaj pisalo o «Matici». Edini, ki je v tem razdobju jasno povzel Kočevarjevo misel, je bil neki neimenovani mariborski dopisnik «Slovenskega glasnika». Ta se je leta 1861. izrazil, da bi nam bilo tako društvo zelo potrebno. «Vsaka ,matica' ima dober namen», je pisal, «in podpira svojo literaturo; tudi našemu mlademu slovstvu bi bila taka domorodna naprava največje koristi.» K temu predlogu neznanega mariborskega dopisnika je zavzel Janežič kot urednik «Glasnika» svoje posebno stališče. Izrazil je namreč dvom nad materialno možnostjo, da bi Slovenci utegnili ustanoviti

  • Od str. 109 do str. 112 sega posnetek Prijateljeve razprave

«Predzgodovina ustanovitve ,Slovenske matice'»; RDHV, I., str. 10 do 33. (Op. ured.)

    • Podrobno o tem problemu glej: Prijatelj, «Kulturna in

politična zgodovina Slovencev». I., str. 136—144. (Op. ured.) tako podjetje, in je zato predlagal, naj bi se raje oklenili «Jugoslovanske akademije» v Zagrebu, ki bo «gotovo tudi ubogo slovenščino vzela pod svoje krilo». Iz Janežičeve izjave se zrcali mnenje, naj se v slovenščini piše samo nižja literatura, za katero naj skrbi «Družba sv. Mohorja», višjo pa naj bi imeli Slovenci skupaj s Hrvati. S to pripombo «Glasnikovega» urednika so nato nad eno leto utihnili klici po tem osrednjem kulturnem zavodu. Šele proti koncu leta 1862. se je znova, a sedaj uspešneje začelo razpravljati v časopisih o nujnosti ustanovitve «Matice». Dvaindvajsetega oktobra tega leta je Fr. Cegnar sprožil v «Novicah» misel o nekakšnem «literarnem društvu», toda še v zelo nejasnih obrisih. Določneje se je izrekel za «Matico» 26. oktobra v mariborski čitalnici Fr. Košar v svojem predavanju o Slomšku, ko je pri tej priložnosti mimo drugega omenjal tudi škofovo prizadevanje v tej smeri. Odločilno pa sta posegla v ta problem Fran Levstik in dr. Lovro Toman. Prvi se je zavzel za «Slovensko matico » ob novem letu 1863 v svojem političnem listu «Napreju », drugi pa v uvodnem članku v «Novicah» 7. januarja 1863. Poleg raznih, takrat običajnih gesel je dr. Toman uvrstil v svoj sestavek tudi naslednji pomembni poziv: «Mislimo in nabirajmo moči, da ustanovimo tudi ,matico slovensko', iz katere kakor bčele iz ulnjaka, naj prilete podučivne knjige za narod naš mili.» S tem svojim nastopom je vzbudil dr. Toman veliko pozornost zlasti med mariborskimi rodoljubi, ki so s svojimi denarnimi darovi položili gmotni temelj novemu podjetju. Prvo pismo, podpisano v «Mariboru na dan sv. Matija» (dne 24. februarja) je bilo naslovljeno na dr. Tomana kot pisca znamenitega novoletnega poziva v «Novicah» in je vsebovalo že prve nasvete in želje glede ureditve društva. Drugi dopis pa je obsegal kar načrt pravil «Matice» s predgovorom, v katerem je bilo v poetičnih besedah označeno njeno torišče glede na druga društva, posebno pa še glede na snujočo se «Jugoslovansko akademijo» v Zagrebu. V uvodnih besedah tega dopisa se razodeva velik praktičen smisel Mariborčanov za organizacijo društva, poznanje čeških vzornikov in razborit narodno-političen nazor. Vidi se, da so imeli v svoji sredi Čeha, inženirja Emanuela Chocholouška, ki je očividno močno vplival na vsebino in idejno zasnovo obeh pisem. V tem vzdušju se je približal spominski dan Ciril- Metodove tisočletnice. Na predvečer tega godu, v nedeljo 8. marca 1863, se je vršila v ljubljanski čitalnici svečana «beseda», ki je pomembna predvsem kot ustanovni dan «Slovenske matice». Na tej proslavi v čast slovenskima blagovestnikoma je namreč dr. Toman v svojem govoru, v katerem je omenjal tudi pismo mariborskih rodoljubov, slovesno izrazil željo, naj se ta dan ustanovi «Matica» kot nevenljiv spomin na leto 863. S tem značilnim dejanjem v «čitalnici» se je naposled udejstvila misel najvnetejših slovenskih mož te dobe po centralnem narodno-kulturnem zavodu. Organizacijo novega društva sta vzela v roke dr. Toman in dr. Bleiweis, za sestavo statutov pa sta kasneje pritegnila v svoj krog še dr. Costo. Bleiweis je v svojem listu odprl tudi poseben predalček, v katerem je naznanjal občinstvu, kako napredujejo priprave za formacijo «Matice», in obenem objavljal članke o tem vprašanju. Tako je kot prvi povzel v tem delu «Novic» besedo sam dr. Toman in je ob tej priliki objavil tudi oba zgodovinsko važna dopisa Mariborčanov. S tem pa boj za «Matico» nikakor ni bil v slovenski javnosti dokončno dobojevan. Ko so Bleiweis, Toman in Costa izdelovali na osnovi mariborskih predlogov in po vzoru drugih slovanskih «Matic» pravila, je poskusil še enkrat, a sedaj poslednjič, zavreti snovanje društva celovški ilirec Einspieler. V sedmi številki svojega «Slovenskega prijatela» z dne 15. julija 1863 si je prizadeval dokazati, da Slovenci spričo svoje neznanosti in gmotne skromnosti nismo zmožni realizirati takega društva, da naj se zato oklenemo Hrvatov. Einspielerju, temu zapoznelemu duševnemu potomcu Vrazove miselnosti, je naposled izpodbil njegovo načelno stališče Fran Levstik v «Napreju» v članku «Slovenska matica», ki je nemalo značilen za pisca in razmere. V njem je iz aktualnih in realnih razlogov prepričevalno obrazložil potrebo takega društva za Slovence, kakor je «Matica», tako v kulturnonarodnem kakor literarnem pogledu. S tem je zaključil borbo za «Matico», s katero je pridobil slovenski narod nov kulturni znak svojega individualnega bistvovanja.

Takoj po javnem nastopu drja. Tomana na «besedi» ljubljanske čitalnice, prirejene v čast tisočletnici slovanskima blagovestnikoma dne 8. marca 1863, ki ga je dr. Toman proglasil za ustanovni dan «Slovenske matice », se je pričelo delo ob organizaciji društva. Dasi je šlo to delo počasi in «Novice» niso mogle mnogo poročati o njem, ker so jim poročila o delovanju deželnih zborov jemala preveč prostora, so se vendar že v tem času začeli oglašati razmeroma mnogoštevilni darovatelji — dokaz o tem, kako se je občinstvo navdušilo za porajajoče se literarno društvo. Že v začetku aprila 1863 je lahko javil dr. Janez Bleiweis v svojem listu, da je snujočemu se društvu daroval baron Anton Zois obligacijo za 500 gld. in znana ljubljanska trgovca Krisper in Zeschko vsak po 50 gld.268 Po prvem dr. Tomanovem članku v «matičnem» predalčku «Novic» dne 13. maja se je prvi oglasil kot ustanovnik s 100 gld. dr. J. Muršec in neki rodoljub iz Vidma ji je poslal 4 obligacije za 240 gld.269 Dne 5. junija 1863 je poslal Belanec (Caf) iz Haloz imena dvanajstih štajerskih rodoljubov, po večini duhovnikov, ki so se priglasili v število ustanovnikov, in pisal: «Za razne stvari smo darovali; pošiljali celó novce v tujevino, v Ameriko, Afriko in Bog vé kam vse; pomozimo najpred sebi in svojemu narodu; to bode nam go-1 tovo največo zaslugo, slavo in hvaležnost doneslo.» Dalje predlaga Caf, naj bi v vsaki dekaniji na Slovenskem, «tudi na Prekmurskem», prevzel dekan ali kak drug 2 6 8 Novice z dne 8. aprila 1863, str. 112. 269 Novice z dne 3. junija 1863, str. 172. rodoljub poverjeništvo «Matice» in pošiljal denar Bleiweisu v Ljubljano. «Ranjšek na mesec se menda da vsakemu g. duhovniku za tak blag namen prihraniti. Po takem bi v malo tednih utemeljiteljstvo zagotovljeno imeli.»270 Ta Cafov poziv je našel odziv zlasti med štajerskimi duhovniki, ki so začeli v malih vsotah znašati vsak svojo ustanovnino in jo pošiljati drju. Pavlicu v Maribor, ki je ta denar nalagal v mariborski hranilnici. 271 Konec junija 1865 je dobila «Matica» celo iz daljnje Aleksandrije v Egiptu od nekega tamkajšnjega kranjskega rojaka Jugovica 120 frankov v zlatu.272 Dne 29. julija 1865 je zapisal dr. Bleiweis na čelo svojega «ljubljanskega novičarja» preveselo novico, da je škof Strossmayer zagotovil «Slovenski matici» znatno darilo — 1000 gld.273 Medtem ko se je število darovalcev vedno bolj množilo, so organizatorji dr. Bleiweis, dr. Toman in dr. Costa izdelovali statut društva, o čigar dovršitvi je javil dr. Bleiweis čitateljem svojega lista jeseni dne 9. septembra. Podrobneje je poročal v prihodnji številki «Novic»: «Radi verjamemo, da se je nekterim gospodom delo to dosti dolgočasno zdelo; ali ni moglo biti drugače, ako gré stvar skozi več rok in je bilo treba preskrbeti si pravil druzih matic.» O sami proceduri ustanovitve pravi Bleiweis, da so jo organizatorji zamislili tako, da se pod sestavljena pravila podpiše 40 odličnih rodoljubov iz vse Slovenije, ker določajo pravila 40 odbornikov. Teh 40 rodoljubov tvori osnovalni odbor, ki naj pošlje prošnjo s pravili vred vladi za izposlovanje dovolitve in potrditve. 274 Darovi za «Matico» iz vseh slovenskih pokrajin so medtem tekli dalje. Neki dolenjski rodoljub (Macâk) je napravil zbirko v Črnomlju in Kostanjevici, 270 Novice z dne 10. junija 1863, str. 180. 2 7 1 Novice z dne 17. junija 1863, str. 188. 2 7 2 Novice z dne 1. julija 1863, str. 204. 2 7 3 Novice z dne 29. julija 1863, str. 243. — Prim. tudi Novice z dne 9. decembra 1863, str. 397. 274 Novice z dne 16. septembra 1863, str. 298. 8 115 ki je znesla 57 gld. 50 kr.275 Ko je v tem času moral prenehati z izhajanjem politični list «Naprej» in je hotel izdajatelj Vilhar preostalo noročnino vrniti naročnikom, je nasvetoval neki štajerski dopisnik «Novic», naj Vilhar tiste novce izroči rajši «Slovenski matici».276 Tudi drugi Slovani so z veseljem pozdravljali idejo ustanovitve «Slovenske matice». Kot prva posestrima se je oglasila najmlajša slovanska «Matica», namreč slovaška v Turčanskem sv. Martinu, ki je v svojem pismu z dne 22. septembra 1865 izrazila željo, da bi stopila z novo «Slovensko matico» v kolo slovstvene vzajemnosti in v obmeno spisov ter knjig.277 Končno je v začetku decembra 1863 naznanil doktor Bleiweis v «Novicah», da sta on in dr. Toman izročila deželni vladi prošnjo za ustanovitev «Matice» in tej prošnji priložila v potrditev tudi pravila. Navedel je tudi imena onih 40ih rodoljubov, ki so podpisali to dvojno vlogo. Bila so to imena najbolj znanih zastopnikov slovenske posvetne in duhovske inteligence kakor tudi trgovstva s Kranjskega, Štajerskega, Koroškega in Primorskega od Miklošiča na Dunaju do Einspielerja v Celovcu. Sredi decembra 1863 je dr. Bleiweis z veseljem poročal svojim čitateljem, da je kranjski dež. namestnik baron Schloissnigg «brez pomude» çdpravil prošnjo in pravila v državno ministrstvo na Dunaj.278 Na dovoljenje z Dunaja v tem slučaju ni bilo treba čakati tako dolgo kakor pri «Južnem Sokolu». Zakaj že 8. številka novega letnika «Novic» (1864) je prinesla na uvodnem mestu veselo novico: «Matica slovenska dovoljena! » Pod tem naslovom je javljal dr. Bleiweis: «Na čelo današnjemu listu radostni stavimo preimenitno vsem Slovencem novico, da Njih Veličanstvo cesar so s sklepom od 4. febr. blagovolili dovoliti matico, obsegajočo vse slovenske okrajne.» To, kar se je izražalo v posled- 2 7 5 Novice z dne 7. oktobra 1863, str. 322. 2 7 6 Ibidem, str. 323. — Za 12 naročnikov je res poslal. 2 7 7 Novice z dne 14. oktobra 1863, str. 333. 278 Novice z dne 16. decembra 1863, str. 405. njem dostavku, je bilo organizatorjem novega društva, ki so bili v prvi vrsti politiki, posebno pomembno. V tem društvu, «obsegajočem vse slovenske okrajne», so videli ti možje skromno nadomestilo za «zedinjeno Slovenijo», ki ji je bila nova avstrijska ustava tako malo naklonjena, da se je tedanji slovenski politiki v zakonodajnih zborih niti zahtevati niso upali. Česa so se slovenski voditelji z drjem. Bleiweisom na čelu nadejali od novega literarnega društva v narodnopolitičnem in narodnokulturnem pogledu, se jasno zrcali iz nadaljnjih Bleiweisovih besed tega članka: «Nova delavnost se bode začela zdaj na slovstvenem polji slovenskem. Kakor pridne bčelice brez matice niso nič, tako tudi naše slovstvo po ,matici' šele dobi pravo življenje. Blagonosno bo delovanje tega novega društva, ki bode objemalo ves slovenski narod in po svoji moči skrbelo, da sa širi izobraževanje njegovo na poti poduka, kterega človek zajema iz pripravnih knjig (bukev). Skrb matici bode, da se dobre ali čisto znanstvene ali pa tudi priprostemu ljudstvu primer j ene knjige v slovenskem jeziku izdajajo; izdala jih bo matica sama ali vsaj podpirala, da se izdade. Bog daj srečo!»279 V svojih nadaljnjih besedah poziva dr. Bleiweis imovitejše rodoljube, naj z darili pomagajo na noge novemu društvu, ki je že dosedaj zbralo 3799 gld. 12 kr. v obligacijah in bankovcih ter 120 frankov v zlatu. Ker je deželna vlada zahtevala, da se nekatere podrobnosti v «matičnih» pravilih izpremene, se je v ta namen sešel pripravljalni odbor 11. aprila 1864 na prvo sejo, na kateri so se predelala pravila in se je pripravljalni odbor konstituiral kot akcijski odbor z baronom Antonom Zoisom kot predsednikom. Ta seja je tudi postavila Fr. Levstika za «matičnega» tajnika in mu odločila po 30 gld. plače na mesec. Vrhutega se je na tej seji ukrenilo, da se za razne kraje določijo poverjeniki, katerim se pošlje natisnjen kratek posnetek pravil s povabilom k pristopu. Končno je ta začasni odbor izmed sebe izvolil še ožji 2 7 9 Novice z dne 24. februarja 1864, str. 57. 8* 115 akcijski oddelek z drjem. Bleiweisom, drjem. Costo m •drjem Vončino, katerim je bilo naročeno, naj začasno prevzamejo opravke in poskrbe društvu predvsem pisarno. To se je tudi zgodilo na ta način, da je ljubljanska citalnica dne l.maja 1864 vzela «Matico» na brezplačno stanovanje.280 — Kar se tiče predelave pravil na prvi ustanovni seji pripravljalnega odbora, je vlada zahteva a zlasti dve značilni izpremembi. V §. 1. se je moralo vstaviti, da društvo ne bo imelo nič opravka s politiko in v § 2 se je moralo izpremeniti, da «Matica» ne bo vzdrževala «slovenske knjižnice», ampak samo «društveno knjižnico». Na predsedniško mesto je predlagal barona Zoisa dr. Bleiweis, češ da je «zvest rodoljub m tudi srn tiste slavne rodovine, ki je Slovencem uže toliko pomogla ». Za njegovega namestnika je Davorin Trstenjak nasvetoval kakega duhovnika. Omenilo se je ime Zlatousta Pogačarja, a s pretvezo, da se ne ve, če bi on izvolitev prevzel, se je potem izvolil za podpredsednika dr Leon Vončina. Za blagajnika je bil izbran notar dr. Jernej Zupanec, ki je dolgo let uspešno vršil ta svoj posel.281 . Ožji akcijski oddelek je imel prvo sejo dne 7. maja 1864 in sklenil, da izdela dr. Costa poziv k pristopu, ki se razpošlje po deželi duhovniškim predstojmštvom, društvom, posameznim rodoljubom in slovenskim ter s ovanskim časopisom. Tudi je odredil, da tajniku Levstiku teče plača od dne ustanovne prve seje z dne 11. aprila 1864 in da dobi nekaj plače tudi čitalniški sluga ki streže «Matici». — Na drugi seji akcijskega oddelka dne 6 junija 1864 so določili naklado pozivov k pristopu. Končno se je natisnilo teh «razglasov» 22.000 Tretja seja tega oddelka dne 9. julija 1864 je sklepala med raznimi drugimi rečmi še vedno o teh pozivih in sklenila v posebni deputaciji, naprositi ljubljanskega škofa, da razpošlje te pozive po kranjskih dekamjah. 28° Narodni koledar in letopis za leto 1867, str. 2 281 Novice z dne 13. aprila 1864, str. 122. 282 Novice z dne 8. junija 1864, str. 189. PraVila s povabili vred so se razposlala različnim slovanskim «Maticam» in kmetijskim družbam po Slovenskem. Izmed sklepov četrte seje akcijskega oddelka dne 23. julija 1864 je omembe vreden oni, ki je določil deputacijo k deželnemu predsedniku baronu Schloissniggu, da bi smela «Matica» poslati poziv k pristopu tudi okrajnim gosposkam po Kranjskem, da ga uradno razglase. Baron Schloissnigg je rade volje ustregel prošnji deputacije in sam razposlal ta vabila svojim okrajnim uradom. Z živim veseljem je sprejel akcijski oddelek «Matice» tudi slovensko pismo lavantinskega škofa Stepischnigga z dne 20. julija 1864, ki se je glasilo: «Vsled čislanega dopisa od 16. dne t. m. se škofijstvo počastuje, slavnemu odboru na znanje dati, da je izročene povabila k pristopu v društvo slovenske Matice po dekanijah s priporočilom razposlalo, naj bi duhovniki Matico zavoljo njenega blagega namena krepko podpirali.»283 Darovi za «Matico» so začeli v obilni meri pritekati od vseh strani. Dr. Bleiweis je z 22. številko v svojih «Novicah» uvedel na zadnji strani stalno rubriko z naslovom «Dnarni zapisnik Matičini», v kateri je vestno beležil vsote in imena darovalcev. 284 283 Novice z dne 5. avgusta 1864, str. 255. — Glede na ti dve dejanji Schloissnigga in Stepischnigga je vedno strogo legalni dr. Bleiweis javil svojim čitateljem: «Hvala Bogu in cesarju našemu, da moremo zdaj na postavni poti popraviti pogreške preteklega časa!» 284 Novice z dne 1. junija 1864, str. 182 in dalje. — «Novice» so vrhutega z vneto besedo agitirale za «Matico». 28. septembra 1864 so prinesle dramatičen razgovor med dvema «domorodcema », Tonetom in Matijem, izmed katerih imenuje poslednji «Matico» — «norčijo», nakar se med njima razvije naslednji razgovor: «Tone: Budalo! kaj pa povzdiga literaturo? — Matija: Ej pojte z vašo ¡literaturo', — kako dolgo je že narod slovenski bival brez literature, in bil je srečen in zadovoljen; zdaj pa mu hočete po sili vrivati knjige, ki jih v vašem mesečnem jeziku še razume ne. Naj si tiska knjige, kdor jih hoče brati; narod ne bo. svojih žuljev za to dajal, da se mastijo nekteri pisavci od njih, in zapivajo njih krvavi denar po gostivnah. — Pravičen srd zgraVelikega pomena za razvoj «Matice» je bilo to, da se je zanjo zavzel in potegnil ljubljanski, sicer prej starokopitno- nemškutarski škof Widmer. Objavil je v svojem cerkvenem listu v latinščini okrožnico na duhovščino svoje škofije, ki se glasi v slovenskem prevodu takole: «Vstanovila se je v naši domovini družba, ki si je postavila namen, z združenimi močmi pospeševati domače slovstvo. Prizadevanje vse hvale vredno! Ta družba, ki se po domače imenuje ,Matica', naj bi po izgledu bučelske matice v sebi zbrala vse, ki letajo po znanstvenem polji ter si nabirajo sladki med prave modrosti. O priliki, ko Vam pošiljamo ,povabilo' k pristopu, za svojo dolžnost spoznamo, Vas opomniti temelja, na kterem smo sezidani in moramo rasti kakor živi kamni — v sveti tempelj božji. Duhovni moramo biti svetu luč. ki mu razsvetljuje pot v življenje, ne pa da bi mu ga temnila v pogubljenje. Ljudstvo nam v skrb izročeno, trdno drži se katoliške vere; to tedaj krepčati, pojasnovati in čedalje globokejše vtiskovati mu je naša dolžnost. V vsaki družbi, ki si je postavila namen, da pospešuje slovstvo domače, pred vsem skrbimo, da škode ne trpi katoliška vera. Lepo in spodobno je, da se dušni pastirji odlikujejo v slovstvu, in da stoje na čelu učenjakov; al najviše pravilo, ki ga ne smejo prestopiti, bodi jim vselej katoliška njih vera. Oni, ki so na čelu ustanavljajoči se ,Matici, s podpisi svojih imen pričajo, da spoštujejo sveto katoliško vero, bil je Toneta. ,Neumnež zabiti!' je rekel in pobegnil od prijatla. Matija pa je hodil po sobi sem in tje ter še dolgo modroval sam s seboj: «Petdeset goldinarjev, ha, ha! pa za nič! — za prazne knjige! Kaj je meni treba knjig — jaz jih ne berem! Pa saj bi tudi marsikterega ,slovenskega norca' v hudo stisko spravil, ako ga pitaš: je li zna brati slovenski? Za kmeta in rokodelca pa celo je najbolje, da neumen ostane. — Tako je govoril in duhtal Matija, ki se sicer že šteje med ,prave domorodce'. Tacih Matijev nam, žali bože! ne manjka, — Matijev, ki imajo vedno polne usta o domorodstvu, o ljubezni do naroda; kadar bi pa imeli djanski pokazati, koliko jim je za pravi blagostan naroda, se skrijejo kakor krt v luknjo. i.» kteri so Slovenci iz srca vdani; oni spoznavajo, da bode ,Matici' sveto pravilo, v izdanih knjigah nikdar ne žaliti katoliške vere. Kakor je med njimi, ki slovijo v slovenskem slovstvu, do sedaj največ duhovščine, ravno tako se nadjamo, da se bode duhovščina tudi vprihodnje vdeleževala nove družbe ter ji pospeševala namen. Vsak tedaj, ki spozna, kako velik upljiv da dandanašnji ima slovstvo v nravnem človeškem življenji, mora želeti, da se veselo razcveta ,Matičina družba' in da hvalevrednemu pričetku sledi tudi vesel napredek.»285 S tem važnim škofovim pismom je dobila «Matica» tako rekoč blagoslov in obenem verskomoralno izpričevalo, s katerim se je lahko izkazala pred verskimi ozkosrčneži, ki so se bali, da bi z razvojem posvetne literature utegnila trpeti škodo vernost med Slovenci. In takih ozkosrčnežev takrat pri nas ni bilo malo! Dosedaj smo videli samo to, kako se je novo literarno društvo organiziralo in si nabiralo denarnih sredstev. O kakih literanih in izdajateljskih načrtih še ni bilo govora. Prva beseda o tem je padla v že omenjeni četrti seji akcijskega oddelka dne 23. julija 1864. Levstikovo tajniško poročilo pravi, 'da se je na tej seji med drugim sklenilo, «naj bi se o Matičinih stroških natisnil koledar g. dekana Hicingarja».286 To je bil docela skromen in celo za tiste čase prav navaden koledar, ki ga je pod naslovom «Domač koledar slovenski» že od leta 1859. sam pisal Peter Hicinger in izdajal ljubljanski knjigarnar Giontini. Ta prvi, več kakor skromni literarni dar «Matice », četudi namenjen samo za začetek, je osupnil zlasti štajerske rodoljube, ki so se po pravici imeli za dejanjske ustanovitelje društva. Ti so tudi bili oni faktorji, ki so menili, da jim gre v tej stvari pred vsemi drugimi beseda kritike. Dr. Vošnjak piše v tem pogledu v svojih «Spominih»: «Ker smo štajerski Slovenci položili temeljni kamen temu zavodu, smo se zelo brigali za nadaljnji razvoj in paznim očesom spremljali delovanje 285 Novice z dne 5. oktobra 1864, str. 529. 286 Narodni koledar in letopis za leto 1867., str. 5. osnovalnega odbora, ki je naposled vendar se zedinil o društvenih pravilih . . .»287 Po vsej verjetnosti iz teh krogov štajerskih rodoljubov je tudi prišlo akcijskemu odboru pismo, ki je vsebovalo dva opomina, na katera je namesto odbora odgovoril dr. Bleiweis v «Novicah»: «Na prvi opomin, ki se tiče premalo varčnega gospodarstva [tu so Štajerci najbrž že namigovali na nepotrebnost plačanega tajnika!], doide ob svojem času odgovor; kar pa se tiče ,koledarja', ki ga je gori omenjeni odbor sklenil za leto 1865 na svetlo dati in ki bode kmali dotiskan, nas je prosil, naj že zdaj v .Novicah' povemo tole: Odbor nikdar nikoli ni mislil, da bi malovažna stvar, kakor so koledarji, bila prvo Matičino slovstveno delo; izdal ga je le kot sredstvo, da se ,Matici' pridobi več udov. Po ,koledarju' namreč bo odbor razglasil zgodovino ,Matice' naše, pravila njene in imenik vseh udov, ki so pristopili to leto. ,Koledar' bo dober kup; vsak si ga bo lahko omislil, in tako ,Matičine pravila' marsikdo v roke dobil, ki bi jih sicer ne bil.» Dalje pravi Bleiweis, da bo ta sicer že dosedaj «najboljši slovenski koledar» tudi sam na sebi prinesel zanimive spise in z lahkoto poplačal stroške, ki jih bo imela «Matica» za njegovo izdajo. Zlasti pa da je vodila odbor pri izdaji koledarja ta misel, «da udje precej prvo leto vsaj kaj dobijo za svojo letnino». Ko bi bil odbor vedel, da se Peter Kozler izkazal za tako velikodušnega podpornika, kakor se je, bi ga ne bilo strah za to. (Peter Kozler je namreč v tem času naznanil «Matici», da ji daruje toliko izvodov svojega izpod cenzure osvobojenega zemljevida slovenskih zemelj, kolikor ima društvo udov.) V peti seji akcijskega oddelka dne 22. novembra 1864 se je razpravljalo poglavitno o organizaciji poverjeništev, o vsebini koledarja, o izmeni knjig s «Srbsko matico» in o zahvali Petru Kozlerju, ki je «Matici» obljubil v dar tudi ploščo svojega zemljevida. V šesti seji dne 10. decembra 1864 se je bavil akcijski oddelek z raznimi administracijskimi stvarmi. V sedmi seji istega oddelka 287 Dr. Jos. Vošnjak, Spomini, I—II., str. 180. dne 5. januarja 1865 je prišel na razgovor dopis mariborskih pripravljalnih odbornikov in družabnikov, v katerem so se predlagale različne spremembe društvenih pravil za prvi «matični» občni zbor, ki naj bi se vršil v najkrajšem času. Oddelek je sklenil, da pošlje te nasvete vsem pripravljalnim odbornikom z nasvetom, naj se vrši občni zbor prve dni meseca maja 1865. Petru Kozlerju, ki je bil pripravljen spisati k svojemu darovanemu zemljevidu v posebni knjižici slovenski «Narodopis», je odgovoril, da takega delca «Matica» «zaradi mnogih vzrokov in tudi zaradi stroškov» zdaj ne more izdati. Agitacija za «Matico» po deželi je bila živahna. V začetku leta 1865. je pozival v «Novicah» neki «domoljub» (najbrž duhovnik) prijatelje slovenske stvari «po Kanaljskem, Tominskem, Bovškem in Cerkniškem», naj pristopijo k «Matici» in naj ne bodo kakor tiste duše, ki mislijo, «da vsake bukve, ki ne govorijo samo 0'd božjih reči in ki niso od škofa potrjene, so nevarne, pohujšljive in se ne smejo brati»'.288 Darovi za «Matico» so se stekali od vseh strani. Vsaka številka «Novic» je prinašala dolge kolone imen darovateljev. Celo uredništvo «Glasonoše » je prineslo poziv na svoje čitateljstvo, da tudi ono sprejema darove za to slovensko literarno društvo, da se dejanjsko dokaže, «da uzajemnost slavjanska nisu samo dvie puste rieči».289 Dne 16. februarja 1865 je novi odbor «Kranjske hranilnice» na predlog odbornika, ljubljanskega trgovca Holcerja sklepal o podpori, ki se naj da «Matici» in po priporočilu podpredsednika A. Samasa, ki se je že sam prijavil za «matičnega» ustanovnika z darom 50 goldinarjev, sklenil, nakloniti društvu dar 3000 goldinarjev, kljub temu, da je «Triesterica» «brusila svoj jezik nad to prijaznostjo Samasovo Matici».290 V osmi seji dne 24. februarja 1865 je akcijski oddelek med drugim sklenil, naj bo občni zbor «Matice» prve dni maja. Ali so se gospodje v akcijskem oddelku v tej 288 N0yiCe i dn e 18. januarja 1865, str. 19. 289 Novice z dne 22. februarja 1865, str. 66. 2 8 0 Ibidem, str. 65. in prihodnji deveti seji dne 22. marca, v deseti dne 9. aprila, v enajsti dne 21. aprila in dvanajsti dne 8. maja kaj bavili z obširno in precej strogo kritiko, ki jo je že od 28. februarja dalje v številnih dopisih vršil nad «Matico » v celovškem «Slovencu» dr. Janko Sernec, se ne dâ posneti iz zapisnikov teh sej.291 Nič ni na te Sernčeve dopise reagiral v svojih «Novicah» tudi dr. Bleiweis, ki je bil že od maja 1864 v tihem boju z Levstikom zaradi nemškega lista «Triglava» in od začetka februarja 1865 dalje zaradi čitalniškega stanovanja, o čemer vsem je Levstik pošiljal svoje dopise prav tako v celovški slovenski list. Dopisi drja. Janka Sernca o zadevah «Slovenske matice » so začeli izhajati v «Slovencu» dne 28. januarja 1865 in so se zaključili dne 22. februarja istega leta. V njih dopisnik najprej poudarja veliki kulturni pomen «Matice», o katerem je mnenja, da se bo dal doseči samo pri marljivi delavnosti društvenih organov. V tem pogledu obžaluje, da društvo še vedno nima «glave in rok» — definitivnega predsednika in odbornikov. Priznava, da je vsak začetek težak in da se ne dâ vse doseči že v enem letu. Poudarjajoč potrebo odkrite, nepristranske kritike, pristavlja nekaj kritičnih opazk k sklepom ustanovne seje pripravljalnega odbora in k zaključkom posameznih sej akcijskega oddelka zlasti glede na organizacijo «matičnega» poverjeništva po deželi. Posebno opozarja, da ne gre za poverjenike izbirati samo dekanov, ker «so še marsikteri dekani, ki ne marajo dosti za narodna dela». «Glavno vodilo mora zmirej to biti, da se izbere za opravnika naj bolj marlji in narodni mož.»292 V nadaljnjih izvajanjih meni, da je bilo kaj malo koristno, da se je vse delo ob organizaciji društva dalo v roke akcijskemu oddelku treh mož: Bleiweisu, Costi, Vončini. «Po naših pravilih nimamo ,opravilnega odseka' v našem odboru.» «Akoravno živo spoštujemo gospode člane opravilnega odseka, vendar ostane resnica: več oči več vidi, 2 9 1 Narodni koledar in letopis za leto 1867., str. 5 in 6. 2 9 2 Slovenec z dne 28. januarja 1865, str. 19. kar eden ne ve, pa drugi zna. Ako bi bilo več sej celega odbora bilo, morebiti bi jih prišlo tudi zunanjih odbornikov nekterokrat. Gotovo bi se sešli vsakokrat vsaj ljubljanski odborniki.» — Nato se dotakne člankar tiste točke, ki je tvorila v resnici najbolj ranljivo mesto dosedanjih organizatorjev in ki se je imenovala: zanemarjanje literarnega programa: «Pretresalo bi se prašanje, kakšnih knjig nam je najbolj treba, kakšnih je treba pripraviti za matico za prihodnja leta, do kterih spisateljev se je treba obračati, kaj se da storiti zastran slovensko- nemškega slovarja, ki bi še moral se tiskati na stroške zapuščine slavnega knezo-škofa Wolf a; kaj bo z Vodnikovim spomenikom i. t. d.» — Takoj nato pa se dotakne one stvari, ki je bila idealnim štajerskim rodoljubom največji kamen spotike pri «Matici» — plačanega tajnika. O tej stvari se glase njegove besede: «Na dalje se je takrat [v prvi seji dne 11. aprila 1864] sklenilo, da bi se društvenemu tajniku (naj bode, kdor koli hoče) plačevalo 30 gold, na mesec za njegovo delo. Ta sklep nam ni nikakor povšeči. Ako premislimo, da matica dosihmal še nima več glavnice ko 8000 gold., da so se ustanovniki že večidel oglasili, da so veči darovi po 1000, 500 gold. i. t. d. nekterih blagodušnih podpornikov že izplačani, da ni dosti upanja še več takih prineskov pridobiti, da je dosihmal manj letnih plačnikov kot vstanovnikov, da se ne smejo rabiti za letne stroške prineski ustanovnikov, da tedaj matica še nekoliko let ne bo zelo bogata, in da njeni dohodki naj bi vstregli samo društvenemu namenu; da se to ne da doseči, ako za samega tajnika rabimo polovico (kakor dosihmal), tretjino ali četrtino vseh dohodkov; — zavolj vseh teh razlogov moramo živo priporočati matici večo varčnost v tej zadevi.» Sam dr. Bleiweis je celjski čitalnici ob njeni otvoritvi priporočal varčnost. «Morebiti meni kdo zaverne, da ne moremo terjati dela zastonj od tajnika, in da zasluži toliko, kolikor mu je odmerjeno. To je vse mogoče, ali glavno vodilo mora vendar ostati, da društveni namen dosežemo. To se pa ne da drugači doseči, nego če se najde rodoljub v Ljubljani, ki prevzame tajniška opravila alj zastonj, alj za dosti manjše plačilo. Alj je bela Ljubljana prazna takih mož?» Pisanje vedno istih pisem odbornikom, poverjenikom in članom bi se dalo poenostaviti s tiskovinami. «Drugi mi bo oponašal, da moramo podpirati verlega slovenskega pisatelja, ki nima dosti drugih dohodkov. Ta razlog ne velja, ker matični nameni niso ti, da bi podpirala pisatelje.»293 — Dr. Sernec opozarja na nujnost občnega zbora, ki bi dal društvu končni stalni odbor in ki bi se moral vršiti vsako leto. A prvo leto «Matice» je poteklo prav s tistim dnem 4. februarja, ko je izšel ta njegov članek. Iz dopisnikovih besed, posvečenih «matičnemu» koledarju, se razločno čuti, da ga je razočaral ta prvi knjižni dar «Matice», v katerem je pričakoval «več literarnih sestavkov». Tudi se mu zdi, da se v Levstikovi zgodovini «Slovenske matice», ki je tam izšla, — «preveč hvale poje . . . čakajmo raji, da nas bodo hvalila dela ,slovenske Matice'.» V duši mu vstaja sum, ali sploh spada koledarstvo v «Matico»: «Dosti članov je bilo, kterim nikakor ni bilo po všeči, da Matica začne koledarje na svetlo dajati, pravili so, da so matični nameni viši.» Nato razbira pisec bilanco društva in graja, da se je akcijski oddelek lotil «matične» glavnice, česar bi po društvenih pravilih ne smel storiti niti odbor. 294 V nadaljnjih izvajanjih se dr. Sernec podrobno bavi z «matičnimi» pravili, nasvetuje razne izpremembe in vedno znova poudarja potrebo prvega občnega zbora. V tem pogledu je akcijski odbor v svoji deveti seji dne 22. marca sklenil, da se bo vršil prvi občni zbor društva dne 11, maja, potem ko je bil Mariborčanom pisal, da se ta zbor ne da poprej sklicati in jim je bil glede svoje eksistenčne opravičenosti zatrdil, da brez akcijskega oddelka «bi Matica denes ne bila druzega, nego neskončna zmes».295 2 9 3 Slovenec z dne 1. februarja 1865, str. 25. 2 9 4 Slovenec z dne 4. februarja 1865, str. 27 in 28. 2 9 5 Slovenec z dne 22. februarja 1865, str. 48. Končno se je približal oni četrtek dne 11. maja 1865, ki so ga «Novice» napovedovale kot zgodovinski dan v slovenski kulturi — dan prvega občnega zbora «Slovenske matice». — «Željno smo te pričakovali; hvala Bogu, da smo te učakali! Gotov prorok si nam, da t a - tica' naša ni mrtvo dete slovenske domišljije, ampak čvrsta živa hčerka krepko oživljene majke Slave . . . » S takimi besedami so pričele «Novice» opis tega dneva, ki so ga priobčile po Levstikovem zapisniku na uvodnem mestu v dveh številkah svojega lista. Po tem poročilu se je vršil občni zbor tako: Otvorila ga je slovesna služba božja v stolnici, ki jo je daroval stolni prošt Anton Kos. Nato so udeleženci krenili v mestno dvorano, ki jo je bil za zborovanje prepustil župan dr. Costa. Tu so se zbrali «matičarji» iz vseh slovenskih pokrajin «od sivega in plešastega starčeka do krepkega in nadepolnega mladenča . . . iz grofovskega in kmetiškega rodu» •— prava pravcata kulturna zbornica zedinjene Slovenije! Vseh zborovalcev je bilo nad 130. Ker se je bil začasni predsednik baron Zois zaradi bolezni opravičil, je vodil zborovanje podpredsednik dr. Vončina, ki je naznanil, da ima društvo že 700 članov in 26.000 gold. imetja. V njegovem govoru je zbudil posebno pozornost ostentativno poudarjeni pristavek, da bo «Matica» dosegla svoj namen, ako se bo skrbno ogibala «vsega, kar bi utegnilo motiti in žaliti slovensko, svoji katoliški cerkvi z vsem srcem udano ljudstvo». V imenu ljubljanskega mesta je zbor pozdravil župan dr. Costa in proslavljal ta dem kot «mejni kamen prerojstva slovenskega naroda». V Ljubljani, tem «duševnem središču slovenskih dežel», na «staroslavnem magistratu» se je sešel zbor veljavnih mož, «ki nam očitno in djansko kaže zmožnost prelepega maternega jezika, našo literaturo povzdigava, za razširjevanje njeno skrbi in tako naše bogato obdarovano ljudstvo omikati hoče». Poročilo o delovanju začasnega odbora je čital tajnik Levstik, v njem je poudarjal, da je društvo izdalo dosedaj Hicingerjev koledar («da bi se o Matici in nje hvalnem namenu še bolj razglasilo po vseh krajih slovenstva»), razposlalo 23.000 vabil po svetu in Kozlerjev zemljevid. Spočetka ni pristopalo mnogo udov; ko pa se je razvedelo, da izide koledar, se jih je začelo oglašati več, še več pa jih je pristopilo, ko se je zaznalo o Kozlerjevem darilu. — Po blagajnikovem poročilu se je pod geslom varčevanja razvila živahna debata, v katero so posegali zlasti Štajerci v onem smislu, v katerem je bil že preludiral dr. Sernec v Einspielerjevem listu. Prvi se je oglasil dr. Josip Vošnjak proti temu, da je samo ena tretjina dohodkov odločena za izdajo knjig, dve tretjini pa sta namenjeni upravnim stroškom. Nastopil je obenem zoper plačanega tajnika, priporočal, da bi se tudi slugi znižala plača in dobilo stanovanje zastonj. «Če bodemo izdajali samo takošne knjige, kakoršen je bil ,Koledar', kako se more Matica povzdigniti?» Nekoliko zmerneje je nastopil Trstenjak, ki je bil sicer za to, da se tajnik plača, toda skromneje. Dekan Burger se je izrekel zoper tajnikovo plačo. V polnem obsegu se je Vošnjaku pridružil dr. Sernec. Važnost tajnikovih opravil in potrebo plače pa je zagovarjal Levstikov politični somišljenik A. Kunšič. Zanimivo stališče je zavzel dr. Bleiweis. On pravi, da se ne mara ustavljati nasvetom, ki jih hoče današnji občni zbor dati prihodnjemu odboru. S temi besedami Bleiweis skrito in zvito namiguje na to, da bi mu ne bilo nesimpatično, ako bi občni zbor naročil prihodnjemu odboru, naj odstavi tajnika Levstika, stvar, ki je bila prav za prav v ospredju debate. Bleiweis nadaljuje, da je poprijel besedo samo zato, da opraviči začasni odbor, zakaj je tako delal, kakor je zborovalcem znano. Tudi začasni odbor je varčeval, kolikor se je dalo.^ Z izdajanjem knjig v velikem obsegu se mora počakati, dokler se «Matica» ne okrepi. «Beraško postopanje» ji ne pristoja. Kar se tiče tajnika, je Bleiweis mnenja, da ima «matični» tajnik polne roke opravkov, «neljubih del, kterih neče vsak opravljati». Tudi svoje stanovanje mora «Matica» dobiti, ako se hoče postaviti na svoje in trdne noge. Tudi pri plači za slugo in pri razpošiljanju pravil se ni zapravljalo. «Kakor koli tedaj to reč sučem in sučem, pač ne vem, kje da je tisto strašno gospodarstvo, ktero se očita opravilnemu odseku.» Končno Bleiweis še enkrat zatrjuje, da se ne upira ničemur, kar bi glede varčevanja občni zbor naročil prihodnjemu odboru — opazka, ki je zopet zanimiva glede na predlagano odstranitev Levstika kot tajnika! Debata se je vršila dalje in je bila zelo živahna. Iz nje naj omenim samo še par markantnih nastopov, na primer nastop drja. Coste. Ta je pritegnil drju. Bleiweisu, da «Matica» ne more pričeti delovanja v širokem obsegu, dokler se mogočno ne razraste. V ta namen mora imeti predvsem mnogo udov. «V ta namen je pa treba delati, in — kdo bo delal, ako nimamo tajnika?» Po dolgotrajni debati je obveljal in se je z večino glasov sprejel dr. Vošnjakov predlog, da naj «Matica» dve tretjini svoje vsakoletne razpoložnine porabi za izdajo knjig in eno tretjino za upravne stroške, ne pa narobe, kakor je bilo letos. S tem sklepom se je tudi črtala plača tajnika Levstika. Naposled vstane dr. Bleiweis in očrta bodoči «matični » literarni program. Izdajal se bo še nadalje koledar z imenikom udov in letnim poročilom. Kot tolmač h Kozlerjevi karti se bo v slovenskem prevodu kot posebna knjiga izdalo to, kar je v češki «Slovnik naucny» spisal o Koroški in Kranjski profesor Josef Erben; za pozneje je isti pisatelj obljubil podoben geografsko-statističen in historičen pregled Štajerske, Primorske in Goriške. «Želja je sicer, razglašana od več strani», pravi dr. Bleiweis dalje in obenem izpove pristno svoj literarni okus, «da bi dobili popolno zbirko Vodnikovih pesem, ki je Slovencem prvi budnik bil, in pa slavnega Koseskega pesmi v posebni knjigi.» Glede na Bleiweisov literarni program se že ob tej priliki rahlo odcepi od prvaških literarnih okusov struja opozicije. In šele tu se najdejo skupaj Štajerci in kranjski levstikovci. Trstenjak in Sernec govorita za to, da se koledarski del skrči na minimum v korist «letopisu», v katerem naj se poleg razprav po dr. Vošnjakovem predlogu objavlja južnoslovanska bibliografija. Trstenjak predlaga, naj Erbenovo knjižico pregleda slovenski strokovnjak, ki naj ji doda, «kar se morebiti še v nji pogreša ». Dr. Sernec sproži izdajo Wolfovega slovenskonemškega slovarja. Končno se spomni Levstikov prijatelj dr. Hinko Dolenec imena tistega velikega slovenskega moža, ki ga je bil Bleiweis tudi v tej prvi kulturni slovenski zbornici zamolčal — drja. Franceta Prešerna. «Dr. H. Dolenec nasvetuje dr. Prešernov životopis in kritično preiskavo njegovih pesem ter podpera svoj nasvet s Prešernovimi zaslugami v našem slovstvu, m s tem, da bi se zdaj, ko še ljudje žive, ki so poznali Prešerna, lahko izvedelo, česar je treba; pozneje bode to veliko teže.» A že ob tem poskusnem kamnu se je zopet razšla med seboj opozicija, znamenje, da še ni imela nobenega skupnega stika. Vstal je Davorin Trstenjak, ki je rekel, da sicer visoko ceni Prešerna, a se je vendar izrekel zoper Dolenčev predlog z motivacijo, da mora «Matica» izdajati predvsem knjige za — preprosto ljudstvo in šolsko mladino, zamenjujoč tako deloma «matični » program s programom «Mohorjeve dražbe». Ko je še dr. Bleiweis omenil, da ima skrb za Wolfov slovar v rokah kranjski deželni odbor, ko se je na Trstenjakov predlog zaenkrat odložila sprememba pravil in se je izvolil prvi stalni odbor, v katerega je bil izbran tudi Levstik, se je zaključil ta prvi vseslovenski kulturni zbor. Zvečer je bil v čitalniški gostilni komerz, h kateremu je prinesel dr. Prelog iz Maribora zgodovinsko majoliko z napisom «Mar i bor», «ki je z navdušeno napitnico šla od ust do ust». Med običajnimi napitnicami je bila posebno zanosna Bleiweisova, namigujoča na zedinjeno Slovenijo in zelo značilna dr. Sernečeva, ki je veljala slovenski duhovščini.296 Zanimivi sta bili dve poročili, ki ju je objavil o tem občnem zboru celovški «Slovenec». Prvi dopis, ki ga najbrže ni spisal Levstik, ampak kdo njegovih ljubljanskih 296 Novice z dne 17. in 24. maja 1865, str. 157 dalje in 165 dalje. somišljenikov, vsebuje poleg seznama odbornikov, naslednji značilni pasus: «Pohvaliti bi moral enega in druzega govornika, pa opustim to in opomnim le govora našega župana gosp. dr. Costa. Tako gladko mu je govor tekel, kakor bi se bil že mnogo let v slovenščini vadil, vendar pa ve vsak Ljubljančan, da mu je pred letom še terdo šlo; on je javno pokazal, koliko se zamore tudi odraščen človek naučiti, če mu je resnična volja. Slava mu! Pri zboru se je izrekla zahvala odboru in tudi posameznim odbornikom, edini tajnik za svoj trud ni hvale dobil! Zakaj se njegove zasluge niso javno priznale, mi ni znano.»297 Drugi «Slovencev» dopis o tem zboru, ki je izšel v treh številkah tega lista pod šifro X., je najbrže Levstikov in zato v mnogem pogledu zanimiv. V prvem delu tega dopisa prevladuje radost nad uspelim narodnim dogodkom in zasenčuje vsako kritiko. Levstik razodeva tu pristno Prešernovo naturo, ki preko narodnosti stremi v človečanstvo. «Izobrazivna moč narodnosti, njena blag sila, človečanski nje poklic» ga navdajajo s tako «radostjo» in s takim «veseljem», da mu v prvem hipu ne pade v glavo, da bi «se na tanko spuščal v stvar». Ves navdušen vzklika: «Kdor se narodnosti ustavlja, ta se gotovo človečanski omiki, ta se božji zapovedi ljubezni ustavlja.» Poudarjajoč parlamentarno zrelost Slovencev, posveča posebno pozornost Štajercem, ko piše: «Najbolj so štajarski bratje pozornost na se vlekli. Saj veš, da smo v Ljubljani radovedni bili videti in slišati njih. Vzrok te radovednosti mora tebi, dragi ,Slovenec', dobro znan biti; ni mi ga treba posebej omenjati.» Primerjajoč ta občni zbor z dunajskim državnim zborom pravi: «Kakor tam sedijo ministri pod pervosedniškim odrom, tako so tudi naši Matični ministri bili proti zboru, posebno proti ,opoziciji' obernjeni, ki je na desni strani sedela.» Ko našteva imena «štajerske opozicije», imenuje levico kot «ministersko stranko», medtem ko pravi, da je bil centrum mešan. «V tej sredini je stalo nekoliko ,mladih' Slovencev», s temi besedami rahlo namigne na snujočo 2 9 7 Slovenec z dne 20. maja 1865, str. 147. 9 129 se svojo «mladoslovensko» strujo.298 V drugem delu svojega dopisa se Levstik bavi zlasti z večernim komerzom in posebej omenja Sernčevo napitnico slovenski duhovščini v zvezi z znanim nam pristavkom dr. Vončinovega ogovora. «Glavna misel njegovega govora je bila, da nam tega pristavka za to ni treba, ker smo vsi Slovenci že tako v djanju dobri katoličani; k temu ni treba nas po pravilih še le siliti.» Dalje Levstik rahlo odkriva vzrok, « zakaj se je zastran Vončininega pristavka največ pred zborom govorilo»: «matičarji» so najbrže izražali bojazen, da bi ne prišla «Matica» pod nadzorstvo kakšne take oblasti, kakršno je takrat predstavljal ljubljanski škof dr. Widmer, notoričen nemškutar. Levstik namreč izrecno pravi, da je vzbujala sum «velika nevarnost, ko bi nadzorništvo matičnih knjig morebiti pod tako oblast prišlo, ki ni prijazna narodnosti in napredku slovenskemu . . . Mi namreč mislimo, da bi se kaj takega zares lahko zgodilo, ko bi društvo Matice svojo samostalnost, svojo društveno neodvisnost iz rok spustilo in bi se moralo potem kakim neprijaznim ukazom uklanjati».299 V tretjem delu svojega dopisa se dotakne Levstik tudi stvari, ki je šla njemu najbolj v živo: vprašanja o plačanem tajniku. Niti ena besedica mu ne uide o tem, da je izgubil svoj borni kruhek. Obžaluje samo, da je mnogo odbornikov nekako trdilo, «kakor da za tajnika razun ene znane osebe v celi Ljubljani nikogar drugega sposobnega ni», s čimer pravi, da se je krivica zgodila Ljubljani, ki naj bi se pokazala kot vzorno slovensko mesto: «Zakaj nas pa take reveže izklicevati?» Na koncu svojih člankov pove ob kratkem svoje mnenje tudi o «matičnem » programu in s kritično ostjo, naperjeno zoper prvake, naravnost pribije, da bi toliko kakor mladi jurist Geršak, ki je v enem letu izdal dve «temeljiti in vsestransko zanimivi knjigi», kakor suplent Jesenko, ki na svoje stroške tiska «zemljepis», kakor Janežič, ki «sam 2 9 8 Slovenec z dne 24. maja 1865, str. 150. 2 9 9 Slovenec z dne 27. maja 1865, str. 154. za naše slovstvo dela» — mogla storiti tudi «Matica». V direktnem nasprotju z Bleiweisom in Costom svetuje, naj se ne gleda toliko, «na sedaj še čeloma nepotrebne priprave in zunanjosti» ter končuje svoje članke s kritično neoporečno, od svoje strani nesebično smernico: «Ne ogromna množina udov, ne krasna poslopja, ne plačani opravljavci, ampak živa volja in vzvišeni duh sta življenje društvom.»300 Prvi občni zbor «Slovenske matice» je pokazal, da to literarno društvo s tem, da je prišlo pod egido politikov Bleiweisa, Tomana in Costa, ni prišlo v prave roke. Ti možje, ki so malo vedeli, kaj potrebuje narod v literaturi, so gledali nanjo kot na institucijo za vzbujanje narodnopolitične zavesti, približno tako kakor na čitalnice, torej v prvi vrsti kot na nekako narodnopolitično parado. Ta občni zbor pa je obenem pokazal, da tudi opozicija proti tem trem možem niti malo ni bila enotna in v svesti si svojih ciljev. Ljubljanska Levstikova opozicija je bila številčno še preslabotna in ni imela s štajersko nikakih stikov. Štajerska opozicija se je sicer docela pravilno obrnila proti prvaški paradnosti, a je istočasno zmešala naloge «Matice» z nalogami «Mohorjeve družbe». Levstik je imel načelno težko stališče tudi zato, ker je bilo v to stvar zapleteno pač njegovo eksistenčno vprašanje. Vendar je kremeniti mož v svojem zadnjem članku v «Slovencu» docela abstrahiral to vprašanje («ne plačani spravljavci»!). O tem znamenitem zboru naj navedem samo še nekaj opazk iz «Spominov» drja. Josipa Vošnjaka, ki piše, da je Levstika ob tej priliki prvikrat videl in nadaljuje: «Da se mu gmotno ne godi ugodno, nisem vedel in menda tudi ne moji štajerski tovariši(!).301 Sicer bi ne bili tako odločno se izrekli proti plačanemu tajniku, kakor se je to, žal, zgodilo, nota bene v zadovoljnost kranjske go- 3 0 0 Slovenec z dne 10. junija 1865, str. 170. 3 0 1 Za Sernca to gotovo ne velja, ker je pisal že v «Slovencu», da so nekateri mnenja, da moramo podpirati slovenskega pisatelja, «ki nima dosti drugih dohodkov». 9* 151 spode, ki se je na ta način Levstika iznebila, ne da bi se bilo moglo njej očitati, da je tega zaslužnega literata spravila ob kruh. Levstik je o tem, ko je že bil v Ljubljani nameščen v licealni knjižnici, z menoj govoril in dejal: ,Vam Štajercem nisem zameril, da ste bili proti mojemu tajništvu. Vi ste se pač usedli mojim ljubljanskim protivnikom.'» 302 Dne 22. junija 1865 se je vršila prva seja novega rednega «matičnega» odbora, pri kateri je odbornik Levstik še fungiral kot zapisnikar. Na tej seji se je odbor konstituiral tako, da je bil za predsednika «Slovenske matice» izbran dr. Lovro Toman, za oba podpredsednika pa dr. Vončina in dr. Bleivveis, in ko se je poslednji podobno, kakor 14 dni pozneje čitalniškemu predsedstvu, takoj ob izvolitvi odpovedal časti «matičnega» podpredsednika, je bil na njegovo mesto izvoljen prof. A. Kos. Vprašanje tajništva, kateremu se je pri tej seji Levstik v posebnem pismu odpovedal, češ «da je bilo tolikanj dela, da je po 30 gld. malo plače za tako opravilo na mesec»,303 se je rešilo tako, da se je tajnikov posel razdelil na troje: dopisovanje je sprejel Lesar, Marn zapisnikarstvo, Vavru pa knjižničarstvo, vsi trije brezplačno. Levstiku se je plača z dnem 11. julija 1865 ustavila v obliki zahvalnega pisma, ki ga je sestavil Lesar. Že na prvi seji so se začeli odborniki nekoliko intenzivneje ukvarjati z literarnim programom. Sklenilo se je izdajati «Letopis», v katerem naj bi po predlogu drja. Vošnjaka ne bilo nič koledarskega, ampak po nasvetu Levstika in Svetca prav mnogo razprav iz slovanske zgodovine. Uredništvo «Letopisa» se je poverilo trem gospodom, ki so prevzeli tajništvo. Ti so takoj nato objavili v «Novicah » poziv na slovenske pisatelje, naj «Matici» za to knjigo prispevajo članke, ki popisujejo «slovenski narod in slovensko domovino posebej, torej narodske in domovinske reči, v kterem koli oziru (narodnem, državnem, cerkvenem, slovstvenem, zgodovinskem, zemljepisnem, 3 0 2 Dr. Jos. Vošnjak, Spomini, I,—II., str. 181. 303 Narodni koledar in letopis za leto 1867., str. 14. narodno-gospodarskem itd.)» in potem tudi «brate naše Slovane na severju in ob jugu, posebno pa take stvari, ktere so koristne v poduk in posnemanje tudi nam Slovencem ». Pri spisovanju življenjepisov so pisateljem stavili v vzgled biografske članke nekdanjega Bleiweisovega «Koledarčka», pri opisovanju krajev pa Lesarjevo «Ribniško dolino».304 Glede izdaje opisa slovenske zemlje se je sklenilo, da se izdajo Erbenovi članki iz naučnega slovnika, o katerih je dr. Bleiweis odločil, da popolnoma «ustrezajo»; eventualne poprave in dostavke naj oskrbe Cigale, Kozler in Svetec. Druga seja «matičnega» odbora se je vršila 11. januarja 1866. Na nji je poročal Svetec o slovenskem prevodu Erbenovega spisa o Koroški in Kranjski, ki ga je oskrbel neki slovenski dijak v Pragi z imenom Rebec. Poročevalci so bili zoper obliko prevoda, ne pa zoper spis sam, o katerem so menili, da je «znanstvene vrednosti » in pripraven, «da se vstanovi statistična terminologija », vendar naj ga še pregleda profesor Jesenko. V imenu urednikov «Letopisa» je poročal Marn presenetljivo vest, da «se te reči slovenski pisatelji niso poprijeli», da je prišlo sicer deset prispevkov, izmed katerih pa bi bili komaj trije porabni. Marn predlaga, da se zategadelj izdaja «Letopisa» odloži. V tej zadevi se spomni doktor Bleiweis na «Zgodovino Slovencev», ki jo je leta 1849. za slovensko društvo spisal tedanji dijak Janez Trdina. Sklenilo se je izdati ta rokopis in ga poslati v popravo — ne avtorju, takrat profesorju305 — ampak profesorju Bradaški v Ljubljani. 3 0 4 Novice z dne 28. junija 1865, str. 211. 305 P r i m . Trdinovo avtobiografijo v «Ljubljanskem Zvonu», 1906, str. 17. — Ob priliki druge seje «matičnega» odbora je napisal A. Janežič v svojem «Glasniku» o «Matici» nekaj dobrih kritičnih opomb. V njih najprej konstatira o «Matici», «da se je njena imovina v sedanjih pičlih časih in pri redki radodarnosti naših dni dosti lepo razmnožila», takoj nato pristavlja, «da bi bilo njeno sedanje materijalno stanje še mnogo lepše in veseliše, ko ne bi bila njena slovstvena delavnost doslej za denarno naNa tretji seji «matičnega» odbora dne 7. junija 1866 se je vzelo najprej na znanje, da se že dotiskuje prva večja letna garnitura «matičnih» knjig, namreč: Trdinova «Zgodovina», Erbenova «Koroška in Kranjska» ter «Letno sporočilo». Na dr. Bleiweisov predlog se je sklenilo, vrniti se k izdaji koledarja, ki naj izide v zvezi z letopisom. Uredništvo poslednjega se je izročilo doktorju Bleiweisu. Glede na predlog drja. Ulage se je sklenilo, da bo «Matica» izdajala tudi šolske knjige, kar je priporočal že Janežič v svojem «Glasniku» (1866, str. 75). Izmed došlih rokopisov je bil še najresnejši Tuškov prevod Bossmässlerjeve knjige «Štirje letni časi», ki se je izročil v presojo Bleiweisu, Pogačarju in Vošnjaku. V ostalem je še Cigale ponujal filozofsko propedevtiko, ki bi jo prevedel iz nemščine, in Marn je poročal o literarni zapuščini Ravnikar j a-Poženčana, iz katere bi se dal porabiti spis «Stari sled Slovencev». — «Matica», literarno-znanstveno društvo, je bilo torej ustanovljeno z velikim pompom, a seje odbora so kazale, kakor da bi slovenskih pisateljev in znanstvenikov ne bilo. Vsaj izvirnega rokopisa ni hotelo biti od nikoder . . . Sem ter tja je kanil kakšen prevod, n. pr. Erjavčev Fellöckerjeve biro toliko zaostala». O znanstveni vrednosti tega, kar je Ceh Erben za konverzacijski «Slovnik naučny» napisal o naših pokrajinah, Janežič ni bil tako visokega mnenja, kakor «matični» knjižni referentje, in je svetoval, naj se popravi, «kar je g. Erben nevede po Czörnigu napčnega posnel, ki nam je lep kos slovenskega Gorotana (celo rožno dolino z njenim obližjem) na papirji ponemčil». Predvsem pa Janežič želi, naj «Matica» že vendar enkrat kaj izda, «da ne bode o matici toliko pogovora med ljudstvom», in obžaluje, da se slovenski pisatelji tako malo zanimajo za «Letopis», da niti iziti ne bo mogel. Poprej smo tožili — pravi Janežič — da nimamo založnikov, ko se nam ponuja prilika, pa «zatisnemo prijaznemu vabilu ušesa ali kujavo celo druge od dela odvračamo». Zadnje besede namigujejo naravnost na neko abstinenco pri sodelovanju. Kdo je bil to, ne pove tudi Fr. Leveč, ki v isti številki «Glasnika» samo poroča, «da je nekdo pisateljem iskreno odgovarjal, pisati za le-ta letopis». (Slov. glasnik, 1866, str. 75 in 77.) «Mineralogije» in Žepičev Diinebirove «Latinske čitanke », o katerih se je govorilo v četrti odborovi seji dne 26. septembra 1866. Na njej se je vzelo tudi na znanje, da obeta «Matici» p. Ladislav «Latinsko slovnico». Pri tej priliki je tudi zastopnik podjetnih Štajercev doktor Vošnjak javil, da naj «Matica» ne izdaja prevoda Erbenovega popisa slovenske Štajerske, ampak da bodo štajerski pisatelji sami obširneje opisali svojo deželo. Nekateri govorniki so že čutili in izražali mnenje, da bi se «Matica» ne smela omejevati samo na izdajo prevodov in šolskih knjig.306 Drugi občni zbor «Matice» se je vršil dne 27. septem- * bra 1866 sicer še z isto narodnopolitično opremo, a ne več tako svečano kakor prejšnje leto prvi občni zbor. Predsednik dr. Toman je v navdušenem govoru pozdravil «rodoljube iz vseh krajev slovenskih», ki so se zbrali, «da se vzajemno posvetujejo, kako koristiti narodu na slovstvenem polji». Pozival je k slovenski in slovanski slogi. Tajnik Lesar je poročal o izdanih treh knjigah, o imenovanih rokopisih, ki se pripravljajo za natisk in o stanju društva, ki je imelo v tem času že 1008 udov ter 23.039 gold. imetja. Dekan Burger se je posebno, kakor v svojem otvoritvenem govoru predsednik dr. Toman, zahvaljeval tajniku Lesarju, ki je «zgolj iz rodoljubja prevzel težavno opravilo brez plače». Nato je vstal Levstikov somišljenik Nolli in vprašal, kako da se v proračunu nahaja še vedno stara tajniška plača v znesku 360 goldinarjev in ugotovil, da je včerajšnja odborova seja prisodila «brezplačnemu» tajniku Lesarju 150 goldnagrade. Nolli meni, da, če neče Lesar opravljati službe zastonj, se naj ta razpiše, kar bo tako prej ali slej potrebno, ker že sama knjižnica narašča. Blagajnik Zupanec pojasnjuje, da bo vedno v proračunu postavka za tajnika, «dokler se prej ne ve, ali se bo dobil tajnik brez plače». Dr. Bleiweis s pikro opazko, da «vsaka pravda dobi advokata, ki jo zagovarja», izrazi svoje mnenje, da 3 0 8 Novice z dne 3. oktobra 1866, str. 319 in dalje. ta stvar spada pred odbor, ne pa pred občni zbor. Njemu se pridruži tudi Svetec.307 Tajniško vprašanje s tem še ni bilo spravljeno s sveta in je razburjalo javno in zasebno mnenje še nadalje. V peti seji «matičnega» odbora dne 15. novembra 1866, je v tem pogledu predlagal Luka Svetec: «Ker se je tajništvo doslej dobro oskrbovalo, zato naj se naprosijo gospodje, ki so ga opravljali, da ostanejo še v prihodnje, in da odbor pozneje po moči Matičine denarnice ali po večih ali po manjših opravilih tajniku spozna kako povračilo ali kako nagrado.» Svetčev predlog je podpiral zlasti dr. Costa, ki je k njemu še pristavil: «Da se odbor sam po časnikih oglasi zoper očitne napade zastran tajnikovega poročila za preteklih 14 mesecev ter pojasni, da to ni bilo nikakoršno plačilo za njegov trud, da bi ustanovljena plača vse više morala biti; to naj odbor enkrat sam očitno pove; potem pa naj beseduje po časnikih, komur koli je drago.» Predsednik dr. Toman indigniran ugotovi, da je žalostno, «da se odbor pri tolikem vspehu na tak način mora opravičevati zoper nektere, ki brez ozira na korist domovinsko le razdirajo in podirajo, zidali pa sami še niso nič».308 Lesar in Marn se branita tajništva. Nato vstane Levstikov pristaš Gorup in najprej izreče željo, da bi se ne delali očitki mladim pisateljem, potem pa predlaga, naj se služba razpiše. Končno obvelja Svetec- Costov predlog: dosedanji tajnik z naknadno nagrado (ne plačo). Dr. Bleiweis prevzame zopet uredništvo koledarja, združenega z letopisom, v katerega se naj po Lesarjevem predlogu jemljejo «podučni in poljudno pisani sestavki izmed vseh ved». Dr. Vošnjak javlja, da pišejo štajerski pisatelji originalno knjigo «Slovenski Staj ar». Odbornik Vavru pa predlaga, naj izda «Matica» 3 0 7 Ibidem, str. 322. 3 0 8 Tu je dr. Toman skoraj z istimi izrazi ponovil dr. Bleiweisov napad na Levstika ob priliki otvoritve narodne čitalnice v Vipavi dne 14. avgusta 1864. slovensko-češko slovnico, ki jo je spisal praški dijak Fr. Marn, kar se sprejme.309 Na šesti odborovi seji dne 7. marca 1867 so odborniki zvedeli, da je narastlo število članov na 1156, da je bil od vlade potrjen za častnega člana Rajevskij, škof pri ruskem poslaništvu na Dunaju, ki je posredoval pri knjižnih darilih ruskih učenih intstitutov za «Matico», da je p. Ladislav poslal rokopis svoje «Latinske slovnice», da so za Tuškove «Štiri letne čase» prišle slike iz Bratislave, da je zagrebško namestništvo posodilo lesoreze za Erjavčevo «Mineralogijo» in da se tiska Marnova «Slovensko- češka slovnica». Za «matični» «Letopis» še vedno ni bilo mogoče dobiti nobenega sestavka.310 Na sedmi «matični» odborovi seji dne 4. julija 1867 so vzeli odborniki na znanje, da se bliža h koncu tisk druge večje «matične» knjižne garniture: Tušek-Rossmasslerjevih «Štirih letnih časov», Fellocker-Erjavčeve «Mineralogije», Marnove «češke slovnice» in «koledarja ter letopisa». Bodoči literarni program «Matice» je določal zopet dr. Bleiweis in nasvetoval, naj si društvo pridobi poezije V. Vodnika in njegovega ljubljenca — Jovana Vesela-Koseskega. Bož. Raič je naznanil, da se «Slovenski Štajar» pridno piše.311 Tretji občni zbor «Matice» se je vršil dne 7. avgusta 1867 v običajnem slogu. Predsednik dr. Toman ga je otvoril z zanosnim govorom, v katerem je poudarjal, da ima «Matica» namen, «buditi in likati dušne moči, ktere povzdignejo narod v vrsto izobraženih in med temi na višo stopnjo, ktera kaže, da narod spoštuje sam sebe, in da je vreden, da ga spoštujejo tudi drugi». Kazal je na primer drugih slovanskih narodov, ki tudi gredo pot omike. Povsod po slovanskem svetu se odpirajo hrami učenosti, n. pr. «Jugoslavenska akademija» v Zagrebu, ki naj živi in napreduje. — Tajnik Lesar je poročal o 3 0 9 Narodni koledar in letopis «Matice slovenske» za leto 1868, str. 11. 3 1 0 Ibidem, str. 15. 3 1 1 Ibidem, str. 21. letošnjem knjižnem daru «Matice», omenjal, da se piše «Slovenski Štajar», pripravlja Žepičev prevod «Latinske čitanke», p. Ladislava «Latinska slovnica», ponuja «Slovenska stenografija» in obeta Klodičeva «Grška slovnica ». Vodnikov rokopis da iščejo v ostalini pobeglega knjigarja "VVagnerja in da se Koseski v pismu na Bleiweisa obotavlja ugoditi odborovi želji, da bi v «Matici» izdal svoje spise, a morda vendar privoli, ako ga zbor še enkrat poprosi. Na vprašanje drja. Ulage, zakaj je še vedno tajnikova plača v proračunu, odgovarja dr. Toman, da se ta postavka vodi od začetka, da pa se iz nje podeljuje tajniku le majhna nagrada.312 Po treh letih obstoja in delovanja «Slovenske matice» njena literarna in znanstvena bilanca nikakor ni odgovarjala nadam, ki so jih vsi od vseh strani v ta zavod stavili ob ustanovitvi. To je čutil zlasti Bož. Raič, ki je po III. občnem zboru v avgustu 1867 napisal v «Novice» članek pod naslovom «Beseda o ,Matici' naši». V njem je z rahlo-očitajočo besedo obdolžil vseh 40 odbornikov nekake letargije: «Te možake bi jaz imenoval narodne starešine v dušnem oziru. Sveta naloga teh častnikov je na vso moč se potezati za razvoj in razšir slovenskega slovstva; vrh tega pa so tudi sami dolžni delati, zlasti za letopis ,Matičin', ki doslej samo enkrat izhaja, in, drznem se povedati, ne za plačilo (razve, ako bi kteri odbornik bil v tesnih novčnih zadrgah, inače pa izveden in marljiv pisatelj), nego iz čiste ljubezni za Matico, za zboljšek slovenskih slovstvenih razmer, na korist domovini. Kdor ima in nosi od naroda čast, treba mu je tudi nositi trhe, ktere nalaga zavod, inače bi lipovi bogovi tudi spolnili mesto v posvečenih gajevih.»313 Ako bi bil Bož. Raič naslovil te besede na «matično» vodstvo, bi bil zadel v črno. «Slovenska matica» je imela nesrečo, da je prišla v roke politikov drja. Bleivveisa, drja, Tomana, drja. Costa, mož, ki v razvijajoči se slovenski literaturi 60ih let niso pomenili drugega kakor 3 1 2 Novice z dne 14. avgusta 1867, str. 271. 3 1 3 Novice z dne 28. avgusta 1867, str. 287. cokljo, zato je tudi njeno delovanje v teh časih imelo minimalen pomen za razvoj slovenskega slovstva. Matičin obstoj je bil važen kot stimulus narodno-politične zavednosti, njene prve izdaje so nekoliko pospeševale slovensko znanstveno terminologijo (zlasti s Tuškovim in Erjavčevim prevodom prirodoslovnih knjig). A vse začetno «matično» delovanje je stalo še veliko preveč pod Bleiweisovo duševno znamko, pod parado in lepo lažjo, na zunaj bobnečo, na znotraj votlo. Zato ni čudno, da je bil prvi slovenski pesnik, ki ga je «Matica» že zdaj pričela pripravljati za izdajo in ga je tudi pozneje leta 1879. res izdala — Jovan Vesel-Koseski, ta prava pravcata kulturna signatura staroslovenskega duha. Mlada in resnična slovenska znanost kakor tudi beletristika se je v tem in še prihodnjem desetletju razvijala zunaj «Mati ce» tako kakor se je bila začela razvijati že pred njeno ustanovitvijo po posameznikih, med katerimi je Levstik ob priliki prvega «matičnega» občnega zbora z dobrim kritičnim očesom mogel imenovati že tri može: Geršaka, Janežiča, Jesenka. In v resnici lahko rečemo, da je v teh 60ih letih več storil s svojo revijo «Čitalnica» za slovensko znanost skromni Geršak in neumorni Janežič z «Glasnikom» in «Cvetjem» za literaturo neprimerno več, nego vsa staroslovenska «Slovenska matica» s svojimi štiridesetimi nesmrtniki. Slovensko časopisje v 6 O i h letih Šestdeseta leta, leta obnovljene avstrijske ustave, so prinesla novo življenje v otrple ude slovenskega naroda. Leto 1848. je vzdramilo in vročično razvnelo samo njegove misleče glave, inteligenco; od 60ih let dalje pa datira konstantna in postopna prebuja vedno širših in širših slojev in obenem s to prebujo zavestna grupacija Slovencev kot samostojnega naroda ob strani drugih avstrijskih narodov. Politične borbe za obstanek in vedno bolj množeči se kulturni, zlasti literarni produkti privedejo do tega, da se začno zavedati kot samostojna narodna individualnost tudi tisti Slovenci, ki so bili v svoji prejšnji in od tedaj dalje trajajoči romantični ideologiji ob vsaki priliki pripravljeni pojmovati zaradi številčne neznatnosti svoj jezik sedaj zgolj za narečje bodočega vseslovanskega, sedaj za dialekt prav tako bodočega enotnega južnoslovanskega jezika in svoje ljudstvo samo za rod (ali kakor se zdaj napačno piše: za pleme) velikega južnoslovanskega ali še večjega slovanskega naroda. Politični boj za obstanek in živahnejše, neposredno kulturno izživljanje zlasti v literaturi sta torej bila ona dva faktorja, ki sta v drugi polovici XIX. stoletja pretvorila .Slovence iz ljudstva v narod. Trda realnost in organsko, prirodno kulturno udejstvovanje sta priklicala ta mali narod v življenje, s čustvene šahovne deske na trdno areno narodov kljub temu, da ves ta čas pa tja do današnjih dni med njimi samimi niso potihnili posamezni glasovi, ki so trdili, da Slovenci niso narod, ampak samo rod, da njih govorica ni jezik, ampak samo narečje . . . Življenje samo pa gre preko vseh umetnih konstrukcij svojo pot, začrtano v ljudski psihi in energiji . . . Oni instrument, ki je pri tem kulturnem in civilizacijskem prerodu slovenskega ljudstva v narod v 60ih letih imel osrednji pomen, je bilo časopisje, ta skromni slovenski odrastek one svetovne družabne sile, ki je prav v tej dobi dobila ime «šeste velesile». Slovensko časopisje 60ih let je delilo usodo ostalega avstrijskega časopisja in se je imelo boriti z vsemi tistimi zaprekami, ki so omejevale razmah zlasti avstrijskoslovanskemu časopisju te začetno-ustavne, v marsikaterem pogledu navidezno-ustavne dobe. Namesto da bi se bilo razvilo takratno avstrijsko časopisje poleg parlamenta v drugo mogočno tribuno javnega mnenja, se je moralo otepati z vsemi mogočimi ovirami, ki mu jih je stavil na pot Schmerlingov tako imenovani «liberalni» nemški centralizem, ki bi bil v tem pogledu najrajši pridržal vse drakonske tiskovne naredbe svojega predhodnika, Bachovega absolutizma. In tudi še po tem, ko sta se obe zbornici v oktobru 1862 med seboj zedinili za nov tiskovni zakon in je vlada na ta zakon pristala ter ga v januarju 1863 publicirala, je vladni režim bolj jahal na raznih omejitvah in šikanah (n. pr. na zloglasnem «objektivnem postopanju», ki ni grozilo samo piscu, ampak tudi obstanku lista), nego upošteval svoboščine, ki so ostale v novem zakonu dolgo časa samo na papirju. Da so pod tem režimom najbolj trpeli provincialni, zlasti slovanski listi, je umevno. Damoklejev meč tiskovnih pravd je noč in dan visel nad njihovimi uredniki in izdajatelji in vsak hip pretil presekati življenjsko nit njihovemu organu in njih same odtirati v ječo. Glavni časnik te dobe so bile pri Slovencih še vedno «Novice». V njihovo karakteristiko in označbo njihovega urednika drja. Janeza Bleiweisa moramo dodati k temu, kar smo ugotovili že za prejšnjo dobo, še to, da so znale «Novice» jadrati med krnicami in pečinami vladnih tiskovnih predpisov z veliko spretnostjo in opreznostjo. Kolikokrat in v koliki meri je za to spretnostjo stiskal zobe in iskal skopo dovoljenega duška Bleiweisov pogum, smo imeli priliko ugotoviti že pri obilnih «noviških » citatih, ki smo se jih posluževali pri orisu političnega življenja te dobe. Kolikokrat pa se je za Bleiweisovo opreznostjo skrivala njegova predmarčna plahost in boječnost, to smo deloma že videli pri razpravljanju o slovenskem narodno-političnem programu po pruskoavstrijski vojni leta 1866., tega smo se dotaknili ob priliki Levstikove kritike čitalniških razmer in o tem bomo še govorili, ko bomo razpravljali o početkih «mladosloveskega » gibanja, čigar duševni oče, Fran Levstik, je zastavljal svoje vzvode za dvignitev «staroslovenstva» iz gospodujoče pozicije v raznih njegovih hibah, med drugimi tudi v prvaški plašljivosti nasproti vladi. Vsekako pa je treba ugotoviti, da so se imele «Novice» prav Bleiweisovi spretnosti in opreznosti zahvaliti, da so tako srečno vozile skozi težke tiskovne prilike časa. Izkušnja, pridobljena v absolutistični praznini 50ih let (katero so izmed slovenskih listov poleg «Zgodnje danice» prejadrale edino «Novice») jim je bila v pouk, ki jim je v obliki strahu tičal v kosteh in jim v podobi opreznosti preveval glavo. Tiskovno pravdo so imele «Novice» ves čas Bleiveisovega urejevanja eno samo, namreč dne 16. decembra 1863 zaradi nekega dopisa «iz savinske doline » v 48. številki prejšnjega letnika, v katerem je dopisnik vpraševal ob priliki nekega dopisa celjskega okrožnega sodišča glede slovenskega uradovanja notarjev, če minister ne bo pohvalil teh notarjev, ki so s slovenskim uradovanjem dokazali ministru, da je to uradovanje «moglich» in «thunlich». Ob tej priliki so bile «Novice» obsojene na 60 fl. globe in 60 fl. izgube na kavciji.1 Notranji ustroj «Novic» v 60ih letih je ostal formalno isti, kakršen je bil v preteklih absolutistični 50ih letih. Vendar se je v bistvu znatno razširil, ko je postal mnogovrstnejši, določnejši in jasnejši. Odtod pride, da nudijo «noviški» letniki 60ih let še za današnjega čitatelja prav zanimivo časovno kroniko, neprimerno zanimivejšo nego v gluhem prejšnjem desetletju. Medtem ko je namreč v 50ili letih zavzemal v listu skoraj ves prostor poljuden pouk v kmetijskih in obrtnih stvareh in so se ostale strani prepuščale navidezno učeni zgodovinski, arheološki, filološki in jezikovni znanosti — v slovenskem jezikoslovju se je posrečilo Podgorskemu, Cigaletu, 1 Novice i dne 23. decembra 1863, str. 414. Navratilu in zlasti Levstiku spraviti v list marsikatero dobro stvar!-—medtem ko so bili v prejšnji dobi dopisi podeželskih korespondentov precej brezbarvni in so se tikali skoraj izključno samih primitivnih materialnih interesov, se mora reči, da so se «Novice» takoj v začetku ustavne dobe znatno izpopolnile. Značaj «omnibusa» «Novicam» sicer še ostane in tvori njihovo najvidnejšo signaturo. Ta značaj povzroča, da se velika večina prispevkov nivelira na primitivno višino kmeta, glavnega naročnika lista. Ta cilj ima urednik dr. Bleiweis zavestno pred očmi. V začetku leta 1859. piše o tem sam: «,Novice' imajo od nekdaj zlo različne bravce, od prostega kmetica do najučenejšega gospoda, in zatorej je njih obsežek tudi mnogversten, pa večidel tako osnovan in tako napravljen, da je večina sestavkov vsakemu bravcu primerna.»2 V tem pogledu podobno se izraža o «Novicah» Davorin Trstenjak, v tem času eden najmarljivejših sotrudnikov, ko piše: «Bogme! res zanimiv je ta časopis kakor noben drug! V njega pišejo visokoblagoslovljene škofje roke, drugi višji duhovniki, učeniki na vseučilišnih stolicah, tergovci, bogati kmetovavci in revni kmetici, kterim so plužne priročja napravile kervave žulje; pestujejo ga kovači, tesarji in kolarji . . ,»3 V 60ih letih so izhajale «Novice gospodarske, obrtniške in narodne» kot tednik vsako sredo v kvartni obliki po navadi na eni poli in prinašale na prvih dveh straneh «Gospodarske stvari» t. j. poučne in poljudne članke iz področja poljedelstva in obrti. V tej rubriki je 2 Novice z dne 19. januarja 1859, str. 22. — Leta 1856 je pisal dr. Bleiweis: «Napačna misel pa je ta, v kteri je še mnogo naših rojakov zapopadenih, da slovenski časniki in knjige so namenjene le preprostemu ljudstvu na kmetih . . . če bomo sami svoj jezik tako silili za peč, se ne smemo čuditi, ako se mu ne godi drugač od druge strani. Mi za svoj del smo bili zmiraj čez to ograjo, in mnogo reči, ki jih pišemo in natiskujemo, ne mislimo, da jih pišemo za dekle in hlapce.» (Novice z dne 31. decembra 1856, str. 420.) 3 Novice z dne 16. februarja 1859, str. 51. učil Bleiweis kmete modernega in racionalnega kmetovanja s sadjarstvom, čebelarstvom, kletarstvom itd., jih seznanjal z novimi semeni in orodji, jim pomagal pri poznavanju koristnih ter škodljivih živali in rastlin, jih opozarjal na važnost gojitve drobnih domačih živali in perutnine ter jim dajal iz svoje bogate prakse nasvete o živinozdravništvu. Na to rubriko lista je urednik polagal veliko važnost in v največjo zadovoljnost mu je bilo, ako so mu kmetje glede na to njegovo delovanje izražali svojo hvaležnost. Ko je ob priliki otvoritvene slavnosti celjske čitalnice leta 1862., ki se je je udeležil tudi dr. Bleiweis, celjski dopisnik poročal «Novicam», da so savinjski kmetje «kuševali dr. Bleiweisa, in ga na glas hvalili, da tako modro in podučevno ureduje ,Novice'», je Bleiweis pristavil k temu dopisu, da je bil ta večer ,,Novicam' — «najveselejši god, kar so jih doživele v preteklih 19. letih.»4 Tej gospodarski rubriki je v listu navadno sledil predalček «Natoroznanske stvari», v katerem so se opisovale živali, rastline, rudnine; tu je urednik priobčeval tudi poljudne sestavke iz astronomije (pisal mu jih je največ Viljem Ogrinec, brat Josipov, n. pr. «o luči», «o utrinkih», «o solncu» itd.). Za tem so dobivali mesto v listu sestavki iz zemljepisja, narodopisja, domovinoznanstva in potopisja, v katerih so se popisovali domači in tuji kraji, bližnji in daljnji rodovi ter ljudstva. Pod rubriko « Zgodovinske stvari» je list gojil zlasti domače zgodovinarstvo v skromni Hicingerjevi in ambicioznejši, nekritično-rodoljubni Trstenjakovi obliki. V rubriko «Slovstvene stvari» so napisali mnogo jezikoslovnih člankov Podgorski, p. Ladislav, Cigale in Levstik in dajali smer naglo razvijajočemu se slovenskemu knjižnemu jeziku. Poleg praktičnega jezikoslovja se je gojila tukaj tudi poljudna biografija v obliki življenjepisov zaslužnih slovenskih in slovanskih mož. K pisanju življenjepisov je ob priliki izpodbujal «noviške» sotrudnike p. Ladislav in želel od njih, da bi «iskali, nabirali in priob- 4 Novice T dne 26. februarja 1862, str. 69. čevali, ako lih bi bile posamezne črtice (včasi je sama letnica veliko vredna!), zakaj to bodo priležni kamenčki za poslopje.» Glede na tozadevno «noviško» rubriko se je glasilo p. Ladislava mnenje tako-le: «Najbolj pripravna shramba za take zaklade se mi zdijo naše ,Novice', kajti ,Novice' so ,slovenski arhiv'; tu imamo vse, kar imamo . . ,»5 To mnenje p. Ladislava je bilo seveda silno optimistično; o «Novicah» kot kakšnem arhivu v znanstvenem pogledu se ne da niti govoriti, prej o nekakšni skrinjici za spravljanje primitivnih, skromnih poskusov, katerih slednji je bil sestavljen v ta namen, da se zbuja slovenska narodna zavest. Poleg zgodovinskega oddelka so imele «Novice» tudi rubriko za «Slovstvene in šolske reči». V publikacijah ki so se tikale literarne zgodovine, pa je prihajala do besede komaj bibliografija na ta način, da so se zabeleževali naslovi novih literarnih pojavov. V začetku vsakega novega leta je objavljal slovensko bibliografijo v «Novicah» te dobe A. Kos-Cestnikov. Medtem ko se je o manj važnih knjigah že še izpregovorila kakšna beseda, je n. pr. o tako važnih publikacijah, kakršni sta bili Jurčič-Celestinova «Slovenska vila» in Jurčičev «Deseti brat», urednik pač obljubil oceno, a svoje obljube ni nikoli izpolnil. Sploh je bila najslabša stran «Novic» literarna kritika, glede katere je Bleiweis še vedno bil na stališču, da začetniška slovenska literatura ne prenese «prestrogega kritiko vanj a». Vendar je tudi v tem pogledu sam odstopil od svojega načela, kadar mu je šlo za to, da udari po pionirjih »mladoslovenstva» (n. pr. o priliki Levstik-Stritarjeve izdaje Prešerna leta 1866.). Dokaj dobro pa je bila oskrbovana rubrika, ki je prinašala «cesarske postave» in poročila o debatah v državnem in v deželnih zborih z govori domačih poslancev. Najšibkejši je bil v «Novicah» oddelek, ki je imel v notranjosti lista enkrat lep naslov «Lepoznansko polje». Za leposlovje dr. Bleiweis ni imel niti duše niti ušes. 5 Novice z dne 14. januarja 1863, str. 12. 10 145 Sicer je že zdavnaj v začetku absolutistične dobe obljubil, da so «Novice» «sedaj v stanu, več lepoznanskih reči bravcam podajati», ki jih hočejo prinašati kot «pripomočke » za omiko slovenskega jezika,6 a že tri leta pozneje je dr. Bleiweis glede tega razodel svojo pravo naturo, ko je govoreč o Trstenjakovih spisih dejal, da se pri urejevanju lista ne ozira na one, «ki v lahkonožni ,belletristiki' išejo slavo slovenskega slovstva, in kterim je branje ,novel' in ,kratkočasnic' naj bolj pri sercu.»7 Leposlovja dr. Bleiweis sploh ni jemal resno. Leposlovni drobiž, ki ga je prinašal, je v 60ih letih uvrščeval po navadi pod skupnim naslovom «Zabavno (ali «kratkočasno») berilo ». In celo par iz češkega pisatelja Chocholouška ter iz hrvatskega «Leptirja» in «Nevena» prevedenih novel je označil v «kazalu» z znamko «zabavnice in kratkočasnice ». Rajši kakor umetne povesti je v tem oddelku prinašal kratke anekdote in smešnice ter narodne pripovedke. Tako je prišlo, da razen Jurčičevih «Spominov na deda» (ki so izšli 1863 pod naslovom «Kratkočasno berilo») in razen Zarnikovih «Originalov iz domačega življenja» (1862 in 1867) ni izšlo v «Novicah» v tem obdobju prav nič leposlovnega, kar bi bilo še danes vsaj za literarnega zgodovinarja branja vredno. Prav tako slabo se je godilo v «Novicah» tudi poeziji v vezani besedi. Med najraznovrstnejšim biljem in rastlinjem «Novic» je tu in tam včasih pomolila svojo glavico na površje kaka osehla cvetlica miselno-izumetničeno skomponirana po Janezu Bilcu, Gregorju Kreku, yintonu Umku ali Luizi Pesjakovi, zakrožena na hitro roko po Miroslavu Vilharju, prikrojena po narodnih motivih po Ravnikarju-Poženčanu. A rajši nego stiliotvore teh pesnikov je imel dr. Bleiweis banalne kurnikijade; kakor po zlatih časih slovenske poezije je včasih vzdihnil po bombastiki Vesela-Koseskega, ki ga je ob vsaki priliki vabil iz njegovega rekonvalescentnega pokoja, dokler mu v poletju 1867 ni izvabil — «Mazeppe»! 6 Novice z dne 16. junija 185? (priloga). 7 Novice z dne 29. decembra 1855, str. 410. Slovensko leposlovje tega časa se je razvijalo zunaj «Novic » v Janežičevem «Glasniku» in «Cvetju», o katerih so «Novice» včasih prinesle kako poročilo, kadar ga jim je spreten dopisnik tako rekoč vsilil. Najvažnejšo in najpomembnejšo rubriko v «Novicah» te dobe pa so tvorili «Dopisi» iz najrazličnejših krajev Slovenije, iz slovanskih in tujih krajev. Ti dopisi, ki so zavzemali zadnje strani lista, predstavljajo obenem z urednikovimi sumaričnimi članki, izhajajočimi pod naslovom «Iz Ljubljane», dandanes za nas zanimivo, pestro, živo sliko dobe, popolno kroniko tedanjega slovenskega družabnega življenja. Ti dopisi in članki «Novic» vsebujejo vso javno slovensko razgibanost prve ustavne dobe. V teh dopisih čutimo še 'danes živahno utripajočo žilo mladega probujajočega se naroda, v njih vidimo vse sloje našega naroda v upih in brezupih, v delu, boju in veselju. Specialno Bleiweis v svojem ljubljanskem «novičarju » se nam predstavlja kot večno budni stražnik narodnih pravic, v neprestanem boju z nemškutarji in «kulturtragerskimi» nemškimi časniki v rezki plastiki in upoštevanja vredni veličini. Nekoliko bolj zadržana in opreznejša postaja njegova beseda, kadar ima opraviti z zastopniki vladnega režima. Tu mu je ultima ratio ta, da se zateka k cesarjevi besedi o enakopravnosti avstrijskih narodov. Ali je dr. Bleiweis v globinah svojega prepričanja res veroval, da želi nemški Habsburg avstrijskim Slovanom in med njimi posebno še maloštevilnemu narodu Slovencev dobro, ali je v teh letih nastajajoče ustave, izpreminjajoče se od leta do leta vedno bolj v korist Nemcev in Madžarov in v škodo Slovanov, še vedno tako trdno upal da bodo našli Slovenci v habsburški monarhiji zagotovljen svoj narodni in z njim kulturni obstoj, o tem še ne moremo izreči končne sodbe, ker imamo premalo vpogleda v njegove skrivne kamrice, Iz privatne korespodence nekaterih tedanjih slovenskih politikov, ki se nanaša na živahno debato, ki se je vršila med njimi po nesrečni prusko-avstrijski vojni leta 1866. glede načelnega slovenskega narodnopolitičnega progra- 10' 147 ma, bi se dalo sklepati, da dr. Bleiweis v 60ih letih ni več tako otroško-zaupno in zaverovano zrl v pravicoljubnost in enakopravnost Franca Jožefa, kakor v dobi pred absolutizmom. Mož je po doživljenih razočaranjih postal brezdvomno bolj skeptičen. Kako nam je znano, je dr. Bleiweis v maju 1866 glede na pisavo nemškoavstrijskih listov, češ da se Avstrija s Prusijo bori zgolj za nemške interese, odločno protestiral in izjavil, da je ta pisava «kakor huda slana poparila srca vseh Slovanov. »8 V tem pogledu je bil takrat dr. Bleiweis najbrž že istega mnenja kakor jekleno-vztrajni koroško-slovenski prvoboritelj Einspieler, ki je en dan po izidu omenjenega Bleiweisovega članka pisal drju. Vošnjaku, da bo v slučaju astrijske zmage «spet pela nemška palica» po hrbtih avstrijskih Slovanov, v slučaju poraza pa da se bo začela notranja vojna med narodi v Avstriji, katere «ne bode skoraj konec».9 Žarišče tedanje slovenske politike je tvorila nujnost, da se postavijo Slovenci — ne več na historično stališče — ampak na stališče narodnega ali prirodnega prava in da zahtevajo, da se jim zagotovi narodni obstoj in nemoten kulturni razvoj v najbolj naravni južnoslovanski zajednici v monarhiji ali — zunaj nje. Kakor nam je znano, sta temu stališču, ki ga je bil formuliral Luka Svetec, najbolj nasprotovala dr. Costa in dr. Toman. O drju. Bleiweisu pa piše Svetec Vošnjaku dne 24. X. 1866 značilne besede: «Dr. Bleiweis je bolj boječ ko nasproten ». V nadaljnjih izvajanjih tega pisma se Svetec - sicer brez imena — dotakne še ene strani Bleiweisa-politika, ki je takole označuje: «Drugo je neka čudna občutljivosti nekaterih naših ljudi, ki so vsemu nasprotni, kar ni najpred iz njihove glave prišlo.» Eden izmed takih ljudi je bil brezdvomno tudi Bleiweis, kar je dokazovala vsaka številka «Novic» te dobe. V boju z režimom je bil stari predmarčni praktikus Bleiweis resda oprezen, a obenem tudi — plah. Kot takega se je zlasti izkazal 8 Novice z dne 23. maja 1866, str. 171. » Vošnjak, Spomini, I—II., str. 202. ob žariščni ideji časa, o čemer nam zopet izpričuje omenjeno Svetčevo pismo takole: «Ideja združenja vseh južnoslovenskih plemen v eno celoto je velika, ter potrebuje veficega sklepa, veliko odvažnosti, živega delovanja, a naše misli, po dozdanjih nemilih okoljščinah tako zrejene, so majhne in plašljive, tako, da nas je one ideje strah, čeravno ne moremo tajiti, da je popolnoma naravna, in južnim Slovenom, ako hočejo živeti, a ne samo životariti, neogibno potrebna. Odtod prihajajo vsi tisti izgovori: ,To je idealno, nepraktično, za to še ni čas, mi smo vsi te misli, da, da, to je naš zadnji' cilj in konec, ali zdaj še ne' itd.»10 V teh besedah je upodobljen ves oprezni, praktični in dokaj — plašljivi Bleiweis, kakor je živel, dihal in se vbadal v svojih «Novicah». Tu je tudi tičal vzrok, da «Novice» kot političen list, zlasti kot centralni slovenski politični list že v začetku ustavne, politično tako živahne dobe sploh niso več zadostovale posebno mlajši slovenski inteligenci, ki si je želela samostojnega političnega glasila, v katerem bi mogla razviti ves svoj mladi razmah. K vsej sodobni nedostatnosti «Novic» se je v očeh mlade inteligence pridruževala še urednikova upogljivost pod Jeranovo komando v vprašanjih svetovnega nazora in še prav posebno docela utilitaristično in mladinsko-vzgojno pojmovanje vsega leposlovja, dveh sfer narodne duševnosti, o katerih je imelo mlado pokolenje že mnogo svobodnejše in tudi naprednejše pojme. Tako je prišlo, da so bile «Novice» v 60ih letih sicer še vedno glavni slovenski list, a vsa ta leta so bile poleg njih na delu mlade sile, ki so stremile po tem, da se poleg «Novic» osnuje svobodnejša tribuna v obliki samostojnega slovenskega političnega lista. Ker segajo ta prizadevanja globoko v kulturno podobo časa in v karakteristiko najznatnejših mož te dobe, jih moramo razbrati in rekonstruirati v vsej podrobnosti in v vseh poskusih. Prednaznanilo napovedujoče se ustavne dobe v Avstriji — znameniti cesarski ukaz z dne 8. avgusta 1859 — je 10 Vošnjak, Spomini, I,—II., str. 212. vzbudilo pri Slovencih mogočen in zelo živahen odmev, kateremu so dale v najobilnejši meri duška «Novice» s tem, da so priobčile nad eno dekado člankov o tem važnem predustavnem državniškem aktu. Ko se je pričelo v marcu 1860 govoriti o «pomnoženem državnem zboru », na katerem se je obetalo zastopstvo pač Hrvatom, ne pa Slovencem, so Hrvatje takoj stopili na plan s prošnjo za političen list, medtem ko je bilo med Slovenci o takem listu za enkrat še vse tiho. Dne 23. marca 1860 je poročal A. Kos-Cestnikov iz Zagreba «Novicam»: «Sliši se, da je že prišlo iz Dunaja dovoljenje za izdavanje politično-literarnega lista v horvaškem jeziku pod imenom ,Pozor . Gospod Vraničanj-Dobrinovic je nek vložil 10.000 gld. kot glavnico za izdavanje ,Pozora' ali dozdaj še ni moža, ki bi se upal podstopiti vredništva.»11 V isti številki in na isti strani «Novic» je sicer plediral v svojem dopisu iz Gorice Fr. Zakrajšek tudi za neki novi slovenski list, a zdi se, da je imel Zakrajšek v mislih bolj literaren in lokalen list, ki naj bi se izdajal v Gorici za pridobivanje goriških italijanašev. Govoreč v Bleiweisovem smislu zoper strogo kritiko (očividno zoper Levstika) je pisal: «Kar se mi je že v detinskih letih sanjalo, in me zdaj iskreno navdušuje, ali bi se spolniti ne moglo? Da, more se! Volja naj se zbudi, in storjeno je! Časnik, o katerem se je tu pa tam že marsikaj govorilo, naj bi zagledal beli dan in bil bi močan nasip proti neprijaznim valovom. Prevdarite saj enkrat, Vi veljavni gospodje! gori omenjene potrebe,12 in spoznali bote, da je treba kaj storiti. Časnik je najgotoviši pripomoček. Vsako ljudstvo ima na prvi stopnji literarnega razvitka svoje težave, in glavni napotek ste gotovo antipatija in nekak ponos že izobraženih sosedov. To pa velja posebno 1 1 Novice z dne 28. marca 1860, str. 102. 12 Nekoliko prej izvaja Zakrajšek tole: «Ce je res —• in to je gotovo — da moramo ponosnim sosedom djansho pokazati, koliko velja Slovenec, je to pač pri nas Primorcih brez dvombe živa potreba. Furlanščina si prilastuje čedalje večjo veljavo v naši okrajni, in narodni mejnik se čedalje hitreje pomika čez Sočo.» od nas Slovencov, ki smo v sredi takih narodov. Mi moramo tedaj vničiti tisti, bi rekel, zaničevavni smehljaj, ki nam je dosihmal kot otrokom gnal rudečico v lica; pičeni od vsakega komarčka ne smemo več padati v omedlevico. Zaupno stopimo na bojišče dušnih moči, naše orožje je pošteno in iz dobrega blaga, ter pokažimo, da zgodovina tudi nas potrebuje. To moramo storiti tudi mi Primorci; tudi nas je izbrala božja previdnost za naš dragi slovenski narod. Bratje! za mnogo let se bo sodil naš spomin; dajmo! da bodo naši potomci s spoštovanjem se spomnili nas.»13 Slovenci so takrat, ko je goriški realčni profesor pisal v «Novicah» te besede, imeli štiri liste: omnibus «Novice », leposlovni «Slovenski glasnik», «časopis za cerkev, šolo in dom», imenovan «Slovenski prijatel» in Jeranovo cerkveno-politično «Zgodnjo danico». Zakrajškova iniciativa za izdajanje novega lista ni določala, v kakšno razmerje z enim in drugim teh listov naj bi stopil časopis, ki ga je on predlagal, ali naj bi bil leposloven ali političen, namenjen v prvi vrsti Goričanom ali vsem Slovencem. Soditi po tem, da je bil Zakrajšek bolj literat in po njegovih zgornjih izvajanjih bi bilo prej misliti na lokalen leposlovni list.14 Zavoljo nedoločnosti Zakrajškovega predloga, ta stvar zaenkrat ni vzbudila nikakega odmeva. Kolikor bolj je začelo dišati v avstrijskem ozračju po ustavi, toliko bolj je začel Bleiweis — kakor leta 1848. — izpreminjati svoje «Novice» v političen list. Od časa do časa je objavljal celo kakšen pravi pravcati politični članek. Ko je izdal Goluchowski dne 20. decembra 1859 svoj znameniti ukaz na krakovsko na mestništvo, da morajo uradi narodu dopisovati v njegovem jeziku, je objavil urednik «Novic» podpisan članek, v katerem je 13 Novice z dne 28. marca 1860, str. 102. 1 4 Najbrž je imel Zakrajšek s tem svojim predlogom v mislih literaren list, ker je hotel malo pozneje izdati almanah «Vilo slovensko» za novo leto 1861. (Novice z dne 6. in 20. junija 1860, str. 182 in 199.) izjavil, da shranjuje ta razpis v svojem spominu «ko dragocen dar ravno tako kakor cesarski ukaz od 8. avgusta za šole». V njem se je oprijel ministrove misli, da si mora gosposka pridobiti zaupanje ljudstva, katerega si dozdaj ni pridobila s svojimi nemškimi dopisi. Kdor tega ne verjame, «naj gre v hiše nekterih županov in naj pogleda za ,table' ali za ,špegle', pa bo dobil tam marsiktero neodpečateno pismo kantonske gosposke, za ktero ubogi župan ni najdel tolmača». Bleiweis odločno zahteva, da minister predpiše za Slovenijo isto, kar je zaukazal za Galicijo: «Naš jezik pa je že tudi omikan in zmožen tako, da vsako reč gladko in lepo pišemo v njem. Komur je to morebiti še spričati treba, naj vzame naš novi slovnik [pravkar izišli Cigale-Wolfov slovar] v roke, pa bo vidil, da slovenski jezik ni več otrok . . . Če bi nam morebiti kdo oponašati utegnil, da že spet godemo staro pesem od ,jezika', temu le rečemo naj bere onih 25 gospod ministrovih verstic . . . in prepričal se bo, da ne gre tukaj le za jalovo obveljavo slovenskega jezika, ampak za kaj več, namreč za vse to, za kar so gosposkine kancelije in cesarske postave.»15 Ta Bleiweisov članek nam kaže, da je Bleiweis kot previden in oprezen politik izkušal ubrati v svojem listu nekoliko odločnejše strune takoj, čim je kot skozi in skozi legalen človek našel oporo za svojo narodno politiko v ministrovih besedah. Kolikor bolj so se v Avstriji pripravljale ustavne naredbe in je politični interes silil v ospredje, toliko bolj se je začela v «Novicah» oglašati politična struna. Vendar se Bleiweis še vedno ni mogel odločiti, da bi uvedel v list redne politične članke. Sam za svojo osebo se jeomejeval na svojega «ljubljanskega novičarja» — potpuri raznih ljubljanskih, seveda tudi političnih aktualnosti. O politiki je še največ pisal njegov dunajski dopisnik B (tudi H. B.). Temu je ob priliki pripravljajočega se «pomnoženega državnega zbora» «srce veselja igralo», ko je zvedel, da bosta v tej korporaciji tudi 1 5 Novice z dne 25. aprila 1860, str. 130. Strossmayer in Anton Auersperg; da ne bo v nji nobenega Slovenca, ga zaenkrat ni vznemirjalo.16 Šele ko je začel «pomnoženi državni zbor» pri zaprtih vratih zborovati, je ta dopisnik povzdignil odločen glas v imenu Slovencev kot naroda, ki je bil ob tej priliki ostentativno prezrt. Začel je svoj dopis z Dunaja z dne 9. junija 1860 z besedami: «Ni ne res, da bi v tej usodapolni dobi le mi Kranjci-Slovenci molčati mogli; ni ne res, da mi nimamo nikakoršnih potreb in da nam je vedno le križem roke deržati ter dobrovoljno pričakovati, kaj da že pride; ni ne res, da nismo narod, kteri ima svoje pravice, svoj dom, svoj veljavni jezik, ampak da smo obsojeni pobirati le drobtine, ki drugim padajo z dobro obložene mize njihove omike. Nak! Mi smo narod, narod častitljiv, z vsemi svojimi lastnimi narodskimi pravicami in potrebami, kakor jih imajo drugi živi narodi. Ni še bilo nikdar in nikoli dozdaj očitno slišati strašnega povelja: slovenski narod je nehal bitif . . . Dandanašnji je pa tudi očitno mnenje, ljudstveno mnenje silna moč, na ktero se še celo veliki vladarji opirajo, in zlasti časniki so pomočniki vzajemnih pomenkov, po kterih se naglo vse zve, pomanjkljivosti lahko popravijo, dobro pa podpira, da pride v varno zavetje. Tudi drugod se jako živo gibljejo, in deržavnim svetovavcem razodevajo to in uno, kar je treba. Nemško časništvo je za svojo stran že tudi to očitno izreklo — vsak pa le, da bi vodo na svoj mlin obračal.»17 S temi besedami je ta «noviški» dunajski dopisnik nekako med vrstami izrekel misel, da morajo dobiti Slovenci, če se hočejo uveljaviti v tej napovedujoči se ustavni dobi kot narod, kot glasilo naroda političen časnik. Da bi moral izhajati ta list poleg «Novic» kot samostojen organ, do tega spoznanja ta dunajski dopisnik še ni bil prišel, oziroma ga vsaj ni izrazil v — «Novicah». Ko tako na Slovenskem, zlasti v Ljubljani še nihče ni določno mislil, da bi Slovenci morali vstopiti v ustavno 16 Novice z dne 16. maja 1860, str. 159. 17 Novice z dne 13. junija 1860, str. 190. dobo s samostojnim političnim listom, se niso samo v Pragi delale priprave za nove češke politične organe, ampak tudi v Zagrebu se je živahno disputirala dovolitev «samostalnega, neodvisnega političnega časnika, ki bi bil zares posebno v dandanašnjih motnih časih zelo potreben in tudi vladi v veliko korist, da bi po njem zvedila, kaj narod želi, kaj in kje ga najbolj tišči», kakor je poročal «Novicam» dne 15. julija njihov zagrebški dopisnik Kočevar-Žavčanin.18 In res: dne 1. julija 1860, prav tisti dan, ko je prišla v Zagreb proklamacija novega bana fml. Sokčeviča, v kateri je ta obetal, da bo kot ban stopal «onom stazom, kojom je osobiti ljubimac naroda našega, neumrle uspomene Ban Jelačič, stupao», je izšel v Zagrebu, 11 dni pozneje tudi v «Oglasniku» naših «Novic» naslednji «poziv na predplatu političkeh novinah .Pozor'»: «Visoka naša vlada sazvala ie državno vieče, da dozna za potrebe i želje svojih narodah. Al jedan dva čovjeka, makar i od samoga naroda izabrana, ne mogu sami od sebe znati sve šta mu treba, ako jim toga sam narod nekaže; a ovaj toga nemože za sada drugčije izjaviti nego novinama . . . Mislimo dakle, da če dobro doči i visokoj vladi i cielome narodu, što smo se odvažili izdavati političke novine . . .!» Poziv je podpisal kot urednik Slavoljub Vrbančič.19 V času torej, ko je bilo že gotovo, da ustava v Avstriji mora priti, ko so si vsi avstrijski narodi stavili svoje tribune v podobi političnih listov, so se Slovenci še vedno stiskali okoli svojega primitivnega ognjišča «Novic » in poslušali svoje zapečkarske kramljatelje, med katerimi je zdaj pa zdaj ta ali oni povzel tudi kakšno politično besedo. Pred vsemi že imenovani dunajski dopisnik E., ki je ob priliki, ko je šla ljubljanska deputacija cesarja prosit, naj se Ljubljani ne vzame namestništvo, pisal v Bleiweisov list: «Reklo se ji [deputaciji] je, da se bo prevdarila ta reč še enkrat, in, če bo moč, želja 1 8 Novice z dne 20. junija 1860, str. 198. 1 9 Oglasnik Novic štev. 27. k 38. štev. Novic z dne 11. julija 1860. spolnila. Da bi se spolnila, bi bilo želeti na vse strani iz tega ozira le, da bi vse slovenske pokrajine k temu poglavarstu spadale, ker potem bi bilo gotovo manj stroškov in slovenskemu narodu bi se v kancelijah cesarskih potem najlože dalo, kar mu po pravici gre. Vsi drugi vzroki stoje mémo tega le v drugi versti in niso tako tehtni.»20 Tako je torej kardinalno točko slovenskega narodnopolitičnega programa, «zedinjeno Slovenijo», tudi sedaj dvignil v ospredje, podobno kakor leta 1848., ne kak priznani in poklicni politik slovenski, ampak anonimen dopisnik «Novic» ter jo zelo politično podprl z razlogom državnega varčevanja, z razlogom, ki je bil ves tak, da gre v uho avstrijskim državnikom tega časa, ki so si ubijali glave z 280 milijoni goldinarjev deficita, katerega je bila v državnih blagajnah zapustila vojna z Italijo. Nadaljnja izvajanja tega dopisnika v svojem skritem spodnjem tonu kakor da bi pozivala k ustanovitvi slovenske politične tribune v obliki samostojnega političnega lista. Glase se: «Na vse strani se zbujajo in gibljejo narodi, se trudijo in prizadevajo sami ali po svojih namestnikih narodovske pravice ustanoviti; saj je zdaj posebno pripraven čas za to, ker se snujejo prenaredbe našega deržavnega življenja in se vedno kliče: .terkajte, in se vam bo odperlo'; minister pravdosodja sam je unidan rekel pomenljive besede: ,vigilantibus jura', to je, čujočim pravica! Narod, ki sam sebe zanemarja, ni več narod, je zameri ud velicega deržavnega telesa, tedaj brez koristi, brez dela, za nič . . . Napačno je in gerdo, vedno le za herbtom ali za zidom godernjati, godernjati čez to in drugo ali pa čez vse, posebno čez slabe čase, nenavadne prigodke in vse drugo nič pa očitno ne povedati ali nasvetovati in nazadnje morebiti reči: ,nos, nos consules desumus'!» Ta dunajski dopisnik B. je bil nekaj časa edini, ki je v silno važni dobi Slovencem budil smisel za politiko 20 Novice z dne 11. julija 1860, str. 221. zlasti glede na eno glavnih gibajočih idej, ki jo je ob priliki tako-le izrazil: « . . . tako se vidi, da povsod je narodnost zdaj geslo, ktero zdramlja svet. Nikdar ni bila sicer neznana narodom ljubezen do domovine . . . al očitno je zdaj, da ta čut tolikanj močneji prihaja, kolikor bolj se sploh omika in zavednost ljudska širi.»21 Po zgledu tega dunajskega dopisnika je začel v «Novicah » odslej tudi dr. Bleiweis ubirati nekoliko bolj odločne politične strune in v ljubljanskem «novičarju» poudarjati zlasti narodno-kulturne zahteve. Proti «modrijanskim kosmopolitom», alias nemškutarjem, mrzečim vse narodno prizadevanje kot «National Streitigkeiten», se je skliceval na brošuro romunskega člana «pomnoženega državnega sveta» — Masconija, ki je prav takrat izšla, in z razprtimi črkami ponatiskoval iz nje besede: «Omika, prava omika, to je, izbistrenje uma in požlahnenje serca je pravilo našega stoletja, pa tudi očitno izrečena perva naloga avstrijanske vlade. To pa se da doseči edino le v jeziku, ki ga narod govori . . . Kdor od ljudstva terja, naj moli v ptujem jeziku, naj pridige v ptujem jeziku posluša, naj v ptujem jeziku cesarske ukaze sprejema, naj gosposke v ptujem jeziku ž njim govore, in mu v ptujem jeziku pošiljajo pisma — ta ni prijatelj luči in vesoljne omike, ali pa ne razume, kaj je omika in kako se doseže . . ,»22 V septembru 1860 so se vršile v «pomnoženem državnem svetu» najvažnejše in za uvedbo konstitucije odločilne debate. Bleiweis je začel o njih prinašati obširnejša poročila, ki jih je pod naslovom «Iz Dunaja» najbrž sam sestavljal na podlagi drugojezičnih časnikov. V obliki tega dopisa je prinesel dne 24. oktobra v svojem listu tudi «poglavitniše reči» iz prve avstrijske ustavne listine te dobe, iz oktobrskega diploma, h kateremu se pa ni upal pripomniti nobene besedice kritike glede na kakšen slovenski politični program, medtem ko so Hrvatje, ki so imeli svoj «Pozor», v tem listu na usta 2 1 Novice z dne 25. julija 1860, str. 238. 2 2 Novice z dne 12. septembra 1860, str. 295. Bogoslava Šulka, odločno izrekli, da so po novi ustavi postavljeni ne na trdna tla, ampak v nestalni tok med Pešto in Dunajem («plovit čemo opasnim prodorom medju Scyllom i Charybdom»). Po proglasitvi oktobrske ustave se je pač oglasil v «Novicah» iz Gradca doktor Razlag, a tudi on še ni prišel na idejo potrebe samostojnega političnega lista, ko je med drugim izvajal: «Nova doba se bliža prerojeni Avstrii; to so nam pokazali cesarski razglasi poslednjih dni; vendar ne smemo tajiti, da smo si marsiktere reči drugače mislili. Mi Slovani smo presvitlemu cesarju za to hvaležni, da se je odstranila preostra osrednost (centralizacija) v tacih rečeh, ktere niso neobhodno potrebne, da nas ne zaduši tujništvo. Vendar pa si ne smemo misliti, da imamo sedaj roke križem deržati . . .» Oprezni Avstrijec in skrivni panslavist se v njem izraža v naslednjih besedah: «Deržimo se krepko cesarjevih obljub . . . ter pomislimo, da 79 milijonov sorodnih bratov pazljivo gleda na nas nemške in laške graničarje. V vseh stanovih imamo že, hvala Bogu! iskrenih domorodcev. Izdramimo se toraj iz mrtvice, ki nas je poslednje leta žugala zadušiti! Pri tej priliki moram zaverniti naše domorodce tudi na Štajerskem na nov v Zagrebu izhajajoči in v ,Novicah' že večkrat priporočani politični časopis ,Pozor', ki v umljivi in domoljubni besedi iskreno zagovarja jugoslavenske zadeve.»23 Takoj po proglasitvi oktobrske ustave se je slovenska javnost živahno vzvalovala in oživila. Eden najbolj iniciativnih mož te dobe, zagrebški deželni knjigovodja Ferdo Kočevar-Žavčanin, je pričel v isti številki «Novic», v kateri je izšel prej imenovani Razlagov dopis, priobčevati serijo člankov, naslovljenih «Slovenske narodne potrebe », ki smo jih imeli priliko omeniti že pri razpravljanju o iniciatorjih ustanovitve «Slovenske matice». V teh člankih je ne samo «Novicam», ampak slovenskemu narodu sploh tako rekoč začrtaval narodno-politični in kulturni program. Dr. Bleiweis je bil teh člankov zelo 2 3 Novice z dne 24. oktobra 1860, str. 354. vesel in je najbrž prav glede na te članke tolažil nekega dopošiljatelja pesmi z nujnostjo objave sestavkov, «ki so nenadoma sedanji čas živa potreba».24 S temi Kočevarjevemi članki so se «Novice» vsaj za silo odzvale važnemu momentu, ki je nastal po proglasitvi ustave. Osnovna ideja Kočevarjevih člankov je bila ta, da se morajo Slovenci s pomočjo prebuditve narodne zavednosti predstaviti svetu kot narod, sicer jih novi državni red ne bo upošteval. «Dokler se pri nas Slovencih narodna zavednost ne obudi, ostanemo ljudstvo, kakor do zdaj, pa ne narod», so se glasile piščeve besede. Narodno zavednost pri nas najbolj slabi to, da nas je malo. Zategadelj se moramo prisloniti k srbohrvatskemu narodu. Rodoljubje kot fraza naj izgine in nastopi rodoljubje dejanja in konsekventnega udejstvovanja v praksi, zlasti pri uvajanju slovenščine v šolo, urad, sploh v vse javno in privatno življenje. Ko začne Kočevar podrobno razpravljati o posameznih nujnih kulturnih potrebah, o gledališču, izdaji narodnih pesmi, o reviziji slovnice in ustanovitvi «Matice», postavlja na čelo tega razpravljanja naslednji stavek: «Slovenski politični samostalni časnik samo omenim, da bi bil potreben; tudi v tem oziru, mislim, nismo več prekilovi; — al za sadašnje potrebe še ,Novice' čisto zadostijo, in poleg teh imamo še ,Pozor' v Zagrebu, ki tud nas zastopa.»25 Ta stavek priča, da celo možu, tako bogatemu iniciativnega duha, kakor je bil Žavčanin, v tem hipu ni bila še prišla do zavesti vsa težka in neizprosna važnost tega vprašanja. Tudi Anton Janežič, v dnu svoje duše Ilirec, je bil mnenja, da bi bil zagrebški «Pozor» lahko obenem tudi politično glasilo Slovencev, ko je pisal: «Ker mi Slovenci prav za prav nimamo lastnega političnega časnika, ki bi svetu odkrival naše potrebe in razglaševal naše želje, naj bi se okoli ,Pozora' združilo obilo dopisnikov in naročnikov iz slovenskih pokrajin. Naj se strinja v tem narodnem listu vse jugoslovensko narodno življenje, da 2 4 Novice z dne 7. novembra 1860, str. 564. 25 Novice z dne 21. novembra 1860, str. 375. v resnici postane ,vierno ogledalo narodnoga života i stanja' in ,iskren tumačnik naših željah i potriebah'.»26 Bolj ko za politični časnik so se v tem. času zavzemali «noviški» dopisniki za učiteljski ali šolski časnik. Tudi v novembrski številki Janežičevega «Glasnika» se je izrekel neki S. s Podravja za tak list in priporočal, naj bi zaenkrat «Novice» nadomestovale šolski časnik, dokler bi ne mogel iziti kot samostojen list. «Izmed vseh časnikov so ,Novice' brez dvoma najbolj razširjene po slovenskem svetu, in gotovo v rokah mnogo učiteljev; ali bi ne bilo mogoče, da bi odločile z novim letom tudi učiteljem poseben oddelek, da bi se mogli v njem pogovarjati o domačem šolstvu in eden drugega učiti in spodbadati.»27 Dr. Bleiweis je bil skeptičen glede šolskega časnika («tudi drugod šolski časniki težko izhajajo»), kljub temu je od sebe odvračal tudi «Glasnikov» predlog, da bi njegove «Novice» nadomestovale šolski list, z besedami: «Rade, ako bi jim prostora ne manjkalo, bi [,Novice'] obširniše pisale o šolskih zadevah. Al več, kakor dozdaj, ne morejo. Kaj, ko bi pridni ,Glasnik' vzel to reč pod svoje krilo? Po naših mislih bi to najbolje bilo. S tem pa se ne zoperstavljamo samostojnemu listu nikakor. Poskusite!»28 Ta opazka dobro označuje Bleiweisa. Ne videl bi rad, da se kakšna panoga njegovih ljubih »Novic «, dosedanjega skupnega organa vseh slojev in stanov pri Slovencih, osamosvoji, češ da ne bo zmožna samostojnega življenja; noče pa tudi dopustiti, da bi se kakšna veja na njegovem drevesu razkošatila v korist drugih. Ostanimo pri ljubi patriarhalnosti! Toda konec vseh koncev ona pristna Bleiweisova gesta: ako hočete diferenciacijo, prosim, «poskusite» drugi, meni pustite moje «Novice», kakor so! Toda dopisniki «Novic» so se drug za drugim začeli izrekati za samostojen šolski list. Prvi, ki je v tem času sprožil idejo takega lista, je bil neki Jankovic, ki je v svojem dopisu z Dunaja, Naslovljenem 26 Slovenski glasnik z dne 1. oktobra 1860, str. 126. 2 7 Slovenski glasnik z dne 1. novembra 1860, str. 158. 2 8 Novice z dne 14. novembra 1860, str. 367. «O nižjih šolah», nasvetoval: «naj se kak v šolskih rečeh slovenskega ljudstva veden mož šolskega časnika poprime; ta časnik naj bo nizke cene; osnovan naj bo po licu drugih slovanskih: horvaških ali čeških časnikov.» V drugem delu svojega dopisa je tudi načrtal podroben program predlaganega lista.29 Rodoljub Podratitovski (Josip Levičnik, učitelj v Železnikih) se je spominjal nekdanjega Einspielerjevega «Šolskega prijatela» in vzklikal: «Ljubljana! pokaži se nam zopet vnovič bela! Imaš može, kterim ni težava osnovati potrebnega in od vseh pravih učnikov željenega časnika.»30 Tudi neki «Bleški» je bil mnenja, «da gotovo zdaj ne bi manjkalo naročnikov, ne od starejih, ne od mlajših učnikov. Vsak dobro že spozna, da mu je [šolski časnik] potreben, kakor ribi voda . . . Toraj ne obotavljajte se; naj zagleda beli dan!»31 V svojem dopisu z Vrhnike je nasvetoval Janko Pukmajster Vijanski, «naj ,Novice' ostanejo, kar so, ,Glasnik' pa tudi»; pač pa naj se Einspielerjev cerkveni list zopet izpremeni v «Šolskega prijatela» in naj dvakrat na mesec izhaja.32 Nato se je še enkrat z Dunaja oglasil prvi predlagatelj Jankovič z novim predlogom, naj bi «Novice» izdajale posebno šolsko prilogo pod naslovom «Zora».33 V isti številki «Novic» je odgovoril Vijanskemu z dopisom z Reke (menda) Janez Trdina z naslednjo podjetno in pogumno mislijo: «Mi Slovenci moramo za to skerbeti, da se naši narodni časopisi bodi politiški, cerkveni, šolski ali lepoznanski pomnožavajo, ne pa da bi se dva z enim plajščem ogrinjala; naj sosedni narodi vidijo, da smo tudi mi narod, pa ne le komad kakošnega naroda, zato je potrebno, neobhodno potrebno, da imamo vse znanstvene reči doma, katere razni stanovi potrebujejo; za to so pa časopisi najboljši. »34 Zanimiva in za vso to dobo novega ustav- 29 Novice z dne 3. in 17. oktobra 1860, str. 318 in 336. 3 0 Novice, ibidem. («O učiteljskem časniku.») 3 1 Novice z dne 27. novembra 1860, str. 383. 32 Novice, ibidem, str. 387. 33 Novice z dne 5. decembra 1860, str. 391. 3 4 Novice, ibidem, str. 394. nega življenja značilna je zlasti ena nota tega reškega dopisa: Ven iz patriarhalne primitivnosti ljudstva v diferencirano organizacijo naroda, sicer pojdejo v tem odločilnem trenutku drugi avstrijski narodi preko nas na dnevni red! Slovensko učiteljstvo je razumelo ta klic in si je sklenilo postaviti svojo lastno streho. V isti številki «Novic», takoj za tem dopisom z Reke je naznanjal učitelj Andrej Praprotnik, da bo izhajal z novim letom nov šolski list s programom, prirejenim po načrtu prvega predlagatelja psevdonimnega dunajskega dopisnika «Novic », Jankoviča. V tem programu je bilo naznanjeno, da bo novi šolski list govoril «o pametnem in uspešnem obdelovanji šole in izreje, o praktičnem ravnanji s šolskimi knjigami, o učiteljskih zborih in sploh o napredovanji šole in učenikov, — o cerkvenem in šolskem petji, — o učiteljski književnosti, in bo tudi prinašal cerkvene in šolske pesmi, kratke povesti za mladost, primerne životopise, zgodovinske in prirodne drobtinice, — šolske novice, popise itd. dobre dela domoljubov, izreke in spodbudnice za učenike in za mladost, — vse zadeve v pomoč učiteljskim udovam in sirotam — vse premembe v učiteljskem stanu» itd. itd.35 Ob novem letu 1861 je tudi v resnici izšel «Učiteljski tovarš. List za šolo in dom» pod uredništvom Andreja Praprotnika, v založbi J. Rudolfa Milica, tiskarja v Ljubljani. Bojazen, da se list ne bo mogel vzdržati, je bila neutemeljena. «Učiteljski tovarš» je pri vsej svoji skromnosti vestno vršil ne samo svoj program, ampak tudi važno nalogo v slovenski kulturi. Slovensko učiteljstvo ga je vzdrževalo v vseh eksistenčno in politično pogosto težkih dobah prav do današnjih dni, v katerih izhaja še vedno kot najstarejši slovenski list. Organiziral je učiteljski stan in mu v mnogoštevilnih letnikih nudil obilo porabnega gradiva tudi za šolo. V tem listu so se ugotavljale zlasti smernice za pouk slovenskega jezika 35 Novice, ibidem, str. 395. — Glej tudi 1. št. «Učiteljskega tovarša», 1861, str. 2. 11 161 in tudi naša literarna zgodovina se ima temu listu zahvaliti posebno za to, da je dajal streho pomembnemu «Jezičniku», ki ga je začel od leta 1863. v tem listu priobčevati Josip Marn, najprej pod naslovom «Pomenki o slovenskem pisanji». Odtod so se te razprave, ki bi se mogle imenovati prvo avtentično gradivo slovenske literarne zgodovine, od leta do leta ponatiskovale v posebnih knjižicah.

Ustanovitev* učiteljskega lista se je prav z lahkoto izvedla, teže in bolj dolgotrajno pa se je razvijalo ustanavljanje samostojnega političnega časnika. Zgled Hrvatov in Čehov, ki so prav v teh letih dobili nekaj političnih glasil, je sicer močno izpodbujal Slovence, vendar so se pri nas celo mnogi značilnejši možje spočetka še vedno zadovoljevali z «Novicami» in se tolažili, kakor n. pr. Kočevar-Žavčanin, da imamo v Zagrebu «Pozor», «ki tudi nas zastopa». Kakor leta 1848. se je začela tudi sedaj v 60ih letih politično iniciativno uveljavljati slovenska dunajska kolonija. Prav iz njenih vrst se je najprej začul bolj splošen glas, ki je budil Slovence iz političnega mrtvila in zavračal napade, ki so jih objavljali nemškutarski dopisniki iz Ljubljane v dunajski «Oesterreichische Zeitung». Na smešenje, blatenje in sumničenje nemških dopisov je sicer precej krepko odgovarjal v «Novicah» tudi Bleiweis, toda nikakor ne tako uspešno, kakor bi to lahko storil v izrazito politično usmerjenem slovenskem glasilu. Spričo tega so začeli nekateri inteligenti, ki so razumeli važnost časa, prigovarjati Bleiweisu, naj bi spremenil «Novice» v političen dnevnik. Toda njihovo prizadevanje je bilo brez uspeha, kajti konservativni in oprezni urednik «Novic » ni hotel predrugačiti svojega tednika, namenjenega predvsem kmetskemu čitateljstvu.

  • Od tu pa do strani 166 sega posnetek prvega dela Prijateljeve

razprave «Levstikov politični list ,Naprej'». — Glej RDHV, •II (1925), str. 133—160. Maloštevilnim slovenskim izobražencem je bilo po vsem tem pač jasno, da se morajo po drugi poti dokopati do uresničenja svoje zamisli. V tem pogledu pa ni bilo med njimi prave enotnosti, dasi so vsi priznavali samobitnost slovenskega naroda. Medtem ko sta bila Kočevar in Janežič za enkrat še mnenja, naj bi uporabljali v politične namene hrvatski «Pozor», so prišli Dunajčani do prepričanja, da bomo Slovenci v Avstriji priznani kot narod le, če si bomo pridobili vse vrednote samostojnega naroda, med katere spada vsekako politična žurnalistika v domačem jeziku. Tudi Bleiweis je polagoma uvidel, da nam je potrebno novo glasilo, toda ne v slovenskem jeziku, ampak v nemškem, češ da bi se dalo le tako uspešno zavračati lažnive nemške dopise. Ta različnost v naziranju o udejstvitvi v domačem ali tujem jeziku pisanega političnega časnika pa je kaj kmalu načelno razdvojila «Staroslovence» in «Mladoslovence », ki so se začeli prav v tem obdobju idejno oblikovati. K temu je v nemali meri pripomogel izraziti zastopnik mlade slovenske inteligence, dunajski dopisnik «Novic» — Valentin Zamik. Proti koncu leta 1860. je namreč poslal «Novicam» pod psevdonimom H. B. dopis, datiran z 8. decembrom, v katerem je vztrajal na ideji samostojnega slovenskega političnega časopisa kljub Bleiweisovim pomislekom. V tem dopisu je avtor tudi izjavil, da se hoče nova generacija oprijeti iz zasmehljivosti vzdetega ji priimka «Mladoslovenci» in ga nositi kot častno ime. Vendar pa mlado pokolenje tega naziva še dolga leta kasneje ni hotelo javno zapisati na svojo zastavo, kar je izviralo bržčas iz motnosti idej in neodločnosti nastopa. Zarnikova izjava glede nujnosti slovenskega dnevnika pa je zbudila močno zanimanje in povzročila značilen odmev. Novoletno številko «Novic» 1861 je pripravljal Bleiweis pod izrecnim vtisom radikalnejšega gibanja med mlajšo generacijo, kar se zrcali iz krepkega izrazja v njegovem uvodniku, v katerem je zavrnil svojo dotedanjo jadikovalno taktiko in pasivnost. A tudi v drugih li* 163 ozirili se je skušal prilagoditi novim idejam, zlasti v vprašanju samostojnega političnega časnika. Le tako je razumljivo, da je priobčil med članki prve številke dopis Kočevarja-Žavčanina pod naslovom «O zadevi slovenskega političnega časopisa». V njem prihaja pisee do odločnega, svojemu dotedanjemu nazoru docela nasprotnega sklepa, da nam je potreben javen organ in da nikakor ne kaže, zanašati se na zagrebški «Pozor», ker se ta sploh ne zanima za naše politične zadeve. Do istega sklepa je prišel tudi neki Vinko iz Maribora v dopisu, ki je izšel v isti številki «Novic» kakor Kočevarjevo poročilo. V opazki pod črto k temu sestavku je Bleiweis sicer jasno priznal, «da nam je političnega lista živo treba», vendar zveni iz njegovega pisanja, da mu stvar ni bila posebno pri srcu. Toda Bleiweis je znal spretno skrivati svojo antipatijo do te ideje, dasi se je n. pr. v 3. številki «Novic» celo eksponiral zanjo. Javno razpravljanje o slovenskem političnem časniku je polagoma začelo načenjati tudi konkretnejša vprašanja. S tega vidika je posebno značilen članek «Slovenci, Nemci pa Avstrija», ki je izhajal od 23. januarja 1861 dalje v številnih nadaljevanjih v «Novicah». Kakor vse kaže, ga je napisal Valentin Zarnik, ki se je tu skril pod črki A. /j. Avtor v njem stvarno dokazuje nujnost političnega glasila za Slovence, njegovo vsesplošno kulturno korist, posebno pa izreden pomen v borbi za osnovne narodne pravice. V rahlih potezah očrta tudi že vsebinski obseg časopisa, opozarja, naj bi se v njem poleg važnih političnih člankov «v lepi in dopadljivi besedi naznanjalo vse, kar koli se v teh burnih časih po širokem svetu godi», in svetuje, naj bi se imenoval «Čas», «Slovenski dnevnik», «Triglav» ali podobno. Vedno bolj odločna zahteva dopisnikov «Novic» po udejstvitvi osrednjega slovenskega političnega glasila je končno prisilila dr. Bleiweisa, da je izpovedal svoje mnenje o tem vprašanju. K dopisu nekega «B.» iz Maribora, ki je izšel 6. februarja, je pristavil pod črto opazko, v kateri je sicer še vedno poudarjal «živo potrebo» po takem časniku, naj se ustanovitelj in urednik javita od «kjerkoli», vendar se je sedaj že povsem odkrito izrekel mnogo bolj za list, ki bi bil pisan v domoljubnem duhu v nemškem jeziku in ki ne bi izhajal samo na Dunaju, ampak tudi v «vsaki slovenski deželi», kakor pa za slovensko glasilo. Ta načelna izjava je določno pokazala, da se Bleiweis ne strinja s težnjami večine slovenske inteligence, zlasti ne z miselnostjo mladega pokolenja. V tem se je pojavila v «Novicah» beležka, ki jo je dr. Bleiweis povzel po zagrebškem «Pozoru» in v kateri je sporočal, da nameravajo Slovenci v Trstu «utemeljiti slovensk političen časnik, za kateri cilj in konec, kakor tudi za utemeljenje ,narodne slovanske čitavnice' je že nabrano 20.000 gld.». Ta morebitna realizacija slovenskega časopisa v Trstu je obenem z živo debato o tem vprašanju spravila na noge Levstika. Spričo ugodnih vesti o verjetnosti, da se v Trstu dejansko ustanovi nov list in spričo pobud, ki jih je že v decembru prejšnjega leta dobival od svojega prijatelja Cegnarja, se je Levstik odločil v aprilu 1861 zapustiti instruktorsko mesto pri Vilharju in sprejeti mesto tajnika tržaške «Slovanske čitalnice» predvsem v upanju, da postane urednik snujočega se časopisa. Med tem je začel sredi februarja 1861 izhajati na Dunaju pod urdeništvom dr. Tkalca «Ost und West», organ za zaščito slovanskih narodnih interesov, ki sta ga v «Novicah» toplo pozdravila dr. Bleiweis in Macun. Z ustanovitvijo tega lista se je tedaj uresničila ena izmed Bleiweisovih želj, medtem ko mu je novico, da začne v Trstu izhajati slovenski politični list skoro nato demantiralo neko privatno pismo iz Trsta. Izkazalo se je namreč, da ni tržaška čitalnica nikoli nameravala izdajati takega glasila, pač pa literaren časopis. Toda tudi ta zasnova se v tem času ni uresničila. To dejstvo je znova razgibalo «noviške» dopisnike, da so se spet začeli zavzemati za političen organ v domačem jeziku. Na neki takšen dopis z Dolenjskega pa Bleiweis ni mogel več molčati in je objavil svojo tretjo načelno enunciacijo o tem problemu v članku «Sopet o političnem slovenskem časniku». V njem je ponovno izjavljal, da se sicer ne upira novemu listu, da pa nikakor ne misli predrugačiti svojih «Novic», ker bi to bilo proti njihovi tradiciji in njihovemu namenu. S tem da se Bleiweis ni hotel postaviti na čelo gibanju za utemeljitev slovenskega političnega časnika in da se kot glavni prvak ni potrudil, da bi se za uresničitev tega načrta zbral fond za kavcijo, pač pa da je propagiral nemški politični organ za slovenska narodna vprašanja, je zbudilo pri mladi generaciji sumnjo, da skuša njihovo prizadevanje kolikor toliko zavreti ali vsaj zavirati. To je sprožilo med obema skupinama, «staroslovensko» in «mladoslovensko», nezadovoljstvo, ki je privedlo do tega, da so «mladi» začeli uredniku «Novic» od dne do dne bolj odrekati prestol «očeta slovenskega naroda». • Bleiweisa je v tem pogledu in v tem vprašanju čakala še marsikatera bridka ura borbe z lastnimi rojaki. Veselje pa mu je najbrž napravil v tem prvem pretečem spopadu z «Mladoslovenci» Korošec Andrej Einspieler, ko je dne 8. junija 1861 javil, da začne s 1. avgustom 1861 v Celovcu izdajati nemški list v obrambo slovenskih interesov, svoje «Stimmen aus Innerosterreich». Bleivveis je pozdravil Einspielerjev novi list z besedami: «Dobro došel! zakličemo novemu časniku. Predmet je važen vrednik izversten; sedaj le še naročnikov obilo, in na vsako stran bo prav.»36 Andrej Einspieler, eden najenergičnejših in najmarkantnejših mož te dobe, je v tem času še nadalje urejeval in izdajal svojega «Slovenskega prijatela», ki ga je bil začel leta 1852. izdajati pod naslovom »Šolski prijatel » (spočetka v obliki priloge Janežičevi «Slovenski bčeli») kot šolski list, od leta 1856. dalje pa pod izpremenjenim naslovom kot cerkveni list. Ta Einspielerjev list je bil posvečen sicer v pretežni meri publikaciji pri- 3 6 Novice z dne 19. junija 1861, str. 200. 166 dig, a v petitu se je ukvarjal temperamentni urednik v kratkih, jedrnatih glosah tudi z najrazličnejšimi aktualnimi kulturnimi vprašanji. Andrej Einspieler, eden najodločnejših sotrudnikov nekdanje Cigaletove «Slovenije », je bil izrazita politična natura; leta 1863. in še nekolikokrat v poznejših desetletjih je zastopal pravice koroških Slovencev v celovškem deželnem zboru. Ko je ob začetku ustavne dobe, v letu 1861. javil na koroškem delujoči češki renegat dr. Alois Hussa, da bi izdajal «Zeitung für Kärnten» — «zur Fortpflanzung deutscher Kultur und Bildung», zatrjujoč, da bi zastopal «die gerechten Ansprüche Aller, seien sie Bewohner diesseits oder jenseits der Drau», je ta renegatska krinka tako podžgala Einspielerja, da se je odločil izdajati poleg svojega «Slovenskega prijatela» še poseben, čisto političen list v nemškem jeziku. In res je začel v začetku avgusta 1861 izdajati v Celovcu svoje «Stimmen aus Innerösterreich» (1861—1865), ki so izhajale v prvih dveh letih v snopičih po 4 pole kot nekaka politična revija, ki je imela na čelu značilen podnaslov «Beiträge zur Durchführung der nationalen, religiösen und politischen Gleichberechtigung». Einspieler se je odločil izdajati ta list brez dvoma predvsem glede na specialne razmere na Koroškem, kjer je tičalo slovenstvo v tem času že docela v nemških krempljih, deloma pa tudi v soglasju z željo, ki jo je bil izrekel Bleiweis, češ da «bi bilo treba v vsaki slovenski deželi tudi nemškega časnika v domoljubnem duhu». Vendar se zdi, da je Einspieler mislil, da bi za vse Slovence zadostoval en nemški organ in sicer prav na koroških tleh. To svoje mnenje in pa eksistenčno upravičenost svojega lista je takole obrazložil, ko je v «Slovenskem prijatelu» naznanil izdajo lista: «Bo se pa morebiti kdo čudil, da za slovenske pravice bo govoril časopis v nemškem jeziku. Gospodje, ki imajo oblast v rokah in nam pomagati morejo, so Nemci; gospodje, ki nas ponemčiti hočejo, so Nemci; gospodje, ki so slovenske krvi pa žalibog nemškega duha in z našimi nasprotniki potegnejo, so skoraj tudi že Nemci. Nemcom moramo resnico in pravico po nemško povedati; mislimo, da nam bo to več pomagalo, kot deset časnikov v slovenskem jeziku, ki jih pa Nemci brati nočejo ali ne znajo. To so naše misli! —Slovenci! ako si vsi — na Koroškem, Štajarskem, Kranjskem, Goriškem in Istrskem, vsi Slovenci po ,Notranje-Avstrijskem' lepo in bratovsko v roke sežemo, nas ne premoti in ne premaga nikdo . . . Vso našo omikano gospodo, duhovno in posvetno, prijazno in ponižno prosimo, naj nam pod ramo segajo in pomagajo! Božja pomoč!! Naša nevarnost in sila je zdaj velika; nam Slovencem, posebno na Koroškim, gré za glavo: ,Kjer pa je največa sila, tam je Božja roka mila'.»37 Tehnični ustroj lista je bil takšen, kakor ga je bil začrtal urednik v vabilu na naročbo: «Stimmen» so prinašale uvodne članke o «didaktičnih, narodnih, socialnih, upravnih, verskih in političnih zadevah s posebnim ozirom na slovenske pokrajine», neredko bolj razprave kakor članke. Nato so se registrirali najzanimivejši časopisni glasovi. Tej rubriki so sledili zvirni dopisi38 iz najrazličnejših krajev domačega ozemlja. Nato se je v listu poročalo o obravnavah parlamenta in deželnih zborov, pri čemer so se reproducirali v ekscerptih govori slovenskih in včasih tudi slovanskih poslancev. List je zaključevala kronika krajših novic. Feljtona časopis v prvih dveh letih ni imel, pač pa v tretjemu letu, ko je začel od 10. marca 1863 dalje izhajati kot pravi dnevnik. A tudi v tem času «Stimmen» niso prinašale v feljtonu leposlovja, ampak kake popise in kramljanja iz družabnega življenja v skladu z vabilom na naročbo v 3 7 Novice z dne 26. junija 1861, str. 210. 3 8 Nekateri teh dopisov so vsebovali kulturno in tudi literarno važne pobude. Tako n. pr. dopis iz Maribora («Stimmen aus Innerosterreich», 1862, str. 121), kjer se je predlagalo ustanavljanje ljudskih knjižnic po deželi, predlog, ki ga je potem povzel Godina-Vrdelski v «Glasniku» in dr. Toman v «Novicah». (Prim. «Slovenski glasnik», 1862, str. 141 in «Novice», 1862, str. 164.) začetku tretjega letnika, v katerem je urednik obetal, da se bosta v feljtonu posebno gojila «kritika in humor». «Stimmen aus Innerosterreich» so nosile v vsaki svoji besedi, ki so jo zapisale, ostro in določno izraženo obeležje urednikove izrazite osebnosti. Andrej Einspieler se je v njih kakor v vsem svojem delovanju razodeval najprej kot človek, ki je ljubil v svetovnem nazoru prosveto, znanost in napredek, dalje kot goreč katoliški duhovnik, ki je bil v smislu Giintherjevega liberalnega katolicizma trdno preverjen, da se da s svobodno pojmovanim katolicizmom spraviti v sklad vsak pameten napredek, nato kot Avstrijec, ki je zaupajoč cesarjevi besedi o enakopravnosti upal, da postane Avstrija zavetišče narodov, in končno kot navdušen Slovan in Slovenec, ki je trdno upal, da vzprejmo nekoč vsi Slovani za svoj znanstveni jezik ruščino, goječ in razvijajoč za domače potrebe obenem svoja posebna narečja. Dve čarobni besedi sta eksistirali za Einspielerja; ti dve besedi sta bili v naslovu in podnaslovu njegovega nemškega lista: «Notranja Avstrija» in «ravnopravnost ». Beseda «ravnopravnost» je bila sicer v podnaslovu, pa je tvorila Einspielerju ključ iz vseh zagat in sidro vseh njegovih nadej. Enakopravnost v uradu, šoli in cerkvi. Z navdušeno besedo je hvalil in povzdigoval vse principialne izjave cesarja in ministrov o enakopravnosti in žigosal vse dejanjske oviratelje tega principa, zlasti uradnike. Opozarjal je politične mogotce, da bodo narodi šele takrat prav vzljubili državo, ko se bodo po izvedbi enakopravnosti čutili v skupni državi doma.39 Birokracijo pa je ob vsaki priliki žigosal kot pravo rak-rano bolne Avstrije in s prstom kazal na uradnike, ki so preleni, da bi se učili književnih jezikov, celo svojih materinskih.40 O avstrijski birokraciji je trdil, da ni dokaj drugačna kakor je bila v predmarcu; zategadelj je tudi s tega stališča priporočal decentralizacijo uprave, po kateri bi si uradnike prve instance 3 9 Stimmen aus Innerosterreich, 1861, str. 132. 4 0 Ibidem, str. 133. volilo ljudstvo. Zagovarjal je svobodo časopisja in javnega mnenja, ki najbolje kontrolira uradništvo, priporočal omejitev uradnih pisarij in počasnejši tempo pri izdajanju novih zakonov ter naredb, kakor tudi pri ustanavljanju novih uradniških mest.41 Birokrata svoje dobe je označil z besedami nekega šaljivca takole: «Njegova glava je tintnik, njegovi lasje so peresa, njegove roke in noge so papirni svitki, njegovo telo tvori masa aktovskih svežnjev, in njegove živce kancelijski

špagat, njegova ušesa so nezaupanje, njegove oči so

polne tintniške sipe, hrana so mu ,berichti', njegova življenjska radost obstoji iz naklonjenosti mogotcev in oblast njegova iz dekretov.»42 Za najuspešnejše zdravilo zoper odrveneli birokratizem je priporočal naslednja zdravila: svobodno decentralizirano občino, avtonomijo pokrajin, poenostavljeni državni stroj, javno kontrolo izobraženega, politično doraslega ljudstva.43 Da se ljudstvo dvigne na primerno višino izobrazbe in uradništvo preizobrazi, mora pomagati nova šola, ki bi se morala po Einspielerjevem mnenju postaviti na docela drugačno podlago. Dosedaj se uradniki ustavljajo uvedbi enakopravnosti, češ da ne znajo jezika. In tudi vlada se ustavlja dejanjski izvedbi svojega proklamiranega načela z istim razlogom, obenem zatrjujoč, da so slovanski jeziki še preveč nerazviti, da bi se uvedli v šole. To pa ni resnica, ker jeziki so se razvili že brez šol. In kako bi se šele razvili, ko bi se uvedli v šole, morebiti s pomočjo restrinkcije pouka mrtvih jezikov. Razvijajoč podroben načrt šolstva, izjavlja odločno: «V ljudsko šolo kot podlago vsega pouka spada edino materinščina. »44 V mestnih in meščanskih šolah naj se pridrži toliko nemščine, kolikor je je potreba za prestop v srednjo šolo.45 V srednji šoli naj bo učni jezik tisti, ki 4 1 Ibidem, str. 160 in 167. 4 2 Ibidem, 1862, str. 2. 43 Ibidem, 1861, str. 169. 4 4 Stimmen aus Innerosterreich, 1861, str. 200. 4 5 Ibidem, str. 203. je večini učencev materin jezik. Drugi deželni jezik pa naj bo obligaten za vse učence. Vrhutega se naj v višjih razredih nekateri predmeti uče v tem drugem (nemškem) jeziku. Graška univerza se naj opusti, ker je tako in tako Dunaj blizu, ustanovi pa naj se jugoslovanska univerza v Zagrebu, ker je Slovencev premalo, da bi mogli imeti svojo univerzo.46 Žarišče vse Einspielerjeve osebnosti je tvoril njegov cerkvenopolitični nazor. Einspieler je bil liberalen katolik Giintherjeve smeri, goreč, zavesten duhovnik take katoliške cerkve, kakor si jo je želel on, ki je bil verna, a prosvetljena in svobodoljubna natura. Že v slovenskem vabilu na naročbo svojih «Stimmen» je pisal: «Zastran svete vere bomo terdni in zvesti katoličani, pa ne bomo drugih černili ali preganjali, tudi vsega ne hvalili, kar se nahaja po katoliškem svetu: .svobodna cerkev v svobodni deržavi', bo naše geslo.»47 In v programu svojega podjetja, natisnjenem v l.št. svojih «Stimmen», razvija to točko še bolj podrobno: «Živeč v trdnem prepričanju, da je svetu samo v katoliškem nauku podana resnica in da more vzrasti samo iz znanosti, ki korenini v katoličanstvu, obnova sveta, rešitev socialnih vprašanj, prava svoboda in potemtakem rešitev človeške družbe; nadalje v trdnem uverjenju, da more katoliška cerkev ta velika in sijajna dela samo takrat izvršiti, ako je v nemoteni posesti popolne svobode, bodo zagovarjale ,Stimmen' svobodno cerkev v svobodni državi.» In res se je Einspieler v svojih «Stimmen» vedno zopet vračal k cerkvenopolitičnim vprašanjem. Branil je cerkev očitkov nestrpnosti zlasti v dobi inkvizicije, z zatrjevanjem, da se je cerkev kot taka posluževala samo duhovnih kazni, medtem ko je telesne kazni nad krivoverci izvrševala država, prostodušno priznavajoč, da so včasih dominikanski inkvizitorji vendarle v «človeški strasti strogost pretiravali».48 Ni tajil, da je imela v dobi pred letom 4 6 Ibidem, str. 213. 4 7 Novice z dne 26. junija 1861, str. 210. 4 8 Stimmen aus Innerosterreich, 1861, str. 142. 1848. katoliška cerkev kot državna cerkev v pretežno katoliških državah prednost pred drugimi konfesijami. Šele narodni zbor v Frankfurtu leta 1848. je odpravil državno cerkev in proglasil enakopravnost vseh veroizpovedi. Ti nazori da so začeli po letu 1848. prodirati tudi v Avstrijo. Cerkveno-politični razvoj gre v to smer, pravi Einspieler, da se mora država prej ali slej «postaviti na stališče verskega indiferentizma, da se ne bo malo in dosti mešala v verske stvari in ravnala z vsemi verskimi družbami enakopravno». «Ne rečem, da bi to bil naš ideal», zatrjuje pisec, «a zgodovina nas uči, da tako pride in da tako mora priti; neobhodnega poteka stvari ne zadrži nobena zemska sila.»49 V nasprotju s konservativno Jeranovo strujo je bil torej Einspieler za popolno enakopravnost vseh veroizpovedi in v nasprotju z istimi ljudmi tudi navdušen nacionalist, ki ni jahal na običajni trditvi, da bi bile narodnosti «a malo». V tem pogledu je pisal, da je razdelitev ljudi v družine, rodove in ljudstva božje delo, da je različnost jezikov sicer posledica greha, a da cerkev druži vse narode v eno družino, spoštujoč narodne posebnosti in prepovedujoč v vseh jezikih.50 Nič manj kakor zoper birokrate se je boril zoper nemške liberalce in zoper njih namero, ki je bila po Einspielerjevem mnenju naslednja: «Alle Völker sollten mit Aufgebung ihrer Nationalität in eine Union zusammenschmelzen, wie Metalle im Schmelztiegel, oder in einen Staatenverband zusammengekoppelt werden, in welchem eine Nation, sitzend auf dem Nacken aller anderen, den Tiranen zu spielen berufen ist.» Za edino zdravilo proti temu nemškemu liberalizmu je proglasiti svobodno cerkev, o kateri je pisal: «Svobodna cerkev ne zahteva predpravic za nobeno religijo in nobeno narodnost, ona privošči vsaki popolno svobodo in popolno enakopravnost; svobodna cerkev ščiti vsa ljudstva kot obstoječa po božji milosti, spoštuje in pospešuje vsako narodnost in vsak jezik; zato se bo- 4 9 Ibidem, str. 155. 50 Ibidem, str. 218. jujemo v duhu svobodne cerkve zoper moderni liberalizem, ki hoče zasužnjiti cerkev in zabrisati narodnosti.»51 S hvalevrednim pogumom pa je pogosto mahnil tudi po reakcionarcih Jeranovega kova, ne imenuj oč nobenega z imenom: «So ljudje, ki se nikakor ne morejo sprijazniti z novim duhom časa, z idejami svobode, in se s hrepenečimi očmi ozirajo nazaj po egiptovskih loncih. To je posledica sebičnosti in vladoželjnosti ali maloupnosti in črnogledstva, ne pa izliv resničnega in pravega katoliškega prepričanja.» Ponovno je opozarjal na svoj vzklik, ki ga je bil zapisal že v prvem letniku svojih «Stimmen»: «Da bi se vendar osnovala sredi katoliške cerkve inteligentna, liberalna stranka, ki bi s svojo moralično važnostjo preprečevala vse politične napačnosti. Pravimo sredi cerkve s polno, veselo, navdušeno, požrtvovalno vdanostjo do cerkve, pravimo sredi cerkve, ne tako v stran škileče po nemškem katolicizmu in protestantizmu.»52 K temu vzkliku je v drugem letniku pristavil naslednje besede: «Reakcionarci spravljajo s svojimi zastarelimi in kitastimi nazori in prizadevanji katoliško cerkev v nezasluženi sum in v nezaupanje, slabe in kvarijo njeno moč in delovanje, in so tako morebiti nevede njeni sovražniki; zato se borimo zoper reakcionarce.»53 — Naravnost proti avstrijskemu episkopatu, ki je obsodil leta 1849. narodnostno gibanje kot «uno omotljivo vabljenje», se je obračal v stavkih: «Gibanje, ki se je polastilo narodov, ni nikakšen para- <; doksizem, ki preide, ampak je nova postaja v razvoju življenja narodov in bo ohranilo neko izvestno pridobitev. Neobhodno je potrebno, da se cerkev s tem gibanjem sprijazni in sporazume! Naj ne bo nihče tako aboten in naj ne veruje, da najde v polovičarstvu blagor in rešitev. Tisti ni konservativen, ki ostaja na pol pota iz strahu pred posledicami in od vsega sveta pričakuje, da bo tudi ostal tam, kjer mu napredek postane nepri- 5 1 Stimmen aus Innerosterreich, 1862, str. 3. 52 Ibidem, 1861, str. 64; 1862, str. 4 ; 1863, str. 165. 53 Ibidem, 1862, str. 4. jeten; kdor hoče poseči v strašno brzo se vrteče kolo in ga povoljno zaustaviti, tega bo kolo pomečkalo.»54 — Kakor se more reči, da je bilo Einspielerju žarišče vse njegove osebnosti njegovo svobodoljubno katoličanstvo, tako je bilo ognjišče njegove najpriljubljenejše ideje «enakopravnosti» prav ona svobodna katoliška cerkev v svobodni državi, o kateri pravi sam, da kdor pazljivo čita njegov list, «bo hitro in lahko opazil, da je svobodna cerkev center, okrog katerega se sučejo vsi naši članki.»55 Za Einspieler j evo politično in državnopravno naziranje je zlasti zanimiva obširna in temeljita razprava, ki jo je priobčeval urednik «Stimmen aus Innerosterreich» v drugem letniku svojega lista pod naslovom «Neuosterreich ». V tej razpravi je žigosal Einspieler s svojega narodnega in verskega stališča centralizacijo, češ da izvira iz poganskih časov suženjstva, iz časov despotizma, ko je država obstajala iz tiranov in sužnjev. «Tej centralizaciji vse absolutne oblasti v eni roki je napovedalo vojno krščanstvo s tem, da je proglasilo za svobodne in upravičene: individuum, družino, občino in deželo. » O centralizaciji je trdil, da najprej slabi državo samo — «administrativno centralizirana država je navezana razen na vojaško moč samo še na uradništvo». Toda «potomstvo bo zvedelo, da je bilo stoletje policije obenem stoletje revolucij.» Dalje centralizacija po njegovem mnenju osovražuje državo: «Vse pogrešno in slabo, ki se zgodi v državi, pada nazaj na vlado.» Vrhutega dela centralizacija vladanje drago, zato so jo obsojali vsi veliki politiki, kar potrjuje urednik s celo vrsto markantnih izrekov.56 Z vsem ognjem svojega temperamenta se zavzema za federalizacrjo, o kateri pravi, da edino ona lahko udejstvi njegov ideal narodne enakopravnosti, da edino ona pomeni politično svobodo, da edino ona zagotovi duševno in gmotno blagostanje 54 Ibidem, 1861, str. 64. 8 5 Ibidem, 1862, str. 1. 5 6 Ibidem, 1862, str. 31. ljudstva, kar dokazuje primer Švice, o kateri pravi neki publicist: «Prav one evropske dežele, kjer se je ta ideja praktično izvedla, spadajo, naj so še tako majhne, k svetovno na znotraj najmočnejšim in najbolj solidnim državam . . . Ta ideja je izpremenila revno pastirsko ljudstvo v najbolje urejen narod na svetu in je presnovala divje prepade in temne doline njih dežele v raj; ona je napravila to deželo za najbolj industrijsko in najimovitejšo deželo na zemlji. . .» Federativna ustava — nadaljuje Einspieler — pomenja naravni konec vseh revolucij in najkrajšo pot, po kateri lahko pride Avstrija do moči in velikosti.57 Podrobno razpravlja o avtonomiji občine.58 Nato se ukvarja z administrativno uredbo avtonomnih dežel, za katere zahteva dvojno zastopstvo, in sicer senat in deželni zbor. Za ta dva zakonodajna zbora dopušča sicer interesno zastopstvo, a ne samo po interesih kapitala in inteligence, ampak tudi narodnosti. Kot eden prvih Slovencev prihaja Einspieler do spoznanja, da bo prej ali slej prodrlo načelo splošne volilne pravice. Tako trdi: «Splošna volilna pravica sloni na pravilnem spoznanju, da si interesi v državi niso ločeni in sovražni in da bodo poslanci, izvoljeni v splošni volitvi, zastopniki vseh skupnih interesov. Vemo, da se izpostavljamo nevarnosti, da nas bodo zaradi te trditve razkričali za rdečega demagoga; toda mi ne moremo zategadelj popustiti od svojega prepričanja in želimo splošno volilno pravico — strmite nad čudno in paradoksno trditvijo — na podlagi našega konservativnega mišljenja in spoštovanja monarhičnega principa.»59 V mednarodnem pogledu je zagovarjal Einspieler idejo samostojne, od nemške zveze neodvisne Avstrije, od katere je pričakoval, da se opre rajši na svoje uzadovoljene narode, nego na nemško zvezo, ki je Avstrijo že pogosto pustila na cedilu. Kakor je Franc I. prostovoljno odložil rimsko krono, tako je pričakoval Ein- 5 7 Ibidem, str. 105. 5 8 Ibidem, str. 161—184. 59 Ibidem, str. 215. spieler, da se bo tudi Franc Jožef I. «slovesno pred vsem svetom» odpovedal nemški zvezi. «Ne pravimo preveč,» izvaja v imenovanem članku, «ako trdimo, da se naš dobri monarh na vsako posamezno kronovino lahko bolj zanese nego na vso nemško zvezo. Exempla 6unt odiosa. Naj Avstrija pusti svoje nemške zaveznike, da so to, kar so (zgodovina sodi in bo tudi sodila), zraven pa naj gleda, da poživi in okrepi svoje notranje moči. Samo v tem slučaju bo sposobna, ponosno se ustavljati vsakemu viharju, v zvezi z Nemčijo pa utegne sigurno pričakovati novih porazov a la Magenta in Solferino in namesto pomilovanja žeti samo škodoželjnost in sramoten nasmeh.60 Pri vsem svojem navdušenju za federalizem v Avstriji se je Einspieler v svojih «Stimmen aus Innerosterreich» odločno boril za enotnost države in pobijal vedno glasneje napovedujoči se dualizem kot «oslabitev in pogin Avstrije.» Priporočal je pomiritev in sporazum ne samo z Madžari, ampak z vsemi narodi v Avstriji.01 Za trajno ozdravitev Avstrije je priporočal ureditev države na podlagi zgodovinskega federalizma na ta način, da bi imeli v rokah zakonodajno moč obedve centralni zbornici: gosposka zbornica in parlament, izvrševalno moč pa bi vršil cesar po svojih državnih ministrih. Od vseh ministrov pa naj bi se obdržali kot vsej državi skupni samo: ministrski predsednik, vnanji minister, vojni minister ter finančni in trgovski minister, ki bi se naj jemali iz vseh narodnosti in bili odgovorni cesarju in državnemu zboru. Vse one agende, ki jih opravljajo ministri notranjih zadev, pravosodja, policije, prosvete in bogočastja, pa naj se razdele in dodele v smislu zgodovinskega federalizma samostojnim dvornim kancelijam, katerih naj bo devet: 1) za Ogrsko, Vojvodino in Banat, 2) za Sedmograško, 3) za Hrvatsko, Slavonijo in Dalmacijo, 4) za Nižjo Avstrijo (za Avstrijo pod in nad Anižo), 5) za Prednjo Avstrijo (Solnograško in Tirol- 6 0 Ibidem, str. 298. 6 1 Ibidem, str. 367—574. sko s Predarlskim), 6) za Notranjo Avstrijo (Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko), 7) za Benečijo, 8) za češko, Moravsko in Šlezijo, 9) za Galicijo (z Bukovino). Skupina «Notranja Avstrija» je bila Einspielerju še posebno pri srcu, njeno ime je bilo zapopadeno v naslovu njegovega lista kot programatično geslo vsega urednikovega političnega delovanja in prizadevanja v teh prvih ustavnih letih, ki ga je spremenil šele pozneje v dobi svojega urejevanja «Slovenca» pod pritiskom spremenjenih političnih razmer. Od «Notranje Avstrije» je Einspieler pričakoval, da bodo v nji našli zavetišče in zagotovitev svoje narodne eksistence Slovenci. Zgodovina je bila zanj odločilnega pomena in zgodovina mu je govorila naslednje: «V listinah IX. in X. stoletja nastopajo imenovane dežele sedaj pod imenom ,Sclavinia', sedaj pod imenom ,Carantania'. Stari vojvode koroški so bili gospodarji današnje Koroške ter zgornje in spodnje karantanske marke, sedanje Štajerske, Kranjske in slovenske marke, istrske marke in furlanskega vojvodstva. » Šele po Ferdinandovi delitvi tega kompleksa 1554 so nastale poznejše kronovine: Koroško, Štajersko, Kranjsko, Goriško s Primorskim in grofija pazinska, ki pa so nosile še vedno skupno ime «Notranja Avstrija». To zložitev imenovanih dežel v takšne večje skupine je priporočal Einspieler tudi glede na poenostavljeno ter cenejšo politično upravo. Na čelo tako sestavljenih dvornih kancelij naj bi postavljal cesar može domačine kot dvorne kancelarje, ki bi imeli sedež in glas v ministrskem svetu in bi bili odgovorni v vseh notranjih, justičnih, policijskih, bogočastnih, kulturnih in zemljedelskih zadevah deželnemu zboru dotične skupine. Od takšne reorganizacije si je obetal Einspieler srečo za Avstrijo in njene narode. Vedno zopet je kazal na Švico: «Ako tam ne privlači svobodnega Italijana mogočna privlačnost sosednje zedinjene Italije, — niti francoskega Švicarja blesteča gloriola velike nacije, — niti nemškega sinu prakantonov milijonska moč sonarodnjakov v Nemčiji, da niti ne misli, da bi se z njimi državno združil, ne misli zato, ker ima v svoji svobodni Švici, v svoji domovini popolno uzadovoljitev svojih človeških ter narodnih pravic in zahtev in ker mu njegova draga domovina te pravice zajamčuje na podlagi priznanega načela enakopravnosti: zakaj bi kateri koli avstrijski rod silil iz Avstrije, v kateri bi imel svojo politično in narodno svobodo, jamstvo napredka in blagostanja, svoje varnosti in moči?»62 Svoje nazore o slovanskem vprašanju je razodeval Einspieler v članku «Unser Panslavismus» v drugem letniku svojih «Stimmen aus Innerosterreich» v naslednjem smislu: Beseda «panslavist» pomeni za večino Nemcev nič manj kot revolucionarja, demagoga, komunista itd. Kljub temu izjavlja odkrito in glasno: «Da, mi smo panslavisti!» Da bi pri tem njegovem vzkliku nobenega Nemca ne obšel kurji pot, izjavlja dalje: «Mi smo panslavisti v tem smislu: 1) da priznavamo vse Slovane za svoje brate, jih ljubimo in spremljamo s svojimi simpatijami.» Narodnost je sedaj ona ideja, ki napolnjuje, navdušuje in obvladuje ves svet. Italijan spoznava v Italijanu svojega sonarodnjaka in brata, Nemec v Nemcu, Madžar v Madžaru ne glede na meje. «Ali naj bodo samo Slovani v XIX. stoletju, v stoletju omike in humanitete, v stoletju enakopravnosti izključeni od užitka najprirodnejših človeških pravic? Ne, to ne more biti, in 80 milijonov Slovanov, četudi med različne države razdeljenih, se sme in mora med seboj spoznavati, ljubiti in s svojimi simpatijami spremljati kot člani največje družine narodov v Evropi, kot otroci ene matere Slave, kot bratje, ne da bi zato hoteli obstoječe državne meje količkaj spreminjati ali druge narode kakor koli žaliti . . .» «Mi smo panslavisti v tem smislu: 2) da se hočemo Slovani v jeziku približevati in se polagoma združiti v enem knjižnem jeziku.» To so storili tudi Italijani in Nemci, to hočemo započeti tudi mi najprej s periodičnimi kongresi slovanskih učenjakov, zlasti filologov in historičarjev, kakršnih eden se ima 6 2 Ibidem, str. 416. vršiti prihodnje leto ob priliki tisočletnice sv. Cirila in Metoda. S tem ne nameravamo, kakor pravi dr. Tkalac v «Ost und West-u» nikakšne politične demonstracije. To prizadevanje zasledujejo z največjo pozornostjo vsa slovanska in tudi neslovanska plemenita srca, «katerim razvoj slovanske literature, napredek in izobrazba Slovanov in s tem kultura človeškega rodu niso prazne besede. » «Mi smo panslavisti v tem smislu: 3) da hočemo vsi avstrijski Slovani ostati v eni avstrijski državi in pod enim avstrijskim cesarjem združeni.» Slovani so vedno ¡ščitili Avstrijo že iz enostavnega razloga, da zaščitijo sebe. «Ako se Avstrija razruši, utegne biti usoda avstrijskih Slovanov samo naslednja: Ali bo požrla cislitvanske Slovane zedinjena Nemčija, translitvanske pa Madžarska, ali pa, ker se 18 milijonov Slovanov gotovo ne bo dalo tako mirno in potrpežljivo pohrustati, bo nastala med narodi srednje Evrope meščanska vojna, katere konca in posledic ne zapopade človeška pamet in katera napolnjuje prijatelja napredka in svobode samo z bolestjo in strahom.» — Einspieler zaključuje svoj sestavek z besedami: «Naj bi ta članek pripomogel, da bi vlada in narodi spoznali tendence Slovanov, da bi se na strani vlade vzbudilo zaupanje in na strani Neslovanov obudila ljubezen do Slovanov! Mi Slovani smo panslavisti, a naš panslavizem je priroden, literaren, lojalen in pravičen panslavizem.»63 Z vsemi temi in takimi poštenimi in odkritosrčnimi nazori Einspieler ni omečil zakrknjenih duš koroških Nemcev in tudi ne avstrijske vlade. Zaradi nekega dopisa iz Pliberka v 11. št. tretjega letnika svojih «Stimmen aus Innerosterreich», v katerem se je kritiziralo stališče koroškega in štajerskega deželnega zbora glede na enakopravnost slovenščine, je prišel Einspieler dne 22. aprila 1863 pred deželno sodišče, pred katerim ga je državni pravnik tožil, da je s tem člankom in tudi z nekaterimi drugimi sestavki sramotil in k sovraštvu ter •zaničevanju teh dveh deželnih zborov dražil naročnike « Ibidem, str. 509.

12* 179 svojega lista, katerih je imel v tem času 650 po Koroškem, Štajerskem, Kranjskem in Primorskem, deloma tudi na češkem in Hrvatskem, med njimi večino Nemcev, manjšino izobraženih Slovencev.64 Pri svoji obtožbi se je državni pravnik skliceval med drugim tudi na noto celovškega c. k. policijskega komisarijata, v kateri je bilo zapisano, da Einspielerjev nemški pisani list v svojih federalističnih in nacionalnih tendencah «pospešuje slovansko agitacijo in brezobzirno kritizira vladne odredbe » kljub temu, da je bil že enkrat «po naročilu državnega ministrstva na protokol vzet in zaradi teh tendenc posvarjen». Einspieler se je branil, da ni pisal nič zoper omenjena deželna zbora, ampak samo kritiziral stališče nekaterih poslancev do slovenščine kot «razžaljivo, nepravično in nepostavno». Vendar je bil obsojen kot kriv «des Vergehens der Aufwiegelung des Volkes» na enomesečni zapor, izgubo 60 goldinarjev kavcije in na povrnitev sodnih stroškov.65 Ta obsodba je pomenila obenem konec njegovega lista, ki je dne l.maja 1863 prenehal izhajati. Einspieler je poskusil še v istem letu izdajati nov list z naslovom «Drau-Post» (1863—1866), pri katerem pa je kmalu nehal sodelovati, ker je ta list skoro zašel v nemško-nacionalno strujo. Ali so Einspieler j eve «Stimmen aus Innerösterreich» kot v nemščini pisan organ za slovenske interese izpolnile na do, ki jo je vanje stavil urednik sam in kakšen je bil vobče njihov pomen? V svojem poslednjem uvodniku, ki ga je Einspieler pod naslovom «Gib Rechenschaft von deiner Haushaltung!» napisal v ta list, izraža sicer vsaj delno zadoščenje: «Ponosno in mirno lahko rečemo, da je pretežni del nemškega prebivalstva naše prizadevanje cenil, razumel in jako pozdravljal. V kratkem času izhajanja naših «Stimmen» sta se obe narodnosti bolje spoznali, so se srca Nemcev in Slovencev jako zbližala in se prisrčneje navezala druga na drugo, nego se je to zgodilo poprej v celih desetletjih . . .» Ko se 6 4 Ibidem, 1863, str. 143. 65 Ibidem, 1863, str. 144. poslavlja od lista, pa še enkrat zatrjuje, da je bil njegov cilj ta, da pripomore k medsebojnemu zbližanju narodov Notranje Avstrije, da izkorenini medsebojno antipatijo, ki jo je stari sistem pogosto namenoma vzbujal med njimi, da je bil namen njegovega lista: «den politischen Gesichtskreis mehr und mehr zu erweitern, und unsere Leser für eine humane und freie Weltanschaung heranzubilden.» 6 6 Priznati moramo, da je bila že v tem času prav na Koroškem slovenska stvar v položaju take odroditve in germanizacije, da, če je bil kje nemški politični organ v domoljubnem duhu potreben, je prihajala v tem pogledu v poštev najprej Koroška. Tudi urednikova oseba 68 Ibidem, 1863, str. 165 in 166. — O svoji obsodbi in o vzrokih, zakaj je opustil izdajo «Stimmen aus Innerösterreich»,

je Einspieler še enkrat izpregovoril v svojem «Slovenskem prijatelu

» med drugim s temi besedami: «Potegoval sem se vselej za edino mogočno in srečno Avstrijo; pa nisem vselej hodil po tistem potu, po kterem hodi naše sedajno ministerstvo, nisem se deržal tistih misel, kterih se ono derži, moj časopis ,Stimmen aus Innerösterreich' je delal kakor nemški pregovor pravi ,Sr. Majestät aller getreueste Opposition'. Pa vselaj sem mislil, da moje nasprotovanje, moj oposicion je postaven in torej privoljen. Sodnija pa me je obsodila; vidim toraj, da po mislih cesarskih sodnikov moje pota niso postavne, zatoraj zapustim jih jaz — dober in zvest deržavljan, jaz duhovnik in katehet; po nepostavnih, krivih in prepovedanih potih jaz nočem nikoli politike delati, rajši molčim. Zatoraj sem precej 23. aprila oznanil, da odstopim od vredovanja nemškega časopisa ,Stimmen' in molčal bom tako dolgo, da se podtika spreoberne in da postanejo moje pota spet postavne in privoljene.» — Ze te besede pričajo o veliki duševni potrtosti, ki je bil po obsodbi vanjo padel sicer tako energični in žilavi Einspieler. Se bolj pa označuje njegovo tedanje duševno stanje, kakor tudi njegovo željo in vero, da se doseže sprava med Slovenci in Nemci, to dejstvo, da je v skrbi, kako bi odškodoval naročnike svojega lista, sprejel ponudbo izdajatelja graške «Tagespošte», ki je bil pripravljen brezplačno pošiljati ta svoj list Einspielerjevim naročnikom tako dolgo, dokler teče njih naročnina. Kljub temu, da je bil Einspieler prepričan, da graški časnik «med Slovenci ne slovi toliko», je vendar njega izdajaje bila bolj na mestu, kakor bi bila katera koli druga osebnost tedanjega slovenstva. Vendar moramo reči, da prvega svojega namena, namreč sprijaznjenja vlade, Nemcev in nemškutarjev s slovenskimi prizadevanji in zahtevami, po uredniku v tem listu tako spretno in toplo razlaganimi, Einspieler ni dosegel, ker ga doseči ni mogel. Izpreobrniti ni mogel niti vlade, niti Nemcev, niti nemškutarjev iz enostavnega razloga, ker se izpreobrniti niso dali, ker so bili naredili križ čez maloštevilni narodič Slovencev. — Dosegel pa je Einspieler s tem svojim listom v veliki meri drugi svoj namen: njegove «Stimmen» so marsikateremu Slovencu jako razširile politično obzorje in ga pri primitivnosti takratne naše publicistike uvajale v bolj idejne sfere «človečantelju poslal seznam naročnikov svojega ustavljenega lista in obenem «gospoda vrednika pismeno lepo prosil, naj je v svojem listu pravičen zastran cerkvenih in narodskih reči». V svojem idealizmu je mislil, da bo ta zamena «Tagespošto» nagnila v to, «da se še bolj z nami sprijazni, nam pravična in dobra postane ,in se nam tako celo prikupi.» (Slov. prijatel z dne 15. maja in 15. junija 1863, str. 175 in 211.) — Ta Einspielerjev korak je med ljublanskimi slovenskimi politiki vzbudil veliko nejevoljo, kateri je dal duška sam dr. Bleiweis. Priobčil je v «Novicah» odprto pismo Einspielerju, v katerem je izrekel željo, naj se njegova preostala naročnina rajši izroči društvu sv. Mohorja, in pristavil pikre besede: «,Tagespoštal naj pisari, kakor ji je drago; al da bi mi jo še plačevali, tega nas ni volja.» (Novice z dne 10. junija 1863, str. 184.) Einspieler je odgovoril Bleiweisu v svojem cerkvenem listu: «Zgodilo se bo po Vašej volji; vendar moram povedati, da mi je prav žal, da ste me očitno pred svetom prijeli — midva bi se bila lepo na tihem lehko pogodila. Ze več nemških časopisov je med letom poginilo, naročnikom pa se ni pošiljal niti belič nazaj, tudi nobena zamenja ne, vendar nisem bral, da bi bil kdo komu zavoljo tega ,odperto pismice' pošiljal. Le nesreča med letom časopis umori — nesrečnežem pa gre poterpljenje in usmiljenje.» (Slov. prijatel z dne 15. junija 1863, str. 211.) Zavoljo tega postopka je postalo razmerje med Bleiweisom in Einspielerjem, ki ni bilo nikdar posebno toplo, še bolj — hladno, okoliščina, ki se je začutila dve leti pozneje, ko je začel Einspieler v Celovcu izdajati svojega «Slovenca» . . . skega in svobodnega svetovnega naziranja», ker so o marsikaterem aktualnem vprašanju razpravljale tako temeljito, kakor se to ni delalo še dolgo pozneje v nobenem slovenskem organu. Popularen pa list ni postal nikoli niti pri Slovencih že zaradi visokega tona svojih skoraj revialnih sestavkov. Bleiweis ga je ob izidu prvih dveh zvezkov toplo pozdravil: «Radostni pričakujemo prihodnje vezke . . . Naj bi Slovenci, ki tudi nemški umejo, podpirali hvalevredni novi list z obilnim dopisovanjem in naročnino . . .»67 Podrobno in pohvalno so se bavile «Novice» s tretjo in četrto številko lista in priporočale Einspielerju, naj ga izpremeni v tednik. Zanimivo v tej «noviški» oceni Einspielerjevega lista je to, da njen avtor že prihaja do spoznanja, da Einspieler ne bo dosegel prvega svojega namena in da svojemu neimenovanemu sotradniku v tem pogledu pritrjuje tudi Bleiweis. To nam dokazujejo naslednje besede ocene: «Zvesti svoji nalogi skozi in skozi: braniti narodno, versko in politično ravnopravnost, so pa ,Glasi iz Notranje Avstrije' vedno tudi pravični nemškemu elementu. Vendar dragi ,Glasi', nikar ne mislite, da protivniki naši to spoznajo; kakor v eno mer v svet trobijo, da ,Novice' vsaki dan za zajterk deset Nemcev požro, tako — vemo — jim tudi vi niste za trohico bolji. Sedaj so jo sami ,schwarz auf weiss' zapisali, da leta 1848 v Frankobrodu skovana Nemčija mora seči ,bis zur Adria', in kdor se temu ustavlja in stavi le ravnopravno Avstrijo v svoj politični program, tega napadajo kakor risi in boae constrictores.» In Bleiweis je pristavil k tem besedam pripombo: «Dobro je rekla ,Danica' v svojem poslednjem listu: ,Spreobrnil boš nemškutarja težko katerikrat ali pa nikoli'.»68 Kljub temu svojemu uvidevanju pa je ostal ta Bleiweisov dopisnik na stališču, da je Slovencem predvsem potreben nemški pisan politični list za tiste, ki «niso hudobni, ampak le nevedni». * 87 Novice z dne 14. avgusta 1861, str. 273. 4» Novice z dne 16. oktobra 1861, str. 344. Vprašanje* samostojnega političnega lista ves ta čas, ko je izhajal Einspielerjev časnik, ni prenehalo zanimati slovenske javnosti. Cepila so se edinole mnenja glede na to, v katerem jeziku naj bi izhajal, ali v slovenskem ali v nemškem. Celo vodja slovenske delegacije na Dunaju dr. Toman se je ukvarjal s to idejo, a brez vidnega uspeha. O političnem glasilu je Zarnik za enkrat molčal, toda privatno je obenem s svojimi somišljeniki po vsej verjetnosti še vedno prigovarjal Bleiweisu, naj se oklene tega načrta. To potrjuje «Vabilo na naročbo ,Novic' za leto 1862», v katerem je urednik «Novic» ponovno obrazložil svoj odnos do političnega lista v istem smislu kot vse dotlej. Po novem letu 1862. pa se je v «Novicah» nenadoma pojavil odločnejši, pogumnejši politični ton in to ne samo v dopisih dunajske mladine, ampak tudi v člankih prvakov samih. Zdi se, kakor da bi hotele «Novice» dokazati mlademu pokolenju, da še vedno lahko nadomeščajo slovenski politični organ. Dasi sta dr. Bleiweis in dr. Toman v svojih prispevkih udarno razpravljala o slovenskem narodnem problemu, vendar še nista mogla zadovoljiti mladine, ki si je izoblikovala globlji, času prikladnejši, kulturno in politično višji program. V prepričanju, da smo Slovenci doslej premalo zaupali sami vase, v zavesti, «da je duševna moč našega naroda zadosti jaka in da se smemo zanaprej brez strahu naslanjati na njo», se je oglasil v 3. številki «Novic» tega leta glasnik mladega rodu, zagrebški dopisnik Anton Kos-Cestnikov s tremi željami, katerim je postavil na čelo že dve leti latentno željo, da «bi dobili političen časopis v obliki nekdanje ,Slovenije'», ki naj bi ga izdajala ljubljanska čitalnica, kar pa je Bleiweis v podčrtni opombi k dopisu odklonil kot neizvedljivo. Nato je za nekaj mesecev utihnilo javno pretresanje tega, v dobi tako perečega vprašanja. A prihajala je

  • Od tu pa do strani 194 sega posnetek drugega dela Prijateljeve

razprave «Levstikov politični list ,Naprej'». Glej RDHV, II. (1925), str. 161—219. pomlad, v kateri je začelo mogočno utripati slovensko narodno življenje. Razgibavalo ga ni samo ustanavljanje čitalnic, ampak tudi drugi važni pojavi. Dr. Razlag je naznanil, da izda knjigo «Slovenski pravnik», in obljubljal poseben pravniški časopis v domačem jeziku. Slovenski gimnazijci so začeli najprej izdajati litografiran, a nato tiskan leposlovni listič «Torbica». Živahno gibanje se je čutilo vse povsod in z njim je od dne do dne bolj rastla potreba po političnem glasilu. Zahtevo po njem je končno podžigal tudi zgled Čehov, o katerih je iz Prage poročal «Novicam» neki slovenski dopisnik «L. M. G.». Ta ni popisoval samo, kako globoko se Čehi prav do najpreprostejših kmetov zavedajo svojih narodnih pravic, ampak je tudi poročal, kako uspešno^ znajo graditi svoje kulturne ustanove. Zlasti pa je podčrtaval dejstvo, da izhaja samo v Pragi šest političnih listov, ki vsi dobro uspevajo, in pristavil: «V tej stvari bi nu Slovenci imeli Čehe najbolj posnemati, ker menda nihče ne bo tajil, da smo saj enega političnega časopisa tako potrebni kakor vsakdanjega kruha». Nemalo značilno je, da ni Bleiweis k tem izjavam praškega dopisnika pristavil pod črto niti besedice. Sredi tega na novo oživljenega razpravljanja o slovenskem političnem organu se je polotil ideje, postaviti se takemu podjetju na čelo — Miroslav Vilhar. Podrobnosti izza kulis porajajočega se časopisa «Napreja» se nam ni ohranilo toliko ko nič. Kar nenadoma se je pojavila v «Novicah» 9. aprila 1862 vest, da je Miroslav Vilhar vložil pri «deželnemu glavarstvu prošnjo za dovoljenje slovenskega časnika, ki ga želi vsaki teden enkrat na celi poli izdajati pod naslovom ,Naprej'». Dr. Bleiweis se ob tej prvi objavi novega lista ni podrobneje spuščal v razpravljanje o odnosu «Novic» do snujočega se političnega organa, ampak je samo opozoril na to, da bi Vilhar mnogim ustregel, če bi izdajal časnik vsaj trikrat na teden. Razgovoril pa se je ob članku J. Godine-Vrdeljskega «Česa je zdaj Slovencem najbolj potreba?», ki je izšel 1. aprila 1862 v «Slovenskem glasniku ». Pisec je namreč izrazil v njem prepričanje, da Slovenci sedaj najbolj potrebujemo politično glasilo, ki bi izhajalo večkrat na teden in vsebovalo poleg uvodnikov še razne razglede, dopise, beletrijo, prispevke iz gospodarstva, poljedelstva itd. Končno je pristavil še pripombo, naj bi «Novice» prevzele nalogo, da bi vodile Slovence tudi v politiki. Na ta neposredni poziv je nato dr. Bleiweis odgovoril 16. aprila v svojem tedniku, da je želja Godine-Vrdeljskega povsem neizvedljiva in da on sploh nima namena preurejati «Novic». Obenem je tu opozoril na snovanje Vilhar j evega «Naprej a». Med prvimi, ki so se razveselili porajajočega se lista in ga v «Novicah» javno pozdravili, so bili štajerski rodoljubi. Izrazili so edinole prošnjo, naj bi izhajal vsaj dvakrat na teden, češ da «z enkratnim listom nam ni dosti pomagano». Vse to je brez dvoma odločilno vplivalo na Vilharja in ga podpiralo v njegovi nameri. Vilhar je vložil prošnjo za dovolitev «Napreja» v začetku aprila 1862, a je moral razmeroma precej dolgo čakati na rešitev, kajti dovolitev je prejel šele proti koncu septembra. Takoj nato je začel z intenzivnimi pripravami za izdajanje časnika. Še do danes pa ni v literarni zgodovini pojasnjeno, kako je prišlo do tega, da je izbral za urednika prav Levstika. Pojasnitve bi potrebovalo ponovno zbližanje obeh mož. Leta 1861. se je namreč Levstik poslovil od službe privatnega učitelja pri Vilharju s precejšnjim nesoglasjem in nepoplačan za svoj trud. Kakor vse kaže, Vilhar spočetka sploh ni mislil na Levstika kot urednika, ampak je bržčas sam nameraval urejevati «Naprej». Končno pa je moral spoznati, da tej stvari ne bo kos. Ali mu je kakšen znanec iz Trsta nasvetoval Levstika, ki je še ves oktober in velik del novembra živel v tem mestu, ni znano, pač pa verjetno. Prva številka «Napreja» je izšla 2. januarja 1863 s pripombo, da bo list izhajal vsak torek in petek. Na čelu prve številke je Levstik objavil svoj uvodnik z naslovom: »,Naprej' svojim bralcem». V njem je v klenih besedah očrtal listu v smislu miselnosti sodobne mlajše generacije krepko slovensko nacionalno in južnoslovansko smer ter poudaril še nekatera druga «mladoslovenska» gesla. Celotni program je jasno pričal, da bo «Naprej» zastopal kulturno ideologijo mladine, ideje, ki jih je dotlej javno izpovedal v največji meri samo Valentin Zarnik. Zunanji ustroj «Napreja» je bil takšen, da je bil na čelo lista navadno najprej uvrščen uvodni članek s stereotipnim naslovom «V Ljubljani» in datumom tistega dne, ko je časopis izšel. To prakso je Levstik prevzel po velikih nemških dnevnikih. Za uvodnikom so bili razvrščeni «dopisi» njegovih sotrudnikov iz raznih slovenskih krajev in slovanskih mest, zlasti iz Zagreba in Prage. Nekatere dopise z Dolenjskega in tudi Gorenjskega je sestavljal sam. Potem je sledila rubrika «Važnejše dogodbe», ki je vsebovala aktualne novice iz Avstrije, iz domačih krajev in končno iz najrazličnejših tujih držav. Vse uvodnike, kakor tudi novice, je pisal Levstik sam v poljudni besedi, kratko, jedrnato in pregledno. Za to rubriko je včasih zaključil list z leposlovnim feljtonom pod naslovom «Lepoznanstvo». Ideološko je izpovedoval Levstik v svojih uvodnikih in nekaterih člankih kot najvišji smoter izobrazbo slovenskega naroda. Spričo tega se je potegoval za enakopravnost v uradu, cerkvi in šoli in za «Zedinjeno Slovenijo ». Ker je poudarjal povsod važnost domačih šeg in navad, je stremil po tem, da bi se narod izkopal iz tujstva in povzpel do enotnega narodnega značaja s pomočjo izobrazbe slovenskega jezika, te najvišje narodne vrednote. Poleg teh idealnih dobrin pa se je zavedal tudi pomena materialnih narodnih vprašanj, gospodarskih in obrtnih preoblemov, o katerih je razpravljal na več mestih svojega lista. Levstik je načel v «Napreju» vrsto vprašanj, ki so bila aktualna in ki so nujno potrebovala javnega obravnavanja. Predvsem se je ukvarjal z zahtevo po narodni šoli, to je bil njegov madrigal, h kateremu se je vračal v vsaki številki svojega lista. Neprestano je poudarjal svojo osnovno misel, da je brez narodne omike narodnost v nevarnosti in da je brez narodne šole nemogoča enakopravnost v vseh drugih kulturnih področjih. Podrobno pa je načenjal v «Napreju» tudi domača politična vprašanja v zvezi s svojo slovensko narodno miselnostjo. Ko je pričel 8. januarja 1863 zasedati kranjski deželni zbor, je posvetil tej korporaciji največjo pažnjo. Tako se je v uvodniku 4. številke odločno potegnil za javnost deželnozborskih obravnav in zastopal pravico volilcev, da kontrolirajo svoje poslance. V uvodniku naslednje številke je nato zahteval, naj bi ta korporacija izdajala stenografska poročila zborovanj v slovenskem prevodu, s čimer pa ni prodrl. Razen tega si ni mogel kaj, da ne bi v svojih člankih kritiziral tudi slovenskih politikov samih. Zahteval je, da mora ljudstvo izvedeti, o čem se razpravlja v zboru, in obžaloval, da poslanci premalo nastopajo s slovenskimi govori. Levstik je v tem času še veroval, da bo Avstrija postala Slovencem njihova domovina in da jim bo omogočila njihov kulturni razvoj. Veroval je, da se bo slej ali prej federalizirala, dala vsakemu narodu avtonomijo in dovolila, da se Slovenci združijo v «Zedinjeni Sloveniji». O tem vprašanju je priobčil v «Napreju» za list usodepolni dopis, poslan uredništvu «iz Korošcev», pod naslovom «Misli o sedanjih mednarodnih mejah. Spisal M. P.». V tem važnem prispevku, ki se mu pozna Levstikovo sodelovanje, je pisec rabil izraz «mednarodne meje» za kronovinske meje, ki naj ločijo avstrijske narode v razne upravne dele. S temi izvajanji je urednik seveda zadel ob tiskovni zakon. Levstik je v «Napreju» vselej in povsod čim bolj poudarjal slovensko narodno idejo. Zato je z navdušenjem priobčil v 25. številki svojega lista prevod znamenitega govora poslanca Hermana, ki ga je ta imel v štajerskem deželnem zboru 14. marca 1863. Ta žgoči protest zatiranega naroda, do katerega se je povzpel pošteni Nemec v taki meri, v kakršni se ni upal tega storiti noben slovenski poslanec, je Levstika podžgal, da je v članku «Kaj nam je dal zadnji deželni zbor?» zasedanje kranjskega zbora ostro in odkrito ocenil.. Njegova sodba o tej instituciji, ki bi bila v tistem času lahko osrednji slovenski parlament, izzveni v takšno kritiko, kakršna dotlej še ni izšla v slovenskem časopisu. —• Levstik se nam kaže v «Napreju» kot kulturni nacionalist brez šovinističnih primesi. Ideja narodnosti mu je pozitivno plodna ideja, ki temelji na osrednjem temelju narodne kulturne stavbe — jeziku. Zato je bil n. pr. glede slovenskih visokošolcev mnenja, da bi moral vsakdo izmed njih poslušati na univerzi poleg strokovnih predavanj tudi lekcije o svojem jeziku in literaturi. Ker je odločno zagovarjal jezikovno-kulturni narodni razvoj, je ostro zavračal oportunistično udejstvovanje Slovencev v tujem jeziku, ki so ga tako v pismu kot besedi dovoljevali «Staroslovenci». V «Napreju» zadnjih štirih mesecev njegovega izhajanja tvori najzanimivejšo, še danes aktualno čtivo, Levstikovo razpravljanje o vedno latentnem vprašanju opustitve slovenščine kot knjižnega jezika in sprejemu hrvaščine na njegovo mesto. Gibalo tega vedno zopet obnavljajočega se prizadevanja Slovencev, zliti se s sorodnimi slovanskimi rodovi, zlasti z južnoslovanskimi v en narod, je bil strah malega, od vseh strani ogroženega naroda pred utopitvijo v tujem življu. To težnjo po vsesplošnem zlitju Slovanov v en jezik pa je podpiralo tudi idealistično vseslovansko navdušenje. Ti dve gibali — narodna nevarnost in zavest velike slovanske skupnosti — tvorita temelj vseh teh gibanj pri nas od leta 1848. dalje. Toda vsi ti pretežno nasilni poskusi so vedno zadeli ob živo slovensko narodno čustovanje in zavednost, v kolikor se je izražala v poedincih ali v celoti, ter so zato morali vsaj za nekaj časa propasti, dokler niso znova v novih razmerah oživeli. V 60ih letih je skušal načeti južnoslovanski jezikovni problem Ferdo Kočevar-Žavčanin s svojimi članki «Slovenske narodne potrebe», ki so izhajali 1860 v «Novicah ». Pisec je v njih sicer uvideval potrebo, da se Slovenci razvijemo iz ljudstva v narod, toda obenem ga je mučilo spoznanje, da nas je premalo za samostojno narodno življenje. Spričo tega se je zavzemal za zbližanje domačega jezika s srbohrvaščino. Zadnja konsekvenca vseh teh načrtov je prav za prav predstavljala obdikacijo Slovencev kot samostojnega naroda. Kočevar sicer ni želel, da bi Slovenci popolnoma zavrgli svojo individualnost, pač pa je zagovarjal samo delno zbližanje knjižne slovenščine «književni hrvato-serbščini». Pričakoval je, da se bo ob njegovih izvajanjih znova vnela debata o tem vprašanju, kar pa se ni uresničilo. Razpravljanje o tem se ni obnovilo niti naslednje leto ob Kočevarjevem poročilu o ustanovitvi «Jugoslovanske akademije», a tudi ne ob priliki živahne debate glede slovenskega parlamentarnega jezika v «Novicah». Ponovno javno debato o opustitvi slovenščine kot knjižnega jezika je sprožil v Levstikovem listu 16. junija 1863 neki «N» s prispevkom «Odprto pismo ,Napreju' ». Pod šifro «N» se je po Levčevem zelo verjetnem domnevanju skrival prof. Janko Pajk. V svojem «Odprtem pismu» je pisec odločno predlagal, naj bi se Slovenci odrekli svojega jezika in svoje literature in naj bi se oprijeli «hrvaškega in srbskega jezika in slovstva». Samostojnega kulturnega življenja po njegovem mnenju tako nismo zmožni, ker nimamo razvitega knjigotrštva, ker si v pisavi nismo edini in ker naš jezik tudi ni dorasel za razna znastva. Vseh skrbi, sodi Pajk, bi nas rešila samo hrvaščina, ki naj bi postala jezik omikancev, medtem ko naj bi se slovenščina še nadalje ohranila za poučevanje in rabo preprostega ljudstva. Pajkova izvajanja je stvarno in jasno zavrnil Levstik v «Napreju» 23. in 26. junija 1863 v članku «Odgovor odprtemu pismu». Tu je podrobno pretehtal avtorjeve teze drugo za drugo in jih z dokazi izpodbil. Osrednja misel, naj bi Slovenci opustili svoj jezik in sprejeli v knjigo hrvaščino, se mu zdi docela brez trdne podlage. Slovensko preprosto ljudstvo ne bi namreč knjig, pisanih v srbohrvaščini, razumelo, zato jih tudi ne bi kupovalo. S tem da bi zavrgli domači jezik, bi pa škodili tudi leposlovju, «ki je vedno bilo in bode začetek in podloga narodnemu in jezikovnemu izobraževanju», in onemogočili izhajanje časnikov, ki ljudstvo politično izobražujejo. Če nam tedaj že materialni razlogi ne priporočajo, da sprejmemo hrvaščino za naš knjižni jezik, so pa še stokrat važnejši idealni vzroki, ki nam branijo odsloviti slovenščino iz knjig. Hrvatje niso tako okrog in okrog obdani od sovražnikov kakor Slovenci, na Hrvatskem nima preprosto ljudstvo takega pomena za narodni obstoj kakor pri nas, kjer prav ono zrcali v sebi bistvo naroda. Če zdaj vzamemo narodu jezik iz knjig, ga pahnemo v omiki za petdeset let nazaj in s tem omogočimo postopno ponemčevanje naših obmejnih krajev. Naš neprestano ogroženi narod lahko ohrani samo omika v njegovem domačem jeziku. Slovenci smo narod in zaradi večjega knjižnega jezika ne moremo, nočemo in tudi ne smemo zavreči svoje narodnosti. «Vrzimo iz knjige slovenščino,» vzklika Levstik, «ali ne pozabimo, da tudi izmed Slovanov vržemo večino slovenskega naroda. » K tem ugovorom pa končno pristavi še svoje pojmovanje vseslovanskega jezikovnega zbližanja. Nesmiselno se mu zdi vsako umetno jezikovno stapljanje, ker je prav za prav nasilno, pač pa veruje v naravni razvoj v smeri vseslovanske jezikovne enotnosti na osnovi stare slovenščine. Svoj znameniti sestavek, poln tehtnih in premišljenih izvajanj, zaključuje z zatrdilom, da je odkritosrčno razodel svoje misli o slovenski bodočnosti, o kateri pravi, da se mora naše delo zanjo opirati edinole «na slovensko narodno izobraževanje in na slovensko literaturo, kajti iz nje dobimo ali oteto ali pogubljeno narodnost». Debata pa s tem Levstikovim člankom za to leto še ni bila zaključena. V «Napreju» se je še enkrat oglasil dr. Janko Pajk z repliko, v kateri je trdil, da se je Levstik premalo oziral na njegovo željo, naj se še nadalje pusti veljavo slovenščini pri pouku preprostega ljudstva, v uradu in deloma še v knjigi, da pa naj se po njegovem predlogu uvede srbohrvaščina samo v znanstvenih publikacijah in deloma v časopisih. Na ta drugi Pajkov dopis je Levstik odgovoril v avgustu tega leta v članku «Se nekaj o zadevah ,odprtega pisma'». Ko se v tretjem oddelku tega sestavka podrobno ukvarja s Pajkovo formulacijo našega jezikovnega problema, odločno zavrne zahtevo, da bi morali Slovenci pisati znanstvena dela v srbohrvaščini, a druga v slovenščini, češ da prav znanstvene stvari močno «obrazijo narod» in da zato ni mogoče uvesti v našo kulturo takšen jezikovni dualizem nižje in višje literature. Zaključni 'del te debate se v tem letu ni nadaljeval v slovenskih listih, ampak v dunajskem nemškem organu za slovanske interese, v časniku «Ost und West». Tu je izšla v zadnjih mesecih leta 1863. in v prvih mesecih naslednjega leta cela vrsta dopisov o tem vprašanju. Izmed debatantov se prvi dopisnik iz Ljubljane ni prav nič oziral na Levstikove članke v «Napreju», ampak dolžil «Staroslovence», da so iz egoizma preprečili letošnje gibanje za takojšnje sprejetje srbohrvaščine v višji literaturi. Drugi dopisnik iz Celovca je priporočal, naj bi se slovenščina polagoma in postopoma zlila s srbohrvaščino. Oba ta dva dopisnika je zavrnil dr. Janko Sernec v svojem dopisu iz Maribora, v katerem je reproduciral Levstikove dokaze z navedbo vira. Potem pa je priobčil kar štiri dolge članke o tej stari neki dopisnik iz Ljubljane z obsežnimi političnimi razmišljanji, v katerih se je ogreval za takojšnji sprejem srbohrvaščine. Ta debata v «Ost und West» je doživela kratek odmev tudi v slovenskem časopisju. In sicer je o tem vprašanju spregovoril v «Novicah» sam dr. Bleiweis, ki se je popolnoma pridružil Levstikovi miselnosti. Značilno pa je, da je objavil ob priliki tega razpravljanja dopis iz Dunaja v Levstikovem in Bleiweisovem idejnem smislu v svojem «Slovenskem glasniku» tisti Anton Janežič, ki se je še nedavno sam nagibal k ilirskim nazorom. S tem je bila ta jezikovno-kulturna ali prav za prav jezikovnopolitična polemika zaključena, dokler se ni v poznejših desetletjih obnovila v novi obliki, zaključena v času, ko Levstikov «Naprej» že nekaj mesecev ni več izhajal. Poleg slovenskih kulturnih in narodno-političnih vprašanj se je Levstik v svojem listu zanimal tudi za gospodarstvo in sicer bolj kot bi pričakovali od izrazito literarno usmerjenega človeka. V posebnih uvodnikih je razpravljal o občinskih cestah, priporočal razdelitev tako imenovanih «gmajn» po deželi in v imenu čebelarjev protestiral proti novemu deželnemu davku. Umevno je, da je Levstik namenil v «Napreju» kljub njegovi politični usmerjenosti nekaj prostora tudi leposlovju, ki ga je gojil v feljtonu. Od četrte številke dalje je začel priobčevati svojo zanimivo, tu in tam avtobiografsko sliko ponesrečenega slovenskega inteligenta pod naslovom «Deseti brat». Mimo tega je objavil še svoje prijetno kramljanje «Kako se bučele umejo med seboj», miselno tehtno pesem «Na Preširnove smrti dan» in nekaj Vilharjevih prigodnih kupletov. «Naprej», ki se je v formalnem pogledu odlikoval po svojem enotnem, klenem, narodnem in obenem slovnično dognanem jeziku, so uničili Schmerlingovi tiskovni zakoni. Za spis «Kaj se nekterim zdi ravnopravnost» je bil Levstik obsojen na tri mesece zapora, Vilhar kot odgovorni urednik pa na štiri tedne zapora in 60 gld. izgube na kavciji. Te kazni sta bila oba pozneje v Gradcu in tudi na Dunaju oproščena, pač pa je moral Vilhar sedeti šest tednov v zaporu in plačati 300 gld. kazni zaradi članka «Misli o zdanjih mednarodnih mejah». Te'tiskovne pravde so umorile list, katerega zadnja številka je izšla 29. septembra 1863. Ob «Napreju», ki je živel z vsemi tedanjimi slovenskimi časniki v prijateljskem razmerju, se nehote porodi vprašanje, ali je bil Levstik v politiki, v katero se je v 60ih letih vedno globlje utapljal, res v svojem elementu, ali samo v zasilni, svojemu talentu in svojim nagnjenjem neprimerni službi. Leveč in za njim dr. Zigon trdita, da je bilo poslednje res in da politika ni bila njegovo pravo torišče. Toda veliki pomen Levstika kul- 13 193 turnega borca in ideologa se ne izpričuje v kakšnem njegovem posameznem delu, ampak bolj v onem splošnem načinu njegovega delovanja, v onem kompleksu usmerjanja slovenske duševnosti, ki bi ga lahko imenovali eminentno kritično. Bolj kakor kateri koli drugi sodobnik je čutil in doumeval pravi narodov lik, kakor bi moral organsko rasti iz prirode slovenskega organizma in v soglasju s slovanskim svetom, na zdravih, kritično razčiščenih temeljih. Borec, kakor je bil po vsem svojem bistvu, se je moral pač tudi v politiki počutiti - v svojem elementu.

Nastopilo je leto 1864., ki je imelo postati nekako razvodje ne samo v Levstikovem življenju, ampak prav vsled nekaterih njegovih nastopov tudi v vsem slovenskem kulturnem življenju, dasi za enkrat še precej latentno. Imel se je v tem letu začeti prelom med kulturno koncepcijo «staroslovenstva» in «mladoslovenstva », ki se je pripravljal v literaturi že s «Slovenskim glasnikom», v politiki z Valentinom Zamikom, ki je dopisoval najprej Dežmanu, pozneje «Novicam» o tem, kako hoče mladina nastopiti v novi ustavni dobi. V svojem zadnjem vabilu na naročbo «Novic» za leto 1864. se ni bil Bleiweis nič več dotaknil občne želje po izdaji slovenskega samostojnega političnega lista, kakor je to delal v prejšnjih treh letih, kljub temu da je bila vrzel, ki je nastala po umrlem «Napreju», jako občutna — znamenje, da on z ostalimi staroslovenskimi prvaki še vedno nji bil pri volji, misliti na kakšno posebno politično glasilo — v slovenskem jeziku poleg «Novic». A potreba po takem listu je postajala seveda vedno nujnejša. Nova iniciativa je prišla takoj po novem letu 1864. iz obmejnega Celovca od neumornega idealista Einspieler j a. Dne 5. januarja 1864 se je konstituiral začasni odbor nove celovške čitalnice, o čemer so poročale tudi «Novice» in pristavile po «Slovenskem prijatelu » naslednje: «Še neka druga novica se snuje in kuje v Celovcu, namreč politišk časnik; sliši se, da misli nek znan in sloveč slovensk pisatelj z Dunaja preseliti se v Celovec in izdajati politišk časnik v slovenskem jeziku. Dobro došel!»69 Prvi, ki je pozdravil to idejo, je bil zopet kulturni delavec iz obmejnega ozemlja, oni Godina- Vrdelski iz Trsta, ki je že 1. aprila 1862. v Janežičevem «Glasniku», tik pred naznanilom, da je Vilhar prosil za izdajo «Napreja», vneto plediral za tak list. Godina piše «Novicam»: «Tudi nas je zelo razveselila novica, da se bo neki tudi v Celovcu vstanovil političen list v slovenskem jeziku; saj ga je pač velika potreba, zlasti za berilo v čitavnicah. . . . Želeti je, da tudi v Mariboru bi izhajal vsaj kak majhen političen list. Črhnil sem bil nedavno tam nekaj o tej stvari, potovaje iz Celovca v Trst. Djal mi je nato gospod dr , da se že zdavno prevdarja ta važna zadeva, da je pa še marsikakih zadreg, ki se vedno protive izdajanju tacega lista. Ako Bog da, pride sčasoma tudi to.»70 Zanimiv je ta Godinov dopis zlasti zato, ker iz njega spoznamo, da je v tem vprašanju tudi tretje obmejno mesto, Maribor, iniciativno stopalo v akcijo, medtem ko je bilo v Ljubljani vse tiho. Toda zapreke so bile za enkrat močnejše kakor idealna vnema obmejnikov. V Celovcu so se priprave razbile, kakor je javil Einspielerjev «Slovenski prijatel» in so brez opombe naznanile tudi «Novice»: «Kar je ,Slov. Prijatel' une dni povedal od novega političnega časopisa v slovenskem jeziku, res ni bila bosa. Prišel je te dni Janko Božič, duhovnik ljubljanske škofije iz Dunaja v Celovec, naj bi se ta reč uravnala in ustanovila. Pa žali bog! ni se mogla s tiskarjem pogodba napraviti; tiskarji so zavoljo toliko tiskarnih praved vsi preplašeni, in vežejo vredniku roke tako strašno, da neodvisen in opozicijalen časopis komaj dihati more. Zatoraj naznanjamo žalostno novico, da ,Besednik' (tako bi bilo ime novemu časopisu) za zdaj izhajal ne bode.»71 Izraz «za 69 Novice z dne 20. januarja 1864, str. 22. 70 Novice z dne-10. februarja 1865, str. 46. 7 1 Novice z dne 23. marca 1864, str. 99. 13* 195 zdaj», ki je v tem obvestilu razprto tiskan, priča, da se je Einspieler kljub oviram trdno nadejal, da se mu pač kdaj pozneje posreči udejstviti to namero. Ko so tako v Celovcu, Mariboru in Trstu ugibali o tej prepotrebni kulturni zadevi, so tudi ljubljanski sta- . roslovenski prvaki poskusili sondirati teren za — svoj koncept. Ob sklepu zasedanja kranjskega deželnega zbora v tem letu se Bleiweis v «Novicah» pritožuje, da je uradna «Laibacher Zeitung» jako pristransko poročala o slovenskih govorih v zbornici, in meni, da tako dela ta list tudi glede drugih važnih slovenskih zadev. O ustanovitvi «Slovenske matice» je šele poročala, ko je za to stvar zvedela od dunajske «generalne korespondence ». Po tem povodu je Bleiweis že nekoliko določneje, kakor je bil to storil v začetku leta 1861. ob priliki Zarnikovih dopisov v slovenskem političnem listu in ob priliki naznanila Einspielerjevih «Stimmen», iztegnil v slovensko javnost tipalke po — političnem organu za Slovence, pisanem v nemščini. Zaključil je to svojo beležko o kranjskem deželnem zboru in «Laibacherici» z besedami: «Naj iz tega samega sodi svet: ali ne potrebujemo še druzega nemškega časnika, ki je pravičen naši deželi in ki bi tistim, ki ne bero slovenskih časnikov razjasnil sto in sto reči.»72 Mesec dni pozneje se izraža Bleiweis že določneje v naslednji beležki «Novic »: «Skor gotovo je, da pride na svitlo v Ljubljani že davno potrebni nemški časnik v narodnem duhu vredovan, ki bode posebno le list za kranjsko deželo in bode zastopal duševne in materialne zadeve domače, pa povedal in razjasnoval vse, kar se od nasprotne stranke ali po lisičje zamolčuje ali pa hudobno napak obrača. To bode pravi ,Blatt aus Krain', da vsi, ki ,Novic' ne bero ali jih brati ne znajo, resnično zvejo, kaj narod slovenski hoče in kaj noče. Le porazumljenja nam je treba, in v svesti smo si, da potem ne bo nobenega terena več natolcevavcem in obrekovavcem, ker vsak poštenjak 7 2 Novice z dne 20. aprila 1864, str. 132. bo védil, pri čem da je, nepoštenjake pa bode slana resnica vzela.»73 Že na to objavo je poslal uredništvu «Novic» protestno pismo neki mož iz Ljubljane in ga v strahu pred Bleiweisovo jezo podpisal z izmišljenim imenom «J. Seljan». Bleiweis, ki je sicer ob vsaki priliki rad poudarjal resnico dveh zvonov, tega pisma ni priobčil v «Novicah», ampak je v «listnici vredništva» pozval psevdonimnega dopisnika k sebi na razgovor, češ: «Ako vam je resno mar za čast in blagor Slovencev, potrudite se, prosimo Vas, osebno do nas, da preudarimo popred Vaš spis od 21. t. m.; pripeljite pa tudi nektere prijatle seboj, ki so z Vami edinih misli.»74 Pod temi «nekaterimi prijatli» je dobro informirani Bleiweis pravilno slutil četo «Mladoslovencev», ki so se zbirali okrog Levstika. Ne vemo, iz kakšnega vzroka se mladoslovenska četica ni odzvala Bleiweisovem pozivu na razgovor. V «listnici vredništva» prihodnje številke «Novic» je Bleiweis ponovil svoj poziv z besedami: «Gosp. J. Seljanu v Lj[ubljani]. Kako, da Vas dosihmal ni še bilo v pogovor? Se li ne upate razjasniti ustmeno, kar ste pripovedovali pismeno? Kdor pošteno misli, ni se mu treba skrivati v plajšč psevdonyma. Prosimo Vas tedaj, da pridete, ker v sestavku Vašem nam je marsikaj celo nejasno; ,z mlini na sapo' pa se je boril le Sancho Pansa.»75 Tudi na ta Bleiweisov poziv se ni javil neznani «Seljan» v uredništvu «Novic». Zato se je Bleiweis končno odločil, da javno v svojem listu zavzame stališče nasproti dopisniku, o katerem je pač vedel, da ne izraža kakega osamljenega mnenja. Storil je to v «Novicah» dne 15. junija 1864 v daljšem članku, v katerem je izvajal: «Naznanili smo nemški časnik, v narodnem duhu urejevan, katerega namen naj bi bilo «mednarodno porazumljenje. «Ta oglas je silno razsrdil gospoda Seljana in Seljanovce, kajti prav plat zvona bije v sestav- 73 Novice z dne 18. maja 1864, str. 166. 7 4 Novice z dne 25. maja 1864, str. 174. 75 Novice z dne 1. junija 1864, str. 182. ku, ki ga je ,Novicam' poslal 21. maja.» Ta gospod pravi, da piše še v imenu «mnogih druzih». Toda ker «ne razume namena nemškega časnika», smo ga vabili na pogovor. «Al ker šentepeterskega gospoda Seljana le ni, ne moremo si kaj, da bi ga še dalje čakali.» Nato Bleiweis ponatiskuje jedro Seljanovega dopisa takole: «Narod se more le v narodovem jeziku izobraziti. Imenovani časnik bi ga še bolj poptujčil. Nemci in tisti Slovenci, ki nemški umejo, imajo povsod nemških časnikov na kupe; začnimo še mi Slovenci občnemu maliku kaditi! Pripognimo se, da bode ptujec prav lahko mogel po našem hrbtu hoditi, kakor je pomenljivo rekel rajni župan Ambrož. Ali je mogoče v ptujem jezici za priproste ljudi na Kranjskem pisati? In če boste pisali le za Kranjce, kaj bodo neki drugi Slovenci rekli? Slovenci nimamo političnega časnika; vi pa hočete za pešico Nemcev pred skrbeti kakor za celi narod slovenski! Preskrbite najpopred Slovencem slovenski politični časnik, in če vam ostaja potem še moči, osnovajte še nemškega. Imeli smo politični slovenski časnik; umrl je; zakaj ga niste smrti oteli? morebiti zato, da nemškemu na noge pomagate? Našim nasprotnikom pravite nemškutarji; prašamo vas: ali niste vi veči in še bolj nevarni nemškutarji nego oni? Posamezna korist se mora občnemu blagru zmerom ogniti. ,Novice' pokažite, da so vas v začetku izhaje ,Šolskega Tovarša' in ,Napreja' hudobni ljudje le obrekovali! Če bi se ustanovil pred slovenskim nemšk političen časnik, tako imajo pa naši nemški protivniki res prav, kadar pravijo, da moramo nemški govoriti, če hočemo, da se porazumemo. Kam bomo vendar zabredli? Kadar ,Novice' rešetarijo nemškutarstvo, nemškutarji to še popred bero kakor mi. č e pa je tako, čmu nemškega časnika?» -— Ko bi ne imeli v Levstikovih poznejših izjavah o tej debati podatkov, da ta Seljan ni bil Levstik, bi morali tudi mi misliti na Levstikovo avtorstvo tega protesta, ne samo glede nazorov, ampak tudi glede jezika (n. pr. «v jezici», «nego» itd.) tega dopisa. Tako pa moramo reči, da je ta protest pisal človek, ki je mnogo občeval z Levstikom in lansko leto pridno prebiral njegov «Naprej». Bleiweis je določno sumil Levstika, kakor se vidi iz njegovega namigovanja na Levstikovo stanovanje v šentpetrskem predmestju. V svojem odgovoru na ta članek Bleiweis s precejšnjo vzvišeno ironijo traktira dopisnika in izvaja najprej o njem takole: «Da je poštena domača duša, kaže ves sestavek; al glava ni mu tako bistra, kakor je srce dobro.» Brez prave podlage polemizira, ker ne pozna namena nemškega časnika tako dobro, kakor ga pozna «množica mož, ki mislijo, da se svet ne goljufa, ako jih v vrsto skušenih rodoljubov šteje». Novi nemški list ima biti «odprto pismo» onim, ki slovenski ne razumejo ali slovenskih listov ne bero. Vnanji listi se napačno informirajo, odtod tako lahko sistemantično obrekovanje Slovencev. Saj imajo tudi Čehi svojo nemško «Politik», Dalmatinci «Nazionale» itd. Vsaj za par let potrebujemo tudi mi takega glasila. Ker ta list ne bo namenjen našim ljudem, jih tudi ne bo potujčeval. In nato sledi stalni Bleiweisov refren v teh debatah: «Rodoljubom, ki jih je volja slovensk političen časnik osnovati, ostane obširno polje odprto. S kopico malo, ki hoče osnovati nemšk list — celo lokalen za Kranjsko — vendar ni že pri kraji cela Slovenija! Pa še ta kopica bode gotovo tudi naročnica slovenskega. To pa ji vendar tudi sme dovoljeno biti, ako spozna kakošno stvar za potrebno in dobro, da s pomočjo prav svojega žepa stori, kar ji je drago.» Nato sledi v odgovor na Seljanovo namigovanje, da «Novice» iz strahu pred konkurenco niso videle rade ustanavljanja «Tovariša» in «Napreja», zaobrnjena ost sumničenja, «da so ,Novice' priporočale vsak slovensk časnik, in čeravno nam je povedano bilo, da se je kaka časnik s tem namenom začel, da bi ,Novice' pokopal, so vendar ,Novice' vsakemu prijazne bile.» Zaključuje pa Bleiweis svoj odgovor s tem, da ponavlja svojo že večkrat izrečeno principialno izjavo glede stališča «Novic» do visoke politike in daje duška vsaj neki nervoznosti, če ne strahu pred konkurenco ob priliki snovanja novih časnikov, odločno zavračajoč svojo dejansko udeležbo pri takih podjetjih — vse to v tako jasnih besedah, kakor jih doslej nismo čitali izpod njegovega peresa: «Da pa ,Novice', ki imajo vse druge in više namene kakor edino le politiko uganjati, ker one so list za vsestranski poduk in omiko naroda slovenskega, bi se v grob položile, kadar pride kak nov časnik na dan ali da bi tak časnik štuparamo nosile, to terjati od ,Novic' bi bilo vendar — saj enmalo preveč. Nikjer ne nahajamo kaj tacega, kjer je več časnikov, da bi vredništvo drugemu časniku proso branilo, svoje pa vrabcem prepuščalo. Vsakega vrednika skrb mora biti 'da — v prijazni zlogi z druzimi -— ohrani svoj list.»76 Rodoljubi, ki so naših misli, bodo izdajali «nemški časnik za poštene Nemce in nepoštene nemškutarje na Kranjskem », rodoljubi, ki so drugačnih misli, pa naj ustanove «slovensk političen časnik vsem Slovencem. Dobro došla obâ!» S tem svojim odgovorom neznanemu Seljanu je dr. Bleiweis jasno in odločno izpovedal, da njemu in nje- ( govim ožjim «staroslovenskim» pristašem kakor v vseh narodnokulturnih pogledih tako tudi v politiki zadostujejo «Novice», ta navadni ljudski listič, za spreobračanje potujčene kranjske inteligence in informiranje Nemcev v narodnem duhu pa si žele nemškega organa. A mlada generacija je bila izza Zarnikovih dopisov mnenja, da • Slovenci v novi ustavni dobi potrebujejo velikega centralnega političnega organa v slovenskem jeziku, ki ne » bo tolikanj skrbel za stare, že tako smrti posvečene nemškutarske petrefakte, ampak organiziral narod z domačo inteligenco na čelu, da ne bo razvijal samo njegovih političnih ciljev, ampak zlasti tudi njegov jezik, okoliščina, ki je bila posebno važna za Levstika. Največ seveda iz tega vzroka, nekoliko pa morebiti tudi zato, ker je Bleiweis z opazko o «šentepeterskem Seljanu» namigoval naravnost nanj, je Levstik dne 20. junija 1864 poslal «Novicam» sestavek «O nem- 7 6 Novice z dne 15. junija 1864, str. 197 in 198. ,škem političnem listu za Slovence»77 in ga podpisal s svojim polnim imenom. V tem članku izhaja od naznanila «Novic» o nemškem listu, o katerem meni, da so morali njegovi ustanovitelji zanj zbrati vsaj kakih 2000 gld., in pristavlja: «Vem pa, da je v Ljubljani več tacih, morda večina Slovencev, kteri pa to se ve da nimajo novčne moči, ki se nikakor ne morejo s to mislijo sprijazniti.» Na razloge se opirajo eni in drugi. A medtem ko imajo prvi za utemeljevanje svojih razlogov na razpolago «Novice», ki «same zagovarjajo to začetje», nimajo drugi organa, kjer bi razodeli in podkrepili svoje nazore. Sklicujoč se na Bleiweisovo geslo o resnici «iz dveh zvonov» pošilja Levstik svoj članek «Novicam» v objavo. V začetku svojih izvajanj omenja pisec dopisnika Seljana, o katerem pravi, da ne ve, če je to njegovo pravo ali izmišljeno ime. «Vem pa, da jaz tistega sestavka nisem pisal, in tudi moja navada ni o narodnih rečeh le izza grma streljati, ker mislim, da se lehko s podpisom svojega pravega imena pove, kaj se komu o tej ali oni reči zdi. Sicer sem pa v načelu tistih misli, kterih je g. Seljan.» Pristopajoč k stvari sami piše Levstik, da ga «je v srce zbodlo» in «menda tudi mnogo druzih Slovencev», ko so začuli prvič govoriti o novem časniku za Slovence v nemškem jeziku. Njemu vsaj da se je zazdelo, kakor «da se nam zopet vrača tista mrka trotova doba», ko se je o slovenskih rečeh pisalo samo v nemščini, predmarčna doba «Ilirskega lista» in «Carniolie», tista «lena doba», v kateri Slovenec niti v sanjah ni mislil, da je njegova prva dolžnost, «skrbeti za izobraževanje svojega jezika in svojega naroda» tako, da bi se Slovenec čutil, «da je sin slovenske krvi». Če je res vzrok, da bo «izhajal slovenski list v- nemškej suknji, v cilindru in fraku», ta, da naj bi nemškutarjem odpiral oči, potem, pravi podobno kakor že leta 1864. Zarnik, je njegovim ustanoviteljem «mnogo več do Nemcev i nemškutarjev, kteri nimajo nikakoršne bodočnosti nego do nas Slovencev, 77 Priobčil dr. A. Zigon v «Slovanu», 1917, str. 44 — 46. ki imamo bodočnost svoje narodnosti,» več je tem ljudem za par ljubljanskih nemškutarjev in Nemcev, nego za mnogoštevilni slovenski narod, ki ne živi samo po Kranjskem, ampak tudi po drugih sosednjih kronovinah. «Za nemški časnik se ubijati zdaj, ko nam je slovenskega tako treba! Zdaj, ko je naš jezik tako izobražen, da se v njem lehko piše vsaka stvar!» vzklika in se spominja svoje lanske pravde v «Napreju» glede sprejema hrvaščine z opazko, da dobro ve, «da so v Ljubljani bili vsi veljavni slovenski misleci te sodbe, da hrvaščine se ne smemo uže zato na enkrat poprijeti, ker nam od vseh strani preti tujstvo, kterega se moremo ubraniti samo izobraževanjem svojega naroda». Čehi so res ustanovili tudi nemški list za svoje narodne interese, a poprej so bili že ustanovili celo vrsto čeških političnih listov. Ko bi Slovenci imeli vsaj enega slovenskega, pravi Levstik, bi se nihče ne stavil po robu nemškemu, ako bi se zdel po tem komu še potreben. Tako pa izjavlja, da se * njemu «zdi sramotno» in da «ga v dušo zbada», da so se našli ustanovitelji in zbrali denarje za list v nemškem jeziku prej nego za politični organ v domačem jeziku. Res je, da s svojim denarjem lahko dela vsak, kar hoče. Toda: narodni interesi morajo biti vsaj voditeljem sveti. «Vi veljaki slovenskega naroda, ki ste za nemški list precej in tako lehko dobili polog (kavcijo) in novce, resno vas smem vprašati, kje ste bili pa takrat, ko Slovenec toliko časa ni imel slovenskega političnega časopisa? Ko se je toliko časa govorilo in govorilo, da ga na noge skoplje ta in ta? Kje ste bili, ko je umrl .Naprej1?» Res je, da mora vsak urednik skrbeti za svoj list, toda «narod je več nego osoba». «Novice» predstavljajo svoj poseben tip časnika in se jim ni bati konkurence od strogo političnega lista v domačem jeziku. Ako bodo v nemški časnik pisali «prvi naši bistroumci», potem ne bo Slovencu preostalo drugega, nego da si bo moral še pridneje v glavo vtepati nemške «redetheile». Doba «kranjstva» se zopet obnovi, nadaljuje Levstik in obenem občutno zabode v Bleiweisa, praktičnega utilitarista, svojo satirično ost: «Prav ste govorili tisti, ki ste rekli, da našemu praktičnemu kmetu je malo mar za jezik, da ima le dovolj žgancev in kislega zelja.» In nato odpre oni Levstik, ki se je med vsemi sodobniki najgloblje zavedal, da pomeni omikan jezik narodno kulturo, zatvornice svojega patosa v proslavo izobraženega jezika in piše: «Zakaj je med Slovenci tako gibanje? Za jezik, ki je znamenje narodnosti. Zakaj imamo društva in čitalnice? Za jezik, za kteri se pa baš po čitalnicah premalo skrbi . . . Zakaj smo do zdaj pisali vse knjige in časopise? Za jezik, da ga izobrazimo, in za narod, da ga podučimo v njegovem jezici.» Kakor da bi imeli že res narodne šole, veliko literaturo, mnogo slovenskih dnevnikov, kakor da bi se že v deželnem zboru in uradih govorilo samo slovensko! Ne mislite, končuje, da se zato tako potezam za slovenski politični list, ker bi pri njem rad dobil toplo gnezdo. Povem naravnost, «da si lista več ne želim dobiti v roke, ne zarad skrbi, ktere ima človek v tem delu, ne zarad zatožne klopi, na kterej sem moral sedeti, ne zarad Žabjaka, kteremu sem komaj ušel, na kterem pa g. Vilhar baš zdaj sedi, ampak zarad tega, ker vem, kaj in koliko prime v roko tisti, ki se loti političnega lista.» O tem, kaj je dr. Bleiweis odgovoril Levstiku na ta dopis, ni doslej prišlo v javnost nobeno sporočilo. Toliko pa vemo, da je urednik «Novic» ta Levstikov članek — vrgel v koš. In pričel se je znameniti razpor med Bleiweisom in Levstikom, razdor med očeti in sinovi, med «Staroslovenci» in «Mladoslovenci», ki se ni imel nikdar več popolnoma poravnati in ki je Levstiku prinesel več ko sedem suhih let bede in stradanja. Debate med nazorom «Staroslovencev», ki so temeljili na stališču patriarhalnosti, ter med «Mladoslovenci», ki so stremili po diferenciranem, na podlagi mladega nacionalizma stoječem razvoju, ni v javnosti dopustil dr. Bleiweis in je Levstiku zaprl «Novice». Levstik pa ni bil človek, da bi se bil dal ugnati z nasilnimi sredstvi. Izključen iz «Novic», je najbrž v privatnih družbah med mlajšim pokolenjem z njemu lastno vztrajnostjo razvijal svoje nazore o tej stvari. Bleiweis ni molčal in je začel pri svojih javnih nastopih ob otvoritvah čitalnic po deželi nastopati zoper one, «kteri le razdirajo, ne pa zidajo» in opozarjati na one, ki ne vedo, «da svet se ne s^če po trmi nekterih, kteri kar z glavo silijo v zid,»78 označujoč na ta način Levstikovo vztrajnost na poti, ki jo je spoznal za pravo, z isto besedo, kakor pozneje leta 1870. mladi Leveč.79 V poletnem času 1864, ko so prvaki delali priprave za izdajo nemškega lista za slovenske interese, tik, preden so se možje v Ljubljani sešli na končni pomenek, jih je razburil dopis, ki je izšel datiran z 8. septembrom iz Ljubljane v dunajskem nemškem listu «Ost und West» (št. 29.) dne 15. septembra 1864 z geslom: « . . . Quod ferrum non sanat, ignis sanat». Ta zelo ostri dopis naravnost govori o «krizi», nastali v slovenskem javnem življenju zategadelj, ker vodilna slovenska inteligenca ne kaže dovolj v dejanjih energije za uresničenje moderne sile nacionalnega načela. Primerjajoč slovenske javne razmere s češkimi, s tem, kako so ob ustanovitvi fevdalnega Riegerjevega organa prinesli «Humoristicke listy» sliko velikega klobuka, nataknjenega na tenkem krepelcu, s podpisom «l'etat c'est moi — narodem jsem ja», pristavlja dopisnik: «Ein derartiger politisch-dogmatischer Gesslerhut steht hier auf dem Ilauptplatze. Seine drückende Alleinherrschaft ist seit drei Jahren fühlbar, doch man geht vorüber, murrt in den Bart, macht Fäuste in den Taschen und beugt sich, um mit gelöster Faust seine Kopfbedeckung zu ziehen.» V teh besedah je prvič prodrla v javnost tožba o Bleiweisovem diktatorstvu. Nato dopisnik naravnost pove, kje se nahaja ta slovenski Gesslerjev klobuk: v «Novicah», ki jih urejuje dr. Bleiweis, «der auf einem geschlossenen Kästchen voll der schätzbarsten Verdinste sitzt», v «Novicah», ki so prav za prav list za kmetijstvo in obrt in mimogrede 78 Novice z dne 51. avgusta 1864, str. 286. 78 Prim. Prijatelj «Kersnik» I., str. 152. tudi edini organ za narodno politiko poldrugmilijonskega naroda, kateri «nemškemu in italijanskemu sosedu po izobrazbi enak daleko prekaša Hrvate in Madžare ». Toda Bleiweisovi izreki so dogme, «und wehe der nationalen Rechtgläubigkeit desjenigen, welcher die Infallibilität derselben bezweifeln dürfen meinen sollte». Kakor je po tridentinskem zboru zveličanje duš položeno zgolj v milost božjo, tako se tu pričakuje rešitev naroda edino od Schmerlingove milosti. O vsej opoziciji «Novic» zoper vlado, ki noče nič slišati o slovenski enakopravnosti, pravi dopisnik, da obstoji «nur in Klagen und Winseln». Proti temu narodnemu politikovanju da so se na tihem že davno dvigali glasovi, ki žele «die Interessen der Slovenen einer mannhafteren, lebensfrischeren und der Nation gebührenderen Weise besprochen zu sehen». Toda vsak samostojni poskus vzleta v druge višave je zadela že strela dogmatične avtokracije. Dr. Bleiweis da dobro ve, kako nevarno bi bilo zanj, ako bi kdo s krepkejšo hrano preskrbel kmete, ki njemu odkupujejo 4000 izvodov njegovega tednika, «trotzdem er sie mit politischem Gemüse fütert». Šele ko so «epigoni patriotične stranke iz leta 1848», ki so po marčni revoluciji izdajali dobro urejevane žurnale in se po letu 1850. pobirokratili, začeli siliti «slovenskega Riegerja », naj jim ustvari politični organ, se je ta zvezal «nach echt russischer Art mit dem k. k. priv. Liberalismus » in sklenil v zvezi z drjem. Costom ustanoviti političen list v nemškem jeziku. In sedaj se je dvignil vihar med «sužnji politično-nacionalne pravovernosti». Začeli so deževati protesti. «Alles gehorchte dem Rufe des slovenischen Spatrakus» [tiskovna napaka za: Spartakus], Vse čitalnice so protestirale. «Kaum hatte der Vorkämpfer der jungslovenischen Partei nur den Gedanken geäussert, dass der beste Schachzug gegen das projektirte deutsche Journal die Gründung eines radikalen slovenischen wäre, so überstiegen die demselben eingesendeten Unterstützungsgelder bereits um das Drei- . fache das Kapital des deutschen Unternehmens.» Takrat » pa je prišel nekega lepega jutra dr. Bleiweis v stanovanje presumptivnega urednika slovenskih «Narodnih listov» in mu grozil, da izgubi službo tajnika pri ljubljanski čitalnici z «mastno» mesečno plačo tridesetih goldinarjev. Govorilo se je, da je bil uspeh tega obiska sporazum obeh strank v tej obliki, da se je sklenilo izdajati skupni politični list v slovenščini. A to je bila samo intriga starih — «die /wng-Slovenen liessen sich durch die ihnen wie gezwungene Nachgiebigkeit erscheinende Annäherung der Konservativen wie Kindlein einlullen»; nič več niso zbirali sredstev za svoj list, medtem ko so si aranžerji nemškega lista v tem času zagotovili svoje podjetje. Mladostni tok radikalcev pa se je klavrno končal v nočni ekspediciji, ki naj ostane v temi pozabljenja. In Slovenci bodo zopet čakali na organ, dostojen inteligence in političnega namena naroda.80 Jasno je že na prvi pogled, da ta silno važni dopis ni prišel iz Levstikovega peresa že vsled načina, kako dopisnik govori o Levstiku kot «slovenskem Spartaku», o Levstikovi tajniški službi in o tem, kako da so bojda stari mlade dupirali s sporazumom, kar je komaj resnično, ker iz drugih virov ničesar ne vemo o kakšnem takem dupiranju. Iz vsega tega se vidi, da je dopis sestavil neki stranski človek, ki je v občevanju z Levstikovimi pristaši marsikaj zvedel o «mladoslovenskem» gibanju, medtem ko mu je v nekih podrobnostih manjkala avtopsija. Zgodovinsko važen pa je ta dopis, ker se v njem prvič v javnosti jasno formulirajo gesla, ki so ločila mlade slovenske radikalce od starih konservativcev, ker se v tem dopisu — po nejasni efemerni prvi omenitvi v Zarnikovem dopisu z Dunaja v božični številki «Novic» 1861 — prvič ugotavlja politična in kulturna struja, ki se je osnovala po češkem zgledu tudi pri Slovencih pod nazivom «Mladoslovenci». Izmed njenih načel in vodil se poudarja zlasti odpor proti «političnodogmatičnemu Gesslerjevemu klobuku» prvakov in za- 80 Ost und West z dne 15. septembra 1864, str. 164—166. hteva po «bolj možatem, življenjsko svežem in naroda dostojnem» nastopu nasproti dunajski vladi, torej demokratizem in radikalizem. Kulturnih in zlasti literarnih teženj «Mladoslovencev», ki so bile ralzične od «staroslovenskih », se dopis ne dotika. Ta dopis je vzbudil v krogu «staroslovenskih» prvakov silno slabo kri. Zvedeli so zanj isti dan, to je 18. septembra 1864, ko so se — kakor poroča Bleiweis v «Novicah » — «v nedeljo popoldne snidli gospodje, ki jih je volja z nekim denarnim doneskom podpirati že večkrat omenjeni časnik, kteri naj bi v nemškem jeziku zastopal domače interese», ter sklenili, «naj mu je ime ,Triglav , da dvakrat v tednu na celi poli . . . izhaja» itd. Za^ odgovornega urednika je bil na tem sestanku izvoljen dunajski slovenski časnikar Lovro Leskovec. Takoj za tem poročilom priobčuje Bleiweis svoj odgovor na imenovani dopis v «Ost und West-u». Predvsem ugotavlja, da je dopis1 posvečen v prvi vrsti uredniku «Novic», vsled česar ga ta sme položiti ad acta, se potem podrobno in z neprikrito jezo ukvarja z njegovo vsebino. Hvaležni smo — piše dr. Bleiweis — uredniku nemškega lista na Dunaju zato, «da je izpustil ventil žolčni pelisi ,slovenskega Spatrakusa' [namigovanje na Levstika kot avtorja], ker vsak dravnik ve, da. . . ,retentio secretionum nocet'.» Tolike časti ni Bleiweisu še nihče izkazal, kakor ta dopisnik, ki ga imenuje slovenskega Riegerja in Peruna, držečega v svoji vsemogočni roki celo Slovenijo. S te višine ga potem z drjem. Riegerjem vred pahne med reakcionarje in to vse zategadelj, ker je Bleiweis dal za «Triglav» 50 gld. «in ker je tako predrzen, da mu z ,Novicami' ne gre s poti.» Velika večina naših rojakov — nadaljuje — je za to, da nam je treba lista, ki naj v nemškem jeziku brez «velike politike » obravnava domače zadeve. Očitna potreba tega lista obstoji tudi glede na mnoge našince, ki slovenskega časnika nikdar ne jemljejo v roke, ker ga brati ne znajo. Tak list nikakor ni na potu slovenskemu političnemu časniku, niti kar se tiče 'denarja ne. Saj pravi dopisnik, da, čim je «der Vorkämpfer der jung-slovenischen Partei» zinil, takoj se je nabralo trikrat več, kakor za nemški list. Tudi urednika imajo — «slovenskega Spartaka». Dopisnik graja «Novice», da se za enakopravnost ne bore v radikalnem duhu «Mlado- _ Slovencev». «Da se s cepci tolče po glavah nasprotnih, to prepuščamo prihodnjim — ,Narodnim listom', kakor tudi to, da z glavo predero zid. Sicer pa se ,Novice' nikdar niso ponašale s titulom, da so ,veliki politični časnik'; iz srca rade to čast prepuščajo drugim, kakor marsiktero čast, ki jo vrednik vživa, rad odstopi drugim; ,Novice' so si svojemu cilju in koncu zveste ostale do danes in bodo take, dokler bodo pod vredništvom sedanjim. » Končno zavrača Bleiweis nekatere netočne trditve «Ost und West»-ovega dopisnika, ko piše, da ni res, da bi imele «Novice» 4000 naročnikov; tudi niso vse čitalnice poslale protestov zoper nemški časnik, samo od tržaške da je Bleiweis prejel tako pismo.81 Pri tej priliki odkriva Bleiweis zanimiv pogled v tedanje družabno delovanje F.Levstika, ki v listih ni mogel v javnost s svojim mnenjem: «Da pa je ,Spatrakus' et comp, po hišah beračil podpisov za protest, to pa je gotovo; protesta mi nismo vidili.» Na koncu je še sledeči obregljivi popravek: «Ni res, da je vrednik ,Novic' z dr. Costom vred žugal tajniku čitavničnemu (recte matičnemu, pa saj je to le pogrešek nalašč), da zgubi službo tajništva, ako ne odjenja od svojega početja; saj službe ne more vzeti, kdor službe ni dal. Al je sicer služba tajnikova ,mastna' ali ne, tega ne vemo, da pa je pri tem delu, 8 1 O tem pismu poroča dr. Lončar po njegov, m originalu z dne 30. junija 1864, da sta na njem podpisana tudi Cegnar in Nabergoj in da se v njem izraža mnenje, da list ne bo spreobračal Nemcev in nemškutarjev, ampak pospeševal germanizacijo, ubijal s svojo osnovo zgolj za Kranjsko zavest celokupnosti in širil partikularizem — torej docela Levstikova argumentacija. Pač pa je ljubljanskim prvakom pritrjeval Andrej Marušič iz Gorice. (Glej drja. Lončarja spis o Bleiweisu v «Bleiweisovem zborniku», str. 195.) ki ga zdaj ima tajnik, služba dobro plačana, on sam najbolje ve.»82 Kakor vidimo, se torej Bleiweis ni mnogo spuščal v načelne globine razpora. Ugotovil je samo, da v narodno- radikalni smeri za «Mladoslovenci» ne gre, da ostane pri spreobračanju nemškutarjev in pri takšnih «Novicah », kakršne so bile do tedaj, torej vseskozi pri svojem patriarhalnem konservatizmu. Sicer pa se je bolj vrgel na netočne podatke očividno stranskega dopisnika, ki je pokazal, da je sicer v načelnih stvareh dobro, a v podrobnih in lokalnih razmerah netočno informiran. S te strani je seveda Bleiweis z lahkoto stavil dopisnika v slabšo luč in s tem tudi «mladoslovensko» strujo in njenega voditelja Levstika. Tako impulziven človek, kakor je bil Levstik, je moral pač z zobmi škrtati in čutiti približno nekako tako, kakor leta 1855., ko je bil zapel, in leta 1863., ko je bil v neki dopis «Napreja» vtihotapil naslednje verze svoje zabavljice: «Mogočni svetec, grmeči Elija! Lej, zvezane imam jaz roke; Ti pa grmiš po širocem nebi, In skoro pod sabo ne vidiš zemlje.» Levstik je še enkrat poskusil sam zastopati svojo stvar, ki so jo nepoklicani njegovi prijatelji zastopali slabo. Napravil je še en poskus z drjem. Bleiweisom in njegovimi «Novicami». Ridendo dicere verum! Nataknil si je kapo šaljivca, meneč, da pod to masko laže prodre v «Novice», ki so njegovo pisavo še nedavno tako hvalile. Dva dni po izidu omenjenega Bleiweisovega odgovora dunajskemu listu je sedel in sestavil «Odprto pismo Novicam ».83 Preljube «Novice»! pričenja Levstik v igrivem tonu. Hudobni «Ost und West» «dobro na debelo maha našega malega naroda velike prvake», ker ustanavljajo nemški časnik za slovenske koristi, in ve, «Novice », ste prinesle «temu skelečemu sestavku ropoten 82 Novice z dne 21. septembra 1864, str. 314. 8S Priobčil dr. A. Zigon v «Slovanu», 1916, str. 9 in 10. 14 209 odgovor«. Čudim pa se, da kažete name kot na pisca «takih grešnih reči». Jaz sem sicer prepričan nasprotnik nameravanega nemškega lista, vendar «nisem jaz niti pisal, niti poslal, niti nikogar druzega napotil ali navdehnil », da bi namesto mene spisal tak dopis. Povem vam, «da ste bile lisici nastavile pred napačno luknjo, iz ktere vam je dehor v past prilezel». Tega vam ne zatrjujem, kakor da bi se bal vašega Gesslerjevega klobučka, temveč le zategadelj, «da ne boste več mislile, da vse nemškega časopisa nasprotnike veste na pamet. Verujte mi, da so med njimi celo taki, ktere ste do zdaj štele med prve njegove prijatelje.» Še to: «Ost und Westov» grešnik ni nihče drugi ko Lovro Leskovec, «novega nemškega lista izvoljeni vrednik. Ker ste dandanes edini časopis, v katerem se mora Slovenec oglasiti, ako hoče, da ga čujejo oni, ki so slišali Vaš krik, sem si v svesti, da tem vrsticam ne zaprete prostora. «Zdrave ostanite, pa nikar ne zamerite! Fr. Levstik.» V privatnem pismu, ki je spremljalo ta dopis, pravi Levstik, da je preverjen, da Bleiweis prinese njegovo odprto pismo, «ker sicer nimamo lista, v kterem bi mogel tako odgovoriti, da bi moj spis brali tisti, kTeri so brali Vaš sestavek ». Ako je Levstik mislil, da mu Bleiweis pusti popraviti očividno krivico v istih «Novicah», v katerih mu jo je sam storil, ko je pokazal nanj kot avtorja «Ost und West»-ovega dopisa, se je bridko zmotil. V svojem privatnem odgovoru na Levstikovo pošiljko in pismo, z dne 25. septembra 1864 se je Bleiweis postavil na zvito stališče, da tega, kar popravlja Levstikovo «odprto pismo » sploh ni treba popravljati: «Kdo je pisal v ,Ost und West-a', niso Novice rekle; da v Ljubljani ni bil pisan in da ga Vi niste pisali, to jez dobro vem kakor vsak drug», pravi tu oni Bleiweis, ki je v «Novicah» s prstom kazal na «slovenskega Spartaka» kot avtorja. V nadaljnjih besedah svojega privatnega pisma dolži Levstika povrhu še ovaduštva in izraža mnenje, da Leskovec «ni pisal zoper stvar, za ktero se je sam nepozvan, ne naprošen, ponudil.» Končno javlja Levstiku, da je dobil zoper njega «zlo nasprotna» pisma z Dunaja, Gorice, Kranja in Vipave, pa jih ne natisne, da ne bo «škandala». Razume se, da Levstik na ta Bleiweisov odgovor ni molčal, ampak mu je z dne 27. septembra 1864 poslal pismo, v katerem mu je odkrito povedal, da je njegovo geslo o resnici iz dveh zvonov samo navidezno bahaštvo. Niti tega noče Bleiweis preklicati, o čemer pravi v privatnem pismu sam, da dobro ve, da ni res: da bi bil Levstik avtor «Ost und West»-ovega dopisa! «Res je tedaj, kar se Vam očita, da imate Vi v roci samotržje in da zato ustanavljate nemšk časnik, da bi si to sladko samotržje še trdneje ogradili.» Na to pismo je odgovoril dr. Bleiweis Levstiku v dolgem pismu z dne 27. septembra 1864, v katerem pravi, da bi kratko notico o tem, da Levstik ni avtor »Ost und West»-ovega dopisa pač sprejel, da pa malo in dosti ne priobči Levstikovega «odprtega pisma», ker je polno ironije, in tudi ne neke druge Levstikove kratke izjave o tem. Poziva Levstika, naj pride k njemu čitat Marušičevo pismo — kakih drugih podobnih dopisov zoper Levstika z Dunaja, Kranja, Vipave sedaj Bleiweis več ne omenja — in še pristavlja: «Ne mislite, da se jez kterega koli človeka na vsem svetu bojimZ»84 Po prejemu tega Bleiweisovega pisma je Levstik v svojemu pismu na Bleiweisa z dne 27. septembra 1864 umaknil iz «Novic» vsako svojo izjavo o tej stvari. Teden dni pozneje je prinesla «Laibacherica» kratko vest, da je naznanjeni urednik snujočega se nemškega «Triglava», Leskovec, odpotoval iz Ljubljane, «angeblich, weil er die Unhaltbarkeit eines zweiten politischen Blattes in Laibach eingesehen hat.»85 Vzrok, ki ga navaja to poročilo nemškega uradnega lista, je bil očividno tendenčen. Ako se pridružimo Levstikovemu mnenju, da je bil prav Leskovec avtor omenjenega «Ost und West»-ovega dopisa — in vse okoliščine govore za to! 84 Priobčil dr. A. Zigon v «Slovanu», 1916, str. 11 in 12. 85 Laibacher Zeitung z dne 5. oktobra 1864, str. 599. 14« 211 — spoznamo že lahko iz tendence tega proslulega dopisa, da si je Leskovec v Ljubljani najbrž prizadeval, da bi se ustanovil velik nacionalen političen list v slovenskem jeziku, ki bi ga podpirali obe stranki. Podoba je, da je bil končno pripravljen urejevati tudi tak organ, pisan v nemškem jeziku; a stavil je najbrž pogoj, da bi se moral list ukvarjati z «veliko politiko» s celokupno slovenskega ne samo Kranjskega stališča in obravnavati beletristiko v smislu «mladoslovenskih», ne pa «daniških» nazorov. Leskovec je bil v tem pogledu docela na strani «Mladoslovencev ». Razume se, da takega urednika prvaki niso mogli rabiti pri svojem «Triglavu» in da so se pogajanja z Leskovcem zaradi tega razbila. To nam potrjuje tudi sam dr. Bleiweis, ko v «Novicah» popravlja «Laibacheričino » vest takole: «Deležniki nameravanega nemškega časnika so osnovali natanjčni program, po kterem naj se ravni vredništvo, in kterega glavna točka je to, da ,Triglav' nima biti ,velik' političen časnik, ampak ima najbolj le obravnavati duševne in materijalne deželne zadeve . . . V pogovoru, ki so ga zarad programa imeli deležniki ,Triglava' z g. Leskovcem, se različne njegove misli niso zedinile z odločnim programom deležnikov, zlasti o političnem in beletrističnem delu ne, in gosp. Leskovec je zopet zapustil Ljubljano.»86 Prihodnja številka «Ost und West»-a je izšla 15. oktobra 1864 in je prinesla drugi dopis iz Ljubljane, datiran z dnem 9. oktobra 1864. K temu dopisu je pristavil urednik Aleksander Sandič značilno opazko, s katero je glede na «razna tendenčna vprašanja» izjavljal, da ti dopisi iz Ljubljane ne prihajajo iz one roke, «der sie in dem allgemeinen Gerüchte beigemessen werden» — namreč iz Levstikove. Zraven se je Sandič postavil v tej opazki naravnost na stališče mladih, poudarjajoč, «dass ein Vorvärtsdrängen stets von grösseren Nutzen sei, als der Stillstand, den die Führer der Slovenen einhalten zu müssen glauben». Ta drugi dopis, katerega avtor izrecno izjavlja, da izhaja iz iste roke, iz 8 6 Novice z dne 12. oktobra 1864, str. 337. katere je bil izšel prvi o «mladoslovenskem Spartaku», že v svojem geslu kaže, da hoče biti replika na Bleiweisov odgovor v «Novicah». Ta dopis ima namreč za geslo stavek, vzet iz Bleiweisovega odgovora: «Retentio secretionum nocet!» V uvodu tega drugega dopisa pisec najprej obžaluje, da je nastal razpor v razumniških krogih slovenskega naroda, kateremu se že «iz obraza sveti inteligenca». Dopisnik nastopa torej zoper razdor med «Staroslovenci» in «Mladoslovenci». Stoji pa očividno docela na strani Levstika in «Mladoslovencev». Zraven pa pristavlja, da je bil namen njegovega prvega dopisa ta, da bi mlade dvignil «aus ihrer abgeschlossenen apathischen Thatenlosigkeit» in da bi utrl «den Jungslovenen durch die Hinwegräumung der ihnen materiell, besonders aber moralisch entgegengestellten Hindernisse, zwar sicher zum Ziele führenden, aber schwierigen Weg.» To je nameraval storiti s tem, da je Bleiweisovim konservativcem napravil v uvodu svojega dopisa več očitkov, o katerih trdi, da so «docela utemeljeni». Dopisnik pravi, da je bil njegov prvi dopis razen uvoda v ostalem naperjen zoper preslabo «mladoslovensko» agilnost, ki je kriva, da «Staroslovenci» ne spregledajo in ne prevzamejo docela pravilnih nazorov «Mladoslovencev », s čimer bi bil razpor v slovenski javnosti poravnan. A «pretkana diplomacija» Bleiweisova da je znala «den zündenden Stoff», namenjen v prvem dopisnikovem članku «Mladoslovencem» zato, da za svoje nazore dejansko pridobe stare, obrniti nase, vsled česar bo sedaj ostalo še nadalje pri marazmu, ki razjeda mlade in stare. Roko na srce, sonarodnjaki! Štiri leta ustavnega življenja potekajo in čitalnice ter «Sokol» slovenski stvari niso prinesli drugega nego «neki zgolj vnanji modni patriotizem». Naj glavarji obeh strank povedo, kaj se je v tem času doseglo na intelektualni poti! «Slovenska matica»? Klavrno uspevanje tega društva nudi najmočnejši dokaz zoper slovenske vodilne kroge. Kako pa bi bilo treba delati, da bi bilo bolje? Ne gre, da bi se o tem razpravljalo pred vsem svetom v nemškem jeziku . . . «Gründet euch ein öffentliches, jedoch unabhängiges Organ, dort wird man so etwas besprechen können.» Narod je treba politično vzgojiti, sicer se bo zgodilo pri prihodnjih volitvah tako, kakor se je zgodilo leta 1861., ko sta celo v Kranjski deželni zbor prišla komaj dva v resnici narodna poslanca. Kdor ne opazuje razmer s šenklavškega stolpa, mora priznati, da «Novice», ki so dobro urejevane v kmetski in obrtniški stroki, ne morejo dovolj intenzivno obdelovati političnega polja. Nič se ne bo doseglo s «Triglavom», «ki bo v nemškem jeziku pridigoval v puščavi». Čemu vsi boji za enakopravnost, «wenn man selbst daran geht, die deutsche Sprache als Bildungsmittel zu gebrauchen, bevor man mit der Muttersprache nur einen wirklichen Versuch angestellt». Celo Nemci se bore za revizijo februarske ustave. Drugim Slovanom, ne Slovencem, povzroča ta borba ječo in okove, «doch jede gute Sache fordert ihre Märtyrer, jeder Sieg seine Opfer». Dopisnik sklepa ta drugi dopis v imenu «Mladoslovencev» s protestom zoper «Staroslovence », ki vsako pretenzijo mladih s težo svoje častitljivosti tišče k tlom.87 Jasno je že na prvi pogled, da je ta dva dopisa napisal dopisnik, ki ni živel v domovini, mož, ki je po pripovedovanju marsikaj slišal o «Staroslovencih» in o prizadevanju »Mladoslovencev», s katerimi se je sam indentificiral. A od blizu ni poznal drja. Bleiweisa in njegovih razlogov, ki jih je ta imel zlasti glede na slovenski politični list, potem pa tudi glede na radikalnejšo taktiko v politiki in svobodnešja mnenja v literaturi. Iz vseh teh okoliščin postaja povsem verjetno, da je bil ta dopisnik res na Dunaju živeči slovenski časnikar Lovro Leskovec, kakor je bil Bleiweisu sporočil Levstik. Leskovec je napisal svoj prvi dopis v «Ost und West» še na Dunaju, preden se je šel v Ljubljano pogajat za mesto urednika novega samostojnega slovenskega političnega lista. Tam je zlasti od slovenskega «mladoslovensko» mislečega akademskega dijaštva lahko dobil one po- 87 Ost und West z dne 15. oktobra 1864,str. 228 do 230. datke v svojem prvem dopisu, ki so ustrezali resnici, in tam, v daljavi od lokalnih vpogledov, je najbrž sam skombiniral one podatke, ki so bili v istem dopisu napačni, zlasti n. pr. oni podatek, ki govori o tem, koliko denarnih sredstev je slovensko občinstvo zbralo za Levstikov slovenski politični list. Ko je bil konec septembra 1864 v Ljubljani, je Leskovec brez dvoma z Levstikom osebno občeval; odtod dejstvo, da njegov drugi dopis ne vsebuje več toliko očividno napačnih podatkov. A zanimivo je, da tudi še v tem drugem dopisu vztraja Leskovec na očitku apatije, ki ga dela na adreso Levstika in «Mladoslovencev», ko bi se bil moral vendar na lastne oči prepričati, da se Levstik s svojimi po večini neimovitimi mladini v gmotnem pogledu sploh ganiti ni mogel, nikar še izdajati časopis. Tudi insinuacija, da bi bili mogli Levstik in «Mladoslovenci» pridobiti prvake za svoje nazore, da bi vsa slovenska inteligenca delovala v slogi na podlagi «mladoslovenskih» nazorov, tudi ta insinuacija kaže, da Leskovec ni vedel, da je «staroslovenstvo » predstavljalo sklenjen politični in kulturni nazor, ki se ni dal kar tako izmenjati, ampak samo sprejeti ali v boju premagati. Prihajali so časi borbe med očeti in sinovi. Toda sinovi še nikakor niso bil edini v tem, kaj naj hočejo; še manj pa so bili med seboj organizirani in pripravljeni za borbo z očeti, katerih imena so nekaj pomenila ne samo v vrstah starejše, ampak celo v onih krogih mlajše slovenske inteligence, ki niso imeli bližjih stikov s takšno kritično glavo, kakršna je bil Levstik. Vse to se je takoj videlo, ko se je v istem «Ost und West»-u oglasil dr. Janko Sernec z dopisom iz Maribora z dne 22. septembra 1864 z namenom, da odgovori na prvi Leskovčev dopis. Dr. J. Sernec se strinja z Leskovcem, da morajo Slovenci od svojih voditeljev zahtevati predvsem dejanja na gospodarskem, umstvenem, političnem in verskem področju. A največ dejanj, pravi Sernec, je dosedaj pokazal prav oni dr. Bleiweis, katerega ta «mladoslovenski» dopisnik po krivem žigosa kot dogmatičnega avtokrata in intriganta, sedečega «auf einem geschlossenen Kästchen voll der schätzbarsten Verdinste». Dr. Bleiweis je storil že «izredno mnogo». Kdor zna bolje, široko mu polje. Saj imamo tiskovno svobodo. Pa naj dopisnik «oder sonst ein Jungslovene» pri oblasteh kar naznani izdajo novega časnika in ga začne pošiljati v svet. Namesto da «Mladoslovenci» označujete Bleiweisovo politikovanje kot premalo dostopno za narod in silite Bleiweisa, «da bi pisal zoper svoje prepričanje», delajte sami bolje in ljudstvo vas bo hvalilo. Dokler pa nimate drugega kakor žalitve za može, ki so že kaj storili in še delajo, «so lange ihr Jungslovenen auch für die slovenska matica so wenige Opfer bringen wollt, euch aber die noch sehr geringen Verrichtungen eines Secretärs derselben bezahlen lasset, eben so lange werden wir euch auch nicht sonderlich hochhalten; das slovenische Volk kennt euch gar nicht, es kennt aber den Dr. Bleiweis». Ze iz teh besed spoznamo zastopnika tistih štajerskih rodoljubov, ki so bili v bistvu «mladoslovensko» razpoloženi, ki so pa tako malo poznali Levstika in tako malo slutili, da bi moral biti prav on njihova glava, da so mu prihodnje leto 1865. s Sernčevimi dopisi v Einspielerjevem «Slovencu» in dr. Vošnjakovimi in dr. Sernčevimi govori na prvem občnem zboru «Slovenske matice» odjedli tisti borni dnevni tajniški goldinar. Sicer priznava tudi dr. Sernec v tem dopisu, da iz Maribora težko presoja «die angeblichen Vorfälle in Laibach». Izjavljajoč najbrž zaradi kopice napačnih Leskovčevih podatkov, da so mu «Novice» še vedno ljubši vir nego Leskovčevi dopisi, ugotavlja, da se je v zadnjih štirih letih vendar že mnogo storilo za napredek Slovencev s čitalnicami, «Matico», «Sokolom» in tudi v literaturi pričakuje, da bo še mnogo več storila mladina, ki sedaj študira, in se končno v bistveni točki postavlja docela na stališče Levstika in «Mladoslovencev», ko izvaja: «Ohne Zweifel erkennen wir alle als nächstes Bedürfniss die Gründung eines slovenischen politischen Tagesblattes, und in kurzem wird sich wohl auch die That dazu finden; darum halten auch wir die Gründung des deutschen Blattes ,Triglav' nicht für dringend . . .»88 Razume se, da s takimi možmi, kakor so bili ti štajerski rodoljubi, ki Levstika in njegovega že izvršenega dela niti poznali niso,89 ki so kljub svojemu «mladoslovenskemu » razpoloženju tako malo kritično častili drja. Bleiweisa in «Staroslovence», Levstik ni mogel pristopiti k onim dejanjem, h katerim ga je klical Leskovec, ki je bil prav tako premalo poučen o razmerah v Ljubljani. Pristopiti ni mogel niti k realizaciji glavne programske točke «Mladoslovencev», k pripravam za izdajo samostojnega slovenskega političnega lista. Ovirala ga je predvsem finančna stran podjetja. Edini petični slovenski možje, ki bi bili mogli podpreti tako stvar, so bili v «staroslovenskih» vrstah. A ti možje so bili pod vplivom drja. Bleiweisa prav takrat zatrdno sklenili, da začno z izdajanjem nemškega «Triglava». Zadnji dan novembra 1864 so prinesle «Novice» naslednjo kratko vest: «/Triglav' začne izhajati ob novem letu pod vredništvom gosp. pl. Radiča.»90 «Triglav» («Zeitschrift für vaterländische Interessen») je začel izhajati dvakrat na teden v Ljubljani pri Blasniku dne 3. januarja 1865. Prvi njegov letnik je urejeval Peter pl. Badics, ki je dne 3. aprila 1866 oddal uredništvo II. letnika Edvardu Burji. Tretji letnik «Triglava », ki je po polletnem vojnem prestanku lista izhajal od novega leta 1867 dalje samo ob sobotah, je urejeval Peter Grasselli, ki je v zadnjih 60ih letih prepustil uredništvo Jakobu Alešovcu. Ta je 30. septembra 1870 ustavil izdajo tega nemškega lista za slovenske interese, češ da mu je zmanjkalo naročnikov in sotrudnikov. 91 V prvih letnikih «Triglava» so poleg pl. Radicsa največ sodelovali: dr. Costa, dr. Klun, dr. Bleiweis, dr. Orel, dr. Ahačič, Macun in Peter Hicinger v poli- 88 Ost und West z dne 31. oktobra 1864, str. 266 do 268. 89 Dr. Josip Vošnjak to v svojih «Spominih» sam priznava. 9 0 Novice z dne 30. novembra 1864, str. 393. 9 1 Triglav z dne 30. septembra 1870, str. 78. tično-kulturnem oddelku, v feljtonu, ki je prinašal pretežno nemške prevode slovenskih narodnih in umetnih pesmi, pa so sodelovali Luiza Pesjakova (prevajateljica Prešernovih pesmi), oba Dimitza, Germontiik i. dr. Tomaža Hrena, Valvasorja, Herbersteina je opisoval v historičnih podlistkih Peter pl. Radies, Jurija Vego Peternel. «Triglav» je bil v svojem političnem delu nemški posnetek slovenskih «Novic» in «staroslovenske» politične ideologije. Že v svojem prvem programatičnem članku se je izjavilo uredništvo popolnoma v znanem nam Bleiweisovem smislu: Domači inteligentni ljudje, vprašani po tujcih o sedanjih in minulih razmerah domovine, ne znajo odgovarjati na stavljena jim vprašanja. In to vse zato, ker se je o domovinskih stvareh in smereh javnega življenja na Kranjskem premalo pisalo v nemškem jeziku. Nekdanji «Illyrisches Blatt» in «Carniola » sta se gibala in tudi sedanji «Blätter aus Krain» se gibljejo izključno v mejah beletristike. «Triglav» obeta, da bo v nemškem jeziku zastopal lokalne interese dežele, poročal o delovanju slovenskih rodoljubov v ustavnih korporacijah, prinašal poročila o dogodkih dneva in pisal o očetov znamenitih delih ter se z ljubeznijo in hvaležnostjo spominjal del tudi vseh slovanskih bratov. Zlasti pa hoče iskati sporazuma z Nemci v smislu slovanske gostoljubnosti. To nalogo je list po skromnih močeh, ki so mu bile na razpolago, tudi v resnici vršil. V državno-pravnem pogledu je zlasti njegov urednik Peter pl. Radies zgodovinsko utemeljeval za vse Slovence notranjeavstrijsko skupino,92 zavzemal se je za federalizem pokrajin po zgledu «Staročehov»,93 prinašal dr. Tomanove govore iz državnega zbora. Z Nemci in nemškutarji se ni boril niti z ono odločnostjo kakor dr. Bleiweis v «Novicah». V spravljivem smislu je celo simpatično poročal o ljub- 92 Triglav z dne 18, 22, 25, 29. avgusta 1865, str. 273, 276, 280, 285. 9 3 Triglav z dne 26. maja 1865, str. 177; z dne 6. oktobra 1865, str. 329. ljanskih nemških društvenih prireditvah in še obširneje seveda o slovenskem društvenem življenju. V svojih poznejših letnikih se je včasih zadeval ob nemškutarje v temperamentnih feljtonističnih kramljanjih, kakršnih do izida mariborskega «Slovenskega naroda» niso poznali slovenski listi. Levstik, spočetka odločen nasprotnik lista, je po Levčevem zatrdilu94 postal leta 1868. sam sotrudnik «Triglava» in povzročil s svojim člankom «Unsere Deutsch-Liberalen» uredniku celo tiskovno pravdo in obsodbo na par tednov zapora. Po Levstikovem odhodu na Dunaj je «Triglav» s krivičnimi obdolžitvami glede zvez z Nemci Levstika in Stritarja skoraj onemogočil pri «Pavlihi» in «Zvonu». «Triglav» je bil pravo dete «Staroslovenstva». V slovenskem javnem življenju ni bil tolikanj pozitivna postavka, kolikor kamen, ob katerem so se ločili nazori «Star oslo vence v» in «Mladoslovencev». Ob njem so začeli uvidevati zaostalost in jalovost Bleiweisovega patriarhalnega konservatizma tudi obmejni Slovenci in začeli sami misliti na realizacijo tega, o čemer niso hoteli nič slišati prvaki — na ustanovitev neodvisnega slovenskega političnega lista v Mariboru. Andrej Einspieler, oni mož, ki je že ob novem letu 1864 v Celovcu snoval tak list pod imenom «Besednik», je konec istega leta prav ob času, ko so «Novice» definitivno javile, da začne z januarjem 1865 izhajati «Triglav », vnovič pristopil k izvedbi svojega načrta, si preskrbel urednika in javil v zadnji številki «Novic» 1864 slovenskemu občinstvu naslednje: «Pričakovali smo, da se bode o novem letu odkod drugod prikazal kak političen časopis v slovenskem jeziku. Prišlo je novo leto, časopisa pa le ni. Potreben pa nam je, kot ribi voda. Zatoraj se je v Celovcu napravil ,Slovenec', kteri ima najpoprej blagi namen, podučevati in omikovati vse Slovence v vseh rečeh, ki se tičejo sv. Cerkve, politike, narodnosti, svobode in narpdnega gospodarstva . . . Slovenec' bode vselej Katoličan, Slovenec in Avstrijan . . . 9 4 Levstikovi zbrani spisi, V., str. 358. Slovenci! . . . glejte! imamo, po čem smo dolgo izdihovali in upili. ,Slovenec' ni nobena dobičkarska naprava, narodna reč je, toraj vredna, da jo podpira ves narod na vso moč.»95 Kot odgovorni urednik je bil pod tem povabilom podpisan Janez Božič (1829—1884), Gorenjec, ki je bil nekaj časa kaplan v Ivrašnji, pozneje suplent na reški gimnaziji, nato klasični filolog na dunajski univerzi, od koder ga je Einspieler kot marljivega «noviškega » dopisnika poklical v uredništvo svojega novega lista.96 Božič je bil takrat Slovencem najbolj znan kot prevajatelj Platonovega «Kritona» in «Apologije», ki sta izšla leta 1862. v III. zvezku Janežičevega «Cvetja iz domačih in tujih logov». Dne 14. januarja 1865 je izšla prva številka «Slovenca » z naznanilom, da bo list izhajal dvakrat na teden, in s programatičnim uvodnikom, iz katerega takoj spoznamo iz njegovih «Stimmen» enako nam Einspielerjevo osebnost. Uredništvo izjavlja v tem programatičnem članku, da bo «Slovenec» posvečen probuji slovenske duševnosti, zlasti probuji narodnega duha. V tem smislu je imel list na čelu zapisano geslo: «Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!» «Kaj hoče ,Slovenec'?» vprašuje Einspieler in odgovarja na to vprašanje takole: «Čujte, da na kratko povemo: ,Slovenec' hoče, naj se slovenski duh izbuja in oživlja, uterjuje in razširja.» Izhajajoč s trojnega svojega načela, da je slovenski duh «prijatel sveti Cerkvi, pravi omiki in mogočni Avstriji,» pravi, da bo njegov list branil pravice katoliške cerkve in slovenski jezik, «zraven pa ne bo ljudi, ki niso naše vere, nikoli černil ali preganjal.» V teh besedah takoj spoznamo Einspielerja, znanega nam pristaša Giintherjevega tolerantnega liberalnega katolicizma, ki se ni upogibal kakor dr. Bleiweis Jeranovemu rogobornemu klerikalizmu. Kar se tiče druge načelne točke, prave omike, meni Einspieler, da do take omike dospe samo narod, čigar jezik se je glede na javno veljavo oprostil 95 Novice z dne 28. decembra 1864, str. 428. 96 Glaser, Zgodovina slov. slovstva, III., str. 201. vseh spon. Zato da se hoče «Slovenec» potezati za enakopravnost slovenščine v šoli in uradu. Kar se tiče tretje točke programa, Einspieler upa in veruje, da bo Avstrija, katero so Slovenci leta 1848. rešili propada, nudila Slovencem sigurno in mirno domovino, vsled česar bodo Slovenci «s pestjo in kervjo Avstrijo branili in deržali,» svoje duševne moči pa darovali svoji predragi domovini. Novi list upa, da mu bo mogoče v slogi z ostalimi slovenskimi listi obdelovati predvsem politično polje, ki «je skorej še prazno in čaka delavca.»97 V tehničnem pogledu je bil list tako urejen, da je prinašal na prvem mestu uvodne članke, in sicer tako odločne in krepko pisane, kakršnih ni doslej v tem obdobju prinašal noben drugi slovenski list razen Levstikovega «Napreja». Nato so sledila poročila iz dunajskega državnega zbora, ki so se ozirala zlasti na govore slovenskih in slovanskih državnih poslancev. Potem so bili uvrščeni dopisi «iz dežele niže-avstrijanske» (zlasti z Dunaja), «iz dežele notrajno-avstrijanske» (posebno iz Celovca, Ljubljane, Maribora, Trsta in pokrajinskih slovenskih krajev). Naslova teh dveh rubrik sta ustrezala Einspieler j evemu državnopravnemu programu avstrijskega federalizma. V tretji rubriki te vrste so prihajali na vrsto dopisi «iz dežele troj edine kraljevine» (zlasti dopisi iz Zagreba, Varaždina itd.). Pod naslovom «Ptuje dežele» so se registrirale glavne novice iz inozemstva. Naslov «Razne novice» je združeval kratke, zlasti kulturne vesti iz vseh krajev sveta. V «Drobtinah» pa se je oziralo na literaturo in gospodarstvo. V državnopravnem pogledu se je list potezal do konca vojne leta 1866. za notranjeavstrijsko skupino v bodoči federalizirani Avstriji. Po prusko-avstrijski vojni, ki je pokazala moč prodirajoče narodnostne ideje, se je v listu najprej dr. Jos. Vošnjak postavil na stališče prirodnega prava, zagovarjajoč južnoslovansko edinstvo.98 Svoje 97 Slovenec z dne 14. januarja 1865, str. 1. 98 Slovenec z dne 11. oktobra 1865; dne 7. marca 1866; zlasti pa dne 22. septembra 1866, str. 303. zgodovinsko-pravno stališče je začel sčasoma tudi Einspieler prilagajati v toliko, da je govoril o združenju nekdanjega ilirskega kraljestva s spodnjim Štajerjem," dokler ni Svetec v člankih, ki jih ni mogel dokončati v «Novicah»,100 izdal v «Slovencu» gesla o združitvi vseh južnoslovanskih plemen v eno celoto.101 Od dne 1. decembra 1866 je tudi iz lista izginila rubrika «notranjeavstrijanskih dežel» in se nadomestila z rubriko «Slovenske dežele». Z državnopravnim slovenskim programom se ni sploh noben drugi slovenski list toliko bavil kakor «Slovenec», ki je prinašal v usodni Belecredijevi dobi od 12. septembra 1866 dalje celo vrsto člankov pod naslovom «Naš program po vojski», v katerih so se oglašali najuglednejši slovenski politiki iz vseh predelov domovine. Najmarljivejši sotrudniki poleg obeh urednikov so bili: dr. Jos. Vošnjak, dr. Val. Zarnik, kaplan A. Domicelj, Dav. Trstenjak, Božidar Baič, dr. Turner, dr. J . Sernec, zlasti pa Fran Levstik. Posebno pa predstavlja Levstikovo sodelovanje v kulturni in društveni kritiki še danes za literarnega zgodovinarja največji interes. Levstikovi dopisi iz Ljubljane v «Slovencu» pripravljajo nastop «Mladoslovencem» in krčijo pot bodočemu «Slovenskemu narodu», kakor tudi literarni misiji, ki je imela v drugi polovici 60ih let pripasti združeni trojici Levstik-Jurčič-Stritar. Vobče se mora reči, da je dobil Levstik v Einspieler- 9S Slovenec z dne 10. oktobra 1866, str. 323. 1 0 0 Dr. Josip Vošnjak, Spomini, I.—II., str. 211. 1 0 1 Slovenec z dne 3. novembra 1866, str. 353. — Za južnoslovansko skupino v federalizirani Avstriji je govoril tudi dopisnik «Od Savine», Vošnjak, in za isto idejo se je izrekel, ako bi se ne dala oživotvoriti slovenska skupina, «Zedinjena Slovenija», tudi Bož. Baič. (Slovenec z dne 29. septembra 1866, str. 311.) Neki goriški dopisnik se je potezal za «zedinjeno Slovenijo» v avstr. okviru in za to, da bi se ta kot «regnum socium» pridružila k srbohrvatski skupini, nakar bi se v hrvatsko-srbskih srednjih šolah in na univerzi v Zagrebu predavala tudi slovenščina, na slovenskih srednjih šolah pa tudi srbohrvaščina. (Slovenec z dne 27. oktobra 1866, str. 345.) jevem «Slovencu» vsaj malo duška za vse, kar se je bilo nakopičilo v ljubljanskem ozračju v prvi polovici 60ih let v njegovi kulturno-aktualistični, napredni in kritično razpoloženi duši. Že takoj v prvo številko «Slovenca» je poslal Levstik iz Ljubljane dopis, ki se je začenjal z besedami: «V naglici — pošiljaje naročnino — Vam kratko le to povem: ,Slovenec' dobro, prav dobro došel! Le modro in moško, se ve da slovensko in liberalno se obnašajte, in naročnikov pa dopisovavcev manjkalo ne bode. Kar je mladega in rodoljubivega sveta, vse je vneto za ,Slovenca1. ,Slovenec' nam pasti ne sme, to bi bila za nas Slovence — l j ^ milijon duš — nesreča in — sramota! — To za zdaj — prihodnjič kaj več.»102 Takoj v prihodnjem dopisu iz Ljubljane pa je Levstik že poskusil napraviti prvi rahli sunek v zastarelo patriarhalno- konservativno stavbo ljubljansko tam, kjer so njeni prostori duha nastopajoče mladine najbolj zoževali: načel je poglavje o «Triglavu» in o dragem stanovanju ljubljanske čitalnice v hiši Bleiweisovega prijatelja in «slovenskega Mecena» Souvana. O novem nemškem listu za Slovence piše: «Potožimo ti in prosimo te, preljubi nam ,Slovenec', naznanuj svetu slavjanskemu, da nas močno žali in boli, da je sivi ,Triglav svojo kučmo s cilindrom, domačo surko spremenil z nemškim frakom . . .! Naj pa dela naš sivi starček, kar se mu zljubi, Ljubljančanje, mi nikoli pozabili ne bomo, da ima naša bela Ljubljana sveto in slavno nalogo, naj bode slovenska Athena.» Glede čitalniškega stanovanja pa piše, da so «Novice» pozabile omeniti, da se je na letošnjem občnem zboru čitalničnem slišalo po vsej dvorani «nezadovoljno mermranje», ko se je javilo, da čitalnica plačuje za svoje stanovanje 1400 fl. a. v. na leto. Za te prostore da bi dal privatnik komaj 900 gld.103 Že ta dopis je zlasti z zadnjo svojo ostjo hudo vznemiril ljubljanske prvake. «Novice» so dotlej dvakrat registrirale izhajanje «Slovenca». Takoj v 1. številki no- 1 0 2 Slovenec z dne 14. januarja 1865, str. 3. 1 0 3 Slovenec z dne 4. februarja 1865, str. 26. vega letnika so pisale: «Prvi list nemškega časnika Triglav' je prišel včeraj na svetlo. Nadjamo se, da bo po svoji poti mnogo koristil domovini naši, in ker začne v Celovcu izhajati tudi slovenski politični časnik ,Slovenec', je spolnilo novo leto želje vse. Bog daj srečo!»104 Ko so priložile «Novice» svoji 3. številki prvi na ogled poslani list «Slovenca», so objavile kratko notico, v kateri dr. Bleiweis izraža prikrito željo, naj bi «Slovenec;» ne silil na kakšna nova pota. Tista notica se glasi: «Današnjim ,Novicam' je priložen 1. list ,Slovenca', v kterem obširno razlaga, kaj hoče ,Slovenec', držaje se istih pravil, kakor vsi drugi časniki.»105 Na omenjeni Levstikov prvi sunek so prinesle «Novice » popravek o «nezadovoljnem mermranju» izpod peresa dr. Orla, podpredsednika čitalnice, o čemer sem že govoril v opisu čitalniškega življenja. A Levstik si ni dal zamašiti ust. Oral je dalje ter sprožil idejo «Narodnega doma» in bodril tudi «Slovenca», naj vztraja na potu kritike: «,Slovenec' le naprej po pošteni poti in brez strahu, kakor si nam že v mnogih sestavkih pokazal, — ti se boš marsikteremu zameril — zraven pa vendar le slovenskemu narodu in tudi — sebi koristil. Komaj se je to zvedelo, že se je oglasil mož, ki ne hrepeni po hvali in slavi, da je pripravljen za narodno poslopje od 10.000 do 20.000 gld. posoditi, da bi le pri tem pošteni zaslužek imel. Slovenci! Zdramite se, podpirajte narodno reč, ne pa kakega posameznega človeka . . . Naše geslo naj bode le za narod in njegovo omiko neutrudljivo brez samoteržja skerbeti.»106 Levstiku so prišli na pomoč še drugi «mladoslovensko» razpoloženi možje. Dva dopisnika, eden iz Trsta (najbrž Cegnar), drugi iz Celovca (najbrž Janežič) sta začela v «Slovencu» izpraševati po literarnem paladiju mladega pokolenja, po Prešernu, čigar poezije da so razprodane, «lepo znamenje in priča, da se te poezije rade prebira- 104 N0 y i c e i dn e 4. januarja 1865, str. 7. 105 Novice z dne 18. januarja 1865, str. 25. 1 0 6 Slovenec z dne 18. februarja 1865, str. 45. jo».107 Na ta dva dopisa je dal Bleiweis v «Novicah» besedo Blasniku, da je povedal, češ da ima še 190 izvodov Prešerna neprodanega. Temu Blasnikovemu naznanilu je bila pristavljena pikra, najbrž Bleiweisova opazka: «Je li to, lepo znamenje in priča, da se te poezije rade prebirajo'?. . . Žalibog, da se navdušenost besedna ne strinja vsigdar z djanskimi pričami.»108 Urednik Einspieler (ali morebiti sam Levstik?) je v «Slovencu» repliciral na to Blasnik-Bleiweisovo pojasnilo v članku «Kupčija s slovenskimi knjigami» in pri tej priliki rahlo odgrnil zagrinjalo z ene najbolj nesimpatičnih lastnosti, ki je bila v teh letih že popolnoma prevzela Bleiweisov značaj, namreč avtokratičnosti. Einspieler je odgovarjal: Ta Blasnikov odgovor je sramoten, češ, knjige leže pri njem, pa jih nihče ne kupuje . . . «navdušenost besedna se ne strinja vsigdar z djanskimi pričami» . . . «Ponuja se torej ,Slovencu' spet — rekel bi — po sili lepa priložnost, kako osoljeno in grenko spregovoriti o tej važnej zadevi — spregovoriti jo posebno o našej belej Ljubljani. Pa ,Slovenec' noče ljubega miru podirati, noče ognja v streho nositi, noče za svoje resnične, pohlevne in premišljevanja vredne besede v sejah društvenih zborov in po časopisih hudo in ostro pokregan pa po svetu kot hud nepokornež razglašen biti. So nekteri ljudje že tako razvajeni, da nočejo slišati zvona na obe plati; vse, kar so oni vpeljali, je popolnoma in ne potrebuje nobene poprave, in gorje mu, kdor se prederzne kaj reči.»109 Ob istem času, ko se je v takšni zvezi v «Slovencu» popraševalo po Prešernu, je Bleiweis v svojih «Novicah» hvalisal tako plehko čitalniško dramatično literaturo, kakor sta bila Vilharjev «Servus Petelinček» in Pesjakove «Svitoslav Zajček». Oni dr. Bleiweis, ki je dne 15. julija 1863, takrat ko je poročal, da Levstik prevzame uredništvo njegovega albuma, še pisal o Levstiku, «da tira kolo slovenske slovnice vrlo naprej», se sedaj 1 0 7 Slovenec z dne 4. in 16. marca 1865, str 59 in 69. 108 No v iCe i dne 22. marca 1865, str. 98. 1 0 9 Slovenec z dne 1. aprila 1865, str. 90. 15 225 ni mogel zdržati, da bi od strani ne mahnil po Levstiku. Pisal je: «Le vodo bi nosili v Savo, ako bi hotli dokazovati, da je gospa Pesjakova zopet vsako vrstico prav v duhu slovenskega jezika in slovniško izvrstno prestavila v domači jezik. Da je v njenih delih vsaka besedica dobro prevdarjena, ve vsak, kdor ne grize samo lupin slovenskega jezika, ampak mu je segel do jedra.»110 Take zbadljivke Levstika niso spravile z ravnotežja na njegovi smotreni kritični poti, ki si jo je bil začrtal v celovškem «Slovencu». Šestdeseta leta so bila doba prebuje slovenskega društvenega življenja. In prav to društveno življenje je vzel Levstik pod svojo kritično lupo. Že v marcu 1865 je bil napisal v «Slovenca» «Odkritosrčno besedo» o kranjskem Zgodovinskem društvu, čigar predsednik je bil dr. Heinrich Costa, oče slovenskega prvaka. To društvo je izdajalo svoje «Mittheilungen», pri katerih so sodelovali tudi razni odličnjaki «Staroslovencev », kakor dr. E. H. Costa, Dav. Trstenjak, Hicinger i. dr., samo v nemškem jeziku. Stari Costa je vodil društvo docela v onem starem predmarčnem duhu, ko se je tudi o domačih rečeh razpravljalo po nemško. Levstik mu je zaklical v tem sestavku: «Ali naj bo zagotovljen marljivi in iskreni gospod vodja, da so pretekli oni lepi časi, kjer so nemški domoljubi slovenščino pestovali, kakor onemoglo dete, ki ne zna govoriti; z(Ltoraj rečemo: Zgodovinsko društvo si ne bode prej opomoglo, dokler ne postane bolj kranjsko, bolj narodno. In da postane narodno, treba je predvsem, da so njegova sporočila taka, da jih umejo tisti, kterih deželsko povestnico preiskuje — da so slovenska.» Zaradi nekih zvez z vnanjimi svetovnimi učenimi družbami naj bi bile publikacije nemške? «Take obilne zveze z vnanjimi družbami, ki nimajo nič upliva na našo zgodovino, so bolj baharije, kakor h kaki praktični koristi.» S to kritično besedo («baharija») je Levstik v svojem zdravem kriticizmu razgalil eno glavnih slabih strani «staroslovenskega » znanstvenega in literarnega delovanja. Da ga pri 1 1 0 Novice z dne 29. marca 1865, str. 105. tem ni vodil nikak ozkosrčen narodni šovinizem, se razvidi iz njegovih nadaljnjih izvajanj, v katerih pravi: Naj se organ «zgodovinskega društva za Kranjsko» izdaja po slovensko. «Takim pa, ki bi radi pisali, pa ne znaj p slovenski, naj bode prosto nemški pisati, vendar značaj zgodovinskega društva naj bi bil vselej slovenski. » Na ta način bo društvo oživelo, «kajti zercalo bode slovenske marljivosti in učenosti».111 V prihodnjem mesecu se je Levstik v «Slovencu» prvi lotil kritike slovenskih društvenih, zlasti čitalniških prireditev, o čemer smo že govorili v pregledu društvenega življenja v tem obdobju. Prehajajoč v majskih dopisih k nekaterim kritičnim opazkam o slovenski književnosti ugotavlja, da nam je tu «hvaliti le delo, ne pa osebe». Ker ima neprestano pred očmi «omiko in izobraženje celega naroda», si ne more kaj, da bi se znova ne dotaknil «Triglava»: «Zdi se nam v tem obziru ljubljanski ,Triglav' čisto nepotreben in narodu slovenskemu bolj škodljiv, kakor koristen; kajti narod se ž njim v slovenščini gotovo ne bo vadil in izurjal, marveč se poptujčeval. » Kar se tiče slovenskih časnikov, pristavlja Levstik na njihovo adreso naslednje kritične besede: «Česar pri naših časopisih težko, težko pogrešamo, je tisto prijateljsko, vzajemno in složno delovanje, ktero človeku tako dobro dene. Vsak časnik gleda le na svoj dobiček, hvali le svojo mavho, malo ali celo nič pa ne mara za to, kar počenja njegov tovarš in sodelavec. Ti mladi ,Slovenec' se še najbolj prijateljsko obnašaš, jemlješ sestavke, ki se slovenskega naroda tičejo, tudi iz ljubljanskih časnikov, vendar pa po naših mislih vedno le za ,družbo sv. Mohora' skerbiš. Kaj pa še le porečem o naših ljubljanskih časopisih. ,Triglav' menda še imena ,Slovenec' pisal ni; ,Novice', ki imajo za tujca ,Triglava' v svojih predalih le sladkorja in medu, ,Slovenca' le pisano gledajo in prešernemu mladencu kaznovavni bič kažejo.» «Slovenec» se krepko bori zoper celovško sodišče, ki uraduje s tolmači. Ljubljanski listi o tem ne 1 1 1 Slovenec z dne 29. marca 1865, str. 85. 15* 227 črhnejo niti besede. «Pri vseh pisarijah nam je vsem najpoprej gledati na omiko in korist naroda, popuščaje osebne strasti; delajmo pošteno in ne zabimo, da nas bojo naši potomci po smerti zarad našega delovanja sodili, varujmo se, da ne bomo oskrunili povestnice slovenskega naroda.»112 Pet dni po izidu tega dopisa (dne 11. maja) je izgubil Levstik na prvem občnem zboru «Slovenske matice» svojo tajniško službico. A nadaljeval je svoje dopise iz Ljubljane v celovškem «Slovencu» v istem mirnem tonu. V zadnjem delu svojega omenjenega dopisa je pisal, naj bi Slovenci zahtevali od Nemcev, ki živijo že leta in leta med njimi, da se nauče slovensko na ta način, da bi naročali in kupovali ustno in pismeno pri njih vedno po slovensko.113 Pritoževal se je, da se v ljubljanskem mestnem zastopu preveč nemškuje. «Gospodje zahtevajo od državnega uradništva ravnopravnosti, sami pa v svojem obnašanju vendar storiti nočejo.» Ako je mogoče v deželnem zboru, ako se je dalo v «matičnem zboru» slovensko govoriti, zakaj bi se ne govorilo tako v mestni zbornici?114 Prvi ostrejši ton se oglasi v teh Levstikovih dopisih dne 1. julija 1865. Naperjen je zoper «Triglav». Pri tej priliki si tudi Einspieler ne more kaj, da bi ne nastopil zoper ta list, ki so ga ustanovili prvaki takrat, ko je vse klicalo po slovenskem političnem listu in je moral tej splošni potrebi priskočiti na pomoč on sam v ponemčenem Celovcu z ustanovitvijo «Slovenca». Urednik «Slovenca» pravi v podčrtni opazki, da dobiva od dne do dne več dopisov zoper «Triglav», njim nasproten da je prejel doslej samo en dopis «aus deutsch gesinnten Rudolfswerth», ki list zagovarja. «Glede na razdor, ki ga .Triglav' nareja, — glede na enostranski namen ,Triglava', — glede na pičlo, pičlo narodno obnašo .Triglava', — glede na oviro in škodo, ki jo edino potrebni 1 1 2 Slovenec z dne 6. maja 1865, str. 131. 1 1 3 Slovenec z dne 17. maja 1865, str. 143. 1 1 4 Slovenec z dne 28. junija 1865, str. 191. ,Zukunft'-i na Dunaju dela, — očitno izrečemo,» pravi Einspieler, «da je ,Triglav' prava nesreča za Slovence, — dalje in več o njem pa ne govorimo in ne bodemo govorili.»115 V tem času so začeli «Slovencu» dopisovati tudi drugi dopisniki iz Ljubljane, sami možje Levstikovega duha in smeri. Eden izmed njih se je v juliju 1865 v svojem dopisu spomnil tudi Levstika ob priliki, ko se je govorilo, da prevzame on uredništvo uradne «Laibacher Zeitung». Dopisnik je imenoval Levstika za Miklošičem «pervega slovenskega jezikoslovca», ki je «kot izversten pesnik in pisatelj sploh znan», in nadaljuje na adreso ljubljanskih prvakov: «Z velikim veseljem opominjamo, da vladni časnik pride v roke takemu domoljubnemu, spoštenemu, učenemu rojaku, nasproti pa tužno obžalujemo, da je bil. tako izversten pisatelj zarad pomanjkanja vsake podpore prisiljen v veliko škodo slovenščini se z nemščino pečati. Naši pervaki so ga moralno prisilili, da se je moral tudi borno plačani službici odpovedati, njemu pervemu tukajšnjemu jezikoslovcu se ni privoščilo, da bi si bil mogel le en sam sold pri delu slovensko-nemškega slovarja prislužiti; on bi bil moral gladu umreti, ako bi mu drugi v največi potrebi, spoznaj e njegove velike dušne zmožnosti, poštenega zaslužka priklonili ne bili. Za domače izverstne pisatelje, za domače slovstvo se tako skerbi; gospodje, ki imajo vpliv na narod, bi tega nikakor prezreti ne smeli.»116 Poleg teh in takih kolegov časniškega peresa je Levstik od časa do časa še nadalje dopisoval «Slovencu» in od- 115 Slovenec z dne 1. julija 1865, str. 195. 1 1 6 Slovenec z dne 8. julija 1865, str. 203. — V letu 1867., ko je bil nastal prepir med Levstikom in Cigaletom zaradi sistema, po katerem se naj sestavi slovensko-nemški slovar, je pisal neki ljubljanski dopisnik v podlistku «Slovenca», da bi morali vsi Slovenci podpirati Levstika, «da bi se Levstiku tudi gotova prihodnjost ustanovila in to timveč, ker mu jo je nekdaj poderla prenapeta, enostranska strast rajnega G[lobočnika].» (Slovenec z dne 23. februarja 1867, str. 93.) krival s svojim kritičnim očesom vedno nove narodne potrebe. On, literat, je med prvimi opozarjal na to, da bi morali Slovenci posvetiti več svoje pažnje materialni kulturi. V tem pogledu je zanimiv njegov dopis v «Slovencu», v katerem pravi: «Akoravno sedanji cas vsacega spodbada, prebivalci na Kranjskem večidel se le starega kopita derže, sedajnemu času primerne narave in znajdbe se le redkoma pri nas vpeljujejo, le sila malo premožnih gospodov si prizadeva, nove fabrike ali tovarne napraviti in tako ljudem k potrebnemu zasluzku pripomagati, pa tudi ti veliko premalo domoljubno mislijo in navadno le tujce za bolje službe sklicujejo, akoravno se mnogo prebrisanih domačinov z raznimi vednostmi nahaja.» Vedno zopet pa se vrača Levstik v svojih prispevkih v «Slovencu» k duševni kulturi slovenski. Tako piše: «Kakor je naš materijalni stan slab, taka se nam godi tudi v duševnem življenju; narodna zavest je začela pri nas hirati, mi ne napredujemo; kdor pa ne napreduje, gre gotovo že rakovo pot. Vsi Slovenci gledajo na središče, na belo Ljubljano, ona pa ali spi ali pa se zarad osebnosti prepira in zraven pa na svoje delovanje za narod pozabi . . . Sploh se pripoveduje, da je vsakemu čitatelju ,Slovenec' zarad izverstnih in za domačo omiko puhtečih dopisov, samostalnega neodvisnega njegovega duha in svobodnega napredka jako všeč; ali kaj še to vse pomaga, tudi podpirati ga je treba, saj ni drag . . . in vendar se tu samo v Gnezdovi kavarni nahaja. ,Novice •so 1864 na 198. strani rekle, da ga bojo vsi gospodje podpirali, ki so za Ljubljano nemški list obdarovali; če se ne motimo, tako ga res vsaki deseti podpira, vsi drugi v V 117 za domačo rec nimajo grosev.»^ Dne 26. julija 1865 je začel Levstik pod psevdonimom Lomski priobčevati v «Slovencu» svoj znameniti članek «Čitalničino stanovanje in narodni dom», v katerem je podobno kakor prej ob zadevi «Triglava» v spravljivi, četudi mestoma ostri besedi odkril vse to, kar je ločilo 1 1 7 Slovenec z dne 19. julija 1865, str. 215. 250 «staroslovenski» breziniciativni patriarhat od «mladoslovenske » želje po napredku. V jeseni leta 1865. je dopisoval Levstik «Slovencu» o ljubljanski bolnišnici,118 o ljubljanskem narodnem gledališču, 119 o federalističnih nastopih ljubljanskega občinskega zastopa,120 grajal je pisavo uradne «Laibacherice » zoper narodno gledališče in pri tej priliki objektivno pohvalil celo «Triglav».121 V prihodnjih letnikih «Slovenca» so zlasti zanimivi Trstenjakovi feljtoni «Obrazi iz Ljubljane». Tu se je pisec približal Levstikovemu «mladoslovenskemu» kriticizmu. Iz zadnjega podlistka tega naslova bi skoraj sklepali, da se je mlada generacija v letu 1867. začela odtezati politiki, ker se vnema posebno za slovstveno delovanje, ko kliče: «Non omnia possumus omnes. Vsak v svojem kroži! Pustimo politiko onim, ki jo razumijo. Politika je tudi znanost in se ne da samo iz berila časnikov naučiti.» Kar se tiče literarnega delovanja, se Trstenjak tukaj tudi pritožuje nad Ljubljano, češ da «nam Ljubljana malo, premalo stori za slovensko slovstvo. » Za vzrok navaja podobno Jurčiču in Stritarju preostrosluho vohanje nemoralnosti v ljubljanskih vodilnih krogih: «Pravično je poganjati se za moralnost v slovstvu, vendar ne moremo tirjati, da se duh slovenskega naroda bode le s samimi meditacijami nasitoval . . . Posebno slabo stoji s slovenskim pesništvom. Narodnega pesnika še zmirom pričakujemo. Poznam več nadepolnih, mladih slovenskih pesnikov; zakaj da skrivajo svoje rokopise, ni mi znano. Nekteri se bojijo kritike, drugi nemilega preganjanja — bode tudi v tem oziru bolje. Indolencija in intolerancija bodeta zginile, kedar nastopi prepričanje, da, če o ljubezni zapoješ, nisi še sveta pokončal. Pojdite v planine, narod vam tam 1 1 8 Slovenec z dne 4. oktobra 1865, str. 303. 1 1 9 Slovenec z dne 14. oktobra 1865, str. 315. 1 2 0 Slovenec z dne 21. oktobra 1865, str. 323. 1 2 1 Slovenec z dne 4. novembra 1865, str. 329 skuje za vsak dan novo okroglo, poje se od hiše do hiše, in krščanski svet še vendar stoji.»122 Levstik se je od decembra 1865 dalje, ko je bil prevzel uredništvo slovensko-nemškega slovarja in je izdajal svojo gramatiko ter se v prihodnjem letu udeleževal izdaje «Klasja», res bolj intenzivno ukvarjal z jezikoslovjem in literaturo, vendar vemo od druge strani, da ga politika niti malo ni nehala zanimati. Smrt celovškega «Slovenca» konec aprila 1867 ga je celo znova popolnoma okupirala z idejo osnutka novega neodvisnega slovenskega političnega lista, z idejo, kateri je Levstik prav v letvi 1867. žrtvoval mnogo dela in misli. Poleg Levstika, ki je bil najodličnejši sotrudnik Einspielerjevega «Slovenca», pa je imel ta list še celo vrsto dopisnikov, o katerih bi se dalo reči, da si jih je v dobi svojega poltretjeletnega izhajanja tako rekoč sam vzgojil zlasti za politična vprašanja. Vobče je ta armada političnih dopisnikov, katerih dopisi so se pogosto priobčevali tudi kot uvodniki, ako so se ukvarjali s kakim bolj načelnim vprašanjem, tvorila hrbtišče celovškega «Slovenca», njegovo glavno moč in najživahnejše zanimanje. Levstikov «Naprej» je imel v tem pogledu še vse bolj osebno obeležje urednika, medtem ko je tvoril «Slovenec » že precej obširno torišče in vežbališče slovenske mlade inteligence, ki se je začela v teh viharnih letih intenzivneje zanimati tudi za politiko. Vsem tem mladim silam je odpiral Einspieler s priznanja vredno širokosrčnostjo predale svojega lista. Mnogo mnenj, ki niso mogla priti v javnost s pomočjo «Novic» in ostalih slovenskih listov, se je izrazilo v «Slovencu» ne glede na to, ali so bila v skladu z oficialnimi naziranji slovenskih voditeljev. Ko je n. pr. ljubljanski knezoškofijski konzistorij dne 16. marca 1866 izdal okrožnico in v njej priporočal več nemščine za kranjske ljudske šole, češ da prihaja premala izobrazba učiteljev od «vedno bolj se razvijajočega narodnega gibanja», je Einspieler-duhovnik z Božičem, tudi duhovnikom, vred prinesel dopis 1 2 2 Slovenec z dne 15. aprila 1867, str. 177. iz Ljubljane, v katerem je odločno protestiral proti tendencam te duhovniške okrožnice: Učilnice naj se ne izpremene v mučilnice. Ljudska šola je za večino otrok prva in zadnja šola, torej šola za življenje. V nji si naj pridobe otroci «raznovrstnih za življenje potrebnih vednosti, ktere jim bodo na veliko večo korist, kakor pa, če vedo, da je riba — fisch, miza — tisch itd.»123 Nekateri duhovniki z dežele so imenovali to konzistorialno okrožnico nemškutarsko demonstracijo in se v tem smislu izražali v «Slovencu».124 Kakor leta 1849. ob priliki kongresa avstrijskih škofov, na katerem je kardinal Rauscher zasnoval konkordat z obsodbo narodnega gibanja in potegnil za seboj vodilne kroge slovenske duhovščine, tako je bil Einspieler tudi sedaj leta 1866. nasprotnik te struje avstrijskega episkopata. Po nesrečni bitki pri Kraljevem gradcu je prinesel dopis iz junske doline z izrazito opazko njegovega lastnega naziranja, nasprotnega Jeranovemu in Bleiweisovemu. Ta dopis pravi: Glasilo kardinala Rauscherja «Volksfreund» hoče na vsak način cesarju ohraniti blišč rimsko-nemške krone in žene vojsko do poslednjega moža. «To je tista gospoda, ki sedanje gibanje raznih narodnosti za nekerščansko in ajdovsko obsoja in pogublja, pa vse nenemške rodoljube, ki se za svoj narod potezajo, kot najhuje puntarje v deveti pekel paha.» Za temi besedami, izražajočimi znani nam nacionalno-katoliški in liberalno-katoliški Einspielerjev nazor, sledi stavek, ki se obrača naravnost zoper «staroslovenske» prvake, ki so šli čez drn in strn za konkordantnim duhom: «In take časnike podpirajo naši rojaci, ki se štejejo celo za stebre in voditelje našega naroda, slovenskemu političnemu listu pa še toliko podpore ne privoščijo, da bi v tako viharnem času zamogel vsak dan ali vsaj trikrat na teden izhajati.»125 V nervoznih in za slovenskega časnikarja skrajno 1 2 3 Slovenec z dne 25. aprila 1866, str. 150. 1 2 4 Slovenec z dne 4. maja 1866, str. 136. 1 2 5 Slovenec z dne 8. avgusta 1866, str. 251. nevarnih dneh, ko se je z vsakim direm bolj ostril pruskoavstrijski spor in je šlo za to, ali naj ta spor reši kongres državnikov ali orožje, takrat je Einspieler neustrašeno izražal svoje mnenje za kongres, toda ne samo za kongres vladarjev in ministrov, ampak za kongres, «pri katerem bodo govorili tudi narodi po svojih zastopnikih». Ako bi tak kongres ne bil mogoč, je bil tudi Einspieler za «vojsko do poslednje kervave kapljice in poslednjega beliča». Toda glede na to vojno je Einspieler v teh nevarnih dneh odločno zavračal mnenje dunajskih nemških listov, ki so trdili, da se v nji Avstrija ne bo borila «za kako specifično avstrijsko idejo», ampak samo za to, katero nemško pleme bo gospodovalo nad srednjo Evropo. V tem pogledu je Einspieler naravnost izjavil: «Mi stojimo za Avstrijo in za specifično avstrijsko idejo — za druzega nič.» Avstrija ima svojo prihodnost v svojih, zlasti nenemških narodih in na vzhodu.126 V najbolj napeti politični atmosferi, že ob izbruhu prusko-avstrijske vojne, si je upal Einspieler v svojem listu Avstriji tako rekoč prezentirati menico: Do ut des! Enakopravnost se naj s papirja presadi v dejanje in življenje, potem se bomo borili: «Dajajte in se vam bo dalo, — dalo vse: denar, kri in življenje!»127 i Neprestano in ob vsaki priliki je opozarjal «Slovenec» na južnoslovansko orientacijo Slovencev. Kakor se je v svojem državnopravnem nazoru od svoje prvotne notranje avstrijske grupacije polagoma razvijal do Napoleonove «Ilirije», ki bi bila združena z južno Štajersko in imela v Ljubljani univerzo ali vsaj pravoslovno akademijo, in nato do «zedinjene Slovenije», katera naj kot «regnum socium» v državnopravnem pogledu stopi v ožjo zvezo s hrvatsko-srbskimi brati, v kulturnem pa tako, da bi se Srbi, Hrvati in Slovenci na zagrebški univerzi učili ne samo v srbohrvatskem, ampak tudi v svojem jeziku, medtem ko bi se Srbi in Hrvati v svojih srednjih šolah učili tudi slovenščine, kakor Slovenci v svojih gim- 1 2 6 Slovenec z dne 19. maja 1866, str. 157. 1 2 7 Slovenec z dne 26. maja 1866, str. 165. nazijah tudi srbohrvaščine,128 prav tako je Einspieler že od prvih številk svojega lista ponovno izpodbujal na ožjo komunikacijo južnoslovanskih jezikov. Kot sin idealističnega «ilirizma» je veroval v to, da se nekoč vsa južnoslovanska «podnarečja» zlijejo v eden knjižni jezik.129 Einspielerjev list se je trudil, da bi vzbudil pri Slovencih zanimanje zlasti za Hrvate. Pisal je: «Tisti časi, da so si Hrvati in Slovenci nekoliko nasproti stali, so k večemu prešli in čisto prejdo, kedar bodeta oba naroda svobodnejša svojo ranopravnost v Avstriji vživala.»130 Hrvatskih razmer, posebno političnih, «Slovenec» nikdar ni puščal izpred oči.131 Do veljave in precejšnje višine je spravil «Slovenec» prvi med slovenskimi časniki kulturni in literarni podlistek, ki je nosil v listu naslov «Besednik». V tem predalu se je spočetka mnogo razpravljalo o uvedbi vseslovanskega vzajemnega pravopisa — grajanske cirilice;132 pozneje so zlasti ljubljanski dopisniki prispevali za feljton prijetna kramljanja o -društvenih prireditvah čitalnice in «Sokola». «Besednik» je opisoval lepoto slovenske zemlje, savske doline od Podkorena do Ljubljane,133 v njem se je opisovala Istra134, Bela krajina;135 tu je izšlo tudi nekaj nekrologov v spomin mladih nadobudnih mož. Kramljanja o ljubljanskem društvenem življenju je pisal v feljtonu «Slovenca» poleg Levstika najbrž Nolli (Lomovič), šolsko literaturo, zlasti zgodovinsko in geografsko, je ocenjeval prof. Jesenko (Prodovski). Tudi za slovensko literaturo je budil «Slovenec» zanimanje bolj, nego kateri koli drugi slovenski neliterarni 1 2 8 Slovenec z dne 27. oktobra 1866, str. 345. 1 2 9 Slovenec z dne 15. februarja 1865, str. 38. 1 3 0 Slovenec z dne 18. februarja 1865, str. 41. 1 3 1 Slovenec z dne 3, 6. in 10. januarja 1866, str. 2, 6 in 10. 1 3 2 Slovenec z dne 21. februarja in 24. marca 1866, str. 57 in 94 itd. 1 3 3 Slovenec z dne 7. marca 1866, str. 74. 1 3 4 Slovenec z dne 16. februarja 1867, str. 82. 1 3 5 Slovenec z dne 2. aprila 1867, str. 158 in dalje. časopis. Od leta 1866. dalje se je v «Slovencu» govorilo kaj malega o vsaki številki Janežičevega «Slovenskega glasnika». Ko se je napovedalo Jurčič-Stritarjevo «Klasje », je «Slovenec» to epohalno podjetje navdušeno pozdravil. Medtem ko se je prvi dopisnik ob tej izdaji še najbolj veselil, da v nji izidejo tudi Koseskega zbrane pesmi in narodne pesmi,136 je že ob prvem snopiču, ki je vseboval Stritarjev uvod o Prešernu, zapisal Einspieler: «Enacega dela še nima slovenska kritika pokazati. »137 In potem, ko je v prvih dneh maja meseca 1866 prinesel Bleiweis v «Novicah» dokaj neugodno kritiko Stritarjevega in Levstikovega Prešerna, je priobčil konec istega meseca Einspieler v «besedniku» svojega lista pohvalno oceno, v kateri je ocenjevalec kazal na «enostranska pota, po kterih se sprehajajo celo naši časniki, mesto da bi živo priporočali delo, ktero bode le na veliko čast našemu slovstvu.» «Gotovo pa nam ne bode časti delalo, ako ga nam zamorite skrivno nasprotstvo in zanikernost domoljubov.» Ta ocena nadalje namiguje na to, da je s to izdajo Prešerna privatna podjetnost izpolnila željo, ki se je bila izrekla lani na občnem zboru «Matice», da bi jo spolnil ta literarni zavod. «Tudi posamezne poezije pregleduje pisatelj na kratko. Kako lepo, kako nespodtekljivo razlaga lepo pesem ,nezakonska mati', zarad ktere je bil pred enimi leti tak krik in vik v Ljubljanske) čitalnici... da je ,apotheosa nečistosti'. »138 Po vsem tem in takem, kar smo navedli v karakteristiko Einspielerjevega «Slovenca», nam postane jasno, zakaj ta list ni bil v milosti pri avstrijskih birokratih, nemškutarjih ljubljanskih — prvakih. A medtem ko so ga prvaki na tihem sabotirali na ta način, da ga niso naročali in tudi ne omenjali v svojih listih, so mu avstrijski birokrati in nemškutarji neprestano stregli po 1 3 8 Slovenec z dne 28. marca 1866, str. 99. 1 3 7 Slovenec z dne 21. aprila 1866, str. 128. 1 3 8 Slovenec z dne 30. maja 1866, str. 171. življenju in čakali ugodne prilike, da mu zavij6 vrat. Leto 1867. z dvojnimi, naglo zaporedoma sledečimi deželnozborskimi volitvami na Kranjskem, ki so razgibale politične strasti do viška, jim je končno podalo povod, nastopiti zoper celovškega «Slovenca», ki je v dopisih žigosal deloma z imeni volilna nasilja, n. pr. v dopisu o trebanjski volitvi drja. Skedla, zdravnika drja. Marschala in kancelista Schorla. Dopisnik je govoril na splošno o «vrtoglavem zdravniku» in o «sleparjih». Imenovani trije so vložili tožbo zoper «Slovenca», ki je dobil še več tožb od državnega pravdništva zaradi «pregreška podpihovanja in šuntanja», ki ga je bil baje zagrešil s celo vrsto inkriminiranih dopisov.139 Toda še preden je prišlo do teh obravnav, pri katerih je bil urednik Božič obsojen na 10 mesečni zapor in izgubo 160 gld. kavcije, so pritisnili najbrž nemški in nemškutarski krogi na celovškega tiskarja Ferd. pl. Kleinmayerja, ki je Einspielerju dne 24. aprila 1867 nenadoma naznanil, da od 1. maja dalje ne bo več tiskal «Slovenca». Na koncu številke z dne 25. aprila 1867 je naznanilo uredništvo to vest svojim čitateljem s pristavkom: «Zatorej dobijo čč. gg. naročniki danes poslednji list ,Slovenca' in skorej se jim po ,Novicah' naznani, kaj in kako bode s .Slovencem' naprej.»140 Že par dni poprej je neki ljubljanski dopisnik nekako slutil, da se morebiti kaj podobnega pripravlja zoper edin tedanji slovenski politični list. Poročal je «Slovencu », kako so zaporedne dvojne volitve razburkale duhove po Kranjskem, kako se ljubljanski Nemci jeze, da «Slovenec» tako ostro razkrinkuje njih volilni pritisk na nezavedne kroge občinstva, in je pristavljal: «Posebno dobro mazilo za možiceljne take baže bi bil slovensk dnevnik v Ljubljani, kterega vprašanja se moramo zdaj, ko smo srečno prestali volilne viharje, s tem večo krepkostjo prijeti. Naj vendar prevdarja vsak rodoljub 139 Novice z dne 22. maja 1867, str. 172. 1 4 0 Slovenec z dne 25. aprila 1867, str. 200. to tako važno stvar in naj naznani svojo misel. Dnevnik moramo imetiZ»141 Že iz tega dopisa se vidi, da je bila že neposredno pred «Slovenčevo» smrtjo vzniknila v krogu ljubljanskih dopisnikov Einspieler j evega lista, katerih glava je bil Levstik, ideja o ustanovitvi slovenskega političnega dnevnika. S tem da je «Slovenec» prenehal izhajati, je ta ideja postala še posebno aktualna. V Ljubljani se je bilo moralo že v prvi polovici maja 1867 razviti živahno razpravljanje o tej ideji, ki je privedlo končno do popolnoma organiziranega dela za njeno realizacijo, ki je trajalo od početka, ko se je v Ljubljani zvedelo za propad «Slovenca», pa skoraj do konca leta 1867. O tem organiziranem delu ob ustanovitvi samostojnega slovenskega političnega lista v Ljubljani v drugih dveh tretjinah leta 1867. je v našo politično in kulturno zgodovino 'do zadnjega časa zašlo komaj nekaj malih in splošnih podatkov, zato je treba stvar seveda podrobneje pregledati. Popolnoma neopažen je ostal v slovenski politični in kulturni zgodovini članek, ki ga je o tem gibanju napisal slovenski pisatelj Josip Stare v slavnostni številki ob priliki petindvajsetletnice «Slovenskega naroda» dne 1. aprila 1893 pod naslovom «Nekoliko spominov na mlada leta». V tem jubilejnem donesku pripoveduje Stare o svojih visokošolskih študijah v Pragi, kjer si je «dušo ogreval» z «Narodom» drja. Riegerja in 'dopisoval «Novicam », katerih vsako številko je hlastno prebiral z zavestjo, da premalo nudijo: «vsega premalo se je v narodnem življenju zgodilo, vse se je prepočasi razvijalo». Po dovršenih univerzitetnih študijah se je vrnil v Ljubljano in se udeleževal narodnega navdušenja, ki so ga podžigale dvojne volitve leta 1867. «Ali prav takrat smo Slovenci čutili, da nam pri vsem narodnem navdušenji nedostaje zrelega, političnega izkustva in političnega izobraženja. Uvideli smo, da se moramo še mnogo učiti, da nam je mnogo delati in se truditi, predno dosežemo, 1 4 1 Slovenec z dne 20. aprila 1867, str. 191. / česar nam je treba, da si ohranimo narodno življenje svoje. To resnico je posebno globoko čutil trezni in bistroumni naš rodoljub Luka Svetec in mislil je menda od mladih rojakov vzgojiti neko ,sveto četo' za narodna prizadevanja. Povabil nas je torej več mladih Slovencev na prijateljski sestanek, pri katerem bi se pomenkovali o naših narodnih potrebah in se vzgajali za koristne rodoljube. Če se prav spominjam, bilo nas je dvanajst: Svetec, dr. K. Bleiweis, Peter Grasseli, dr. Hudec, dr. Kraus, Levstik, J. Nolli, dr. Papež, dr. Poklukar, F. Ravnikar, Žagar in jaz. Kdo bi naštel vse rodoljubne želje, ki jih je vsak od nas na prvem shodu razodel; ali v tem smo se vsi ujemali, da nam treba slovenskega dnevnika in slovenskega gledališča . . . Prijateljski sestanki so se prav kmalu jenjali, in niti danes ne vem, zakaj? Le misel o dnevniku ni zaspala, ampak sešel se je v veliki dvorani Ljubljanske čitalnice mnogoštevilni shod, ki je trajal več ur ter naposled izvolil petorični odsek, da izdela končno osnovo, kako bi se v Ljubljani oživil slovenski dnevnik. Poleg dr. K. Bleiweisa, dr. Krausa, dr. Papeža in Levstika je tudi mene doletela čast, da sem bil izvoljen v odsek. Imeli smo mnogo dolgih sej, in rajnki Levstik spisal je debele zapisnike o naših razpravah. Meni je zopet bil vzor Riegerov češki ,Narod' in živo sem zagovarjal, naj bi novi list krstili ,Slovenski Narod', Levstik pa je odločno bil zoper to, dasi se ni mogel odločiti za nobeno drugo ime. Ko smo izdelali ,duševno' osnovo prihodnjemu dnevniku, sva dr. K. Bleiweis in jaz kot poslanca petoričnega odseka vse zapisnike odnesla dr. Kosti, tedanjemu mestnemu županu, in ga prosila veljavne njegove pomoči. Kosta se je zahvalil odseku za veliki trud in obljubil, da bode prej ko mogoče sklical nekoliko veljavnih in imovitih meščanov rodoljubov, ki bodo zagotovili tudi ,materijalno' stran novemu listu, ki bode vsekakor z novim letom jel v Ljubljani izhajati na podlagi naših zapisnikov. Jaz sem nato odšel na gimnazijo v Osek, pa ne vem, kaj se je dalje godilo. O novem letu 1868 ni bilo ne duha ne sluha o slovenskem dnevniku, meseca aprila pa se je v Mariboru porodil ,Slovenski Narod'.»142 To doslej najpodrobnejše poročilo o tem ljubljanskem gibanju za ustanovitev samostojnega slovenskega političnega lista v letu 1867., ki je poteklo izpod peresa udeležnika te akcije, nam sporoča v glavnem resnične obrise te zadeve, v podrobnostih pa se je piscu vtihotapil v njegovo pripovedovanje ta in oni lapsus memoriae. Slučajno se mi je posrečilo najti v zapuščini Frana Levca one «debele zapisnike» sej, o katerih govori Jos. Stare, da jih je pri tej akciji pisal Fran Levstik. Leveč jih je bil najbrž našel v zapuščini Josipa Jurčiča, ki jih je imel po vsej priliki obenem z nekaterimi drugimi stvarmi iz zapuščine prvega urednika «Slovenskega naroda», Antona Tomšiča. Spomin je po vsej verjetnosti prevaril Stareta naprej tam, ko ta sporoča, da je bil oni, ki je povabil «več mladih Slovencev» ljubljanskih na prijateljski sestanek v zadevi političnega lista — Luka Svetec. Po dveh Svetčevih pismih, ki jih je objavil dr. Jos. Vošnjak v svojih «Spominih», bi sicer bilo mogoče, da bi se bil prav Svetec v tem času postavil na čelo te «svete čete» ljubljanskih «Mladoslovencev», ki je želela po «Slovenčevi» smrti poleg «Novic» osnovati slovenski politični list. Že dne 30. septembra 1866 piše namreč Svetec drju. Vošnjaku, da se je par dni poprej dogovoril na sestanku pri Šventnerju z nekaterimi somišljeniki, da bodo «gledali ,Slovenca', naš edini politični list kolikor koli mogoče razširiti». «Postavili smo tukaj ljudi, ki bodo po Ljubljani naročnike nabirali, obenem se pa obrnemo tudi do znanih rodoljubov na deželi, da bodo to isto delali po deželi. Jaz mislim tudi dopisovalni klub organizirati tako, da se več nas obveže, redovito in po dogovoru dopisovati vsem časnikom, ki nas zastopajo.» Dalje piše Svetec drju. Vošnjaku, da se je preživo prepričal na znanem mariborskem shodu, kjer se je sklenil prvi slovenski narodno-politični program, «kako zelo 1 4 2 Slovenski narod z dne 1. aprila 1893; Slavnostna štev. 75. nam še pomanjkuje pravega političnega izobraženja. Po mojej misli je bila prav nejasnost političnih nazorov kriva, da se nismo mogli [v Mariboru] dorazumeti; mnogo je pa kriva tudi plašljivost nekaterih naših gospodov, ki se preveč boje kazenskih §§. Moje misli so jim bile preradikalne.»143 Koga je takrat v letu 1866. imel Svetec v mislih pod imenom «naši gospodje», se razvidi iz njegovega prihodnjega pisma dr ju. Vošnjaku z dne 24. oktobra 1866, kjer pravi: «Naši ljubljanski prvaki so narodnemu pravu in zlasti južnoslovenski skupini še zmeraj nasprotniki, posebno dr. Costa; pa tudi dr. Toman. Dr. Bleiweis je bolj boječ ko nasproten.»144 Po teh Svetčevih dopisih iz leta 1866. bi bilo torej verjetno, da bi se bil Svetec postavil oni «sveti četi» na čelo. A one dni meseca maia 1867, ko se je akcija za ustanovitev slovenskega političnega lista v Ljubljani začenjala, je bil Luka Svetec najbrž že na Dunaju v državnem zboru (otvorjenem dne 22. maja 1867), kjer se je najbrž že pripravljal, da štirinajst dni pozneje glasuje za Beustovo adreso in pozneje v oktobru istega leta za — dualizem. Jos. Stare, ki se je bil vrnil že poleti 1866 s praške univerze, je torej najbrž zamenjal prej omenjeni Svetčev prijateljski pomenek izpod konca septembra 1866 z akcijo za ustanovitev političnega lista v maju 1867. Glede na omenjeno poročilo J.os. Stareta sem se v začetku leta 1918. pismeno obrnil na takrat še živečega notarja Svetca, ki mi je dne 6. I. 1918 sporočil, da je imel takrat «na vse strani dovolj opravil», in dodal: «ter nisem bil zadovoljen da so mi brez moje volje naprtili še predsedstvo petoričnega odseka. Zlasti nastop proti dr. Bleiweisu mi je bil nevšečen, ker sem njegov previden nastop proti vladi in njegovo prijazno razmerje z duhovščino pri naših razmerah le odobraval. Tako mislim, da sem najbolje zanemarjal odsekovo delo. Zato mi ni znano, da bi se bil o njegovih sklepih kak zapisnik pisal.» Tudi to Svetčevo sporočilo, ki mi ga je poslal v od- 143 Dr. Josip Vošnjak, Spomini, I—II., str. 209. 1 4 4 Ibidem, str. 211. 16 241 govor na moja s Staretovimi podatki podprta vprašanja, vsebuje, kar se tiče Svetca, lapsus memoriae. V originalnih listinah, ki sem jih dobil iz zapuščine Frana Levca, ki vsebujejo historiat te akcije, se namreč Svetec niti ne imenuje. Stari Svetec si je tudi «vsiljeno» mu predsedstvo petoričnega odseka pod vtisom Staretovih poročil samo izkonstruiral! Ker se o tej zadevi edini pred nekaj leti umrli dejanjski udeležnik te akcije, takrat, ko sem ga vprašal, 84 letni dr. Papež, ni vedel ničesar natančnega več spominjati, se moramo opirati zgolj na Levstikove «debele zapisnike», ki so se ohranili v Levčevi zapuščini, in izkušati nejasnosti nadomestiti z verjetnimi domnevami. Na podlagi ohranjenega gradiva se je vršila vsa ta akcija za ustanovitev slovenskega političnega lista leta 1867. takole: Že 8. maja 1867, torej ne še prav štirinajst dni potem, ko je izšel zadnji list celovškega «Slovenca», so prinesle «Novice» naslednjo beležko : «Iz Celovca nam je ravnokar došel sledeči dopis: ,Ni žalosti brez veselja; sporoča se nam, da se že sredi meseca maja pokaže v Ljubljani nov časnik. Vlastnik in vrednik ,Slovencev' se je že obrnil na dotične rodoljube, ali in kako bi naročnikom ,Slovenca' list pošiljati blagovolili. Svesti smo si, da bodo dotični gospodje stavili kaj prijazne in dobre pogodbe, tako, da dvomiti ni, da dobodo mesto ,Slovenca' novi časnik iz Ljubljane. Se te dni se zve, kaj in kakô: zatorej potrpljenje!'»145 — Avtor tega dopisa je bil najbrž Einspieler sam. Kdo so bili «dotični rodoljubi», na katere se je Einspieler obrnil, lahko domnevamo (Levstik ali Nolli?), ohranil se nam ta Einspielerjev dopis ni. Dne 15. junija 1867. je Levstik sporočil svojemu prijatelju, pisatelju Erjavcu v Zagrebu naslednjo veselo novico: «Slovenski časnik se vendar osnuje; dr. Karl Bleiweis je bil sinoči [14. junija 1867] sklical nas tobožne mladoslovence k seji v čitalnico. Tam sem zvedel, da je za denar uže skrbljeno, torej naj preudarimo, kako bi se list osnoval, kdo bi vredoval itd. Ali brez nemškega lista ven- 1 4 8 Novice z dne 8. maja 1867, str. 158. dar tudi ne bode, kajti obeh je treba — tako so govorili vsi zbrani: dr. Karol Bleiiveis, dr. Kraus, dr. Papež, J. Stare, Ravnikar, posebno Žagar in Anton Jentel. Kakšni možje so se posvetovali o tej stvari, vidiš iz teh imen. Jaz sem rekel, da se nemškemu listu ne vpiram, ker vidim, da prvaki ne popuste svoje stare muhe, a da mi je žal novcev, ktere požre, kajti preverjen sem, da mora skoraj poginoti, in torej sem nasvetoval, da se nemški list v vredovanji tudi v novčnih zadevah popolnoma loči od slovenskega, da nemški tudi slovenskega v grob ne potegne. To je za zdaj obveljalo. Potem se je izvolil odbor ¡šestih, v kterem sem tudi jaz, da izdelamo črtež, kako mislimo list osnovati in da do svetega telesa dne [20. jun. 1867] podamo pisano svojo misel. Danes popoldne ob dveh bo odbor prvič zboroval.» (Pirjevec LP str. 52.) — Tega prvega pogovora se je udeležilo 11 povabljencev: dr. K. Bleiweis, sodnik Vojteh Kraus, odvetnki dr. Fr. Papež, drž. fin. uradnik Fr. Ravnikar, kontrolor dež. blagajne Dragotin Žagar, uradnik finančne prokurature Emil Guttman, trgovec Anton Jentl, tajnik trg. zbornice Ivan Murnik, uradnik Josip Oblak, prof. Josip Stare in Fran Levstik. — Izvolil se ni «odbor šestih», marveč tako zvani «petorični odsek», da izdela tehnično plat (dr. Kraus, Murnik, Stare, Žagar in Levstik). Delal pa je največ Levstik, ki je sestavil program za novi list, spisal črtež in pisal vse zapisnike sej tega petoričnega odseka. Seje so se vršile: že takoj drugi dan (15. junija): pogovor o Staretovem načrtu za osnovanje lista, ki ga naj Levstik popolni. Druga seja je bila 17. VI. Tu se je čital Levstikov «Črtež». Od tu dalje pa se že lahko zatečemo k Levstikovim «debelim zapisnikom», ohranjenim v Levčevi zapuščini. V svežnju, ki ga je Levstik naslovil «Doklade, spadajoče k zborovanju o ustanovitvi slovenskega i nemškega političnega časopisa v Ljubljani», je list papirja z naslednjim tekstom: «Povabilo k skupščini 20. t. m. ob 2/4 popoldne. Program. Končni pogovor zarad časnikov. Dr. Bleiweis Karol.» Pod tem «povabilom» sledijo druga pod drugimi imena naslednjih gospodov, ki so bili po- 16* 243 vabljeni k tej najbrž pripravljalni skupščini: Dr. Kraus, Dr. Papež, Nolli, Ravnikar, Žagar, Guttman, Anton Jentl, Dr. Poklukar, Pour, France Vidic, Levstik, Murnik, Oblak, Stare. Izmed teh so Levstik, Murnik, Stare, s svojim lastnoročnim podpisom potrdili prejem povabila, medtem ko je za imeni ostalih po večini s svinčnikom pripisano: «ve». Podoba je torej, da je bilo povabljenih teh petnajst gospodov na oni pripravljalni sestanek, o katerem poroča Stare, da se ga je udeležilo dvanajst gospodov, med katere je Starètov oslabeli spomin po krivem uvrstil tri: Svetca, Grassellija in drja. Hudca. — Kar se tiče Grassellija, mi je sporočila na mojo prošnjo njegova snaha gospa Marijana dne 28. I. 1918 naslednje: «1.) Dejstvo, da je eksistiral kak odbor in petoričen odsek v svrho ustanovitve političnega dnevnika, je očividno papa Grasselliju izginilo iz spomina. Pač se živahno spominja, da je bilo v gotovih krogih, katerim je pripadal tudi on, skozi leta močno gibanje za to idejo. Mnogo se je zborovalo, mnogo govorilo. Ne spominja se, kdo naj bi bil dal iniciativo, ozir. kdo bi bil sklical prvi pomenek. 2.) Da bi bilo podjetje naperjeno proti Bleiweisu, tega ne more reči, pač pa je izključeno, da bi bilo imelo njegov ,agrément'. Bleiweis je vedno stal na stališču, da zadostujejo ,Novice' horizontu slovenskega ljudstva.» Iz omenjenega «povabila», ki predstavlja po vsej verjetnosti povabilo na prvi pomenek, določen na dan 20. junija 1867, je razvidno, da je ta poziv na prvi sestanek podpisal Bleiweisov sin Karol. Moja domneva je ta, da je bil najbrž iniciator cele akcije Levstik, ki je potem tudi vodil večino pisarij. Ker pa Levstik ob tem času ni bil več v dobrem razmerju s prvaki in ker je obenem vedel, da se akcija ne posreči, ako ji ne sežejo z denarnimi sredstvi pod rame prvaki in njih i m oviti pristaši, ljubljanski meščanje, sta si on in njegova «sveta četa» izbrala za moža, ki naj dâ pobudo za tak pomenek, sina drja. Janeza Bleiweisa, s čimer je bilo dano vsaj navidezno zagotovilo, da list ne bo naperjen naravnost zoper «staroslovenske» prvake. Mogoče je tudi, da je dr. Janez Bleiweis ali župan dr. Costa, pri katerih je «sveta četa» sondirala teren glede denarne pomoči, izrazil željo, da sestanek skliče Bleiweisov sin, in obljubil gmotno osiguranje lista, ako mu «sveta četa» zagotovi programatično in duševno podlago. Na poslednjo eventualnost se da sklepati iz okoliščine, ki jo sporoča Josip Stare, da sta dr. Karol Bleiweis in Stare končni idejni elaborat pripravljalnega odseka v resnici izročila drju. Costu, ki jima je obljubil, da poskrbi za materialna sredstva. Iz nekega pasusa v programu lista — ki ga navedem pozneje — je razvidno, da se je vrhutega računalo tudi na prvake, da bodo od časa do časa sodelovali pri listu z uvodnimi članki. Poročilo o omenjenem prvem sestanku, ki ga je sklical dr. Karol Bleiweis, se nam ni ohranilo. Efekt njegov pa je moral biti ta, da se je na njem izvolil šestorični odsek, ki naj izdela listu program in dovrši tehnične priprave. V ta šestorični odsek so bili izvoljeni: dr. Karol B1eiweis (kot vez s prvaki), Janez Murnik (tudi prijatelj starega Bleiweisa in sotrudnik «Novic»), od «mladinov» pa: dr. Kraus, Guttman, Stare in Levstik. Seje odseka so se naglo zapovrstjo vršile, o seji dne 23. junija se nam ni ohranilo nobeno poročilo. Pač pa imamo Levstikov zapisnik o naslednji seji, ki se je vršila dne 24. junija kot izredna seja v prvi vrsti zarad> dopisa, ki ga je bil prejel eden izmed udeležnikov te akcije, namreč Josip Nolli od Einspielerja. To pismo se je glasilo: «Prečastiti gospod! Cesarsko pomiloščenje je pri g. Božiču spet zbudilo voljo in misel, izdajati še dalje nesrečnega ,Slovenca'. Jaz se ne pečam več s politiko, ktera mi je toliko grenkih ur napravila; pridobil si je pa g. Bazbacherja kot založnika in druge domorodce za pomagalce. Ako pa na svitlo hodi nov slovensk časnik, hirata oba; zatorej je treba pogovoriti se. Zatorej Vas lepo prosim, da mi brez odloga naznanite, kako da stoji z novim časnikom in ali gotovo začne izhajati 1. julija 1.1. Po tem se bomo ravnali tudi mi v Celovcu. Serčno Vas pozdravljam in poljubim! Ves Vaš slovenski brat And. Einspieler. V Celovcu 23. VI. 1867.» Na to pismo, v katerem torej Einspieler naznanja ljubljanskemu odboru, ki je pripravljal politični list v Ljubljani, da namerava Božič nadaljevati «Slovenca» v Celovcu, je v imenovani II. seji šestoričnega odseka pripomnil dr. Karol Bleiweis takoj, ko je Levstik prečital pismo, «da je po tem dopisu gospoda Einspielerja položaj, kar se tiče ustanovitve slovenskega lista, ves drugačen ». Josip Stare pa je bil mnenja, «naj se g. Božič pokliče v Ljubljano, da bode za pomočnika novemu slovenskemu časopisu; kajti vsaj plače gotovo ne bi imel slabše, nego je bila pri ,Slovencu'.» Iz zapisnika se vidi, da Bleiweisov sin sedaj po tem Einspielerjevem pismu ni bil več posebno vnet za list v Ljubljani, in je pripomnil, naj bi se Einspielerju «vse odkritosrčno pisalo, rekoč, da se pri nas ni še nič gotovega zvršilo». Temu mnenju pa se je odločno po robu postavil Levstik, ki je bil po vsej podobi duša te akcije. Levstik je na Karola Bleiweisa prikrito umikanje izjavil: «mi moramo ostati pri svojem dozdanjem sklepu, ker je gotovo nam vsem do tega, da se slovenskemu narodu osnuje kaj stalnega, česar se ni nadejati o časopisu, kteri bode izhajal v Celovci; kajti menda mi vsi živo čutimo, da nam je v Ljubljani treba slovenskega političnega lista, kteri se more tudi samo v Ljubljani stalno obdržati, povsod drugod bi životaril i zopet ugasnil. A kar se dostaja g. Božiča, mi ga niti ne priznavamo, da je sposoben, da bi sam vredoval kak časopis, kar se vidi iz ,Slovenca',. Torej se je truditi na vso moč, da se list v Ljubljani osnuje.» Z Levstikom je potegnil dr. Kraus, ki je bil mnenja, da list mora izhajati v Ljubljani, kar se naj javi Božiču, ki naj potem stori, kar hoče. Nato je tudi Bleiweisov sin pritegnil Levstiku z edino pripombo, da se Einspielerju ne more tako apodiktično odgovoriti. Ko je Levstik še enkrat poudaril, «da se je treba energično držati prvotne misli i tudi po tej delati,», je bil najprej Guttman mnenja, naj bi se poprej odgovorilo na prvi dopis Einspielerjev, ki se tiče dopošiljanja novega ljubljanskega lista «Slovenčevim» naročnikom. Ko ta Guttmanov predlog vsled ugovorov Karola Bleiweisa in Levstika ni obveljal, je predlagal nato Guttman, da se piše Einspielerju: « . . . mi ostajamo pri svojem sklepu zarad sloven" skega lista . . . nam je nacélo, naj ta časnik izhaja v Ljubljani . . . g. Božiča ne sodimo za sposobnega, da bi časnik sam vredoval. Če g. Einspieler pravi, da bosta hirala oba časopisa, ako bi se osnoval eden v Ljubljani, eden v Celovci, naj se mu odgovori, da bode gotovo hiral njegov, a ne naš; ali da vendar zdaj še ni mogoče povedati, kdaj začne v Ljubljani izhajati slovenski časnik, toda vseh nas želja je, kolikor mogoče hitro.» Ko je še Levstik opomnil, da bo Einspieler v Celovcu težko dobil tiskarja in moral iti z listom v Maribor ali v Ljubljano, se je sklenilo, da Einspielerju v smislu predlogov Levstika, Guttmana in Krausa odpiše dr. Kraus. Razen teh ustnih pogovorov je imel ta «šestorični odsek» (ki se ponekod imenuje tudi «petorični odsek»), tudi že nekak pismeni načrt novega lista, ki ga je bil izdelal Josip Starè. Ta elaborat se je ohranil v Staretovem lastnoročnem rokopisu v «Dokladah» in se glasi: «Gospoda Starèta [z Levstikovo roko] Misli o načrtu slovenskega političnega lista. 1.) Treba je dveh listov: slovenskega, ki naj bi za zdaj po trikrat na teden izhajal; pa nemškega, ki ga bo zadostoval ,Triglav', da zopet izhaja. 2.) Slovenski časnik ima biti taki, da bo zadostoval potrebam vseh stanov, da bo tedaj nadomestoval lahko kterikoli drugi nemški časnik, tudi dnevnik. 3.) Hoče li to doseči list, ki le po trikrat na teden izhaja, mora biti njegova vunanja oblika vsaj te velikosti, kakoršne je n. pr. ,Pozor', pa ne za las manjši. 4.) Tiskarna oprava naj bo kolikor mogoče čedna in vkusna, da se tudi manjšim glavam prikupi. 5.) Pred vsim drugim treba, da ima dobre uvodne članke, jasni politiški pregled, pa zanimivi feuilleton; potem pa ne prekratkega novičarja iz ptujih dežel, dobre dopise, prav obširno dnevno kroniko pa vrh tega še zanimive drobtinice [Miscellen], da zbuja radovednost najprostejšega mestjana, zato bi se ne smela prezreti ne najmanjša prigodbica v Ljubljanskem mestu. Tudi naj donaša prav tehtne obravnave o narodnem gospodarstvu; h koncu pa: kurse, žitne cene, ptujce, umrle, sajme, premembe duhovnov, razpisane službe (kratki posnetek kranjskega, primorskega pa štajerskega uradnega lista), glediške predstave (igre in osebe — tudi nemške), sploh vse karkoli bi moglo koga zanimati. 6.) Razume se samo po sebi, da bo donašal obravnave deželnega zbora in odbora, mestnega svetovalstva, kupčijske zbornice. Vsi ti zbori naj bi list spoznali za svoj organ, in po vsej pravici bi smelo vredništvo zahtevati zavolj tega od imenovanih zborov kako podporo, da bi tim lažje shajal. Saj še slovaška matica daje Peštbudimskim Včdomostim na leto po 200 gl. zato, da razglaša društvene reči. 7.) Pod posebno rubriko bi se mogle razglašati tudi v kratkem važniši obravnave drugih srenjskih zastopništev po kmetih in mestih po Slovenskem. Ravno tako naj bi bila namenjena posebna rubrika za društvene novice kakor: čitavnic, Sokola, Matice, Dramatiškega društva, družbe sv. Mohorja itd. 8.) Poslednja stran naj bo namenjena za inserate. Vredništvo ne sme le oglašati, da sprejema inserate, ampak mora se tudi samo brigati, da jih v prav obilnem številu dobiva; saj so inserati vsakemu listu najbolji podpora. Naj bi se v tej reči posvetovalo vredništvo z g. dr. Klunom, ki je v tem gotovo najbolj praktičen. 9.) Sploh naj bo list taki, da bo vsakemu Slovencu potreben kot vsakdanji kruh. Zato pa treba, da skrbimo ne le za vrednika, ampak za celo redakcijo. Vrednik naj bo gosp. Nolli. On in njegov prvi sodelavec moreta ob listu živeti. Dobro bi pa bilo, da se jima dodasta še dva pomagalca, ki bi za stalno mesečno povračilo, po dokončanem svojem opravilu, še kaki dve ali tri ure na dan v redakciji delala. Ta dva pomagalca izvrševala bi manjši opravila, ki jih jima vrednik določuje. 10.) Uvodni članki, feuilletoni in važniši dopisi stalnih dopisnikov se morajo honorirati, za kar naj se da vredniku stalni ,dispositions-fond'. 11.) Stalni dopisniki naj bi se preskrbeli v Pragu (Marn), v Beču (Leskovec), v Gradcu (Krek, Gršak), v Zagrebu (Zarnik), v Trstu (Cegnar), v Gorici (Rebec, Pleteršnik), v Celju, v Mariboru (Vošnjak), v Ptuju, v Celovcu (Einspieler), v Novem Sadu, v Belem gradu, v Zadru, v Novomestu, v Kranju (Šavnik. Martinak), in morebiti tudi v Brnu in Krakovem. 12.) Ravno tako bi se morali naprositi tudi 'drugi gospodje, da redno spisujejo uvodne članke, pa feuilletone. Uvodne članke bodo gotovo tudi večkrat po .izgledu hrvaških in čeških prvakov spisovali naši gg. Dr. Bleiweis, Dr. Costa, Dr. Toman, Svetec itd. Saj tudi prevz. g. Strossmajer sam v ,Pozor' dopisuje, da ne govorimo o gg. Palackym in Riegru. Dobri feuilletonisti bi bili gg. Mencinger, Jurčič, Jesenko. Gosp. Parapat spisal je enkrat v Slovencu prav zanimivi feuilleton, tudi Marnovi listi iz Prage so bili dobri. Sploh naj vam gosp. Einspieler svoje pisatelje priporoči. Da ne zmanjka gradiva za feuilleton, naj ima vredništvo vedno kako novello ali kaki roman pripravljen, da si v zadregi ž njim pomaga. 13.) Kar se tiče lastnikove pravice g. Einspieler j a, bi menil, da nam to nič ne ovira ustanovitev novega lista, saj ne mislimo nadaljevati ,Slovenca', ki se je že tako z Božičevim očitovanjem svoje ime znečistel.146 Vendar bi bilo pošteno, da ako bi se list s časom 'dobro sfdačeval, da se mu da neko odškodovanje za to, da nam prepusti svoje naročnike, pisatelje ter sam ne škoduje listu z izdavanjem novega kakega lista. 14.) Da si list že z početka pridobi dosti naročnikov, naj se izda prav vabljivi program, ter naj se pri tem ne gleda na par krajcerjev. Že program mora biti te velikosti, kakoršne bo list, da ne bodo ljudje pričakovali zopet kakega pritlikovca. Pod program naj se podpišejo vsi gospodje poslednjega narodnega volilnega odbora, 1 4 6 Tu se Stare nanaša najbrž na to okoliščino, da si je Božič pri sodni obravnavi skušal zmanjšati kazen s tem, da je obžaloval svoja uredniška dejanja, kar so mu Slovenci zamerili. da list očitno spoznajo za svoj organ. To bo gotovo najbolji porok za dobri uspeh lista. 15.) Administracija naj bo ločena od redakcije. Najbolje je, ako jo tiskar prevzame. 16.) Nasvetujem še neko napravo, ki se je na Češkem za prav praktično skazala. Mislim namreč administrativne podružnice po vsih slovenskih mestih. Za to opravilo so najbolj pripravni knjigarji, ki imajo po deželi n. pr. v Kranju ali Kamniku že tako malo opraviti. Tak knjigar naj ima s prav živimi barvami napisano tablo, da se pri njem lahko naročuje in sprejema ta slovenski časopis. To bo gotovo polajšalo odpravništvo lista, ker se bodo vsi listi n. pr. za Kranj ali Kamnik pošiljali pod enim zavitkom knjigarju, pri kterem ga bodo tudi naročniki hitreje dobivali, ko na pošti. Tudi ne bo treba naročnikom plačevati poštnine za naročnino. Podružnica pa ne potrebuje druzega kot imenik podružnih naročnikov. Ako se ljudje podružnic privadijo, se lahko po ti poti tudi naročniki za druge slovenske časopise in knjige nabirajo, kar bi bilo zlo koristno. 17.) Končno bi nasvetoval, da se pri vredovanju lista vzamejo za izgled bolj nemški in češki listi, kot hrvaški, kajti poslednji ne zadostujejo potrebam vsega naroda, ampak le bolj stranki, ki jo zastopajo. 18.) Razume se, da nemški list, ki bo manjši v svojem programu, ne bo obsegal toliko kolikor slovenski; saj bo on le sredstvo, da spodbije nasprotno stranko, ne pa da zadostuje vsem potrebam mestijanov. Za vrednika bi bil najsposobniši gosp. Dr. Kraus.» Ta Staretov elaborat je kot «črtež novega lista» «petorični odsek» predložil širšemu osnovalnemu odboru v neki obliki, ki ni ohranjena. Ohranjena pa je v aktih opomba odbornika Dragotina Žagarja, v kateri ta pripominja, da se petorični odsek ne ustavlja nemškemu listu, «ker priznava njegovo korist za ljubljanske in tudi druge slovenskega jezika nezmožne in politično nezrele meščane, posebno v času volitev», nato pa dostavlja, naj ta pasus v «črtežu» — odpade. Vse torej kaže, da je širši odbor zavrgel idejo vzporednega nemškega lista. Opombe k III. i n IV. knjigi Drugi del »Staroslovencev«, to je obdobje od 1860 do 1868, je prof. Prijatelj prvotno poimenoval s splošno oznako »Slovenska literatura v šestdesetih letih«. Tako se je glasil tudi naslov njegovih univerzitetnih predavanj iz tega razdobja v poletnem semestru 1921 in v zimskem semestru 1921/22. Kot vsebinsko- zaključeno celoto je v poletnem semetru 1922 obravnaval posebej samo »Slovensko časopisje v šestdesetih letih«. Ker sem se pri prirejanju izdaje opiral na idejno opredelitev »staroslovenstva« in na podrobno periodizacijo obeh desetletij od 1848 do 1868, kakor jo je podal prof. Prijatelj po letu 1927. v uvodu »O poznamenovanju dobe in obdobij« (Glej »Kulturna in politična zgodovina Slovencev« I. knjiga, str. 1—4), sem sprejel za oznako drugega desetletja naslov »Obdobje okorelega konservatizma« in v tem okviru objavil vse, kar zajema problematiko teh let. Kakor prvi del »Staroslovencev«, tako je, žal, tudi drugi prav za prav torzo, kajti avtor ni v celoti dovršil svojega načrta, kot si ga je spočetka zasnoval in ga načelno izpovedal v že omenjenem uvodu. Predvsem manjkajo poglavja o pisateljih in njihovih delih, pa tudi sintetični oris sodobnega literarnega razvoja. Težišče III. in IV. knjige tvori tedaj v glavnem kulturna in politična zgodovina Slovencev v tem razdobju. Pričujoča izdaja temelji docela na Prijateljevih še neobjavljenih rokopisih njegovih univerzitetnih predavanj in upošteva vse spremembe in dopolnila, ki jih je avtor v raznih dobah izvedel na osnovnem tekstu. Pri izberi naslovov za prvi dve poglavji, ki v rokopisu nista posebej poimenovani, sem v skladu z avtorjevo zamislijo prvega dela »Staroslovencev« naslovil prvo poglavje »Avstrijski politični okvir«, drugo pa »Slovenske kulturnopolitične zahteve in pridobitve v tem obdobju«. Pri ostalih dveh poglavjih sem ohranil naslova, kakor sta v rokopisu, in sicer: »Slovensko društveno življenje v šestdesetih letih« in »Slovensko časopisje v šestdesetih letih«. Po želji založništva sem izločil iz izdaje vse tiste oddelke v rokopisu, ki so bili že objavljeni, in jih nadomestil s krajšimi vsebinskimi posnetki. Tako sem v poglavju »Slovensko društveno življenje v šestdesetih letih« podal v ekscerptu odstavke, v katerih govori prof. Prijatelj o ustanavljanju »Slovenske matice« (glej IV. knjiga, str. 109 do 112), ker se dobesedno strinjajo z osrednjim delom njegove razprave »Predzgodovina ustanovitve, ,Slovenske matice'«, ki je izšla v RDHV I., str. 10 do 53. Prvi del te Študije vsebuje I. knjiga naše izdaje in sicer od str. 136 do 144. (Glej »Opombe« v II. knjigi str. 114.) V posnetku sem objavil tudi Prijateljevo razpravljanje o Levstikovem »Napreju« v poglavju »Slovensko časopisje v šestdesetih letih« (glej IV. knjigo str. 162—166, 184—194) in to na osnovi študije »Levstikov politični list ,Naprej'« (RDHV, II. str. 133 do 219). Tu pa je bil postopek v toliko bolj zapleten, ker sem moral ekscerpt razdeliti na dva dela. Prof. Prijatelj je namreč pri sestavljanju te razprave za tisk izpustil iz docela razumljivih razlogov vmesno poglavje o Einspielerjevem časopisu »Stimmen aus Innerosterreieh«, ker pač ni spadalo v ta problemski okvir. Da bi ohranil prvotno avtorjevo zamisel celote, kakor je razvidna iz rokopisa, sem podal v izvlečku najprej prvi del razprave do odstavkov o Einspielerjevem listu, nato pa ostali del. — Potrebno se mi zdi v tej zvezi opozoriti še na dejstvo, da se uvod v poglavje »Slovensko časopisje v šestdesetih letih« po večini strinja z uvodom v razpravi »Levstikov politični list ,Naprej'«, vendar le do odstavkov, v katerih je sintetično zajeta oznaka »Novic«. S četrto knjigo je zaključeno obdobje »staroslovenstva« od 1848 do 1868. Spričo tega se mi je zdelo potrebno, opremiti celotno delo z imenskim kazalom, ki ga je sestavila dipl. phil. gdč. Dana Kugler, in mu pridati še posebno vsebinsko kazalo. IMENSKO KAZALO Ahačič I. 62, 115; III. 56; IV. 217 Ajduk-Velkov I. 10 Ajraan IV. 58 Aksakov IV. 109 Albreht III. 9 Alešovec IV. 217 Ambrož I. 34, 55, 66; II. 18; III. 47, 49, 55, 56, 85; IV. IV. 11, 16—19, 27, 55, 41, 44, 45, 52, 198 Andrassy III. 26, 27 Angelic II. 45 Apih I. 14, 17, 54, 100, 114, 116 Arndt III. 20 Arneth III. 12 Aškerc II. 92 Anersperg - Anastasius Grün I. 11, 55, 36; III. 12, 37, 38, 40, 41, 61, 72, 97, 99, 109; IV. 39, 89, 153 A. V. glej Valenta Vojteh Aziila I. 61 A. ß. glej Zarnik B. III. 75 »B.« IV. 164 Babarczy pi. I. 22 Babnik I. 123 Bach Aleksander I. 12—14, 16, 18, 19, 21, 22, 24—27 , 29, 52—54, 51—55, 55, 56, 61, 64—68, 79, 80, 111, 140; II. 22, 25, 69, 109; III. 8—11, 18, 24; IV. 92, 141 Bach Eduard III. 98, 114—116 Baraga I. 94; II. 82 Barbo III. 116, 120 Bathyany I. 9 Baumgarten I. 140 Beck I. 68; II. 25 Beethoven IV. 87, 101 Belanec glej Caf Belcredi III. 23—27, 92, 93, 95—101, 103, 107, 110, 112, 113; IV. 222 Bendl IV. 93 Benedek III. 9 Benedix IV. 58, 62 Beust III. 26—28, 92, 107, 112—114, 117—119, 121, 122; IV. 105, 106, 241 Bevk II. 83 Bile IV. 60, 62, 97, 100, 146 Bily IV. 32, 43 Binder III. 56 Bischof I. 103 Bismarck III. 25, 26, 106 Bizjak po dom. Pečovšek IV. 35 Blagotinšek III. 108 Blaznik I. 68, 128; II, 8, 10, 22, 41; III. 50, 86, 88; IV. 89, 217, 225 Blažič II. 35, 44 Bleiweis Janez I. 25, 34, 37, —39, 52—54, 58—60, 62, 64, 67, 68, 71, 73—76, 78, 79, 81, 84, 86, 94—97, 105, 107, 112, 115, 116, 118, 119, 121, 123—127, 129, 130, 155—135, 138, 140— 142, 144; II. 7—15, 18, 19, 23, 29, 35, 46, 57, 66, 70— 72, 82—88, 96, 99, 102, 103, 105—107, 110, 111, 114; III. 9, 13, 32, 34—36, 40, 41—43, 45—49, 52—58, 60 —62, 64, 65, 68—70, 72— 75, 77, 79, 80, 83, 84, 88, 89, 91, 93, 94—99, 102, 106, 108, 111—114, 117, 119—121; IV. 9, 11—30, 35—59, 41, 45—45, 47, 49, 50, 55—65, 67, 68, 70—78, 80—82, 86, 91, 92, 95, 96, 100, 101, 105, 105, 111— 117, 120, 122, 125, 126— 128, 151—139, 141—152, 154, 156, 157, 159, 162— 167, 182—186, 192, 194, 196—220, 223—225, 233, 236, 241, 244, 245 Bleiweis Karl IV. 239, 242— 246, 249 Bleker IV. 18 »Bleski« IV. 160 Bogoslav glej Lendovšek Bogoslav Rogacki glej Lendovšek Bogovič IV. 69 Bohatt III. 56 Bolzano II. 82 Bombelles I. 14, 15 Bonitz I. 21; III. 20 Borkowski III. 16 Božič IV. 195, 220, 222, 232, 237, 245, 246, 249 Bradaška IV. 133 Bratuša I. 84, 107; II. 30 Bresti I. 18 Bril II. 75, 76 Brložnik I. 93 Brolich III. 44, 49, 78 Bruck I. 18, 24 Brücke III. 20 Brückner II. 93 Brüning-Schuselka I. 119 Brunner II. 82, 83, 88 Bučar IV. 19, 25 Budala IV. 36 Burger IV. 126, 135 Burja IV. 217 »B< glej Zarnik Caf I. 8, 43, 85, 97, 108, 114, 115, 137, 138, 143; II. 110; IV. 34, 112 Cankar II. 92 Carl Albert I. 9 Castle I. 36 Cegnar I. 60, 119, 124, 126, 134, 145; II. 18, 21, 26, 29, 49, 57, 60, 70, 71, 104, 106, 110; IV. 36—38, 40, 110. 165, 208, 224, 249 Celestin IV. 145 Cerer I. 113; II. 41, 42, 43 Charmatz I. 28; III. 8, 16, 19 Chocholoušek IV. 111, 146 Chorinsky I. 57, 89, 133; IV. 107 Cigale I. 34, 36, 43, 44, 48— 50, 53, 54, 56, 66, 67, 76, 81, 112; II. 15—18, 21, 24, 40, 41, 53, 57, 89, 105—107; III. 36; IV. 133, 134, 142, 144, 152, 167, 229 Cigler II. 85 Clam-Martinic III. 13, 69, 71 Codeiii III. 49 Coloretto IV. 65, 91 Conrad IV. 36 Coppini I. 61 Coroni III. 10 Coronini IV. 10 Costa Henrik, oče I. 117; III. 65; IV. 226 Costa E. H., sin III. 38, 40, 49, 55, 58, 62, 64, 65, 75, 76, 104, 106, 113, 116, 117; IV. 8, 16—18, 52, 54, 56, 61—66, 82, 95. 98, 104, 106, 111, 113, 116, 122, 125, 127, 131, 136, 138, 148, 205, 208, 217, 226, 239, 241, 245, 249 Cvetko I. 59 Czörnig I. 26; IV. 134 Cebašek II. 84, 87 Öelakovsky III. 61; IV. 34 Čop II. 50, 81 črne III. 44, 66, 84—91, 97, 117; IV. 21, 24, 28, 30 Čuček IV. 49, 65 Dalmatin II. 92 Deák III. 8, 14, 22—24, 26 Debelak I. 88 Derbič III. 44 Dereani IV. 22 Derenčin IV. 43 Dessewffy III. 8 Deschmann glej Dežman Detela IV. 38 Dežman I. 67, 116, 146; II. 18, 33, 75, 89; III. 44, 45, 49, 56—73, 75, 76, 78, 84, 85, 87, 88, 115, 116; IV. 44, 194 Diesterweg II. 43 Dietrich I. 103 Dimitz Avgust IV. 218 Dimitz Ludovik IV. 218 Doblhoff I. 12 Dobrilo I. 88 Dolenc Hinko IV. 48, 75, 80, 128 Dolenc Matija I. 39, 66 Dolencova IV. 48 Domicelj III. 75, 115; IV. 222 Dominkuš I. 58; III. 115; IV. 14, 17 Dr. I. 66 Dragoni-Krenovsky J. 44, 47 Drahsler IV. 52, 59, 65, 67, 91, 97, 100 Drenik IV. 58, 59, 66 Drobnič I. 58, 120; II. 53—56, 58, 101; IV. 12, 44 Dimebir IV. 135 Egerjeva II. 49 Eggenberger II. 75 Einspieler I. 44, 45, 50, 51, 57, 67, 68, 70, 72, 74, 79, 110, 117, 122, 126, 141—144; II. 18, 19, 56, 58, 65, 64, 66, 68, 69, 75, 89, 90, 102—104, 106, 109; III. 100, 101, 105, 108, 112; IV. 28, 55, 71, 92, 105, 111, 114, 126, 148, 160, 166, 167, 169—184, 194— 196, 216, 219—222, 225, 228, 229, 252—258, 242, 245—247, 249 Eitelberger III. 20 Elizabeta III. 26 Ellenborough I. 12 Elze IV. 95 Eotvos III. 8 Erben IV. 127, 128, 155, 154, 155 Erjavec Fr., pisatelj II. 75— 79; IV. 36, 101, 134, 137, 139, 242 Erjavec Fr., publicist I. 99, 105 131 133 Esterhazy III. 23, 93, 108 Exner I. 21 Eynatten III. 11 Fabjan IV. 56, 62, 91, 93 Fellöcker IV. 134 Ferdinand (I.) I. 8, 11, 14, 18, 38—40, 115, 117; II. 32, 44; IV. 177 Ferdinand-Maksimiljan III. 9 Feretic III. 83 Feuchtersieben I. 76 Figner IV. 56 Filip II. 16 Fischer I. 100 Fleisman I. 127; IV. 30, 33 Franc (I.) III. 100; IV. 175 Franc Jozef (I.) I. 14, 15, 18, 19, 21—25, 29—31, 46, 54, 55; II. 44; III. 7, 8, 10—12, 14, 15, 23, 26, 27, 51, 41, 84, 107, 115; IV. 7, 24, 35, 147—149, 157, 169, 176 Franc Karl I. 39 Frelih IV. 75 Freudenreich I. 129 Friderik (VI.) III. 25 Friedjung I. 11, 24, 26, 29, 46, 85 Friedländer III. 48 Fröhlich Evgenija IV. 95, 101 Fröhlich Roza IV. 95, 101 Füster I. 19 Gaj I. 107; II. 95 Galle I. 103 Gantarjeva I. 62 Garcaroli IV. 69 Garibaldi III. 115 Gerbiö IV. 69 Germonik IV. 218 Geräak IV. 130, 139, 249 Gessler IV. 204, 206, 210 Giel I. 133 Giontini II. 40, 41; IV. 119 Gjorgjic II. 55 Glaser IV. 220 Globoönik Anton I. 38; II. 75; IV. 229 Globocnik Janez IV. 62 Glonar IV. 76 Gnezda IV. 230 Godina - Verdeljski IV. 168, 185, 186, 195 Goethe II. 35 Goffine I. 144 Goldenstem I. 119; IV. 83 Goldoni IV. 90 Goluchowski III. 9, 10, 15, 20, 25, 31, 36—38, 42, 45, 77; IV. 151, 152 Goriup III. 84 Gorup IV. 136 Goršič III. 90 Gürgei I. 10 Grabič IV. 26 Grabrijan IV. 27, 55, 36, 48, 63, 64 Grafenauer II. 34, 84, 86 Grašič IV. 60 Grazeli IV. 97, 217, 239, 244 Gregorčič IV. 74 Gregoričeva IV. 25 Greuter III. 30, 120 Grimm III. 62 Grocholski III. 12 Gromovič-Sriemac II. 43 Gruber I. 134 Grün glej Auersperg Grusche I. 130 G S I 122 Günther II. 82, 89—91; IV. 169, 171, 220 Gurnik I. 41 Guttman IV. 243—245, 247 Hanka II. 62 Hašnik I. 107 Hayden IV. 87 Haynau III. 9 Hebbel IV. 18 Hegel II. 16 Heidenberg IV. 65 Hein III. 12 Helfert III. 20 Herbek I. 134 Herberstein IV. 218 Hermann I. 72; III. 66, 82— 84, 97, 101, 104; IV. 49, 65, 188 Herodot II. 98 Hicinger I. 144; II. 12, 69, 100, 105, 110; III. 62, 65, 94; IV. 119, 125, 144, 217, 226 Hirschler II. 90 Hiti IV. 64 Hladnik I. 109; II. 86, 87 Hocevar IV. 20 Hofbauer I. 94 Hohenwart I. 153; IV. 8 Hohenzollern III. 26 Hohn IV. 25 Holbein IV. 44 Holcer IV. 121 Holzmann III. 56 Homer II. 61, 98 Horak III. 49, 51, 65 Hren IV. 218 Hribar IV. 36, 48 Huber II. 50 Hudec IV. 105, 239, 244 Hussa IV. 167 Hye III. 118 Hyrtl III. 67 Ilesic I. 75, 79 Ipavec IV. 22, 23, 52, 34, 44, 50, 85, 86, 91, 95 Issleib III. 54 Ivan II. 7 Janöigaj III. 90 Janez I. 15, 39, 40, 112 Janeziö Anton I. 51, 57, 58, 60, 70, 74, 75, 110, 122, 142 —145, 144; II. 14, 29, 51, 58—69, 71—74, 76, 77, 104, 106, 108—110,; IV. 27, 109, 110, 130, 155, 134, 139, 147, 158, 159, 163, 166, 192, 195, 220, 224, 236 Janezic Balant II. 62 Jankovic IV. 159, 160, 161 Janzekh glej Podgorjanski Jarocki IV. 45 Jarz I. 64; III. 69 J. D. I. 87 Jegliceva IV. 40 Jelaäic I. 9, 10, 12, 14, 26, 37, 45, 46, 63, 80, 97, 115, 124; III. 67, 70; IV. 154 Jenko Davorin II. 78; IV. 106 Jenko Jurij I. 66 Jenko Simon II. 61, 71, 74, 76—80; IV. 13, 19, 23, 30, 39, 42, 90, 106 Jentel IV. 20, 51, 52, 86, 243, 244 Jeran I. 142; II. 31, 32, 34, 49, 50, 59, 65, 82—85, 87—89, 98; III. 73—75, 108; IV. 47, 105, 149, 151, 172, 173, 220 233 Jeretin I. 120, 123, 126; 11.53; IV. 97 Jeretin, sin IV. 97 Jeriša I. 77, 91; II. 21, 40, 51, 53, 57, 104—107 Jesenko IV. 130, 133, 139, 235, 249 Jireček I. 79 J. K. IV. 9 Jocosus glej Keesbacher Jonke I. 134 Još I. 132 Jovanovič IV. 39 Jožef (II.) I. 29, 82; 11.83 J. P. I. 121 Jugovic IV. 113 Jungmann II. 64 Jurčič III. 71; IV. 21, 74, 89 107, 145, 146, 231, 236, 240, 249 J. J. (morda Levstik) IV. 86 Kafol III. 81 Kaiser I. 61 Kaiserfeld III. 108 Kalan IV. 106 Kalister IV. 20 Kaltenegger III. 115 Kapus IV. 23 Karl (V.) III. 100 Karl Franc I. 11 Kavčič I. 17, 76 Kastelic II. 48, 73 Kastriot II. 62 Kazda III. 120; IV. 107 Keesbacher III. 54, 56, 57 Kempen I. 26, 27 Kersnik (komisar) II. 45 Kersnik Janko IV. 21, 102, 204 Kersnik Jožef IV. 80 Ketteier I. 130 Klavžar IV. 42 Kleemann I. 64 Kleinmayer IV. 75, 237 Klicpera IV. 57, 73 Klodič IV. 138 Klun I. 144; III. 68, 115, 116 120, 121; IV. 217, 248 Kničanin I. 10 Kobal III. 62 Kobal Franc III. 62 Kobe I. 89, 91; II. 108, 109 Koblar IV. 67, 91, 100 Kocijančič I. 71; II. 64 Kočevar I. 96, 97, 128, 129; IV. 98 Kočevar-Zavčanin II. 71, 111; III. 10, 42; IV. 10, 11, 20, 23, 28, 32, 33, 65, 109, 154, 157, 158, 162—164, 189, 190 Koder IV. 27 Koli ar I. 79; II. 12, 64, 95, 100, 102; III. 62; IV. 34 Kolmer III. 8, 13, 15, 17, 19, 20, 24, 26, 27, 29, 114, 118 Koloretto IV. 86 Kolping I. 130, 133 Konrad III. 118 Konjšek I. 68, 87; II. 30, 31, 37 Kopač I. 79; IV. 12 Kopitar II. 12, 50, 94; III. 52, 61 Kordeš I. 103, 118, 119; IV. 90 Korytko III. 59 Kos Anton prof. IV. 132 Kos Anton prošt. IV. 125 Kos-Cestnikov III. 83; IV. 53, 145, 150, 184 Košar IV. 38, 110 Koseski glej Vesel Kosmač I. 120 Kossuth I. 9, 10 Košir IV. 52 Kotzebue IV. 41, 66, 73, 88 Kožen I. 146 Kozler X. 38, 140; II. 18; IV. 120, 121, 126, 127, 133 Kranjec I. 17, 41 Kranjc I. 79, 80 Kraszewski II. 62 Kraus I. 24; IV. 86, 239, 243, 245—247, 250 Krek Gregor IV. 9, 12, 22, 146, 249 Krek Janez Ev. I. 32, 82 Krisper IV. 112 Krušič IV. 42 Kübeck I. 23—26, 29 Kukuljevič I. 45; IV. 33 Kulmer I. 14 Kunšič IV. 80, 126 Kurelac I. 7 Kurnik II. 11; IV. 9, 25, 33, 146 Ladislav pater IV. 100, 135, 137, 138, 144, 145 Langer IV. 106 Lanthieri IV. 35, 63, 83 Lasser III. 88. 90, 92, 99, 118 Lavrič IV. 42, 54, 59, 66, 87, 106 Leban IV. 33 Lečnik I. 117 Legat III. 83 Lego IV. 13, 19, 30, 39 Lehmann I. 76, 77, 115 Lenček II. 72; III. 117, 121 Lendovšek IV. 76, 88 Lermantov IV. 34 Lesar III. 36, 89 ; IV. 52, 132, 153 135 .137 Leskovec IV. 207, 210—212, 214—217, 249 Leveč II. 28, 74, 75, 89; III. 57, 58, 61, 62, 65; IV. 98, 102, 108, 134, 190, 193, 204, 219, 240, 242 Levičnik Jožef I. 118; IV. 160 Levstik I. 126, 130; II. 21, 29, 34, 60, 61, 70, 71, 74, 77, 79, 92, 112; III. 47, 48, 58, 64, 65, 73, 76, 81, 83; IV. 13, 21, 30, 40, 41, 43, 44, 50, 53, 58, 60, 70—72, 74— 81, 83, 84, 86, 89, 91, 93, 94, 96, 98, 99, 103,104,107, 108, 110, 111, 115, 116, 119, 122, 124—132, 135, 136, 139, 143—145, 150, 165, 184, 186—194, 197— 204, 206—217, 219, 221— 232, 235, 236, 238—240, 242—247 Ličen IV. 36 Linhart I. 126; IV. 43, 45, 59 Lipold III. 117, 121 Lipovšek II. 35, 40, 41 Litij an II. 60 Ljubomir glej Slomšek L. M. G. IV. 185 Lokar II. 17 Lomski glej Levstik Lomovič glej Nolli Lončar I. 38, 41, 43; II. 14, 31; III. 9, 14, 24, 38, 58, 62, 76, 99, 121; IV. 208 Lopan IV. 85 Lopašic I. 129 Lozar IV. 17 Luznik IV. 24 —lž— II. 33 M IV. 31 Maager III. 12 Macák IV. 113 Macuñ I. 60, 113; II. 43, 97, 98, 106, 107; III. 55, 89; IV. 20, 25, 165, 217 Mahnič II. 90 Mahr I. 104, 105 Majar I. 37, 40, 42, 43, 72, 135, 139, 142; II. 18, 21, 56, 58, 63, 65, 66, 69, 86, 89, 90, 99, 100—109, 111; III. 32, 44, 78, 116; IV. 43, 45, 55, 56, 105 Majerjeva IV. 63 Majlath III. 23, 93, 108, 109 Majofier IV. 43 Malavašič I. 84, 95, 100, 101, I I I , ; II. 25, 30, 35—42, 65, 82; III. 50—52; IV. 8, 22, 103 Malič IV. 79 Mally & Hahn I. 99 Mándele II. 75—78 Mandič IV. 51 Marija Terezija I. 135; III. 79; IV. 32 Marn Josip II. 83; III. 36; IV. 132—134, 136, 162 Marn Fran IV. 137, 249 Marschal IV. 237 Martinak Henrik I. 41, 42, 140; Marušič I. 127, 128; III. 35; IV. 48, 208, 211 Masaryk I. 32 Masconi IV. 156 Mašek IV. 23, 43, 101 Mayer I. 17, 18 Mazovec III. 90 Mažgon I. 66. 67, 76, 77, 115 Medved I. 138 Melcer I. 69, 85, 86,; II. 23, 25—29, 45 Mencinger IT. 76—78; IV. 249 Meško IV. 49 Metelko II. 64 Metternich I. 14, 15, 23, 99; 11. 36; III. 59 Mickiewicz IV. 34 Miklošič Fran I. 21, 39, 53, 66, 67, 73—75, 79, 81; II. 12, 103, 106, 108, 111; III. 20; IV. 24,74. 114, 229 Miklošič Ivan IV. 15 Milic IV. 161 Macsony III. 13 Močnik I. 71, 72 Mošus I. 92 Mortl III. 66, 84 Mozart IV. 87 M.P. IV. 188 M.R. I. 92 Miihlfeld III. 19, 29 Murko n. 106 Murnik IV. 243—245 Muršec I. 8, 45, 53, 85, 97, 107, 108, 114, 117, 135; II. 18, 30, 90, 99, 106, 107; III 32; IV. 12, 34, 112 Mušicki IV. 34 N glej Pajk Nabergoj IV. 208 Napoleon I. 20; II. 26; III. 47, 100; IV. 234 Napoleon (III.) i n . 7, 8 Navratil I. 57, 60, 74, 97, 116; II. 21, 29, 49—53, 57, 68, 101; IV. 67, 143 Načasek III. 89 Nedved IV. 8, 9, 21, 23, 31, 32, 44 Nikolaj (I.) I. 11, 53 Nikolaj I. Črnogorski III. SO Nikolaj (II.) III. 8 Nikolajevič IV. 85 Nolli IV. 66, 96, 97, 99, 135, 235, 239, 242, 244, 245, 248 H. B., glej Zarnik Ohlak IV. 243, 244 Ogrinec Josip IV. 144 Ogrinec Vili em IV. 144 Orel IV. 57, 70, 71, 76, 80. 217, 224 Paganini IV. 30 Pajk IV. 40, 59, 190—192 Palacky I. 8, 17, 35; III. 27, 52, 69, 70, 94; IV. 249 Papež IV. 239, 242—244 Parapat IV. 249 Paškevič I. 11 Patiss III. 20 Pavlič IV. 17, 113 P—B glej Bleiweis Penn IV, 83, 90 Pesjak Luiza IV. 67, 68, 73, 146, 218, 225, 226 Peternel IV. 218 Petrarka IV. 59 Petrovič IV. 39 Piano IV. 30 Pichlerieva IV. 96 Pij (IX.) III. 30 Pillersdorf I. 39 Pintar Antón I. 134 Pintar Lovro I. 57, 114, 116, 121 Pire I. 134; IV. 50 Pirjevec IV. 243 Pirnat IV. 26 Platón IV. 220 PleterSnik IV. 249 Podgorjanski IV. 76 Podgornik III. 36 Podgorski glej Svetec Podlcorencan glej Volc Podkrajákova IV. 86 Podratitovski glej Leviénik Pogaéar II. 31, 89—91; IV. 116, 134 Pohlin I. 1 Poklnkar II.. 102, 103; IV. 239, 244 Pokorny III. 99 Polak II. 45 Polec I. 78 PolSe II. 76 Potoínik I. 56, 58, 69, 125, 127; II. 23—25, 50, 56, 107; IV. 40, 95, 104, 105 Pour IV. 89, 244 Povh II. 37 Pradatsch I. 118 Praprotnik I. 71, 111; II. 49, 51, 64, 69, 72; IV. 20, 161 Preissing IV. 89, 90 Prelihova IV. 96 Prelng IV. 73, 96. 97, 100, 101. 128 Premerstein IV. 22, 24 PreSeren I. 1, 36, 98, 115, 122, 123,125,126,140; 11.12,28, 34, 36, 39, 46, 47, 60, 62, 81, 86, 91, 92, 98; III. 59 —62, 72: IV. 21, 34, 41, 43, 45, 50, 59, 61, 83, 85, 101. 128, 129, 145, 193, 218, 224, 225, 236 Prevec IV. 105 Prifarski I. 69, 120 Priiatelj I. str. V., VII., 136; II. 7, 9, 81, 95, 113, 114; III. 53, 71; IV. 103 109,162, 184, 204 Prochazka IV. 100, 101 Prodovski glei Jesenko Pucher III. 112 Puckmeister-Vijanski II. 74; IV. 160 Puškin IV. 34 Radecky I. 9, 10, 18; III. 9, 70 Radicspl. III. 94; IV. 217, 218 Raič II. 69, 89, 90; III. 35, 103, 104, 110, 111; IV. 34, 109, 137, 138, 222 Rajačič I. 10 Rajevskij IV. 137 Rauchpach IV. 103 Rauscher I. 15, 21, 28, 29; II. 82, 88; III. 28; IV. 233 Ravnikar Fran IV. 66, 89, 239, 243, 244 Ravnikar Matevž I. 115; IV. 101 Ravnikar-Poženčan II. 48, 60, 111; III. 62; IV. 134, 146 Razbacher IV. 245 Razlag II. 62, 66, 69—71, 106, 108, 110, 111; III. 41, 66, 78, 92, 97, 103, 111, 112; IV. 12, 22, 84. 157 185 Rebec IV. 133, 249 Rechberg III. 9, 25 Resanski glej Simandl Resman IV. 72 Rieger III. 11, 22, 25, 27, 52, 69, 93, 111, 113, 117, 119; IV. 19, 21, 23, 204, 207, 238, 239, 249 Rihar I. 126;; IV. 33 Ripšl IV. 87 Rizzi I. 36; II. 86 Robič I. 79 Robida II. 48, 65 Ronge II. 84; III. 73 Rosbacher IV. 56 Rossmässler IV. 134, 137 Rozina IV. 82 Rožič III. 57 Rubeš II. 62 Rudmaš I. 72, 110, 121; II. 42, 45, 45, 64, 69 Rudolf (II.) III. 49 S IV. 159 Sadar IV. 39 Samasa IV. 121 Sandič IV. 212 Schantl III. 116; IV. 106 Schiller II. 35; IV. 40, 83 Schloissnig I. 57; IV. 86, 114, 117 Schmerling I. 21, 24, 67; III. 15—24, 27, 29, 37, 42—45, 47, 66, 68, 77, 79, 80, 85— 89, 92, 95, 95, 96; IV. 25, 141, 193, 205 Schmid II. 49 Schöppl III. 79 Schorl IV. 237 Schreyvogel II. 82 Schrötter III. 20 Schubert IV. 75 Schuselka III. 115 Schwarzenberg Feliks I. 12— 14, 16, 18, 21—26, 29, 46; III. 8 Schwarzenberg Friedrich I. 29 Sedlnitzky I. 137, 138; II. 7, 58 Seeburgova I. 125, 126 Seljan IV. 197—201 Semrajc I. 38 Senekovič I. 78 Sernec III. 97; IV. 14, 17, 23, 34, 65, 122, 124, 126—128, 130, 131, 192, 215, 216, 222 «Servantes mlajši» glej Zarnik Shakespeare II. 54 Simandl II. 54, 111 Skedl IV. 257 Sket I. 156 Slane IV. 42 Slatkonja II. 50 Sladkovsty III. 22 Slomšek I. 41, 45, 54, 70, 71, 79, 95, 156—140, 145; Ii; 50, 59, 66, 89, 98; III. 19, 53, 66; IV. 15, 38, 81, 100, 101, 110 Slovenec P. II. 55 Smolka III. 85 Somer II. 69 Sorč IV. 13, 21 Souvan IV. 70, 72, 75, 77, 78, 80, 223 Stadion I. 12—14, 16—20, 22, 25, 27, 47, 65, 66, 71, 77, 78, 97, 134; II. 22 Stanojlo I. 10 Starčevič III. 14 Stare IV. 98, 238—247, 249, 250 Stepišnik škof, IV. 44, 117 Stepišnik IV. 24 Stojkovič II. 43 Stöckl III. 49 Stratimirovič III. 111, 113 Strel II. 50 Stritar II. 74, 79; IV. 28, 89, 107, 145, 219, 222, 231, 236 Strossmayer III. 10, 13, 58 —41, 68, 111; IV. 16, 20, 21, 30, 113, 153, 249 Strupi I. 134 Sue II. 55 Srečin IV. 30, 31 S vetee II. 21, 48—50, 57, 60, 61, 65, 70, 106—108, 111; III. 58, 89, 98, 99, 101, 104 —107, 110, 113, 116—122; IV. 17, 77, 80, 98, 132, 133, 156, 142, 144, 148, 149, 222, 259, 240—242, 244, 249 Szecheny III. 15, 71 Safarik I. 66, 79, 140; II. 23, 64 Savnik IV. 249 «Ščavničar» IV. 91 Sefer IV. 98 Simunič I. 10 Skedl I. 79 Škrebe II. 50, 89 Smid I. 127; III. 81 Sokčevič III. 10; IV. 10, 154 Sporer I. 78; II. 43 Sramelj IV. 14 Šubert IV. 66 gubic I. 139—142; II. 30, 35, 89, 97, 98, 107 Sulek IV. 157 Suman IV. 17 Šuplikac I. 10 Šventner IV. 240 Taaffe I. 107; III. 28 Tambornin IV. 106 Terpinc I. 103 Thomet I. 119 Thun I. 21, 24, 29, 31, 44, 45, 64, 69, 73—76, 79; II. 90; III. 9, 20 Tiefensee IV. 95 Tinti III. 19 Tisen IV. 59, 84 Tkalec III. 69, 70; IV. 165, 179 Todorovič I. 10 Toman I. 98, 116, 127; II. 11, 12, 21, 50, 60, 69—71, 77; III. 44, 52, 55, 56, 58, 66, 68, 69, 75, 80, 81, 83— 91, 96, 106, 111, 113, 115— 117, 119—121; IV. 7, 8, 15—17, 21, 23, 24, 26, 28— 31, 34, 39, 43—45, 50, 58, 61, 65, 79, 84, 90, 95, 96, 110—114, 131, 132, 135— 138, 148, 168, 184, 218, 241, 249 Tomanova IV. 83 Tominšek II. 74; IV. 53 Tomšič I. 109; IV. 240 Tonkli I. 127; II. 78; IV. 36, 48, 91 Tönnies III. 111 Torbar IV. 29 Tosi I. 79; II. 89 Trajanski IV. 45 Trdina I. 61, 88, 97, 115, 118, 145; II. 21, 24, 26, 29, 30, 45, 47, 48, 57, 61 ; III. 32— 34, 36, -39, 45, 58, 60; IV. 11, 33, 134, 160 Tribnik IV. 26, 42 Trstenjak Anton IV. 98 ^Trstenjak Davorin I. 40, 73, 144; II. 12, 13, 18, 19, 64, 65, 89, 90, 97, 99, 106; III. 62—64, 73, 101, 104; IV. 21, 28, 34, 42, 44, 46, 47, 53, 84, 90, 103, 104, 116, 126—128, 143, 144, 146, 222, 226, 231 Trubar II. 92, 99; III. 89, 97 Turner IV. 222 Turn ograj ska I. 125; II. 61, 62, 69 Tušek II. 75—77; IV. Li4, 39, 137, 139 Uhrer I. 137, 138 Ulaga IV. 134, 138 Ulepič I. 16, 53, 61, 77 Umek IV. 146 Uršič IV. 66 Ušeničnik II. 89 V IV. 44 Valenta IV. 14, 31, 44, 97 Valents IV. 86 Valjavec Ivan II. 64 Valjavec Matija I. 64; II. 21, 29, 49, 50, 61, 71, 86 Valvazor II. 50, 62, 98; IV. 216 Vavrû IV. 52, 132, 136 Veber I. 95 Vega IV. 218 Veith II. 82, 89 Vencajz II. 78 Vergil II. 61 Verne II. 43, 84; III. 74 Veronika Deseniška II. 62 Vertovec IV. 27 Vesel I. 34, 41, 113, 119, 125; II. 7, 11—13, 39, 41, 47, 48, 55, 60, 61, 70, 71, 77, 86; III. 59, 60, 64, 72, 73; IV. 26, 34, 41—43, 57, 73, 127, 137—139, 146, 236 Veselova I. 119 Vidic IV. 20, 44, 59, 65, 83, 91 244 Vidmer III. 56, 53, 89; IV. 118, 130 Vidulovič I. 128 Vilhar Ivan IV. 105 Vilhar Miroslav I. 119; II. 11; IV. 13, 19, 30, 38, 45, 56, 58, 65, 66, 73, 75, 76, 84, 87, 96, 114, 146, 165, 185, 186, 193, 195, 203, 225 Vinko IV. 164 Vinkovic II. 62, 69 Vlastenski IV. 93 Vodnik I. 49, 50, 115; II. 50, 92, 98; IV. 7—9, 12, 22, 24, 26, 28, 29, 42, 43, 45, 58, 69, 70, 73, 86, 95, 100, 101, 125, 127, 137, 138 Vodušek IV. 23 Vole II. 17, 96, 97 Volčič I. 131; IV. 13 Volkmer II. 98 Vončina I. 130, 132; IV. 10, 43, 56, 1-16, 122, 125, 130, 132 Vošnjak I. 79; III. 53, 58, 85, 97, 99, 101, 103—106, 113, 117; IV. 34, 46, 65, 77, 92, 119, 120, 126, 127, 131, 132, 134—136, 148, 149, 216, 217, 221, 222, 240, 241, 249 Vranicam - Dobrinovič III. 13, 40; IV. 150 Vraz I. 84, 107, 139; II. 30, 31, 36, 38, 56, 83, 95, 97, 98, 100, 102, 106, 107; IV. 111 Vrbančič IV. 154 Vrtovec I. 114, 115 Vukalovič IV. 30 Wagner IV. 89, 138 Weiss IV. 69 Welsersheimb I. 49, 52 Wessenberg I. 12 Wilhelm (I.) IV. 18 Windischgrätz I. 9—12, 14, 16, 18, 23, 46; II. 32 Winkler I. 113; III. 97; IV. 36, 40, 48 Wolf IV. 123, 128, 152 Wurzbach III. 115 Zabukovec IV. 41, 55, 58, 66, 73, 90 Zadrobilekova IV. 22 Zaje IV. 86 Zakrajšek IV. 150, 151 Zalokar I. 134 Zamejec II. 31, 87 Zang III. 48, 70 Zarnik II. 75—78; III. 38, 39, 56, 58, 66—68, 71, 75, 77, 84, 112, 114; IV. 29, 39, 84, 146, 152—155, 163, 164, 184, 187, 194, 196, 200, 201, 206, 222, 249 Zeleny III. 87 Zeschko I. 103; IV. 112 Zofija I. 11, 14, 21, 25, 29 Zois Anton IV. 112, 115, 125 Zois Žiga I. 120; IV. 43, 100 Zöllner IV. 90, 96, 98 Zorin IV. 58 Zrinjski II. 62; IV. 11, 98, 105 Zupan Tomo II. 90 Zupan V. IV. 72 Zupanec IV. 52, 116, 135 Žagar IV. 239, 243, 244, 251 Žakelj II. 71 Žavčanin glej Kočevar Zeleznikar IV. 19 Zepič I. 64; II. 30; IV. 135, 138 Žerjav III. 91 Zigon IV. 193, 201, 209, 211 Zukovskij II. 62 Zupančič II. 92 X (najbrž Levstik) IV. 129 Vsebina I., 11., 111. in IV. knjige 1. knjiga Predgovor V Uvod (O poznamenovanju dobe in obdobij) 1 Staroslovenci 1.: Obdobje tvornega konservatizma 1848—1860 5 1. poglavje: Avstrijski politični okvir 7 2. poglavje: Slovenske kulturnopolitične zahteve in pridobitve v tem obdobju 34 3. poglavje: Slovensko gospodarsko, družabno in kulturno življenje v stanovih, društvih in zavodih v obdobju med 1848 in 1858 82 II. knjiga 4. poglavje: Slovensko časopisje v obdobju med 1848 in 1858 7 5. poglavje: Duševni obraz generacije «Staroslovencev» . 81 6. poglavje: Borba za individualnost slovenskega knjižnega jezika v letih 1848 do 1857 92 Opombe k prvi in drugi knjigi 113 III. knjiga Staroslovenci 11.: Obdobje okorelega konservatizma 1860—1868 5 1. poglavje: Avstrijski politični okvir 7 2. poglavje: Slovenske kulturnopolitične zahteve in pridobitve v tem obdobju 31 IV. knjiga 3. poglavje: Slovensko društveno življenje v šestdesetih letih 7 4. poglavje: Slovensko časopisje v šestdesetih letih . . . 140 Opombe k III. in IV. knjigi 251 Imensko kazalo 253

MLADOSLOVENCI: OBDOBJE ROMANTIČNEGA REALIZMA (1868–1881) uredi

UVOD: »Mladoslovenci« in »Mlada Evropa« uredi

Periodiziranje literarne zgodovine — kakor vsake druge zgodovine — je prav tako težka stvar, kakor je težko najti dobro in izrazito poznamenovanje za posamezne zgodovinske periode. Vsaki periodizaciji preti nevarnost, da mehanično preseka tok dogodkov, ki se organično presnavljajo iz prošlosti in istotako organično priraščajo iz sodobnosti na podlagi duševnih in materialnih pogojev časa ter na osnovi iniciativ silnih individualnih činiteljev. Zgodovinarstvo je ozmišljeno rekonstruiranje in sestavno podoživljanje prošlosti. Zategadelj se zgodovinar — prav zaradi sistematične preglednosti in smotrne grupacije vsega tega, kar se je tudi v dogajanju snovalo v okviru izvestnih skupin — ne more in ne sme odreči delitve zgodovine v periode. Zavedajoč se torej, da vsako periodiziranje v bistvu nasiljuje "kontinuiteto zgodovinskega dogajanja, vendar pa priznavajoč, da literarna kakor vsaka druga zgodovina zaradi sistematične preglednosti potrebuje; nekih obmejitev, postopa po mojem mnenju literarni zgodovinar najprirodneje in najsmotrneje, ako se pri periodizaciji odloči za takšne grebene, od katerih priroda sama v morju svojih časovnih valovanj jemlje zdaj svoje zalete, da po njih izprožitvi zopet splahneva, delajoč prostor in dajajoč povod novim zaletom. Za take grebene in mejnike smatram jaz v soglasju z nekaterimi odličnimi sostrokovnjaki nastope novih, mladih, med seboj krepko idejno zvezanih generacij, ki dobivajo po nastopu prvih pionirjev v podmladkih še nekaj časa sukurs, dokler se gesla pokolenja ne izživijo in ne izrabijo, na kar stopajo pod praporom novih idej najprej v boju z «očeti», nato v mirni udejst-

  • Razprava je bila prvič objavljena v LZ 1924, str. 26—57,

83—90. (Op.ured.) vitvi teh idej na pozorišče — »sinovi», katere čaka prej ali slej ista usoda. Kar se tiče poznamenovanja literarnozgodovinskih period, je nekdanja romantična doba v svojem individualizmu rada imenovala posamezna obdobja po prominentnih osebnostih, medtem ko je nji sledeča pozitivistična ali realistična doba kazala nagnjenje, nazivati periode rajši po najglasnejših umetndstno-fortnalnih, idejnih ali socialnih časovnih geslih. Po mojem mnenju ne gre, da bi zametavali staro romantično prakso, samo rabiti bi jo morali zelo previdno. Vsako poznamenovanje je etiketa, ki doseže svoj namen samo takrat, kadar vsebuje vsaj večino glavnih znakov vsebine v zgoščeni obliki. Ako imamo torej opraviti z obdobjem, kateremu je kakšna genialna osebnost malone sama vtisnila svoj duševni pečat, potem to obdobje tudi v literarni zgodovini po pravici in lahko nosi ime dotične genialne individualnosti. Ako pa so bile skupinske časovne ideje kakršnega koli značaja glavne vodnice izvestne dobe, potem se mora izbrati-poznamenovanje za dotično periodo v skladu z imenoslovjem teh časovnih vodilnih gesel. Kar se tiče slovenske novejše literarne zgodovine onih časov, ki so se vrstili po zaključku čop-Prešernove visoke romantike, ki je stopila v življenje po zmagi nad Zois-Vodnik-Kopitarjevo filološko in etnografsko romantiko, je bila v tem pogledu pri nas do sedaj praksa naslednja: Julij pl. Kleinmayr, ki je v svojem slabo uspelem prvem poskusu, naslovljenem «Zgodovina slovenskega slovstva» (Celovec, 1881), obravnaval tudi prvi del te dobe, je krstil obdobje od leta 1843. (od «Novic » dalje) do 1881. z enostavnim matematično-mehaničnim nazivom: «tretja doba» zategadelj, ker je imenoval prejšnji dve periodi «drugo» (od 1770 do 1843), oziroma «prvo dobo» (od početkov do Pohlina). O tem, da slovensko literarno zgodovinarstvo ni moglo ostati pri tem primitivnem, ničesar ne vsebujočem poznamenovanju, ni treba izgubljati besede. Nato je izdal 1893 dr. Jakob Sket za literarni pouk v višjih razredih srednjih šol svojo «Sloystveno čitanko*^ (Celovec 1893), v kateri je naslovil obdobje med 1843—1893 z izrazom: «doba narodne prosvete». Začetno letnico 1843 je Sket pridržal iz Kleinmayra, ker je imel početek Bleiweisovih «Novic» za mejnik, od katerega naj se datira novejša slovenska literatura. Z nazivom «narodna prosveta» je sicer Sket poskušal zajeti v naslov že tudi bistvo literarnega snovanja tega obdobja, vendar se mora reči, da je s tem dokaj splošnim nazivom označil le bolj prva leta te periode, manj pa zadnja desetletja XIX. stoletja, v katerih si je stavila slovenska literatura tudi že bolj umetnostne cilje. Prvi, ki je novejšo slovensko literarno zgodovino razločil v dva dela, je bil dr. Karol Glaser. Njegova «Zgodovina slovenskega slovstva» (Ljubljana, 1894—1898) je v III. zvezku obravnavala «Bleiweisovo dobo od 1848. do 1870. leta». Dr. Glaser, ki se je prvi med našimi literarnimi zgodovinarji oziral na važne svetovne dogodke — sestavljajoč sicer precej šablonske preglede svetovnih pojavov in postavljajoč jih na čelo posameznih oddelkov svojega dela — je torej tudi prvi poskusil datirati početek novejše slovenske literarne zgodovine s svetovno-znamenito zarezo leta 1848. Zakaj je dr. Glaser to prvo obdobje zaključil ravno z letom 1870., je tem manj uvidevno, ker mu je dal naslov: «Bleiweisova doba». Saj je vendar dr. Bleiweis nastopil v naši javnosti s svojimi «Novicami» že leta 1843. in deloval v nji do svoje smrti leta 1881. Da je dr. Glaser krstil to kakor tudi poznejše obdobje («Stritarjevo dobo ») z imenoma dveh markantnih osebnosti, se da razlagati iz metode njegove literarne zgodovine, v kateri so bili biografski in bibliografski podatki o posameznih osebnostih bolj v ospredju kakor ideje časovne kulture, literature in umetnosti sploh. Za drjem. Glaserjem je prišel dr. Grafenauer najprej s svojo «Zgodovino novejšega slovenskega slovstva» (Ljubljana, 1909 in 1911), nato pa s svojo «Kratko zgodovino slovenskega slovstva» (Ljubljana, 1917 in 1919). Zdi se mi, da se je dr. Grafenauer tako v prvi kakor v drugi svoji literarni zgodovini glede poznamenovanja dob zgledoval po novejših čeških literarno-zgodovinskih kompendijih. Znamenite Laichterjeve «Češke literature XIX. stoletja» I. del obravnava pod naslovom «0<1 Dobrovskega do Jungmannove pesniške šole« (II. izd., Praga, 1911) v posameznih specialnih poglavjih češko prosvetljenstvo in prvo romantiko, njen II. del pod naslovom «Od Polaka do Langerja » romantiko, njenega III. dela 1. zvezek pod naslovom «Od Mache do Havlička« isto literarno šolo, njenega III. dela 2. zvezek pod naslovom «Od Božene Nemcove do Nerude» pa že početke češkega realizma. Novak-Novakova «Pregledna zgodovina češke literature» (II. izd., Praga, 1913) pa deli novejšo češko literaturo, počenši od prosvetljenstva v: a)«Literaturo narodnega preporoda« (prosvetljenstvo, romantika) in v: b) «Literaturo prerojenega naroda» (doba prehoda in reakcije, doba Nerude in Halka, sedanja doba). Podobno je poimenoval tudi dr. Grafenauer I. del svoje večje zgodovine z naslovom «Od Pohlina do Prešerna» in je v tem delu obravnal «prosvetljeno dobo» ter «slovensko romantiko », medtem ko je nazval II. del iste večje zgodovine «dobo narodnega prebujanja« ter jo obmejil z leti 1848. do 1868. Isti naslov in ista obmejnika je za čas po letu 1848. obdržal dr. Grafenauer tudi v svoji «Kratki zgodovini«, v kateri je nadaljnje obdobje od leta 1868. do 1895. krstil za «dobo nove romantike in realizma«, medtem ko je dal slovenski «moderni» naziv «Od literarnega prevrata do naših dni». Glede na svoje v uvodu tega sestavka razvito naziranje o periodizaciji literarne zgodovine na podlagi novih generacij, ne pričenjam jaz zgodovine novejše slovenske literature z letom 1843., kakor se je to delalo do Glaserja, zategadelj, ker v prvih petih letnikih Bleiweisovih «Novic», tedanjega glavnega glasila slovenske literature, še ne nastopa nikaka nova generacija z nikakimi novimi idejami, ki bi se ločile od primitivnoutilitarnih smotrov takratnih naših neznatnejših pisateljev in tudi ne ccd narodno-preporodnih ciljev važnejših avtorjev prejšnje romantične dobe. Šele v letu 1848., ob času «pomladi narodov» nastopi tudi pri nas krepak nov val med seboj idejno zvezane generacije, ki se po sporadičnih početnih svobodomiselnih težnjah glede na primitivne potrebe naroda in glede na večino duhovniškega sotrudništva obda s trdnim oklepom naziranjsko konservativne, družabno patriarhalne in umetnostno utilitarne ter narodno probujne ideologije. To generacijo imenujem jaz generacijo «Staroslovencev» in dobo literarne zgodovine, ki se je snovala pod egido teh mož — dobo «Staroslovenstva». Grafenauerjevega naziva «doba narodnega prebujenja« za obdobje med letom 1848. in 1868. si nisem mogel prisvojiti zategadelj, ker se je narodna prebuditev v smislu narodnega osveščenja v posameznikih vršila pri nas že izza dobe prosvetljenstva, v smislu ljudske prebuditve v nacionalnem pogledu pa se je nadaljevala prav do svetovne vojne in se šele v tem velikem požaru vzvršičila v zahtevi po lastni narodni državnosti. «Narodno prebujenje« se torej po mojem mnenju ne da vgozditi zgolj med leta 1848.—1868. Pokolenje «Staroslovencev», označeno po štirih glavnih, gori navedenih geslih, katerih samo eno, čeprav zelo važno, tvori «narodna prebuda», pred'stavlja idejno dokaj tesno med seboj zvezano, pod Bleiweisovim vodstvom stoječo generacijo, ki je zavladala s svojo miselnostjo v burji leta 1848., vodila slovensko kulturno in literarno udejstvovanje skozi desetletje avstrijskega absolutizma, organizirala prvi javni narodno-politični in družabnosocialni nastop Slovencev kot naroda v dobi obnovljene ustave 60ih let ter si zlomila hrbtenico ob glasovanju za dualizem leta 1867. Sama se spočetka seveda res ni tako imenovala, a se v poslednjih letih svoje vlade in svojega propada vsaj branila, ni naziva «Staroslovenci», naziva, ki ga je tej odstopajoči generaciji vzdevala bolj ali manj očitno nova generacija «MIadoslovencev». Ko sem razložil, zakaj si za dobo med 1848—1868 nisem mogel prisvojiti naziva «doba narodnega prebujenja «, pristavljam, da se mi tudi Grafenauerjev naziv «doba nove romantike in realizma» za obdobje med 1868—1895 ne zdi docela posrečen zategadelj, ker označuje v vsej evropski literarnozgodovinski terminologiji izraz «nova romantika» ali «neoromantika» prav za prav romantični element «moderne», in pa zato, ker je bila romantična sestavina našega v ostalem precej šibkega realizma «mladoslovenske» dobe — ljudsko-običajna nota — v resnici dediščina starega romantizma in se o kaki «novi romantiki« v tej dobi ne more niti govoriti, kvečjemu o zapozneli romantiki. S tega stališča bi se dal za dobo med 1868—1895 bolj upravičeno zagovarjati naslov «romantično-realistična doba», pri čemer bi prišlo do izraza resnično dejstvo, da je bila slovenska literatura te dobe še v marsikaterem pogledu romantična, obenem pa že tudi skromno realistična, v splošnem pa izrazito niti taka niti drugačna. Da si tudi tega naziva nisem prilastil, tiči vzrok v tem, ker hočem porabiti izraze «romantičen» in «realizem» za poznamenovanje delnih obdobij te periode. Pristavljam pa, da časovne mejnike predzadnjih dveh dob novejše slovenske literarne zgodovine, ki jih je postavil dr. Grafenauer, sprejemam tudi jaz, samo s tem razločkom, da tako, kakor sem govoril o naši literaturi med leti 1848.—1868. kot o «dobi staroslovenstva», razpravljam o naslednji dobi kot o «dobi mladoslovenstva», ne samo zaradi konformnosti s poznamenovanjem prejšnje dobe, ampak iz globljih vzrokov, ki se nam odkrijejo v splošni karakteristiki te dobe. «Mladoslovensko» gibanje se krije časovno in v mnogih pogledih tudi idejno skoraj popolnoma z «mladočeškim » političnim in deloma tudi literarnim gibanjem 60ih in naslednjih let. S Češkega prihaja k našim «Mladoslovencem » res samo posrednja pobuda, in sicer tudi od tam bolj za formiranje smeri in taktike kakor za ustvarjanje politične stranke ali literarne struje. Ideologija «mladoslovenska», kakor tudi «mladočeška», ki je v politiki narodno-radikalna, v svetovnem naziranju pozitivistična in svobodomiselna, v umetnosti čim dalje bolj realistična, ima svoje korenine v duševnem življenju širšega kulturnega sveta tedanje Evrope. Že sama tvorba poznamenovanja «Mladoslovenci» nas povede v prvotno domovino tega gibanja, namreč v — Italijo prve polovice XIX. stoletja. Italija je bila v tem času razkosana v majhne domače državice; najplodovitejše province v njenem severnem delu je vrhu tega držala v svojih ostrih krempljih Avstrija, ki je pod vodstvom Metternicha kot mnogonarodna država igrala prve gosli v koncertu «svete alianse», mednarodne monarhistične in absolutistične zavarovalne državne zveze, prikrojene po Metternichu v ta namen, da bi se v podjarmljenih narodih dušil vzbujajoči se narodni čut in vsak pojav miselnega in nacionalističnega individualizma ter enorodnega državnega edinstva, z eno besedo: da bi se uničevala vsa dediščina velike francoske revolucije, ki je s tem, da je doma dvignila na površje nove stanove, v ostali Evropi vzbudila k zavesti nove narode, in pa dediščina filozofske in literarne romantike, ki je gojila kar kult «narodnega duha» — sama gesla, neljuba predmarčnim absolutistom. To narodno in obenem svobodomiselno gibanje je naraščalo v tem času zlasti v Italiji, kjer se je zgoščevalo v skrivne revolucionarne «karbonarske» krožke. Leta 1822. je to gibanje dobilo svojega glasnika v Giuseppu Mazziniju. Ta je izdal v tem letu knjigo «La giovine Italia», ki je šla iz rok v roke. V tem svojem delu je proglasil za vrhovno načelo javnega udejstvovanja načelo narodnosti. Njegov klic je izzvanjal v zahtevo po «zedinjeni Italiji», o kateri je pisec že v tej svoji knjigi ugotavljal, da sta o nji sanjala že Dante in Macchiavelli. Proti onim, ki so ugovarjali, češ da je avstrijska uprava y Lombardiji in na Beneškem boljša, nego domača v italijanskih državicah, je vzklikal Mazzini: «In če bi bila naša uprava huronska ali hotentotska, samo da je domača!» Naj bo ta uprava v severni Italiji, kakršna hoče biti, tuja je, nemška. Zato pa: «Fuori i tedeschi!» Devetnajsto stoletje je stoletje načela narodnosti in to načelo bo ta vek tudi uresničil. — Mazziniju v roke je deloval v italijanskem leposlovju Massimo d'Azeglio, ki je zlasti v svojih dveh romanih «Ettore Fieramosca» in «Nicolo dei Lapi» opisoval, kako so se Italijani v srednjem veku, razcepljeni v majhne državice, neprestano med seboj vojskovali in služili tujim interesom, namesto da bi se vzajemno med seboj zedinili in postali sami svoji gospodje v svoji hiši. — D'Azeglio je bil duševni pristaš tretjega znamenitega italijanskega preporoditelja, abata Giobertija, ki je v duhu francoskih liberalnih katolikov, grofa Montalemberta, patra Lacordaira in Lamenaisa, urednikov liberalno-katoliškega «Correspondenta» v Parizu, izdal leta 1843. knjigo «11 primato d'Italia». Ako je bila Mazzinijeva knjiga bomba, bi se moglo Giobertijevo delo imenovati baklja, z entuziazmom razsvetljujoča ideal «zedinjene Italije». Gioberti je v tem svojem delu razvijal tezo, da bi liberalni papež najlaglje združil Italijo,, ki bi si mogla pridobiti prvenstvo med katoličani vseh narodov. — Za Giobertijem je prišel Cavour. Ta mož se je dvajset let pripravljal na svojo veliko misijo. Noč in dan je na tihem študiral politična gibanja vseh narodov, končno je leta 1848. nastopil v italijanski javnosti s svojim dnevnikom «Risorgimento», v katerem je z velikim ognjem zastopal načelo, da se mora vsak narod izobraževati v svojem jeziku in stremiti po tem, da postane gospodar svoje zemlje in svoje usode. Preden je postal minister, se je Cavour kot poslanec v piemontskem parlamentu dne 20. oktobra 1848 toplo zavzel tudi za avstrijske Slovane, za «to mnogobrojno, energično, iskreno, ali že mnogo stoletij teptano pleme slovansko^ In Cavour je v naslednjih desetletjih v resnici postal oče «zedinjene Italije.«1 Pod vplivom idej in delovanja Mazzinija in njegovih naslednikov je nastalo v zatohlem absolutističnem ozračju 1 Kako so gesla teh voditeljev italijanskega političnega preporoda užigala tudi srca naših «Mladoslovencev», se razvidi iz člankov (najbrž dr. Zarnikovih): «Gibanje načela narodnosti itd.» v Slovenskem gospodarju® z dne 6. februarja 1868, štev.' predmarca vse polno tajnih revolucionarnih zvez, poleg «Mlade Italije« «Mlada Poljska», «Mlada Irska», «Mlada Angleška» itd., ki so se pod gesli republikanstva, državljanskih svoboščin in edinosti posameznih delno ali celotno podjarmljenih narodov združile leta 1843. v skupno tajno zvezo, imenovano «Mlada Evropa». Vse te skrivne zveze so bile političnega in državnoprevratnega značaja in so ogrožale v prvi vrsti države, združujoče v sebi več narodov ali narodnih delov, katerim so obetale zedinjenje v obliki lastne državnosti na podlagi narodne samodoločbe. V drugi vrsti pa so te tajne zveze izpodkopavale tudi prestole in oltarje pod devizo republikanstva in svobodomiselstva. Poleg teh političnih tajnih krožkov pa je specialno v Nemčiji v začetku 30ih let v literaturi nastala temu gibanju pobočna in miselno sorodna struja, ki je močno vplivala na formiranje «Mladočeštva» in deloma preko tega (v politiki), deloma tudi neposredno sama po sebi (v literaturi) na naše «mladoslovensko» gibanje. To je bila med seboj trdno sklenjena literarna struja, ki jo imenuje nemška literarna zgodovina «Jungdeutschland». Izoblikovala se je v znamenju opozicije proti prejšnjima dvema pravcema v nemški literaturi, proti klasicizmu in romantizmu, ko ta dva nista imela nič več novega povedati mlademu pokolenju. Proti Goetheju, ki je bil v klasičnoharmonični lepoti udejstvil v svojih delih najvišja gesla klasicizma in romantizma, in preziral zanimanje za časovne, zlasti politične dogodke, proti Goetheju, ki je leta 1830. po izbruhu julijske revolucije v Parizu pripisoval značaj svetovnega gibanja nekemu znanstvenemu sporu med Cuvierjem in Geffroy-Saint- Hilairejem, ne pa tej revoluciji, je nastopil Heinrich Heine, pionirska duša tega pokreta, ki je imenoval nemškega Olimpijca «Zeitablehrmngsgenie». Ime «Jung- 6., in v «Slov. narodu» z dne 11. aprila 1868., štev. 5., ter dalje. Prim. tudi drja. Zamika predavanje v ljubljanski čitalnici, natisnjeno v «Slov. narodu« z dne 21. julija 1878, štev. 165., ter dalje. deutschland» pa je dal tej struji mlade nemške generacije publicist Ludolf TVienbarg v svoji knjigi «Asthetische Feldziige (1843). "VVienbarg je v tem svojem bojnem spisu pokopaval pesmico (das Lied) kot tipično izrazilo romantike, zanimajoče se v svoji umetnosti radi umetnosti zgolj za duševne doživljaje posameznika; povzdigoval pa je — prozo kot večji, mogočnejši, kolosalnejši instrument, s katerim želi novo pokolenje dati izraza ne samo posameznim izbranim osebnostim, marveč obenem človeški celoti, vzbujajoči in zavedajoči se v sodobnih občečloveških, zlasti tudi političnih zahtevah. Pojma «države» in «naroda» sta stopila takrat zopet v ospredje dnevnega interesa. Zanimanje za državo kot obliko naroda, ne pa kot last absolutističnih mogotcev, je bila vzbudila že velika francoska revolucija. Premaga Napoleona, mogočnega ukrotitelja revolucije, je bila vzbudila v Nemcih najprej povečan smisel za državo, in sicer za državo zedinjenega naroda, v katerem naj bi prišli vsi stanovi do veljave, predvsem zlasti dotlej zapostavljeni meščanski ali tretji stan. Ta stan pa so srednjeevropski fevdalni mogotci, prav tako kakor francoski restavratorji po letu 1815., dolžili vseh revolucijskih grozot ter homatij in so v «sveti aliansi» utrjevali stari absolutistični monarhični princip, legitimen «po milosti božji». Ta predmarčni reakcijski pritisk je povzročil, da se je mlado nemško pokolenje, ki je še pred kratkim po osvoboditeljnih vojnah tako zmagoslavilo nad Napoleonom in njegovo Francijo, mahoma preorientiralo in začelo v velikem Korzu gledati heroja revolucije, obdajati njegovo glavo z legendarnim sijem in stavi jati v njegovo Francijo vse upe glede večje državljanske svobode stanov. Nemške nade na Francijo so se uresničile. Francozi so vstopili leta 1830. v julijsko revolucijo in v nji ustoličili meščansko kraljestvo. Skoro na to je sledila 1848 februarska revolucija, ki so se ji Nemci pridružili v nekaterih svojih državah z marčnimi revolucijami tega leta. V Franciji je doslej meščanstvo ostalo na krmilu države, tudi v ostali zapadni Evropi si je ta stan priboril več ali manj pravic. V Avstriji pa je po letu 1849. obdržal še za eno desetletje vso moč v rokah aristokratsko-duhovniški fevdalni absolutizem. V državah, v katerih je bilo fevdalstvo poraženo, je zavladal meščanski kapitalizem, nakar se je razgalila zevajoča rana novega, dotlej molčečega sloja, četrtega stanu, proletariata. Vse te peripetije časovnih dogodkov je spremljala literarna četa «Mlade Nemčije» z največjim zanimanjem in se razvijala čim dalje bolj demokratično, v zavestnem bojnem nasprotstvu zoper aristokratizem klasicizma in romantizma. Specialno na romantizem, na ta večni in neusahljivi živelj človeškega umetnostnega snovanja, je gledala enostransko, skozi prizmo njegovih zapoznelih izrastkov. Njegovo dionizično ugodje in dopadenje nad čutnim svetom je podcenjevala in ga dolžila, da se zamika v neki višji, neistiniti svet čiste duševnosti, pripuščajoč čutnost in realnost za zgolj stopnico v neki izsanjani višji nadsvet. Parola o «umetnosti radi umetnosti « je bila res romantični produkt nemškega doktrinarnega in abstraktnega duha, kakor je to pravilno ugotovil že ruski kritik Bjelinski. Francoska romantika je bila pri vsem svojem individualistično-čustvenem zanesenjaštvu že od Victorja Hugoja dalje mnogo bolj socialnosočutna nego nemška. Deviza «l'art pour l'art», ki jo je pri Francozih prvi proglasil Theophil Gautier, je bila vobče prva kulturna mladika, s katero se je nemški umovalni duh delno vcepil v francoski duševni organizem v dvomljivo zahvalo za vse neštevilne pobude, ki so jih prejemali Nemci v različnih stoletjih iz duševne Francije. 2 Iz tega formalističnega gesla se je v drugi polovici XIX. stoletja na Francoskem vzporedno ob realistični struji porodila literarna šola «parnasovcev». «Mlado Nemčijo», ki je nastopala spočetka le rahlo strnjena in uravnavala svoje delovanje bolj nezavestno v 2 Prim. Oskar Walzel: Die deutsche Dichtung seit Goethes Tod. Berlin 1919., str. 34. smislu aktualnih časovnih teženj mladega pokolenja, ki je rinilo še v politično ospredje, je skovala v zaključeno bo]no četo ali literarno šolo naredba nemškega zveznega zbora z dne 10. decembra 1835, s katero so se v Nemčiji prepovedali svobodnjaški spisi avtorjev, navedenih v tej naredbi imenoma: Heineja, Gutzkoiva, Laubeja, IVienbarga in Mundta. Blizu pa je stal «Mladi Nemčiji» tudi Borne. Vrhutega je ta struja sama kazala na Jean Faula in Chamissa kot na dva predhodnika svoje smeri. V nemški Avstriji sta stala «mladonemški» struji blizu JNikolaus Lenau in Anastasius Griin (na Kranjskem rojeni grof Anton Aleksander Auersperg). Smernice in devize je dajal «Mladi Nemčiji» Heine ne samo kot sijajen pesnik, ampak še bolj kot duhovit m temperamenten publicist. V svoji knjigi «Die romantische Schule» (1836) je izjavljal, da s to knjigo pokopava romantiko, ono literarno smer, kateri je on očital da bezi od dejanskega sveta v nerealni nadzemski in davno minuli, prošli svet. Nova literatura da hoče ustvarjati ljudi sedanjosti, ki bodo znali brez pomišlja nja uživati ugodja tostranske sreče. Znani so njegovi verzi iz «Zimske pravljice*.: «Ein neues Lied, ein besseres Lied, O Freunde, will ich euch dichten; Wir wollen hier auf Erden schon Das Himmelreich errichten . . . Ja, Zuckererbsen fur Jedermann, Sobald die Schotten platzen! Den Himmel iiberlassen Udr Den Engeln und den Spatzen . . .» Za Heine jem so dolžili tudi drugi «Mladonemci» romantiko, da je zašla v onemoglo disharmonijo med idealom in resničnostjo, iz katere da ji je preostal samo beg v izsanjane fantastične sfere. Strastno tesno razmerje do sodobnega življenja, ki naj prevzame vso poezijo, je postala prva in vrhovna zapoved umetnostnega evangelija «Mlade Nemčije». To ugodje nad resničnostjo si je iskalo duška v političnem interesu, kar nam postane umevno, ako pomislimo, da se je ta struja rodila v dobi najtrše absolutistične reakcije predmarca. Zanimanje za svobodnejše državljanske naprave je dobivalo obliko radikalnega (za enkrat še bolj meščanskega) demokratizma, ki je klical po ustavi, v kateri naj bi prišel do besede že dlje časa na naskok se pripravljajoči tretji stan, ki je bil na Francoskem že zavladal. Stalno tarčo «Mladonemcev » je tvorilo aristokratsko-cerkveno jerobstvo; njih puščice so bile izkaljene v svobodomiselstvu in republikanstvu ter so zvenele opojno pesem o svobodnem razvoju osebnosti v smislu liberalizma, o visokoumni svobodni humaniteti namesto šablonske cerkvene vernosti, o emancipaciji ženske itd. — V umetnostno-teoretičnem pogledu pri «Mladonemcih» še ne moremo govoriti o zavestnem realizmu, komaj o njega početkih. Zanimanja za vso neposredno objektivnost, za poezijo vsakdanjosti še ni bilo doumelo to pokolenje. «Mladoslovenci» so ustvarjali bolj iz dneva za dan, snujoč svoje duševne proizvode bolj iz aktualnih, jarkih dnevnih gesel, nego iz intimitet na videz nekazne in neznatne vsakdanjosti. Bili so kakor ustvarjeni za zurnalistej zato je tudi bila njih najpriljubljenejša oblika feljton, razposajen, humorističen, satiričen, v katerem sta bila mojstra zlasti Heine m Borne. Od prejšnjega romantičnega kulta narodne samobitnosti se je «Mlada Nemčija» okrenila odločno vstran in uprla oči v smer kozmopolitizma. Poreklo njenega svetovnega in socialnega nazora, vznik njenih idej o grajanskih svoboščinah, zapoved aktualnega pisanja iz dneva za dan, kakor tudi še marsikaj drugega je to šolo spravljalo v ozko zvezo s tedanjo Francijo. Medtem ko se je bila Nemčija v dobi romantike zaprla v miselnosti v svoji visoki filozofski idealizem, v praktičnem kulturnem udejstvovanju pa v svoj filistrski «Teutschtum», v domačo raševnato nošo, si puščala rasti starogermanske r grive in verno poslušala na telovadiščih svojega telovadnega «očeta» Jahna, ki je hotel, da bi zrasel med Nemčijo in Francijo neprediren pragozd, medtem ko je v Nemčiji vsak romantičen poet smatral za svoj nepreklicni poetični kredo Goethejev izrek: «Politisch Lied ein garstig Lied», medtem ko se je nemška romantika vedno bolj oddaljevala od zemlje v neke abstraktne sfere rafinirane izumetničenosti, goječ poezijo radi poezije, slikarstvo radi slikarstva, glasbo radi glasbe ter se hermetično zapirala pred brigami in radostmi časa, je stala večina francoskih poetov že v romantični dobi v sredi neposrednega življenja. V pesnitve Victorja Hugoja in v romane George Sandove so se krepko zaganjali valovi sodobnih dogodkov in časovnih teženj, Balzac je pisal pod naslovom «Človeška komedija« svojo grandiozno fiziologija francoske družbe, Beranger je dajal v svojih živahnih, temperamentnih verzih izraza utripom ljudskega srca, v vsakem pogledu ter v umetninah vsakega poeta so se na Francoskem tudi v dobi romantike zabrisavale meje med literaturo in življenjem. Mlade Nemce je zategadelj začel privlačiti Pariz, to svetišče svetega ognja svobode, to izvirališče grajanskih svoboščin, to torišče poezije, ki je bila hkratu dejanje in •življenje, to poprišče življenja in dejanja, ki sta bila obenem poezija. Heine se je preselil za stalno v Pariz, začasno tudi Borne. Oba ta dva Nemca sta pisala od časa do časa tudi po francosko. «]Vlladonemškemu>> kozmopolitizmu, prav za prav obliki francosko-nemškega duševnega bratstva, je dajal največ duška duhoviti ironik Heine, ki je začel prvi smešiti dotedanji nemški paladij — slavo osvoboditeljnih vojn, in proslavljati Napoleona kot «moža ideje», kot «včlovečeno idejo», kot »izvršitelja oporoke meščanske revolucije«. «Die alldeutschen Bevolutionsdilettanten mit ihren Turngemeinplatzen « so se mu zdeli smešni v primeri z velikim Korzom, ki mu je bil «jeder Zoll ein Gott». Napoleonovo pokolenje je Heine imenoval junaški rod, ki je vzrastel iz tal ognja in svobode pod časovnim geslom prostosti in enakosti ter tragično poginil na ruskih poljanah «durch Kalte und Sklaven». In na njegovem grobu, pravi Heine, so se razpasli: «Die Alliierten und die schlechten Befreiungsgedichte, Hermann und Thusnelda. Hurrah! und der Frauenverein und die Vaterlandseicheln und das ewige Prahlen mit der SchlacEtbei Leipzig und wieder die Schlacht bei Leipzig und kein Aufhoren davon». Bolje bi bilo, da bi bili takrat tepeni šolarčki, nego da so oni pretepli učitelja, je bilo Heinejevo mnenje. V vprašanjih svetovnega in verskega naziranja se je «Mlada Nemčija» polagoma odvračala od nemškega idealizma Hegelovega in se približevala v nekaterih svojih zastopnikih, n. pr. Borneju, k francoskemu liberalnemu katoličanstvu abbeja de Lamennaisa in Montalemberta, medtem ko se je Heine, glavni glasnik «Mlade Nemčije», nagibal k socialistično-utopističnemu saintsiinonizmu z njegovim bogom, ki je duh in snov obenem, z njegovimi gesli o «rehabilitaciji mesa», o «emancipaciji ženske», o «čutni radosti antike», ki naj bi na tleh porušene židovske in krščanske religije ustanovila novo, tretje kraljestvo «ravnovesja med duhom in snovjo ». Pozneje pa so «Mladonemci» pod vodstvom mladohegelijancev Straussa in Feuerbacha evolucionirali v smer filozofskega materializma in pozitivizma. Pod vplivom «Mladonemštva» se je v marsikaterem pogledu izoblikovala tudi duševna fiziognomija našega «mladoslovenstva». Naših «Mladoslovencev» sicer več ne odlikujejo oni široki razgledi po svetovni duševnosti, kakršni so dičili naše prosvetljence (kakega Zoisa), naše filološke romantike (kakega Kopitarja) in naše visoke romantike (kakega Čopa in Prešerna). Potreba, prijemati za nujno delo ob formiranju ljudstva v narod in vstopati v dnevni boj za njegova prava, jih sili, da se lotevajo dela ob narodni prebuji in zlasti ob opremi naroda kot takega z literaturo mnogo poprej, nego so sami sebi dali širšo evropsko izobrazbo. Ta oznaka velja seveda v še mnogo večji meri za njih predhodnike «Staroslovence», o katerih se mora naravnost reči, da so nebotični, samo na par individualnostih sloneči obelisk Čop-Prešernove duševnosti prihulili v skromno kapelico v ta namen, da so njeno bazo lahko razširili preko predelov širokih ljudskih krogov. «Mladoslovenci» so bili že brezprimerno bolj razgledani po istodobnem evropskem duševnem svetu nego njih «staroslovenski» očetje. Vendar pa je njih prenaglo zaključeni kurz izobrazbe in njihov zgodnji vstop v javno življenje ter literarno delovanje povzročil, da so oni istodobne evropske idejne smeri, katerim so želeli krčiti pot v Slovence, poznali le bolj v splošnih obrisih in večinoma iz druge roke. Opisane ideje, kakor tudi z njimi zvezane duševne smernice, ki so gibale v oni dobi duševni svet Italije, Francij^in Angleške, je izmed naših «Mladoslovencev» nekoliko bližje poznal dr. Valentin Zamik in o njih, kakor smo čuli, tudi informiral svoje sodobnike. Specialno Angleško je iz očividstva poznal tudi dr. Pavel Turner, eden prvih podlistkarjev «Slovenskega naroda», političnega organa te generacije. Smeri francoske literature je na domačo lepo knjigo po svoje apliciral Josip Stritar, ki je precej dobro poznal tudi istodobno nemško literaturo — glavno idejno zajemahšče ostalih «Mladoslovencev», zlasti Levstika in Jurčiča. Kar se tiče dotikov s slovanskim svetom, so bili ^Mladoslovenci* v najtesnejši zvezi s Čehi, katerih politične smeri so v tej ustavni dobi spoznavali v parlamentu in literarne v društvenem dijaškem kontaktu na Dunaju. V drugi polovici 60ih let, v dobi začetnega nastopa «Mladoslovencev», študira že nekaj slovenskih dijakov v Pragi (Stare, Fr. Marn i. dr.). Ker prav češki zgled v obilni meri oblikuje v tem času tudi našo slovensko duševnost, ga moramo v kratkih potezah označiti. Na Češkem se v 60ih letih prične zmagoslavni pohod «Mladočehov». Njihova mentalnost pomeni slovansko recepcijo «mladonemške» duševnosti, po kateri so bile razgibane in za njeno slovansko obliko dovzetne tudi duše naših «Mladoslovencev». Konformno z «Mladonemci » je Sladkovskega «mladočeška» politična in Nerudova literarna generacija že od prvih 60ih let dalje poudarjala važnost in potrebo političnega udejstvovanja v smislu radikalnega meščanskega demokratizma ter boja za ustavno svobodo, odklanjajoč «nedolžno», igračkarsko posnemanje narodne pesmi in patriarhalni konservatizem češke starejše romantične generacije. Borila s e je ta češka mladina za ljudskost in svobodomiselstvo deloma na podlagi samobitnega, toda ne tolikanj historičnega kolikor bolj neposrednega narodnega življenja, deloma pa že na podlagi gesel kozmopolitizma, zamenjujoč tradicijski epigonski romantizem s takrat aktualnim, tendenčno pobarvanim začetnim realizmom, ki še ni bil prepričan realizem, ampak neki žurnalistično-feljtonistični aktualizem. V naprednem duhu časa je ta češka mladina na tako zelo njenim interesom približano resničnost gledala v toliko socialno, da je proglašala razredno enakost, včasih že tudi zanimanje za omilitev usode delavcev, zahtevo ženske emancipacije, versko svobodo v smislu versko-indiferentnega liberalizma, boreč se na ta način ne glede na domači historizem za humanske kozmopolitične vzore, zahtevajoč od pesnika in pisatelja, da izrazi ne glede na domačo tradicijo, na verske in moralne predsodke svojevrstnost svojega individualnega bistva, češ: ako se novodobnemu češkemu pesniku posreči, da poda v lastnih umetninah lastno polno individualnost, rezultirajočo iz komponent rodu, naroda in dobe, bo nova češka poezija tudi narodna, organsko narodna, ne pa, kakor doslej, mehansko-posnemovalnonarodna. Glede na dikcijo in slog se «mladočeška» literarna generacija odvrača od zanosne in bombastične patetike ter od lepotne, sladke idilike, kakor tudi od kultiviranega verza dotedanje romantike in se oprijemlje treznega, neposrednega vsakdanjega izraževanja, bolj prikladnega obravnavanim aktualnim predmetom, in pa novinarstvu, v katerem objavlja svoje spise kot feljtone. Ta generacija «poudarja karakteristično v jeziku na ralepote », pravi o nji dr. Arne Novak.3 Prozaičnost izraza se včasih ne izogiba niti trivializmom, v želji, da ostaja v ozkem kontaktu z neposrednim življenjem in da protestira proti izlikanosti in izstruganosti dotedanje češke romantično-rodoljubne poezije. Lepa proza te ceske generacije ni tolikanj roman, kolikor bolj in pogosteje drobna skica, slika s potovanja, žanrsko pograbljena figura ali pojav z ulice, feljtonska kozerija in novela. Ako pa se proza vlije v obliko romana, je to roman «mladonemške» svobodne tehnike in francoske socialne tendencnosti po vzoru George Sandove.4 Na osnovi te kratke skice tedanjih političnih, socialnih m literarnih prizadevanj v evropskem svetu je zanimivo zasledovati ona tuja gesla, ki so oplojala tudi nase «Mladoslovence» skupno, katera izmed njih so si prisvojevali za smernice svojega dela samo nekateri člani te čete m nič manj zanimivo ni vprašanje, katere izmed teh sodobnih deviz so puščali vsi skupaj ali poedinci vsak za svojo osebo na strani in iz katerih vzrokov. Svetovni nazor naših «Mladoslovencev» je svobodomiseln, in sicer v smislu filozofskega materializma, modernega v vrstah avstrijske meščanske inteligence 60ih let. Naše «mladoslovensko» dijaštvo ob koncu tega desetletja na Dunaju z navdušenjem posluša javna predavanja darvvinista in materialista Karla Vogta.5 Oni duhovniki, ki se pridružujejo «mladoslovenskemu» gibanju (n. pr' Bož. Raič, Dav. Trstenjak, Zlatoust Pogačar i. dr.) so liberalni katoliki Giintherjeve šole. Na podoben način, kakor so nekateri «Mladonemci» sočustvovali z liberalno- katoliško francosko strujo de Lammenaisa in Montalemberta, kateri je stala blizu tudi «Mlada Itahja » v osebi Giobertija, tako tudi naši «MladosIovenci» 3 Prim. njegovo «Geschichte der čechischen Litteratur» Leipzig, 1907., str. 261. 4 Prim. Novak-Novak: Pfehledne džjiny literaturv češke Olomouc, 1913., str. 287 do 290. J / ^ *°l e t 0 V e < < C r t i c e 0 Pavliha-Zvonovcih» v «Novicah» 1870., str. 321. radi vidijo v svojih vrstah te slovenske duhovniške libe- < ralne katolike. Sicer pa naša «mladoslovenska» četa ne kaže niti posebno tesnega razmerja, niti izrazitega nagnjenja do modroslovja in je po veliki večini versko indiferentna. V privatnih razgovorih in pismih rada malce pozabavlja «farjem», v proticerkvene boje pa se vsaj spočetka svojega pokreta ne spušča rada, boječ se oslabiti enotno fronto politično ogroženega narodiča. Iz istega vzroka se tudi na Jurčičeva usta nekaj let brani proglasiti samo sebe kot posebno politično stranko «Mladoslovencev ». Borbe zoper konkordat in za svobodnejše zakonske ter šolske postave v dunajskem parlamentu jo potegnejo iz rezerve v epizodičen «kulturni boj» okrog leta 1873. Idejno intonacijo temu boju v naši javnosti dajejo temperamentni članki mladega Šukljeta, našega zgodovinarja francoske revolucije. Germanizatorični pritisk Auersperg-Lasserj eve vlade zaključi ta slovenski «kulturni boj» pod precej neiskrenim geslom «miru in sprave». Domalega vsi «Mladoslovenci» — tudi literatje — so strastni politiki meščansko-demokratične orientacije. Politični toni se neprestano mešajo v njihovo literaturo. To nam postane umljivo, ako upoštevamo poleg časovnega evropskega, v vseh literaturah jako <?politiziranega» duha, še to okoliščino, da je od bolj ali manj ugodnega narodnopolitičnega stanja Slovencev vedno zavisel tudi prospeh njih literature. Kakor vsej «Mladi Evropi» je tudi našim «Mladoslovencem» v politiki ideal čim največja osamosvojitev naroda. Geslo «zedinjene Slovenije« nosijo «Mladoslovenci» v široke narodne vrste v «taborih » zborovanjih pod milim nebom, posnetih po češkem vzorcu. Idejni politični inspirator je Levstik, najpopularnejši taborski govornik pa dr. Zarnik. Kakor «Mladonemcem » in «Mladočehom» je in ostane tudi našim «Mladoslovencem» ves čas njihove dobe kulturni vzor Francija, za katero se navdušujejo predvsem politično za odpor proti grozeči nemški nevarnosti. Zveze s francosko literaturo so zaradi težke prisvojitve francoskega jezika se rahle, dasi prevajata od prvih 70ih let zlasti Hostnik m Mandelc francoske romane in veseloigre v slovenščino, tem večje pa so politične simpatije. Medtem ko leta' 1870., ob času vojnega spopada med Francijo in Nemčijo, naši «Staroslovenci» nekaj časa kolebajo, kateri izmed vojujočih nacij bi naklonili svoje simpatije, se «Mladoslovenci» postavijo takoj na stran Francozov. Francoski poraz vsem «Mladoslovencem» napolni srca z bridkostjo, kateri daje duška kak Janko Kersnik z besedami: «Kam pa bi tudi z vsemi lepimi idejami o napredku, umetnosti, civilizaciji, humaniteti, kam bi z vso navdušenostjo za lepo in resnično, če je vse le utopija, če vse služi le v to, da bo vničeno od krone in mitre isti solnčni bog, kateremu je Goethe poklanjal svojo pesem, je pustil, da so se usipali njegovi žarki na zelene vinske gorice usužnjene Francije, tam, kjer so pruske pichelhaube stražile grob svobode, grob civilizacije.«6 Glede na vladavino so skoraj vsi naši «Mladoslovenci » — seveda vsak precej na tihem in sam zase — odločni republikanci. — V slovanskem vprašanju korakajo preko jugoslovanstva, takrat malo uspehov obetajočega zaradi domišljave hrvatsko-pravaške «piemontske» ideologije ter zaradi srbske državne neurejenosti (po umoru kneza Mihajla) ter posegajo po daljnih ciljih panslavizma v smislu utopitve vseh Slovanov v ruskem morju. Odmevi slavjanofilskih glasov se odzivajo v slovenskih listih v dopisih Levstika in člankih drja. Celestina. Poslednji celo odide z nekaterim slovenskimi visokošolci v Rusijo, da se malo let pozneje precej iztreznjen vrne. Narodnost je eno njihovih glavnih gesel, medtem ko se brezprimerno zanemarja socialno vprašanje, ki je tako zelo zanimalo «Mladonemce» in «Mladočehe» — pač posledica takrat še neznatnega števila slovenskih industrijskih delavcev. Samo včasih in brez posebnega odmeva izpregovori kak osamljen glas tudi o tem poglavju n. pr. Ferdo Kočevar ali dr. Zarnik, v teh časih 6 Prim. Prijatelj, «Kersnik» I., str. 161 do 162. najboljši poznavalec tozadevne francoske, angleške in nemške literature v originalnih jezikih, prava bela vrana med tedanjo jezikovno malo erudirano in svetovno bolj iz druge roke orientirano «mladoslovensko» generacijo. Praktične narodnogospodarske naprave (hranilnice in posojilnice) prenašata s Češkega na Slovensko brata Vošnjaka za narodno (ne pa še ljudsko) gmotno osamosvojitev. Da se skoraj vsi javni interesi in vsi boji osredotočujejo prav ob goli narodnosti, je krivo ogroženo •stanje malega naroda, preko katerega neznatno ozemlje Nemci z javnim omalovaževanjem gradijo svoj most do Jadrana. Odtod prihaja, da se nota humanskega kozmopolitizma, lastna «Mladonemcem» in deloma tudi «Mladočehom », tako tiho oglaša v «mladoslovenski» literaturi; njen odmev se rahlo čuti samo v Stritarjevih spisih. Romantična tradicija deluje še dokaj močno in se izraža v prikazovanju historične samobitnosti in v obujanju spominov na socialno in versko odporna ter zato upesnitve vredna dejanja naroda v Jurčičevih in Tavčarjevih zgodovinskih povestih; zgodovina mika v mlajših letih tudi Detelo. Po romantično obžarjeni «naši zvezdi» dozdevnih nekdanjih slovenskih «lepših dni» vzdihuje Gregorčičeva lira, medtem ko prorokuje slovansko-mesijanska Stritarjeva pesem socialni raj vsemu človeštvu, ko napoči «slovanski dan». Še bolj ko historična samobitnost pa zanima in privlači «mladoslovenske» pripovednike originalna, krepka sodobna svojevrstnost v nravih, običajih in «tipih» slovenskega kmetiškega ljudstva. Levstik, zaiteresiran za to plat narodnega življenja po narodopisni romantiki, formira to smer v literarni program, v privatnih pismih skrbno goječ semena, ki jih je bil konec 50ih let vsejal v našo literarno njivo s «Krpanom» in «Potovanjem od Litije do Čateža», naravnavajoč njih poganjke vedno bolj v realistično in socialno smer, opozarjajoč zlasti Jurčiča na prve že naravnost realistične vzore nekih nemških pisateljev, ki so nastopili po «mladonemških» aktualistih s tako zvanimi «domačijskimi» in «vaškimi» povestmi, v katerih je dihal ves neposredni in topli čar preprostega, samo na videz enostavnega življenja podeželskega človeka. Po svoji naturi realistični, a po svoji literarni izobrazbi še precej romantični Jurčič ter skozi in skozi romantični Tavčar mu le deloma uresničita njegov program; z nekoliko bolj podrobnim pogledom se «malemu življenju« posveti Detela. Vobče pa se nam nudi tu zanimiv paralelizem: kakor «mladoslovenski» politiki tako ne kažejo tudi «mladoslovenski» beletristi v svojem začetnem realizmu tja do 80ih let skoraj nikakega smisla za socialno noto, kakor je sploh smisel za societeto pri njih še majhen. Fabuliranje in ljudsko-običajsko tipiziranje jihnajbolj vabi. Slovenska družabnost je šele v povojih in tedanjih naših pripovednikov še ne vznemirja s svojimi problemi. Umevno je, zakaj začne s socialnimi podtoni malce operirati pri nas prvi dr. Vošnjak, svetujoč tudi Jurčiču, da bi podslikal svoje «Rokovnjače» bolj socialno. A Jurčič ostaja rajši pri svoji romantično-realistični snovni interesantnosti. Društveno gibanje nastajajoče slovenske meščanske družbe jemlje za snov svojih povesti šele Kersnik, za njim Starfe in od časa do časa tudi Tavčar, čigar spisi kažejo največ ingredienc drzne skepse, trpke ironije in pikrega sarkazma onega prehodnega romantičnega realizma, ki je pri Nemcih prirodno sledil «mladonemški» struji in dajal obeležje tudi «mladočeškim » literatom tako zvane «majevske» generacije. Kramljateljski feljton Heinejevega in Bornejevega tipa uvajata v «mladoslovensko» literaturo Jurčič in Kersnik, deloma tudi Ogrinec, ki pa se specializira še bolj kot prvi naš zastopnik leposlovno-prirodopisne skice. Kar se tiče sloga umetnostne dikcije in oblike, se mora reči, da se četa naših «Mladoslovencev» v tem pogledu po večini ravna po geslih «Mladonemcev» in «Mladočehov ». Posebno izraz Jurčičev, Zamikov in različnih žurnalistov stremi z neznatnim smislom za artistiko po življenjski neposrednosti v vsej njeni živahnosti in drastiki, ne strašeč se mnogo niti pred trivialnostjo in grobostjo izraza. Estetični okus, pridobljen iz • starejših literarnih smeri, ustvarja pri nekaterih znamenitih zastopnikih «mladoslovenske» literature svojevrstne drugačne tendence. Levstik, ki je izšel iz Kopitarjeve in Vukove etnografsko-filološke romantike, oklepajoče se predvsem ljudske dikcije in literature iz ljudstva in za ljudstvo, zahteva sicer v izrazu ljudsko jedrino ter koreničavost. A kot slavist in slovničar ter kot panslavist, ki veruje, da najdejo nekoč Slovani pot v rusko morje po staroslovenskem mostu, odklanja v Jurčičevih neposr edno-živl j en j skih delih vsak izraz in vsako reklo, ki se preveč oddaljuje od staroslovenske korenine. Stritar, literarno izobražen v evropski romantični sentimentalnosti in salonski uglajenosti izraza, istotako očita Jurčiču, da ne izbira dovolj skrbno izrazov. Stritar tudi prepaja vsa dunajska dijaška leta glavnega pripovednika «Mladoslovencev », Jurčiča, z estetično-prozodičnimi nauki, dokler mu to pristno dete prirode, aktualnosti in interesantnega fabuliranja ne uide v bližino Levstika, razvijajočega se odločno v izrazito realistično smer v prepričanju, da slovanskemu značaju pristoja krepčina, ne pa mehkoba. A Jurčič tudi nasproti Levstikovemu vplivu ohranja precej samostojnosti in se mu prepusti morebiti še najbolj v skupno napisanem «Tugomerju». V upoštevanju socialnih problemov in slikanju družabnih slojev ne gre Jurčič niti za Levstikovim klicem, niti za primeri «mladonemških» socialnih tendenčnikov, niti za prvimi nemškimi realisti, socialno barvajočimi svoje spise. Snovna interesantnost in zapletenost dejanja, podedovana iz romantike, mu ostaja ideal poleg Scottove skrbi za oris značajev in poleg onega veselja do podeželske tople drobnorisbe, ki jo opazujemo v delih prvih nemških realistov, tako zvanih «vaških» pripovednikov, in pa v delih Čehinje Božene Nemcovč, katere glavno delo »Babica « se pojavi že sedem let po izidu originala v slovenskem prevodu in se uvrsti na ta način na čelo mnogoštevilnih poznejših prevodov tega dela v vse kulturne jezike sveta. Še bolj romantično naturo očituje v snoveh in dikciji sedaj zanosni, sedaj ljudsko-drastični, a v jeziku in kompoziciji vedno ohlapni in necizilirani Jurčičev in Levstikov učenec Tavčar. Kot karikatura Jurčiča nastopi v 70ih letih irhasti Koder, samo za spoznanje manj izbirčen v izrazu in manj drastičen v snoveh, kakor je bil v 60ih letih Andrejčkov Jože, ki je hodil po Jurčičevih vaških potih bos, s čevlji čez ramo, s pipo v ustih in mehurjem za pasom. Vobče se mora reči, da «mladoslovenska» literatura kljub temu, da je pri Slovencih prvič za Čop-Prešernovo klasično romantiko priznavala in gojila leposlovje kot najvišji izraz narodne duševnosti, še vendar ni držala koraka s tedanjo svetovno literaturo in ni prišla do izrazite, enotno in globoko fundirane literarne smeri. Elementi tradicionalne romantike so se v nji družili z novimi devizami začetnega realizma na tak način, da so čim dalje večji preves dobivale poslednje. Umetnost kot taka ji ni bila glavno vodilo, ampak vzpostavitev naroda kot takega, osamosvojitev naroda vsaj v kraljestvu duševnosti v nadomestilo za nedostatek politične in državne samostojnosti. Problem malega naroda je bil že takrat in je ostal do danes problem tudi naše literature . . . Od početkov «mladoslovenske» literature v drugi polovici 60ih let pa do leta 1881., do izida «Ljubljanskega Zvona», je to literarno generacijo več ali manj držal pod svojo hipnozo iz francoske romantike zajeti Stritarjev formalizem in socialno-altruistični sentimentalizem, ki je našel najprirodnejši in najčistejši svoj izraz v melodiozni pesmi Gregorčičevi. šelg, vj< IJuh 1 j a n s k e in Zvonu» zmaga nad Stritarjem ob vodstvu Lcvčevega, iz poznejšega Levstika privzetega realizmi nice» v toliki meri, da mora vzbujati hrepenenje po nečem nedosežnem, torej (po Kersnikovi definiciji) «gola resnica pod zlato, prozorno tančico idealizma«.7 V tem času začenja vplivati na slovenske pisatelje že tudi ruski realizem, specialno Turgenjevljev roman, prihajajoč k 7 Ljubljanski Zvon, 1890., str. 637. in društveni realizem, umetnost Slovencem v nemških in deloma tudi domačih prevodih. Zanimivo pa je, da stavi Turgenjeva svojim slovenskim sobratom po peresu v vzgled Jurčič že v prvi (in edini) številki svojega «Glasnika» (1869). Razen na Kersnika vpliva Turgenjev tudi na Podlimbarskega. Najvišji svoj izraz zadobi ta ruski realizem pri nas pred nastopom «moderne» zopet v pesniku, namreč v Aškercu. Glede na zgoraj razvita umetnostna gesla hočem torej «mladoslovensko» dobo novejše slovenske literature (1868 do 1895) obravnati v dveh oddelkih, in sicer imenujem: 1.) obdobje romantičnega realizma (1868 do 1881) in 2.) obdobje poetičnega realizma (1881 do 1895). V vsakem posameznem teh dveh oddelkov postopam na ta način, da razpravljam v njem: a) o smereh avstrijske politike v dotičnem obdobju z ozirom na tesno zvezo naše literature s politiko; potem b) o duševnih, zlasti političnih medsebojnih strujah na domulfc c) o vlogi akademske «omladine» pri duševnem gibanju dotičnega časa; č) o časopisnem, društvenem in socialnem gibanju; d) o splošnem razvoju literature in literarne kritike ter končno e) o posameznih pisateljih.

1. Slovensko, slovansko in jugoslovansko vprašanjee pri Slovencih na prelomu 60ih in 70ih let uredi

V različnih fazah avstrijskih ustavnih bojev so Slovenci kot mal narod, živeč v neprestani skrbi za svoj nacionalni obstoj, vedno iskali pomoči in opore v stremljenju, kako bi se naslonili na kak večji slovanski narod in se na ta način ubranili raznaroditve. V bistvu so bile te njihove težnje že dolgo narodno-političnega značaja, a so si redko pod tem pravim imenom upale stopiti na plan, ker je oficialno in neoficialno Nemštvo, ki je imelo Slovenijo za le še neznatno napotje svojega pohoda na Jadran, s paznim pogledom zasledovalo vsako tako slovensko gibanje in ga takoj žigosalo s panslavističnim pečatom. Politični panslavizem se je med Slovenci, zlasti med dijaško mladino, začel tudi v resnici razvijati v drugi polovici 60ih let, ko je Avstrija po neuspelem Belcredijevem federalističnem poizkusu plavala s polno paro v dualistične vode, polne nevarnih kleči in prepadov, grozečih potopiti avstrijske Slovane, zlasti Čehe, Slovence in Srbohrvate, v nemškomadžarskem morju. V neposredno predidočih letih se je to slovensko slovanofilsko stremljenje oklepalo nedolžnejše bilke, namreč jezika in skušalo v večjem ali manjšem poslovanjenju slovenščine doseči ožji kontakt z ostalimi avstrijskimi Slovani, zlasti s Srbohrvati in Čehi. Preko avstrijskega okvira dotlej Slovenci še niso kdo ve kaj obračali svojih pogledov. Levstikov znameniti nastop1 v «Napreju» leta 1863. ob priliki debate z Jankom Pajkom je bil zopet zaenkrat

  • Razprava je prvič izšla v RDHV IV. (1928), str. 57—138.

(Op. ured.) 1 Prim. «Razprave», II., str. 199—208. — Prijatelj citira svojo razpravo «Levstikov politični list ,Naprej'». (Op. ured.) zaključil to eksperimentiranje z domačim jezikom, katerega je bil Levstik proglasil za najmočnejšo oporo narodne kulture in ravno one ideje nacionalnega obstanka, v imenu katere so posamezniki hoteli žrtvovati svoj jezik ali njegovo uporabo omejiti za najprimitivnejše namene. Glede na stari Vrazov dualistični ilirizem je Levstik Pajka docela preveril, da ne gre gojiti nižjo literaturo v enem, višjo pa v drugem jeziku. V marsikaterem drugem pogledu pa so šli Levstikovi in Pajkovi nazori tudi pozneje še vedno narazen. O tem nam priča Pajkovo pismo1 z dne 20. decembra 1864, napisano drju. Janku Serncu.2 To Pajkovo pismo ne govori nič o politični strani vprašanja, ampak o zgolj jezikovni, literarni in kulturni. Janko Pajk je bil namreč proti koncu leta 1864. izdal «Izbrane narodne Srbske Pesni. S slovnico tolmačenjem in rečnikom» kot I. (in edini) zvezek nameravane biblioteke, katere izdajo je napovedoval pod naslovom «Jugoslovenska knjiga. Zbirka srbskih in hrvaških izvrstnih del». Proseč drja. Janka Sernca, «da bi razširjenje omenjene knjižice pospešiti blagovolil», mu je v citiranem pismu razodel namene, ki so ga vodili pri izdaji knjige. Ker je imel prof. Janko Pajk v oni dobi precej pristašev, je treba s par besedami označiti njegovo načelno stališče v slovensko-slovanskem vprašanju. Najprej pravi Pajk, da je nameraval dati z imenovano knjižico «našemu jeziku nekake pomoči in okrepčanja v slovarskem oziru». Nato izvaja: «Po moji misli je treba nemške in krivo skovane ali celo pomanjkljive besede iz najbližjega zdravega vira srbščine ( = hrvaščine in srbščine) izposoditi. Nekteri segajo za Nevo, nekteri za Vltavo, nekteri v staroslovenščino (ktera je nb. ukljub Miklošiču še dosta meglena).« Levstik je bil v svojem spisu «Napake slovenskega pisanja« in v članku «Gospodoma nasprotnikoma« določil razvoju slovenskega literarnega jezika nekoliko drugačne smernice. Tudi on je opozarjal slovenske pisatelje, naj jim bodo «prosti 2 «Veda», IV. (1914), str. 150. 3 33 Serbje v izgled in vodilo», a zgolj v tem, da po primeru Vuka tudi slovenski pisatelji zajemajo jezik iz domačega vira, da ga zajemajo «tam, kjer izvira iz pravega studenca, namreč kmetu iz ust . . . Pri nas ne gre drugače: od ljudstva se moramo učiti . . ,»3 «Tudi naj bi pri miru puščali vse blago druzih narečij, vzlasti pa to, kar je novega; saj napek narejati znamo, hvala Bogu sami . . .» Tudi Levstik je bil zoper to, da se je pri nas pisalo «časi malo po ruski, časi malo po ilirski ali česki» in da je nekateri «celo s kacim staroslovenskirn ocvirkom zabelil svojo neslastno pičo». Levstik je bil mnenja, da ni takšna sramota, «ako imamo tudi v bukvah kako ptujko, brezi ktere dan danes ni, pa tudi biti ne more noben jezik». Težišče njegovih slovničnih obtožb je bilo v tem, «da ne znamo po domače misliti, da ne znamo' slovenski zavijati stavkov». In samo glede domače, ljudske dikcije ter skladnje so mu bili «prosti Serbje» z Vukom na čelu vzorniki, kakor mu je bila glede gramatične pravilnosti ravnilo cerkvena staroslovenščina. Iz poslednje je zlasti izza časa zadnjih 60ih let, odkar se je ukvarjal s slovarskim delom, jemal včasih tudi po kak izraz. Janko Pajk pa ni pisal nikdar po domače kar se tiče skladnje, a po posamezne izraze je hodil takrat v srbski slovar, kakor pozneje po tehnične termine v ruski — iz načelnih ozirov. Misel, da naj bi pisali Slovenci višjo literaturo v srbohrvatskem in samo nižjo v slovenskem jeziku, je bil pod težo Levstikovih argumentov sicer sedaj opustil m jo modificiral na mnogo realnejši način v tem smislu, da naj se izobraženi Slovenci srbohrvaiščine uče ter v nji čitajo, pišejo pa naj v svojem jeziku. V omenjenem svojem pismu piše drju. Janku Serncu, o katerem je pač vedel, da se je bil prejšnje leto v «Ost und West»-u postavil na Levstikovo stran,4 naslednje: «Nikakor ni moja misel kedaj bila, da naj mi vzamemo 3 Levstikovi zbrani spisi, IV., str. 58 in 79. 4 Prim. «Razprave», II., str. 209. hrvaščino ali srbščino samo v našo književnost, ampak gojimo jo zraven našega jezika. Iz obeh narečij t. j. našega in srbskega se še le mora tekom časa ena pismenost izroditi. Toraj je treba pri nas srbščine se učiti.» Nekoliko bolj na politično, dasi ne naravnost izraženo plat tega vprašanja namigujejo zaključne besede tega Pajkovega pisma: «Da nas najbližja sorodnost narodska, jezikova, geografična in etična, kakor tudi vsakdanja potreba vežete s Hrvati in Srbi (prim. trgovanje, uradovanje, službovanje) — to je jasno in očividno. Tej! slogi in skoz njo okrepčanju naše slovanske narodnosti pripomagati, to je namen mojih izdanj ,srpsko-hrvaških izvrstnih del'.» Docela v smislu Levstikovega romantičnega realizma pa piše v tem pismu Pajk Serncu, da naj bi se tedanji slovenski «mehkužni», «breztrupleni» poetje okrepili ob srbski ljudski poeziji. In tudi v ta namen, pravi, da se je lotil imenovanega izdanja. Mnogo bolj kakor Pajku je bil narodnokulturne jezikovne nazore razčistil Levstik drugemu idealističnemu obmejnemu Slovencu, Andreju Einspielerju, ne samo s svojimi pojasnili k Pajkovemu «Odprtemu pismu» v «Napreju», ampak tudi s svojo repliko na Einspielerjev odpor zoper ustanovitev «Slovenske matice».5 Zato je Einspieler v svojem «Slovencu» ves čas njegovega izhajanja od leta 1865.—1867. zastopal v tem vprašanju že mnogo realnejše nazore. Kot eden najrazboritejših naših politikov je Einspieler v tem listu neprestano opozarjal na politično plat južnoslovanskega vprašanja. Razvijajoč se od pristaša notranjeavstrijske državnopravne grupacije v zagovornika «zedinjene Slovenije», naslonjene na južnoslovenske brate, je zahteval, da Slovenija, kadar se enkrat zedini, stopi v ožji državni stik s srbskohrvatskimi brati. V kulturno jezikovnem pogledu je zastopal njegov list nazor, da bi se morali Srbi, Hrvatje in Slo'- 5 Prim. «Razprave», I., str. 24—26. — Prijatelj citira svojo razpravo «Predzgodovina ustanovitve ,Slovenske matice'«. (Op. ured.) 3* 35 venci v svojih srednjih šolah in zlasti na zagrebškem vseučilišču, edini tedanji južnoslovanski univerzi, poučevati v vseh treh «narečjih», glede katerih je upal — to upanje je takrat še vedno živelo v glavah vseh naših kulturnih delavcev kot usedlina od nekdanjega slovenskega «ilirizma» — da se v dolgoletni ožji komunikaciji zlijo v en književni jezik. Specialno na hrvatske politične razmere ni obračal v tem obdobju noben slovenski list tolike pozornosti kakor ravno Einspielerjev »Slovenec «. V celovškem «Slovencu», ne pa v ljubljanskih «Novicah», je mogel leta 1866. v času po znamenitem Kraljevem gradcu dokončati svojo zgodovinsko-pomembno državnopravno koncepcijo, osnovano na podlagi narodnega prava in južnoslovanske etične skupine Luka Svetec, ki je — žal, da samo mimogrede in v privatnem dopisovanju — prišel do ideje, da se mora ustanoviti Jugoslavija v okviru Avstrije ali zunaj nje. Tej svoji ideji je dal izraz v svojem pismu z dne 26. oktobra 1866 na drja. Jos. Vošnjaka. V odločni opoziciji zoper drja. Bleiweisa, o katerem je pisal, da je glede te ideje «bolj boječ ko nasproten«, je izjavil, da «je ideja združenja vseh južnoslovenskih plemen v eno celoto velika, ter potrebuje velicega sklepa, velike odvažnosti, živega delovanja «. A zraven je moral priznati, da «naše misli, podozdanjih nemilih okoljščinah tako zrejene, so majhne in plašljive, tako da nas je one ideje strah, čeravno ne ' moremo tajiti, da je popolnoma naravna in južnim §lovenom, ako hočejo živeti, a ne samo životariti, neogibno potrebna . . . Zadnje, kar se pa očitno ne sme povedati, ko bi se velikonemške misli kedaj uresničile, in bi se Bismarcku posrečilo zjediniti vse Nemce, mi pridemo naravnost pod Frankfurt, ako se prej od Nemcev ne razločimo, kakor so prišli zdaj benečanski Slovenci pod

  • Italijo. Zakaj v takem primerljaju bi nas le narodnost

mogla oteti nemškega potopa; naša jasna, določna, z južnimi Sloveni v zvezi stoječa narodnost bi dobila zagovornike med Francozi in Rusi, in Nemci sami bi morali spoštovati določno narodnost po svojem narodnem načelu.»6 Svetec sam se je te ideje ustrašil in pričel prihodnje leto 1867. v času uzakonitve dualizma v dunajskem parlamentu upoštevati razmere v obliki «realne» politike drobtinic. Slovenska akademska mladina je pred uzakonitvijo dualizma sicer že zaupljivo zrla v Rusijo, ni pa še izpovedovala političnega panslavizma. V kulturnem pogledu ji je bila zvezda-vodnica slovanska literarna vzajemnost, to se pravi, gojitev vseh slovanskih literarnih jezikov v medsebojnem skladu. Kovanje enotnega jezika za večje ali manjše število slovanskih narodov je bila opustila. Upala pa je, da bo ruski jezik kdaj literaren jezik vseh Slovanov. To naziranje tedanje naše dijaške mladine se jasno zrcali iz dopisa z dne 11. aprila 1866, ki ga je «iz Dunaja» poslal Janežičevemu «Gjlasniku» po vsej verjetnosti neki slovenski akademik, opisujoč v njem ustroj dunajske «Slovanske besede»: «Poglavitni namen ,Slovanske Besede' je, da se vresniči knjižna vzajemnost slovanska. Vsi vemo, koliko napotij je še zdaj edinemu knjižnemu jeziku slovanskemu.. Dokler se ne bo smel tisti jezik, ki bi ga imeli radi za (vseslovanski) knjižni jezik, po vseh naših šolah očitno učiti, dotlej bodo naše želje . . . prazne . . . Vsak Slovan, kteremu je mar za knjižno vzajemnost slovansko, naj se priuči najprej cirilice, potem pa naj prebira marljivo knjige in časnike vseh (ali vsaj poglavitnih) narečij slovanskih. Če kdo tudi iz početka ne boš razumel vsega, ne obupuj mahom; iz besedne zveze bodeš razumeval čedalje bolje, čedalje več — tudi brez slovnic in slovnikov . . . Vsi Slovani, kteri bodo ravnali tako, umeli bodo brž knjižni jezik vseh drugih bratov slovanskih, i če se srečaš s takimi Slovani, dobro se boste umeli, četudi se pogovarjate vsak v svojem maternem (knjižnem) jeziku . . . Po tem takem bi lehko prebirali omikani Slovani vzajemno i umeli knjige ruske, češke, poljske i jugoslovanske, 6 Prim. « Spomini®. Spisal dr. Jos. Vošnjak. V Lj. 1905, I. m II., str. 212 in 215. kakor je umel nekdaj vsak Grk vsa poglavitna štiri narečja knjižnega jezika starogrškega.«7 Ta slovenski «omladinec» je moral na Dunaju živeti v ozkem stiku s Čehi, ki so zavzemali še izza časov Karla Havlička v slovanskem vprašanju med vsemi avstrijskimi Slovani najbolj realno stališče. V bistvu je ta slovenski mladenič presumiral znameniti, v resnici klasični govor, ki ga j© imel dne 1. junija 1867 na slavnostnem obedu moskovske univerze ob priliki vseruske etnografske razstave in slovanskega kongresa v Moskvi češki voditelj dr. František L. Rieger. Iz tega govora, ki bi moral stati v naših srednješolskih čitankah, naj navedem samo par najmarkantnejših mest: « Bratje Sloyani! Zbrali smo se iz daljnih krajev, zbrali iz vsega slovanskega sveta na veliki praznik slovanski. Gospoda, to je — dogodek, kateremu podobnega ne pomni naša zgodovina . . . Narečja slovanska so si med seboj tako bližnja, da bi bili mi, če bi bila v to privolila božja volja, danes edini narod po pismenstvu in jeziku. Pa Bog, usoda naše tisočletne zgodovine in naše neprilike niso hotele, da bi bilo tako. Razdeljeni smo bili na različne zemlje, na različne narodne individualnosti in vsak je "moral po svojem potu iskati sebi prosvete, poveličevati Boga in polagoma rasti' v svoji človeškosti. Gospoda, meni se zdi, da tisočletna zgodovina pri vsej dobri volji ne more biti prepuščena pozabi . . . Približuje se čas, katerega se Evropi ni treba bati, čas, ko mi dosežemo druge narode v kulturi, ko stopi vsak Slovan s ponosnim čelom med izobražene na1 rode in poreče: jaz sem Slovan in nisem manj od vasdoprinesel v zakladnico človeške prosvete . . . Danes nastaja za nas vprašanje: na kakšen način doseči ta cilj? V tem pogledu se nam odpirata, gospoda, dye poti: izbrati nam je ali popolno zedinjenje ali raznolikost v harmoniji . . . Tako, "kakor razrešimo to vpralšanje, se bo rešila usoda vsega Slovanstva. Pri tem vprašanju prihaja meni vedno v spomin primer Grkov, ki so pri 7 Slovenski glasnik z dne 1. maja 1866, str. 196—198. vsej različnosti svojih narečij vendar vzgojili prekrasno cvetje prosvete. To cvetje starogrške kulture se je razvilo v vsem svojem raznoličju . . . Gospoda, jaz sem mnenja, da raznolikost delov ne izključuje edinstva; edinstva je treba iskati v harmoniji teh delov. Nerazčlenjeno edinstvo lahko privede k enostranosti in brezživljenjskosti, prav tako, kakor razdrobljenje brez vodilnega duha vodi k slabosti m pogubi. Gospoda, ako bi vi zlili vse vaše zvonove v en sam velik ogromen zvon, večji nego je sam Ivan Veliki, tedaj bi bil seveda glas tega orjaka-zvona silen, a vtisek tega glasu bi ne bil ona prijetna harmonija glasu zvonov, katera vam naznanja vstajenje Kristovo! . . . Dva momenta opažamo kakor v človeku tako tudi v vsakem njegovem delu, v političnem življenju, v znanosti in v svetu materialnih pojavov. Ta dva momenta sta sila in lepota. Sila se doseza v prvi vrsti s pomočjo edinstva, lepota pa s pomočjo harmonije delov. Sorazmernost in soglasje v delovanju vseh členov gotovega telesa predstavljata njega lepoto. Slovanska lipa bi ne pridobila na lepoti, ako bi ji odsekali veje in ji pustili samo deblo. Vsaka korenina se mora držati svoje grude . . . Malo izobražen človek se navdušuje nad ogromnostjo mase, prosvetljenejši človek pa se zanima za podrobnosti, za dele. On hoče oduševiti maso in se diviti samo oni lepoti, ki je v sorazmernosti in soglasju. Piramide, kolosi, egipčanske skulpture so tudi proizvodi umetnosti, vendar predvsem proizvodi sile, vzbujajoči občudovanje po svoji ogromnosti; toda vprašam vas, kaj je lepše v vaših očeh — egipčanska piramida, ali Apolon belvederski?»8 Do tako globokega, v upoštevanju slovanskega značaja narodno-psihološkega, v formulaciji naravnost filozofskega pojmovanja občeslovanskega in posameznoslovanskega vprašanja kakor v navedenem svojem govoru češki prvak se ni v tej dobi povzpel noben Slovenec. Iz- 8 BcepoccificKaa STBOrpattmiecicas BbiCTaBKa h cnaBaHCKitt c-b£3ffb B-b Mat 1867 rona. MoCKBa 1867, str 299—302. med naših publicistov se je v letu 1867. ponovno ukvarjal s tem vprašanjem Ferdo Kočevar-Zavčanin. Pred desetimi leti je ta mož v «Novicah» propagiral nekak zapoznel Vrazov jezikovni dualizem za Slovence, priporočajoč jim, da naj se najprej v višji literaturi, ki obravnava znanstvene in leposlovne predmete, počasi bližajo «hrvatsko-srbskimu književnemu jeziku».9 Sedaj je vsem slovanskim literarnim jezikom priporočal samo neko konvergentno smer v «jezikovi pisavi»: «Ne ruski, ne češki, ne srbski jezik naj ne bo vseslovanski književni jezik, ampak tisti jezik naj bo, ki vse te in vse druge Slovanske jezike obseže in objame, ne ena trohica, ne ena mrvica slovanstva naj se ne pusti v nemar pri stvarjanji vseslovanskega književnega jezika! , . . govorili ne bomo nikoli vsi tako enako, kakor n. pr. čivkajo vrablji na strehi; pisati pa vsa slovanska narečja enako, to je mogoče. In kedar si bodemo občno pisavo stvarili, potem je stvarjen tudi en pismeni ali književni (ne parlamentarni) vseslovanski jezik, ki ga bo Rus po ruski, Čeh po češki, Poljak po poljski, Bolgar po bolgarski, Slovenec po slovenski čital . . . Nekteri imajo to za našo največjo nesrečo, da se pri nas ni, kakor pri drugih narodih, že v prvotnih časih eno naših narečij nad druge povzdignilo in kot književni jezik nad njimi kraljevalo. Jaz sem v tem celo drugega mnenja: jaz vidim v razvitku vseh razvoj vsega jezikovega bogastva. Vsi viri so odprti, samo v eno strugo jih je treba — v en književni jezik — napeljati, da se bodo v eno veliko valovito reko zedinili.»10 Ko je konec aprila 1867 umiral celovški «Slovenec» in vprav v času, ko se je v Pešti in na Dunaju pripravljal dualizem, ki je navidezno pretil postati usoden za tostranske avstrijske Slovane, pa je postal — seveda šele pol stoletja pozneje — usoden za Avstrijo samo, takrat 9 Prim. CJKZ. V., str. 64. — Prijatelj citira svojo razpravo «Borba za individualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848—1857«. (Op. ured.) 1 0 Slovenski glasnik z dne 1. decembra 1867, str. 362 in 363. je bil izdelal naš narodnoskrbni Levstik političen program novemu slovenskemu političnemu listu, kateremu je bil namenil značilno ime «Slovenski jug». Ko je opozoril v tem programu na nevarnost, ki bi utegnila pretiti narodnemu obstoju Slovencev v slučaju razpada Avstrije od zmagovalne Nemčije in Italije, v slučaju še nekolikoletnega obstoja Avstrije pa od pogubnega, oportunističnega pobiranja dunajskih drobtinic od strani slovenskih državnih poslancev, katero utegne Slovence počasi «tje pripeljati, kjer naši vnuci več ne bi govorili veličastne slovanske besede, ampak tu ter tam bi se kaka posamezna starica še nekoliko časa spominjala posameznih besedic slovenskega očenaša, kakor se je godilo polabskim Slovanom«, je Levstik* kot eden prvih med Slovenci brez manj nevarnih jezikovnih pretvez izrekel v tem svojem programu pomembno besedo, da je naše slovansko, oziroma južnoslovansko vprašanje samo politično in driavnopravno, to se pravi takšno, v smislu katerega morajo Slovenci stremiti po tem, da pridejo s Srbi in Hrvati do državnopolitičnega edinstva. Glede na pretečo narodno smrt Slovencev je začrtal Levstik svojemu narodu v tem svojem programu naslednjo smer: «Samo en pot je, po kterem utegnemo ubežati temu zlu, samo en trden jez, kteri nas utegne ubraniti. Ta jez najdemo na avstrijskem jugu v političnej solidarnosti z junaškimi brati, kteri so iste matere, istega jezika z nami i kteri našo bratovsko roko veseli poprimejo, nam i sebi na podporo. Da rečeno zvezo osnujemo i utrdimo, pa da zataremo vsako misel, ktera na to namerja, da bi mi sami zase mogli kdaj kaj biti, — to naj bode naša prva skrb; za to se nam je truditi se vsemi duševnimi močmi, se vsem pogumom, kteri se ne vstraši največje žrtve; kajti narod, kteri ne more pokazati nobenega herojičnega čina, tudi ni vreden, da bi ostal med narodi. — S temi besedami smo ob enem tudi razložili, zakaj se je ,Slovenski Jug' krstil naš novi časopis, kterega namera bode buditi i širiti misel politične solidarnosti na avstrijskem jugu, ter delati i truditi se, dokler ne bode živa resnica iz te misli, o kterej so uže davno prepevali slovenski pesniki, s ktero se navdušuje naša mladina, ktero na tihem goje v narodnih srcih izobraženi možaki, i ktere so se živo poprijeli tudi naši bratje Hrvatje, kar nam pričajo o vsaki priliki. ,Slovenski Jug' torej prvi ne izgovarja te misli, ali prvi jo razglaša za geslo političnega časnika.»i1 V resnici: južnoslovansko vprašanje je pri Slovencih A prvi iztrgal iz pretveznega, kulturno neplodnega, škodljivega in romantično-meglenega jezikovnega konteksta naš razboriti Levstik ter njega težišče položil v edino realno politično in državno osamosvojitev. «Solidarnost» je imenoval to bodoče sožitje južnih Slovanov, s čimer je obenem namigaval na to, kako si je predstavljal svoj ideal južnoslovanskega edinstva . . . Levstik je v poletju 1867 začel v Ljubljani snovati organ s tem izrazitim in odločnim južnoslovanskim političnim programom pod vtisom obljube «staroslovenskih » prvakov in njih poziva, ki se je glasil: «Možje, zberite se, posvetujte se zaradi programa, osnovanja in uredništva lista, materijalni pripomočki so vam že zagotovljeni, ti vas kar čakajo.»12 A ta obljuba ljubljanskih prvakov zastran materialne fundacije lista je bila samo diplomatična obljuba. Ko so bili Levstik, Stare, Vojteh Kraus, dr. Papež in Jos. Nolli s programatičnimi in tehničnimi pripravami gotovi, so prvaki zadrgnili mošnjice za politično glasilo Levstikove južnoslovanske orientacije nekoliko zategadelj, ker je njihov soprvak Luka Svetec kot vodja slovenske državnozborske delegacije v dunajskem parlamentu plaval že docela v oportunističnih vodah, še bolj pa zato, ker je dr. Bleiweis menil, da Slovencem zadostujejo njegove «Novice». Prav takrat so prišli samostojno na idejo slovenskega političnega časnika štajerski rodoljubi v Mariboru, katerim 1 1 Prim. «Slovenski narod» z dne 30. marca 1918, štev. 73. 1 2 Prim. «Sk>venskega gospodarja« z dne 28. novembra 1867, štev. 33. je Levstik dne 13. decembra 1867 poslal elaborate ljubljanskega pripravljalnega odbora s svojim zgoraj citiranim programom vred. In mariborski rodoljubi so v resnici začeli z aprilom prihodnjega leta 1868. izdajati »Slovenski narod». Da so imeli možje, ki so bili snovateljem mariborskega «Slovenskega naroda« blizu, namen, osnovati svoj novi slovenski politični organ na idejni podlagi navedenega Levstikovega programa, nam spričuje neki dunajski dopisnik «Slovenskega gospodarja«, ki piše (pod psevdonimom «Epaminondas») dne 25. novembra 1867 temu mariborskemu listu: Slovansko vprašanje se giblje «kakor veliki ocean . . . istočno pitanje žuga vsaki dan napočiti . . . mi Slovenci se pri vsem tem, ki smo za božjo voljo vsaj vendar, če drugega ne, Jugoslovani, v svoji publicistiki držimo, kakor da bi se nas to čisto nič ne tikalo . . . Če nečemo, da bi'šla povestnica preko nas na dnevni red, moramo poprej ko je mogoče v velikem javnem glasilu v vvodnih člankih svoje mnenje o slovanskem ali vsaj jugoslovanskem vprašanju izrekavati.» Končno ta dopisnik predlaga, naj «Mohorjeva družba« osnuje narodno tiskarno, v kateri naj začne izhajati političen list, kateremu naj se z denarjem, ki so ga bih v juliju 1867 v ta namen zbrali mariborski rodoljubi, uredi redakcija in dopisništvo, «program in vredjenje lista bi se pa vzelo po črtežu izdelanem mesca septembra v ljublj. čitalnici, in kterega ima, ako se ne motim, g. Levstik spravljenega«.13 Mariborski advokat dr. Dominkuš, ki je bil tej štajerski akciji za ustanovitev «Slovenskega naroda« na čelu, si je razen od Levstika naročil tudi še od raznih mož nasvete in programske osnutke za novi list. Med prvimi se mu je odzval dr. Janko Pajk, ki je v svojih «nasvetih», poslanih drju. Dominkušu dne 9. decembra 1867, v načelnem pogledu priporočal, da naj list zastopa idejo «zedinjene Slovenije« v federalizirani Av- 1 3 Slovenski gospodar z dne 5. decembra 1867, štev. 34. striji; slovanskega, oziroma južnoslovanskega programa, ki nas zanima v pričujoči razpravi, pa se Pajk pri tej priliki ni dotikal.14 Po Pajkovem nasvetu naj bi se bil - časnik imenoval «Slovenski list». Mnoge širši program v načelnem pogledu je snujočemu se listu koncipiral dr. Janko Sernec in ga osebno izročil15 Antonu Tomšiču, koncipientu pri drju. Dominkušu in designiranemu prvemu uredniku novega političnega organa. Ta Sernčev osnutek predpisuje novemu «Slovenskemu narodu» naslednji slovanski program: «Drugim avstrijskim Slovanom hočemo po možnosti podpirati njih pravične želje. Zlasti tudi želimo neko združenje s Hrvati za vzajemne zadeve, n. pr. za jugoslovansko akademijo in vseučilišče . . . Glede razmer z drugimi državami nam je vselej prva skrb dobra avstrijska politika, ki utegne koristiti najprej naši državi. Iz tega vzroka in kot Slovani želimo prijateljstvo in zvezo med našim in ruskim cesarstvom, kar bi moglo osrečiti tudi turške Slovane . . . Lep sad nam že obetajo v duševne namene začeti shodi slovanskih prvakov, kakor tudi zamena literarnih in sploh kulturnih izdelkov med Slovani, toda ustavljamo se vsaki krivi misli, kakor bi se s tem hoteli ločiti od svoje države: prva in zadnja beseda nam bodi, da smo zvesti Avstrijci.«16 Končno je po daljših pripravah izšla dne 2. aprila 1868 v Mariboru prva številka «Slovenskega naroda». Na čelu je prinašala «politični program» novega «mladoslovenskega » političnega organa, ki ga je napisal urednik Anton Tomšič in sestavil po načrtu drja. Sernca z nekaterimi «malimi premembami», katere si je mladi urednik dovolil «glede formalne razredbe in razlaganja 1 4 Pajkovo pismo v Jurčičevi zapuščini v ljubljanskem mestnem1 arhivu. 1 5 Veda, IV. (1914), str. 271. 16 Koncept tega Sernčevega osnutka programa «Slovenskega naroda» je objavil dr. Lončar v «Vedi», IV., str. 278 in 279. nagibov«.17 «Slovenski narod» se v tem tiskanem programu proglaša za «vselej zvestega Avstrijanca», ki vidi «poroštvo obstanka in vspešnega razvijanja Avstrijske države . . . edino le v obveljavi federalističnih načel» in rešitev svojega naroda «v združenju vseh Slovencev v jedno administrativno celoto«. Od izrazito slovanskega in južnoslovanskega programa Levstikovega «Slovenskega juga« so v tem Tomšičevem programu ostale samo še naslednje splošne besede, ki so pa tudi že zavite precej po Sernčevo: «Opravičene terjatve slovanskih bratov v Avstriji, posebno svojih južnih sosedov Hrvatov in Srbov bomo zagovarjali in povdarjali z isto resnobo in živahnostjo, kakor lastne 'domače. Sploh ne bomo nikdar zgrešili, da je slovenski narod koleno velike slovanske družine in po svojih silah hočemo pripomoči, da se bolj in bolj širi duševna vez in vzajemnost slovanska po zameni literarnih in sploh kulturnih izdelkov med Slovani. « V prvem svojem uvodnem članku novega lista urednik Tomšič podrobno eksplicira ta program, podčrtujoč glavno slovensko taborsko zahtevo po «zedinjeni Sloveniji «. Pri tej priliki naravnost pod navodilnimi vejicami uporablja tudi neko mesto iz Levstikovega programa «Slovenskega juga«. A značilno je pri tem naslednje dejstvo: medtem ko je Levstik v navedenem svojem programu videl rešitev Slovencev samo «v političnej solidarnosti z junaškimi brati na avstrijskem jugu«, 17 Veda, IV. (1914), str. 272. — Glede sestave tega programa je sporočil dne 18. marca 1868 Tomšič prijatelju Jurčiču na Dunaj: «Še le s prihodnjimi ,Novicami' mi bo mogoče razposlati program in vabilo, čegar osnovo ti tukaj prilagam. Sernecovo osnovo sem bil le stilistično prestrojil, principijelne točke vse — skoraj od besede do besede — obdržal, pa je že bil ogenj v strehi. Priložena moja osnova je že celi teden stavljena, pa je ne smem razposlati, ker sem jo nekoliko vredil. Obči zbor vseh deležnikov bo razsodil prihodnjo nedeljo, ali pojdejo moje premembe v svet ali ne.» (Jurčičeva zapuščina v ljubljanskem mestnem arhivu.) aplicira Tomšič Levstikovo tezo in nje utemeljitev zgolj in edino na «potrebo zedinjenja vseh Slovencev v jedno organično celoto». Kar je Levstik pisal o Jugoslaviji — katere sicer ni izrecno imenoval — to restringira Tomšič na «zedinjeno Slovenijo«, ko piše v tem svojem prvem uvodniku: «Misel sama na sebi ni nova. Davno že so prepevali o nji slovenski pesniki, ž njo se navdušuje naša mladina, pri nji se ogreva celo hladna kri sivoglavih mož; čuli je le nismo tam, kjer se boruje za narodne svetinje . . . — v javnem parlamentu . . . Zreli in samosvestni narodi namreč ne goje in branijo svoje narodnosti iz same platonične ljubezni do svojega jezika. Njih cilj je veliko bolj vzvišen: svestranska, popolna svoboda, da zamorejo razvijati vso svojo moralno in materijalno moč, da jo morejo razvijati za-se, za svojo korist, da stopijo v politiko kakor odločljivi faktor, in da žive v zgodovini kakor posebni individuum svoje življenje, po svoji potrebi, omiki in volji. Tudi za Slovence ne prestanejo sedanje muke in žalosti, dokler ne dosežejo imenovanega cilja. Brez njega je vsaka druga svoboda prazna pena. Da ga dosežemo, bodi naša prva skrb.» In nato slede pod navodilnimi vejicami, brez navedbe, da je ta trditev Levstikova, naslednje besede iz Levstikovega programa: «. . . za to se nam je truditi z vsemi duševnim močmi, z vsem pogumom, kteri se ne vstraši največe žrtve; kajti narod, kteri ne more pokazati nobenega žrtvujočega čina, tudi ni vreden, da bi ostal med narodi.»18 Tomšič je torej Levstikov izrazito južnoslovanski državnopolitični program v svojem prvem uvodniku malce skril in njegovo utemeljitev sicer porabil, toda v podkrepilo zahteve po «zedinjeni Sloveniji». Pač pa moramo reči, da sta v tem času oba, Levstik in mladi «Slovenski narod», proglašala borbo za osamosvojitev narodnosti za eminentno politično borbo in ne več za «platonično ljubezen do svojega jezika». A medtem ko 1 8 Slovenski narod z dne 2. aprila 1868, štev. 1. je Levstik videl cilj te politične borbe «v političnej solidarnosti z junaškimi brati na avstrijskem jugu» (pridevnik «avstrijski» je pač pristavljal zategadelj, ker je bil omenjeni njegov program namenjen javnosti, v kateri se iz policijskih ozirov ni smelo gledati preko avstrijskega okvira), je «Slovenski narod» (Tomšič) ta cilj videl predvsem v «zedinjeni Sloveniji», k čemur pa je vendar dodajal, da bo «opravičene tirjatve slovanskih bratov v Avstriji, posebno svojih južnih sosedov Hrvatov in Srbov zagovarjal kakor lastne domače». Nastane zanimivo vprašanje: kakšna mnenja so takrat po sprejetju agresivno protislovanske dualistične decembrske ustave Beustove, za katero so glasovali tudi nekateri slovenski poslanci s Svetcem na čelu, in sedaj po ustanovitvi «mIadoslovenskega» političnega glasila, nasprotnega oportunistični politiki «staroslovenskih» prvakov, vladala v krogih slovenske mladine glede na stališče Slovencev v slovanskem vprašanju in kakšne nazore je imel v tem času o tej stvari — Levstik, naša najrazboritejša kulturna glava? Slovenska akademska «omladina », posebno ona, ki se je na Dunaju zbirala okrog Jurčiča in Stritarja in se je bila v jeseni 1867 združila v dve društvi, v petčlansko literarno društvo «Mladika» (krščeno s tem imenom dne 21. januarja 1867) in v akademsko društvo «Sava»,19 je bila po svojih Kranjcih in Goričanih svobodomiselno ter rusko-panslavistično, po svojih Štajercih pa konservativno in slovenskohrvatsko orientirana.20 A tudi v prvi skupini sta se glede na stališče Slovencev v slovanskem vprašanju razločevali dve struji: Jurčič-Stritarjevo krilo je bilo za to, da naj slovenska inteligenca v takratni Avstriji, vladani 19 Prim. o tem in o slovensko-slovanskih diskusijah takratne slovenske akademske mladine mojo razpravo: «Vloga ,omladine' v prvem obdobju ,mladoslovenskega' pokreta« v «Lj. Zvonu«, 1924. — Razprava je ponatisnjena v tej knjigi od str. 112 dalje. (Op. ured.) 2 0 Prim. Levčevo pismo Kersniku z dne 29. decembra 1869 v mojem «Kersniku», I., str. 46. po liberalnem nemškem meščanstvu, v svetovnem nazoru simpatizira s tem liberalizmom, obenem pa naj razvija in utrjuje svojo slovensko individualnost zlasti v beletristiki in šoli v ta namen, da sezori svoj narod za bodočo vseslovansko kulturo in državo, katero osnuje v bodočnosti za vse konfederirane Slovane — Rusija. Tudi svoje znanstvo naj prično Slovenci že sedaj kolikor mogoče gojiti — po rusko. V tem pogledu je pisal Levee dne 29. decembra 1869 Kersniku (ob času ustanavljanja Stritarjevega «Zvona»): « . . . le malo malo bo takih, ki bi spoznali, da edino sredstvo, katerega nam je \ potreba nad vse, so bdVtristika in pa šolske knjige. Po čemu znanstveno slovstvo? Saj nimamo bodočnosti! Ali bomo Prusi, ali pa Rusi!»21 Toda, medtem ko so Jurčič, Stritar, Leveč in njih ožji pristaši med akademiki in srednješolci bili v začetku leta 1868. še nekako bolj za bodočo slovansko federacijo, v kateri naj bi kulturo, v leposlovju, šolstvu in poljudni literaturi avtonomno, gojil zdaj in tudi pozneje še nadalje vsak slovanski narod v svojem jeziku, je že takrat Celestinova struja med dijaštvom propagirala ruščino in podreditev bodoče panslavistične kulture ter države pod rusko hegemonijo. Obe te dve struji sta si stali blizu in sta dali smer prvemu vsedijaškemu shodu dne 14. avgusta 1868 in drugemu takemu kongresu dne 4. septembra 1869 v Ljubljani, na katerih prvem je slovenska dijaška mladina poudarjala zlasti svoje svobodomiselno stališče, na drugem pa svoj ruski panslavizem. Glede na gojitev, oziroma opustitev slovenščine je tedanji voditelj ljubljanskih višjegimnazijcev, Janko Kersnik, učenec Levca, Jurčiča in Stritarja, zapisal v svoj notes značilne besede: «Da, pišimo v vseslovanskem narečju: pa kaj nam bode koristilo? Izgubljeni bomo, kajti ne vemo, kako bodo pisali potomci naši. — Mili slovenski kraj mi je tako pripraven in priljubljen, da bi se ne mogel ločiti od njega. Če imamo velik kraj, podoben je veliki pala- 2 1 Moj «Kersnik», I., str. 114. či . . .»22 Mladi Kersnik navaja torej tukaj v prid slovenščini le svoje čustvene momente, ne pa še nikakih demokratičnih narodno-prosvetnih in organsko-kreativnih. V pomladi 1868, ko je bilo izšlo že prvih pet številk «Slovenskega naroda», je bil prišel z Dunaja v Ljubljano na velikonočne počitnice dunajski visokošolec Leveč in je od tu poročal Jurčiču na Dunaj v pismu z dne 14. aprila 1868 o svojih vtiskih, ki jih je bil dobil med tedanjo slovensko inteligenco v Ljubljani. Leveč piše v tem pismu, da ga je najprej neprijetno dirnilo, ko je uvidel, kako imajo mladi slovenski inteligentje malo smisla za prav takrat v parlamentu sklenjene svobodomiselne, liberalne in protikonkordatne postave, katere je v vsem obsegu odobraval ožji krog slovenskega dijaštva Stritar-Jurčičeve kulturne orientacije, h kateri se je prišteval tudi Leveč. O «mladih Slovencih» — najbrž ljubljanskih gimnazijcih — sicer sporoča Leveč Jurčiču, da «niso taki ultramontanci, njim bi bile nove verske in šolske postave skozi in skozi po godu — da jih ni dalo novo ministerstvo, kterega ne priznavajo. Mislim, da, ko bi kako federalistiško ministerstvo take postave dalo, bi jih z veseljem sprejeli. Beustu pak nič ne zaupajo.» Nato nadaljuje Leveč: «Razun novih postav pak absorbira vso pozornost — panslavizem. Kdor je Slovenec, je tudi panslavist, pa ne v pomenu slovanske konfederacije [katero je izpovedoval torej očividno Stritar- Jurčič-Levčev krog], ampak v pomenu Celestinovega panslavizma . . . Na veliko soboto se nas je zbralo v Šiški pri avskultantu Jenčiču 19 mladih Slovejicev. Starši Pfeifer nam je dal 50 bokalov dobrega dolenca, Jenčič je pak jed preskrbel. Pri tej priložnosti govorilo se je veliko veliko, pa malo tacega, da je bilo meni po godu. Govorili so Noli, Papež, Kraus, Ravnihar, Murnik, Hudec, Vojska i. t. d. pa veči del se je sukala govorica o panslavizmu. Edini Vojska je tudi kako drugo pametno povedal. Ko sem jih jaz spomnil o farjih, djali 2 2 Ibidem, str. 46 in 47. so: Skrbimo, da pridemo pod Rusa, potlej bomo tudi Rima rešeni! S Kosom sva želela, da bi bil tudi ti [Jurčič] sedel med nami, . . . da bi bil tem možem kako pametno povedal...» O vtisku, ki so ga na to «mladoslovensko » ljubljansko inteligenco napravile prve tri številke «Slovenskega naroda», pri katerem je Jurčič že takrat marljivo sodeloval, poroča Leveč Jurčiču v tem pismu: «S programom tudi niso vsi zadovoljni . . . pravijo, da bi bilo najboljše, ko bi bilo v programu vse od Avstrije izpuščeno . . .» Prav posebno zanimivost pa predstavljajo v tem Levčevem pismu na Jurčiča dopisnikova poročila o Levstikovem stališču, ki ga je bil takrat, spričo sprejetega Beustovega dualizma, zavzel v slovensko-slovanskem vprašanju ta naš sicer tako razboriti kulturni in politični kritik. Leveč piše, da je govoril z Levstikom, ki mu je rekel, da noče o kaki borbi s klerikalizmom nič slišati, dokler so Slovenci v avstrijskih krempljih: «Ko sem Levstika o tej reči vprašal, djal mi je: ,Pustimo farje pri miru, saj jih bo vlada sama pobila!'» Noče pa Levstik nič čuti tudi o kaki avtonomiji slovanskih narodov v katerem koli državnem okviru; v Avstriji ne, ker vanjo ne veruje, v bodoči ruskoslovanski državi pa zato ne, ker je on za unificirano Slovanstvo: «Ko sem bil Levstiku povedal, kako misli večina dunajskih študentov o tej reči [namreč o bodoči slovanski konfederaciji], ga je to strašno razjezilo in zgrabilo, in začel se je togotiti in repenčiti, da mi je bilo žal, da sem ga kaj tacega spomnil. Djal je, da on žrtvuje slovanski ideji ,vse Slovence do zadnjega cempera', da, ko bi bil on potentat, bi kar kanone nastavil in vse Srbe in Hrvate do zadnjega moža postrelil [pač zato, ker hočejo imeti poleg ruske svojo slovansko državo ali v bodoči slovanski državi avtonomijo!] i. t. d. Mislim, da ti te besede vse razjasnijo, kako je v Ljubljani s to rečjo.» Po vsem tem in takem moramo torej ugotoviti, da je bila decembrska dualistična ustava med slovenskim razumništvom mogočno razgibala smisel za slovansko vprašanje in za stališče, ki naj ga v njem zavzemajo Slovenci. Večina slovenske inteligence je z nezaupanjem zrla na liberalne syoboščine dunajskega parlamenta. Konservativnejši del slovenske akademske mladine, ki se je rekrutiral bolj iz štajerskega dijaštva, je bil za slovenska- hrvatsko edinstvo, za katolicdzirani «ilirizem» v okviru katoliške Avstrije; Jurčiž-Stritarjev krog je bil edini, ki je simpatiziral z liberalno ustavodajo in zakonodajo Giskre in se je hotel z veseljem posluževati njenih postav ter v Avstriji gojiti v domačem jeziku leposlovno in šolsko literaturo, znanstveno pa v ruščini, ker je upal, da enkrat pozneje zavlada nad vsemi Slovani modernizirana in konfederalizirana Rusija, v kateri se bo vsak slovanski narod vsaj v nižjih sferah kulture lahko individualno razvijal. Celestinova frakcija je hotela ta proces pospešiti in je dosledno v osebah nekaterih svojih pristašev — iz obupa nad enakopravnostjo v Avstriji — skoro nato tudi res odhajala v Rusijo. Levstik, ta dotlej tako trezna natura, ki je vse do tedaj, vsa težka 60ta leta28 ohranjala preudarno organsko stališče, ta naš najrazboritejši mož pa je bil po sprejetju Beustove ustave — padel v katastrofalno ekstremnost, v kateri je bil pripravljen, vsak slovanski narod, ki bi ,še hotel zahtevati kak svoj individualen državnopolitičen razvoj, postaviti pred — ruske kanone! Zavzel je to nenormalno stališče Levstik pač v nenormalnem afektu, povzročenem po nenormalnih političnih dogodkih. V bo- 23 Prav za prav je Levstik že v prvi polovici leta 1867., v času, ko se je pripravljal zloglasni dualizem, padel v skrajnost. Znameniti Riegerjev govor v Moskvi, to najvišjo in najglobljo formulacijo slovanskega kulturnega in državnega sožitja, je Levstik glosiral v svojem pismu z dne 15. junija 1867 Rudežu tako-le: «Brate! druzega nas ne otme, nego panslavizem — vse drugo je prazna slama. Zadnji Riegerjev govor v Moskvi nej po moje. Rieger se boji na meji biti zaprt, ko pride zopet v Avstrijo, ker drugači ne vem, kako bi mogel svetovati, naj ostanemo Slovani vsak pri svojem narečii.» (Ljubljanski Zvon, 1925, str. 55.) jazni, da preti nova avstrijska ustava avstrijskim Slovanom z narodno katastrofo, je posegel po enakem protisredstvu, po katastrofalnem panslavizmu, oprtem na ruske topove. To stališče je trenutno zavzel mož, ki je svojo visoko pesem pestre slovanske kulture «Tolažbo» zaključil z večnoveljavnima stihoma: «Vse, kar siloj začne, siloj jenja, Bog si ljudstva vtisnil je v srce!» Centralistična in raznarodovalna decembrska ustava ni zatrla avstrijskih Slovanov. A pomnimo, da jih pred raznaroditvijo ni obvarovala ruska brutalna sila — dasi jim je h končni popolni osvoboditvi mogočno pripomogla — ampak rešilo jih je predvsem vztrajno kulturno delo v njih lastnih jezikih in na njih lastni tleh, rešilo jih je kulturno delo, ki se je oduševljalo na vzorih domače kulturne produkcije, na delih slovanskih — zlasti ruskih — in naposled splošnočloveških duševnih velikanov. S tem svojim kulturnim delom vsak v svojem narodnem področju so stopili slovanski narodi po svetovni vojni pred mednarodni forum in ga z uspehom uveljavili kot dokaz, da jim gre sedež in mesto v kulturnem občestvu in svobodno mesto na soncu. Ob spomenikih kulturnega dela, ki so jih nekdaj podjarmljeni avstrijski Slovani vztrajno gradili vsak na svojih tleh, se je razbilo in razdrobilo preteče in grozeče jim valovje germanske poplave. Kulturno delo doma ob temeljih, to je bila trdnjava, obrise^, katere so skoro po -usodnem letu 1867. — kakor se je izkazalo, usodnem za Avstrijo, ne za njene Slovane — zaslutili vsi trezni naši kulturni delavci z Levstikom vred, z zaupanjem odhajajoč vsak na svoje delo ob tej stavbi. . . V prvem letu svojega izhajanja «Slovenski narod» še ni dosti razpravljal o slovanskem vprašanju in slovenskem stališču v njem. Okupirala ga je bolj borba z nemškutarstvom, ki je takrat še ošabno in izzivajoče nastopalo celo na Kranjskem; dalje se je list bavil mnogo tudi s kritiko oportunistične oficialne slovenske politike; v ospredju tega boja je stal Levstik s svojimi ostrimi članki in dopisi. Jurčič, ki je od poletja 1868 sedel poleg Tomšiča v redakciji lista, je v podlistkih vneto budil smisel za literarna in kulturna vprašanja. V jeseni 1868 se je v «Narodu» pod črto mnogo razpravljalo o «Slovenski matici» in njenem literarnem programu. Ob tej priliki, ko je bila «Matica» sprejela v svoj program izdajo slovenskega «konverzacijškega slovarja« in se je o tem slovarju po listih pletla javna diskusija, je prišlo mimogrede zopet vprašanje slovenščine na razgovor. Božidar Raič je v «Narodu» z navdušenjem priporočal izdajo «naučnega slovnika», ko je pisal naslednje: «Na tri tisoč naročnikov z matičarji vred smemo računati med Slovenci, potem pa tudi na brate Hrvate in Srbove, na katere bode treba ozir jemati v spiskih kakor na Slovence, zlasti v nazivji. Osobite vrednosti nazor je, naj bi se spisalo tako delo v hrvaščini, a za slovensko ljudstvo naj bi se zložil mali ,občni naučnik' v dveh zvezkih; toda Hrvatov in Srbov razumnikov ne moti v razumljivosti krasna slovenščina, kakor Slovencev vilinska hrvaščina ne, vsaj Girkom tudi niso bila na poti razrečja. [Vpliv Riegerjevega moskovskega govora!] Po pravici se mora zahtevati, da nijednemu omikanemu južnemu Slovanu ne dela ovire, jeli vzame v roko srbsko, hrvaško ali slovensko knjigo, kteri knjižnjik nima toliko narodnega razvitja in jezikoznanja, žalostna mu majka.» K tem Raičevim besedam, vsebujočim v podrobnosti še danes veljavno zahtevo, da bi morala biti južnoslovanskemu inteligentu enako razumljiva srbska, hrvatska, slovenska (ali bolgarska) knjiga, nasplošno pa še vedno dišečim po znanem Vrazovem dualizmu, po katerem naj bi Slovenci pisali višjo literaturo v srbohrvaščini, je pristavil urednik Jurčič nekaj pomenljivih in tehtnih svojih izvajanj, markantno označujočih tozadevne drugačne nazore onih naših prvih «mladoslovenskih » pisateljev, ki so, vzgojeni pod pokroviteljstvom Levstika, v dunajskem Jurčič-Stritarjevem «literarnem društvu» na temelju novoizdanega Prešerna Slovencem v 60ih letih prerodili njihovo literaturo. Jurčičev pristavek se glasi: «Ali ravno tacih je mnogo, in ker so, moramo računati ž njimi. Zato nismo za nasvet visokočast. gosp. pisatelja, da bi se naučni slovnik pisal v hrvaščini in eden mali v slovenščini za ljudstvo. Mi imamo nalogo prvič: ravno s svojim lastnim narečjem, in z literaturo tega narečja pridobiti ogromen del tistih domačinov, ki se še mečejo tujstvu v naročij; drugič pak tirja sveto demokratično naše načelo, ki je aristokratizmu vsake baze sovražno, da ne delamo razločka med inteligencijo, med ,knjižniki' in med ,ljudstvom'. S pripomočjo slovenščine moramo z našim ljudstvom vred hoditi in paziti, da ne ostane za nami, ker ne bi moglo z nami skočiti. Imejmo sicer vedno prihodnost pred očmi, vendar delajmo v zdanjosti. Ko bi danes začeli za knjižnike pisati hrvaški srbski jezik (kterega umeti res ni nobena težava), in pisati slovenščino le za ljudstvo, t. j. za kmete, — ločili bi se. Tega pa nočemo, ne smemo in utegnilo bi biti, po našem prepričanji, slovenskemu narodu bolj v pogubo, nego v napredek.»24 Da Jurčič s temi v resnici demokratičnimi in organsko- realnimi nazori, upoštevaj očimi značaj prave slovanske kulture, gradeče od spodaj navzgor, ni bil osamljen, se vidi iz dopisa, ki ga je bil poslal «Slov. narodu» neki dunajski slovenski visokošolec v prejšnjo številko lista. Ta stalni dunajski dopisnik, podpisujoč se s šifro H. G., je poročal, da prirede dunajski slovenski akademiki v zvezi s Hrvati dne 2. decembra 1868 Prešernovo besedo, in je k temu svojemu poročilu pristavil: «Veselo pa je gotovo to, da so se Slovenci zedinili s svojimi južnimi brati Hrvati. Medjusobno občenje in razgovarjanje važnih vprašanj in vzajemnih interesov za našo in naših bratov bodočnost ne bo brez dobrih nastopkov, dasiravno morajo vedno pred očmi imeti, da za zdaj imamo vsak svoje nasprotnike in vsak svoje preimenitno delo v ožjem domačem krogu: t. j. politično in socialno izobraževanje 2 4 Slovenski narod z dne 21. novembra 1868, štev. 99. naroda, na podlogi lastne individualnosti. Za ože zedinjenje po jeziku in politiki, se bomo imeli boriti, kedar dozorimo doma in si pridobimo tistih lastnosti, brez kterih bi bilo prezgodno zlijanje neorgansko, in za oba naroda, zlasti za nas, ki nismo ni zedinjeni, niti še dovolj vzbujeni, nenaraven skok.»25 Iz navedenih Jurčičevih besed in iz dopisa tega njegovega dunajskega somišljenika se nam razodeva tista značilna dvojstvenost, katera preveva vso duševnost Jurčičevo tudi v literarnem pogledu: demokratičen, aktualističen, organski realizem in nad njim kot nekak pajčolan razpeta čustvena sanja, podedovana iz romantike, v kulturno-političnem pogledu iz Kollarjevega panslavizma. Bili so to otroci prehodne dobe, ki so po starem sanjali in po novem delali . . . Južnoslovansko vprašanje je tvorilo v teh zadnjih 60ih letih po sprejetju zloglasne dualistične decembrske ustave zlasti med južnoslovansko akademsko mladino na Dunaju predmet neprestanih in žilavih debat. Do kakšnih rezultatov je ta mladina prihajala, se razvidi iz moje razprave, ki sem jo priobčil v ljubljanskem Zvonu» leta 1924.* Na tem mestu naj samo omenim, da je tvorilo takrat naraščajoče starčevičanstvo s svojim hrvatskim piemontskim hegemonizmom nekako strmo in ostro kleč, ob kateri so se razbijali vsi ti «omladinski» vzajemniški poizkusi. Vobče je prva «mladoslovenska» generacija, zbirajoča se okrog «Slovenskega naroda», mislila, da nemškomadžarska hegemonija, uzakonjena v decembrski ustavi, ne more trajati dolgo: ali bo popustila v prid Slovanom, ali pa bo ugonobila Avstrijo, to je bilo splošno prepričanje. Zategadelj je realnejše razpoložena mladina šla z navdušenjem na kulturno delo, ker je imela vedno pred očmi «politično in socialno izobraževanje naroda na 2 5 Slovenski narod z dne 19. novembra 1868, štev. 98.

  • Glej v tej knjigi razpravo «Vloga ,omladine' v prvem obdobju

,mladoslovenskega' gibanja«. (Op. ured.) podlogi lastne individualnosti«. V slučaju razpada Avstrije se je zanašala za južnoslovansko zaledje in — na ruskega orjaka. V tem pogledu je pisal neki člankar v tem času v «Slovenskem narodu»: «Ako Avstriji zaradi krive politike nemških in nemško-madjarskih pionirjev prej ali poznej odklenka, iskali si bodemo narodno samostojnost v zvezi z našimi jugoslovanskimi sorodniki. « Ako bi nas pa v tem slučaju vendarle hotela podjarmiti Prusija, «ne bi za samostojnost našo zoper Prusa le naše, ampak tudi druge puške govorile, kterih je še nekoliko več, ko pruskih«. Podjarmljeno češko kraljestvo n. pr. bi bilo za Prusijo isto, kar je bilo lombardsko- beneško za Avstrijo. Zato utegnejo avstrijski Nemci sami pasti v jamo, ki jo kopljejo Čehom. «Še huje utegnilo bi se po razpadu Avstrije Madjarom goditi, kajti prišel bi dan plačila za to in ono starodavno historično krivo . . . Zato so ti hegemoni slepi do kraja, ker ne vidijo, da sami pod seboj vejo sekajo, ker se nečejo po vzgledu Švajce in svobodne severne Amerike ravnati. . ,»26 Rusofilstvo je dajalo «Mladoslovencem», kakor tudi «Mladočehom», hrbtenico in oporo v njih borbi zoper oblastni pangermanizem v Avstriji. V tej njih veri enih kakor drugih niso mogli motiti niti odpovedujoči glasovi ruskega oficialnega carističnega časopisja. Ko je spomladi leta 1869. pisal ruski list «Golos», da se moč Rusije «ne zmanjša ni za las, ako se zapadni Slovani brez odloga ponemčijo, pomagjarijo ali poturčijo«, in je zapadnim Slovanom svetoval, naj se zedinijo — če že hočejo ohraniti svojo slovansko narodnost — v en kulturen, ne pa političen narod, ker Rusija nikoli ne misli raztegniti svojih državnih mej za Donavo in Prut, in to zaradi strategične neugodnosti in administrativne oddaljenosti zapadno-slovanskih zemelj, takrat je temu diplomatskemu ruskemu člankarju, ki je zavračal zapadne Slovane zgolj v meje kulturnega panslavizma, 26 Slovenski narod z dne 18. marca 1869, štev. 33. odgovoril neki člankar «Slovenskega naroda» naslednje: «Za barb&tvo se ne morem navdušiti!» ni pel Goethe, marveč Lermontov. «Če smo torej navdušeni za napredek Rusije, nismo tega napredka veseli, ker bi morda prinašal moč njeni dinastiji, temuč: ,bože cara hrani' se pri nas in pri inostranskih Slovanih glasi: ,bože daj bratovskemu nam narodu ruskemu srečo, bože ohrani najkrepkejega sina Slave' . . . In če nam malate to in ono bivšo ali še obstoječo nesvobodo v Rusiji, ktero je tam vpeljala (notabene) nemška vlada, in ktero odpravlja še le, ko se je poslovanila, ne zatarete nobenemu poštenemu Slovanu sočutja do ruskega naroda in želje po večem edinstvu med Slovani . . . Kakor nemška, temna je tudi naša slovanska prihodnost in nihče je ne more že zdaj videti . . . Ko bi pa nesreča prišla Avstriji od ravno tistega naroda, kterega je do zdaj imela za prvega ljubljenca, tačas bode pač vsak Slovenec pred in raje postal po narodnosti Rus nego Prus. Kajti Slovanje smo in hočemo ostati.» Zaupanje v Slovanstvo nas krepi pri našem narodnem delu. «Ko bi denes druzih Slovanov zmanjkalo, popustimo jutri vse naše narodnostno delovanje. » In ker se lahko kot Slovani opiramo na vse Slovanstvo, «zato nočemo narodne smrti umreti».' To je naša politika. Ko bi te ne imeli, bi postali gnoj Germaniji in Italiji. «Torej živela duševna in politična vzajemnost slovanska!»27 Značilno za prvo «mladoslovensko», v veliki meri še romantično generacijo je to, da njenih prvakov pri njih* slovansko-politični koncepciji ne vodi tolikanj južnoslovanska, kolikor bolj rusofilska smer. Razlog za to in takšno orientacijo tega pokolenja ne tiči samo v tem, da ta generacija, ki je izšla iz širokosanjajdče romantike, sega rajši po večjih in daljših Horizontih, ampak zlasti v tem, da si tedanja Hrvatska lasti po madžarskem zgledu neko na historijo oprto hegemonijo, in pa v tem, da se' nahajata Srbija in Bolgarija v še zelo pri- 27 Slovenski narod z dne 17. aprila 1869, štev. 45. mitivnem stadiju razvoja. V tem leži vzrok, da se naši prvi «Mladoslovenci» posebno ne ogrevajo za južnoslovansko državnopolitično idejo, ampak za rusofilsko. Ideologijo rusofilstva napiše našim prvim «Mladoslovencem» dr. Fran Celestin pred svojim odhodom v Rusijo v seriji uvodnikov «Slovenskega naroda», ki jih hočem zaradi njih vpliva na mišljenje našega prvega «Mladoslovenstva » posneti nekoliko podrobneje. V teh člankih, ki nosijo naslov «Slovenci in slovanska vzajemnost«, izvaja avtor: Hrvatje nam pogosto očitajo, zakaj ne sprejmemo njih jezika v imenu «Jugoslovanstva ». Kaj pa pomeni «Jugoslovanstvo» ? Enim politično združenje Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov, drugim samo to, da sprejmejo vsi štirje srbohrvaščino za literarni jezik. Ali bi pa s tem prišli že do bogatega slovstva, kakršno imajo doslej med Slovani edino Rusi? Ne. Do takega slovstva bi utegnili priti morebiti šele v kakem polstoletju, toda le v slučaju, da se nam res pridružijo tudi Bolgari. A Bolgari se ne navdušujejo za «jugoslovansko» idejo, ker se naslanjajo bolj na Ruse. Tudi Srb je separatist, ali pa vobče Slovan. Kot prvi sanja o nekdanjem Dušanovem carstvu, kot drugi gleda daleč preko južnoslovanskih mej. «Jugoslovanstvo» se goji samo pri Hrvatih in pri Slovencih. Politično «Jugoslovanstvo » bi se dalo realizirati le po velikih prekucijah v celi Evropi. Avstrijski Nemci nočejo Čehom in Slovencem dati niti enakopravnosti. Rajši, pravijo, se oni sami odcepijo od Avstrije, za katero mora zavoljo te nemške trmoglavosti pač prej ali slej «napočiti dan velike obravnave». Poleg Nemcev in Madžarov nam Lahi strežejo po življenju. Cavour je na smrtni postelji vzkliknil: «Italija do Drave!» Na Hrvate ne smemo zidati preveč. Odgoj eni v madžarskem fevdalstvu se njih voditelji ne brigajo bog ve kaj za izobrazbo ljudstva. «Kdo bo pa delal, ako se kmet izobrazi ?» se glasi njih geslo. Hrvatje plavajo sami po visočinah visoke politike in sanjajo edinole po hegemoniji nad vsem južnim Slovanstvom, mesto da bi razširjali in utrjevali izobrazbo ter politično zavednost med svojim preprostim ljudstvom. 28 — Spričo grozeče latinsko-germanske poplave se nam zde smešne težnje tistih slovanskih narodičev, ki «v detinski svoji prostosti in neprevidnosti samo s tem glavo belijo si, kako bi si sami zase napravili kotiček, ne vedoč, da bi njih veselje le tako dolgo trajalo, kakor božično solnčice». Zanašati se na prijateljstvo Francozov, kateri za eksistenco Slovencev niti ne vedo ne, kateri podpirajo italijanske načrte, na tega Napoleona III., ki z eno roko daje, z drugo jemlje, je prav tako nespametno in sramotno, kakor prejemanje miloščine iz tujčeve roke. Zato se glasi naš program: ne ene vasi prepustiti tujcu! A kar se jezika tiče, je treba, da vsi izobraženi Slovani govore in pišejo ruski.29 Edini Rusi imajo dovolj izvirnih knjig, ki zadoščajo zahtevam sedanjega časa. Hrvatje si prikrojajo svojo književno hrvaščino po kalupu nemškega birokratičnega jezika, imenovano «zagrebački jezik». Srbom načelujejo v jeziku «parizliji», ki hodijo na Francosko in Nemško nekaj let postopat, da nato doma goje tujstvo, zlasti v jeziku. Ruski jezik je najčistejši med slovanskimi, in kar je še tujega v njem, bi iz njega iztrebili izobraženi Slovani. Rusi v tem niso svojeglavi. Svojih narečij ne mislimo opuščati. Naš nasvet je: «naj vsak izobražen Slovan, razen svojega narečja, zna tudi ruski, druga narečja naj pa ostanejo, kakor so.» Vse, kar se preprostega ljudstva tiče, naj bi se pisalo po domače, samo višje slovstvo po rusko. Imeli bi kakor Nemci, Francozi in Italijani skupen jezik, zraven pa bi se izognili napaki imenovanih treh narodov, po kateri je sedaj «pri njih slovstvo za prostega človeka skoraj nemogoče». «Gotovo bi Nemci, Magjari in Italijani drugače ravnali z nami, ak bi ne videli pred seboj samo Hrvatov, Slovakov, Slovencev itd.» Že pred samo Rusijo se svet trese, kaj šele pred kulturno zedinjenim Slovanstvom! «Le narode, pri 28 Slovenski narod z dne 10. julija 1869, štev. 80. 29 Slovenski narod z dne 13. julija 1869, štev. 81. kterih med posameznimi udi ni vzajemnosti, požero samogoltni sosedje, namreč take, kakor smo zdaj zapadni Slovani, in kakor bi bili tudi onda, ako bi se osnovala jugoslovanska država.»30 So pa ljudje, ki pravijo: Rusija je prevelika in premalo enotna; razpadla bo. Toda v resnici Rusija narode privlači, ker njih zemelj ne smatra za kolonije. Celo poljske kmete. Poljski punti Rusiji niso več nevarni.31 •—• Socialno vprašanje &je najtežje vprašanje sedanje dobe»; ono je «meja, ki deli latinsko-germanski svet od slovanskega«. «Tu se ustavlja doba zapadna, tu se pričenja vek slovanstva.» Tisti živelj, kterega zapadni modrijani zastonj iščejo, da bi ga vcepili latinsko-germanskemu svetu, je jedro, je bitje slovanstva.» In ta živelj se je ohranil v najčistejši obliki pri Rusih.32 Ti Celestinovi članki, ki so dali smer takratni «mladoslovenski » omladini v slovanskem vprašanju in ji «vzeli breme s prsi»,33 jasno kažejo, da je hodil njihov avtor s pridom v šolo k ruskim slavjanofilom in zlasti k Aleksandru Hercenu.34 Kako je dr. Celestin izpremenil svoje nazore o Rusiji po svojem povratku iz te «obljubljene dežele«, bomo videli pozneje. Na te Celestinove članke sta odgovarjala v dunajskem nemškem, slovanskim interesom posvečenem listu «Zukunft « dva dopisnika, en Hrvat in en štajerski Slovenec. Prvega je zbodla Celestinova sodba o Hrvatih, spodnji Štajerec pa se je kazal Rusom naravnost sovražnega. Dr. Celestin je obema odgovoril v «Narodu» in ponovno izjavljal: Mi nismo niti za politično združenje s Hrvati, dokler je Hrvatska «magjarska provincija». Opozicije na Hrvatskem ginejo kakor voda med peskom. 30 Slovenski narod z dne 15. julija 1869, štev. 82. 3 1 Slovenski narod z dne 17. julija 1869, štev. 83. 3 2 Slovenski narod z dne 24. julija 1869, štev. 86. 3 3 Prim. «Slovenski narod» z dne 31. julija 1869, štev. 89. 3 4 Prim. moje «Predhodnike in idejne utemeljitelje ruskega realizma«. Pota in cilji, 7—9, str. 407 in 408. «Mi Slovenci moramo pridržati za domače potrebe svoj slovenski jezik; brez njega ne moremo podučevati in buditi prostega našega naroda . . .» Opustiti jezik bi bilo tudi «demokratičnim idejam nasprotno». «Inteligenciji slovenski pa za više izobraženje hrvaški jezik ne zadostuje, kakor jej tudi sam slovenski ne zadostuje.» Celo Nemci se uče ruski. Nam Slovencem je «Jugoslovanstvo » -prehodni stadij. «Hrvatom jugoslovanstvo ni prehodno stanje, njim jugoslovanstvo, še tako pokvečeno in omejeno, ni sredstvo, ampak cilj in konec, malik. Nam se abotno zdi, da Hrvatje hočejo z Rusi konkurirati. »35 Kako zelo je bil dr. Celestin leta 1869. — pred svojim odhodom v Rusijo — pod vplivom ruskega slavjanofilstva, se razvidi iz njegovega nadaljnjega članka v «Slovenskem narodu», ki nosi naslov: «Ruski strah». V njem postavlja člankar trditev, da se Rusija nikdar ni in se nikoli ne bo razvijala na podlagi fevdalizma. Njena moč kali iz drugega semena, kateri ima fevdalizmu ravno nasprotne lastnosti — iz «slovanske občine ». Soglasno s svojimi slavjanofilskimi vzorniki zatrjuje pisec, da on ni tiste misli, da bi moralo Slovanstvo na vrat na nos vso sedanjo zapadno kulturo kopirati in požreti. Peter Veliki je res hotel vcepiti Rusom latinsko- germanski značaj. Toda ta tuja cepitev se ni prijela.36 — Isti dan, ko je izšel v «Slovenskem narodu» ta zadnji Celestinov članek, je zborovala slovenska akademska omladina na drugem svojem «študentovskem shodu» v Ljubljani, na kongresu, ki se je vršil docela pod vplivom te ideologije.37 Dne 17. novembra 1869 je dr. Celestin s tovarišem Brezovarjem odpotoval v Rusijo. 35 Slovenski narod z dne 31. avgusta 1869, štev. 102. 36 Slovenski narod z dne 4. septembra 1869, štev. 104. 3 7 Prim. mojo razpravo v «Ljubljanskem Zvonu» 1924, str. 597—602. — Prijatelj citira svojo razpravo «Vlogar ,omladine' v prvem obdobju ,mladoslovenskega' pokreta», ki je objavljena v tej knjigi. Citirano mesto je na str. 187—194. (Op. ured.) Da si predstavimo konstelacijo mnenj in nazorov o slovanskem vprašanju in slovenski postojanki v njem, ki so vladali v slovenski javnosti proti koncu 60ih in v začetku 70ih let, torej v dobi prvega odločnejšega nastopa «mladoslovenske» generacije, ugotovimo in posnemimo naslednje: Naši «Staroslovenci» so načelno odklanjali centralistično avstrijsko decembrsko ustavo, vendar so jo praktično priznali, ko so šli v zakonodajne zbore, v katerih so inavgurirali oportunistično politiko pobiranja drobtinic. Pod pritiskom «mladoslovenskega» taborovanja so se v oktobru 1869 in še odločneje v adresi z dne 30. avgusta 1870 tudi v kranjskem deželnem zboru izrekli za avtonomno «zedinjeno Slovenijo» v federalizirani Avstriji. To pot so ubrali, dasi je bil eden njihovih političnih voditeljev, Luka Svetec, že v oktobru 1866 v privatnem dopisovanju z drjem. Vošnjakom prišel do načelnega prepričanja, da je rešitev Slovencev samo v samostojnodržavni južnoslovanski skupini, ki se mora ustvariti v Avstriji ali zunaj nje. V praktični politiki je tudi Svetec po sprejetju decembrske ustave popustil to načelno stališče in se pridružil oportunistični avstrijsko-slovanski politiki pobiranja drobtinic, ki sta jo pri nas vedno zastopala dr. Costa in dr. Toman, dva nasprotnika forsiranja južnoslovanske državno več ali manj samostojne skupine, ter dr. Bleiweis, ki je bil glede te ideje «bolj boječ ko nasproten».38 «Mladoslovenski» praktični politiki v goriškem in štajerskem deželnem zboru z drjem. Josipom Vošnjakom na čelu so se sicer na tihem najbrž nadejali, da pride Slovencem v daljši ali krajši bodočnosti razjarmljenje od Rusije, a se o tem niso izražali niti privatno, medtem ko so v zakonodajnih zborih in na taborih nekaj časa ob abstinenci «Staroslovencev», pozneje v družbi z njimi forsirali «zedinjeno Slovenijo» v Avstriji. — Kulturni delavci «mladoslovenski» so se glede slovanskega vprašanja in vloge Slovencev v njem med seboj 3 8 Prim. Vošnjakove « Spomine«, I., str. 211. delili na razne, le deloma niansirane ločine. Dunajska literarna šola Jurčič-Stritar-Levčeva je bila sicer konec koncev preverjena, da bodo Slovenci v daljni bodočnosti «ali Prusi ali Rusi», vendar je upala, da bo nazadnje zmagal panslavizem nad pangermanizmom na ta način, da bo nadvladal Prus nad kompaktnim nemštvom, Rus pa nad kompaktnim slovanstvom, da bo torej panslavizem razjarmil po Nemcih podjarmljene Slovane. Ta skupina je bila torej ruskopanslavistična s tem pristavkom, da si je predstavljala to slovansko edinstvo pod ruskim državnim vodstvom sicer kot državno edinstvo, zraven pa kot kulturno federacijo, v kateri se bo vsak slovanski narod lahko še dalje razvijal na podlagi lastne individualnosti. Zategadelj je z veseljem šla na delo pri ustvarjanju slovenske belestristične in učbene literature, medtem ko se je primikala glede znanstvene literature k nazorom one «mladoslovenske» omladine, ki je zastopala mnenje, da morajo Slovenci znanstvovati v ruskem jeziku. Duševni vodja te rusofilske omladine je bil dr. Fran Celestin, ki je v razbranih člankih, ki so izšli leta 1869. v «S]ovenskem narodu», na Slovence apliciral slavjanofilski program, sloneč na trdnem upanju, da se nekoč zlijo vsi slovanski potoki v ruskem morju, edino sposobnem rešiti tudi vedno bolj pereče socialno vprašanje — za vse človeštvo na podlagi staroruskega patriarhaličnega «občinskega» komunizma. Ta Celestinov ruski panslavizem je odklanjal v bodočem slovanskem edinstvu vsako individualno federacijo, prav tako pa je do gotove mere negiral dotedanji ruski carizem, o katerem je bil pravilnega mnenja, da sloni na nemškem avtokratičnem in centralističnem birokratizmu. Pred očmi je bil drju. Celestinu najbrž slavjanofilski precej mistični «dobrovoljni sporazum« med enim carjem in enotnim narodom.39 Celestin je smatral v tem času vsako potezanje za kakšno južnoslovansko samo- 3 9 Prim. moje »Predhodnike in idejne utemeljitelje ruskega realizma«, str. 269—272. stojno državno skupino v okviru Avstrije ali zunaj tega okvira za zgolj «prehodno stanje», za definitivni cilj pa državno in kulturno enotno vseslovanstvo pod ruskim carjem, oproščenim nemškega birokratizma. Levstik se je bil po sprejetju decembrske ustave kakor smo povzeli iz zanimivega Levčevega situacijskega poročila z dne 14. aprila 1868, razvil tako, da je v kulturnem pogledu najbrž še ostajal pri nazorih svojih učencev Jurčiča, Stritarja in Levca — saj je v istem letu krepko sodeloval pri «Mladiki» in nato v vsem onem mogočnem gibanju ob preporodu slovenske bolj artistične beletristike, kateri je dobil leta 1870. za svoj organ Stritarjev «Zvon» — ločil pa se je Levstik od imenovane svobodomiselne trojice v tem, da se niti malo ni veselil liberalnih svoboščin, ki jih je na podlagi nove avstrijske ustave uvajalo v državi Habsburgov svobodomiselno nemško velemeščanstvo. «V Avstriji ni iskati svobode}» se je glasilo njegovo geslo. Že v programu «Slovenskega juga» z dne 11. julija 1867 je Levstik prvi določno formuliral trditev, da je slovansko vprašanje za Slovence — ne več jezikovno, pod katero pretvezo se je dotlej skrivalo, ampak — politično vprašanje. Že tam je izrekel, da moramo Slovenci zatirati vsako misel, «ktera na to namerja, da bi mi sami zase mogli kdaj kaj biti». A takrat je še vse svoje upanje stavil v bodočo južnoslovansko državo, katere idejo je nameraval pospeševati s svojim «Slovenskim jugom». V kakšno ekstremistično stanje ga je vrgla nova decembrska ustava, se vidi iz Levčevega situacijskega poročila Jurčiču izza velikonočnih počitnic leta 1868. Iz tega pisma izhaja, da Levstik v tem času ničesar ni hotel slišati o tem, da bi se razpravljalo vprašanje, kako se bodo posamezni slovanski narodi v bodočem panslavističnem carstvu med seboj kulturno-avtonomno razpredelili, in še manj o tem, da bi si v tej bodoči državni tvorbi smeli kaki Srbi ali Hrvatje lastiti kakšno svojo državnost. Kakor so bili Levstikovi tedanji nazori v tem vprašanju skrajnostmi abnormalni, so vendar bili silno pomembni, ker so zgrabili vprašanje pri korenini: ne več pri kakšnih jezikovnih vršičkih, temveč pri političnem jedru. Slovansko vprašanje je za male slovanske narode drzavnopolitično vprašanje, vprašanje naslonitve na večjo sorodno državno tvorbo! To misel, katera se je marsikomu izmed Slovencev bila v glavi zasvetlikala že poprej, je pri nas prvi jasno izrazil Levstik. Po svoje si je bil prisvojil to idejo previdnejši urednik Tomšič, ki jo je na videz reduciral v manjši in za praktičnega novinarja dosegljivejši ideal «zedinjene Slovenije»; a utemeljeval je ta bližnji ideal tudi urednik «Naroda» z besedami, da «zreli in samosvestni narodi ne goje in ne branijo svoje narodnosti iz same platonične ljubezni do svojega jezika», temveč iz potrebe «vsestranske, popolne svobode». Pod vplivom Celestinovih člankov, ki so izšli v »Slovenskem narodu» tik pred II. vsedijaškim shodom, je šel Anton Tomšič še dalje v pojmovanju slovanskega vprašanja in njega pomena za Slovence s tem, da je priobčil v «mladoslovenskem» političnem organu uvodnik pod naslovom «Vseslovanstvo». V njem je izvajal: Cesar Franc Jožef je nedavno izrekel ruskemu carju svoje simpatije do Rusije. Mi Slovenci pa v svojem servilizmu neprestano deklamiramo: «Hrast se omaja in hrib!» Tako nas je že demoraliziral ta servilizem, da že od nekdaj lažemo, «da vsa slovanska vzajemnost tiči samo in edino v filologiji». Lojalnost in vdanost sta lepi čednosti, toda kdo bi ju vedno proslavljal! «Če naš ustavni vladar sam Rusiji izreka svoje simpatije, vrzimo plašč — gramatikalni plašč panslavizma — proč in kličimo vsem bratom Slovanom, naj žive zunaj ali znotraj Avstrije, vesel in odkrit hura! nasproti.. .» Bolj kakor kdaj je sedaj zopet na vrsti panslavizem. «Nemštvo se prevzetno vzdiga . . . Bode-li slovanska mladina, bodemo- li mi samo le literarno vzajemni in edini? . . . Panslavizem, kakoršnega ima nemški doktrinar in filister . . . za hudiča . . . je pač nemogoč in je pač le pajčevina v slovanožrtnih črepinjah. Mi si vseslovanstvo mislimo kulturno, svobodo prinašajoče.»40 — Kljub zadnjim besedam, odtezajočim — pač zaradi «tiskovne postave», nad katero se pisec v članku pritožuje — težišče izvajanj nekoliko stran od politike, se vendar vidi in čuti, da je tudi Tomšič, sledeč Levstiku, v tem članku slovensko zanimanje za slovansko vprašanje prestavil s filološkega na politično torišče. V prihodnjem letu 1870. je začel «Slovenski narod» objavljati pogoste dopise iz Petrograda, ki so mu jih pisali slovenski štipendisti, odišli na Rusko za profesorje. Ob priliki je svojim čitateljem tudi javil, da se piše ruska brošura o Slovencih, ki jo namerava izdati moskovsko slovansko podporno društvo. «Pisatelj je Slovenec, torej bode Ruse lehko temeljito o naših razmerah podučil. Naše geografično postavljenje se Rusom zdi tako, da nas slovanstvo — ne bo tako brž dalo za material nemškega ,mostu do Adrije'. — Do zadnjih dob svet še vedel ni, da Slovenci smo. Celo v Rusiji šo nemški učenjaki vero trosili, da so naše dežele že ponemčene. »41 Popolnega soglasja seveda v tem rusofilsko orientiranem panslavizmu tudi med «Mladoslovenci» ni bilo. Dne 19. marca 1870 je pisal Tomšičevemu listu neki narodnjak iz Gradca: «Vendar nam je Avstrije treba, ako hočemo politično in narodno samostalnost si ohraniti. Mislite li, da bode pri razpadu Avstrije nas Rusija vzela pod svoje pokroviteljstvo? Kdor Rusiji pomaga dobiti Carigrad, temu bode ona dala avstrijske Slovane za plačilo . . . Čehi morajo tudi obstoj Avstrije želeti, ako hočejo samostalnost svojo narodno in politično ohraniti.»42 — Kljub temu osamelemu, avstroslovansko orientiranemu glasu se mora reči, da je še vso prvo polovico leta 1870. prevladoval v «mladoslovenskih» glavah panslavizem pod rusko egido. Celo Janko Pajk, 4 0 Slovenski narod z dne 18. decembra 1869, štev. 148. 4 1 Slovenski narod z dne 29. januarja 1870, štev. 12. O katerem smo ugotovili, da je bil v prejšnjem desetletju za jezikovno zbližanje s Srbi in Hrvati, je pisal v oceni «matične» «Knjige prirode»: «Še nečesa ne smem pozabiti, kar čitatelja vedno v oči zabada: mnogi hrvatizmi .. . Raji pa bi mi z višega narodnega stajališča [pač političnega!], nego ga v kratkovidnem hrvatizmu nahajamo, bili videli, da bi se naše imenoslovje s kakega drugega slovanskega narečja [misli pač ruskega!] bilo na pomoč jemalo, nego iz hrvatskega po uradih komandiranega. »*d Takrat je poleti 1870 izbruhnila vojna med Prusi in Francozi. «Staroslovenske» «Novice» so se spočetka stavile na nemško stran, «mladoslovenski» «Narod» pa je že v prvih mesecih vojne prišel do uverjenja, da bi bila pruska zmaga obenem zmaga avstrijskega nemštva zoper avstrijske Slovane.44 Nesreča za nesrečo je zadevala Francoze. Dne 27. oktobra 1870 se je vdal Metz s posadko, ki je štela 180.000 mož. Na vseh svetnikov dan 1870 se je pričelo nemško bombardiranje Pariza. Avstrijske Slovane je pričela spričo prusofilskega gibanja med nemško-avstrijsko mladino skrbeti njihova bodočnost. V tem trenutku so Hrvatje opustili svoje piemontske in Slovenci svoje daljne rusofilske sanje in oboji so začeli razpravljati v listih o politični južnoslovanski ideji. Hrvatski list «Zatočnik» je dne 8. oktobra 1870 priobčil članek, v katerem je pozival Andrassyja, naj tako, kakor je leta 1867. odločil Ogrsko od Avstrije, izloči sedaj še troedino kraljevino, Hrvatsko, Slavonijo in Dalmacijo, iz Cislitvanske in pristavljal: «Okolo take Hrvatske se bodo zbrali Istra, Kranjska in slovenski Štajer, da se ohranijo svoji narodnosti in monarhiji. » Ta «Zatočnikov» apel je dal povod Jurčiču, da je napisal v «Slovenski narod» dva uvodnika pod naslovom «Slovenci in Hrvatje», v katerih je izvajal: Pred dualizmom je bilo med Hrvati in Slovenci še nekaj zvez; 4 3 Slovenski narod z dne 7. aprila 1870, štev. 41. 44 Glej »Slovenski narod« z dne 23. avgusta 1870, štev. 97. zlasti hrvatsko novinarstvo se je dokaj pogosto spominjalo naših političnih borb in naše njihovih. «Tolažba in pomoč, če tudi samo moralna pomoč, nam je bila, da imamo na jugu stanje utrjeno, da se naslanjamo na varno Hrvatstvo, po njem na drugo jugoslovanstvo, in tako potem iztoka na vseslovanstvo.» Ko pa je leta 1867. vstala med Hrvati in Slovenci Beustova stena, smo bili mi «cis», oni «trans», drug za drugega pa «ausland». Deloma so tega krivi tudi oni naši poslanci, ki so glasovali za dualizem. Vrhutega je bil zavladal nad Hrvatsko baron Rauch, ki je zatiral vsako samostojno gibanje. «Narodni Hrvatje so hodili v jako britko šolo, in imeli so do denašnjega dne sami s seboj in proti sovragu domačinu preobilo posla . . . Mi smo svoje bralce vedno v dotiki z dogodki in s položajem na Hrvatskem obdržali, in tako gojili idejo vzajemnosti za bodočnost. ,Pozor' in potem ,,Zatočnik' sta se vselej strašno malo ali celo nič brigala za nas, našo politiko, našo tugo in naš napredek. In vendar mislimo, da kot prednja straža jugoslovanstva proti šireči se germanski raci nismo brez vse važnosti, kajti ako pademo mi, imajo Hrvati soseda, kterega jim mi, ki njega in njegovo orožje iz izkušnje poznamo, ne želimo. Celo čudneži starčevičijanci, ki ne poznajo Slovana, temuč samo Hrvata, počastili so nas enok po svoje, rekši, da smo ,planinski Hrvati'. Mi smo se sicer temu smijali, a rekli smo: dobro . . . ni nam ležeče na tem, kako nas zoveš, ako nas s svojim ,pravom' germanstva oteti pomoreš.»45 Dolgi molk je sedaj pretrgal «Zatočnik» s svojim člankom. Jurčič povzema glavne misli članka iz organa hrvatske opozicije z njega apelom na grofa Andrassyja, katerega «Zatočnikov» člankar prosi, <cnaj ,u ovom času, gjeno sva Evropa trepti od užasne neke slutnje, gjeno vsi temelji monarhije praskaju i lome se, u ovom času očekivanja, koje možda ne bude od duga trajanja' — naj Andraši rabi svoj vpliv, dokler ga ima, da . . . se izvede oni gori omenjeni hrvatski program v zboru, ki bode dopolnjen s poslanci iz Krajine in Dalmacije . . . Ker pa ,Zatočnik' ne negira vse zveze in vse skupnosti z Ogersko, ker se obrača na magjarskega državnika, da bi izvel hrvatski program in ustanovil Hrvatsko, okolo ktere bi se slovenske pokrajine zbirale, navajamo še eno magjarsko izjavo . . . Znani magjarski ,učenjak' Julius Schvvartz nas Slovence v najnovejši svoji kombinaciji ne meče v nemški bund Cislajtancev, ki padejo pod Prusijo, temuč ,Slovenijo' kot posebno deželo pritika k Hrvatski in Dalmaciji. To omenjamo kot znamenje časa in ko bi to stvar za resno vzeli ter magjarskemu plemenu v bodočnosti toliko vpljiva pripisovali, da bi to izvršil, odgovorimo, da smo precej in brez pomisleka pripravljeni udati se tistemu, ki nas zedini [,zedinjena Slovenija'!], na jugoslovanstvo nasloni in ponemčevanja reši. Magjarovanja se nam ne bi bilo bati, posebno v zvezi s Hrvati ne, ponemčevanja pak se nam je bati jako.» Vendar Jurčič v madžarsko pomoč ne veruje posebno, ampak zaupa «več v bodočo moč slovanstva», kateremu je treba z delom pripravljati pot ne samo med Slovenci, ampak tudi med Hrvati. Pot, ki so jo bili nekdaj izbrali «Ilirci», je bila kriva. «Kakor je bila vsa ,slovanska vzajemnost' jako čudna sentimentalno-gramatikalno-meglena podoba za pesnike, ne pa za politikarje, tako je tudi jugoslovanska vzajemnost, naše edinstvo s Hrvati, dolgo bilo v neplodni, nerazumljivi, nepraktični obliki jelo širiti se. Hotelo se je od nas, da svoj jezik zavržemo in pišemo takoj hrvatsko-srbski. Ta uk je imel že mnogo učencev pri nas, zlasti med našimi starejšimi domoljubi. Mlajši so dobro spoznali, da bi bil to nenaraven skok, ki bi se bridko maščeval, spoznali, da moramo narod s pomočjo njegove ožje lastitosti zoriti, da moramo in moremo samo s čisto domačim svojim narečjem mnogo 2a nemštvo že na pol izgubljenega terena nazaj pridobiti. Izkušnja je učila, da je to prava pot bila. Ko bi bili mi one narodnjake med nami slušali, ki so nam sosebno za časa cvetenja znanega ,ilirizma' priporočali hrvatski pisati, bili bi pač pomnožili za nekoliko hrvatsko inteligencijo, ali prosti narod, naša glavna moč, bi bil v politični omiki zastal in nikakor ne tam, kjer je zdaj, in med nami samimi bi ne bilo toliko rojakov od nemškutarenja, ki nam ga je sto- in stoletna zgodovina vsejala, odvrnili. To vse naj pomislijo oni Hrvati, ki nam še dan denes zamerijo, da se .literarno' nismo še zedinili in se še ne mislimo.»46 Ta Jurčičev članek je zategadelj silno važen, ker je pisec v njem za nekaj časa pometel v slovansko-slovenskem vprašanju z zastarelimi, nepraktičnimi idejami in preostanki času nič več primernega Kollarjevega panslavizma pri Slovencih in ker je v njem Jurčič izjavil, da morajo to vprašanje reševati «politikarji», ne pa «sentimentalno-gramatikalno-megleni pesniki», in pa ker je težišče vprašanja prenesel na bližnji jug, dasi se ni odrekel zaupanja v vseslovanstvo in še posebno ne kulturne in moralne zaslombe ruskega orjaka. «Zatočnik» je takoj pravilno razumel Jurčiča in se pridružil njegovemu mnenju, ko je pisal v svoji 242. številki: « . . . mi pod zvezo med hrvatskimi in slovenskimi deželami mislimo edino na politično zvezo Mi nimamo nobenega posla z onimi naših rojakov, ki šiloma tirjajo, da so Slovenci — planinski Hrvati'. Mi nimamo nobenega posla niti z onimi naših rojakov^ ki slovenskim bratom usiljujejo gramatiko in slovar (hrvatski). Kogar 401etna skušnja ni mogla podučiti, da so prepiri zarad jezika in imena med brati poleg neznatne koristi jako mnogo škodovali, pač pa mogli brate razdvojiti v politiki, tej najprvi in najglavneji potrebi, ta se nikdar več ne more spametovati in se ne bode Ko bi bile ,Novice' pisale hrvatski, Bog ve, ali bi ne bile že davno morale nehati in popustiti svoje toliko blagonosno delovanje . . . Nemci pa bi med slovenskim ljudstvom delali še večo škodo, nego jo delajo naši 4 6 Slovenski narod z dne 22. oktobra 1870, štev. 123. — Prim tudi Jurčičev zapisek v «Vrazovem albumu«, ponatisnjen v «Vedi>> I. (1911), str. 649. Rauchianci med hrvatskim ljudstvom, do kterega se do denašnjega dne ni mogla prodreti literatura in z njo blagotvorna zveza s prizadevanjem inteligencije . . Spoznali smo za najprvo potrebo, da ima vsak slovanski narod najprej tako vrediti svojo posebno hišo, ka bi v njej nihče drug ne mogel početi kar mu drago ne mogel nihče drug v njej gospodariti, z njegovim zborom razpolagati, razen narod sam.«47 Kar je bil dobro razumel politični organ hrvatske narodne opozicije, tega seveda niso razumeli vsi Slovenci izmed katerih je eden že v bližnji prihodnji številki «Naroda» zopet spravljal to vprašanje na izvozeni in slepi — jezikovni tir. Urednik Tomšič je temu dopisu pristavil značilno opazko: «,Slov. Narod' in ,Zatocmk sta polagala glavno važnost na politično zedinjenje med Hrvati in Slovenci. V prvi vrsti more biti tudi le o tem kaj več govora. Seveda tudi literarno približevanje ne bode škodovalo, vendar ima to za zdaj sekundarno važnost. «48 . Nemške zmage na Francoskem so z idejo juznoslovanske samostojne državne skupine navdale zlasti one hrvatske politike, ki so delali banu Rauchu opozicijo v vojaškem Sisku, odtegnjenem zagrebški policiji. Ze takoj po izbruhu nemško-francoske vojne je pisal neki zagrebški dopisnik «Slovenskemu narodu«: «Misel o jugoslovanski skupini (troedina kraljevina, Slovenija z Istro, in če mogoče tudi turško Hrvaško) se je tukaj vsled francosko- pruske vojske, ki bo Evropin zemljevid kako tako premenila, zopet mozgati začela. Hrvati in Slovenci pazijmo, da v denašnjem rivanji narodov svojo politično individualnost rešimo, drugače nas bodo na konjske repove raztrgali!«49 Ta ideja je postajala vedno bolj aktualna, ko so Hrvatje in Slovenci čitali, kako se po Av- « Prevod v «Slovenskem narodu« z dne 27. oktobra 1870, štev. 125. 48 Slovenski narod z dne 1. novembra 1870, štev. 127. Slovenski narod z dne 30. julija 1870, štev. 88. striji širiJiTusofilski duh in kako se sklepajo resolucije za ožjo zvezo Avstrije z Nemčijo. Vse to je povzročilo, da so hrvatski opozicionalni politiki sklicali na dan 8. novembra 1870 v vojaški Sisek, od koder so bombardirali Rauchovo trdnjavo — sestanek hrvatskih in slovenskih politikov. V imenu hrvatskih politikov se je s prošnjo za slovensko udeležbo na tem sestanku obrnil dr. Mrazovič na urednika «Slovenskega naroda», Antona Tomšiča, kateri je nato pisal Jurčiču na Dunaj naslednje (nedatirano) pismo: «Dragi Jože! Da Te obdržim v kurentnem glede Hrvatske, naj Ti v naglici naznanjam, da mi je danes pisal dr. Mrazovič iz Zagreba. On misli, da se morajo možje, ,ki ravnajo politikom našoga naroda1 v sedanjih novih odnošajih jasno orijentirati. Njemu se zdi srečno vremensko znamenje, da so se začeli Slovenci in Hrvati približevati. ,Storimo en važen korak dalje na potu približevanja — sestanimo se, upoznajmo se, razgovorimo se. Iz razgovora može biti dogovora. Mi smo u vojnički Sisak urekli sastanak na 7.a studenoga t. g. Tu če se sastati njekoliko pouzdanih rodoljubah iz Vojničke krajine, iz Dalmacije i Slavonie pa Hrvatske. Dogovorite se najprije Vi medju sobom, izaberite jednoga il dva pouzdanika i pošaljite ih na naš sastanak i dogovor s nami. Mi smo pisali u ovom smislu g. dru. Bleiuieisu u Ljub- Ijanu, nadamo se, da če od onda doči jedan ili dva. Ovako bi se moglo nas 20—30 iz Slovenije, Hrvatske, Slavonije, Dalmacije i vojničke Krajine sastati i posaditi sjeme, koje bi za 4,000.000 jugoslavenah moglo uroditi obilnim plodom. Učinite kako Vas molim, da ovaj poziv i naš sastanak smatrate kao stvar, koja ima tajna ostati sve dotle, dok nebude svršena.1 Tako Mrazovič. Jaz sem o stvari pisal Vošnjaku, Trstenjaku in luži. Dominkuša ni doma. Dobro bi bilo ko bi kdo šel v Sisek, vsaj bi se informiral. Jaz ne morem, nimam ni denarja ni časa. Prosil sem Vošnjaka, naj gre on. Pa je vse premevžasto. Kaj se bomo hudiča dogovarjali, ko smo doma brez kompasa, veše, ki slepo frfrajo okolo lučice. Z našimi ljudmi ni politikovati. Slovensko gibanje bo menda hudič vzel. Da si mi zdrav. Ves Tvoj Tone.»50 Kakor so pisale «Novice» dober mesec dni po siškem sestanku, sta se tega važnega političnega pomenka udeležila izmed Slovencev dva Kranjca in dva Štajerca. Imen teh štirih slovenskih udeležnikov do danes slovenska politična zgodovina ni vedela. Kdo so bili ti štirje možje, nam pojasni pismo, ki ga je po svojem povratku iz Siska pisal Tomšič Jurčiču, kateremu je obenem sporočil zanimive podatke o siških posvetovanjih: «Dragi moj! ,.. V Sisku sem bil. Poleg mene tudi Trstenjak, Razlag in Poklukar — vsega skup 30 oseb. Dalmatinci niso mogli doči, ker je burja parobrod zanesla. Hrvatje so se streznovali. Ni jih več poznati. Vse svoje slabosti sami priznavajo, kakor tudi naše prednosti. Z a zedinjenje s Slovenijo so vneti. Dogovorili smo [se], da se ima Slovenijo konfederirati s trojedno kraljevino, kteri se mora pridružiti Dalmacija, granica, Slavonija in reka. Z Ogersko se sklene realna unija, Slovenija je čisto avtonomna in ravnopravna. Kar si bral v ,Wand[ererju]1, je čisto resnično in je menda pisano v M r a z o v i č e v i pisarnici. Tudi ,Patriot'52 je imel dober popis. Mi Slovenci se Bi Novice z dne 14. decembra 1870, str. 409. 5 2 Na Dunaju izhajajoči nemški list za slovanske interese «Wanderer» je prinesel dne 15. novembra 1870 (štev. 516) z datumom: «Agram 12. Dez.» in podnaslovom: «Ein politisches Programm» dopis naslednje vsebine: Za ožje združenje med Hrvati in Slovenci se je začelo intenzivno delo. Komaj 14 dni je od tega, kar se je za to stvar zavzel «Zatočnik», in že je bila pred štirimi dnevi v Sisku tozadevna konferenca slovenskih in hrvatskih politikov. Gibanje je pospešila nemško-francoska vojna in orientalsko vprašanje. Slovenci se čutijo po Nemcih narodno ogrožene in iščejo zaščite pri bratskih sosedih. V iztočnem vprašanju pa se čutijo Hrvatje kot največji rod avstrijskih južnih Slovanov poklicane, da posežejo — združeni z Dalmacijo in Vojno granico ter ojačeni s Slovenci — ob svojem času v orientalno krizo, v svojem interesu in v korist monarhije. «Nachdem es als dringende Nothwendigkeit anerkannt wurde, die von Siidslawen bewohnten verschiedenen Lšmdergebiete zu einem Ganzen zu vereinigen, fand man, dass dies einerseits durch Anschluss Dalmaziens und der Militargrenze an Kroatien nismo mogli nikakor zavezati, dasiravno bi se bil Razlag jako rad. Mi smo bili premalo veljavni in poznaš naše ošabne voditelje. Sposloval sem torej, da vzamemo izdelani program domu, da ga predloiimo svojim ljudem, konečno se bode sklepalo 1. decembra v Ljubljani, kamor se snide velik jugoslovanski shod. und Slawonien, anderseits durch Vereinigug der slovvenischen Prowinzen zu einem politischen Korper — Slowenien — und durch den foderativen Verband dieser beiden Landergruppen zu bezwecken sei. Nach der Meinung der Kroaten solite diese Foderazion sich an das Konigreich Ungarn anlehnen, von den Slowenen wurde jedoch diese Idee mit denselben Argumenten bekampft, vvelche Dalmatiner Nazionale in ihrer Landesadresse gegen die sofortige Vereinigung mit Kroatien unter den bestehenden Verhaltnissen vorgebracht hatten. Auch von den Slovvenen wurde das staatsrechtliche Verhiiltniss Kroaziens zu Ungarn, das Verhaltniss der autonomen Landesregierung einerseits zur Pester Staatsregierung und anderseits zur kroatischen Nazion als ein derartiges angesehen, welches den sofortigen Anschluss an Ungarn durchaus nicht wiinschenswerth erscheinen lasst. Im Gegentheile proponierten die Slowenen, Kroazien und Slavvonien mogen sich an die ohnehin in Cislaithanien sich befindete Majoritat, bestehend aus Dalmazien, der Militargrenze und den slovvenischen Liindern, anschliessen, mit dieser ein nationalpolitisches Ganze bilden und fiir diesen Staatskorper auf Grund des kroatischen Staatsrechts jene Stellung im Reiche beanspruchen, welche Ungarn bereits inne hat, und Bohmen zu erkampfen strebt. Es wurde aber liber die Frage, wie diese politische Vereinigung zu geschehen habe, kein definitiver Beschluss gefasst, sondern dieselbe der ferneren journalistischen Erorterung und privaten Parteibesprechung offen gelassen. . .» (Po prepisu g. Tineta Debeljaka.) — Podobno korespondenco «iz Zagreba, 12. nov.» je prinesel dunajski «Patriot» z dne 15. novembra 1870 (štev. 67): Poudarjajoč, da se žele južni Slovani tesneje združiti v svojo rešitev pred nemško poplavo in v korist Avstrije, nadaljuje dopisnik: «Nur von diesem Gesichtspunkt aus lasst sich das in neuester Zeit aufgetauchte Project einer p o l i t i s c h e n V e r e i n i g u ng d e r C r o a t e n und S l o v v e n e n erklaren, welches vor etlichen Tagen in einer Zusammenkunft croatischer und slowenischer Parteifiihrer aus dem croatisch-slawonischen Provinziale, der Militargrenze und Dalmatien, dann Krain und Steier( To slednje ni za novine.) Pridejo Hrvati etc. v jako obilnem številu. Jaz ne mislim tje, ker je vse naše politikovanje zastonj, dokler se naši ljudje 1. med seboj ne porazumejo, 2. dokler se ne drie nobenega sklepa. — Priložim Ti Razlagovo pismo,53' ktero lahko diskretno porabiš. Hrvatje bi z nami vred radi mark in Mil.-Sissek besprocheti wurde, und in vvelcher beschlossen worden sein soli: , D a s s die p o l i t i s c h e Vere i n i g u n g C r o a t i e n s , S l a w o n 5 e i i s , Dalmat i e n s und d e r M i 1 i t a r g r e n z e e i n e r s e i t s und d e r g l e i c h f a l l s t u e i n e m G a n z e n v e r e i n i g t en s l o w e n i s c h e n P r o w i n z e n a n d e r s e i t s auf foderativen Wege zu einem Gesammtkorper, nicht nur im Inresse der einzelnen obgenannten Lander, sondern auch im Interesse der Monarchie und Dynastie gelegen ist, welcher letzteren man diese P r o v i n z e n und mit ihnen auch die H e r r s c h a f t am a d r i a t i s c h e n M e e r e vor dem Andringen beutelustiger Nachbarn auf diesem Wege am sichersten zu bewahren glaubt.' Es verlautet nicht daruber, ob dies im Anschlusse an Ungarn, oder an Cisleithanien, oder aber als selbststandiger Korper im foderativen Oesterreich zu geschehen hat.» (Po prepisu g. Debeljaka). 5 3 Tu omenjeno Razlagovo pismo, katerega original se obenem z navedenimi Tomšičevimi pismi nahaja v Jurčičevi zapuščini v ljubljanskem mestnem arhivu, se glasi: «Dragi prijatelj! Gotovo ste od prijateljskih pomenkov v S.[isku] z menoj vred seboj prinesli prepričanje, da je treba dela in zopet dela, ako hočemo slediti za naglimi dogodki sedanje dobe v korist naroda in ne v sramoto narodne stranke. V meni je pregledovanje tamošnje tiskarne in ker vi za njo imate dovoljenje, zbudilo misel, kako neizmerno koristno bi bilo, da se ,Narod' preseli v Ljubljano. Ce se osnuje tukaj jugoslavensk dnevnik in če bi ,Narod' tukaj izhajal in tudi ,Pravnik' bode še prihodnje leto in menda še kaj druga izdavalo, kako lepo bi se razcvetala vaša narodna tiskarna. — Jaz nameravam tukaj izdavati mesečnik, kakor so francoske ,Revue' in ker dobim gotovo 10 resnobnih sodelavcev za resnobno razpravljanje resnobnih reči, po 3—4 pole na mesec za celo Jugoslavijo, Vas prosim za Vaše mnenje in sicer odkritosrčno, kakor tudi jaz ne poznam nobenega okolišanja. — Kostke so vriene in ako ravno se vse boji pruskih zmag, se meni dozdeva, da še vendar nimamo misliti na narodno smrt. — Tukaj se snuje, kakor iz gotovega vira vem, vladin v Ljubljani osnovali nemšk dnevnik ,Siidslawische Zeitung' — v Ljubljani zato, ker na Hrvatskem ni nobene varnosti in tudi koncesije ne dobodo ... Z Bogom. Tvoj stari Tone.» Razen Jurčiču je poročal Tomšič o siški konferenci tudi drju. Josipu Vošnjaku in sicer v pismu (nedatiranem) iz sredine novembra 1870: «Blagorodni gospod doktor! Pri shodu v Sisku smo se zedinili za sledeči program: Nevarnosti, ki so se vsled rešenja nemškega vprašanja morale roditi za dinastijo, monarhijo in njene kraljevine ter dežele, pokazale so se po francosko-pruski vojski v vsej svoji sili, ki mora tem veča postati, ker je v naravnem razvitku prišel čas za rešenje iztočnega vprašanja. Taki odnošaji nujno zahtevajo trdo slogo med dinastijo in narodi, da morejo za vse slučaje in dogodjaje varovati (osigurati) monarhijo in dežele, ki jo stvarjajo. V to ime hoče trojedna kraljevina v svojem in interesu dinastije složiti vso svojo moč k zajednemu cilju. A hrvatska narodna opozicija je trdno o tem prepričana, da bode trojedna kraljevina samo tedaj mogla vspešno in izdatno pomagati k skupnemu cilju, kadar se postavi v sledeče odnošaje: dnevnik v nemškem jeziku, kteremu bi dvakrat na teden priložen bil slovenski list. Koliko uspešnega dela bi imel ,Narod' in še kteri časnik v nemškem jeziku, ki bi zastopal narodne zadeve! — Ako se kaj rodoljubov skliče za pretresovanje znanih predlogov iz S.[iska], bi tudi jaz rad zraven prišel, da še enkrat pretehtamo potrebnost .Narodove' preselitve, ker še jaz nikomur nisem natanko razložil, da je sklenjeno bilo, ga ne v Ljubljano dati; torej bi se brez ogovarjanja prejšnji sklep lehko premenil, ker so od tistih mal nastopile nove okoljščine. — Da pridete v obilnem številu na občni zbor matice, se menda v očigled najnovejših dogodkov sme pričakovati. — Pišite mi, kako tamošnji rodoljubi mislijo, morebiti se snidemo v kratkem, da se misli na vse strani razvedrijo, ker tako ne moremo nikamor priti, kakor sedaj hodimo. Prisrčno Vas pozdravlja Vaš iskren prijatelj 13./11. 870. [Razlag].» Kraljevina Dalmacija, Hrvatska in Slavonija s krajino in Reko vred stvarjajo eno celokupno kraljevino. Ako tako zahteva historično pravo, nalaga interes dinastije in monarhije, kakor tudi interes slovenskega naroda in načelo narodnosti, da se vse slovenske pokrajine združijo v eno politično telo, čegar zastopstvo bode dogovorilo zvezo s trojedno kraljevino. Tako federirana trojedna kraljevina in Slovenija bode dogovorila realno unijo z Ogersko. Posle, ki so po spravi avstro-ogerski skupni med Avstrijo in Ogersko, bode reševala trojedna kraljevina in Slovenija skupno v skupni delegaciji. Zastopstvo 3jedne kraljevine in Slovenije v ogerskem zboru bode kolektivno. Posli financijalni, trgovinski in vojni, v kolikor se tičejo enotne sisteme, razpravljajo se in rešujejo med Ogersko, trojedno kraljevino in Slovenijo na skupnem zboru ogerskem. Poslovi sodnijski, upravni in naučni so avtonomni za Ijedno kraljevino in Slovenijo in jih izključivo opravlja zbor in dežela teh kraljevin. Njih vlada je popolnoma neodvisna in ban kot predsednik deželne vlade je odgovoren samo kroni in zborom teh dežel. Eksekutiva v vseh skupnih avtonomnih poslovih je domača. Kako se bode zedinila Krajina in Dalmacija, kako se bode federirala Slovenija in trojedna kraljevina, to je notranja zadeva, ki je odvisna od medsobnega dogovora teh dežel. V tako zedinjeni 3jedni kraljevini in Sloveniji vlada popolna ravnopravnost narodna in verozakonska. Federacija Ijedne kraljevine s Slovenijo je pogoj vsake zveze z Ogersko. Tako naši dogovori. Seveda mi nismo mogli nič obljubiti, ker nismo imeli nobenega mandata in je stvar nova in premisleka potrebna. 1. decembra bode o priliki Matičnega zbora še en shod, kterega se udeleže Hrvatje, graničarji, Dalmatinci, Rečani, morebiti tudi Subotič. Trebalo bi, da bi se mi enkrat poprej sešli. Jaz ne vem, kaj bi delal. Skličite torej nekam en shod. Jaz ne utegnem in ne morem nič storiti, ker si ne prisvajam nobenega vodstva ... Z Bogom Vaš štovatelj Tomšič,»54 5 4 Original pisma v Vošnjakovi zapuščini v ljubljanskem Narodnem muzeju. O tej konferenci je neki dopisnik iz Siska poročal tudi Praški «Politiki», češ da «se je shod pečal pred vsem z glavnim uprašanjem, namreč s združenjem trojedne kraljevine s Slovenijo v skupno, federirano državno telo. Ta ideja, narekovana po potrebi mejusobne podpore in sosedne sonarodnosti, se je v principu najživejše in z aklamacijo pozdravila in sprejela. Hrvati so naglašali potrebo, naj se pred vsem iz vseh zdaj raztrganih pokrajin, kjer stanujejo Slovenci, napravi ena edina celota Slovenija', ktero idejo so Slovenci itak že sprejeli in se zanjo borovati začeli, in za ktere uresničenje niso le provincijalni Hrvatje in Slavonci, ampak tudi Dalmatinci, graničarji in Srbi pripravljeni pomočno in podporno potegniti se . . . Z vso pravico pa so Slovenci ugovarjali, da bi to pomenjalo tudi združenje z Ogersko, česar pa Slovenci nikakor ne morejo priporočati, ker skušnja ne uči le, da bi sedanje državno razmerje med Ogersko in Hrvatsko in pa odvisnost avtonomne hrvatske deželne vlade od ogerskega ministerstva ovirala svobodno, napredno razvijanje slovenskega naroda v tej deželni zvezi. . . Slovenci si nikakor ne morejo želeti, da bi se udeleževali razmer, kakoršne zdaj na Hrvatskem gospodujejo. « Naj se rajši Hrvatska in Slavonija priključita k cislitvanski Dalmaciji, Granici in Sloveniji in naj se iz vseh teh petih dežel ustvari na podlagi hrvatskega državnega prava federirano državno telo, za katero se naj zahteva «isto državnopravno stanje, ktero Ogerska že ima, in za ktero se Čehi bore.«55 S svoje strani ni urednik Tomšič po svojem povratku iz Siska v prvi številki «Naroda» še nič poročal o siški konferenci. Že za naslednjo številko pa mu je poslal direktive, po katerih naj izpregovori o tem sestanku, sam — dr. Mrazovič v naslednjem pismu: «Velecienjeni prijatelju! Vi čete bez dvojbe pisati o predmetu i pravcu našega poslednjega dogovora u Sisku. — Radi shodnosti treba ipak šutiti u sadašnjih razpravah ob onoj točki našega dogovora, koja glasi ovako: ,Ovaka federirana trojedina kraljevina i Slovenija ugovoriti če realnu uniju s — Ugarskom— Kada bi se ovo očitovalo več sada, gje se upravo o tom radi, da se Rauch sruši, mi bi njegovu poziciju nehotice učvrstili. Dapače Vas molim, da ovo pitanje razpravljate kao problem, proti kojemu govore sljedeči razloži: 1 godine 1848. i 1861. i 186S./7. i u svih prigodah, kadkad se je narod hrvatski mogao slobodno izjaviti, svagda se je izjavio za savez s Ugarskom vodjen tradicijom historičkom, da je u tom savezu bečkomu absolutizmu i njemačkomu centralizmu svagda uspješno odoljevao. Nu narod se je hrvatski u svojoj vjeri naprama Magjarom godine 1867. ljuto prevario. Magjari su ove godine u Hrvatskoj i Slavoniji uzpostavili absolutizam Bachov, te su ga pooštrili razloiivši sav stroj uprave, razvrativši sudstvo, zapustivši nastavu tako, da je Hrvatska u ovo tri godine njihova vladanja u svemu grozno nazadovala. Uprava, sudstvo i sve ostale državne uredbe, čini se da su samo zato u Hrvatskoj i Slavoniji, da ovu nesretnu zemlju i zaostali narod pod feudalnimi sredovečnimi odnošaji, kako su bili do 1848. godine — mjesto do kulture, privedu u barbarstvo i sa susjednimi i srodnimi pokrajinami turškimi u svakom pogledu izravnaju. — Svi organi javne uprave imadu glavnu i, reči bi, jedinu zadaču, da narodnu, posle 1848. god. pod samim Bachovim germanizirujučim sustavom silno probudjenu svijest pridušuju, a narodu hrvatskomu dokažu njegovu ništavost i neobhodnu nuždu, da Magjare prizna za svoje angjele čuvare, za svoje štitnike, a napokon za svoje gospodare. Tko, ovakovu službu moralnoga krvnika nad svojim narodom vrši, on je siguran službe, siguran plače, siguran nagrade, makar mu kao upravnom činovniku ceste propadale, šhole prazne bivale, makar on kao sudbeni činovnik neriešio nijedne parnice, neuzeo nikada sa strankami zapisnika, dao se mititi ili varao i globio stranke kako ga volja; makar on kao učitelj bio neznalica i nemarnik, — i ovako bi se moglo nanizati čitavi niz primjerah iz kojih se vidi očita namjera Magjarah i njihove sadašnje vlade, u Hrvatskoj uništiti sve uvjete narodnoga razvitka. Stampa stoji izvan zakona, ako neče ovakovu službu činiti, kakovu čini činovničtvo; županijske skupštine su zatvorene, sloboda sastajanja zamijenjena je špionstvom i razpuštenom sloboštinom plačenih razbojnikah, koji mirne gradjane na ulici bezkažnjeno napadaju. Izkustvo dakle dokaza Hrvatom, da kruna Stjepanova nije više obrana ustava i političkih pravah, gradjanske i osobne slobode. Nu izkustvo je dokazalo i to, da Magjari tele centralizam u Pešti zamieniti s centralizmom u Beču. 1 ono malo autonomije, Sto je nagodbom od 8. studenoga 1868 Hrvatskoj dopušte- y no, pokvareno je tim, Sto su Magjari u mjesto ministra bez listnice u Pešti, koji bi imao biti posrednikom medju hrvatskom vladom i kraljem u pogledu zajedničkih poslovah, ustrojili ministarstvo hrvatsko, koje se sada pača i u autonomne poslove i rješava ih u trečej molbi, a odgovorno ugarskomu saboru samo. Nije dakle nikakove razlike medju sadašnjom autonomijom hrvatskom i med prijašnjom za vrieme Šmerlingovo. Naprama ovomu izkustvu, Sto su ga Hrvati učinili u druitvu sa Magjarima, pa gledeč na upravu, sudstvo i nastavu u Slovenskoj u Cislajtaniji, gledeč na štamparski zakon, porotu za štamparske griehe, slobodu udruživanja, sastajanja i ostale garancije gradjanske i osobne slobode, veliko je pitanje, koje se nesmije na preiac riešiti: nije li bolje po Hrvate, ako jugoslavenskomu političkomu jedinstvu za volju svoju sudbinu prislone uz sudbinu svoje brače u Dalmaciji, vojenoj krajini i Sloveniji i da sjedinjenimi silami traže za ovu jugoslavensku skupinu onakav položaj kakvoga traži Češka za sebe. — Hrvatska po svojom historičkom pravu ima i onako položaj istovjetan s Ugarskom i Českom naprama dinastiji; naprama Ugarskoj prekinute su veze do 1848. god. obstojale, a nisu od posle zakonitim načinom ponovljene, jer nagodba od 1868. ima i sada večinu naroda proti sebi i samo ju oni podržavaju, koji za to plaču primaju. Kad bi se Hrvatska na to odlučila, nebi bilo zaprekah sjedinjenju Dalmacije niti pridruženju vojene krajine, jer se bečka vlada nebi imala bojati, da če prevaga još više na korist Ugarske pasti. Slovenija bi tim razbila prigovor, kao da je premalena i da neima uvjetah za autonomni položaj večega obsega, jer u jedinstvu sa Hrvatskom, Slavonijom, Dalmacijom i vojničkom krajinam sačinjavala bi ona skupinu od 6 miliuna dušah. Pogledom na geografički položaj, bila bi to skupina u carevini najvažnija, kad se u obzir uzme i zvanje i priprava njezihoga naroda glas svoj diči kad se bude rješavalo orientalsko pitanje. U ovom smjeru, molim Vas, da o tom pitanju pišete do našega budučega sastanka, jer če valjda do onda biti riešeno Rauchovo pitanje. U ostalom pako ostajemo kod toga, da samo jedinstvo Hrvatah i Slovencah u današnjih i blizu nastojučih okolnostih može spasiti jedne i druge i dinastiji koristiti. Ovaj bi manevre u današnjih okolnostih sluiio i Čehom, dočim našemu dogovoru nebi škodio. U ovom smislu pišem danas i Razlagu, Dalmatincem, Zatočniku, Zastavi i Narodu. Na ovo stanište imali bi se Hrvati pozvati. U tom ih neprieči decemberski ustav, niti nagoda austrougarska, jer oni nisu sudjelovali niti kod te nagodbe, niti kod krunisanja, koje je za Translajtaniju dualističkoj sgradi krunu postavilo. U ovu slogu imaju se pozvati i Srbi, živuči u nekadašnoj Vojovodini srbskoj, kojih je magjarska oholost i nesnosljivost lišila svih narodnih pravah. Ja sam uvjeren, da če jedinoglasne izjave učiniti sensaciju u Vgarskoj. Molim Vas dakle, izvolite u tom smislu pisati, jer nam neprejudicira našemu dogovoru, pošto je to samo problem, o kojega riešitbi želimo čuti mnenja. Sa počitanjem Vaš sluga pokoran 9111 870. Mrazovič.»56 To Mrazovičevo pismo je Tomšič skoraj v doslovnem slovenskem prevodu uporabil za uvodnik, ki ga je pod naslovom «Jugoslovanske zveze» priobčil v «Slovenskem narodu» z dne 12. novembra 1870, štev. 132. Splošno se mora reči, da urednik Tomšič o siški konferenci v «Narod» skoraj ničesar ni pisal sam od svoje osebe, kljub temu da se je te konference sam udeležil, marveč se je — pač iz opreznosti — omejeval na referiranje o tem, kar so ob priliki te konference o južnoslovanskem vprašanju pisali drugi listi, zlasti pa hrvatski opozicionalni politiki, ki so bili iniciatorji siških pomenkov. V isti številki kakor po Mrazovičevem pismu posneti uvodnik je Tomšič posnel po «Zatočniku» med drugimi tudi naslednja izvajanja: «Nasledki francosko-nemške vojske morali bi slovanski politiki v habsburški monarhiji odf 81 meriti drugo pot. Na mejah monarhije se stvarja nemška država, ki nas mnogo spominja na karolinško cesarstvo. To cesarstvo je bilo potegnilo svoje oblastje v Podonavje in Potisje. Sriem je spremenilo v ,franško deželo', a na gorenji Donavi je osnovalo iztočno krajino (ostmark- Avstrija) kot nemško trdnjavo proti iztoku. Ta krajina poleg sebe ni trpela niti Češke niti Slovenije niti Hrvatske neodvisne . . . Nemški živelj v Avstriji zdaj dela za to, da vsaj zahodni del monarhije pripravi za Nemčijo in da Habsburžane postavi proti novemu nemškemu cesarju v ono razmerje, v katerem so stali nekdanji krajinski knjezovi . . . Slovanski narodi v monarhiji imajo torej nalogo-, da se nasproti nemški moči zedinijo' v veče državne zadruge . . . V tem prizadevanji so nastopili Čehi edino rešivno pot zahtevaje češko državo . . . tudi mi Hrvati ne smemo zapustiti že davnega zahtevanja, da se Hrvatska, Dalmacija in Slavonija zedini; a treba nam tudi Slovencem pripravljati pot do ožje narodne in politične zveze med trojedno kraljevino in slovenskimi deželami . . .» Hrvatski sabor je že leta 1848. zahteval v čl. IX., § 6., da se slovenske pokrajine «u bližnji savez s trojednom kraljevinom dovedu». «Slovenski narod je i v deželnih zborih i na taborih jasno izrekel svojo željo, da se pokrajine, v kterih slov. narod stanuje, zedinijo v eno politično celoto. To je prvi korak, ki se mora poprej dovršiti, nego li oni drugi, da se namreč Slovenija pridruži politični trojedni kraljevini . . . Ako Slovenci in Hrvati teže po političnem združenji svojih domovin, ne delajo niti izdajalsko niti nepostavno; pač pa iščejo večega poroštva, da se ta del monarhije ohrani vladajoči cesarski rodovini . . . Zakaj se v teh kombinacijah ne oziramo na Magjare, jasno je dovolj. Magjari so odločiven faktor v notranjih razmerah monarhije; ali v mednarodnih razmerah, v velikih dogadjajih, ki se razvijajo pred našimi očmi, nihče za nje ne vpraša, in bode še manj vprašal v desetih letih . . .» Iz vseh teh javnih izjav se vidi, da so udeležniki siške konference svoj sklep glede naslonitve projektirane hrvatsko- slovenske državne federacije na Ogrsko v javnosti zamolčevali, da ne podpro Rauchovega režima, proti kateremu so bili Hrvatje v najhujši opoziciji; istočasno so prekomerno podčrtavali interese dunajskega dvora, da odvrnejo od svojega gibanja sum nelojalnosti. Sploh so pisali o vsej akciji jako oprezno. Tomšič ni po priobčitvi Mrazovičevega članka »Jugoslovanske zveze» celih deset dni niti v misel vzel siške konference. Ni pa mu bilo po volji, da so o stvari molčali tudi ostali slovenski listi. Zato jih je dne 22. novembra 1870 podrezal z naslednjo notico: «Razgovarjanje o jugoslovanski zvezi v neslovenskih krogih prav dobro napreduje. Vsi nemški listi so vzeli shod v Sisku ad notam in kar je pomenljivo, niso o njem govorili z navadnim zaničevanjem. Ceski listi prinašajo dolge članke o tej zadevi... V hrvaških novinah se to velevažno vprašanje obravnava z vso resnobnostjo . . . In mi Slovenci? Pri nas molčimo. Uredništvo tega lista je nalašč za nekoliko časa ustavilo razpravljanje o tej zadevi, izhajaje z načela, da nam ne velja ,,delati' javnega mnenja . . . in nadejaje se, da se bode našim voditeljem in ljudskim zastopnikom z,ljubilo tako ali tako oglasiti se o vprašanji, ki se nas Slovencev tako blizo tiče . . . Ker je pa vprašanje prevažno, bomo prihodnjič zopet začeli govoriti o njem prepuščaje sodbo čitajočemu občinstvu. »57 Kar se tiče voditeljev, se je dr. Janez Bleivveis že takoj prihodnji dan v «Novicah» oglasil s člančičem «Trojedina kraljevina», v katerem je med drugim pisal: «Vsled najnovejših dogodkov na svetu se je zopet živo zbudilo sočutje jugoslovanskih plemen in vzajemnost delovanja na duševnem polji in v političnem mišljen j i . . . Ako v našem starodavnem cesarstvu stojijo vsi Slovani za obstanek Avstrije in vsak zase in vsi za vsakega, je pruski cesarizem ne bode mogel okleniti se svojimi železnimi rokami, ktere svobodi ne bodo sledu pre- 6* 83 pustile na pol stoletja . . . Za sedaj samo pozornost svojih bralcev obračajo .Novice' na gibanje naših južnih bratov in bodo v prihodnje imele stalen predal za te prevažne zadeve . . ,»58 Tomšič je to Bleiweisovo obljubo, ki je pa «Novice» niso takoj v prihodnjih številkah spolnile, registriral v «Narodu» kot «hladne vrste».59 Pač pa je Tomšič sam držal svojo obljubo in je odslej skoraj v vsaki številki «Naroda» kaj poročal o južnoslovanskem samostojnodržavnem gibanju. Precej v prihodnjem listu je dal besedo nekemu dopisniku «od Kulpe», kateri je nasvetoval, naj bi se avtonomno slovensko ozemlje v bodoči južnoslovanski federaciji ne imenovalo «Slovenija», češ da je «pri naših bratih Dalmatincih, Slavoncih in Hrvatih še premalo popularno», marveč «Ilirija». Urednik Tomšič je k temu nasvetu dopisnika pristavil opombo: «,Slovenija' naj bi se imenovale samo združene pokrajine, v kterih bivajo Slovenci; kako naj bi se imenovala jugoslovanska zveza, o tem se še ni govorilo in je to tudi stvar manje pomenljivosti . . . Kot naslov za zedinjeno slovensko skupino pa gotovo naši južni bratje ne bodo nič imeli proti imenu ,Slovenija', ki naj se zaradi nas tudi ,Ilirija' ali kako drugače imenuje.»60 V prihodnjem svojem uvodniku je izkušal Tomšič ponovno pridobiti dunajski dvor za ustanovitev Jugoslavije, češ: «Kdor bode v teh priznano osodopolnih časih hotel rešiti Avstrijo in dinastijo in ž njo zvezane narode, rie bode smel politikovati po starih šablonah, ne bode smel rešitve iskati niti v decemberski ustavi niti v oskosrčnih historičnih tradicijah . . . Kdor hoče zdaj Avstrijo rešiti, naj ne kole dlake niti o historični niti o narodni podlagi: narodom mora zadostiti bodisi s pomočjo historičnih načel ali narodne ideje, ali v zvezi enega z drugim . . . Iz Nemčije potisnena Avstrija se bode še bolj potiskala proti iztoku . . . Ako stoji, da bode Avstrija potre- 68 Novice z dne 23. novembra 1870, str. 377 in 378. 6 9 Slovenski narod z dne 29. novembra 1870, štev. 139. 6 9 Slovenski narod z dne 24. novembra 1870, štev. 137. bovala simpatij med južnimi Slovani, potem naj država zlasti in nemudoma zadosti južnim Slovanom, kterim more neposredno pomagati, ker žive pod njenim žezlom, potem naj . . . se ustanovi državopravna politična skupina vseh južnih Slovanov v Avstriji.«61 Približal se je 1. december 1870, dan prvega južnoslovanskega kongresa v Ljubljani, ki se je imel vršiti precej tajno in v javnosti nenapovedano' ob priliki VI. občnega zbora «Slovenske matice«. Dr. Bleiweis mu je preludiral v «Novicah» s kratko notico, v kateri je med drugim pisal: «Na novo in bujno oživljena misel naravskega zedinjenja vseh avstrijskih jugoslavenskih plemen tudi v politiškem smislu na korist dinastije, cesarstva in narodov je prešinila vsa rodoljubna srca in napolnjuje jih najlepša nada, da se bode vkljub vsem oviram tudi vresničila.« Urednik «Novic» opozarja svoje čitatelje na organ neodvisne narodne hrvatske stranke, «Zatočnik », češ da ta list «prinaša prekrasne razprave o tem predmetu in ker ,Novice' ne morejo svojim bralcem prinašati vseh obširnih člankov, priporočujejo ,Zatočnika' vsem, ker je ta list sploh v lahko umljivem jeziku pisan.« Poleg «Zatočnika» omenja dr. Bleiweis tudi dalmatinski «Narodni list«, češ da «razvija enake nazore«. Sam za svojo osebo pa pristavlja: «Sicer pa nam še ni treba misliti na narodno smrt ali na njega zopetno životarenje, ako le rok križema ne držimo.«62 Prvega južnoslovanskega kongresa v Ljubljani z dne 1. decembra 1870 so se udeležili izmed Slovencev: dr. Bleiweis, dr. Costa, dr. Razlag, dr. Poklukar, dr. Vončina, Hudec, dr. Papež iz Ljubljane; dr. Lavrič in doktor Tonkli iz Gorice; dr. Ulaga, Trstenjak in Košar iz Štajerske; Hrvatje: Danilo in Antonietti iz Dalmacije; dr. Mrazovič, Cerndak in Šuškovič iz Zagreba; Miškatovič in dr. Makanec iz vojnega Siska; dr. Brlič, Rogovič, Vukovič, Radulovič in Gruborovič iz Krajine; dr. Barčič 6 1 Slovenski narod z dne 26. novembra 1870, štev. 138. 6 2 Novice z dne 30. novembra 1870, str. 388. iz Primorja; Srb dr. Laza Kostič iz Vojvodine in drugi.63 Prvi južnoslovanski kongres v Ljubljani z dne 1. decembra 1870 je sklenil «vsled velikih zgodovinskih dogodkov, kteri narodom in državam Evrope postavljajo nove temelje», naslednje soglasno sprejete resolucije: «1. Jedinstvo Južnih Slovanov, začeto o postanku naroda, je ostalo skozi vse veke svetovnih dogodkov neprenehoma živo v narodnem čustvu in se javlja proti drugim narodom v jedinstvu jezika. 2. Južni Slovani, kteri pod različnim imenom Slovencev, Hrvatov žive v deželah monarhije habsburške, čutijo dandanes jednake narodne potrebe. Da se tem zadovoli in tako zagotovi narodni obstoj, zjedinjavajo oni vse svoje moralne in materijalne moči ter jih hočejo upotrebovati za svoje jedinstvo na književnem, gospodarskem in političnem polji. 3. To svojo odločbo naznanijo državnikom monarhije habsburške in vsem drugim narodom, kteri žive v isti 6 3 Slovenski narod z dne 8. decembra 1870, štev. 143. — Značilno je, da so bili med slovenskimi povabljenci «Mladoslovenci » malone prezrti. (Prim. drja. Ilešiča članek: «Jurčič v Sisku» v «Slovanu», 1911, str. 316.) Urednik «Naroda» Tomšič, ki se je bil udeležil siškega sestanka in ki je v slovenski publicistiki v tem času najživahneje obravnaval idejo «jugoslovanske zveze», ni bil niti povabljen na kongres. Dne 1. decembra 1870 je pisal o tem Jurčiču na Dunaj naslednje: «Denes je menda shod v Ljubljani. Jaz nisem povabljen, in nobeden naših. Če ni šel tje Trstenjak, ni nobenega Štajerca v Ljubljani. — Pač — Ulaga.» Resolucije kongresa je poslal Tomšiču dr. Razlag, po čigar pismu je urednik «Naroda» poročal dne 6. decembra 1870: «Tehtno posvetovanje je trajalo 3 dni. Na čelu našega lista smo proglasili skleneni program. A izdelala se bode še veča spomenica, kakor smo jo že nasvetovali, ki se bode cesarju predložila.« Za redakcijo te spomenice je izvoljen odbor 17 članov. «Želeli bi iz vsega srca, da bi ta odbor ostal p e r m a n e n - t e n.» V prihodnji številki z dne 8. decembra 1870 je prinesel Tomšič seznam udeležencev po — «Zatočniku», in pristavil: «Da smo morali to vest posneti iz zunanjega časopisa, to naj državi*, da zvedo, kako hočejo južni Slovani na vsaki postavni način delati za uresničenje svojega jedinstva v navedenem smislu na svojo korist in pravico, nikomur pa na škodo in krivico. 4. Južni Slovani v habsburški monarhiji bodo osnovali svoje delovanje tudi na to, kako bi pomagali zadovoliti v jednakih potrebah svojim bratom onstran meje, s kterimi so jednake narodnosti. 5. Doseganje svojega namena naslanjajo južni Slovani v monarhiji habsburški posebno na društva in skupščine, na zbore in časopise, da vsak pomaga, kakor, kedar in kjer bode za to prilika. 6. Za obvarovanje skupne koristi bodo vsi južni Slovani monarhije habsburške delali sporazumno v vsakem prašanji, ktero se dotiče njihovih zadev.»64 služi v ilustracijo našega vredniškega položaja . . .» Dne 13. decembra 1870 poroča «Narod» po graški «Tagesposti», da so bili na ljubljanski kongres povabljeni tudi voditelji koroških Slovencev. «Sicer se je sklenilo, da naj se nekteri pošljejo v Ljubljano, a našel se ni nikdo, ki si bi bil upal iti v Ljubljano, boje se, ka ne bi škodoval svoje materijalne eksistenq|,» je pisal graški nemški list, k čemur je pripomnil Tomšič: «Ako so bili Korošci povabljeni, moramo reči, da jih Ljubljančani v primeri proti Štajercem jako protežirajo, kajti kolikor je nam znano, ni bil izmed štajerskih Slovencev nobeden povabljen in ti trije, ki so bili v Ljubljani nazoči, bili so slučajno, po drugih opravilih nazoči, ker je bil ravno Matični javni zbor.» — Dr. Bleiweis je odgovoril Tomšiču: «, Slovenski n a r o d ' . . . ošteva zdaj Ljubljančane, da niso nikogar štajerskih Slovencev vabili v shod . . . vsaj sta bila, kakor dva poslanca s Kranjskega, tudi dva iz Š t a j e r s k e g a v Sisku, kjer je bil shod za Ljubljano dogovorjen. Naša dva zastopnika nista več vedela kakor štajerska.« (Novice z dne 14. decembra 1870, str. 409.) — Podoba je, da so se hrvatski politiki glede prireditve kongresa dogovarjali v prvi vrsti s «Staroslovenci», ker so ti igrali večjo vlogo v dejanjski politiki in imeli več poslancev v zakonodajnih zborih. Naši «stari« pa so naše «mlade» precej omalovaževali. «4 Slovenski narod z dne 6. decembra 1870, štev. 142 in Novice z dne 7. decembra 1870, str. 398. Dasi se je v tem južnoslovanskem političnem manifestu izrecno poudarjal okvir «habsburške monarhije« in delovanje «na vsaki postavni način», so vendar nemški in nemškutarski, madžarski in madžaronski listi domnevali, da tiči za tem programom vse kaj radikalnejšega. Zategadelj je dr. Bleiweis, pričakujoč denuncijacij od teh strani, v svojih «Novicah» takoj za objavo programa izjavil, da «južni Slaveni kot pošteni avstrijski državljani ne hodijo poti tihotapstva«, in je zavračal «s.anjarije, o kterih niti v Sisku niti v Ljubljani ni bilo ne duha ne sluha«. «Možje,» je pisal, «ki so se v dogovor zbrali, prezreli so politiki, nego da ne bi računali s faktorji, s kterimi se računati mora, in da bi delali vrtoglavno politiko.«65 Podrobnejših podatkov o poteku kongresa, o diskusijah itd. nasprotniki niso imeli, zato so poskušali po svoje tolmačiti samo objavljene resolucije. V «Laibacher Tagblatt»-u jih je dejal na svoje nemškutarsko rešeto Kari Deschmann v uvodniku, naslovljenem «Eine politische Seifenblase«, v katerem je med drugim pisal: «Auffallend ist es, dass dieses siidslavische Manifest den Namen Oesterreich sorgfaltig vermeidet, indem es nur von einer habsburgischen Monarchie spricht, ferner dass es die von seinen Bekennern den Staatsgrundgesetzen gegeniiber einzunehmende Stellung mit keiner Silbe andeutet. Fur den Krainer sollen in Zukunft nicht die oesterreichischen, sondern nur die sudslavischen Interessen massgebend sein, und selbst diese sollen weit iiber die Grenzen der habsburgischen Monarchie, iiber Montenegro, Serbien, Bulgarien sich erstrecken, ja sogar nach der Andeutung des vierten Programmpunktes bis nach Russland reichen . . . es scheint auch das auf den Tabors geborne Schmerzenskind ,Slovenija' in die Rumpelkammer wandern zu miissen, um der Siidslavia Platz zu machen . . . Mit welchen Blicken mochten wohl Herr Dr. Costa und Dr. Bleiweis, deren keiner im Stande ist, sich mit einem Bulgaren in seiner Muttersprache zu verstandigen und welche beide bei wiederholten Anlassen die Kampfe der Krainer gegen die mordenden und sengenden Bosniakerhorden als die glanzendsten Thaten der krainischen Geschichte bezeichneten, einander angeblickt haben, als in das neuste windbeutelige politische Programm die kiihne Dichtung von der Einheit der siidslavischen Sprache und Geschichte aufgenonamen wurde!»66 Kolovodji kranjskih nemškutarjev je odgovoril dr. Bleiweis: «Shod južnih Slovenov v Ljubljani ne daje miru nemškutarskim časnikom; najbolj neukretno in prav brez glave pa se repenči ljublj. ,Tagbl.'. Enkrat pravi, da smo popustili ,Slovenijo' in zavrgli dosedanji program! Kdo neki vam je to opico natvezel? Brez Slovenije' ni južno-slavenske zveze. Kako — čenča ,Tagbl. dalje — se bote razumeli z Bulgarom? Ker ,Tagblattovec' celo ne pozna jezika bulgarskega, naj gre vsaj v 2. Valvasorjeve bukve brat ,očenaš' bulgarski, da si razjasni vodene možgane svoje! Deklaracija jugoslavenska ne ve nič o Avstriji, govori le o ,habsburški monarhiji' — se grozi ,Tagblatt'. Kdo pa je zapravil ,.Avstrijo' kakor vi, in pogubil staročastno ime, namesti kterega se nam zdaj le ponujajo ,die im Reichsrath vertretenen Konigreiche und Lander'?»67 — «Slovenski narod», ki je bil ob tem času za južnoslovansko gibanje mnogo bolj angažiran nego «Novice», je tudi odgovarjal «Tagblattu« in sicer med drugim na naslednji način: «Pravijo,^ da smo pustili .Slovenijo', da smo popustili vse prejšnje programe in skovali celo novega. Ni besedice res na tem. ,Slovenijo' bomo zahtevali, kakor smo jo zahtevali do zdaj, samo da jo bomo zahtevali z večjo močjo, ker smo si pridobili novih zaveznikov. Od zedinjene Slovenije nikdar ne moremo odstopiti. Slovenija je ravno to, s čimer hočemo stopiti v južno-slovansko zvezo. Brez Slovenije bi bili vsi naši južno-slovanski programi brez po- 66 Laibacher Tagblatt, 7. decembra 1870, Nr. 279. 6? Novice z dne 14. decembra 1870, str. 409. mena . . . Svojega prejšnjega programa nismo niti zapustili niti spremenili, pač pa smo ga bitno dopolnili, če tudi ne še dovršili... Na dalje se našemu programu očita, da se čisto nič ne brigamo za druge avstrijske narode, ampak samo za-se in za južne Slovane . . . Do zdaj smo davke plačevali in se vojskovali le za Nemce . . . Naših simpatij do naših južnih bratov, naj že žive v Avstriji ali v Turčiji, nam smejo najmanj očitati Nemci, ki so svoje simpatije metali po vsem svetu za vsacim Nemcem . . ,»68 Hrvatski opozicionalni politiki, ki so bili v tem času sprožili opisano južnoslovansko gibanje, so stali sedaj v dvojni, deloma nasprotujoči si borbi, katerih prva je bila posvečena ideji južnoslovanskega samostojnega edinstva, naslonjenega po siški resoluciji na «realni uniji z Ogrsko », druga borba pa je veljala madžaronskemu persekucijskemu režimu Rauchovemu; ki je vladal takrat na Hrvatskem. Zaradi boljših izgledov v drugi borbi je Mrazovič svetoval Tomšiču, naj ničesar ne črhne o «realni uniji»; poslal mu je članek «Jugoslovanske zveze», v katerem se je kljub omenjeni, v javnosti zamolčani točki siške resolucije vpraševal, «nije li bolje po Hrvate, ako jugoslavenskomu političkomu jedinstvu za voljo svoj u sudbinu prislone uz sudbinu svoje brače u Dalmaciji, vojenoj krajini, Sloveniji i da sjedinjenimi silami traže za ovu jugoslavensku skupinu onakav položaj kakvoga traži Češka za sebe.» Proti temu članku, ki je izšel v «Slovenskem narodu» neposredno po siški konferenci, so sedaj ob priliki ljubljanskega kongresa nastopile Rauchove uradne «Narodne novine» (1870, št. 261) in očitale «Narodu», da Hrvatom v omenjenem svojem članku svetuje, «da se odreko svojemu državnemu pravu in pristopijo Cislajtaniji». Hrvatski oficioz je hvalisal «avtonomijo» Hrvatske in se posmehoval liberalnim političnim napravam v Cislajtaniji, češ da so te vse le na papirju. — Mrazovič, ki je bil neimenovani avtor napadenega članka, je poslal sedaj, takoj po svojem povratku iz Ljubljane, tudi odgovor «Narodnim novinam» z naslednjim pismom: «Velecienjeni gospodine! Nadao sam se, da čemo se sastati u Ljubljani, pak sam bio sobom ponesao ovaj ovdje priloženi sastavak, da Vam ga osobno uručim. Nu pošto Vi niste došli u Ljubljanu, što sam vrlo žaho, primite od pošte što Vam nišam mogao osobno predati. Ja Vam ovaj odgovor Nar. Novinam šaljem, da ga izvoljite ovako uporabiti kako je napisan, ili ga skratiti, ili ga popumti po svojoj volji. Naš zaključak Ljubljanski stoji u suglasju s ovim odgovorom. Ja se nadam, da Vam je Dor. Rarzlag priobčio točke Ljubljanskega zaključka. On je izpao upravo naprama vašemu članku o ,Svezah jugoslavenskM [ki je bil prav za prav Mrazovičev] . — Sreča je, da se po Sisačkom dogovoru nismo očitovah ni za Cisni za Translajtaniju. Ovako su nam ruke slobodne naprama svim sgodam i Sisački program nije došao u sukob sa ljubljanskim Glavni cilj: sdruženje Slavenali na jugu, taj je čuvan, a sgode če nam kazati, koja bi kombinacija za budučnost bila najbolja, najkoristnija za nas. S osobim počitanjem ya$ sluga pokoran 4112 870 Mrazovič.»69 V tem svojem odgovoru, ki ga je Tomšič prinesel od* svoje strani in v slovenskem prevodu, je Mrazovič pisal med drugim: «Naši čitatelji se menda spominjajo, da mi od Hrvatov nismo zahtevali, da bi se odrekli svojemu državnemu pravu; marveč mi smo dokazali, da je njihovo državno pravo trdno in obsežno, kakor državno pravo ogrske ali češke krone.» Mi se samo strinjamo s hrvatskimi in srbskimi opozicionalnimi časniki, ki glede današnje pogodbe z Ogrsko iz leta 1868. «neprestano glasno in jasno pišejo in dokazavajo, da je ta pogodba zločinstvo, hudobija». Današnja avtonomija Hrvatske je «le Rauchov despotizem» . . . «Magjar in magjarski zbor razpolaga z vso dačno močjo Hrvatske in Slavonije . . . ako noče magjarsko ministerstvo, ne bode dobila Hrvatska postave ni o svobodi tiska, ni o zborovanji in društvovanji. » Mi Slovenci nismo zadovoljni z našo cislitvansko svobodo, vendar «mi se zbiramo in smemo zbirati v taborih, napravi jati društva za poduk, za zabave, za občekoristna početja, itd., Hrvatov se ne sme zbrati ni deset, da ne bi jih panduri razgnali . . . med tem ko je nam Slovencem dovoljeno toliko novin osnovati, kolikor jih želimo in nam sredstva dopuščajo, morajo Hrvati za svoj edini opozicijonalni list iskati zavetja v vojaški granici . . . Predrzno je torej in nesramno, ako ,Nar. Nov.' od nas pričakujejo, da se hočemo tudi mi lotiti take službe moralnega ubijalca proti svojemu ali sorodnemu hrvatskemu narodu.»70 Najkočljivejši in najtežji problem opisanega južnoslovanskega gibanja je tičal v vprašanju: ali v avstrijskem, ali v ogrskem okviru, ali zunaj teh dveh okvirov? Ta problem je bil zategadelj tako kočljiv, ker se o zadnji alternativi v Avstriji ni moglo odkrito razpravljati, in zato tako težak, ker je v ozadju tega vprašanja tičalo skrito vprašanje: kateri narodni element, srbski ali hrvatski, bo tvoril kristalizacijsko zrno ali Piemont bodočega državnosamostojnega južnega Slovanstva? Kakor smo ugotovili, se je bila siška konferenca postavila na stališče «realne unije» z Ogrsko, kar pa so hrvatski in na teh željo tudi slovenski udeležniki tega sestanka — Srbov na njem najbrž ni bilo — sklenili zamolčevati vse dotlej, dokler ne poderejo Rauchovega madžaronskega režima. Ljubljanski kongres je to vprašanje navidezno obšel s splošnim izrazom: «habsburška monarhija «. Da je tvoril ta problem trd oreh ljubljanskega kongresa, o tem je v prihodnjem letu nekaj malega izdal Ferdo Kočevar, ki je v «Narodu» pisal: «Važno, prevažno vprašanje je to: kako se ima politično zedinjenje Jugoslovanov habsburške monarhije izvesti? Ljubljanski program pravi, da v okviru hasburške monarhije. Ali v okviru Ogrske krone, ali v okviru cislajtanske Avstrije, ali neodvisno od obeh in neposredno z dinastijo samo? — vse to je denes še popolnoma odprto vprašanje. Po tem, da se je vpotrebil izraz ,habsburška monarhija', bi se moglo misliti, da se ima jugoslavensko edinstvo kot tertium coordinatum vzporediti i Avstriji i Ogerski; vendar pa ta izraz . . . logično ne izključuje, da bi se jugoslavensko edinstvo moralo n. pr. v okviru ogerske krone v ožjem smislu izvesti; če bi se namreč ta pot kot krajša in kot bolj oportun pronašla, nego celo samostalna pot. Okvir ogerske krone mogel bi se kot sigurna etappa do zaželene končne samostalnosti vpotrebiti . . . Da so se glede tega z izrazom ,habsburška monarhija' vrata politične akcije tako na široko odprla, ima na eno stran svoje dobro, na drugo stran pa tudi svoje zlo. Mi vemo, da je ravno zavolj tega izraza debata v ljubljanskem jugoslavenskem shodu najbolj trda bila. Veliki del hrvatskih in srbskih velmož je v Ljubljani predlagalo, naj se v programu izreče, da Jugoslaveni habsburške monarhije se hote v okviru ogerske krone v eno politično individualiteto zediniti. Ljubljanski očetje so se pa baje tega predloga tako vstrašili, da se je ta njih strah v poštev vzeti moral. . . Kar se v programu ni izrecno reklo, to se še more v spomenici reči . . . Faktum je, da so se Magjari manje sovražni pokazali ljubljanskemu programu nasproti, nego Nemci. . . bivši ban Rauch je odličnemu slovenskemu rodoljubu in poslancu kranjskega sabora po prilici mesec dni pred svoji odpustom glede ljubljanskega programa rekel: ,Das Laibacher programm hat einen gesunden kern in sich, aber . . . die Slovenen werden dem Mrazovič aufsitzen.' Tukaj na Hrvatskem smo tega prepričanja, da bi bil ljubljanski program, če že ne drugo, vsaj odločneje lice dobil, če bi se ga bili mladi Slovenci obilneje udeležili. . .»71 7 1 Slovenski narod z dne 18. februarja 1871, štev. 20. Po vsem tem in takem se je do nedavnega v naši politični zgodovini mislilo, da se je na ljubljanskem kongresu dne 1. decembra 1870 razpravljalo o južnoslovanskem državnopolitičnem zedinjenu v okviru «habsburške monarhij e» ob votku Hrvatske in na podlagi hrvatskega državnega prava. Leta 1921. — ob petdesetletnici •— pa je objavil prof. dr. Nikola Radojčič razpravico72 o vlogi, ki jo je na tem shodu imel vojvodinski Srb dr. Laza Kostič, o njegovih člankih, priobčenih ob tej priliki v novosadski «Zastavi» in o sestavkih vojvodinskega političnega voditelja Svetozarja Miletiča. Iz te Radojčičeve razpravice se vidi, da so Srbi drugače pojmovali bodoče južnoslovansko državno edinstvo, nego Hrvatje in Slovenci, in da je dr. Kostič za to srbsko stališče, kateremu je bil kongres sicer ost odlomil v oprezni in splošni formulaciji resolucij, vendar dobil nekaj poslušnih ušes /med ljubljanskimi kongresisti. Dr. Laza Kostič je bil član srbske «Omladine», ki je bila na podlagi svobodoumnega nacionalizma konec 60ih let razvila idejo neodvisnega južnoslovanskega zedinjenja. Edinstvo vseh južnih Slovanov ob Srbiji kot Piemontu in solidarnost z ostalimi Slovani je bila glavna politična ideja srbske «Omladine», katera je to idejo opirala ne samo na evolucijo, marveč že tudi na revolucijo. Zanimivo je, da je Paja Gostovič že na prvi skupščini «Omladine» dne 6. avgusta 1867 zahteval, da se v koncept te ideje privzemo tudi Slovenci, in da je ta skupščina «iz formalnih razlogov» ta njegov predlog zaenkrat še odklonila. Eden izmed teh «formalnih razlogov « je bil najbrž v tem, da so srbski «omladinci» mislili, da stoje Slovenci neprekrenljivo na stališču avstrijskega okvira. Pod tem dojmom je napisal tudi dr. Kostič v «Zastavo» svoje prvo poročilo z ljubljanskega kongresa.73 V tem svojem poročilu piše, da zdrava politika privaja ne samo Srbe in Hrvate, nego tudi Slo- 7 2 Jedinstvo, Novi Sad, dne 27. februarja 1921, broj 521. 7 3 Zastava, 1870, štev. 137. vence, kateri so po svojem geografskem položaju in svoji maloštevilnosti nesposobni, tvoriti posebno državo, k temu, da streme po južnoslovanskem državnopolitičnem zedinjenju. A iz nadaljnjega njegovega izvajanja sledi, da se on kot ogrski Srb in član «Omladine», opirajoče se na Srbijo, ne pa na Avstro-Ogrsko, ne more ogrevati za hrvatsko formulo habsburškega okvira. O tej formuli izjavlja, da bi vedla do federalizirane Avstrije prevesno slovanskega značaja, «kar je v rednih okolnostih neizvedljivo^ ker se bodo temu vedno protivili Nemci in Madžari, v izrednih okoliščinah pa tudi pogubno za južne Slovane (očividno zato, ker bi taka solucija odgodila in zavlekla povsem neodvisno državno grupacijo južnih Slovanov ob Srbiji kot Piemontu): «Ne, dualizmu monarhije ne more biti naslednik federalizem pluralni . . . nego povsem drugo stanje . . . Naš narod na jugu [Srbijanci] bi bil zunaj te federacije, naš narod bi ostal razdeljen, in v takem stanju bi ne imel bodočnosti, in to je ono, zaradi česar bi bila ta preosnova škodljiva za južne Slovane.» Ne more biti in tudi treba ni, da bi bila zedinjena Hrvatska, Slavonija in Dalmacija središče, okoli katerega bi se kristaliziralo vse južno Slovanstvo, zaenkrat seveda v Avstriji. Zategadelj Kostič Hrvate sicer priteza v svojo kombinacijo, o Slovencih pa pravi v tem svojem prvem članku približno isto, kar o Čehih, namreč to-le (preko česar prehaja dr. Radojčič z molkom): «Za Čehe na pr. na straži protivu Nemaca stojati, nije specifična dužnost Srbalja i Hrvata, nego sviju Slavena, zato i politička veza izmedju zapadni[h] i zapadno-severni[h] i izmedju južni[h] Slavena nemora biti tešnja, nego koja bude sa drugim Slavenima, što bi pak bilo, kad bi Srbi i Hrvati Čeha ili drugi[h] Slavena radi neprestano oko držanja ovake ili onake ,monarkije' na političkom ili bojnom polju vojevali ili na braniku bili.» Čehe in Slovence iztrgati iz Avstrije in jih razjarmiti — meni dr. Kostič — bo zmožno nekoč le vse slovanstvo, medtem ko se avstro-ogrski Srbi in Hrvatje ob dozorevajoči rešitvi «iztočnega» vprašanja laglje združijo s Srbijo. To je očividno misel Kostiča, ki jo pa zavija pač zaradi cenzure v naslednji stavek: Avstrijsko vprašanje more biti češko, a ne more biti srbsko ali hrvatsko. Vprašanje Slovencev more biti avstrijsko samo do tistega časa, dokler se govori o rednih okolnostih, a kadar nastopijo izredne okolnosti in posebno kadar pride na dnevni red «iztočno» vprašanje, takrat postane tudi slovensko vprašanje slovansko in posebej vprašanje južnoslovansko. A to vprašanje «če se na drugom polju rešiti pre, nego na saborima ma kako ustrojene današnje Austro-Ugarske». Zaradi tega dr. Kostič svetuje Slovencem, da zaenkrat streme v Avstriji po «zedinjeni Sloveniji « in se skušajo sami narodno ohraniti. Da bi južni Slovani nalik Atlasu cel globus monarhije vzeli na svoje rame in tudi vso globo plačali, se Kostiču pač ne zdi pametno. Ta nepodpisani Kostičev članek je posnel Jurčič v «Slovenskem narodu«,74 ko je pripisal njega avtorstvo vojvodinskemu srbskemu političnemu voditelju doktorju Miletiču, uredniku «Zastave», in je izrekel o njem naslednjo sodbo: «Stoječ na srbsko-narodnem, egoističnosrbskem stališči, pred očmi imajoč samo krono srbskega velicega Dušana, Miletič za zdaj izključuje nas Slovence od Jugoslovanstva in vabi Hrvate, naj nas Nemcem prepuste, ker so tobože naši interesi drugi, naj ne hodijo v boj za nas proti Nemcem. In nam Slovencem svetuje, naj kakor ptič noj zarijemo glavo v pesek sedanjosti, ter naj ne mislimo in ne delamo že zdaj na to, kaj bode z našo bodočnostjo. Ne pita, ali ne bode za nas, ako njegov svet poslušamo in čakamo, grmel enkrat osodni klic: prepozno!« Jurčič se je še enkrat povrnil k temu Kostičevemu prvemu dopisu z ljubljanskega kongresa. Ker je menil, da je jedro Kostičevega članka v trditvi, da «more slovensko vprašanje pač biti avstrijsko, a da vprašanje Hrvatov in Srbov ne more biti avstrijsko«, je sodil, da kliče vojvodinski Srb v tem članku Hrvatu naslednje: «Lepo in hvalno delaš, ako svojega brata in soseda Slovenca hočeš seboj potegniti, a pazi se, škodljivo je to, ker ta tvoj brat ima zle sovražnike; sebe hraniva, njega pustiva še zunaj, naj se bori na bojnem polju sam; ako zmaga, vzameva ga potem k sebi.» Jurčič se dobro zaveda, kaj zamer j a vojvodinski Srb Slovencem in obenem seveda tudi kaj Hrvatom: njihov avstro-ogrski okvir. A glede tega okvira piše Jurčič s tako jasnimi besedami, s kakršnimi se je dalo takrat pač govoriti, da se ga Slovenci drže zgolj iz razlogov praktične politike. O tem pa, da bi se — kakor žele Srbi — o južnoslovanskem vprašanju ne razpravljalo v zvezi z avstrijskim, ugotavlja Jurčič, da «pri nas ne smemo pisati». «Opomnimo g. Miletiču samo toliko, da zdaj faktično v Avstriji živimo in bodemo živeli morda še dalje, nego kdo misli . . . To pak smo že mnogokrat poudarjali, da smo mi Slovenci ponižni dovolj, da ne mislimo tako visoko, ka bodemo mi Avstrijo držali, ako jo drugi močnejši faktorji ne bodo hoteli ali mogli. Da je avstrijsko vprašanje identično s slovenskim, trde pri nas samo tisti politikarji, ki so v absolutističnih časih, v časih servilizma, narodno politikovati začeli in jim je fraza, da se prej ,hrib omaje' nego Slovenčeva zvestoba, v dušo zarastla, dasiravno stavimo mi drugi glav6, da z nami vred nimajo nikakega veselja, žrtvovati se za Avstrijo, ako nam tudi pravična ni. Gesla: mi hočemo za Avstrijo sladko umreti, tudi če nam za življenje kot narod in Slovani ne dade garancij — si pri nas še nikdo ni postavil... Če katastrofa [avstrijska] pride, mora nas najti pripravljene in naš narod in svet in naši protivniki Nemci morajo vedeti, kam hočemo, kaj tirjamo. Z zedinjenjem Slovencev med seboj — postavili smo prvi del našega programa za bodočnost na dnevni red, z idejo zveze s Hrvati — drugi del. Sedaj nam je delavnim biti, da se te ideje v narodu utrdijo in da se zvršetku bližajo. Kedar bodo realizirane, ter ali v monarhiji ali po rešitvi orijentalnega pitanja [zunaj monarhije] — to ne odločujemo mi, to odloči bodočnost, ktera bode naše želje že na dnevnem redu našla in narod pripravljen dobila.»75 To, kar je srbske «omladince» vodilo, da že od leta 1867. «iz formalnih razlogov» zaenkrat še niso privzemali Slovencev v svojo južnoslovansko formulo, je bilo torej dvojne nature. Menili so, da Slovenci sami ne gredo niti v daljnih, skrivnih mislih preko avstrijskega okvira, in pa, da bo Slovence — zaradi pruske poti na Jadran, s katere realizacijo bi Prusija pospešila razpad Avstrije, tudi Srbom na korist — mnogo teže iztrgati iz nemške interesne sfere nego Hrvate, ki so spadali že po svojem literarnem jeziku globlje v območje «vztočnega » vprašanja (likvidacije evropske Turčije), o katerem vprašanju so bili Srbi uverjeni, da se mora v doglednem času rešiti s Srbijo kot južnoslovanskim Piemontom. O tem, da avstrijski okvir Slovencem ni nikakšen paladij, marveč zgolj razlog praktične politike, se je dr. Kostič najbrže uveril že na ljubljanskem kongresu, ker je v svojem drugem dopisu iz Ljubljane poročal «Zastavi» (1870, štev. 149), da je našel v Ljubljani «manje austrijanstva, nego što se nadao i nego što bi se po njegovu članku, koji je držan za Miletičev, moglo misliti.» (Po Radojčiču.) Zanimivo pa je, da so slovenski ter hrvatski listi prinesli program v izvirni obliki, v kateri se je srbska formula «bojažljivo i zavijeno» (Radojčič) skrivala pod kopreno avstrijskega okvira, medtem ko je dr. Kostič poslal «Zastavi» tekst resolucij, na najvažnejšem mestu bistveno izpremenjen. Mesto «na postavni način delati za uresničenje svojega jedinstva» je prinesla «Zastava» tekst: «da če južni Slaveni raditi svakim načinom oko ostvarenja svoga jedinstva». Nato pa je izpregovoril sam Svetozar Miletič s člankom «Jedinstvo Južni[h] Slovena» (Zastava, 1870, štev. 142). Tudi on je, pravi, za zedinjenje vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev. A on prepušča «zgodama vremena i razvitku dogadjaja», da to zedinjenje izvedejo. Kdor po primeru ljubljanskih kongresistov veruje, da se bo dalo to zedinjenje izvesti «u redovnim okolnostima i redovnim sredstvima», tega zagotavlja, «neka bude uveren, da je tako verovanje jedna neostvariva iluzija». V Evropi zmagujejo načela narodnosti in svobode, «ni pod jednim od ti[h] načela današnjoj Turskoj i Austro- Ugarskoj obstanka i života nema». Ti dve državi morata propasti, seveda v krvi in vojni, kakor sta pač nastali. Zakaj bi Slovani zadrževali ta proces in svojo usodo kakor koli vezali z njuno? Naj gredo avstrijski Nemci v Nemčijo, Madžari naj osnujejo svojo državo, «a Jugosloveni moraju gledati, kako če sebe sačuvati, naročito tamo gde su najslabiji, a protivnici im najjači». Pod temi zadnjimi je mislil Miletič Slovence, za katere se s Prusijo, stremečo preko slovenskih zemelj v Trst, samemu južnemu Slovenstvu ne bi bilo mogoče potezati. Naj se Slovenci — tudi če jih zavzame Prusija — samotež trudijo, da se obdrže. Pozneje enkrat se bo tudi s Prusijo vodila borba za osvoboditev vseh Slovanov. A ta zadnja borba se bo morala vršiti s pomočjo Rusije. Miletič je bil torej mnenja, da Slovencev ne more razjarmiti južno slovanstvo, marveč pozneje enkrat vse slovanstvo z Rusijo na čelu, medtem ko bi se ob likvidaciji evropske Turčije Prusija ne ustavljala osamosvojitvi Srbov in Hrvatov ob Srbiji kot Piemontu. Kot zagovornik revolucijskega principa in nasprotnik počasne evolucije v Avstriji izjavlja Miletič: «Za jedinstvo južni[ h] Slovena pod drugim kombinacijama [s Srbijo na čelu] imamo i krvi i novca i oduševljenja i požrtvovapja, a za drukčije [ob strani Avstrije] nemarno — ništa.» (Posnetek po Radojčiču.) Ko je izšel ta Miletičev članek, se je požuril Mrazovič, ki je bil koncipiral hrvatsko formulo o evolucijskem zedinjenju južnih Slovanov s Hrvatsko kot Piemontom — najprej v okviru Avstro-Ogrske, kdaj pozneje docela neodvisno — in je v naslednjem pismu informiral urednika «Slovenskega naroda», kako misli on o Miletičevem stališču: 7* 99 «Velecienjeni prijatelju! U broju 142 ,Zastave' nači čete opet razlaganje o Ijubljanskoj izjavi; ono se ravna po jednoj glavnoj misli: da Austrija više neima, ili da če ju u bližnjoj budučnosti nestati. Tko polazi s ove misli, on dakako mora ljubljanskoj izjavi u grieh upisati, kad govori o habsburikoj monarkiji. Nu vi ste dobro opazili, da čemo mi još dulje bivati u habsburikoj monarkiji, nego Miletič misli. Nu kad bi habsburžke monarkije nestalo u istini, kako je, [ove države] nestalo u nazorih Miletičevih, svakako bi njegova misao bila čudna, kad on predpostavlja, da če Rusija moči putem diplomatičkim Slovence zakloniti, ako se oni neočituju kao diel večega jedinstva, i ako ih ostali dielovi neuzmu u obranu kao krv svoje krvi i put od svoje puti. Ovo je upravo korist ljubljanske izjave, da se znade, do kuda dosižu granice jugoslovenstva. Bez toga i po historičkih uspomenah mogli bi Niemci pred Europom branitbu Hrvatah i Srbah, u koliko bi se protezala na Slovenske krajeve, a i podporu diplomatičku Rusije predstaviti kao neopravdano osvojanje. Još bi se manje mogla Rusija u slučaju sukoba sa Germanijom zauzeti za Sloveniju, kad nebi ona [Slovenija] pokazala sviesti slovenske, kad ju jugoslavenstvo nebi priznavalo več sada svojim udom. — Njemačka se nebi bila zauzela za Schlesuiig- Holštein, kad se žiteljstvo nebi bilo priznavalo Niemcem. Po gotovu je luda misao, iz ljubljanske izjave izvoditi, da je ona imala ili da ima namjeru graditi Austriju. ,Jugoslaveni habsburžke monarkije' odnosi se na sadašnjost, pokazuje političku pripadnost velikoga diela jugoslavenstva, naročita onoga, koji bijaše zastupan u Ljubljani. — Nu odtuda izvoditi, da smo se privezali i za buduče Austriji, ili dapače, da smo nakanili Austriji privezati i braču si iz današnje Turške, to je neopravdano. Molim Vas, ako budete polemizirali sa ,Zastavoml, da odaberete takav način, da fanatična srbska omladina nenadje povoda biti uvriedjenom u glavi nepogriešivoga pape Miletiča. Ja radim u to m, da se sva jugoslavenska mladež u Gradcu i Beču izjavi za ljubljansku izjavu; do sad nije uspjelo to, jer je srbska mladež bila neodlučna. Razlozi proti Miletiču treba da ju upute. Što Miletič svjetuje, da se najprije Srbi i Hrvati u trojedinoj kraljevini nastoje politički ujediniti, a Slovenci tako u kolu u kom su, to nastojanje nije isključeno izjavom Ijubljanskom, niti •ona toga prieči. U obče je Miletičev članak nepromišljen, nelogičan, nedosledan. Nu to se nesmije kazati, ali se može dokazati. Čitali ste poziv na predplatu Siidslav. Zeitung. Nemojte ga strogo suditi; izdan je samo, da se brže izda, a moralo se obzirati na mjesto, gdje če izlaziti — na vojničku oblast. Štogod imate pridati ili izpustiti ili popraviti, probčite meni, popravit če se u prvom broju. U ostalom pako Vas molim, nastojte, da dobije što više predbrojnikah i pomočnikah. Ovo je upravo glasilo, da se izjava ljubljanska opravda pred izvanjskim svietom i protumači onim našim zemljakom, koji još nisu prijatni slavenskoj politici. Budite zdravi i želim Vam sretan Božič Vaš prijatelj 19112 [1870.] Mrazovič.»76 Urednik Tomšič sam ni polemiziral z dr jem. Miletičem in je prepustil v «Narodu» še par replik neimenovanem dopisniku iz krogov slovenske dunajske omladine, ki je v prvem svojem dopisu pisal: «Tukajšna slovenska, hrvatska in srbska mladina hoče skupno napraviti manifestacijo soglašenja z jugoslovanskim programom, kakor se je sklenil v Ljubljani.7"7 . . . Omenim še posebno, da so tukajšni mladi Srbi dozdaj navdušeno izrekli se za to idejo, kljubu .Zastavi'.. . ,Zastava' je v broji 142 . . . prinesla drug članek pod napisom ,Jedinstvo južni(h) Slovena'. Članek je podoben prvemu . . . Poostren in pojasnen je v več rečeh. Tako n. pr. poudarja, da so Slovenci res važen faktor Jugoslovanstva in Slovenstva zarad Adrije. A ostaje pri prvi misli, da nas Slovence (po razpadu Avstrije, kteri se ,Zastavi' gotov zdi) more samo vse Slovanstvo rešiti. Navaja znanega nemškega pesnika in) velikopolitikarja Kinkel-na, kteri naravnost izgovarja, da bode Prusija bojevala, se za Slovenijo zarad Trsta in jadranskega morja. Omenja, da bodo tudi Lahi po Trstu in velicem kosu Slovenije segali.» 76 Jurčičeva zapuščina v ljubljanskem mestnem arhivu. 7 7 Podoben shod se je pripravljal med akademiki tudi v Gradcu; prim. mojega «Kersnika» I. del, str. 133. (Glede italijanskih aspiracij pristavlja dopisnik opazko: «Italijanski sloveči časnikar in zgodovinar Pacifico Valussi je pisal januarja meseca 1870 v Florenci v uradni italijanski list ,Gaz. uff. del'regno dTtalia' obširen članek, v kterem kot nalogo bodoče Italije navaja, da si mora dobiti Trst, vse Goriško, pol Kranjskega in Istro; da se morajo tu Slovani z laškim orožjem italijanski kulturi podvreči.») «Ko bi Rusija — pravi ,Zastava' — diplomatično Slovenijo Prusom prodala, Jugoslovanstvo jo ne more oteti. — To je vse res. A dokler nimamo nobenega vzroka misliti, da bi slovanska Rusija (če Avstrijo dele Prusi in drugi) nas in mnogo Hrvatov kar po judovsko ,zašahrala', tako dolgo tudi Srbi nimajo vzroka odtezati svoje pomoči.» Srbi se boje našega «avstriacizma». «Bogme, še sami nismo znali, da smo taki ,splošni' domoljubi! . . . A naj pride kar hoče, mi zaupamo v bodočnost, v bodočo srečo slovanstva in hočemo po geslu slavnega parižkega brambovca za narodne pravice in za svoje življenje ,bojevati, bojevati, zmerom bojevati I' . . . mi sinovi slovenskega naroda stojmo, borimo se! Brez hrabrega obupnega boja pasti je sramota. Živeli Francozi! »78 — Ta dopis je bil — če sodimo po njegovem svežem optimizmu — najbrž Jurčičev, napisa tik pred pisateljevim odhodom v Sisek v uredništvo novoustanovljene «Siidslavische Zeitung». Dr. Miletič je objavil še en članek o «edinstvu južnih Slovanov» (Zastava, 1870, štev. 149), v katerem je skušal malo potolažiti zlasti Slovence, proglašajoč jih za «šlem Adrije, kao jedinog jugoslavenskog mora». Izjavljal je, da veruje v zedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev, toda brez Avstrije, katero je imenoval zgolj «geografski pojam», ki mora izginiti, «kad se jedanput opuči lanac i ospe klupče — rasulo je tu». Zedinjenje južnih Slovanov dela on odvisno baš od propada Avstrije, od dogodkov, «koji več uveliko svoju senku na habsburšku monarhiju bacaju». Avstrijsko vprašanje je treba docela 78 Slovenski narod z dne 24. decembra 1870, štev. 150. 102 eliminirati iz prave, velike južnoslovanske politike in se z njim baviti iz sile, samo v vsakdanji politiki. — Tudi na ta članek se je kratko ozrl v «Narodu» neki dunajski dopisnik, ki pa morda zopet ni bil nihče drugi kakor takrat sicer že v Sisku bivajoči Jurčič, kakor smo dosedaj videli, «Narodov» specialist za to vprašanje. Pisal je, da sta ta Miletičev in še neki članek v istotako vojvodinskem Subotičevem «Narodu» — «v glavni stvari jasnejša ». Pisca obeh teh dveh člankov se «zavarujeta, da bi za to bila, ka se Slovenci nemštvu prepuste, ter izrekata, da sta za edinstvo Jugoslovanov. Samo ponavljata, da bode ,po razpadu' nalog vsega slovanstva rešiti nas Slovence. Srbi namreč nimajo, kakor strašno naravnost povedo, nobejie vere o obstanku monarhije. Bili so in pisali so torej samo zarad tega proti ljubljanskemu shodu, ker so mislili, da hote Hrvati in Slovenci kakor Atlanti samo za ta namen zvezati se, da Avstrijo otmo. A zdaj jim oni Srb, ki je v Ljubljani bil [dr. Kostič], v ,Zastavi' sam razloži, da o tem ni govora bilo.»79 V načelnem pogledu se mora reči, da je na ljubljanskem kongresu zmagala hrvatska formula z avstro-ogrskim okvirom, torej evolucionizem, medtem ko je hrvatsko- slovenska večina kongresa srbsko, v bistvu revolucionarno formulo smatrala morebiti za paralelno. To bi se dalo sklepati že iz formulacije ljubljanskih resolucij. Še bolj pa se to razvidi iz nekega članka, ki ga je v začetku maja 1871 priobčil v «Narodu» Jurčič, ko je pisal v njem: « . . . kakor je Srbija na balkanskem poluotoku ono središče, okolo kterega se morajo mnogobrojni turški Slaveni ujediniti, tako ima Hrvatska po svoji zgodovini, po svoji veljavi in po naturnem položaju nalog, v bodočnosti postati ona točka, okolo ktere se bodo morali grupirati avstrijski jugoslaveni . . .»80 In za «središče», za kristalizacijsko «točko», torej za južnoslovanski Piemont je konec koncev šlo v tej akciji Srbom, morebiti tudi 79 Slovenski narod z dne 17. januarja 1871, štev. 6. 8 0 Slovenski narod z dne 2. maja 1871, štev. 50. Hrvatom, medtem ko Slovenci niso zahtevali drugega kakor enakopravno federacijo — glej siške resolucije! — in so bili zraven pripravljeni posredovati v rivaliteti med brati. Tudi to je razkril Jurčič, ki je ob svojem vstopu v uredništvo «Slovenskega naroda» — po Tomšičevi smrti — pisal, «da so bili tudi opozicijonalni Srbi v ogerski vojvodini proti ljubljanski izjavi . . . Kot vzrok za to postopanje so navajali, da se s tacim programom Avstrija podpira, a da podpore ni vredna. Vendar v zadnjem času se je pokazalo, da to ni bil pravi vzrok. . . Srbi, s Hrvati eden narod, ki sami priznavajo, da se ločijo samo po svesti, čuvajo vendar svoje ime in svojo vlastitost s posebno ljubosumnostjo.81 Ker so med Hrvati ljudje, kakor zagrizen Starčevič, ki vedo in vidijo na vsem jugu od Soče do Balkana same ,Hrvate' in negirajo obstanek Srbov, je morda naravno, da nekteri Srbi sumijo, ka mnogo Hrvatov tako misli. Preverjeni smo, da se varajo. Ali ipak se je ta nesrečni sum čestokrat pokazal in — bil je tudi zadnjič pravi uzrok, da so se Srbi protivili ljubljanskemu programu, boječ se, da je zveza Hrvatov s Slovenci kakor proti Rauchu tudi na to namerjena, da se — Srbi majorizirajo ali da v jugu postane hrvatska, s slovenstvom podprta, supremacija . . . č e se kedaj naše upanje in naše težnje uresničijo, nalog nas Slovencev bode vselej pravičnost in konečno sporazumljenje zastopati.«82 O namenih, ki so jih imeli z opisanim južnoslovanskim gibanjem v času siškega sestanka in ljubljanskega kongresa hrvatski opozicionalci Mrazovič, Miškatovič in Vončina, je pisal malo let pozneje in sicer leta 1876. v hrvatskem «Primorcu» bivši somišljenik imenovanih politikov in udeležnik obeh opisanih shodov dr. Milan Makanec v naslednjem smislu: «,Autoriteti' [imenovani voditelji] naumili su na tom [sisačkom] sastanku uz 8 1 Prim. mojo izdajo «Jurčičevih zbranih, spisov V. zvezek; str. XXI. 82 Slovenski narod z dne 8. julija 1871, štev. 78. mnogobrojnu asistenciju hrvatskih i slovenskih pouzdanika inaugurirati ,stranački prevrat' pod sladkim nazivom ,oportuniteta', a da narod zaboravi na ,načelnu borbu', imali su Slovenci pripomoči izjavom, da žele savez s Hrvatskom pod krunom sv. Stjepana . . . Slovenci, ko jim se tada hrvatsko-ugarska nagodba činjaše naprama njihovu položaju pravim blaženstvom, izjaviše se osim pokojnoga Tomšiča po volji ,autoritetom', koji su dobro znali, da je takovo sjedinjenje, dok potraje dualistički ustav, absolutno nemoguče, te da ovo nije van igra vlastitim, a ujedno i slovenskim narodom . . . ,Autoriteti' htjeli su na ,ljubljanskom sastanku' polučiti, što jim na ,sisačkom sastanku' nije za rukom pošlo bilo, nu oni su na ljubljanskom sastanku doživili baš podpuni fiasko. Čim smo prispjeli na ljubljanski kolodvor, očitova mi g. dr. Razlag, da on na sisačke dogovore ne pristaje, te da su se i ostali slovenski rodoljubi proti istim izjavili. . . U skupštini izabran bi odbor, da sastavi politički program u glavnih točkah. U taj odbor bili su izabrani gg. Mrazovič, dr. Razlag, Danilo, dr. Tonkli, Miškatovič, dr. Lazo Kostič i ja . . . Tomu odboru bio je g. Mrazovič predsjednikom, a g. Danilo izvjestiteljem. G. Mrazovič, kao vješt diplomat, pozove g. dra. Tonklija, da se izjavi o političkih odnošajih, te da stavi shodan predlog . . . G. dr. Tonkli slikao je ,in pleno' naše i slovenske odnošaje najcrnijim bojami, te je. . . svjetovao na opreznost. Uslied toga mišljaše g. Mrazovič, ,das ist mein Mann', taj je personificirani oportunitet. No ljuto se prevari. G. dr. Tonkli, po g. Mrazoviču uzazvan, oduševljenim je govorom dokazivao, kako naš i slovenski narod pod dualističkim sustavom pate, te kako se nije moguče nadati promjeni na bolje, a najmanje hrvatsko-slovenskomu sjedinjenju pod tim sustavom; ,naša politika', završi, ,mora s toga nastojati o promjeni sustava samoga, oko federativnoga ustrojstva države, jer če nam samo pod takovim sustavom omogučeno biti sjedinjenje'. G. Mrazovič . . . je kao predsjednik odmah iza njega nastojao utisak njegova govora oslabiti mudrim razlaganjem ob oportunitetu i o praktičnoj politici. Dr. Razlag, Danilo, dr. Kostič i ja pristadosmo uz mnienje g. dr. Tonklija, te je g. Danilo u istoj sjednici sastavio poznatu ,ljubljansku izjavu' . . . izabran bi odbor, da rukovodi postepeno udjelotvorenje ljubljanskih zaključaka, dočim je g. Miškatoviču povjereno bilo, da u smislu i po tendenciji ovih zaključaka izradi ,memorandum' za Nj. Veličanstvo i za cis- i translajtansku vladu. Slovenci izjaviše pripravnost, da če o svom trošku izdavati u njemačkom jeziku glasilo, koje bi tendencije ljubljanskog sastanka zastupati imalo. Od ove nakane odstupiše Slovenci jedino s toga, jer su gospoda Mrazovič i Miškatovič očitovali, da je g. Vončina i onako naumio u Sisku uz ,Zatočnik' izdavati opozicijonalno glasilo u njemačkom jeziku . . . U istinu pomoli se doskora ,Sudslavische Correspondenz' [najprej Zeitung], ali ne s ljubljanskim, več s nagodbeno-revizijonalnim programom . . . kao provincijalni organ politike ,oportuniteta' . . . Miškatovič nije povjereni mu memorandum nikada dovršio, al su s toga skoro za tim ,-utoriteti' iste stranke podpisali i grofu Lonyayu predali memorandum posve drugoga sadržaja . . . Istina je dakle, da su ova gospoda u Ljubljani doživila podpuni fiasko . . . Meni je sada tadanja njihova nakana posve jasna, ,autoriteti' htjedoše samo grofu Andrassyu dokazati, da njihova ,svevlast' ne obstoji samo u hrvatskom, več i u slovenskom narodu, htjedoše samo dokazati, da š njimi grof Andrassy paktirati mora. Sjedinjenje Hrvata i Slovenaca bila jim je deveta briga . . .» (Ponatisk v Makančevi zbirki: «Moja izpovjed narodu». U Kraljeviči 1876, str. 12—16.) — To Makančevo poročilo v «Primorcu» z dne 10. februarja 1876 je Jurčič v «Slovenskem narodu» z dne 12. februarja 1876 (štev. 34) registriral s pripombo: «Žalostno, če je kolovodjem hrvatskim ,sj edin j en je Hrvata i Slovenaca deveta briga', kakor Makanec trdi o njih.» Za današnjega zgodovinarja pa je v tem Makančevem poročilu problematično, koliko osvetljave navedenih faktov gre na račun strankarske polemike drja. Makanca, ki se je bil v tem času načelno spri z nekdanjimi svojimi somišljeniki, takrat že unionisti in pristaši revidirane ogrsko-hrvatske nagodbe, medtem ko je on ostajal v opoziciji proti nagodbi. Po mojem mnenju so bili dr. Mrazovič in tovariši leta 1870. vendarle resno zamislili opisano južnoslovansko gibanje na podlagi evolucije in s Hrvatsko kot južnoslovanskim Piemontom, pri čemer pa ni izključeno, da jih je poleg tega vodila tudi vzporedna misel, v boju zoper Rauchov režim imponirati ogrskemu ministrskemu predsedniku Andrassyju s hrvatsko- slovensko zvezo. Pomen južnoslovanskega državnopoltičnega edinstva se je še vso prvo polovico leta 1871. zlasti v «Slovenskem narodu» temeljito pretresal. Celo vrsto pomembnih člankov je napisal pod naslovoma «Ideja Jugoslovanstva» in «Ljubljanski program» zlasti v Zagrebu živeči Ferdo Kočevar-Žavčanin (šifra « - p » ) . V njih je kot prvi opozarjal posebno na narodno-gospodarski pomen bodoče Jugoslavije. Pod vtiskom tega gibanja se je tudi nekdanji etapni panrusist Franc Leveč, ki je na II. študentovskem shodu v Ljubljani 1869 priporočal Slovencem, naj goje znanstvo v ruščini, v toliko preorientiral, da je v feljtonu «Stara slovenščina na naših gimnazijah« izjavljal: «Saj je menda vendar že čas, da enkrat začnemo resno skrbeti za svojo prihodnjost in za boljši razvitek nase znanstvene literature. Toda ne bomo si je osnovali, tudi z ljubljanskim programom ne, ako bomo v njem izrečeno idejo samo v telegramih, uvodnih člankih in političnih zborih odobravali ter je ne tudi z deli podpirali. Prvi resni korak k dušnemu zedinjenju z našimi južnimi sosedi je ta, da se naša inteligencija nauči hrvatskega jezika in da se zategadel po naših gimnazijah čim prej tem bolje namesto stare slovenščine začne srbsko-hrvatski jezik predavati.*83 V tem gibanju je dobil preidealistični slovenski panslavizem nekoliko realnejšo podlago. Takoj po ljubljanskem kongresu je začel neki dopisnik iz Zagreba v »Slovenskem narodu» prvič v naši publicistiki delati razloček med panslavizmom in panrusizmom, ko je pisal: »Razloček med panslavizmom in panrusizmom je ta, da panslavizem na to gre, ka vsem tistim narodom, ki so denes podložni drugih narodov, svobodo in samostalnost pribavi, da si, kakor je Preširen pel: ,prosto vol'jo vero in postave'! . . . Panslavizem neče, da bi bil kter slovanski narod rob tujega naroda, pa tudi ne trpi, da bi brat Slovan Slovana gnetil in sužil. Panrusizem je pa analogon panprusizma.»84 Slovenci so torej prihajaj i k Riegerjevi formuli. . . Oni mož, ki je konec 60ih let med Slovenci propagiral panrusizem, je bil dr. Fr. Celestin. Ta se je v jeseni 1873. vrnil iz Rusije — precej iztreznjen. Mudeč se nekaj časa na Dunaju, dokler ni dobil službe v Zagrebu, je tam napisal veliko delo o socialno-gospodarskem življenju Rusije pod naslovom «Russland seit der Aufhebung der Leibeigenschaft». V uvodu te njegove knjige čitaš naslednje misli iztreznjenega panruskega entuziasta: Po Kraljevem gradcu so začeli avstrijski Slovani dvomiti o obstanku Avstrije. Pričakovala se je v najbližjem času še večja katastrofa, nego je to državo doletela na severnočeških bojiščih. Ideja slovanske vzajemnosti je prevzela zlasti male slovanske narode, ki so zategadelj zaupno zrli v Rusijo. A njih simpatije niso temeljile- v poznanju te največje slovanske države. Večina Rusov, obstoječa; iz zapadnikov, socialnih radikalcev in tudi konservativcev, odklanja in naravnost ironizira te simpatije. «Nur das slavophile Hauflein, vvelches von allen Parteien den geringsten Einfluss in der Gesellschaft ausiibte und ausiibt, begeisterte sich fiir die ,slavischen Briider' aufrichtig.» Zapadni Slovani so verjeli slavjanofilom, ki so trdili, da samo oni govore v imenu vse Rusije in da so zapadniki, socialni radikalci in konservativci na Ruskem brez pomena. «In der Verzweiflung, zu der man sich ganz aufrichtig berechtigt glaubte, wollte man ohneweiters die russische Sprache annehmen und russische Grammatiken kamen sogar in die Hande der bauerlichen Bevolkerung.» V rusofilskem entuziazmu — pripoveduje dr. Celestin — sem se leta 1869. odpravil tudi jaz v Rusijo. Tam so se moje iluzije dolgo borile z resničnostjo. Sedaj lahko rečem s Custinom: «Prinašam s popotovanja ideje, ki niso bile moje, ko sem šel na pot. Muka, katero so me stale, mi ni naprodaj za nič na svetu.» Vere v slovanstvo nisem izgubil, samo očistila se je. Verujem v svobodo in napredek, ki bosta v težkih izkušnjah izkaljenim zapadnim Slovanom dala «ein reifes Verstandniss fiir eigene Interessen» in odpravila na ta način «die aus der Unkenntniss eigener Interessen fliessende Uneinigkeit».85 — Formula nekdanjega zanesenjaškega slovenskega rusofila se torej sedaj glasi: neumorna delo v smislu svobode in napredka na lastnih tleh in v lastnem narodu v solidarnosti z naprednim Slovanstvom! Opisana izredno živahna debata o slovenskem, slovanskem in južnoslovanskem vprašanju, ki se je bila vzbudila ob pruski vojni sreči na Francoskem in v pričakovanju skorajšnje likvidacije evropske Turčije deloma v obupu pred pretečo nemško poplavo, dedoma v veselem upanju, vzbujenem po poizkušani kratkotrajni federalistični orientaciji Avstrije pod Potockim in Hohenwartom, se je že v drugi polovici leta 1871. zaključila. V ta namen na ljubljanskem kongresu izvoljeni odbor ni izdelal niti spomenice na avstrijskega cesarja, kljub temu da jo je dr. Zarnik še v maju 1871 javno urgiral. V Avstriji je še v tem letu zavladal germanizatoricni Auersperg-Lasserjev režim in Slovenci so zapadli zopet životarjenju. Podobno debato je med njimi vzbudila zopet rusko-turška vojna in nji sledeča avstrijska oku- 85 Russland seit d. Aufheb. d. Leibeigenschaft. Von dr. Fr. Celestin. Laibach 1875. (Uvod.) s« Slovenski narod z dne 13. maja 1871, štev. 55. pacija Bosne.87 A reči moramo, da druga faza te debate še daleč ni bila na oni višini kakor v tej razpravi opisana, ki je prinesla najprej ta veliki načelni rezultat, da se je pred širokim svetom izrekla in medsebojno določno formulirala drzavnopolitična ideja južnoslovanskega edinstva. V tem pogledu je imel «Slovenski narod» prav, ko je pisal: «Od seh mal bodemo sicer tudi še ta neenak boj bili vsak s svojim neprijateljem, a bili ga bodemo vsi iz iste trdnjave, in tej trdnjavi se pravi: jugoslovanska ideja.»88 Praktična posledica ljubljanskega kongresa je bila ta, da se je predvsem za propagiranje hrvatske formule tega gibanja, kateremu so se pridruževali tudi Slovenci, 89 z novim letom 1871 začel v Sisku izdajati skupni list v nemškem jeziku pod naslovom «Siidslavische Zeitung», v čigar uredništvo so njegovi hrvatski izdajatelji pozvali tudi Slovenca Josipa Jurčiča. Eksistenčno vprašanje o postojanki, ki naj jo zavzema v slovanstvu slovenstvo, se je pri nas razpravljalo malone v vsakem desetletju prejšnjega in sedanjega stoletja. A nikdar prej in tudi ne pozneje ni bila ta debata pri Slovencih tako na višku in ni temeljila tako na realnih, organskih in zdravih tleh kakor leta 1870. pred ljubljanskim kongresom in po njem. Ta debata je prvič energično izključila mešanje jezika v to stvar, odkrila težišče problema v politiki in v tej določila naslednji postopek: najprej «zedinjena Slovenija« v Avstriji, potem državnopravna federalistična zveza s Hrvati v Avstro-Ogrski, končno enakopravna državna samostojnost vseh južnih Slovanov ob Srbiji kot jedru v takšni državi, ki se naj razvija v tesni solidarnosti z vsemi slovanskimi državami — sebi, njim in vsemu človeštvu v korist.\Vidi se, da je dal tej ideji takrat pri Slovencih obliko naš romantični realist — 8T Prim. mojo razpravo «Vzajemniška epizoda® v «Vedi», II. (1912), str. 341—356. 88 Slovenski narod z dne 10. decembra 1870, štev. 144. 8 9 Prim. Kočevarjev članek v «Slovenskem narodu* z dne 28. januaija 1871, štev. 11. Jurčič. Zakaj samo preko vsega drobnega posezajoča romantika ustvarja velike tvorbe, katerih vsebino pa je zmožen urediti edino — s faktičnimi dejstvi računajoči realizem . . .

2. Vloga »omladine« v prvem obdobju »mladoslovenskega« gibanja uredi

Dasiravno so «mladoslovensko» gibanje v dobi njegovega prvega razmaha ob prelomu 60ih let idejno inspirirali in dejansko vodili v prvi vrsti nekateri starejši slovenski kulturni delavci ter. politiki (zlasti Fran Levstik, dr. Val. ^rnik, dr. Jos. Vošnjak, dr. Rad. Razlag, dr. Karel Lavrič, Dav. Trstenjak, Božidar Raič, dr. Janko Sernec, dr. Dominkuš i. dr.), vendar se mora reči, da so dali temu znamenitemu gibanju, ki je v malo letih napravilo konec staremu Bleivveisovemu družinsko-čitalniškemu, konservativnemu patriarhalizmu največ žara in agilnosti vprav dijaki-akademiki. Na to, da stoje za tem gibanjem predvsem visokošolski dijaki, so namigovali konec 60ih let ne samo «Staroslovenci», ampak tudi nemškutarski dopisniki graških in dunajskih nemških listov v želji, da predstavijo širokemu svetu to mogočno «mladoslovensko» gibanje kot zailetelost neizkušene in nezrele ter zanesenjaške mladine, na kar je enim in drugim odgovoril v mladem glasilu te struje, v «Slovenskem narodu», Davorin Trstenjak, češ da za novim pokretom ne stoje zgolj «graški ali dunajski dijaki, ne . ljubljanski mladi nezadovoljneži (ožji Levstikov krog), nego domoljubi že dalje, kakor iz dobe našega konstitucijonalizma «.1 V resnici je tvorila—čeprav ne glavnega jedra — vendar pa najodločnejšo predstražo in napadalno četo «mladoslovenskega» gibanja vprav akademska mladina. Večina slovenskih visokošolcev je študirala že izza predmarčnih let na Dunaju. Tam se je bila v zvezi z nekaterimi starejšimi slovenskimi razumniki sijajno udejstvila v burnem letu 1848. s svojo prvo politično

  • Razprava je bila prvič objavljena v LZ 1924. (Op. ured.)

1 Slovenski narod z dne 1. januarja 1870, štev. 1. «Slovenijo», društvom, ki je vodilo vse slovensko narodno gibanje tega znamenitega leta. Ko je avstrijski absolutizem kakor ogromna grobna plošča legel na mlade upe leta «pomladi narodov», je tudi slovensko akademsko dijaštvo stopilo z javnega torišča in se od tistih dob dalje družilo samo še v gostilniških in kavarniških omizjih, le redko skupno nastopajoč v večjih dunajskih lokalih ob zabavah na plesu, ob domači pesmi in pogovorih. Takrat se je zgodilo, da je prišla leta 1855. z ljubljanske gimnazije na Dunaj študirat slavna plejada «vajevcev»: Večeslav Bril, Fran Erjavec, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek, Valentin Zarnik s sošolcema Josipom Stritarjem in Valentinom Kermavnarjem, katerim se je dve leti kasneje pridružil še Janez Mencinger. Prvih šest je že leta 1854., sedeč v Ljubljani na klopeh osme šole, poslalo Dragotinu Dežmanu, takrat najprosvetljenejšemu in še slovenskemu pisatelju, deputacijo, naj — seveda z njihovo pomočjo — «on začne izdajati leposloven list slovenski«, kar jim je Dežman ob tisti priliki obljubil, a pozneje odrekel, nakar so mladeniči sami začeli spisovati svoje dijaške rokopisne «Vaje».2 «Vajevci» so se tudi na Dunaju v tistih absolutističnih letih družili v zasebne dijaške krožke, z zanimanjem spremljali dogodke svetovnega in slovenskega javnega življenja, zlasti pa literature. Posebno Janežičevemu «Slovenskemu glasniku« so bili od prvega leta njegovega izhajanja (1858) najmarljivejši sotrudniki. Takrat je celo oni Stritar, ki se je v tem času bolj receptivno in lepoumno naslajal ob svetovnih literaturah in kateremu se takrat «ni ljubilo pisati«,3 začel spisovati svojo deset let kasneje dovršeno povest «Svetinova Metka«.4 2 Prim. Levčev življenjepis Frana Erjavca v «Zabavni knjižnici «, V., str. IV. do V., in Dežmanov nekrolog iz peresa istega avtorja v «Ljubljanskem Zvonu», 1889, str. 255. 3 Zvon, 1880, str. 365. 4 Prim. Stritarjevo pismo Levstiku z dne 8. maja 1868., v katerem pravi Stritar: «2e pred kacimi 10 leti sem bil začel Plastičen opis tega dunajskega družabnega življenja «vajevcev» nam je zapustil dr. Janez Mencinger v naslednjem pasusu svoje «Hoje na Triglav«: «Blizu eno leto smo stanovali tedanji dijaki Frančišek Erjavec, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in jaz v eni hiši Videnskega predmestja. Bil sem sicer na gimnaziji dve leti zadaj za temi odličnjaki, ki so bili med seboj sošolci, vendar so me sprejeli medse v prijateljsko družbo, ki se nikoli ni krhala. Vezalo nas je zvesto zanimanje za slovstvo sploh in za slovenščino posebe, in vsi smo tedaj pisali v Janežičev .Slovenski glasnik' dokaj pridno. Gotov večer v tednu smo se shajali v gostilni ,Bordolo' poleg Terezijanišča. Tam smo pri svoji mizi kritikovali modrovali, načrte snovali ter se sploh moško veljavili, čeprav smo zmerno pili. Naš blagajnik je namreč za vsak dan določal neprekoračno vsoto, in v tisti bolj starinski gostilni niso poznali tiste pogodbe, ki se piše s krčmarsko kredo, često je k nam priromal iz drugega predmestja tovariš Valentin Zarnik, a nikoli brez imenitnih novic. Kadar nam je on prisedoval, smo vselej obdelovali svetovno politiko z najvišjega stališča: pretresovali starikova države vodeča načela in nove v narode prodirajoče nazore ter popravljali zemljevid planeta ,Zemlje' v veliki meri po svojih željah, a v mali po svojih nadah. Časi je tjakaj prihrumelo večje krdelo rojakov. Tedaj smo ognjevito govorili, in orile so se domače pesmi. To so strmeli dobrodušni, filistejski meščani dunajski pri drugih mizah nad krasnimi glasovi in milimi napevi te žive mladine iz neznane ,Ilirije' tam za morjem, ki je bila dunajskemu ,meželjnu'5 deveta dežela! Nekoč smo imeli jako obilen zbor. Posetil nas je dr. Lovro Toman, onda še zgolj odvetnik v Radovljici. Čarobno je pel in pisati to povest za neko literarno društvo in bil sem je spisal skoraj polovico.» (Ljub. Zvon, 1919, str. 101.) — O tem dunajsko- dijaškem slovenskem »literarnem društvu» v teh zadnjih petdesetih letih nimamo doslej še nikakih podrobnejših podatkov. B «Meželj» je pomenil takrat slovenskim dijakom filistra. — Pisec. navdušujoče govoril. Tega mu pa nismo oprostili, da se ni dal prepričati, da pesnik Levstik presega pesmarja Koseskega . . . Skozi eno leto in dalj smo se ondi shajali na večere, Modricam posvečene, da pri pičlih mericah vina otresemo prah podnevnega robotanja od praznično odetega duha. Marsikatera dobra ideja se je ondi zanetila. Koliko blagih misli, koliko vzornih načrtov se je pa prezrlo ali pozabilo, — ko smo bil vsi bogatini na duhu in vsi preverjeni, da bomo, čim smo starejši, tem večji dušni orjaki. Živel mladeniški ponos! Kadar je pa kdo izmed nas prejel od urednika Janežiča petkrat zapečačeno pismo, kar smo imeli vselej že nekako naprej zračunano, tedaj je bilo to vsi petorici ,titulus mensae'. Srečni prejemnik je bil zares srečen, ker je navadno več prejel, nego je prej pričakoval, in rad je plačal, kar je večina odločila po previdnem preudarku. Trčili smo na zdravje blagega urednika Janežiča, ki naših prvencev ne ceni samo visoko, ampak jih celo više plačuje, nego smo jih sami cenili, in iskreno smo želeli sijajen uspeh listu, uredniku in pisateljem. Davno že so ostavili ,meželjni' svojo podedovano mizo, a mi, ljubljenci Modric, smo se še vedno postavljali in preslavljali. Vse nas je obsevalo duhovito, prešerno veselje. Tušek je vedel največ novic in kratkočasnic, a ni se hudoval, kadar smo mu očitali, da jih pogreva. Erjavec, naš ,Primož', je preudarno iz mirne duše proizvajal svoj prirodni, čestokrat prav drastični humor, in resno se je držal, čeprav smo se smejali vsi drugi. Tine Mandelc je bil iskrejši, in dal je glasovati, da zve sodbo večine, če njegov bister dovtip ni ugajal. A često smo glasovali po dvakrat; zakaj njegov najmilejši prijatelj ,Šmonca' Jenko, ki se je tako rad in tako veselo smejal liki nedolžno dete, je bil hjcrati oster dialektik, in dovtip mu je moral biti tako duhovit kakor modroslovsko logičen, drugače ga ni pohvalil. Često je Jenko v nas sprožil perečo pušico v kratkih gladkih stihih, in če smo ga prav lepo — da, prav lepo! — prosili, nam je prečital pesem ravnokar ustvarjeno, in tedaj se ni smejal. Dali so besedo i meni naj- 8* 115 mlajšemu, in svobodno se mi je razvezal jezik. Kadar je pa Tine Mandelc svoj: claudite jam rivos! zaklical, ne govorniku, ampak naši dobrovoljni, stari krčmarici, onda smo vstali in se preselili v kavarno . . .»6 Po vseh podatkih, ki jih imamo o medsebojnem združevanju slovenskih akademikov na Dunaju izpred konca 50ih let, moramo reči, da so bila vsa tedanja njihova društva po vsej verjetnosti bolj gostilniška in kavarniška privatna omizja konverzacijskega, pevskega7 in zlasti literarnega značaja. Takrat pa je prišel veliki avstrijski vojni poraz dne 4. junija 1859 pri Magenti in dne 24. junija 1859 pri Solferinu. Med avstrijskimi narodi se je okrepilo živahno ustavno gibanje, ki je zadobilo svojo prvo kodifikacijo v tako zvanem «oktobrskem diplomu» z dne 20. oktobra 1860. Dunajska slovenska 6 Moja hoja na Triglav. Spomini Nejaza Nemcigrena. Knezova knjižnica. Izdaja Slovenska Matica. IV. zvezek. V Lj. 1897, str. 102—104. 7 V petju so bili v tem času dunajski slovenski dijaki naravnost mojstri. Vežbal jih je njihov tovariš Davorin Jenko, ki je ustanovil «s pomočjo priljubljenega Zamika 1. 1859. na tihem ,Slovensko pevsko društvo'». (Vencajz, Spomenica o 251etnici akad. društva «Slovenija». V Lj. 1894, str. 36), v katerem so se pele zlasti nove Jenkove skladbe: «Pobratimija», «Mornar», «Naprej» itd. Stritar pripoveduje o tedanji pevski izvežbanosti slovenskega dunajskega dijaštva med drugim naslednje: »Takega zbora niso menda Slovenci imeli ne prej ne pozneje na Dunaji. . . Slovenci edini smo imeli svoje petje, izbrane in lepo ubrane glasove: pevce, ki bi bili lahko stopili na vsak oder! . .. Zlasti na ,Landstrasse' ali Kostanjevici, kakor smo rekli, poznalo nas je vse, in sploh tudi rado imelo; samo po noči smo bili nekaterim malo preživi in preglasni. . . Ta naš pevski zbor je tedanjemu imetniku gostilnice ,pri konji' do bogastva pripomogel... Skonca je imel sgmo dve sobici odperti; ko so pa naši pevci tija zašli, začelo je ljudstvo kar pritiskati, tako da je bil mož prav v zadregi. Odperl je potem sobo za sobo in kmalu je imel eno največjih in najbolj obiskovanih gostilnic.« (Zvon, 1880, str. 562. — Prim. tudi istega pisatelja «Lešnike», str. 220.) akademska mladina se je začela odslej vneto zanimati za javna, zlasti tudi za politična vprašanja pod vodstvom nekdanjega «vajevca» Valentina Zamika. Ta je začel pošiljati v «Novice» svoje znamenite dopise z Dunaja (podpisane navadno s šifro H. E.), v katerih je opozarjal Slovence, da se morajo na podlagi tega «diploma» krepko organizirati kot narod, da bodo mogli uspešno braniti avtonomistične svoboščine tega diploma. Priporočal je svojim rojakom, da morajo gledati zlasti na to, da si ustanove poleg primitivnosplošnih «Novic» poseben političen list po zgledu Čehov, Hrvatov in Poljakov. Nemška žurnalistika je v teh dopisih takoj začutila vejanje novega, svežega in mladega duha, pripravljajoči se nastop mlade generacije, kateri je ona prva po podobnem «mladočeškem » gibanju vzdela priimek — «Jungslovenen», spočetka zbadljivo ime, katerega pa se je Zarnik takoj oklenil kot častnega imena v svojem dopisu, ki ga je poslal «Novicam» dne 8. decembra 1860 in v katerem je med drugim izvajal: «Znano je, da nova doba nam je nastopila . . . doba ustavnega življenja in razvitka na temelji cesarskega diploma od 20. oktobra . . . naj prejme in vživa vsak narod vse svoje ustavne pravice; razume se, da tedaj tudi narod slovenski. Odveč pa mislim da je že, če bi hotel razlagati, da tudi mi smo res narod . . . protivniki tega diploma so nevarni volkovi, če tudi na videz ovčjo kožo nosijo . . . Taki utegnejo mi reči, da mi preveč terjamo, ker terjamo po diplomu tudi pravice zase, pravice za narod, ki za-nje ne ve, ki so mu bolj tuje kakor Kina; da smo mi terjavci utopisti, ultra-, ,jungslovenci' in kdo ve še kaj! Kdor tako govori, je že obsojen, lahka mu žemljica! Za nas pa, rodoljubi! naj bojo ti priimki, sicer zasramovani, častne imena . . .»8 8 Novice z dne 24. decembra 1860, str. 418. — Podoba je, da so ime «Mladoslovenci» (oziroma «Jungslovenen») javno res najprej rabili ljubljanski dopisniki nemških graških in dunajskih listov. Leta 1867. je dr. Zarnik med svojimi «originali iz domačega življenja« narisal enega izmed njih, namreč «slovenskega Nikodema», kateremu je v svoji drastični maniri dodelil naKer Zarnik in njegov dunajski slovenski dijaški krog nista našla zlasti glede vprašanja slovenskega političnega časnika pri Bleiweisu poslušnih ušes, se je Zarnik v imenu «slovenskega društva na Dunaju» (najbrž samo kakega klubnega «omizja») obrnil v pismu z dne 4. januarja 1861 (neohranjenem) na Dragotina Dežmana v Ljubljani s «peticionalnim jurišem zastran utemeljenja političnega slovenskega časnika» (kakor pravi Dežman V. s v ° i e m Ugovoru Zamiku) — podobno, kakor so se bili že leta 1854. «vajevci» obrnili na istega moža zastran leposlovnega lista. A Dežman, čigar nemškutarska preorientacija se je bila začela oblikovati ravno leta 1854., da se je leta 1861., nekaj mesecev po omenjenem Zarnikovem pismu zaključila, je odgovoril zastopniku slednje šaljive naslove: «doktorand modroslovja, literarni strah, pisatelj ,tihih izdihljajev kranjskega Knobeljna', razarhivar povestniškega društva v Ljubljani, član ameriškega društva na akcije za izdelovanje sveč iz narodnih uši, perovodja in natlačnik mrtvih ptičev in polžev muzejskega društva v Višnjigori, ud kranjske, štajerske, koroške, goriške, hrvaške in turške kmečke in gosposke družbe, dopisujoči član grmanske muzeje v Niirnbergu in pomagajoči član novo ustrojenega društva v Ribnici za mazilo starih cimbriških in tevtonskih napisov po Slovenskem itd. itd.» O tem svojem «originalu», v katerem je karikiral najbrž starega Costo ali Dimitza, piše dr. Zarnik: « . . . najrajše je dopisoval raznovrstnim časnikom, posebno pred 6 leti (1861) graškemu .Telegrafu' . . . Tu je bilo brati zmirom kaj prijaznega iz Ljubljane, o čitalnici, o narodnem gibanji v obče od Nikodemove roke; tu se je bral prvikrat izraz ,mladi Slovenci' (Jungslovenen), kteremu se je ves naš svet toliko čudil, kajti je starih Slovencev še tako malo. Pa Boštjan si je mislil: bila je ,mlada Italia', ,mlada Evropa', ,mlada Nemčija' itd., gotovo mi ne moremo obstojati brez ,mladih Slovencev'. . .» (Novice z dne 4. decembra 1867, str. 403.) — V razumevanje tega Zarnikovega stališča glede imena «Mladoslovenci» v letu 1867. je treba pripomniti, da je v tem letu dr. Zarnik najbrž že mislil na mandat v kranjskem deželnem zboru, ki so mil ga v maju 1869. «Staroslovenci» v resnici tudi milostno naklonili. Zato se je najbrž še branil «mladoslovenskega» imena. dunajskega «mladoslovenskega» dijaštva, da «po svetlobi hrepenečemu Slovencu le nemška omika pravo pot napredovanja pokazati more», in je odklonil svojo udeležbo pri urejevanju samostojnega slovenskega političnega lista s stavkom: «Ako se nemščini popolnoma odpovemo, bomo kmalu abskurantizmu in ultramontanizmu zapadli. «9 Ko so avstrijski nemški liberalci revidirali oktobrsko ustavo z bolj centralističnim patentom z dne 26. februarja 1861 in ustvarili z njim tako zvano «februarsko ustavo», v kateri so kodificirali tudi razne društvene svoboščine, po katerih so se smela ustanavljati tudi akademska društva, se slovenski dijaki niti na Dunaju niti v Gradcu sicer še niso povzpeli do ustanovitve pravilnega, oblastvom prijavljenega akademskega društva, vendar pa so iz nekdanjega gostilniškega «omizja» osnovali nekak «bolj pravilen krog, katerega so nazivali: ,Slovenija'»; predsednik te druge dunajske «Slovenije>> pa ]e bil Fran Erjavec.10 Tak «bolj pravilen« dijaški krožek z imenom «Slovenija» pa se v teh letih ni ustanovil samo na Dunaju, ampak najbrž tudi v Gradcu. Zlasti pa je ta improvizirana dunajska dijaška «Slovenija « začela z veliko vnemo zasledovati tok slovenskega, predvsem političnega življenja, ki je bilo dobilo z novo ustavo nov razmah. Ko je v prvem deželnem zboru kranjskem v njegovi II. seji dne 6. aprila 1861 doktor Lovro Toman «besedo poprijel za pravice slovenskega jezika, omenivši dolgoletno zatiranje njegovo«, in je dr. Bleivveis na koncu iste seje svečano izjavil, da bi «vse naše brate slovenske želel v tem našem zboru videti«, tako, «da bi se ves slovenski narod zedinil pod eno deželno glavarstvo«,12 takrat je poslalo «nad 90 slovenskih visokošolcev«13 dunajskih obema slovenskima vodite- 9 Naši zapiski, 1909, str. 11 in 12. 1 0 Vencajz, o. c. str. 37. 1 1 Glej niže. 12 Novice z dne 10. aprila 1861, str. 121. 1 3 Vencajz, o. c. str. 37. ljema zaupnico, o čemer so «Novice» javile. «da so na Dunaju bivajoči gospodje djaki slovenskega rodu, med kterimi je 69 Kranjcov, poslali gosp. dr. Tomanu in vredniku našega lista zahvalnico za to, kar sta se o narodnih rečeh prizadjala v pervem deželnem zboru».14 To dejanje nam kaže, kako se je že takrat ob začetku ustavne dobe slovensko akademsko dijaštvo izkušalo uveljaviti v slovenskem javnem življenju. Ko je konec aprila 1861 začel na Dunaju zborovati po obnovljeni ustavi prvi avstrijski parlament, so ga člani te začasne dunajske «Slovenije» spremljali seveda z največjim zanimanjem. Slovesno so sprejeli slovenske državne poslance na dunajskem kolodvoru in priredili njim na čast dva komerza, katerih sta se udeležila tudi dr. Toman in Dežman, ki sta na komerzih oba govorila, Dežman v tem smislu, da je rotil slovenske akademike, naj si jemljo edino pristne Slovenke v zakon.15 Toda skoro nato je začel Dežman kazati svoj novi lev. Tomanove interpelacije zastran enakopravnosti slovenščine z dne 8. junija 1861 — ni hotel podpisati, kar je neki dopisnik z Dunaja, po vsej verjetnosti dijak, takoj javil «Novicam» s pristavkom: « Tukaj ni dopuščen nikak izgovor, marveč velja popolnoma: Kdor ni z nami, je proti nam; ta nam je protivnik . . . Res, vsacega rodoljuba bo zabolelo globoko v srce, ko bo to slišal; toda ne obupajmo . . . Narod je večen. Tolažimo se s pogledom na našo nadepolno mladino, ,ker njeno je nebeško kraljestvo'.»16 Končno je Dežman odkrito odpadel od slovenske stvari s svojim proslulim govorom z dne 27. junija 1861. — Ta Dežmanov javni odpad, ki se je pri njem na tihem že dolgo pripravljal, pa se ni izvršil iz zavisti do drja. Tomana, bolj slavljenega na Šafarikovem pogrebu v Pragi, kakor meni Vencajz,17 ker se je Šafarikov pogreb vršil dan pozneje, dne 28. junija 1861.! 1 4 Novice z dne 24. aprila 1861, str. 139. 1 5 Vencajz, o. c. str. 38. 1 6 Novice z dne 12. junija 1861, str. 192 in 193. 1 7 Vencajz, o. c. str. 38. Slovenska dunajska akademska mladina je kot čuvar nacionalnih idealov ostro nastopila proti odpadniku, ga pozvala dvakrat na dvoboj, kateremu se pa Dežman ni odzval, na kar mu je poslala v dunajskem nemškem listu za slovanske interese «Ost und West»-u z dne 4. julija 1861 nezaupnico s 64 podpisi. «Novice» so iz te nezaupnice ponatisnile naslednje besede: «Mi slovenski mladenči čislamo sicer Vaše besede, ki ste jih izustili v zboru, rekši, ,da je našd mladež navdana pravega, čistega hrepenenja po učenosti'; al Bog nas obvar take ukaželjnosti, ki se ima opirati na to, da zatajimo in pokončamo svojo narodnost, in to hočete Vi, ker hočete našemu maternemu jeziku — dosedaj res pravemu pankertu (izraz iz govora slovenskega poslanca Crneta v parlamentu) — iz usmiljenja le toliko milosti skazati, da naj bi ga samo terpeli v ljudskih šolah!»18 Kako je slovensko dijaštvo na Dunaju živelo od leta 1861. do leta 1865., spremljalo politične dogodke časa in se udejstvovalo na društvenem torišču, o tem nam je zbral nekaj podatkov Vencajz v svoji «Spomenici». Tam se čita, da je ta začasna druga dunajska «Slovenija» brez «vsake določnejše jednake vezi» in z rahlo priznanim «odborom» zbirala vsako soboto 50 in več dijakov na gostilniške sestanke, na katerih enem sta J. Tonkli in Hinko Dolenec izkušala prestrojiti to «Slovenijo» v pravo društvo, nakar pa je sledil še večji razpor, ki se je končal s policijo in preiskavo, vsled česar je društvo zaspalo. Zato tudi tedanje dunajsko slovensko dijaštvo, katerega nekatere eksemplare je tako drastično karikiral Valentin Zarnik pod imeni Šuka, Špencir, Lintvern, Kanalček, Modros itd. v svojih «Originalih iz domačega življenja« (Novice, 1862), nekaj let ni več nastopalo v slovenskem javnem življenju, ne uveljavljajoč se niti na Dunaju tako sklenjeno in samozavestno, kakor v začetku 60ih let. Izmed agilnih «vajevcev» so vrhutega mnogi začeli po dovršenih študijah odhajati z Dunaja v provinco v službe. Posebno se je občutil odhod živahnega Zamika, ki je odšel za vzgojitelja k baronu Rauchu na Hrvatsko. O dunajskem slovenskem dijaštvu se leta 1862. čita, da je med seboj zbiralo denar za Vodnikov spomenik in poslalo deputacijo k drju. Tomanu, da se mu zahvali «za krepko zastopanje pravic slovenskega naroda «.19 Ostal pa je še nekaj časa na Dunaju preporoditelj slovenskega dijaškega petja Davorin Jenko, ki je z nekaterimi češkimi rodoljubi ustanovil v jeseni 1862 pozneje znamenito «Slovensko pevsko društvo na Dunaju». Neki J. T. Jelovšekov je v svojem dopisu «Novicam» z dne 15. novembra 1862 vabil Slovence k vstopu v to društvo in pisal med drugim: «Predragi rojaki! vpišite se in hodite vsaki četrtek spevat; saj veste, da letos nimamo ne enega zbirališča; v tem pa družtvu imamo lepo priležnost za toliko nam potrebno slovansko vzajemnost. «20 — V prvi vrsti dunajski slovenski dijaki so najbrž tudi sodelovali — dasi «Novice» dijakov izrecno ne omenjajo — ko se je šla v decembru 1862 «deputacija na Dunaji bivajočih Slovencov» poklonit v avstrijsko prestolnico došlemu črnogorskemu knezu Mirku Petroviču in ko se je dne 18. decembra 1862 priredila pred odhodom drja. Tomana v domovino temu politiku na čast «slovesna beseda».21 V letih 1863. do 1865. slovenska akademska mladina, niti dunajska, ni bog ve kako agilno pesegala v javno življenje. Na Dunaju se je zopet bolj omejila na gostilniška in kavarniška omizja, v katerih se je zabavala in se pač tudi vežbala v literaturi. V poslednjem pogledu je moral že takrat biti nekaka kristalizacijska točka, okrog katere se je zbiralo vse slovensko dunajsko dijaštvo, Josip Stritar, ki je od stare «vajevske» generacije še edini ostajal na Dunaju. V teh letih, v katerih so slovenski gimnazijci najprej v Ljubljani in potem v Za- 19 Novice z dne 23. julija 1862, str. 251. 2 0 Novice z dne 19. novembra 1862, str. 394. 2 1 Novice z dne 24. decembra 1862, str. 440. grebu izdajali svoj spočetka litografirani, kasneje tiskani list «Torbico» (1862 do 1864), so se brezdvomno shajali dunajski slovenski akademiki na literarne sestanke, katerih duša je moral biti vprav Stritar. Na ta literarna zborovanja namiguje Levstik, ko piše dne 13. aprila 1866. Stritarju: «Meni so pač pripovedovala dunajska poročila, kako izvrstne humoristične in druge spise si včasih bral v dijaških večernih družbah, kar sem slišal z veseljem . . .»22 Najbrž ravno Stritar je tudi dal pobudo, da je slovenska dunajska akademska mladina v zvezi s «Slovanskim pevskim društvom» poleg dotlej običajnih Vodnikovih «besed» leta 1864. prvič23 priredila slavnostni večer na čast bnemu Prešernu, katerega je dve leti pozneje Stritar tako rekoč na novo odkril svojim rojakom. Sredi 60ih let, takrat torej ko je obstajalo vse društveno življenje slovenskega dijaštva na Dunaju iz «večernih družeb», v katerih je imel literarno in humoristično besedo Stritar, v jeseni leta 1865. je prišel na Dunaj na univerzo Josip Jurčič, obdan že s slavo pisatelja najboljših slovenskih vaških povesti, po svoji naturi močan in živahen organizator. Slovenski dijaški element na Dunaju je v tej drugi polovici stoletja z Jurčičem vzbočil nov, že drugi val talentiranosti in agilnosti. Prvi tak val so predstavljali «vajevci». Jurčič se je takoj po svojem prihodu na Dunaj začel shajati s Stritarjem, se učiti od njega — v svojem pismu Levstiku z dne 25. maja 1866 imenuje Jurčič Stritarja svojega «mentorja» — obenem pa tudi s svoje strani vplivati na Stritarjevo lepoumno-receptivno, v javnost ne rinečo naturo v tem smislu, da je pač najprej Stritarja in pozneje še druge nadarjenejše akademike zainteresiral za idejo društvene in zlasti literarne dijaške organizacije. Mladi, podjetni mož, ki je bil že prejšnje leto kot ljubljanski osmošolec izdal s Fr. Marnom in Celestinom 2 2 Stritarjeva antologija, str. 19. 2 3 Vencajz, o. C. str. 40. almanah «Slovensko vilo», je tudi med dunajskim slovenskim dijaštvom uspešno nastopil kot organizator. Že dne 20. decembra 1865 je poročal Jurčič (pod šifro «strelca») o rezultatu tega svojega prizadevanja Janežičevemu «Slovenskemu glasniku» v dopisu, ki ima naslednji uvod, dobro označujoč pisca: «Današnji dan je čas splošnega združevanja. Svet je jel spoznavati, da Več posameznih udov sklenjenih v eno telo veliko več stori, da tako posamezni celoto izpodbuja in nasproti da poedini noče za druzimi zaostajati. Tako z veseljem vidimo, da se v vseh kotih po Slovenskem ustanavljajo čitavnice in druge združbe, ktere počasno, skoro nevidno, pa vendar vselej in povsod več ali manj dosegajo svoj konečni namen: izobraženje našega jezika, naroda in narodnosti. « Po tem uvodu prehaja Jurčič k podrobnem poročilu o oživljenem društvenem gibanju med slovenskim in slovanskim dijaštvom na Dunaju, pišoč: «Tudi tu ste nastali ali nastajate dve družbi med mladino: ena splošno- slovanska in ena slovenska. Slovensko literarno društvo, ki se je ravno te dni ustanovilo, ne more se še ravno hvaliti z obilnim številom svojih družabnikov, kajti ni vsak človek ni po naravi ni po osebnem nagonu ni veselji zat6 ustvarjen, da bi s peresom podpiral narodno slovstvo; preverjen sem vendar, da bode vsacega rodoljuba veselilo slišati, da se mladi pisatelji združujejo in tako vsi učenci in učitelji med seboj drug druzega izpodbujajo in v prijateljski zvezi delajo po moči za isto reč, povzdigo in razvoj materne besede. Društvo ima tedenske shode. Vsak družabnik se je z lastnoročnim podpisom zavezal ravnati se po osnovanih pravilih, kterih eno tirja, da prinaša vsako pot posamezni (kolikor moč) kak izviren spis in iz teh doneskov se bodo pozneje tisti izdali, ktere celota potrdi. Kakor je videti, bodo spisi večidel lepoznanski, kar nas mora tolikanj bolj veseliti, ker manjka Slovencem dozdaj še najbolj lepoznanskih pisateljev. Saj imamo skoro samo nekaj prestavljačev! » Končno poroča Jurčič nekaj malega še o drugem, občeslovanskem društvu «Slaviji», o kateri pravi, da «bode sklepala mladenče vseh narodov» in da bo «razun artističnega menda imela namen, seznaniti in sprijazniti Slovane raznih narodov».24 Ali je imelo kakšno posebno ime to slovensko »literarno društvo», čigar ustanovitelj je bil po vsej verjetnosti Jurčič in artistični mentor Stritar, koliko članov in katere člane je imelo v prvih dveh letih svojega obstanka, o vsem tem ni ničesar znanega v dosedaj obelodanjenem gradivu. Najbrž se je imenovalo samo »literarno društvo«. Vemo pa, da je iz tega društva izšla ideja «Klasja», ideja izdaje slovenskih klasikov; ravno tako vemo, da je iz tega društva od mrtvih vstal pod pokroviteljstvom Levstika, po organizacijskem prizadevanju Jurčiča in ob spremstvu lepoumne Stritarjeve zgovornosti — naš Prešeren.25 To društvo je bila šola, iz katere je zavejal v dotedanji slovenski primitivni patriarhalizem, ki je slonel na lepi laži, kritični duh, predvsem seveda duh literarne kritike, a v ozadju za njim obenem tudi duh kritike vsega ostalega javnega življenja — vse to v smislu onega Levstika, kateremu je leta 1858. nekritično patriarhalno avtokratstvo zaglušilo njegov sveže-pogumni vzklik: «Bog živi kritiko!« in čigar plodovite ideje glede društvenega in časopisnega udejstvovanja so se vso prvo polovico 60ih let pred «noviškim» tribunalom metale pod mizo s pretvezo, da prihajajo od nekega «zdražbarja». Čitati je treba samo nekaj mest iz tedanjih dopisov Stritarjevih, da človek spozna, kakšen duh je navdajal to dunajsko slovensko akademsko mladino, ki je po prvih brezuspešnih prizadevanjih «vajevcev» (z Zamikom na čelu) izrekla v slovenski javnosti prvo «mladoslovensko» besedo in ki je zdaj določno razvila «mladoslovensko» ideologijo vsaj na literarnem področju, pridržujoč si svoje «mladoslovenske» nazore o politiki za enkrat še za privatno dopisovanje. V zgodnji spomladi leta 1866 2 4 Slov. glasnik z dne 1. januarja 1866, str. 38 in 39. 2 5 Prim. uvod moje »Stritarjeve antologije*, str. 16—28. piše Stritar Levstiku med drugim: «Kolikokrat se nam je pri olu ali kavi vnela govorica o revni naši domovini, o naših ,veljakih' in možakih, o naši .literaturi' — kdo bi nam mogel pomagati tu in tam — in enacih žalostnih rečeh — vselej smo se spominjali Tebe . . ,»26 In dne 11. aprila 1866 piše isti Stritar v svojem pismu drju. Josipu Vošnjaku: «Po dozdajni poti se ne bo nikamor prišlo, vsaj tje ne, kamor želi v resnici omikan, domoroden in pošten človek . . . Berite naše časnike! Kaj se v njih hvali? Vse vprek! Zrno in pleve, klasje in slama! Posebno pa je vse izvrstno, kar se piše in govori pod mogočno egido naših prvakov... To trnjevo ograjo predreti, po novi boljši poti naravnost se bližati svojemu namenu — izobraževati narod po tirjatvah zdajnega časa, po načelu prave omike, prave liberalnosti, brez vsili stranskih, samopridnih namenov, pokazati narodu, kaj je dozdaj storil na literarnem polju, dokazati mu, kaj je dobro, kaj slabo in zakaj — to je v kratkem namen našega novega početja.» V tem stavku je Stritar v splošnih besedah strnil ves program «mladoslovenske» literature. K njemu je pristavil še željo, ki se je tikala širše družabne organizacije v istem duhu, željo, ki pa jo je ta mladina ostvarila v veliko manjšem obsegu nego svoj literarni program: «Želeti bi bilo, da bi se posebno mladost, in sploh vsi, kterim je v resnici mar omika našega ubozega, zatiranega naroda, posebno pa priprostega ljudstva, zbrali in združili krog tega bandera — majhna pa navdušena truma!»27 To široko zasnovano izdajateljstvo «Klasja» Jurčiču in Stritarju (pod Levstikovim pokroviteljstvom) zaradi založnikove krivde sicer ni uspelo preko prvega zvezka, v katerem je izšel Prešeren, zato pa sta se Stritar in Jurčič prihodnje leto z vso vnemo vpregla v «Slovenski glasnik», izkušajoč literarno dvigniti to glasilo. V jeseni leta 1867. pa je prišla na dunajsko univerzo 2 6 Priobčil dr. Zigon v «Slovanu», 1916, str. 41. 2 r Dr. Josip Vošnjak, Spomini, I,—II., str. 219 in 220. tretja nova, krepka četa «mladoslovenskega» dijaškega naraščaja, generacija, ki je študirala ljubljansko gimnazijo od prvega do zadnjega razreda že v ustavni dobi. Njena voditelja sta bila Fran Leveč in Fran Šuklje. Abiturientje tega leta so bili zelo smele in ognjevite glavice. Priredili so bili po maturi v Šiški na Vodnikovem domu valeto, o kateri poroča v zvezi s posledicami, ki jih je imela, Leveč Kersniku v pismu z dne 28. avgusta 1867 naslednje: «Pravil sem ti še v Ljubljani, se ve, da samo mimogrede, da smo pri našem razhodnem ropotu v Šiški dobro ropotali in da je zlasti Šuklje tako debele klatil [nazdravljal je on, prejšnjeletni prostovoljni avstrijski borec v bitki pri Kraljevem gradcu, sedaj — Rusiji in razpadu Avstrije!], da se je kamnitna miza z Vodnikovo zibelko vred tresla (ako je še niso črvi sneli). Se ve, da smo bili vsi vino cerevisiaque gravati in da je bolj nepremišljenost in prenapetost iz nas govorila nego domorodnost. Pameten človek bi nas bil posvaril ali morda tudi okregal, gospod Honig [profesor ljubljanske gimnazije, Nemec] pak so nam bili tako gorki, da so nas vladi denuncirali.28 Vrag mu majko! Judežu! Posebno Šukljetu, Košmelju in meni so se tako usmiljenega skazali, da so nas kakor zapeljivce počrnili. Da je bil koj ogenj v strehi, to se ve. Ni minul teden, mi je že brič pricitral sivkast list, na katerem je stalo tako zapisano, da se moram na Žabjeku oglasiti. Primaruha, sem si mislil, fant jezik nabrusi! Med tem zvem, da ima našo reč v rokah osmošolcev posebni prijatelj, znani nemškutar in birokratiški krokodil Gertscher ki je tudi Sokolce panal. [Leveč ima tu v mislih člane «Južnega Sokola», udeležnike znanega izgreda zoper turnarje v Schantelovi veži na Mestnem trgu v noči med 23. in 24. julijem 1867, ki so takrat ravno sedeli v preiskovalnem zaporu na Žabjeku.] Lepo številce mojih a 8 Kakor mi je lani [t. j. leta 1923. Op. ured.] pripovedoval dvorni svetnik Šuklje, je bil dijake ovadil profesorju Honigu njihov lastni sošolec Stare. součencev je bilo že pred menoj na vrsti in tako sem se malo orientiral, kam pes taco moli. Vendar sem nekako pobitega srca pocukal za tisti zvonec pri vratih, da mi je žabješki angeljček v podobi starega beriča odprl porto tega nebeškega kraljestva. Gospod Gertscher so mi bili tako milostljivi, da so mi privoščili cele tri ure čakati, kar mi je bilo kar ljubo, kajti med tem sem se seznanil se strežaji (ki so pak tudi zaprti), ogledal sem več lukenj, videl, kje so tisti 4 Sokolci shranjeni ter sploh opazoval gnetenje i živenje okoli sebe. Našel sem, da je prekvato prozaično! Ta dan nisem druzega opravil, nego Žabjek ogledal ter s pomočjo svojih čikov in smodk nekaj znancev si pridobil. Šele drugi dan je bil pri nas somenj. Pomisli, cele tri ure me je ta h . . . ., jaz ga ne morem drugače imenovati, prešal in privijal, da bi bil dal kaj od sebe, pa dejal sem si: ne, primaruha, da ne! On ni odjenjal, jaz nisem odjenjal in se ve, da sva si na taki način prišla navskriž. Dvakrat sva se prav dobro skregala in že sem mislil, da potegne za zvonec ter pokliče dva angeljčka, da me spravita kje, kjer muh ni. Ta h . . . . je hotel na vsako vižo reči od mene zvedeti, ki se niso godile: na primer da smo napivali Rusiji, ruskemu carju, pereat F. J. I. kar vse ni res! Vidiš, take reči so vladi denuncijantje prinesli na nos! Ko je videl, da sem iz trdega lesa, začel je priljudniše z menoj ravnati in na vse zadnje je bil celo prijazen z menoj. In tako sem srečno všel nemškutarskim krempljem in beriškim angeljčkom vsaj za en pot. Pa mislim sploh, da ne bode nič hudega iz vsega ne! K večemu če Šukljetu malo stopijo na rep; pa dosti mu tudi ne morejo, ker je bil pijan. Sicer se to ne vjema z estetiko (pijanost namreč), pa je vendar dobro orožje zoper Grčarjeve paragrafe. Več o tem ti že še pišem ali ustmeno povem, saj mislim, da me ne boš izdal, dasi si sodnikov sin! Ljudje pa take leži pleto od nas, da je groza! Na vse zadnje se je še ta zlodjeva Urška [ljubljanski škof Vidmer] začela usajati, da nobenega ne vzame v seminar, die auf das Russentum getrunken haben. Mene samo to jezi, da je moje ime kompromitirano, ker sem prišel s krvavo rihto (ze ime je strašno) v dotiko. Pa naj se pes pobesi!»29 Rezultat te preiskave in nji sledečega sodnega postopanja je bil ta, da je bil samo Fran Šuklje par tednov v preiskovalnem zaporu in nato dne 2. septembra 1868 po § 65., al. a, obsojen na dva meseca težke ječe, katerih pa ni odsedel. Ko je bil Šuklje v preiskovalnem zaporu potem, ko je bil prišel po daljšem abiturientskem popotovanju končno sodišču v pest, je pisal Leveč dne 18. septembra 1867 svoji nevesti: «Šuklje se mi kaj smili, da so ga zaprli. Saj hudega ne bo nič iz vsega, pa je vendar hudo, da nima prostosti.«30 Dvomesečnega težkega zapora ter njega pravnih in moralnih posledic pa se je Šuklje rešil na ta način, da je v pozni jeseni leta 1868. kot dunajski visokošolec dobil avdienco pri samem cesarju, ki rim je glede na njegovo radovoljno udeležbo v prusko-avstrijski vojni odpustil njegovo «pregreho». Ko so prišli ti ljubljanski abiturientje iz leta 1867. na dunajsko univerzo, je bilo društveno življenje med dunajsko slovensko akademsko mladino precej mrtvo. Sicer je poleg Jurčič-Stritarjevega «literarnega društva« obstajalo še nekaj ozkih gostilniških omizij slovenskih dijakov; sporočena31 so nam imena nekaterih, n. pr. «Triglav», «Naprej», «Stella matutina«, «Collegium nocturno-matutinum« (o poslednjem mi je pravil dvorni svetnik Šuklje, da je eksistiralo od oktobra 1868 do aprila 1869 in da je bil tudi on njega član), a po večini so bili to zgolj veseli večerni gostilniški klubi brez prave organizacije in višjih ambicij. O društvenem položaju med dunajsko slovensko akademsko mladino je poročal Fran Leveč gimnazijcu Janku Kersniku skoro po svojem 2 9 Kersnikova zapuščina na Brdu. — Odlomek ponatisnjen v mojem «Janku Kersniku«, I., str. 90 in 91. 3 0 Originali te zelo zanimive, več let trajajoče korespondence med Levcem in njegovo nevesto Jerico Dolinarjevo s Primskovega, poznejšo njegovo ženo, so danes uničeni. Prepise nekaterih odlomkov iz nje hrani pisec te razprave. 3 1 Vencajz, o. c. str. 41. prihodu na Dunaj dne 2. novembra 1867 naslednje: «Kar se dijakov tiče, sem se tudi jaz zmotil v svojih mislih o njih. čisto nič društvenega živenja ni med nami in eden je hujši filister kot drugi. Vsaj ti, kar jih jaz poznam, so prav plitvi, drugi so pre boljši, kakor mi Celestin pravi. Dosti je, ako ti povem, da Slovenci so edini na univerzi, ki nimajo nobenega društva.»32 A prav takrat, ko se je v avstrijskem parlamentu porajala nova «decembrska ustava» na podlagi dualizma, takrat, ko so se slovenski poslanci tako vneto potezali za ohranitev konkordata in tako popuščali v glavni ideji tedanjega slovenskega razumništva, čigar jedro je tvorila ravno akademska mladina, v ideji avtonomne «zedinjene Slovenije «, prav takrat so bili politično silno važni časi, ki so neodvisno in idealno mladino kar klicali na javno torišče. In res se je pričelo v jeseni leta 1867. dunajsko slovensko dijaštvo zopet živahno gibati. A na čelo temu gibanju sta stopila «bruca» Leveč in Šuklje, ki sta začela z vso vnemo med dijaštvom agitirati za ustanovitev pravilnega slovenskega akademskega društva. V že navedenem pismu Janku Kersniku z dne 2. novembra 1867 je o tem poročal Fran Leveč: «Po prizadevanju necih I Štajercev in agitacijah nekterih Kranjcev imamo nocoj komers, kjer se bomo pogovorili o tem, kako bi se vsaj literarno in pevsko društvo spet dalo oživiti». ) Rezultat tega komerza z dne 2. novembra 1867 je bil «Poziv», ki ga je sestavil Fran Leveč, poudarjajoč v njem važnost akademskih društev in kažoč na «različna znanstveno-zabavna društva, ki so jih zadnja leta Čehi, Slovaki, Malorusi, Srbje, Hrvatje in Poljci na Dunaju ustanovili«, ugotavljajoč, «da mi Slovenci smo edini 3 2 Pismo v Kersnikovi zapuščini na Brdu. — Slovanska akademska društva, ki so takrat že eksistirala na Dunaju, so bila naslednja: češki društvi «Vltava» in «Morava», poljsko «Ognisko », rusinska «Sič», slovaško «Okolje», hrvatski «Velebit» in srbska «Zora», izmed katerih je zlasti poslednje, ustanovljeno leta 1863. •— kakor bomo še videli — imelo velik vpliv na javno življenje svojega naroda. med slovanskimi dijaki, ki nimamo še enacega društva na Dunaju». «Koga bi v živo ne peklo» — je izvajal Leveč v tem «Pozivu» — «ako vidi, da že celo drugi Slo vanje spoznavajo potrebo tacega društva tudi pri Slovencih ter ga že dolgo imenujejo ,Slovenija', ,Triglav', .Naprej' i. t. d. dasi ga do danes še nikjer ni bilo.»33 Na ta poziv, ki je med dijaki cirkuliral, se je takoj podpisalo 41 dunajskih slovenskih akademikov. Kako se je skoro nato na prvem občnem zboru dne 20. novembra 1867 v gostilni «Vogel Greif» (imenovani v šaljivem žargonu tedanjega slovenskega dunajskega dijaštva «Tiča Prim») to dijaško društvo res ustanovilo, krstilo itd., o tem se je ohranilo nekaj podrobnosti v sočasnih Levčevih pismih prijateljem. Dne 4. decembra 1867 piše Leveč Kersniku, da se novoustanovljeno društvo imenuje «Sava», in nadaljuje: «Ustanovilo ga nas je ^.novembra 7 Slovencev, trije Kranjci in štirje Štajerci, denes ima že 30 udov. Namen društva je, da se vadimo v govorjenju (Slovenci so znani kakor najslabši govorniki med dunajskimi Slovani), parlamentariškem vedenju, pisanju, petju. Društvo se shaja vsaki teden enkrat; vsaki ud mora enkrat vsaj v semestru kaj znanstvenega spisati in govoriti, društvo ima tudi svoj časopis ,Sršen'. Predsednik je Štajerec Gregorič (čudno, pa vendar-le res!), podpredsednik: Ulrich, blagajnik: Celestin, tajnik in vrednik društ. časopisa: Leveč, 1. odbornik: Jurčič, 2. odbornik: Šuklje, pevovodja: Brezovar. Pa jaz sem tak pesimist, da zmirom mislim, da društvo ne bode dolgo časa trajalo, kajti kolikor jaz tukajšne Slovence poznam, so še večidel vsi v antidiluvialni periodi, kar se društvenega življenja tiče; razun pevcev, ki so res dobri. Bog daj, da bi se moja slutnja ne uresničila! Drugi Slovanje vzlasti Čehi nam dajo v tem obziru prelep izgled; ti v politični izobraženosti še tukajšnje nemške študente pre- 3 3 Original tega «Poziva», ponatisnjen v celoti, dasi ne prav točno, pri Vencajzu, o. c. str. 43, se nahaja v Levčevi zapuščini v ljubljanskem mestnem arhivu. kose. V petek 6. decembra imamo vsi slovanski študentje (razun Poljakov, ktere pa že več k Slovanom ne štejemo) shod, pri kateri priložnosti bode tudi ,Sava' prvič očitno stopila na oder.»34 Svoji nevesti pa je Leveč poročal o tem društvu dne 10. decembra 1867 med drugim naslednje: «Zadnji čas sem imel veliko opraviti in kaj mi je dalo toliko dela, ti hočem ob kratkem tu naznaniti. Prvič smo ,Savo' delali. Kakor sem ti že naznanil, Slovenci do letos niso imeli nobenega društva na Dunaju. Shajali so se sicer vsaki mesec enkrat ali dvakrat, pa samo, da so pili — in kregali se. Reda pri tacih shodih ni bilo nobenega. Zatorej jih je pa tudi zmirom manj prihajalo k tacim ropotom in na zadnje se je bilo bati, da ne bi vsa prijateljska in narodna vez med Slovenci ne zrušila se. Za tega voljo so Štajerci že lani poskušali društvo ustanoviti, pa so se nekaj skregali in vse je razpalo, tako da se letos v začetku semestra Slovenci še sniti niso hoteli. Ko midva s Šukljetom na Dunaj prideva ter spregledava, kako piškavo je društveno živenje med slov. študenti, začneva agitirati za društvo, zabavljati zaspanim ter vse razloge, ki so zoper najino prizadevanje govorili, pobijati. Kmalu fante malo omečiva, pa vendar si še niso upali na noge. Zatorej 17. novembra Šuklje, Celestin, Lavtar, Križaj, Lipold, Gregorič, Firbas, Babnik in jaz kar društvo ustanovimo ter druge Slovence k vstopu povabimo. Videli smo, da drugače ne bo nič. In lej, nismo se motili! Fantje so začeli pristopati in danes ima Sava (tako sem jaz nasvetoval, da naj se društvo imenuje) že 40 udov. Pa ne veš, kaj sem imel opraviti, ker še celo Celestin in Jurčič sta bila zoper društvo, rekoč, da to med Slovenci ni mogoče; le za prijateljstva voljo sta pristopila, — a 34 Ker Leveč tega pisma, pisanega Kersniku, ni takoj oddal, mu je pripisal dne 7. decembra 1867 po prvem nastopu «Save» še naslednji postskript: «,Sava' je sinoč med vsemi slovanskimi društvi pri vseslovanskem shodu se svojim petjem excelirala. Lehko si misliš, kako ponosni smo zato mi tukajšni Slovenci, ker smo celo Cehe v petju prekosili!® zdaj se čudita, da nam gre tako po sreči! Najhuje nam je bilo, ker nismo imeli nobenega sposobnega za prvosednika. Ulrich je bil od kranjske strani še najboljši, ker se zna posebno dobro obnašati, in društvo je vendar treba večkrat zastopati proti visocim osebam, torej smo Kranjci njega za kandidata postavili, dasi ne zna prav gladko slovenski govoriti. Pa saj, kdo pa zna izmed Slovencev sploh govoriti? Štajerci so pa močno za Gregoriča agitirali, ki je goreč domoljub, pa ima po mojih mislih premalo v glavi, da bi mogel spreten prvosednik biti. Kranjci smo bili pri volitvi zmage gotovi, smo malo agitirali — in tako so nas Štajerci z večino treh glasov posekali! Od naše strani tudi ni bilo vseh volit, Štajerci so pa vsi prišli. Pa naj bo, saj volitev velja samo za en semester. Drugi odborniki so ti po Novicah znani. Jaz imam sicer častno — pa naj bolj sitno mesto v odboru, ker imam veliko pisarije. Jezilo me pa ni malo, da nas je neki Štajerec po Novicah raztrosil, ker društvo še ni od vlade potrjeno; in ko bi tudi bilo, bilo bi vendar nepotrebno imena po svetu bobnati. — Namen društva je, da se spoznavamo, prijateljski zabavamo, in vadimo v pisavi, govorništvu, sploh parlamentariškem vedenju. Vsaki teden imamo enkrat ropot, pri kterem se spisi bero, deklamuje, poje in govori. Prav prijetno je pri tacih shodih, ker se vse redno vrši. Najbolj mi je pa ljubo, da je še celo Jurčiču všeč Sava, kajti on jej veliko lehko pomaga sč svojim peresom.» Dotični dopis v «Novicah», datiran z Dunaja dne 50. novembra 1867, ki ga omenja Leveč svoji nevesti, se je glasil tako-le: «Obnašanje vseučiliščnih dijakov v obče je dandenes tako živahno, da se mnogo o njem govori. Dovolite nam tedaj, drage ,Novice', da mi tudi o slovanskih dijakih besedico spregovorimo. Kakor da bi bila neka električna iskra šinila v žile vseh sinov matere Slave, si prav marljivo prizadevajo vsi, da se najpred vejice enega naroda zedinijo, potem pa kakor udje enega života združijo v eno močno slovansko deblo. Naj najpred omenim o Slovencih, kteri dosedaj niso imeli kakor se razvidi iz vseh podatkov, ki sem jih navedel iz korespondence in pravil — v prvi vrsti znanstvenoliterarno ter zabavno. Vendar se je pod «narodne reči» subsumirala lahko tudi politika, ki je ob tedanjem, politično tako razgibanem in važnem času izredno zanimala in razvnemala tudi takratno akademsko mladino. Zlasti neenotno, plaho, oportunistično postopanje slovenskih državnih poslancev ob porajanju dualistične ustave, zraven pa njihova strastna bramba konkordata sta vzbujala ogorčenje v mladih, v duhu tedanjega časa odločno svobodomiselnih in nacionalistično-demokratičnih dušah. Zato je umevno, da je imela biti eno prvih dejanj porajajočega se novega društva — nezaupnica voditelju slovenske delegacije v dunajskem parlamentu, doktorju Lovru Tomanu. Že o prvem pripravljalnem komerzu društva, sklicanem na večer vernih duš, je sporočil Fran Leveč Kersniku v že navedenem pismu z dne 2. novembra 1867 med drugim naslednje o tej stvari: «Tudi o tem bomo debatirali, ali bi poslali mi dunajski dijaki Tomanu zavoljo njegovega surovega obnašanja v drž. zboru nezaupnico ali ne. Večina je: za! Povedati ti moram pri tej priložnosti, da ,dieser Slovenehduptling (prav po indijansko), der durch Keckheit und Anmassung das ersetzen ivill, was ihm an Talent und Bildung gebricht (neue freie Pr,)' ni zadovoljen samo se škandalom, ki ga počenja v zboru, ampak tudi ondi, kjer stanuje, sč svojo surovostjo svoj narod tako grdi, da s časom ,a Graner' na Dunaju še stanovanja ne bo mogel dobiti. Včerajšnji Figaro je samih Tomanov poln. Ni čuda, da Dunaj čanje mislijo, da smo mi Slovenci manj izobraženi kakor Indijanci, ako so še naši ,hauptlingi' tako divji! O blamage!!» O nezaupnici drju. Tomanu se je na teh pripravljalnih shodih za ustanovitev «Save» v novembru 1867 mnogo debatiralo. V Levčevi zapuščini sta se ohranila dva koncepta, pisana (po poznejšem pripisu Levčevem) z roko jožefinca doktoranda Unterluggauerja, eden s svinčnikom, drugi s peresom, eden datiran z dne 7. novembra 1867. Ker ta koncepta te nezaupnice, ki se sicer ni nikdar odposlala in tudi ni prišla v javnost, značilno osvetljujeta ne samo razpoloženje, ampak obenem vso ideologijo takratne slovenske akademske mladine, ju hočem navesti. Prvi, s črnilom pisani koncept se glasi: «Blagorodni gospodje poslanci! S težkim sercem smo gledali Vaše dozdanje vedenje in ravnanje v deržavnem zboru, živo prepričani, da pot, po kteri vodite Vi naš narod, ne pelje do sreče in blagostanja. Z globoko žalostjo pa nas je navdalo Vaše zadnje početje o vprašanji, ki ima neizmerno važnost za prihodnost vesolne deržave in torej tudi naše dežele. In če smo molčali dosedaj, ne moremo in ne smemo molčati sedaj, ko se je vnel boj za duševno prostost, za luč, za napredek in omiko; boj, kteremu se umikati ne sme nihče, komur so mar nar imenitnejše pravice človeštva, v kterem se mora vsaki očitno vstaviti na to stran, ali pa na ono. Na tem polji vsaj mislimo nam ne boste mogli odrekovati razumnosti in kompetentnosti, ako ravno Vas nismo volili mi, ampak le naši'očetje. In tako nimamo le samo pravice, imamo še celo sveto dolžnost, da povzdignemo glas pred Vami, pred našim narodom in pred svetom, da mi dunajski Slovenci nismo nikakor na Vaši strani, ko se borite, ali pa vsaj stojite za stvar, ki jo je že zdavnej obsodil ves omikani svet. Vaše ravnanje ni po duhu našega veka, ne po duhu vesolnega slovanskega naroda, kterega posamezno vejo imate zastopati Vi. V živo nas peče sramotni pečat, kterega ste s svojim ravnanjem Vi na čelo pritisnili nam in vsemu našemu narodu, kterega bo svet, žalibog! sodil po njegovih poslancih-izvoljencih. Ni nam sicer neznano, da niste tako ravnali iz lastnega prepričanja — kaj tacega misliti bi bilo dvomiti o Vaši razumnosti — ampak le vsled tiste nesrečne nam vsem znane zveze, ktera pa — in to je naše živo prepričanje — ni nikakor našemu narodu na korist. Ali naj bo to že kakor hoče — mož ne sme nikoli govoriti zoper svoje prepričanje —! Vemo tudi dobro, da Vam ne bo težko dobiti na ta neprijetni dopis hvalnih adres, kjer jih bo sto in sto podpisanih, in tisoč podkrižanih iz vseh strani naše revne domovine. Za nami pa, to pač smemo reči očito, stoji slovenska inteligencija, ktera edina ima glas o takih zadevah. To prepričanje nam daje moč, da se obračamo do vseh tistih slovenskih poslancev, kteri so glasovali zoper prostomiselnost sploh, zlasti pa na duševnem polji, in protestujemo na vso moč proti ravnanju, ki je nasprotno dušni in telesni koristi naše domovine, nasprotno duhu slovenskega naroda in nam sramoto dela pred vsem omikanim svetom. Na Dunaju 7. listopada 1867.» Drugi koncept, pisan s svinčnikom, je naslovljen naravnost na drja. Tomana in ne na vse slovenske državne poslance ter ima nekaj značilnih variant, izmed katerih naj navedem naslednjo kot načelno: «Posebno pa si mora omikana mladina, poklicana, da se vdeležuje velikega dela duševnega napredka, v sveto dolžnost šteti, braniti svobodo vednosti, ako ji preti nevarnost, ter jo ohraniti čisto i neoskrunjeno od ptujega, sovražnega vpliva! Branili ste vi, čestiti gospod, združeni z neko stranko, kteri je resnica — laž, laž —resnica — nekaj po govoru, nekaj po glasovanju znano pogodbo, ktera stavlja gibanje človeškega duha pod zakone, ki so se rodili v tminali srednjega veka. Mi pa, verno udani poklicu vednosti, ki nam je edini vir resnice, imamo za sveto si dolžnost,,^ da Vam odkritosrčno povemo, da s tem svojim početjem ste zažgali sramotni pečat. . .» itd. Iz debate, ki se je v «Savi» razvila ob tej priliki, so kar na enem izmed obeh konceptov s svinčnikom zabeleženi nekateri razlogi, ki so jih najbrž posamezni debatantje uveljavljali za in proti, na primer: «1.) Konstitucionalizem je bil ustavljen od vlade, da bi zatirala na duševnem polji. 2.) Adresa ni proti konkordatu, ampak osebna proti osebam. 5.) Ne moremo govoriti o političnih, deržavno-pravnih rečeh, ker nismo kompetentni . . .» itd. Nekaj podrobnosti o vzrokih, zakaj se ni že takrat sprejela ta nezaupnica, je sporočil Leveč svoji nevesti v že navedenem pismu z dne 10. decembra 1867, v katerem piše med drugim: «Z nezaupnico dr. Tomanu ne bo nič. Bila je že zdelana, pa ko se je pri ropotu prečitala, začeli so Štajerci vsi zoper njo govoriti, dasi so bili prej zanjo (!!!). Mi smo jim spodbijali izgovore, nezaupnica se je potrdila — pa vendar se je malokdo upal podpisati. Eden se je bal svojega strica dekana, drugi svojega brata kaplana, tretji svojega očeta i. t. d. Lehko veš, kako smo se nekteri jezili! Celestin je bil tako jezen, da nobenega ni pogledal, in da bi Slovence moralično prisilil adreso poslati, pisal je v ,Wandererju' med drugim: dass lediglich die Furcht vor den Klerikalen und nicht die tfberzeugung die famose Umstimmung bewirkte. Lehko veš, da ko bi bili imeli Slovenci kaj takta, bi si tacega razžaljenja ne bili dali dopasti — pa ! Pomagati si nismo mogli. Na Dunaju je 80 Slovencev, adreso pak bi bilo komaj 20 podpisalo. Se ve, da teh 20 ne more v imenu vseh govoriti, ker niso večina.» Edino vest, ki je prišla o tej neuspeli nezaupnosti v slovensko javnost, je prinesel «Slovenski gospodar« v že navedenem dopisu «Yišanca». «Slovenski gospodar« je, kakor znano, v tem letu ostro kritiziral državnopravno postopanje slovenskih državnih poslancev, a konkordat je branil zaradi vpliva narodne duhovščine na šolo. Tisto mesto o nezaupnici v «Višančevem» dopisu se je glasilo: «Gotov|o ste brali v nemškem ,Wanderer' ono novico, ki je krivo pravila, da so slovenski dijaki dunajskega vseučilišča ,soglasno' sklenoli, naznaniti dr. Tomanu v posebni adresi, da niso zadovoljni, da je glasoval za konkordat, ali kakor se je tam reklo, z tim poslati adreso proti konkordatu. Res je, da je občna navdušenost za adreso proti konkordatu vzbudila tudi v nekterih slovenskih dijakih željo, v adresi na dr. Tomana proti konkordatu pokazati, da so .liberalni', tudi se je adresa z veliko večino sprejela, nikakor pa ne ,soglasno', ampak nekteri smo bili zelo nasproti. Gotovo, da dijakom vi~ ših šol nič ne škodi, ako konkordat pade in se šola od cerkve loči, škodi pa (in to je vzrok zadosti, da ne želimo tega) škodi ljudstvu našemu in s takim ravnanjem bi le vodo livali na mlin nasprotnikov naših, ter podpirali reč, ki ako obvelja, nam in ljudstvu našemu gotovo drugega ne prinese, kakor zatiranje narodnosti. In duhovščina naša večidelj vsa narodna in skrbeča za omiko naroda, gotovo ne zasluži, da ji mi nasprotujemo. Te in druge vzroke smo nasprotniki omenjene adrese navedli zagovornikom njenim, ter smo rekli, da radi podpišemo adreso proti političnemu postopanju naših poslancev v obče, te pa nikakor ne.» Na koncu svojega dopisa izraža ta «Višanec» mnenje, da se je pa tudi poslancem že itak «zadosti na ušesa obesilo». Na volivcih pa je, da oni z Dunaja prišedše poslance pozdravijo, «kakor so si zaslužili«.39 Zlasti zanimivo pri tem slučaju s prvo nezaupnico drju. Tomanu je to, da je bila večini tedanje dunajske slovenske akademske mladine stvar svetovnega naziranja važnejša nego stvar nacionalne politike, ker se naposled tudi adresa zoper dualistično glasovanje slovenskih poslancev, s katero so, kakor se vidi, soglašali vsi dijaki — ni odposlala. Poleg splošnega slovenskega akademskega društva «Save» se je v jeseni 1867 po prihodu Levca na Dunaj med tamošnjim slovenskim dijaštvom na novo oživilo l i - terarno društvo«, ki ga je bil leta 1865. po svojem prihodu na dunajsko univerzo sprožil Jurčič s Stritarjevo pomočjo. Tega obnovljenega «literarnega društva« duša in neomejen ter občudovan estetični zakonodajatelj je bil postal sedaj Stritar; tako da bi se ta privatni klub mogel imenovati v tem letu naravnost «Stritarjevo literarno društvo«. Leveč, ki je že kot osmošolec pošiljal svoje pesmi v presojo prejšnjemu Jurčič-Stritarjevemu «literarnemu društvu»40, je sedaj vstopil kot redni član v ta ozki zasebni literarni klub, katerega ostali člani so še bili: Stritar, Jurčič, Celestin in Jože Ogrinec. Ta dijaška literarna družbica se je sestajala ob nedeljah zvečer v Celestinovem ali Stritarjevem stanovanju. Leveč je o tem klubu, zlasti o njega literarnem mentorju, pisaril Janku Kersniku in svoji nevesti navdušena in občudovanja polna pisma.41 Najvažnejši literarni produkt, ki se je v tem društvu pripravljal pod konec leta 1867. in v prvih dveh tretjinah prihodnjega leta 1868., je bila «Mladika», to programatično in mejniško glasilo «mladoslovenske» literature. Pa tudi splošno slovensko akademsko društvo «Sava» je s prvo svojo javno prireditvijo nastopilo nekako programatično v «mladoslovenskem» duhu. Prva javna produkcija dunajske «Save» v začetku decembra 1867 je namreč veljala — Prešernu!42 V ostalem pa je živelo ob tem času slovensko akademsko dijaštvo na Dunaju na ta način, da se je njega izbrana manjšina literarno urila in poizkušala v «Stritarjevem literarnem društvu», večina pa vežbala v govorih ter po dijaško zabavala na «ropotih» «Save». Enim kakor drugim je največ preglavic prizadeval «nervus rerum». V tem pogledu je bilo pač tipično za večino slovenskega dijaštva, kar je pisal Leveč svoji nevesti dne 23. decembra 1867 o sebi: «Pretečeni teden se mi je prav slabo godilo, tako slabo, da mi še nikoli ni bilo tako hudo, kar živim. Izpod Cvetličnika [Rožnika, kjer je Leveč kot gimnazijec tudi stanoval pri svoji stari materi v sedanji gostilni «pri čadu»] sem en teden pozneje denar dobil, kot bi ga bil moral dobiti, in ker sem bil skoraj popol- 4 0 Prim. moj uvod v «Stritarjevo antologijo«, str. 29. 4 1 Ibidem, str. 30. 4 2 Vencajz, o. c. str. 44. noma suh in tudi Jurčič in Šuklje nista nič imela, moral sem pet dni biti brez kosila. Živel sem večidel ob samem kruhu, pa še za tega nisem imel dosti denarja. Veliko pregovorov ima res Slovenec, pa tako resničnega menda nobenega ne, kakor tistega, ki pravi: Kdor gre na Dunaj itd. Nič več si kaj tacega ne želim, pa Jurčič pravi, da bom še dostikrat imel priložnost, to skušati. Pravi, da je za človeka prav dobro, da pride malo v šolo dunajsko, samo spozabiti se ne sme v taki zadregi dobrih namenov delati, ker jih pozneje vselej pozabi.» Kako je živelo to dijaštvo na Dunaju, nam nazorno slika Leveč v svojih pismih na nevesto, iz katerih razvidimo, da je ta mladina uživala edine prijetne urice v «literarnem društvu», pri «ropotih» v «Savi» in kadar je dobila kake pozdrave od doma v denarju ali «in natura ». Tako piše Leveč Jerici dne 30. decembra 1867: «Na Štefan dan sem tudi izpod Cvetličnika dobil potico. Vse popoldne sva jo z Jurčičem zobala in Fausta sva brala. Le to je bila škoda, da sva bila spet oba suha — in pa žejnal Sicer je bilo prav prijetno. Na sv. večer smo imeli v Savi ropot. Bil je prav lep, kratkočasen večer. Brezovar (g. profesor — je že kakih 6 ali 7 let na Dunaju) nam je bral pogovor z oslom, potem pak trobil in pel božične pesmi. Jurčič je pa tudi čital svoj humoristični spis: Moja ljubca (t. j fajfa). Do polnoči smo bili skupaj . . . Na sveti dan popoldne smo bili v slovanski kavarni prav dobre volje Stritar, Jurčič, Knaflič in jaz. Ob 8 smo šli k Stritarju na dom, kjer smo krompir pekli in pivo pili. Stritar nam je igral na klavir, potem pak na glas bral Levstika, Lermontova in Mirza Schaffy-ja (perzijanskega pesnika). Oh, to ti je ženij! Od njega se človek več nauči kot od vseh knjig, kar jih je po dunajskih bibliotekah. Škoda, da Janežič neče njemu Glasnika dati v roke. Pisal bo pa vendar letos bolj pridno vanj kot je lani. Prvi list prinese tudi eno mojo balado. Še to ti moram povedati, da 1. februarja začne v Mariboru izhajati politični časopis trikrat na teden. Vrednik mu bo jurist Tomšič, prvi pomočnik dr. Zarnik, besednik bo prevzel menda Jurčič.» — In v prihodnjem pismu z 5. febr. 1868 pa ji je takole pisal svoje in svojih kolegov dijaško življenje: «Kedar imam, takrat živim! To pa nikoli ne trpi čez dva dni. Potem mi manjka denarja za svečavo in kurjavo, za večerjo, perico i. t. d. i. t. d. in treba je prijateljem puščati, enemu za 1 ranjš, druzemu za 10 grošev, tretjemu za 30 kebrov, četrtemu za 10 kebrov i. t. d. treba je stradati, premišljati, dobre namene delati (o dobri nameni!!!) i. t. d. in ko dobom kacih 5, 10, 15 fl, plačam dolgove, kupim par sveč, košek drv in — zgubim se ,tje, kjer vseh bolečin se pozabljivost pije'. Pri vinu in Črni kavi sem najbolj srečen, posebno, kedar sva z Jurčičem skupaj! Človeška duša ni ne v glavi, ne v srcu, a v želodcu, pravi Stritar. Pa bojim se te, da ne bi mislila, da sem prehud materijalist postal; pa denes sem posebno slabe volje, ker nimam več premoženja kot 4 cesarske kebre . . . Stritar menda po svojem instinktu ve, kako se nama godi z Jurčičem, zatorej naju povabi vsako nedeljo večer, da prideva k njemu na večerjo in pivo. Se ve, da imajo pomenki o literaturi, lektira i. t. d. pri tacih shodih tudi važno mesto in tako edinimo z dobrim koristno in sladko. Ko bi Stritarja, Jurčiča (in Celestina) tukaj ne bilo, pa bi res ne bilo za obstati. Tako sem pa vsaj v nedeljo popoldne vesel, ko se v slovanski kavarni snidemo in pogovarjamo in pa zvečer. Stritar je tudi tako dober, da naju z Jurčičem francosko uči pri Kosu, ki je prav pošten in prijeten fant. Druzih Slovencev pa nisem nič kaj vesel, vzlasti tistih ne, s kterimi skupaj kosim, to so ti vsakdanji ljudje, brez izobraženja, brez občutka, brez vsake globlje misli. Pili so in jeli v krčmi, naredili 154 fl (!!) dolga, zdaj so pa — v drugo krčmo prebegnili! In ker vsi v eni ulici stanujemo, lehko veš, da mi to ne more biti nič prijetno, ker bode vsa ulica zvedela to nesramnost . . . Spomladi morda izdamo Jurčič, Stritar in jaz slovenski almanah, kakor je Vila, da bomo farje malo pošegečkali.» Društvo «Sava» je tudi v prvi polovici leta 1868. prirejalo redno vsake sobote večer svoje «ropote» s petjem in znanstvenim, leposlovnim ter zabavnim čtivom. Kaj se je tu znanstvenega čitalo, nam v dosedaj dostopnem gradivu ni sporočeno. Največkrat je pač moral kaj čitati v pisanju verzirani Jurčič. Ta njegova berila so bila svobodomiselno šaljiva in so cikala tudi na politiko in literaturo. Eno izmed njih, naslovljeno «Smrt moje ljubice fajfe», se nam je ohranilo v njegovem lastnem rokopisu. V tem kramljanju pripoveduje Jurčič tragikomično zgodbo, kako se je odbila glava njegovi lončeni pipi. In sedaj bi najrajši jokal, «bolj jokal kakor so judovski možje v babilonski sužnosti ob bregovih Evfrata in Tigrisa jokali in na citre brenkali. . . Legende, ki nam pripovedujejo, kako so svetniki feminini et masculini trpeli in umirali za svojo reč, pripovedujejo nam tudi, da so poredni neverniki svetemu Dioniziju glavo odsekali. Sveti Dionizius pak se ni nič zmenil za to — kakor pravi filozof, ki po Horacijevi priporočbi povsod zna aequum animum servare, vzel je svojo odsekano glavo pod pazho in se je šel sprehajat ž njo. To so bili pač lepi časi. Ali denašnji dan ni več filozofov, komur glava odleti, ta je noče pobrati ali je ne zna. Tako tudi moja ljubica.» Nato Jurčič šegavo kramlja o tem, kako je umrla ta njegova «ljubica» — «čisto normalne, poltene smrti . . . brez spovedi, tiho, hitro, pa udana v božjo voljo.» A zgodilo da se je to na prav poseben način, ki ga Jurčič z lagodnim humorjem, pogosto osvetljujočim takratne slovenske kulturne razmere, takole popisuje: Rokopis šaljivega predavanja «Moja ljubica», ki ga je predavatelj čital v «Savi» na sv. večer leta 1867., je on nenadoma pogrešil. Po berilu ga je bil posodil prijateljem, da ga še bero in se na lastne oči prepričajo, kako izvrstne lastnosti ima njegova «ljubica». Kar naenkrat prijatelji rokopisa niso imeli več. Nekdo ga je moral ukrasti. In Jurčič humoristično razklada, kakšna skrb se ga je polotila zaradi te tatvine: «Bog ve, v kake roke je prišel, sem si mislil, morda v tako druščino, kjer bo očeta denunciral, da blasfemije piše, da je nečistnik in kar je še več v nebo vpijočih grehov.» [Namigovanje na Jeranovo stališče nasproti slovenski ljubavni literaturi!] Da bi dognal tatu, Jurčič satirično-zabavno razvija cel traktat o različnih vrstah tatov, ki mu vsi spadajo v razred kriptogam. V prvo vrsto tega razreda uvršča «tatus vulgaris», pleme, ki ga proglaša kramljatelj za internacionalno. «Učenemu svetu je bilo znano, že predno so Mojzesu rogovi zrastli, ko je z gore Sinaj božje zapovedi na rami pritiral.» Druga species je predavatelju «tatus nationalis», ki se posebno plodi «na kameniti slovenski zemlji». Ko opisuje pod to «zelo strupeno « rastlino slovenske nemškutarje, ki hočejo Slovencem izmakniti narodnost, pravi: «Letos sem našel posebno lep eksemplar tega plemena, imenuje se ,tatus nationalis Klunus'. Njegov dvojček je ,tatus nationalis nemškutarius Dežmanius' . . . tretja species je tatus literaris. Ta vegetira povsod, kjer je omika doma, toraj je nepravilen izrastek kulture. On se večidel naje tu pa tam po knjigah i časopisih in ima tak slab želodec, da večidel ne trpi hrane v sebi, ampak jo iz sebe vrže zopet v časopise in knjige in nam ljudem prezentira ta izvržek kakor vkusno, dobro jed. Mi smo nevedni in dostikrat jemo z veseljem taka jedila in še hvalimo tega tatusa literariusa, da je dober in pošten. Na Slovenskem jih je več: en eksemplar je tatus Koseskius in več neimenitnih Glasnikius. Ti tatovje so bolj ostudni kakor škodljivi.« Toda kam uvrstiti tatu njegovega rokopisa? Po dolgem ugibanju mu da kramljatelj mesto med bastardi iz literarnega in navadnega tatu. Ves vesel zavpije: bravo, bravo, fant! A pri tem se mu zgodi kakor krokarju v basni: njegova «ljubica» lončenega telesa mu pade iz ust na trda tla in se razbije. Ves žalosten jo nese pokopat «na posebno nezdrav kraj, bolj za mrtve ko za žive pripraven, ker mrtvi nimajo nosu in jim ne diši nič». Nato predavatelj šaljivo kramlja, ali bi si vzel drugo «ljubico» ali ne. Prvi njegov pomislek zoper tako namero se glasi: «Kdor ve, kako jaz Shakespearjevega Hamleta rad imam in kaj ta mož o tacih hitrih druzih ženitvah misli, ta mi bo pritrdil, da je popolnoma odpustljivo, če me je malo sram koj drugo ljubico vzeti, ko sem komaj prvo pokopal. » A glavni pomislek tiči v docela študentovski zadevi, ki jo Jurčič takole popisuje: «Bolnika imam v hiši, namreč moja sestra, denarna mošnja, je jetiko dobila in tuberkuli naglo glojejo na njenih pljučih . . . Moja mošnja je tedaj na smrtni postelji. Kaj bi svet rekel, ko bi se jaz v tem hipu z drugo ljubico oženil in svatovščino obhajal, vpričo bolnice.» Zaključuje pa Jurčič svoje kramljanje s tragikomičnim vzklikom: «Ergo: če se domislite, da smo se logike učili, recite, da je res če pravim: Jaz sem najnesrečnejši mož pod solncem. Amen.»43 Na tak in podoben način so mladi literatje zabavali slovensko dijaštvo v «Savi» takrat, ko so v svojem ožjem literarnem krogu v prvih mesecih leta 1868. pripravljali almanah «Mladiko», kateri so s početka nameravali dati precej satirično ost, naperjeno zoper «staroslovensko», zlasti Jeranovo moralističnoozkosrčno literarno ideologijo- Kako velik vpliv sta imela Stritar in Jurčič na tedanje dunajsko slovensko dijaštvo, zlasti na ono, ki se je zanimalo za literaturo, se razvidi iz prihodnjega pisma Levčevega Jerici z dne 12. marca 1868, v katerem so besede: «Hotel sem ti denes teden pisati, pa nesreča je hotela, da sva se na univerzi dobila z Jurčičem, ko sem bil ravno v biblioteko namenjen. Beseda da besedo, zmeniva se, da imava oba denar in — šel je ves večer, šel je še 43 Lastnoročni avtorjev rokopis tega neizdanega Jurčičevega predavanja, ki spada v satirično-dovtipen žanr literarne kozerije, redek v tedanji naši feljtonistiki, se nahaja v Jurčičevi zapuščini v ljubljanskem mestnem arhivu. Ekscerpiral sem ga malo obširneje samo, da ilustriram društveno življenje tedanjega našega dijaštva, ampak tudi zategadelj, da označim feljtonistični talent onega Jurčiča, ki so ga dosedanje izdaje njegovih «Zbranih spisov « s te strani obsodile v popolno pozabo. In vendar tvori prav feljtonistična nota eno glavnih črt ne samo «mladonemške» in «mladočeške», marveč tudi «mladoslovenske» literarne generacije ! dober del noči! Tacih trenutkov sem prav vesel, kajti če sem z Jurčičem ali Stritarjem skupaj, zdi se mi, kakor bi imel biblioteko pred seboj. Ta dva človeka vse vesta! . . .» Ko je dne 19. marca 1868 gosposka zbornica sprejela zakonsko postavo, s čimer je bil konkordatu zadan prvi udarec, in je dunajsko liberalno meščanstvo iluminiralo hiše, se je tega slavja veselilo tudi dunajsko slovensko, docela svobodomiselno orientirano dijaštvo, kakor se razvidi iz Levčevega pisma gospodični Dolinarjevi z dne 24. marca 1868: «Zadnje tri dni je bilo kaj veselo na Dunaju. Vse mesto je norelo, ker je gosposka zbornica sprejela zakonsko postavo ter s tem podrla konkordat. Ko bi se to ne bilo zgodilo, gotovo bi bili doživeli na Dunaju revolucijo. Tudi Slovenci smo bili v soboto večer in v nedeljo za tega voljo prav židane volje. Jurčič, Kos in jaz smo jo dve noči vozili in razun dobrega dunajskega piva nas je navduševala tudi sladka zavest, da je zmagal liberalizem zoper absolutizem in ultramontanizem. Nekaj vrčkov in bokalov smo ga udušili. Alel u j a !» O veliki noči leta 1868., takrat, ko je Leveč pisal svoji nevesti to pismo, ni bilo že nad mesec dni več akademskega slovenskega društva «Save». Nekateri njeni člani, predvsem štajerski rojaki, so bili že v začetku leta 1868. sprožil v društvu idejo, da bi se «Sava» zlila z «Velebitom» v eno enotno slovensko-hrvatsko društvo. In res se je po začetnem ugovarjanju (najbrž Kranjcev) že dne 15. februarja 1868 posrečilo po vsej verjetnosti Štaj ercema Gregoriču in Babniku doseči, da se je iz «Save» in «Velebita» ustvarilo skupno slovensko-hrvatsko akademsko društvo «Jug», čigar predsednik je postal po naglem odstopu dr. Stjepana Spevca pozneje znani hrvatski zgodovinar Tade Smičiklas, podpredsednik pa Slovenec Gregorič.44 V to skupno društvo pa je vstopilo samo 24 Slovencev in med njimi le 16 prejšnjih «sava- 4 4 Prim. Vencajz, o. c. str. 44. nov», med njimi tudi Stritar, Ogrinec, Leveč in Jurčič (zapisan v imeniku članov pomotoma kot «Janez Jurčič »). To novo društvo «Jug» je v seji 2. marca 1868 sklenilo, da ne predloži statutov policiji, ker hoče ostati privatno («sukromno»). Poslovni jezik njegov je bil hrvatski in slovenski. Tudi zapisnike so pisali zamenoma enkrat hrvatske hrvatski tajniki (spočetka Mirko Divkovič, potem Josip Sieber, končno Ladislav Mrazovič), potem slovenske slovenski zapisnikarji (od kraja Vilibald Zupančič, nato Fran Leveč in naposled Josip Zelenik). S tedenskega shoda dne 17. junija 1868 poroča zapisnik: «Nazadnje je bil sprejet predlog, naj odbor ,Juga' pozivlje pismeno brate Srbe, naj se v praznikih šolskih pogodijo z Omladino Srbsko, ako bi se hotli zjediniti se Slovenci in Hrvati v ,Jugu' in tudi v drugih mestih in društvih.»45 Slovenci so namreč že takoj spočetka pogrešali v «Jugu» Srbov in Bolgarov ter vrhutega izražali nevoljo nad dolgoveznimi hrvatskimi debatami, ki so se v šestih sejah, vršečih se v prvem poslovnem . letu «Juga» med 15. februarjem in 1. julijem 1868, vlekle brez konca in kraja. O tem skupnem slovensko-hrvatskem «Jugu» je prinesel izmed slovenskih listov samo Janežičev «Glasnik» izpod peresa nekega «K.» dopis z Dunaja, ki se je takole glasil: «Pred enimi meseci smo bili ,akademični meščanje1 skupaj stopili in smo ugenili, da ni dobro, če vsak sam sebi poje in pije, slovenščuje in politikuje. Rekli smo, da bodimo vsi eno telo. In zgodilo se je tako. Speli in zvezali smo se z dobro voljo, in rojeno je bilo društvo ,Sava'. Štiridesetglavna ta Slovenka začne živeti v strahu božjem, v rodoljubji, v dobrem imenu pred Bogom in pred ljudmi. Družabno smo vsako sredo pivo pili, peli ,Naprej' in druge himne, brali in poslušali humoristična in vednostna berila,46 — vse pro patria. In mislili smo, 4 6 Zapisnik «Velebita» in «Juga» v arhivu akademskega društva «Jadrana» v Ljubljani. 4 6 Kaj se je znanstvenega predavalo v «Savi», o tem nisem mogel ničesar dognati po dostopnih mi virih. da bo zmerom tako. Ali Slovenec misli, Hrvat obrne. Pridejo Hrvatje in Bolgari in pravijo: ,Mi vsi smo kri od ene krvi, meso od enega mesa. Ne spodobi se, da bi dva želodca imeli in dve srci. Skupaj je denimo.'47 In mi smo kupe povzdignili in smo djali: ,živili mi in vi!' In začela se je ,Sava' izlivati v ,Velebit' in iz tega pravijo, da se bo rodil slovensko-hrvaško-bolgarski ,Jug'.»48 Ta dopis, ki je po vsem njega tonu in jeziku soditi Jurčičev (na koncu napoveduje izdajo «Slovenskega Almanaha », poznejše «Mladike»), obenem poroča, da se je «nedavno» poprej vršil shod vsega na Dunaju bivajočega slovanskega dijaštva in da se bo skoro priredil drugi tak shod. Zraven se v njem pristavlja, da bi utegnili privesti taki shodi do enega, vsem Slovanom tako potrebnega «parlamentarnega» in «diplomatičnega» jezika. In v tak jezik je pri vsem smislu za gojitev slovenščine v tem času veroval z mnogimi drugimi tudi Jurčič. Okrog izenačevanja slovanskih jezikov v večjem ali manjšem obsegu so se po večini sukale tudi omenjene večne debate v prvih šestih sejah «Juga», kolikor se niso bavile s tekočimi in upravnimi društvenimi stvarmi, zlasti pa s specialno hrvatsko politiko. K temu pri Slovencih konstantno in kronično se povračajočemu vprašanju je v «Jugu» dne 6. maja 1868 zavzel tudi Jurčič svoje stališče, ki je bilo po vsej verjetnosti obenem tudi stališče vsega Jurčič-Stritarjevega dunajskega literarnega kroga. Na tej seji «Juga» je namreč predaval Hrvat Petar Tomič «o slavenstvu u obče, a napose o južnom », na kar beleži sejni zapisnikar Divkovič naslednje poročilo o nadaljevanju te debate pri isti seji: «G. Jurčič i još drugi članovi raspravljahu pitanje: ,Imadu li Slo- 4 7 Po tem dopisu bi bili torej Hrvatje in Bolgari (katerih poslednjih pa pozneje ni bilo v društvu) dali iniciativo za skupni južnoslovenski «Jug» in ne Slovenci, kakor poroča Vencajz, o. c. str. 44. 48 Slovenski glasnik z dne 1. marca 1868, str. 117. venci poprimiti jezik hrvatski za znanstvenu literatura ili ne?' u kojem se pitanju razdieliše na dve strane.»49 Kakšno stališče je zavzel Jurčič v tem vprašanju ob priliki dotične debate? Po vsej verjetnosti takšno, kakršno je zastopal ne popolnoma mesec pozneje v «Slovenskem narodu» mladi Maks Pleteršnik v svojem drugem članku, naslovljenem «Naša prihodnost», v katerem je Jurčiču gotovo iz srca razvijal naslednje misli: «Ogromno nalogo glede omike zamore le ves slovanski narod z zedinj enimi močmi kot jedna slovstvena celota izvršiti. Tega edinstva si ni mogoče misliti brez skupnega jezika. Slovani bodo tedaj gotovo imeli nekdaj svoj vseslovanski jezik. Kakošen bo ta vseslovanski jezik? Gotovo bo jezik kterega slovanskega plemena postal vsem Slovanom skupni jezik. Mešanice iz vseh narečij gotovo ne bodo nikdar kovali in varili. Take misli že imamo, hvala Bogu, za hrbtom! Katero pleme nam bo dalo vseslovanski jezik? Naravni odgovor na to vprašanje je: tisto, ktero je po številu ali omiki najmogočniše in ima že precej razvito slovstvo. To bi bilo naravno razvijanje; zato se bo brž ko ne tudi tako godilo. Teže je odgovoriti na vprašanje: V kaki razmeri bo vseslovanski jezik k posameznim slovanskim narečjem? Jih bo izpodrinil? Mislim, da nikakor ne. Spomnimo se, da si je slovanski narod več ali manj splošno na svojo zastavo zapisal pridruževanje, ktero svobodo posameznih delov le toliko omejuje, kolikor je za splošni blagor* treba. To pridruževanje bo tudi glede vseslovanskega jezika obveljalo. Narečja in njih slovstva bodo ostala poleg vseslovanskega jezika in vseslovanske literature. Tudi glede omike bi to bil velik korak naprej. Pri enih plemenih namreč bi, kar je naravna reč, vseslovanski jezik dolgo ostal le lastnina izobraženega sveta. Če bi se narečje in njegova literatura celo zanemarila, pretrgala bi se s časom ona živa zveza med prostim ljudstvom in izobraženimi stanovi, ktera 49 Zapisnik «Velebita» in «Juga» v arhivu akademskega društva «Jadrana» v Ljubljani, str. 42. je neobhodno potrebna za zdrav razvitek vsega naroda. Ako se pa literatura vsakega plemena poleg vseslovanske v primeri s potrebami dotičnega plemena razvija, je mogoče, da omika vsem stanovom brez vse sile v naj prijetnejši obliki dohaja. Pri dosedanjih kulturnih narodih se ni za to skrbelo, da bi bila omika povsodi vsem stanovom enako lehko dostopna. Vsakemu je pustiti, da se po svoje razvija, manj ko je mogoče različne dele v ozke okove enoličnosti vklepati — to je zdravo načelo. Bog daj, da bi mu slovanstvo v vsem zvesto ostalo. — Ako vse to pomislimo, se nam Slovencem ni treba bati, da bi morali kdaj naš jezik in našo literaturo vreči pod klop. Le razvijajmo jezik in množimo literaturo na vso moč. — Nas Slovencev razmere so pa že tudi take, da je izobražencem znanje srbščine skoro neobhodno potrebno. «50 Ako odštejemo v tem znamenitem Pleteršnikovem članku, ki bi moral zaradi svoje tehtnosti in narodnokulturne pravilnosti izvajanj stati v naši narodnokulturni čitanki, avtorjevo vero v enoten vseslovanski jezik za višjo literaturo — ta podedovani residuum različnih panidej romantike, s katerim se bomo še srečali pri tej generaciji — moramo reči, da je v njem naš «mladoslqvenski » romantični realizem že krepko podčrtal dve realno-organski ter narodno-psihološki ideji: potrebo bližine literarnega jezika do ljudstva, prednost, ki jo imajo vprav slovanski jeziki pred velikimi kulturnimi jeziki drugih narodov, in pa slovanski individualizem, ki ne prenese pruskega umformizma niti v jeziku. Zanimivo je, da je to drugo idejo skoraj istočasno (na prejšnjeletnem etnografskem kongresu v Moskvi) razvil in na slovanski prapor zapisal češki narodni voditelj dr. Rieger, ki je proglasil za narodni ideal slovanstva »raznoterost v harmoniji«.51 50 Slovenski narod z dne 4. junija 1868, štev. 27. 61 BcepocciricKHH 3THorp3ki HMecitaa BbicraBKa h cjkibhh< Kiii Cbfcui Bb jnat 1867 rojia. MocKBa 1867, sir 300. Podobne debate o enotnem jeziku za Slovence in Hrvate so se v «Jugu» pogosto ponavljale. V eno izmed njih je ob priliki posegel ali vsaj hotel poseči tudi Fran Leveč. V njegovi zapuščini se je namreč ohranil zanimiv koncept govora o tem vprašanju, datiran z dnem 20. maja 1868, ki se glasi takole: «Zadnjič se je stavilo v Jugu vprašanje: Kako bi se dala znanstvena literatura jugoslovenska zjediniti? Odgovorilo se je, da za to nam je pred vsem enega knjižnega jezika potreba; tudi to se je določilo, da ta knjižni jezik mora biti srbsko-hrvaški. Zoper to, mislim, da ne more nihče biti, kteremu je blagosti Jugoslovanstva mar, in tudi jaz nisem. Pač pa bi imel nekaj opomniti zoper nasvete, kako bi se posebno glede na Slovence dospelo do enega knjižnega jezika na jugu. Djalo se je: Slovenci naj puste slovenski jezik, vse znanstvene knjige naj se pišejo v hrvaščini in k večemu kaka knjižica za kmetavsa naj se napiše v slovenščini. Pameten človek res skoro ne ve, kaj bi odgovoril na to pretenzijo, posebno, ako pomisli, da so nekteri izmed Slovencev samih stavili ta predlog. Gospoda, ali naši najhujši nemškutarji kaj druzega zahtevajo? Ali oni ne pravijo tudi: za kmeta naj ostane slovenski jezik, izobraženemu svetu pa naj rabi nemščina. Ne vem tedaj, zakaj tako vpijemo zoper nemškutarje, če smo pri volji literaturo v dva cepa ločiti, za kmeta posebej, za izobraženega posebej. Pa nemškutarji naši dobro vedo, kaj pravijo; oni vedo, da, ako se slovenski literaturi odtegnejo znanstvene moči, bi tudi tako imenovana kmetova literatura ne mogla napredovati; zastala bi izobraženost in narod naš bi se germaniziral. — Taka je tudi, če bi izobraženi Slovenci že zdaj (že zdaj, pravim) začeli hrvaški pisati. Literatura slovenska stoji na tako slabih nogah, da le, ako jo gospod in kmet podpirata, more napredovati; ako se jej pa odtegne eden teh faktorjev, bi propala. Ako mi že zdaj začnemo hrvaški pisati, bi kmet zaostal in greh bi bilo tako vedoželjnemu kmetu, kakor je naš, pot do izobraženja zapirati. Literatura se mora opirati na narod — tudi na priprosti narod; izobraženost ni monopol učenjakov; človeštvu in narodu svojemu smo dolžni, da ga izobrazimo — in to mislim je samo v narodnem jeziku mogoče. Da se doseže en knjižni jezik in da se tako zedini jugoslovanska literatura, djalo se je dalje, treba je, da se brž v slovenske šole vpelje hrvaščina. Če se ne motim, je g. Tomič to misel izrekel. Lepa misel je s tem izrečena, res prav lepa, pa kaj nam to pomaga, ker je pa nemogoča. Kako more g. Tomič od naše vlade pričakovati, da bi hrvaščino v naše šole vpeljala, ko nam še slovenščine ne privošči, ko nam nemščino še celo v normalne šole vriva; podoba pa ni še, da bi vlada svoja načela v tej zadevi premenila. Profesor Macun je leta 1862. začel v Ljubljani hrvaški jezik na gimnaziji učiti, pa mu je vlada daljno predavanje prepovedala. Ali je verjetno, da bi ravno ta vlada hrvaščino sama v šole vpeljala? Kar se tedaj tega pričakovanja tiče, je po mojih mislih za sedaj samo pium desiderium. Pa predrznem se g. Tomiča specijalno še nekaj vprašati: Slišal sem že večkrat njega govoriti o slovanskej konfederaciji in mislil sem, da tudi nam Slovencem v tej zvezi kako pohlevno mestece dovoli, pa kakor se vidi, sem se jako zmotil. Kaj misli, da je nam Slovencem naša individualnost glede Hrvatov manj ljuba in draga, kakor Hrvatom njihova glede Rusov? In vendar g. Tomič jasno izreka: Slovenci naj se pohrvatijo. — Pa še nekaj je pomisliti! Pravijo ljudje, da Avstrija stoji na slabih nogah. Kar drugi pravijo, verujmo še mi! Mogoče je tedaj, da enkrat Prusija ali Italija stegne svojo železno roko po slovenskih pokrajinah. Kaj bo pa potem iz slovenskega naroda, ako se inteligencija naša v literaturi loči od kmeta? Hrvaška literatura še med slovenskim kmetom ne bo vkoreninjena, slovenske literature ne bo — ker se bi v hrvaško premenila — in naš kmet bi se v kratkem polašil ali pa ponemčil, ker bi v knjigi ne imel jezika, kterega bi umel ter tako tujstvu kljuboval. Gospoda, ali smo pa mi Južni Slovanje res tako močni, da zamoremo poldrugi milijon Slovencev brez škode tujcu v žrelo vreči? G. Smičiklas je enkrat očitno izrekel, da Slovenci so med Jugoslovani najbolj ukaželjni narod. Gospoda, ali bi ne bilo tega, dasi tudi malega, pa vendar po izobraženosti hrepenečega naroda na veke škoda, ko bi tujcu pal v roke? — Moja misel tedaj o bodočem knjižnem jeziku jugoslovanskem je ta: Za sedaj še je Slovencem popolnoma nemogoče, popustiti slovenski jezik ter začeti pisati hrvaški, zato ker v sedanjih političnih razmerah ni pričakovati, da bi to početje vspeh imelo, temveč bi bilo vzrok, da bi priprosti slovenski narod zaostal v izobraženosti, ker bi slovenska literatura propala. Kedar pak se razmere na Jugu tako daleč premene, da bomo Slovenci in Hrvatje politično zjedinjeni in da se nama ne bo treba bati, da bi slovenski priprosti narod propal: takrat pa Hrvatom damo ne le srce, kakor zdaj, ampak tudi jezik! Zdaj pa v lastnem jeziku izobražujmo svoj narod, da kedar pride čas, ne bomo samo gospoda in učenjaki za zedinjenje, ampak tudi probujeni, prebrisani, priprosti slovenski seljak! Zdaj še nikakor ni čas med slovenskim kmetom propagando delati za Jugoslavijo; narodna zavest je pri njem še premalo razvita, pred vsem mora naš narod čutiti, da je slovenske krvi, predno mu je mogoče ljubezen do zedinjenja z ostalimi Jugoslovani vcepiti.»52 Zanimiva nota tega Levčevega govora je ta, da govornik v njem sicer opira zagovor individualne slovenske literature že na docela pravilno, realno in demokratično načelo lažje in organske izobrazbe ljudstva s pomočjo knjige, pisane v domačem jeziku, a glavni razlog mu je vendar narodno-obrambnega značaja, torej takšen, ki lahko odpade, kadar bi bili Slovenci z ostalimi južnimi Slovani politično združeni. Poslednji, v tedanji dobi važni, a trajno manj pomembni razlog je poudarjal Leveč pač tudi iz kurtoazije do Hrvatov, češ: «kar ni, še lehko se zgodi». Zanimivo je, da Leveč, ki je bil v ozkem 5 2 Koncept v Levčevi zapuščini v ljubljanskem mestnem arhivu. stiku tudi z literarnim ustvarjanjem, ni iztaknil silno važnega razloga otežkočene kreacijske možnosti pri Slovencih v slučaju sprejetja srbohrvaščine. Kot eden izmed prvih pa je Leveč v tem svojem govoru pravilno presodil nemožnost višje in nižje literature v dveh jezikih in zaslutil dejstvo, da bi bila tako imenovana «nižja» literatura (samo po sebi umevno tudi vsa leposlovna) pri vsakem narodu nezmožna napredka in seveda obsojena na smrt, ako ne bi dobivala oživljajočih sokov iz znanstvene literature, pisane v istem jeziku . . . Slovensko-hrvatsko zajedniško društvo «Jug» je začelo ob teh in takih od hrvatskih članov neprestano se ponavljajočih in naposled utrudljivih debatah že v letnem semestru 1868 hirati, medtem ko je v zimskem semestru 1868/1869 skoraj zadremalo. Slovenci so vedno redkeje hodili v «Jug» — poslušat hrvatske debate, a svoje načrte so snovali in kovali že zopet v ožjih samoslovenskih krogih in od tam nekatere pomembne tudi realizirali. Najznamenitejše dejanje te akademske mladine, ki se je družila spočetka v «Savi» in potem deloma v «Jugu», je bil prvi slovenski shod akademske mladine dne 14. avgusta 1868 v Ljubljani. Ideje, ki jih je to dijaško pokolenje skušalo na tem shodu razviti in uvesti v življenje, so bile zajete v tako veliki meri iz istodobnega gibanja srbske dijaške mladine, tako zvane «Ujedinjene Omladine Srpske», da moramo, preden govorimo o tem shodu, izpregovoriti nekaj informativnih besed o tem dijaškem gibanju pri Srbih. Srbska visokošolska mladina se je začela zlasti spočetka 60ih let posebno živahno udejstvovati v srbski javnosti in književnosti. Na čelu tega «omladinskega» gibanja so bili predvsem avstro-ogrski Srbi, ki so smatrali avstrijsko ustavo za izsiljeno in narodom nepravično. Tudi v Srbiji sami se je razvilo od leta 1858. dalje s premeno dinastije bolj ustavno življenje, zlasti ko je leta 1860. zasedel srbski knežji prestol Mihajlo Obrenovič. To, česar je mladoliberalna generacija pričakovala, namreč da se bodo odslej nadaljevale svobodomiselne ideje, nasiloma pretrgane in zatrte leta 1848., se sicer ni zgodilo niti v Avstriji niti v Srbiji, a nekoliko na bolje se je vendar obrnilo. Vezi so se vendar toliko zrahljale, da je mogla stopiti v akcijo predbojevnica aktualnih evropskih idej, dijaška mladina. Srbsko akademsko dijaštvo je takrat študiralo po večini na Dunaju in v Pešti. Politično je bilo orientirano predvsem v nacionalističnem duhu. V tem duhu se je zbiralo zlasti v dveh akademskih društvih, v «Preodnici» v Pešti (od leta 1861. dalje) in v «Zori» na Dunaju (od leta 1863. dalje). Iz vseh nastopov in pojavov se je videlo, da se ta «mladina» organizira in med seboj veže v ta namen, da bi delovala v podobnem smislu kakor «Mlada Italija» in «Mlada Nemčija». Na prvem svojem shodu v Novem Sadu leta 1866. se je to dijaštvo konstituiralo pod imenom «Ujedinjena Omladina Srpska». Živahno propagando pa je začelo razvijati po Vojvodini in Srbiji (pozneje tudi po Hrvatskem, Dalmaciji in Črni gori) po svoji drugi skupščini leta 1867. v Belgradu. Na tem kongresu je izdalo srbsko dijaštvo svoje «Odluke proglašene i utvrdene drugom skupštinom Ujedinjene Omladine Srpske u Beogradu na Preobraženje 1867. godine», in sicer v 34 točkah, katerih prva se je glasila: «Rodoljubi iz sviju zemalja i krajeva, i od svuda kde ih ima, sjedinjeni za prosvetu i napredak naroda, predstavljaj u celokupnu omladinu srpsku ili mlado srpstvo.» V krog te združene mladine se je poživljala tudi vsa ostala srbska družba, moškega in ženskega spola, tudi trgovci in obrtniki. Točka IV. je izjavljala: «Mlado srpstvo smatra sebe kao člana omladine sviju Slovena, a naročito kao člana južnih Slovena.» Vse gibanje je bilo združeno obenem z organizacijami pevskih, učiteljskih in trgovskih društev, ki so preprezala posebno Vojvodino in Srbijo. — V politično-idejnem pogledu je bilo gibanje svobodomiselno in protiklerikalno ter predvsem nacionalistično. V literarnem pogledu se je oklepalo kulta narodne pesmi, Vukove jezikovne tradicije, gorelo je za vzore nemške romantike in literarne smeri «Mlade Nemčije», visoko povzdigujoč Shakespearja. Po umoru kneza Mihajla leta 1868. so se pri tem umoru osumljeni «Omladini» začele staviti ovire v Vojvodini in kneževini, vendar so se njene letne skupščine vršile v Vojvodini še v letih 1868. do 1871. V naslednjem letu pa se je delovanje «Omladine» zaustavilo, ne samo zaradi obojestranskega vladnega pritiska, ampak tudi vsled različnih ideologij med tostranskimi in onostranskimi Srbi, ki so temeljile v borbi med liberalci in socialisti. Leta 1872. je tudi prenehal izhajati centralni organ gibanja, «Mlada Srbadija». «Omladina» pomeni v srbski prosvetni in literarni zgodovini eno najživahnejših in najsijajnejših dob. Prvič je z njo nastopila celotna generacija v javno življenje s predavanji, besedami, shodi, časopisi, almanahi in knjigami sploh, s katerimi je v pravem pomenu besede elektHzirala vse javno življenje naroda. Kar imajo danes Srbi kulturno najpomembnejšega, se je rodilo po veliki večini iz tega gibanja . . . V dobi, ko so se ustanavljale razne nacionalne države, je ta mladina budila ne samo pri Srbih, marveč tudi pri Hrvatih in Slovencih idejo osvobojenja in državnega ujedinjenja. «Omladinci» so bili v marsikaterem pogledu prepojeni s slavjanofilskimi idejami in tendencami nemškega ustavno-demokratičnega liberalizma. Ideal jim je bil zvezna balkanska republika v sistemu zedinjenih držav Evrope. Proslavljali so zlasti Črno goro kot zemljo, ki se je neprestano borila s Turki za svojo svobodo. Bili so častilci Garibaldija in Mazzinija. Za bližnji in praktični cilj svojega prizadevanja so proglašali v minimalnem svojem programu vsaj ustavno svobodo v Srbiji, v Avstriji pa nacionalno in antiklerikalno avtonomijo narodov.53 S tem srbskim dijaškim gibanjem so se seznanili slovenski dunajski dijaki po vsej verjetnosti že v «Savi», ki je gojila stike z bratsko «Zoro». V Levčevi zapuščini 53 Prim. Jovana Skerliča knjigo «Omladina i njena književnost (1848—1887)», Beograd, 1906, in istega avtorja «Istorijo nove srpske književnosti«. Beograd, 1921, str. 218—239. se je našel en izvod gori omenjenih «Odluk» druge skupščine «Omladine», katerim je priključena posebna nabiralna pola za vpisovanje članov, ki pa ni izpolnjena z nobenim slovenskim imenom. Zanimivo pa je, da je v obširni tiskani obrazložbi teh «Odluk», natisnjeni na njih drugi in tretji strani, podčrtal neki slovenski dijak edino naslednje mesto: «Zadatak nam nije mali, ali je neizmerno olakšan time, što radnja naša nije zatvorena i svedena samo na neke zvanične krugove ili na neke isključne klase ljudi, nego su dveri opštega hrama narodnog napredka širom otvorene muškome i ženskom, starome i mladom, ukome i neukom — svima i svakome. » Dunajsko slovensko dijaštvo je bilo v letnem semestru 1868 formalno združeno s hrvatskim v «Jugu», v katerem pa so najbrž zlasti njegovi slovenski člani občutno pogrešali agilnih srbskih «omladmcev».S4 Kakor poroča Vencajz se je bil sicer dosegel na seji dne 4. junija 1868 v «Jugu» neki prijateljski sestanek vseh južnoslovanskih narodnosti, torej tudi Srbov, vendar so se ti izgovarjali, da nimajo pooblastila od «Omladine Srpske» v Novem Sadu, in jih pozneje ni bilo več v «Jug». Takrat so slovenski dijaki, precej disgustirani nad dolgoveznimi in neplodnimi debatami v «Jugu», ki so se sukale okrog lokalne hrvatske politike in okrog hrvatskih zahtev, naj Slovenci opuste svoj književni jezik, začeli pripravljati zunaj «Juga» za počitnice leta 1868. svoj prvi vsedijaški shod — jako v smislu ideologije in delovanja «Ujedinjene Omladine Srbske». Prvo vest o tem shodu je prinesel široki slovenski javnosti (za «Primorcem») «Slovenski narod» dne 1. avgusta 1868 v dopisu nekega ljubljanskega dopisnika v naslednji obliki: «Že dalje časa je bilo slišati, da napravijo slovenski študentje nekterih viših učilišč letošnje počitnice v Ljubljani študentovski zbor. Te ideje, ktera 5 4 Prim. Vencajz, o. c. str. 45. se je, vsaj kolikor je meni znano, rodila v dunajski ,Savi', poprijeli so se posebno vrli Slovenci graškega vseučilišča ter izvolili že celo odsek, ki bi imel ves zbor aranžirati. Toda med tem, ko smo na Dunaju mislili, da bi se k študentovskemu zboru povabili Slovenci samo iz viših učilišč, kliče graški odsek vse slovenske študente sploh v Ljubljano. (Gl. zadnjega ,Primorca'.) To pa nikakor ne gre! Kaj graški odsek ne ve, da se gimnazijalci ne smejo vdeleževati nobenih politiških shodov?! In političen bode ta zbor gotovo kolikor toliko. Ravnatelj naše gimnazije je tudi že strogo prepovedal študentom priti k temu zboru, rekoč: Kdor se ga udeleži, izključi se sam ipso facto! Nekemu sedmošolcu pak, ki ni druzega zakrivil, kot da je prinesel graškega odseka pismo v šolo, popravili bodo že spisano spričevalo!»55 V isti številki «Naroda» je vabil posebni pripravljalni odbor na prvi slovenski tabor v Ljutomeru. — V prihodnji številki je istemu političnemu organu poročal njegov ljubljanski dopisnik med drugim tudi naslednje: «Mesec avgust nam precej prinese narodnega življenja v Ljubljano. Razen tega, da bo Matica svoje ude zbrala v posvet, pridejo menda 14. avgusta slov. študentje. Ta poslednji shod ni kaj priljubljen, kakor slišim, nekterim imenitnim narodnjakom. Vse eno pa smemo reči, da bodo dobro sprejeti in upamo, da se snidejo v obilnem številu.» Nato govori ta dopisnik o ovirah, ki jih delajo glede tega shoda gimnazijcem njihovi profesorji, trdeč, češ da je nezakonit, kar mu daje priliko za vzklik: «čemu dražite mladino, vi, ki vam je dana, da bi jo po očetovsko učili. Pridobite si njena srca in storili boste na svojem lepem polji veliko. Pedantizem škoduje vam in vaši reči.»56 Ista številka «Slovenskega naroda» je prinesla končno oficialni poziv «Slovenskim študentom», v katerem javljajo imenoma podpisani sklicatelji med drugim sledeče: 8 5 Slovenski narod z dne 1. avgusta 1868, štev. 51. 6 8 Slovenski narod z dne 4. avgusta 1868, štev. 52. «Bratje slovenski! Viharen čas, v kterem je naš narod stopil na javno pozorišče, da bi si priboril svoje najsveteje pravice, da bi braneč se tujega elementa poplavi ohranil slovenski značaj čestitljivih svojih očetov, da bi se mogel v omiki, blagostanji in svobodi vrstiti k družim enake blage namere dosezajočim narodom — stavlja nam sveto dolžnost, da tudi mi, bratje slovenski, zgodaj zberemo svoje moči, da se zgodaj dela lotimo na rodovitnem polji, ki ga nam odpira našega naroda čut in sprejemljivost za vse, kar je dobro in lepo, da se že zdaj pripravljamo za prihodnje delovanje, kajti — bodočnost je naša! . . . Zatorej se z veseljem poprimimo nasveta naših vrlih bratov na graški univerzi in uljudno vabimo vse slušatelje viših učilišč, vse abiturijente slov. gimnazij, ki nameravajo lotiti se akademičnih študij, in samostojne Slovence sploh, ki imajo srca za svoboden razvoj naše narodnosti, da se v obilnem številu udeleže slovenskega študentovskega shoda 14. dan avgusta meseca. — Na dnevnem redu, kterega bomo s graškimi kolegi sporazumevši se kakor mogoče prej v ,Narodu' razglasili, bode vsakakor posvetovanje o ustanovljenji slovenskega bratstva: ,Slovenska Omladina'57 — in ako se ustanovljenje sklene, posvet o načrtu pravil, ktera se bodo prej osnovala in po skupščini potrjena na dotične više mesta predložila . . .» «V imenu dunajskih in praških slov. študentov« so ta poziv podpisali: A. Gregorič, abs. jurist, J. Zelenik, abs. filozof, J. Jurčič, filozof, Fr. Leveč, filozof, in Franc Tomšič, tehnik v Pragi. 67 Ta izraz v tej s r b s k i obliki, ki ovaja tega slovenskega gibanja duševno sorodstvo z znamenito «Ujedinjeno Omladino Srpsko», srečamo prvič v slovenskem jeziku v tem pozivu. Izraz se je pozneje udomačil v slovenščini za poznamenovanje mlade generacije istotako kakor pri Čehih, pri katerih je po glasovitem «omladinskem» gibanju in procesu v Pragi izza prvih 90ih let prejšnjega stoletja prešel iz srbščine tudi v češki slovar. Ta odbor dunajskega slovenskega dijaštva je bil s svojim pozivom nekoliko prehitel one graške visokošolce, ki so bili prav za prav dali neposredno iniciativo za shod (potem, ko se je bila ideja že prej rodila v «Savi») in ga napovedali na dan 12. avgusta 1868. Ko sta se oba odbora med seboj sporazumela, sta izdala nov, skupen poziv, podpisan razen po imenovanih še po M. Samcu, medicincu, R. Krištofu, medicincu, A. Pozniku, juristu, Čebularju, filozofu, L. Gorencu, medicincu, Fr. Marnu, filozofu in Fr. Oblaku, juristu. Fran Leveč ni bil več podpisan pod tem drugim pozivom, ki je določal, da se bodo zbrani dijaki «posvetovali in sklepali 1) o vpeljavi slov. jezika v ljudske in srednje šole; 2) o napravi slov. pravniške akademije v Ljubljani; 3) o dovršenji jugoslovanskega vseučilišča v Zagrebu; 4) o osnovi literarnega društva slov. omladine».58 Dne 12. avgusta 1868 — štiri dni poprej se je vršil prvi slovenski tabor v Ljutomeru — so začeli prihajati prvi udeležniki prvega slovenskega vsedijaškega akademskega shoda v Ljubljano, «ki ima biti Sloveniji glavno mesto», kakor pravi Jurčič v poročilu59 o tem shodu in označuje s tem vrhovno devizo tega gibanja «mladoslovenskega » dijaštva, «zedinjeno Slovenijo». Posebno svečano so bili na kolodvoru sprejeti zvečer dne 13. avgusta štajerski visokošolci, nakar se je v predkonferenci v čitalnici določil program za glavno zborovanje prihodnjega dne. Že po tej predkonferenci so se dijaki razšli na prenočišča, kakor pravi Jurčič, «trdno prepričani, da se ima pričeti s tem shodom slovenski omladini nova, veselejša doba». Naslednji dan, 14. avgusta 1868, se je pričelo v čitalnici zborovanje, katerega se je udeležilo okrog 120 visokošolcev z Dunaja, Gradca in Prage ter tudi nekaj abiturientov. Shod je otvoril predsednik pripravljalnega odbora, medicinec Rudolf Krištof, in predlagal za predsednika doktoranda Antona Tomšiča, ured- 6 8 Slovenski narod z dne 11. avgusta 1868, štev. 55. 5 9 Slovenski narod z dne 18, avgusta 1868, štev. 58. nika «Slovenskega naroda», za zapisnikarja pa filozofa Celestina in Levca. Izvolitev vseh treh se je izvršila z vzklikom. Predsednik Tomšič je otvoril zborovanje z govorom, v katerem je naperil tri osti: eno zoper germanizujočo avstrijsko vlado, drugo zoper samovšečne voditelje slovenske oficialne politike, ki so omalovaževali gibanje mladine, tretjo zoper ono inteligenco, ki v poznejših letih le prerada pozablja na ideale, za katere se je navduševala v dijaških letih. Rekel je Tomšič med drugim: «Da smo se zbrali, rešili smo dolžnost do svoje časti in do naroda. Posvetovali se bomo o važnih rečeh, o šolah, ktere pri nas ne izrejajo mož, kakoršnih narod potrebuje. Naši sklepi so same želje, ker nemarno izvršilne moči. Oni pa, ki imajo praktično izvrševati želje vseh oddelkov narodovih, naj si dobro premislijo, predno zavržejo želje omladine, da si tako sami ne pretrgajo niti, ki jih ima vedno vezati z narodom. Sami pa bi bili krivi, ko bi zamudili kaj tam, kjer delamo lehko, in v to delovanje ima nas združiti literarno društvo ,Slovenska Omladina'.» Končal pa je Tomšič svoj nagovor z naslednjim apelom na dijaštvo: «Delajmo tako, da, ko se bo zbirala čez dvajset let slovenska omladina, ne bomo pri oknih nastavljali ušes ter poslušali, kaj počenja, ampak da, čeravno se postaramo po letih, ostanemo v srcih vedno mladi, da stopimo med njo lehke vesti in ji podamo roko ter ji zakličemo: ,Mi smo, mi smo in bomo slovenska omladina!.» «Gromovito pohvalo» zabeležuje Jurčič po tem Tomšičevem nagovoru in pristavlja, da so bili s posebnim navdušenjem nato sprejeti pozdravi slovaške omladine iz Turčanskega Sv. Martina, srbske omladine iz Novega Sada, hrvatskih dijakov z Dunaja i. dr. — Nato se je pričelo zborovanje o treh napovedanih točkah programa. Zakaj se je v «zadnjem trenotku» črtala iz sporeda točka o ustanovitvi slovenske pravne akademije v Ljubljani, se ne ve; morebiti jo je izpodrinila točka o «dopolnitvi jugoslovenskega vseučilišča v Zagrebu». O taborski zahtevi glede uvedbe slovenščine v ljudske in srednje šole je govoril medicinec Samec, o izpopolnitvi južnoslovenske univerze v Zagrebu jurist Oblak,60 o najvažnejši ideji tega gibanja «mladoslovenske» dijaške generacije, prevzeti od istodobnega mogočnega gibanja srbskega dijaštva (ne od češkega, kakor sem pomotoma pisal na drugem mestu61), je zborovalcem poročal Josip Jurčič v daljšem govoru, v katerem je najprej protestiral proti Marušičevi goriški «Domovini», ki je ponovno ostro nastopala zoper «nezrele mladeniče« in zoper vse to dijaško gibanje. Na ta naslov je Jurčič izpregovoril med drugim: «Mi ne živimo v stari Šparti, kjer so mladini zgodaj kazali pot, po kterem ima delati, in se je tako lepo spoštovanje med starostjo in mladino ohranilo, temuč živimo v tužni Sloveniji, kjer se mladini insinuacija stavlja, da bi bila nema in tiha statistinja na odru narodnega življenja in delovanja. Spoznavši, da le skupno moremo delati, da se mlade moči ne smejo zametati, moramo protestirati zoper tako insinuacijo in sicer ne z besedo temuč z djanjem. Zatorej zberimo moči, in osnujmo društvo ,Slov. omladina'. Misel, ki je nas denes od vseh krajev tukaj zbrala, misel bratovstva in skupnosti, misel slovanstva in naše bodočnosti je tudi misel, ki ima roditi to društvo, toraj ga ni treba obširno priporočati.« Po teh Jurčičevih uvodnih besedah je shod v principu sprejel govornikov predlog, da naj se osnuje tako društvo. — Nato je isti govornik podrobno razvil načela, po katerih naj bi posebni odbor sestavil pravila društva «Slovenska omladina«. Po tem Jurčičevem načrtu se je imelo društvo precej tesno — dasi najbrž v nekoliko skromnejšem obsegu — naslanjati na vzorec «Ujedinjene Omladine Srpske« (katere pa niti Jurčič niti kdo drugi na shodu ni izrecno omenil z nobeno besedo62). Jurčič je 60 Slovenski narod z dne 18. avgusta 1868, štev. 58. 6 1 Glej mojega «Kersnika» I., str. 78. 82 Prvi, ki je na to znamenito srbsko organizacijo opozoril slovensko javnost, je bil neki člankar «Slovenskega naroda«, ki je v 3. nadaljevanju svojega cikla uvodnikov, naslovljenih »Slovenci in narodna njih delavnost«, pisal: «Za primer naj nam dejal: « Na m en društvu, v ktero sme pristopiti vsak slovenski slušatelj viših učilišč, abiturijentje teh učilišč in popolno samostojni abiturijentje gimnazij, kakor sploh vsak izobražen Slovenec, ki se zlaga s svobodomiselnimi načeli tega društva» — kakor smo videli, so bile pri srbskem društvu «dveri opštega hrama narodnog napretka širom otvorene muškome i ženskom, starome i mladom, ukome i neukom» — «namen društva je,» izvaja Jurčič, «z besedo in tiskom dosezati edinost v delovanju slov. omladine.» Ko so bila splošna načela društvenega ustroja sprejeta, so bili v pripravljalni odbor izvoljeni: A. Tomšič, J. Jurčič, A. Gregorič, Fr. Celestin in Leveč, da v enem mesecu sestavijo in vladi v potrditev predlože pravila društva, ki bi naj imelo podružnice v Gradcu, na Dunaju, v Pragi, sedež pa v Ljubljani ter vsako leto po eno glavno skupščino v Ljubljani, na Bledu ali v kakem drugem kraju Slovenije, torej vse precej konformno z znamenito srbsko vzornico. — Predsednik Tomšič je zaključil to prvo dijaško slovensko manifestacijo z apelom: «Zdaj toraj na delo, da pri zboru prihodnjega leta že pokažemo sad našega truda!» Opoldne se je nato vršil skupni obed zbranega dijaštva, pri katerem se je vrstila napitnica za napitnico. Jurčič teh napitnic v svojem poročilu ne navaja podrobno, pravi pa, «da te napitiiice so bile živi protest zbrane slovenske omladine zoper naših poslancev in vodnikov politiko; pokazale so, da se njeno mnenje zlaga s politiko štajerskih rodoljubov, s politiko njihovega organa ,Slov. Naroda', posebno kar se tiče združenja vseh Slovencev v eno administrativno skupino.» Specialna napitnica je veljala osebno navzočemu Levstiku. Izrekel jo je Jurčič, češ da napiva «možu, ktesluži izvrstno vredjena srbska ,0 m l a d i n a ' , h katerej pat spadajo tudi sivolasi; kajti to ime uže davno nijma več svojega prvotnega pomena». («Slovenski narod» z dne 22. junija 1872, štev. 71.) Ta člankar je bil po vsej verjetnosti prof. dr. Janko Pajk. rega mladina spoštuje kakor prvega izmed živečih slov. pesnikov, kterega nasprotnike tudi mi za svoje spoznamo, kteri je vedno z mladino, in za kterim je in bode vedno mladina stala». Ta napitnica je izzvala viharno navdušenje in pritrjevanje. Oni Levstik, ki je ravno v tem letu obhajal desetletnico trdega boja z Bleiweis- Jeranovim primitivnim in ozkosrčnim patriarhalizmom, boreč se za naprednejše nazore v jeziku, literaturi, politiki in društvenosti, je končno na tem shodu videl iti v klasje svojo oznojeno setev. Ves ginjen je Levstik vstal in odgovoril na Jurčičevo napitnico: «NajIepši dan mojega življenja je denašnji dan, ko vidim toliko mladih gospodov tukaj zbranih, ki so tako navdušeni za srečo in napredek slovenskega naroda. Ali povem vam, gospodje, prišli bodo trenotki v vašem življenji, ko vas bodo silili in prosili, ko vam bodo priložnost dajali, da se izneverite načelom, ktere ste denes izrekli. Toda, slovenska omladina, zmerom taka ostani, potem bo denašnji dan slovenskemu narodu zgodovinski dan!» Ostale napitnice so bile precej ostro naperjene zoper «prvake». Anton Tomšič je napil ljutomerskim taboritom, «ki so bolje vedeli, kaj je slov. narodu potreba, kakor marsikter lepobradat državnik» (ta opazka je merila na drja. Tomana). Celestin je napil Tomšiču kot uredniku «SIovenskega naroda» ter pri tej priliki omenil lanske Levstikove akcije za ustanovitev slovenskega političnega časnika v Ljubljani, pristavljajoč: »Omahovali so dolgo naši vodniki, izgovarjaje se, da dnevniku ne morejo najti vrednika; in ko se je vrednik našel, rekel je baje eden izmed njih, da na Kranjskem tacega lista ni treba!» Shod se je zaključil zvečer v čitalniški dvorani z dvema gledališkima predstavama mladega dramatičnega društva, h kateremu je pristopilo ta večer 37 dijakov.63 Ta prvi shod slovenske akademske mladine je vzbudil precejšnjo pozornost celo v nemški žurnalistiki, ki je istočasno izrekala nado, da vlada vendar ne bo tako neprevidna, da bi dovolila pravila nameravane «Slovenske omladine», k čemur je «Slovenski narod» pristavil: «Predno vedo, kaj naši mladeniči hot6, predno so statuti narejeni, da si ima biti glavni značaj literarni —- že denuncirajo. »64 Doktor Bleiweis je o shodu poročal docela kratko in s svojega omalovažujočega prvaškega viška v «Novicah» javil, da se je po shodu vršila «živahna beseda v gostilnici, v kteri so si zbrani mladi gospodje zlajševali svoja srca, vsak po svoje. In kdo bi jim tega ne privoščil?»65 Človek bi pričakoval, da bodo dijaki, ki so se bili o počitnicah na tem shodu tako razvneli in razmahnili, v jeseni 1868 po povratku v univerzitetna mesta razvili posebno živahno delovanje. Toda v prvih jesenskih mesecih niti z Dunaja ni bilo ničesar posebnega čuti. Vse, kar je poročal Leveč svoji nevesti po svojem novem prihodu na Dunaj dne 16. oktobra 1868, je bilo naslednje. «Slovencev je letos prišlo več na Dunaj kot lansko leto. Nekteri se prav kislo drže, kar jim jaz ne zamerim, ker vem, da so v materijalnih stiskah; drugi se pa norca delajo iž njih, namestu da bi jih milovali! Nekaj novincev je pa pravih ptičev, tako da dajo za vino in pivo, da je kaj.» Vzrok začasnega mrtvila je tičal v skupnem slovensko-- hrvatskem dijaškem društvu «Jugu», v katerem se slovenska iniciativa ni mogla posebno udejstviti in v katerem so dajali ton Hrvatje s svojo pravaško politiko kljub temu, da je bil na prvi seji dne 24. oktobra 1868 izvoljen za društvenega predsednika Slovenec Josip Ser- 84 Ibidem. 6 5 Novice z dne 19. avgusta 1868, str. 277. — Urednika «Zgodnje danice», Jerana, pa je skrbelo, če so se vseučiliščniki na svojem plebejskem zletu, ki so ga napravili po zborovanju isti dan pred Veliko gospojnico, postili ali ne. Ker je domneval, da se niso, je protestiral proti takim «neslovenskim olikam». (Zgodnja danica, 1868, str. 282.) nec s 7 Slovenci kot odborniki in Hrvat Kozič za podpredsednika s 5 hrvatskimi odborniki.66 Edina važnejša prireditev «Juga» se je vršila dne 2. decembra 1868 v dvoranah gostilne «Zum griinen Tor», in sicer je bila to beseda na čast onemu slovenskemu poetu, ki so ga «staroslovenski» veljaki skozi dve desetletji dosledno omalovaževali in njegovo luč stavili pod mernik — Prešernu. Bila je to «beseda» — ta češki izraz se je bil pri Slovencih v 60ih letih udomačil po prireditvah ljubljanske čitalnice, ognjišča Bleiweisove «staroslovenske» družabnosti — ki jo je v «Slovenskem narodu« v «Pismu z Dunaj a» opisal Leveč z neprikrito ostjo zoper «Staroslovence», ono dotedanjo politično in kulturno generacijo, zoper katero je pripravljalo svoj nastop to izrazito «mladoslovensko» dijaško pokolenje. Pričel je Leveč opis tega slavja z reminiscenco, kako je kot gimnazijec kljub vsem strahovom pred profesorji rad zahajal kot «tihotapec» v ljubljansko čitalnico «ter ondi se stisnil za kak steber, za peč ali pa v tisti kot, kjer sicer dobrodejni, a po dvoranah ne preveč navadni duh čitalniške kuhinje udarja človeku nehote pod nos. In tako ponižno skrit, stisnen in zavarovan«, kramlja poročevalec, učenec «mladonemškega» feljtonizma, «sem poslušal, kar se je pelo, govorilo in igralo, morda celo bolj verno in pozorno, kakor marsikteri tistih velikih gospodov, ki so spredaj, koj pod odrom, še pred gospemi, po usnjatih stolih sedeli ter tako prosto se vedli, kakor bi bili doma. In vendar! Dasi ravno sem hodil iz čistega domoljubja v čitalnico, ki mi je marsikako stvar lepše dalo videti ali slišati nego je bila res; vendar sem večidel vsako sredo v ,Nov.'[icah] debelo gledal in bral kritiko .prekrasne' besede pretekle nedelje. Tukaj je stalo črno na belem, da je, postavim, gospodična 1.1. tako ,ljubko' popevala, kakor slavček v grmiču (tako ljubko, da bi jo bil moral človek kar —) in da je njeno petje ,žvergolelo' po naših ušesih kakor škrjančkova pesmica po jasnem 6 6 Vencajz, o. c. str. 46. zraku. In jaz, ki sem jo tudi slišal, obsodil sem jo za prav navadno pevko. Gospod I., postavim, je tako izvrstno' igral in tako dobro rešil svojo nalogo, da bi ga bili želeli videti na vsakem očitnem odru. In jaz, ki sem ga tudi videl, sem bil prepričan, da bi mu občinstvo v vsakem očitnem teatru žvižgalo, — ako bi bil le slovensko igral; kajti tako je lomil slovenščino, kakor preklje. In v takem tonu je bila pisana vsa kritika, ter se končala z navadno frazo: ,Vodo bi v Savo nosili, ako bi hoteli o igri in petji te gospč, tega gospoda itd. le besedo hvale izgubiti.' In takih kritik nisem bral samo enkrat, ampak leto za letom, teden za tednom so se ponavljale.« Po tej odločni in resnični kritiki stereotipnega kritikovanja patriarhalnih «staroslovenskih» kulturnih prireditev, pisani docela v duhu onega Levstika, ki se je v celovškem «Slovencu» leta 1865. prvi drznil na podoben način rešetati Bleiweisovo čitalništvo, nadaljuje Leveč, da se je bil on za svojo osebo zaklel, da nikoli nobenega referata o slovenskih «besedah» ne bo pisal. Ako postaja tej svoji prisegi nezvest sedaj, ko mu je pisati o «Preširnovi besedi» dunajske slovensko-hrvatske mladine, pravi — zopet z razločno ostjo zoper «stare» — da dela to: «prvič ker je ta slavnost veljala najboljšemu Slovencu in največjemu jugoslovanskemu pesniku, kterega Slovenci sicer visoko cenijo, v dejanji pak celo toliko ne slave, kakor veliko manjšega Vodnika, da, še toliko ne, kakor nektere živeče pesnikarje [namigovanje na «noviške» proslave Koseskega]; drugič so to slovesnost napravili dunajski ,vseučilišniki' (kakor nas g. Jeran imenuje), kterim so nekteri slovenski listi in gospodje prav gorki». Ko je nato Fran Leveč s primernimi besedami opisal «besedo», pohvalil zlasti dijaški pevski zbor, obstoječ «iz trideset krepkih, večidel slovenskih grl, pod vodstvom g. Jerneja Brezovarja», ter slavnostni govor o Prešernu, ki ga je govoril nekdanji podpredsednik «Save», Ullrich, poroča: «Telegrami, ki so z nami vred slavili velikega pesnika, so došli: iz Kranja od narodne čitalnice, iz Prage eden od ondotnih Slot vencev in Hrvatov, eden pa od ,čtenarskega akad. spolka', iz Maribora od redakcije ,S1. N.' [v tej redakciji je takrat že sedel Jurčič], iz Ljubljane od dram. društva in od .slovenske emigracije', od več rodoljubov in — od ljubljanske gimnazije. Gromovita slava je zadonela po dvorani« — piše Leveč — «ko se je prečital zadnji telegram, kajti koga bi ne razveselilo videti, da vkljub vsem prečudnim dogodbam na ljublj. gimnaziji [namigovanje na persekucije dijakov zaradi nacionalističnega gibanja, ki je naraščalo med dijaštvom v tem času sokolskih nastopov zoper «turnerje»] so ondotni gimnazijalci vendar tako vrli domoljubi».67 — Najbolj zanimiv med temi telegrami pa je bil telegram «slovenske emigracije v Ljubljani«, odposlan najbrž iz somišljeniškega kroga tistega Levstika, ki se je v »staroslovenski» Ljubljani počutil kot tujec, a kot domačin razen med ljudmi, ki so tvorili ožji sotrudniški krog «Slovenskega naroda», samo med to akademsko mladino, ki se je bila tako brezpogojno priznala za njegovo četo na prvem dijaškem shodu v preteklih velikih počitnicah. Iniciativa za to pomembno proslavo Prešerna je izšla iz takrat še obstoječega skupnega slovensko-hrvatskega akademskega društva «Juga», kateremu je po narodnostnem turnusu predsedoval v šolskem letu 1868/1869 Slovenec. Tozadevni predlog je bil stavil na drugi seji dne 7. novembra 1868 društveni slovenski tajnik F. Leveč.68 Kljub lepo uspeli prireditvi «Prešernove besede» društvo «Jug» ni uspevalo, kakor so si želeli njega slovenski člani. Na njegovo tretjo sejo dne 22. novembra 1868 so sicer prišli tudi Srbi, toda samo kot— gostje, katere je predsednik Josip Sernec toplo pozdravil. «Ovaj pozdrav odvrati od strane Srbah gosp. Velimir Gjorgjevič, koji 6 7 Slovenski narod z dne 8. decembra 1868, štev. 106. 68 Zapisnik «Juga» (sedaj v arhivu «Jadrana» v Ljubljani) beleži to takole: «Levec predloži, da se svetkuje rodjen dan prvog slovenskog pjesnika Prešerna. Jednoglasno primljeno. Ulrich hoče, da se u to ime izabere odbor od 5 do 6 licah. nas je i uzradovao sa dviema veleliepima deklamacijama, « poroča zapisnik «Juga» s te seje in nadaljuje: «Predsjednik opomene družtvo, da je ciel družtvena i poučna i zabavna, nu da se dosad još nije ništa radilo na polju poučnom; neka dakle gledaju članovi, da bar u sliedečoj sjednici bude i nešto poučna«. Na četrti seji «Juga», ki se je vršila dne 8. decembra 1868, je interpeliral hrvatski član Sieber predsednika Sernca, zakaj se na Prešernovi slavnosti ni pela nobena srbska pesem, češ: «Zar odbor nije znao, da bi to moglo vriedjati narodnu čut nazočnih Srbah?« V daljši debati, ki se je nato o tej stvari razvila, je Ullrich zadevo pojasnil, češ «da nisu imali nove pjesme, a stare nisu htjeli pjevati«. — Še daljša debata pa je na isti seji sledila Tomičevemu predlogu, «da Hrvati, kao što su več Srbi i Slovenci, stvore družinu omladinsku Hrvatsku«, s čimer je Tomič predlagal, da se samostojno organizirajo hrvatski «omladinci» na isti način, kakor so bili že združeni Srbi v svoji «Ujedinjeni Omladini Srpski« in kakor so se Slovenci v smislu sklepa prvega dijaškega shoda pač šele nameravali organizirati. Namesto tajnika Levca, ki je kot tak odstopil, je bil na tej seji izvoljen za odbornika in v odborovi seji dne 12. decembra 1868 za slovenskega tajnika Zelenik. Zakaj se je Leveč zahvalil na tajnikovi časti, nam nekoliko pojasnjuje pismo, ki ga je Leveč pisal Kersniku dne 13. decembra 1868, v katerem pravi: «Tudi o našem društvu Jugu ne bom preveč besed zgubljal, ker malo zahajam vanj. Naše društvo ima samo to napako, da svoje namere (spoznavanje Slovencev in Hrvatov med seboj) ne spolnuje. Politike, posebno hrovaške, imam kmalu zadosti in mi je ni treba še v Jug učit se je hoditi, zabava se tudi drugod boljša najde, kregam. se pa nerad in to je v Jugu na dnevnem redu, posebno Amruš hoče, da bude odbor ,juga' i za ovu svečanost. Suklje i Leveč podupiru Ulricha.. . Napokon odlučeno per scrutinium novi odbor izabrati. Izabrani su: Babnik, Dobrilovič, ICozič, Leveč, Martinolič, Mrazovič, Skaberne, Ulrich.n ker imamo mevžastega predsednika. Drugega slovenskega društva pa letos tukaj nimamo.»69 Značilno za rastoče mrtvilo, ki je zavladalo v «Jugu», je to, da se ena najtehtnejših in še danes aktualnih izjav dunajskega hrvatsko-slovenskega akademskega dijaštva ni proglasila v «Jugu», ampak na posebni seji nekaterih zastopnikov te mladine, zbrane dne 16. januarja 1869. To je bil protest zoper pisavo drja. Matoka V takrat novem zagrebškem listu «Hervatu», v katerem je urednik Srbe in Slovence v pravaškem smislu nazival Hrvate. V tem protestu izjavlja slovensko-hrvatska akademska dunajska mladina med drugim: «Našega odobrenja ne more pričakovati postopanje, kterega se veseli naši neprijatelji in ktero seje seme plemenskega razdora med Hrvati, Slovenci in Srbi. Mi Hrvatje, ki nad vse ljubimo 6 9 Kersnikova zapuščina na Brdu. — Že preden je Leveč odložil tajništvo, je bil iz «Juga» izstopil njegov prijatelj Celestin, ustvaritelj rusofilske politične ideologije te dijaške generacije. Njegov izstop je bil nedvomno posledica hegemonske politične orientacije Hrvatov, kakor razvidimo iz naslednjega pisma, ki ga je pisal Celestin dne 30. januarja 1869. v Ljubljano Levstiku: «Naše društveno življenje hira. V ,Jugu' bi imelo biti koncentrirano, pa tam gospodarijo neki Ultrahrvati. če Srba pohvališ, ali le omeniš, ne psovaje ga, brž si ,Hrvatožderec' in Bog ve, kaj še. Jaz sem moral izstopiti zavoljo tega iz društva, Dalmatinci ne prihajajo in ena stranka Pozorjeva tudi ne prepogosto. Med nami pa je v navado prišlo, da se ne govori in se ne sme govoriti prav nič, kar bi le količkaj po politiki dišalo: V ,Jugu' ne, ker tam le Hrvatje govore, kje drugje pa tudi ne. . . Žalibog da moram reči, da so deloma krivi te apatije ravno g. Stritar, Jurčič in Leveč. G.Stritar je dejal: politika je kurba, (kar je res), Jurčič in Leveč sta smeje pritrdila in pustilo se je vse govorjenje o naših zadevah in o slovanstvu sploh kar po mojem ni prav) . . . Nezreli in slabi smo, da je strah. Nemara ho ,Omladina' oživela nas bolj. Te dni bomo oddali pravila. Menda se bodo vneli vendar za to društvo, ki ima nalogo, da ne bo ,mlada Slovenija' samo ena beseda več, da bo postala ,kri in meso'». (Objavil dr. Zigon v Ljubljanskem Zvonu, 1919, str. 703.) svoje hrvaško ime, mislimo, da potezati to ime na Slovence i Srbe, kteri prav tako ljubijo svoje slovensko i srbsko ime, se pravi zasmehovati svetinje i posameznega človeka i vsega naroda. Tako postopanje namesto vspeha rodi razdražbo. — Kar se nas Slovencev posebej tiče, pripoznavamo korist i potrebo, da se združita hrvaški i slovenski narod. Ali če dopusti kdaj okolnosti, da do tega pridemo, za kar hočemo tudi mi delati, to je naravno, da se združenje zamore uresničiti samo po dobrovoljnem dogovoru med brati, nikdar pa po sili celega enega naroda in še manj posameznega človeka. Toliko od naše strani, ker se nam zdi, da g. Matok govori tudi v imenu slovenskega naroda i njegove omladine.»T0 Društveno življenje v «Jugu» se v prvi polovici leta 1869. ni oživilo tudi potem, ko je na društvenem sestanku dne 20. februarja 1869 odstopil stari odbor in se izvolil novi z Ullrichom kot predsednikom. V društvu so se sicer vršile priprave, da se priredi slavnost na čast Strossmayerju in da se sodeluje pri vseslovanskem sestanku dunajskega slovanskega dijaštva dne 1. marca 1869.71 Na tedenskem sestanku «Juga» dne 27. februarja 1869 je poizkusil Petar Tomič s poučnim predavanjem in je črtal «nekoje ulomke iz Grimmova suda v naših narodnih pjesmah i etnografičkih odnošajih, popračujoč jih svojimi opazkami«. Pomembnejši nastopi dunajskega slovenskega in hrvatskega dijaštva pa so se vršili zunaj društva: tako n. pr. omenjena slovensko-hrvatska izjava zoper pravaša drja. Matoka, kakor tudi sprejem nezaupnice dunajskega slovenskega dijaštva drju. Tomanu. To nezaupnico je sestavil Leveč in sprejeta je bila na posebnem sestanku dne 7. marca 1869. v gostilni «Goldene Ente» ter to pot tudi objavljena v 7 0 Slovenski narod z dne^/l. januarja 1869, štev. 9. — Hrvatski original te «Izjave» je v zapuščini Frana Levca, ki je po vsej verjetnosti ne samo sodeloval pri njenem koncipiranju, temveč tudi poslal njen slovenski prevod v «Slovenski narod«. 7 1 O tem sestanku glej notico v »Slovenskem narodu« z dne 9. marca 1869, štev. 29. hrvatskem «Pozoru» z dne 13. marca in v »Slovenskem narodu» z -dne 16. marca 1869. V tej nezaupnici je izjavljala slovenska akademska mladina na Dunaju med drugim naslednje: «V srce nas je bolelo, ko smo videli, da ste se izneverili zastavi federalizma . . . da ste iz boječnosti pred vlado, iz strahopetnosti šli v ,nepostavni državni zbor' (da rabimo Vaše in Vaših tovarišev lastne besede); da ste ondi delali ne proti vladi, a za vlado, ne proti dualizmu, a za dualizem — ,nesrečo' Slovenije! . . . Ne bomo Vam pripovedovali, kako ste žalili naša svobodomiselna načela s svojim glasovanjem o konkordatu, o verskih postavah, ob odgovornosti ministrov, ob izjemnem stanju na Češkem, o smrtni kazni, o povišanju krvavega, davka in o drugih jako važnih postavah . . . Vprašamo Vas, kaj ste zaslužili s svojo neslovansko politiko? Kaj ste prejeli za to, da ste nesrečni mali narod slovenski odcepili od vsega pravega slovanstva? . . . Nekaj pedi železnice! — In morda še kaj druzega? . . . Za plačilo ste prejeli vlado, ki pravi, da naj si sami zidamo narodne šole, če jih hočemo imeti, da naj sami skrbimo za njene uradnike . . . vlado, ki pravi, da nikdar ne spolni prve točke slovenskega programa, da nikdar ne zjedini razkosane naše domovine v eno administrativno celoto . . . To plačilo pak sili tudi nas, da kot Slovenci, kot Slovanje in kot svobodomiselni ljudje izrekamo Vam, blagorodni gospod, in Vašim slovenskim tovarišem v državnem zboru svoje nezaupanje.»72 1 2 Slovenski narod z dne 16. marca 1869, štev. 32. — Levčev lastnoročni koncept te nezaupnice v njegovi zapuščini v ljubljanskem mestnem arhivu. — Na to «odprto pismo» so odgovorile «Novice» čisto kratko, «da obsega mnogo krivice in neresnice®, poudarjajoč zlasti to, «da bi bili naši poslanci proti mišljenju naroda slovenskega (ali vsaj velike večine njegove) glasovali, ako bi bili glasovali po ,svobodoumnih načelih' mladine dunajske. Kdaj neki so državni naši poslanci glasovali za izjemni stan v Pragi? Kdaj zoper ministersko odgovornost? Glasovanje pa za konkordat, zoper civilni zakon, za smrtno kazen hudodelcev glasovali so pa v duhu ogromne večine naroda slovenskoga». («NoMed tem je društvo «Jug» životarilo dalje. Na društveni seji dne 17. aprila 1869. je predlagal Petar Tomič, da bi se hodili društveniki učit ruščine v rusko akademsko društvo «Russkaja osnova» in da bi se nemškemu federalistu Schuselki, uredniku dunajske «Reforme», izrekla simpatija južnoslovanskega dijaštva. Zadnjemu predlogu je ugovarjal podpredsednik Kozič z razlogom, «ker Šuselka zagovarja slovanske interese le v zvezi z avstrijskimi, ne pa kot interese narodov slovanskih, kteri niso odvisni od Avstrije». Kljub temu Kozičevemu ugovoru se je že bila sestavila deputacija, da gre k Schuselki, nje odpošiljatev pa se je odgodila, ker je zmagalo Šukljetovo mnenje, «da za tako važne politične izjave bi trebalo, da je več udov navzočih». S te seje «Juga» bi se dalo še omeniti, da je na nji Šuklje priglasil poučno predavanje « 0 poljskem narodu in ruski državi»,73 ki ga je potem deloma res čital na sestanku «Juga» dne 15. maja 1869. Ko se na ta način v skupnem hrvatsko-slovenskem «Jugu» ni hotela razviti prava živahnost, zlasti pa ni mogla udejstviti slovenska iniciativnost, se je spomnil na lanskem prvem shodu slovenske akademske mladine v Ljubljani izvoljeni «odbor za osnovo društva slovenske omladine», čigar najagilnejši član je bil ravno Leveč, svoje prevzete naloge in je izdal posebej na dunajsko slovensko akademsko dijaštvo po Levcu stiliziran, z dnem 5. maja 1869 datiran oklic, naslovljen: «Dragi rojaci i tovariši!» V tem oklicu so med drugim stale besede: «Ako hočemo zadostovati svoji veliki odgovornosti, moramo si misli izčistiti, moramo se združevati, morafho si postaviti program ter iz vseh svojih moči delati i živeti po njem. To potrebo je živo čutil tudi lanski študentovski zbor v Ljubljani ter je soglasno sklenil, osnovati druvice » z dne 17. marca 1869, str. 89.) Primerjaj tudi odgovor «Novicam» nekega dunajskega dopisnika v «Slovenskem narodu« z dne 23. marca 1869, štev. 35. 7 3 Rokopis tega Šukljetovega predavanja je v Levečvi zapuščini. štvo, ki bi obsegalo vso slovensko omladino. Ker pa se po § 33. društ. postave od 15. novembra 1867. tako društvo, kakor bi bila ,slovenska omladina' v zmislu študentovskega zbora, ne more osnovati, zatorej svetuje ,odbor za osnovo društva slovenske omladine': Naj se po vseh mestih, kjer prebivajo mladi Slovenci, osnujejo čisto slovenska društva slovenske omladine ter naj se skliče vsako leto študentovski tabor v Ljubljano, kjer bi se omladina pogovarjala o svojem programu in o druzih važnih vprašanjih.74 Oziraje se torej na ta sklep ,osnovalnega odbora' vprašajo zdolej podpisani vse na Dunaju živeče slovenske študente: Ali ste zadovoljni s tem, da se na Dunaju zraven društva ,Juga' in v prijateljski zvezi ž njim za čisto slovenske zadeve osnuje čisto slovensko društvo ali ne?»75 Kot iniciatorji so ta poziv podpisali: Leveč, Šuklje, Lavtar in Artelj. — Ko je tem iniciatorjem s svojimi podpisi pritrjevalno odgovorilo še 41 dunajskih slovenskih dijakov, je nastopil na podlagi tega s podpisi izpolnjenega poziva Fran Leveč na seji «Juga» dne 9. maja 1869 z obširnim utemeljevalnim govorom. V tem svojem govoru je Leveč, oprt na rezultate prvega študentovskega shoda v Ljubljani z dne 14. avgusta 1868, o katerem je dejal, da ga je rodila «misel združevanja «, izvajal, da slovenski omladini nedostaja enotnega programa, zbog česar ta omladina «še čisto nič ni delala za svoj narod», «ker pri najvažnejših vprašanjih, tičočih se naše domovine, še celo v principu ni jedina tako, da so imeli, postavim graški Slovenci, ob eni ter isti reči vse druge, da, skoro nasprotne misli nego dunajski «. Glavni rezultat tega prvega ljubljanskega shoda je po Levčevem mnenju bil, «da se moramo večkrat shajati, spoznavati, podučevati, prepričevati,« vsled česar se je sklenilo take vsakoletne shode ponavljati in jih 7 4 S tem Levčevim predlogom se je še enkrat poizkušala popolna kopija vzorca «Ujedinjene Omladine Srpske»! 78 Prim. Vencajz, o. c. str. 48. — Levčev koncept in original tega poziva v ljubljanskem mestnem arhivu. organizirati s pomočjo centrale, namreč «politično-literarnega društva slovenske omladine». Da se to društvo osnuje, se je bil izvolil tudi odbor petih članov. Ta pa je prišel do spoznanja, da § 35. novega društvenega zakona zabranjuje nepolnoletnim ustanavljanje takih društev. Zato nasvetuje govornik sedaj «za čisto slovenske, djal bi, za lokalno slovenske zadeve» društvo v smislu poziva, podpisanega po 45 slovenskih visokošolcih na Dunaju, ki ga daje društvenikom v vpogled. — Vprašali bodo Hrvatje in «morda tudi kteri izmed Slovencev«: Čemu Slovencem dijaško društvo poleg «Juga»? «Naj na to, gospoda, edgovorim nekoliko besed. Da je nam Slovencem posebnega društva treba, je meni vsaj» izvaja Leveč dalje — «in kakor dobro vem, tudi ogromni večini mojih slovenskih tovarišev fait accompli . . . Mi Hrvatje in Slovenci imamo gotovo dosti, djal bi, skupnih zadev, katere nas tako rekoč v eno društvo silijo. In ravno zato nam je društvo «Jug» potreba postala. Razun tega, gospoda moja, je pa vendar tudi nekaj stvari, kterih ne gre pred «Jugom» obravnavati. Naj povem en sam izgled. Ko so se Hrvatje pogovarjali o osnovi hrvatske omladine, sklicali so same Hrvate skupaj,76 in vsak jim mora pritrditi, da so prav storili, da te reči niso v Jugu postavili na debato. Ko smo mi Slovenci hoteli poslati slovenskim poslancem nezaupnico, sklicali smo tudi posebni slovenski zbor ad hoc. In, gospoda, ko bi hoteli vse reči pretresavati, ki nas bold, naših bratov pa ne, morali bi pač še veliko tacih zborov ad hoc sklicavati. Taki ad hoc zbori imajo pa zmiraj nekaj nerodnega in nerednega . . . vse se dela v neki naglici — polovičarsko! . . . Pa še nekaj moram omeniti. Pri nas na Slovenskem, gospoda moja, ste v politiki kakor v literaturi in posebno v literaturi dve stranki, stranka svobodomiselna i svobodi 7 6 Iz tega pasusa Levčevega govora se razvidi, da so se Hrvatje že pred Slovenci na Dunaju posvetovali o tem, da bi si ustanovili svoje lastno posebno društvo «hrvaške omladine® očividno tudi po vzorcu «Ujedinjene Omladine Srpske». nasprotna, napredovalna i farška. Dunajski Slovenci pak so bili zmirom neka avantgarda slovenske liberalne stranke. Sicer mi na politiko napredovalne slovenske stranke nimamo veliko upljiva, pa vendar daje njenim vodjem, kakor so poštenjaki dr. Vošnjak, dr. Srnec, dr. Lavrič i drugim, veliko srčnost, ako zamorejo reči,' da vsa intelligentna slovenska omladina je za njimi. Toliko več upljiva imamo pa na literaturo. Da, lehko rečem, kajti naša literarna historija mi je priča, da najboljša naša belletristična dela preteklih desetih let so se na Dunaji rodila. Levstik in Stritar, Erjavec i Tušek, Mencinger i Pajek, Jesenko i Jurčič, vsi so na Dunaji ali začeli pisati, ali deloma še pišejo. Vsako leto smo imeli Slovenci še slovensko literarno društvo, samo letos ga nimamo. Tako pa ne sme, ne more dalje biti. Koliko moči je tukaj raztresenih, te se morajo koncentrirati, posebno zdaj, ko slišim od jako zanesljive strani, da se bo na Dunaji osnoval velik lepoznanski slovenski list. Ena poglavitnih idej slovenske omladine pa je tudi: izdajati almanahe i brošure. To idejo uresničiti se mi pa zdi v Jugu čisto nemogoče, zanjo je treba specifično slovenskega društva.» Naposled prihaja Leveč k zadnjemu razlogu, izgovarjaje besedo, o kateri pravi, da je «v privatnih krogih že vsem znana skrivnost«, on da to besedo samo prvi v društvu javno izreka, «sicer težko, pa gotovo iz najboljšega namena«. «Jug, gospoda moja, je sicer lepa misel, a društvo Jug tako, kakoršno je, je — lepa fraza . . . Po Jugu bi se morali Hrvatje i Slovenci spoznavati i jediniti. Tega pa ni drugače mogoče, kakor da se veliko govori i predava o hrvaških i slovenskih zadevah, političnih strankah, osebah, literarnih delih in zavodih — z eno besedo: o hrvaškem i slovenskem narodu. Toda, gospoda moja, jaz sem že celih 15 mesecev član društva Juga in če se vprašam, ali za tega voljo kaj bolje poznam hrvaški narod i njegove zadeve, odkrito moram reči, da ne. Kar mi je o njem znano, sem zvedel iz časopisov ali pa od prijateljev v krčmi i kavarni, v Jugu pa nič. Koj v začetku se je neki morbus loquax vgnjezdil v društvo, govorilo se je veliko, veliko, veliko. Po čem? Pričkali smo se o tem, kdo bode predsednik, kdo iijegov namestnik, kdo tajnik, kdo blagajnik, ali bomo volili archivarja. Danes smo skovali nekaj novih paragrafov k štatutom, jutri smo videli, da so odveč. Kregali smo se cele ure o kakem predmetu in potem, ko smo post tot discrimina rerum predlog sprejeli, spoznali smo, da ga nimamo pravice sprejeti, zato ker ne vemo, .ali smo ,skupština' ali ,sastanak'. Zdaj pa so prišli pismouki, vrgli pravila na mizo ter gledali §§. kakor krava nova vrata, jih brali i premetavali ter nazadnje sami ne vedeli, ali so krop ali voda. Tedaj po 15mesečnem kreganji in prepiranji, pričkanji in pravdanji še pravil nimamo gotovih, določnih; potlej se pa človek za Jug navduši. Da bi bil pa kdo vstal ter djal: Nocoj bom govoril o slovenskih čitalnicah, o slovenskih taborjih, šolah, društvih, zavodih, strankah, ali da bi bil kdo dejal: Nocoj bom govoril o jugoslovenski akademiji, o hrvaškem vseučilišči, o hrvaških taborjih, literaturi i kulturi — tega, gospoda, sem jaz in z menoj marsikdo drugi zastonj pričakoval. Gospoda moja, društvo Sava je živelo samo dva meseca, pa v teh dveh mesecih se je v Savi čitalo več znanstvenih, lepoznanskih i zabavnih spisov kakor v Jugu v 15! — Gospoda moja, to je nekaj vzrokov, zakaj se mi Slovenci za Jug ne moremo navdušiti, zakaj si želimo svojega društva. S tem pak, da mi ustanovimo svoje društvo, mi ne izstopimo iz Juga. Mi se shajamo vsaki mesec dvakrat, pa potem tudi še kakor dozdaj redno hodimo v Jug ter ostanemo prej kakor slej njegovi prijatelji. «77 Leveč" spočetka ni nameraval tozadevno staviti v «Jugu« nikakega predloga, a ga je končno vendar stavil v tem smislu, da Slovenci s pritrditvijo «Juga» osnujejo svoje «politično-literarno društvo«, a ostanejo kljub temu še dalje «s hrvaškimi študenti zjedinjeni v društvu Jugu«, 7 7 Koncept govora v Levčevi zapuščini v ljubljanskem mestnem arhivu. ki naj «kakor dosedaj zastopa i reprezentuje slovenske študente proti drugim slovanskim društvom na Dunaju». Ko so o tem predmetu govorili s slovenske strani še Suklje in Bertold, s hrvatske Zahar, Posilovič in Mrazovič78, je bil Levčev predlog sprejet z večino glasov (po Levčevi opazki na konceptu njegovega govora). «Jug» se je potem v letnem semestru 1868/69 še parkrat sestal, zadnjič dne 8. julija 1869 in nato — zaspal. Na prvem sestanku dunajskega hrvatskega dijaštva v novem šolskem letu 1869/70 dne 27. novembra 1869 so Hrvatje na predlog Mrazoviča zopet obnovili svoj stari samohrvatski «Velebit». Kakor se torej razvidi iz navedenega zanimivega Levčevega govora, so se slovenski visokošolci na Dunaju odločili ustanoviti svoje posebno slovenska akademsko društvo zategadelj, da iz njega intenzivneje in iniciativne je posežejo v slovensko literaturo ter politiko in pa zato, ker skupno društvo «Jug» ni izpolnjevalo svoje glavne naloge: vzajemnega spoznavanja kulturnih odnošajev med Slovenci in Hrvati. Takoj nato so se dunajski slovenski dijaki polotili organizacije svojega posebnega akademskega društva. Društvena pravila jim je sestavil Leveč, v nemščino jih je za predložitev oblastvom prevedel Šuklje. Novo društvo je bilo spočetka zamišljeno še jako po vzorcu «Uje- • dinjene Omladine Srpske» — že v naslovu. Prvi Levčev osnutek statutov nosi namreč naslov: «Pravila društva slovenske omladine». Ta naslov je popravljen in izpremenjen najprej v «Mladiko», katero ime se končno umakne naslovu «Slovenija». Kot namen društva označuje prvi načrt pravil v § 1. naslednje: «Doseči med slovensko omladino (ali mlado Slovenijo) edinost v duhu svobode in omike ter tako po omladini širiti narodno zavest in napredek med slovenskim narodom», medtem ko § 2. tega prvega osnutka določa: «Doseči pak se ima ta 78 Zapisnik «Juga» in «Velebita» v arhivu ljubljanskega «Jadrana». namera se shodi in z razširjanjem društvenemu namenu primernih spisov». V redakciji, ki je končno obveljala, sta se te dve programatični točki pravil «Slovenije» glasili takole: «§ 1.) Namera društvu je: Napredek in omika njegovih članov v svobodomiselnem in narodnem političnoznanstvenem ozira. § 2.) Doseči pak se ima ta namera s tem: a) da se družabniki shajajo v zborih; b) da se pri zborih prepeva, govori in predava o stvareh političnega, znanstvenega in belletrističnega obsega: c) da se izdajajo in razširjajo društvenemu namenu primerni spisi.» Glede rednih in izrednih članov so pravila «Slovenije» določala naslednje: «§ 3.) Družabniki so redni in izredni. a) Redni družabniki morejo biti slovenski slušatelji vseh dunajskih višjih učilišč in še deset let po dovršenih študijah, b) Izredni družabnik more biti vsak izobražen Slovenec.» — Glede na članstvo se je torej «Slovenija », ki je hotela biti «društvo slovenske omladine» po vzgledu «Ujedinjene Omladine Srpske», že takoj pri rojstvu nekoliko razločevala od svoje vzornice. Medtem ko je bil pri srbski vsenarodni omladinski organizaciji lahko pravi član vsak Srb, se je «Slovenija» postavila bolj na akademsko dijaško stališče in je nedijakom (samo izobražencem!) odkazala zgolj izredno članstvo. Precej v smislu srbske organizacije pa je Leveč v prvem osnutku pravil koncipiral zadnji paragraf 20., ki se je glasil: «Društvo stoluje v Ljubljani, vendar sme tudi po drugih krajih v zmislu teh pravil osnovati podružnice«. Kolikor bolj se je v podrobnem razpravljanju o «pravilih» izkazovalo, da slovensko dijaštvo ne bo moglo ustanoviti vsenarodne omladinske organizacije, toliko bolj se je tudi ta točka spreminjala. V dragem konceptu «pravil» se je kot sedež društva (že bolj samodijaškega) določal Dunaj, še vedno s pristavkom o možnih «podružnicah v drugih krajih». Tretji koncept, ne več pravil «društva slovenske omladine», ampak že pravil «akademskega društva Slovenije« je določal v § 21. kratko: «Društvo stoluje na Dunaju».79 — Izmed ostalih točk društvenih štatutov, kakor so naposled obveljali, ima posebno zanimivost še § 12., ki določa, da se odbor društva, obstoječ iz 12 odbornikov, deli v: a) literarni razdelek, kterega posebni nalog je presojati in pripravljati spise za tisk, in b) v gospodarski razdelek. Med posli, katere je Leveč odkazal odboru, je bil tudi ta, da odbor «ukreplje, katere knjige se izdade ob društvenih stroških»; tajniku se je med ostalimi agendami predpisovala tudi ta, da «preskrbljava tisk knjig, katere društvo izdaja». Podoba, ki nam torej ostane iz študija vseh teh treh načrtov «pravil», je naslednja: Spočetka sta Leveč in Šuklje snovala širše «društvo slovenske omladine», ne sicer popolnoma konformno z organizacijo «Ujedinjene Omladine Srpske», vendar še toliko po njenem vzorcu, da so se imeli v društvo vsaj kot izredni člani sprejemati tudi nedijaki (a samo inteligenti). Tudi sedež v Ljubljani in institucija podružnic sta bila posneta po srbskem vzorcu. Pozneje pa so se v pravilih «Mladike» in končno v statutih «Slovenije» izoblikovali obrisi že docela akademskega društva s sedežem na Dunaju, a še vedno s precej literarnim značajem, torej namenom, da to pokolenje s pomočjo društva energično poseže v slovensko literaturo. Kot takšno se je akademsko društvo «Slovenija» tudi dejanjsko ustanovilo dne 26. maja 1869.80 in začelo takoj živahno delovati. Na ustanovnem občnem zboru imenovanega dne je oddal predsednik pripravljalnega odbora, Leveč, vodstvo društva novoizvoljenemu predsedniku Ullrichu in mu položil na srce «blagor in napredek društva, kojemu geslo je: Vse za svobodo in narodnost!«81 Že na tem ustanovnem občnem zboru se je pričelo v 7 9 Vsi trije Levčevi koncepti «pravil» s Sukljetovim nemškim prevodom prvega koncepta v Levčevi zapuščini v ljubljanskem mestnem arhivu. 8 0 Vencajz, o. c. str. 49. 8 1 Ibidem, str. 50. društvu tudi znanstveno delovanje s Šukljetovim predavanjem: «Kaj je socialno vprašanje in kako je nastalo?»82 Prvo vest o ustanovitvi «Slovenije» je med slovenskimi časniki prinesel «Slovenski nar»d» v dopisu «Iz Dunaj a» izpod peresa tedanjega svojega stalnega dopisnika iz tega mesta, nekega H. G. Ta je v uvodu svojega dopisa posvetil par vrstic prejšnjemu skupnemu društvu «Jugu» ter nadaljeval: «To društvo obstaja še. Letos pak so prišli Slovenci do prepričanja, da jim je treba zraven vzajemnega ,Juga' tudi še posebnega slovenskega društva. Zedinilo se jih je torej nad 60 v društvo ,Slovenijo'. Na svobodnem Dunaji, na viru cislajtanskega liberalizma pa vlada tega društva ni dovolila in njegovih pravil ni hotela potrditi, in sicer zato, ker je društvo po §1. politično. Namen društva je omika in izobraževanje njegogovih udov v politično-znanstvenem, narodnem in svobodomiselnem oziru. Od Slovencev izbran prvosednik osnovalnega odbora [Leveč] je šel namestnijskega svetovalca, ki ima referat o društvenih rečeh, interpelirat, pod kterimi pogoji bi se društvo dovolilo in pravila potrdila. Rekel je komisar, da dokler je društvo politično-znanstveno, se ne more dovoliti. Odbornik reče, da so pripravljeni to izpustiti. Ali gospod svobodnjak hofrath je djal, da tudi v besedi ,narodno' — ,svobodomiselno' tiči politika, da se torej to akademično društvo nikakor ne more potrditi (ker niso vsi udje polnoletni, kar je pri političnih društvih potrebno). Slovencev odbornik ga je na to vprašal: od kod prihaja dvojna mera, da je vlada potrdila več nemških in madjarskih študentovskih društev, ki imajo 82 Ibidem. — Na str. 129. svoje «Spomenice» Vencajz pojjiotoma pripisuje to predavanje Levcu. — Pripomnim, da je nekako ob istem času, ko je imel §uklje v «Sloveniji» to predavanje in ko so se na Dunaju in na češkem vršili socialistični in anarhistični nemiri — v Ljubljani se je v tem letu ustanovilo prvo delavsko društvo — pričel priobčevati v «Slovenskem narodu « (od dne 10. do 29. julija 1869, štev. 80 do 88) Ferdo Kočevar svoj podlistek «Socialno vprašanje«, prvo daljšo razpravo o tem vprašanju v slovenski publicistiki. določno političen program? . . . Ali ,quod licet Jovi, non licet bovi'. . . To je avstrijska svoboda . . . sicer pa moram reči,» zaključuje dopisnik, ,«da kar časa jaz Dunaj poznam, ni bilo še tako sploh vrlih, za domovino vnetih mladeničev slovenskih, kakor so zdaj.»83 Dasi je ta dopisnik sporočal «Narodu» tudi to, da «policija zdaj baje jako skrbno na Slovence pazi in je nektere odgovorne storila za to, da se ne shajajo«, se je policijsko nepotrjena «Slovenija» vendar shajala (dne 2., 16. in 30. junija 1869) in na teh sejah v zvezi z odborom za ustanovitev «Slovenske omladine», izvoljenim na I. dijaškem shodu leta 1868., delala živahne priprave za prireditev II. shoda akademske mladine v Ljubljani leta 1869. in za ustanovitev omenjene omladinske organizacije. 84 — Medtem ko je dunajsko slovensko dijaštvo v «Sloveniji» pri določanju programa za ta II. ljubljanski shod stavilo v ospredje bolj točke, ki so obravnavale vprašanja svetovnega naziranja, ter zahtevalo, naj se tudi nameravana organizacija «slovenske omladine« osnuje naravnost kot oficialna «liberalna stranka», so graški in mariborski slovenski dijaki (po sporočilu obiskavšega jih Levca) želeli, da pride na program II. študentovskega shoda predvsem tudi točka: «Kateri jezik naj rabijo Slovenci za višjo literaturo?«85 Medtem ko so imeli Štajerci v tem pogledu v mislih srbohrvaščino, se je bilo dunajska slovensko dijaštvo orientiralo takrat že 83 Slovenski narod z dne 26. junija 1869, štev. 74. 8 4 Pripravljalno delo za ta II. shod se je vršilo po vsej verjetnosti samo v «Sloveniji», ne pa v «Jugu». Zategadelj je slonela najbrž na nezadostni informaciji naslednja notica »Slovenskega naroda« (z dne 10. julija 1869, št. 80.) : «(Slovenski študentje) na Dunaji v društvu ,Jug' s Hrvati zedinjeni so imeli zadnji četrtek zbor, v kterem so se posvetovali zastran študentovskega shoda meseca avgusta v Ljubljani«. — Omenjeni četrtek Ane 8. julija je bila res zadnja seja <<Juga», toda ohranjeni nam zapisnik te seje ne ve ničesar povedati o kakšnem takem posvetovanju. 8 5 Vencajz, o. c. str. 51. . bolj ali manj v smislu malo poprej v «Narodu» izišlih Celestinovih člankov, naslovljenih: «SIovenci in slovanska vzajemnost«.86 V teh člankih se je bil Celestin odločil za ruščino. Kako je Celestin v tej stvari vplival na svoje dunajske tovariše, nam kaže zanimiv dopis «Iz Dunaja 29. jul.», ki ga je «Slovenskemu narodu« poslal po vsej verjetnosti kak Celestinov in Levčev dijaški pristaš in v katerem je izvajal med drugim naslednje: «Vaši članki ,Slovenci in slovanska vzajemnost' zbudili so tudi tu pozornost. Reči smem, da smo Slovenci, čitaje one članke, oddehnili se, ko da bi nam kdo odvzel veliko breme s prs . . . Zanimalo bo torej vsaj gosp. pisatelja onih člankov kratko pojasnenje, kako se kaže tu ona ideja vzajemnosti, tu, kjer dohajamo v dotiko vsi elementi jugoslovanstva: Bulgari, Srbi, Hrvatje in Slovenci, in tako sami po sebi moramo vsaj nekoliko soditi, na kaka tla pada zrno one vzajemnosti. Hrvatje in Slovenci so pred tremi leti87 tu ustanovljali jugoslovansko društvo, a pristopili niso ni Bulgari ni Srbi. Bulgarov je sploh malo tu, večina bulgarskih študentov obiskuje ruske visoke šole . . . Smemo mari meniti, da sosedstvo rusko, ena vera, živa dotika, ki jo ima skoro vsa inteligencija bulgarska z ruskim narodom, da bo vse to na njihov jezik imelo velik, a literarni enoti na jugu s srbskim jezikom ravno nasproten vpliv. Društvo je torej postalo, ker Srbi po dolgem pregovarjanji vendar niso pristopili, hrvaško-slovensko. Štelo je izprva obilo udov, ki so redno prihajali k shodom. A izostali so najprej Dalmatinci, kakor so mi dejali nekateri, zavoljo pretiranega hrvatizma nekterih Hrvatov, potem nekteri Hrvatje in Slovenci, in zadnje leto je pri navadnih shodih navadno število bilo k večemu petnajst glav. Slovenci, vide hiranje društva in čute potrebo društvenega živ- 88 Slovenski narod z dne 10. in 24. julija 1869, št. 80 in 86. 8 7 Ta datum ustanavljanja «Juga» — za drugi poskus takega skupnega društva ne vemo! — je morebiti po tiskovni ali memorialni pomoti potisnjen nekoliko preveč nazaj. ljenja, ustanovili so ,Slovenijo' zraven ,Juga\ in k shodom ,Slovenije' sešlo se je vselej veliko število. Od kod ta prikazen? Slede pisatelja omenjenih člankov, ki je prvi tako odkrito spregovoril in nam idejo na bojišče postavil, in prepričani, da je tako za konečno spoznanje pričel duhovno boritev, ne strašimo se pripoznati, da je hiranja društva ,Juga' krivo medsobno nezaupanje in neodkritosrčnost. Dokler so se govorile navadne fraze o vzajemnosti, ni bilo sence nesporazumi]enja. A s tako megleno hrano se tudi tu ni dalo dolgo živeti. Vprašanje, kaj ima nam biti vzajemnost, je pokazalo različnih misli, in sicer ono: da se imamo vsi poprijeti hrvasko- srbskega jezika, in ono: da nam je treba učiti se ruščine kot prihodnjega vse-slovanskega jezika za višo literaturo. To nasprotje se je čutilo kot težko breme, in o tem si ni upal govoriti nikdo resno, in če je vendar kdo kaj omenil, molčali so oni, ki so bili nasprotnega mnenja in — izostali. Odtodi ono hiranje društva. Lahko si torej mislite, kako veselo smo pozdravili v vašem listu glas, ki je pretrgal ono neprijetno molčanje, in stvar samo porinil tako naprej, da se je očitna diskusija ogniti ne more.»88 8 8 Slovenski narod z dne 31. julija 1869, št. 89. — Ko bi ne govoril precej nespretni slog tega dopisa za kakega manj verziranega stilista, bi človek pripisal ta dopis — Levcu, ki je bil ob izidu tega dopisa ravno v redakciji «Slovenskega naroda ® v Mariboru, kamor je bil prišel za nekaj dni iz Gleichenberga, kakor je pisal svoji nevesti dne 1. avgusta 1869. Najzanimivejši podatek, ki ga dobimo iz tega dopisa, je ta, da je bila razpad «Juga» povzročila med drugimi v prvi vrsti tudi ta okoliščina, da večina «mladoslovenskega» dijaštva, orientirana rusofilsko, ni soglašala s hrvatskim piemontstvom. Tega razloga si celo Leveč, ki je povedal hrvatskim članom v «Jugu» na seji dne 9. maja 1869 zaradi njihovega «govorunstva» marsikatero trpko besedo, v onem svojem govoru ni upal navesti. A delil je to mnenje ta «Narodov» dopisnik ne samo z Levcem, ampak zlasti tudi s Celestinom, ki je bil najbrž vprav zavoljo tega razloga popolnoma izstopil iz «Juga». Po teh in takih diskusijah v javnosti in seveda najbrž še intenzivnejših v zasebnih dijaških krogih so se en dan pred izidom tega dopisa v «Narodu» določile na občnem zboru «Slovenije» (dne 30. julija 1869) kot program II. študentovskega shoda v Ljubljani naslednje tri točke: ustanovitev in sprejem programa «društva slovenske omladine» z značajem literarnega društva in z namenom «podpirati med Slovenci liberalno stranko »,89 ki se kljub nepotrpežljivosti te «mladoslovenske» mladine nekako ni hotela roditi; določitev ruščine kot višjega literarnega jezika za Slovence in končno razgovor o slovenski univerzi, glede katere pa se je na tem občnem zboru zaradi različnih mnenj o njeni možnosti in potrebi dalo glasovanje vsakemu udeležencu shoda — na prosto voljo. Dne 1. avgusta 1869 je izšel v «SIovenskem narodu» prvi poziv na II. študentovski shod v Ljubljani, podpisan po naslednjih zastopnikih dunajskega in graškega slovenskega dijaštva: Ullrichu, Levcu, Zaplotniku, Šukljetu, Škabernetu, Samcu, Franju Pozniku, Majtingerju " in Kleinmayrju. Za namen shoda se je označevala potreba, «da omikani možje ne opuste nikoli priložnosti spoznavati, kar jim je dobro, tirjati, kar jim gre». «Bodi naš shod v Ljubljani znamenje,» se je zaključeval ta poziv, «da si želimo roke podati, naj smo že rojeni v tej ali oni slovenski deželi, porok, da zedinjena Slovenija živi že v srcih svojih sinov.»90 Torej ne samo dijaški študij in spoznavanje kulturnih razmer ter potreb naroda je bil namen tega shoda, ampak za njegov cilj se je predvsem označeval in napovedoval dejanjski nastop te mladine v slovenski javnosti, zlasti v prid glavne ideje tistega časa, «zedinjene Slovenije». Oficialni voditelji slovenskega naroda so ta shod akademske mladine še bolj omalovaževali, nego shod, ki se je bil vršil prejšnje leto. «Novice» niso o njem črh- 89 Vencajz, o. c. str. 51. 9 0 Slovenski narod z dne 6. avgusta 1869, štev. 91. nile niti besedice. Tudi od naprednih veljakov se je zanimal zanj in mu pripisoval veliko važnost, kakor se zdi, edini — dr. Karel Lavrič v Gorici, ki je ob tem času uril goriške slovenske gimnazijce v govorništvu in deklamatoriki ter priredil s svojimi učenci dne 28. avgusta 1869 v Gorici razhodni sestanek, na katerem je opozarjal zbrano dijaštvo posebno na samoizobrazbo ter na krepitev značajev v teh pomembnih mladih letih, češ: «Kdor hoče domovini zares koristiti, gotovo si mora pridobiti veliko znanosti in skušenj; ali glavni pogoj, conditio sine qua non, je krepka volja, je žlahtni značaj. To je tista lastnost, vsled ktere človek neomajljivo trdi in izvršuje to, kar je spoznal za pravo in potrebno.» Goriškim abiturientom, ki so odhajali na shod v Ljubljano, pa je na srce polagal tehtne besede: «Pazite na-se, odgojevajte se tudi sami, da postanete krepki in žlahtni značaji sebi in narodu v korist. To Vam svetujem za celo življenje, in ta nasvet naj Vas spremlja tudi v Ljubljano k dijaškemu shodu 4. septembra. Na ta zbor ponosno-gledam kot Slovenec, kajti gotovo je to nadepolna prikazen, da se že v drugič resnobno in navdušeno snidejo slovenski mladeniči, in da bodo tam sklepali o. rečeh, ktere so dosihmal pretresovali le starejši možje.» Drugi shod slov. akademske mladine se je nato vršil dne 4. septembra 1869 v dvorani ljubljanske čitalnice ob navzočnosti 90 visokošolcev in abiturientov. Shodu je predsedoval dr. Fran Celestin. O prvi točki dnevnega reda, o ustanovitvi slovenske univerze v Ljubljani, je kot prvi referent razpravljal jurist Oblak in predlagal naslednjo resolucijo: «Zbrani študentje v Ljubljani zahtevajo od vlade, da je ona pravična tirjatvam slovenskega naroda ter ustanovi univerzo v Ljubljani z učnim jezikom slovenskim.» To zahtevo sta precej oslabila prihodnja dva dijaška govornika, izmed katerih je filozof Zaplotnik (ki se je par let pozneje ponemškutaril) izkušal dokazati, da Slovenci še ne zmorejo univerze, češ: «Narod naš je majhen in manjka mu mecenov, ki bi mu tako pripomogli k tej narodni napravi; od vlade pa tudi ni upati nikakoršne podpore. Pa ko bi tudi to bilo, nam manjka moči, ki bi bile sposobne, predavati na univerzi, in više literature nimamo še in je tudi upati nimamo, dokler ostane ta pod klerikalno cenzuro; in vendar vsakemu je očito, da brez te si univerze še misliti ni mogoče.» V istem negativnem smislu je govoril tudi Franjo Šuklje, poudarjajoč, «da naš narod nima še dovolj inteligencije; manjka mu še sposobnih učiteljev za srednje šole, kje bi je imel za univerzo . . . , škodljivo bi bilo, narod s slabim vseučiliščem odvračati od više omike, ker bi potem moral zaostati in bi se nikdar ne mogel meriti z drugimi omikanimi narodi». Pri glasovanju se je vendar večina odločila za Oblakovo resolucijo. O drugi točki dnevnega reda, o vprašanju, «kterega slovanskega narečja naj se Slovenci poprimejo za višo slovesnost«, je razpravljal Fran Leveč in opozarjal v uvodu svojega referata, da sta glede tega vprašanja med dijaki dve struji: «Ena pravi: Nas Slovencev je premalo. Nikdar ne bomo imeli velike svoje literature. Začnimo torej hrvaški pisati; slovenski jezik obdržimo samo za spise, namenjene slovenskemu kmetu in skušajmo se tudi politično s Hrvati zjediniti. Druga pak jej odgovarja: Da je Slovencev malo, je res. Gotovo tudi, da nikdar ne bomo imeli velike literature. Kar brez premisleka pa hrvaški pisati nikar ne začenjajmo. Pišimo slovenski za naobražene in nenaobražene, za kmeta in gospoda. Desetkrat premislimo to stvar, predno pustimo svoj jezik in ako ga že moramo pustiti, desetkrat se ozrimo na vse strani, da za to dobimo primerno odškodovanje in gotovo garancijo za našega naroda če ne obstanek pa vsaj napredek.» Glede prvega nazora pravi Leveč, da ga zastopajo «razun posameznih domoljubov posebno študentje graške univerze», medtem ko da se drži drugega stališča «ogromna večina slovenskih domoljubov, skoro vsi slovenski pisatelji in razun kakih petih — vsi slovenski študentje na Dunaju». Na to drugo stališče se postavlja tudi Leveč, ki v svojem referatu nadalje izvaja: «Puščati slovenski jezik ter začenjati pisati hrvaški bi bila našega naroda poguba, s Hrvati politično se ediniti, bi bila — vsaj za zdaj — naša nesreča. Slovencev, pravite, je premalo, da bi kedaj osnovali veliko svojo literaturo. To je res. Toda jaz vas prašam: Kaj bode potlej kaj bolje, ako začnemo hrovaški pisati? Nikakor ne. Južnih Slovanov razun Slovencev je v vsem skupaj 11 milj ono v, med temi 6 miljonov Bulgarov. Srbi in Hrovatje, kterih je vseh skupaj tedaj komaj 5 miljonov, pišejo res en jezik, toda v dveh alfabetih, njih jezik ima dve literaturi. Samo znamenitejše knjige, ki se pišejo na Hrvaškem, bero se tudi na Srbskem in nasprotno. Neizobraženi Hrvatje ne znajo cirilice čitati, neizobraženi Srbje ne latinice. Srbje se krvavo malo brigajo za hrovaško akademijo, Hrovatje nič za srbsko učeno društvo; hrvaški univerzi Srbje naravnost nasprotujejo. Ko smo pred dvema letoma Južni Slovani na Dunaju hoteli na cara poslati adreso ter prositi ga, da bi dovolil utemeljenje univerze v Zagrebu, so Srbje zoper to na vse kriplje protestirali. Za dubrovniške pisatelje se oboji še pulijo, kakor za današne Dalmatince. Hrvatje pravijo: hrovaški so bili, Srbje pravijo: srbski so bili. Vse to so dokazi, da Hrvatje in Srbje hočejo biti dva različna naroda. Hrvaška in srbska literatura ni ena literatura, in če mi hrovaško začnemo pisati, se na Jugu še daleč ni osnoval en knjižni jezik. — Toda vzemimo tudi, da Hrvatje, Srbje in Slovenci pišemo en jezik. Koliko je nas vseh skupaj? Komaj 7 miljonov. Za boga svetega, kaj bode kedaj temu številu Jugoslovanov, ki, kar se tiče kulture in naobraženosti, leže v plenicah poviti, mogoče osnovati tako literaturo, da bode spodrinila vpljiv že sedaj na vrhuncu stoječe ogromne laške, nemške in — ruske kulture? Nikdar ne! Kultura je meč, ki sam reže! Kakor sedaj, ko pišemo slovenski, bi tudi potlej naš uka in zabave žejni duh hrepenel po hrani, in ker bi je doma ne našel, šel bi na tuje ponjo. Slovenci bi kakor sedaj segali po nemških knjigah, nemških časopisih; nemška kultura in literatura bi se kakor dosedaj tudi potlej šopirila po slovenski zemlji. Čemu tedaj svoj jezik puščati, če s tem nismo na boljem? — Čisto prazen in votel pa se mi zdi izgovor, da bi se mi germanizacije ubranili, ako bi začeli hrvaški pisati . . . Da, jaz se predrznem celo trditi, da puščati slovenski jezik in začenjati pisati hrvaškega bi bilo toliko, kakor germaniziranju na Slovenskem vrata na stežaj odpreti. Inteligencija, hočete, da bi pisala hrovaški, . samo kmeta našega bi se toliko vsmilili, da bi mu privoščili domačo besedo. Ločiti pa literaturo v dva jezika, to se meni zdi nemogoče. Kmečke literature brez znanstvene, lepoznanske jaz ne poznam. Inteligencija bi bila hrovaška, kmet pa nekaj časa slovenski, potlej pa za boga ne hrovaški, ampak nemški; kajti še zdaj, ko vse pišemo slovenski, germaniziranje napreduje, kaj še le potlej, ko bi prostemu narodu samo prazne lupine podajali. (In, gospodje moji, to je tudi zoper človeško dostojanstvo. Kmet ima ravno tisto pravico do izobraženosti kakor gospod.) Zatorej pravim, če ga hočemo popolnoma germanizirati, začnimo precej hrovaški pisati! Hrovaški jezik — naša poguba!» — V nadaljnjem delu svojega referata opozarja Leveč na to, da bi se v takratnem času slovenski pisatelji tudi težko naučili hrvaščine v toliki meri, da bi mogli v tem jeziku svobodno ustvarjati. Smešno se mu pri tem zdi pričakovanje, da bi takratna avstrijska vlada, «ki nam še sloveijskega jezika ne privošči, kedaj hrovaški jezik vpeljevala v naše šole, kakor Hrovatje pričakujejo«. Tega ne bi storila po referentovem mnenju že zategadelj, «ker bi s tem most zidala k političnemu združenju Slovencev s Hrvati. Glede politične združitve s Hrvati pa je Leveč mnenja, da si ga Slovenci ne morejo želeti, dokler tiče Hrvati v madžarskem okviru: «Ako se mi zdaj s Hrvati politično zjedinimo, prodamo se brez vse milosti madjarski hegemoniji. Med vsemi narodi pa, kterim bi se jaz kot Slovenec uklanjal, bili bi Madjari zadnji, če že mora slovenskega naroda konec biti, naj se desetkrat raji vtopi v nemški kulturi, nego v madjarski ošabnosti in oholosti!« — Nato prihaja Leveč k najgloblje v srcu vseh tedanjih Južnih Slovanov ležeči, tihi, pobožni in takrat še v sanjski pajčolan zaviti ideji južnoslovanskega kraljestva. Skeptičen je pri tedanji politični konstelaciji njegov pogled na to idejo, ki bi se po njegovem mišljenju dala realizirati samo v slučaju, «ko bi bila Evropa kedaj tako velikodušna, da bi se pod slovansko lipo vsedla, roke križem djala ter rekla: No, vi Slovenci, Hrovatje, Srbje, Bulgari, zdaj se pa genite! Osnovajte si jugoslovansko kraljestvo!« In še v tem slučaju meni, da bi se ta državna stavba komaj posrečila «zdaj, ko se Srbi in Hrvatje tako mrze, ko od ene strani Italija sega po Dalmaciji, od druge Madjarija po Srbiji in Hrvaški, od tretje Turčija in tudi Rusija po Bulgariji, od četrte Grška in od pete Cislajtanija po vsej Jugoslaviji «. Pravi, da bi bilo «presangvinično» misliti, «da bi se pri tacih razmerah osnovalo južnoslovansko kraljestvo in ako se osnuje, da bi nas peščica ubogih Jugoslovanov kljubovala vsem: velikanski Rusiji, požrešni Madjariji, pohlepni Italiji, Grčiji in družim državam, ki se kar trgajo za nas!« V ostalem pa se izreka Leveč v smislu tedanje Celestinove rusofilske orientacije, ki si jo je .bila prilastila tudi večina dunajskega «mladoslovenskega» dijaštva, zoper hrvatsko piemontstvo na slovanskem jugu ter vzklika: «Katera grana na jugu ima kako pomenljivo prihodnjost? č e se že na Jugu hočemo s kom jediniti, zjedinimo se se Srbi!« Sklicuje se Leveč na tozadevni, malo poprej izišli članek «Še enkrat slovanska vzajemnost « v «Slovenskem narodu«,92 o katerem listu pravi, da je «mladih Slovencev evangelij«. Iz tega članka podčrtuje referent zlasti ono mesto, ki se glasi: «Čeprav se tu in tam trdi, da bi jugoslovanstvo le nekako prestopno stanje bilo, mi hrvaškim obljubam nič kaj ne verjamemo. Nam se dozdeva, da Hrvatom jugoslovanstvo, če še tako 9 2 Slovenski narod z dne 51. avgusta 1869, štev. 102. pokvečeno, ni sredstvo, ampak cilj in konec . . . Nam se abotno zdi, da Hrvatje hočejo z Rusi konkurirati.« — Nato se referent historično ozre po dotedanjih poskusih uvedbe hrvaščine v slovensko literaturo, rekoč: « Že pred dvajsetimi leti se je oživela ta ideja pri Slovencih. In takrat, gospodje moji, ni ostalo samo pri besedah, ampak začele so se po malem rabiti hrvaške oblike v slovenski pisavi. Toda Novice, ki so takrat te oblike rabile, so zdaj čisto slovenske. Dr. Razlag, ki je takrat izdal almanah Zoro, pisan bolj v hrovaškem nego slovenskem jeziku, piše zdaj čisto slovenščino. Janežič, ki je izdajal Slovensko Bčelo, pisano v hrovaško-slovenski zmesi, je zdaj vzor čistega slovenskega gramatikarja, Dr. Toman, ki je takrat svoje na pol hrovaške pesmi celo v cirilici tiskal, nu, Dr. Toman zdaj ne piše več cirilice, pa hvala bogu tudi latinice ne! Edini Majar je ostal, ne, še Majar ne. On, ki je pred petnajstimi, dvajsetimi leti koval jezik iz slovenščine in tako imenovane ,ilirščine', še on je svojo kovačnico raztegnil zdaj na vse slovanske jezike z marljivostjo in pridnostjo, ki bi bila vredna boljšega uspeha in boljšega — predmeta.« — Zaključek tega Levčevega referata glede slovenščine se glasi: «Ostanimo pri svojem slovenskem jezici, rabimo ga vselej in povsod, v javnem in privatnem življenju, ne pa samo za parado po zborih in taborih.« Utemeljuje pa Leveč ta svoj zaključek z naslednjimi demokratičnimi in prosvetnimi razlogi: «Le s tem jezikom je mogoče probuditi slovenski narod, kar ga ni še probujenega, le s tem jezikom ga je mogoče tako izobraziti, da noben Slovenec ne bo za Slovanstvo izgubljen. In to mora biti predvsem naša naloga. Jaz mislim, da mi le še premalo poznamo svoj lastni narod; naš kmet je tako ukaželjen, tako rad čita, on je tako jedrnat, moralično močan, da bi zaslužil, da ga mi vse bolj ljubimo . . . Ne pričakujmo preveč od hrovaške akademije, naj nas ne slepi preveč hrovaška univerza. Kajti take naprave brez izobraženega naroda so njiva brez gnoja, drevo brez korenin. Na Hrovaškem je inteligenca res izobražena, pa korumpirana, narod se pa ne zaveda; pri nas nam manjka inteligencije, pa imamo zato korenjaškega kmeta . . . Ponemčenja se mora slovenski narod samo s pripomočjo slovenskega jezika obraniti, kedar pa ta ne bo več izdal, nas ne bo obvarovala germaniziranja Jugoslavija, ampak edina Rusija.»93 — V smislu teh svojih izvajanj je stavil Leveč na II. študentovskem shodu naslednjo resolucijo: «Glede na to, da, ako se mi poprimemo kterega si bodi jugoslovanskega narečja, ne vidimo nobenega napredka, ne nahajamo v tem za našo slovansko bodočnost prave garancije, izrekamo svoje trdno prepričanje o tem, da za višo slovesnost je neobhodno potrebno, poprijeti se jezika ruskega.» Namenoma sem tako obširno ekscerpiral ta zanimivi Levčev referat zategadelj, ker to predavanje značilno osvetljuje pretežno miselnost tedanjega »mladoslovenskega » dijaštva, miselnost, ki je tej generaciji določala smer njenega delovanja tudi v poznejši, moški dobi. Zasidrovalo je to pokolenje vsaj kulturno — čeprav ne toliko gospodarsko in organizatorično — temelje svojega delovanja (docela v smislu mladočeškega in mladonemškega svobodomiselnega, sicer bolj meščanskega demokratizma) v narodu kot zvezi inteligence z ljudstvom; stremilo je po tem, da dvigne na organičnih vzmeteh razvoja in življenja zmožnih domačih tradicij in vrednot svoj narod v evropsko svobodomiselno kulturo, da bi ga držalo na ta način nad vodo dotlej, dokler bi ga ne sprejela v svoje naročje Rusija, ne caristična, absolutističnonivelizujoča Rusija, temveč ona slavjanofilska Rusija svobodno-radovoljnega medsebojnega sporazuma, v kateri je zrlo to pokolenje poslednje in najvišje zatočišče svobodne kulturne bodočnosti vsega Slovanstva. -— V imenu tega ideala oni Leveč, ki je v tem svojem referatu, kakor že poprej v navedenem svojem govoru v «Jugu» docela pravilno odklanjal dve literaturi, višjo v enem, 83 Po Levčevem lastnoročnem konceptu v njega zapuščini v ljubljanskem mestnem arhivu. nižjo v drugem jeziku, tudi ni opazil glavne nedoslednosti svojih izvajanj, ko je priporočal v njih Slovencem za «višo slovesnost« — ruščino, torej vendar jezikovni dualizem. Ideologijo, ki jo Leveč razvija v gori razbranem referatu, je bil tej prvi «mladoslovenski» dijaški generaciji izdelal pred svojo preselitvijo v Rusijo dr. Fran Celestin. Ta se je tudi na tem dijaškem shodu dvignil takoj za Levcem in priporočal Levčevo resolucijo z razlogom, «da naj se narod izobrazuje na specifično slovenski podlagi, da se krepi in materijalno povzdigne. S tem pa še ne more si zagotoviti svoje slovanske bodočnosti. Treba je Slovanom vsemu svetu, ki nas je preziral do zdaj, postaviti pred oči impozanten faktor in sicer sprejembo vseslovanskega jezika», glede katerega pravi Celestin, da ne more biti drugi nego ruski.94 Edino v ruskem jeziku, so mislili mladi gospodje, naj bi Slovenci pisali svoje znanstvo. O tem, kako bi si slovenski znanstveniki v zadostni meri prisvojili znanje ruščine, si niso belili glave . . 95 A Levčevo resolucijo so vendar sprejeli soglasno. O tretji, v zadnjem momentu vrinjeni točki dnevnega reda, o ustanovitvi stolice za slavistiko na graški univerzi, je poročal Oblak. Tudi njegovo resolucijo je shod soglasno sprejel. Nato je prišla na razpravo četrta točka: ustanovitev in program «Društva slovenske omladine», glavna, že od lanskega I. študentovskega shoda podedovana ideja, v smislu katere naj bi se bilo to pokolenje organiziralo kot strnjena generacija po vzorcu znamenite «Ujedi- 9 4 Slovenski narod z dne 7. septembra 1869, štev. 105. 95 V prihodnjem šolskem letu se je napravil ta poskus, da si je dunajska «Slovenija» najela učitelja ruščine. (Prim. Vencajz, o. c. str. 52.) Kakšen je bil uspeh tega poskusa, lahko sklepamo iz dejstva, da niti najnadarjenejši prvi «slovenijani» (kakor: Leveč, Suklje, Ogrinec, Jurčič, Kersnik, Stritar . . .) niso nikdar obvladovali ruskega jezika. njene Omladine Srpske». O tej centralni točki je poročal Šuklje, dokazujoč, «koliko važnost bi imelo društvo ,Omladina' za razvoj slovenskega naroda kot središče omikane mladine«. A takoj nato je moral referent z obžalovanjem ugotoviti, da se pri izpremenjenih političnih razmerah, nastalih po decembrski ustavi, tako društvo ne da realizirati. «Illiberalni društveni zakon prepoveduje nepolnoletnim, biti udje političnega društva, in ravno tako političnim društvom, imeti podružnice. On predlaga toraj, da naj se poskuša, namen mladine doseči po drugem potu: naj se napravijo po posameznih vseučiliščih, kjer študirajo Slovenci, akademična društva na podlagi enega programa. Ta program naj bo narodnosvobodomiseln; prava slovanska zavest, ljubezen do domovine in ljubezen do najlepše ideje človečanstva, do svobode, naj se goji v teh društvih. Govornik svoje tovarše opominja na Hus-a, slavnega mučenika češkega naroda, ki je tudi v svoji osebi zedinil idejo svobode z idejo narodno. Tako naj bode tudi geslo slovenske mladine: Vse za svobodo in narodnost!«96 Glede na nemožnost ustanovitve «Društva slovenske omladine« kot političnega društva se je stavil predlog, da bi se to društvo osnovalo kot literarno. V tem pogledu pa je Leveč obrnil dijaštvu poglede rajši na «Slovensko matico«. — Drugi študentovski shod se je nato zaključil zvečer s komerzom, kateremu je predsedoval «prijatelj slovenske mladine in poslanec naroda slovenskega«, dr. Valentin Zarnik. Na komerzu so napivali najprej napredni duhovščini na Štajerskem (Davorinu Trstenjaku, Božidarju Raiču itd.), potem Levstiku, Stritarju, Jurčiču, Husu, Strossmayerju itd. Ko so se po preteku počitnic dunajski slovenski visokošolci zopet sešli v svoji «Sloveniji», je število članov tega društva narastlo že nad 95. Na drugem občnem zboru društva v tem šolskem letu dne 6. novembra 1869 je vstal filozof Leveč in razlagal zlasti novodošlim 9 6 Slovenski narod z dne 7. septembra 1869, štev. 105. prvoletnikom, da se je «Slovenija» ustanovila predvsem v ta namen, «da bi se v nji Slovenci urili v govorjeni in pisani besedi», ker «so Slovenci na Dunaji znani kot najslabši govorniki. Govorništvo pa ima v sedanjem času pomen, ki se ne more in ne sme prezirati . . . Ne smemo pa zadovoljni biti samo s tem, da znamo malo parlamentaričnih fraz lomiti in urno jezikati. Tudi v pisavi slovenski se moramo uriti, v to, bi rekel jaz, moramo polagati težišče našega društva. Kajti govorjena beseda se zgubi, pisana ostane. Zatorej bi prosil vse tiste gospode, ki imajo zmožnost za to, da bi nam tukaj večkrat kaj spisanega brali. Bodi si resno ali šaljivo, znanstveno ali neznanstveno, politično ali lepoznansko: vse nas bode veselilo.»97 Zlasti pa opozarja Leveč dijake v tem svojem nagovoru na to, da naj nikoli ne pozabijo, da Dunaj ni njihova domovina, marveč da morajo njihove oči biti vedno obrnjene domov. A v tem pogledu poprijemlje Leveč Stritarjevo pobudo98 in pravi: «Kar se tega tiče, je moja misel o tej zadevi ta, da bi se mi javno ne utikali v skoz in skoz gnjilo slovensko politiko. Saj veste, precej se nam očita, da smo še nezreli, da ne umemo teh stvari itd. Pokazala sta tudi dva študentovska shoda, da v tej zadevi nimamo sreče in vspeha.» Govornik omenja, kako slovenski veljaki omalovažujejo dijaštvo, ki se zbira okrog dunajske «Slovenije», in da je baje dr. Costa izrekel v ljubljanski čitalnici besede, «da bo vsa ,Slovenija' letos gotovo dobila ,sauferwahnsinn' » itd., ter nadaljuje: «Obrnil bi pa Vašo pozornost na ,Slovensko matico1. Vsakemu je znano, kako škandalozno je organiziran prvi naš znanstveni zavod.» Te 97 Znanstvenih in šaljivih predavanj zaznamuje Vencajz v tem šolskem letu v okrilju «Slovenije» — šest od predavateljev: Šukljeta, Levca, Drganca, Lavtarja in Josipa Ogrinca. (Prim. Vencajz, o. c. str. 129.) 9 8 Prim. Stritarjevo «Kritično pismo» IV. v «Slovenskem glasniku* z dne 1. marca 1868, str. 93., in «Zbrane spise» V., str. 31. slabe organizacije «Matice» pa je po Levčevera mnenju sokriva «škandalozna lenoba mlajših Slovencev«. Odborniki «Matice» se včasih na občnih zborih volijo z borimi 35 glasovi. «Ko bi se nas torej vsaj dvajset zapisalo v Matico, ko bi dalje na počitnicah nabrali med znanci volilnih listov, potem vdeležili se občnega zbora, pa bi lahko izvolili matičen odbor, kakoršnega bi mi hoteli . . . in v dveh letih vso njeno delalnost preobrnili . . Ako mi to dosežemo, da matico reorganiziramo, potem smemo z našim društvom prav zadovoljni b i t i . » " — Iz teh poslednjih Levčevih besed se razvidi, da je torej od Levca in iz dunajske «Slovenije» izhajal načrt naskočitve «matičnega» odbora po «Mladoslovencih», ki se je leta 1871. pripravljal in leta 1872. brez uspeha poskusil. 100 Dne 2. decembra 1869 je priredila «Slovenija» na svojo roko in s svojimi silami na Dunaju zopet Prešernovo slavnost, ki je gmotno in moralno lepo uspela. Slavnostni govor na tej prireditvi je imel Leveč. Iz njegovega govora naj navedem samo dve mesti, ki kažeta, kako se je čutila ta «mladoslovenska» mladina v nasprotju s «Staroslovenci» — Prešernovo: «Prva knjiga,» je dejal predavatelj, «ki je ne le v naši domovini, ampak tudi drugod po slovanskem svetu izbudila splošno čudenje in strmenje, knjiga, s katero se vsak pravi domoljub diči in ponaša, katero pa tudi Neslovenec, ki jo pozna, visoko ceni, prva knjiga, ki nima stalne veljave samo za slovenski narod, ampak ki se zamore uvrstiti med prva poetiška dela vsega naobraženega sveta — so Preširnove poezije.» Končal pa je Leveč to svoje prvo predavanje o Prešernu z naslednjimi besedami: «In kadar pride odmenjeni čas, da bo mati Slava sklicala svoje otroke pod svoja krila, smel se jej bo brez 99 Po konceptu v Levčevi zapuščini v ljubljanskem mestnem arhivu. 100 P]-im_ mojega «Kersnika» I., str. 192 in 195. strahu približati tudi mali slovenski narod, podal jej bo drobno knjigo — Prešernove poezije — ter ponosnega srca rekel: Storil sem svojo dolžnost!«101 O življenju in duhu, ki sta vladala konec leta 1869. v akademskem društvu «Sloveniji», je vrhu tega poročal Leveč dne 29. decembra 1869 svojemu prijatelju, ljubljanskemu osmošolcu Janku Kersniku naslednje: «Kar se tiče naše dunajske Slovenije, sem je jaz prav vesel. Vsacih 14 dni se snidemo, eden ali dva kaj znanstvenega bereta, potlej pa kritikujemo, včasih po več ur. Jaz si prizadevam, kar je mogoče, da bi se v politiko preveč ne mešalo. Spodbil sem zaupnico Zarniku in pa pozdravilni telegram farju Hermanu. Nisem mogel drugače. Fantje so tudi pametni in dasiravno nas je 84 v Sloveniji, nimamo nikdar osebnih konfliktov. Šuklje je postal junak, da ga je človek vesel, samo malo na žnori ga je časi treba držati, pa malokdaj. Štajarci so se pa skoro čisto ločili od nas. Kranjci in Goričanje smo liberalni Slovenci in potem Rusi; Štajarci pa farški Hrovatje- Slovenci. To so naše politične stranke.« V ostalem Leveč v tem pismu obširneje poroča Kersniku o Stritarju in o pripravljajoči se izdaji «Zvona», o katerem pravi, «da bo delal sensacijo« s vojimi leposlovnimi, zlasti Stritarjevimi spisi, ter pristavlja značilne besede kulturnopolitične orientacije, s katero je bil prežet literarni del vse te «mIadoslovenske» dijaške generacije: « . . . pa le malo bo takih, ki bi spoznali, da edino slovstvo, katerega je nam čez vse treba, so belletristika in pa šolske knjige. 1 0 1 Po konceptu v Levčevi zapuščini v ljubljanskem mestnem arhivu. — O tej Prešernovi besedi je pisal Leveč dne 7. decembra 1869 svojemu dekletu, da «je bila jako l e p a . . . Ljudi je bilo okrog 300, denarja nam je ostalo kakih 90 gld.» Sicer pa pristavlja Leveč v tem pismu, da mu gre že trda s časom, »društva bi rad popustil, pa se bojim, da bi preveč ne hirala, ko bi mene ne bilo . . ., ker drugi nego Suklje in jaz se tako veliko ne brigajo za vso stvar. Excelira še kdo rad, dela se pa vsak ogne, če se le more . . .» Po čemu znanstveno slovstvo? Saj nimamo bodočnosti! Ali bomo Prusi ali pa Rusi!»102 V prihodnjem koledarskem letu 1870. je dijaštvo, zbrano v dunajski «Sloveniji», snovalo razne načrte; mislilo je na prireditev slavnosti na čast slovenskim protestantskim pisateljem, ki bi se naj bila po mnenju Levca in večine priredila v «liberalnem», po predlogu manjšine s Šukljetom na čelu pa v «reformatoriškodemonstrativnem » duhu.103 A do prireditve te slavnosti ni prišlo, kakor tudi ne do izdaje prav tako nameravanega humorističnega lista, čigar idejo je spodrinil Levstikov «Pavliha», ki je začel v tem letu izhajati na Dunaju. Ker se je na sestanku «Slovenije» dne 2. februarja 1870 ob priliki preureditve društvenih pravil izkazalo, da je en del društvenikov za to, da se društvo postavi načeloma zgolj «na podlago dognanih rezultatov«, drugi del pa za to, da se v svetovnem naziranju izreče za določnejšo «svobodomiselno podlago«, je nastopil Leveč v odborovi seji proti zagovorniku prvega teksta, tovarišu Golii, z značilnim govorom, ki nam odpira zanimiv vpogled v miselnost večine takratne «mladoslovenske» mladine. Ustanovitelj «Slovenije» je pri tej priliki izvajal: «Ko smo pretečeno leto maja meseca gg. dr. Celestin, Lavtar, Šuklje, Jenčič, Skaberne in jaz začeli snovati Slovenijo, vodila nas je pred vsem misel, da bi ž njo osnovali središče vseh mladih inteligentnih slovenskih moči na Dunaju. Jug z ekskluzivno hrvaškimi in narodnimi tendencijami nam ni bil po volji. Saj veste, da se je celo stavilo zahtevanje na nas, da bi storili salto mortale ter poganjali se za to, da se na Slovenskem že v narodne šole vpelje hrvaški jezik . . . Večina Slovencev se je lani izrekla zoper Jug in oživila se je Slovenija. V njej smo se hoteli izobraževati v govorjeni in pisani slovenski besedi. Zraven pa smo imeli še drug namen — vrhu 1 0 2 Levčevo pismo v Kersnikovi zapuščini na Brdu. 103 Vencajz, o. c. str. 53. ljubezni do domovine smo v Sloveniji hoteli gojiti ljubezen do svobode. V tem zmislu smo pravila osnovali in precej v prvi seji smo si postavili za geslo ne: vse za vero, cesarja in domovino, ampak: Vse za svobodo in domovino!« Po teh uvodnih besedah Leveč v zanosnih izrazih opisuje, kako je hrepenenje po svobodi preosnovalo že ves moderni svet. Edino to hrepenenje more po govornikovem mnenju «pomagati tudi mali slovenski domovini«. Svojo trditev utemeljuje Leveč z naslednjim ekskurzom v slovensko politično in literarno zgodovino: «Kdor je bil v ljubljanski čitalnici, videl je gotovo v zadnji sobi viseti podobo očeta Janeza Bleiweissa . . . Pod njo stoje zapisane besede: Vse za srečo domovine! . . . Pod njimi stoji datum: V Ljubljani, dne 20. maja 1848. leta. Precej pod Bleiweissovo podobo je pa miza, na kateri navadno leže njegove Novice. Naj jih [človek] vzame v roko: na vsaki strani bo bral, da geslo očeta Bleiweissa in njegove stranke se več ne glasi: Vse za srečo domovine, ampak da se je zdaj bistveno premenilo: Vse za vero, cesarja in domovino! — V teh besedah, gospodje, imamo pa vso zgodovino slovenskega kulturnega življenja zadnjih 20. let, v teh besedah imamo zapisano vso našo žalostno prihodnjost! Slovenski domoljubje, ki so se 48. leta borili samo za srečo domovine, bore se danes tudi za vero, bore se tudi za cesarja! In kdo jih je tako premenil? Njih zveza s farji! — Precej po 48. letu, ko se je narodna stranka začela bližati farški, vidijo se žalostni nasledki za zgodovino slovenske literature. Poglejmo malo! Najprej so se začeli zadirati nad Preširnom. Pa ta jim je bil prevelik. Res, da ga psujejo le kot malovrednega pesnika mesene ljubezni — pa zrastel jim je vendar že čez glavo, dasiravno si v Novem mestu, kakor sem slišal, že en profesor prizadeva dokazovati, da njegove poezije so same otročarije. Gospodje, učence tega Nazarenca smo že nocoj slišali med nami! Za Preširnom je prišla na vrsto Janežičeva Bčela. Prinesla je nekaj zaljubljenih pesem. Križajte ga, križajte ga! kričali so ob Savi in Dravi — kričali so tako dolgo, da so jo zatrli. Leta 1854. je bil prvi zdaj živeči slovenski pesnik, g. Levstik, tako predrzen, da je izdal svoje pesmi. Prišle so pod pečat. Ljubljanski farji, sami odlični narodnjaki, so zažugali založniku: če boš ti te pesmi prodajal, ne bomo tiskali pri tebi nobene slovenske knjige! Blaznik se je dal ostrašiti, in bile so Levstikove pesmi celih 12 let konfiscirane. Pa to jim ni bilo dovolj. Ravno ti ljubljanski farji, sami odlični narodnjaki in zdaj podpredsedniki čitalnice in matice, so denuncirali takrat v Olomucu živečega Levstika pri njegovem predstojniku, da je zgubil svoj vsakdanji kruh. In ko je tako preganjan prišel v Ljubljano, napovedala mu je policija, podšuntana od ljubljanskih farjev, samih odličnih narodnjakov in zdaj podpredsednikov matice,104 da mora še tisti dan zapustiti Ljubljano! Ko je 1858. Janežič začel izdajati Glasnika ter je prinesel novelo Jela iz časa slovenske reformacije, brž se je oglasila truma svetlih farjev, odličnih narodnjakov, in od takrat Janežič ni prinesel več nobene nedolžno zaljubljene pesmi! Kdor je bral Danico tako pridno kakor jaz, vedel bo, kolikrat je brusila jezik o Glasniku. Pa ali hočete še več izgledov? Leta 1863. je začel izhajati v Ljubljani Naprej. Prinesel je enkrat dopis, če se ne motim, iz Knježaka o duhovnu etc. Zatrli so ga —. Leta 1864. smo storili korak dalje. Prišle so na svitlo Jenkove pesmi. Pozna jih vsak izmed nas. Pa čujte! Danica je dobila svojo pomočnico — Novice. Ko je g. Luka Svetec Jenkove pesmi kritikoval v Novicah, očital jim je, da so 1.) nemoralne, 2.) babje, 3.) mesene. Kako se je kritizirala Jurčičeva Vila, o tem bom molčal. Tudi tega ne bom pravil, kaj se piše in govori zoper Zvon. Saj je vsakemu znano, čisto napačna je misel, da če se mi v politiki s farji edinimo, da bi to imelo na naše literature razvoj kakšen vpliv. Poglejmo le matico! Pred tremi leti je predlagal Marn, da izda Fabiolo. Predlog je pal. Drugo leto je predlagal 1 0 4 V tem letu je bil podpredsednik «Matice» duhovnik dr. Leon Vončina. Košar, da naj izda Matica Jerikovo dogmatiko. Predlog prvo leto tudi ni obveljal, drugo leto je pa zmogel zoper predlog prof. Janežiča in dr. Kočevarja, da naj Matica podpira bolje lepoznanstvo. Drugo leto hvala bogu dobomo dogmatiko v slovenskem jeziku. Tistim gospodom, ki se nocoj poganjajo za farje, jo prav gorko priporočim! Za njo je napovedal Košar že otroško odrejo, in če gremo tako dalje, bo slovenska Matica čez 10 let izdala Syllabus v slovenskem jeziku z Blaznikovimi ilustracijami . . . Saj daleč več nismo od tega. Saj je že letos v kranjskem zboru g. Costa oklical, da brez vere ni znanstva! In danes sem bral v positivnem Syllabu ravno to misel. Kdor pri nas v politiki rabi farje, jim mora priznati vpliv tudi v literaturi, kajti pri nas sta politika in literatura čisto zvezani, tako da veljavni možje v politiki imajo, kar je dosti škandalozno, odločivno besedo tudi v literarnih zavodih. In zoper ta za slovensko literaturo, za slovenski narod sramotni in pogubljivi vpliv smo mislili mi, ki smo osnovali pretečeno leto Slovenijo, da se bodo navduševali slovenski mladeniči na Dunaji, da bodo vernivši se v svojo domovino kakor aposteljni oznanjevali pravo omiko ter netili hrepenenje po svobodi in izobraženosti . . . Zatorej vse svoje prijatelje, katerim je kaj na tem ležeče, da društvo ohrani svoj svobodomiselni značaj, prav presrčno prosim, da glasujejo za odborov predlog.»105 — Ko je še Leveč zapretil, da bi v slučaju, ako obvelja prvi predlog, dotedanji odborniki odložili svoje mandate, je pri glasovanju zmagala «svobodomiselna podlaga» v pravilih društva. Slovensko dijaštvo na Dunaju se je v tem času v obilnem številu podpisovalo tudi na adreso, ki so jo južnoslovanski dijaki z 200 podpisi poslali v Rim na vatikanski koncil Strossmayerju,106 o katerem je že malo poprej neki dunajski, najbrž dijaški dopisnik v 105 p 0 konceptu v Levčevi zapuščini v ljubljanskem mestnem arhivu. 1 0 6 Slovenski narod z dne 17. marca 1870, štev. 32. 202 «Slovenskem narodu» pohvalno pisal, češ da pobija" «kakor vselej absolutizem v politiki tako v Rimu cerkveni absolutizem« — dogmo o papeški nezmotljivosti.107 Zadnja važna prireditev, ki se je vršila še v tem drugem letu obstanka «Slovenije», je bil slavnostni večer na čast na Dunaj došlemu Levstiku dne 12. marca 1870. «Slovenski narod» je poročal o tem večeru docela kratko: «Deputacije vseh slovanskih omladinskih društev so bile prišle pozdravit zaslužnega delavca na slovenskem literarnem polji; tako da je bilo zbranih nad 300 slovanskih mladih mož. Govorov je bilo več v slovenskem, ruskem, hrvaškem, češkem jeziku.«108 Slovenski govor Levstiku je na tem večeru govoril zopet Leveč, ki je Levstika dvignil na ščit te omladine. V dopolnilno ilustracijo miselnosti tedanjega «mladoslovenskega « dijaštva naj navedem iz tega Levčevega govora nekaj mest. Leveč je dejal: «Kako pomenljivo je Levstikovo ime za vsacega poštenega Slovenca, očito vam bo najbolj iz tega, če omenim, da dosedaj sem opazoval jaz v vsej sedanji slovenski literaturi in v vsem slovenskem javnem življenju — dve stranki, in sicer ena je za Levstika, druga je zoper Levstika. Na njegovi strani sem videl talent, napredek, značajnost, pravo svobodo in domoljubje, na nasprotni pa tartuferijo, egoizem, farštvo, koristolov, dušno gnjilobo — skratka vse, kar beseda ,pervakarstvo' najbolje zaznamuje.109 Na kteri 1 0 7 Slovenski narod z dne 11. januarja 1870, štev. 4. 1 0 8 Slovenski narod z dne 22. marca 1870, štev. 34. 1 0 9 Ta Levčeva karakteristika označuje laične «prvake» nekoliko strogo, a v bistvu resnično. Najbolj nesimpatična črta značaja «staroslovenskih» prvakov je njih dvoličnost v svetovnem naziranju, drugačno, skrito naziranje pri sebi in drugačno v javnosti, okoliščina, iz katere mora slediti hinavstvo. Tega licemerstva ne olepšuje niti izgovor domoljubja, češ da so ti možje morali tako nastopati, da se ne oddaljijo od ljudskega nivoja in mišljenja tedanje ozkosrčne ter zelotske Jeranove duhovščine, glavne gojiteljice narodnega gibanja v širokih vrstah ljudstva. To je bil obskurantizem, to se pravi: ne dviganje ljudstrani smo mi: . . . G. Levstik po svojem jeklenem značaju, po svojem talentu in po svojem delovanju kot pesnik in pisatelj gotovo zasluži, da si ga je slovenska inteligenca izbrala za svojega načelnika. O njegovih zaslugah ne bom tukaj govoril. . . opomniti hočem samo nekaj malega: Gospoda, če je Bleiweiss prvi za Preširnom se svojimi Novicami 43. leta začel orati njivo slovenskega slovstva, bil je g. Levstik prvi, ki je na tej njivi začel sejati rumeno pšenico . . . Da so moje besede resnične, prepričal se bo vsak, kdor vzame v roke knjige in časopise, tiskane od 1843.—1855. leta. Jezik, v katerem so pisane vse, je neslovensk, mešanica iz slovenskega in hrvaškega. Še le gospod Levstik je slovenskim pisateljem se svojim spisom ,Napake' etc., ,Kerpanom', kritikami v Glasniku pokazal pravo pot, kajti rekel je: če hočete slovensko pisati, poslušajte narod, učite se, kako narod misli, kako narod govori. In vsi dobri slovenski pisatelji od Valjavca do Jurčiča — vsi so poslušali njegov glas. Toda namesto da bi se bilo takemu možu, kakor je g. Levstik, življenje lajšalo, skrbeli so naši domoljubni duhovni in pervaki . . . da se mu je grenilo na vso moč . . . In g. Bleiweiss je notorično pri černi kavi najemal ljudi, da so pisali zoper skih mas v evropsko višino, ampak poniževanje svoje miselnosti v nižine primitivizma, ne najmanj iz namena sebične in koristoljubne želje po vodstvu nad narodom, vodstvu, označenem po vrhu še po brezobzirnem avtokratstvu. Ves drugačen je bil seveda oni Levstik, ki je tem «prvakom» zabrusil v obraz kitice (zložene na Dunaju dne 6. novembra 1870): «Jaz nesem p6pom upogibal Ni licemerom se krivil; Poniglavce sem vedno šibal: Zato vražen sem vedno bil. Uboštvo, skrb, od vas teptanje I mraz i glad sem pretrpel, Izgubil zveze vse nekdanje; Pred jasli vaše nesem šel! Pred jasli, kder se dolgouha Redi žival, da rezgeta, Iz polnega kriči trebuha: ,Kdor tu ne žre, ta dom izda! Pesd ste me imenovali, Ker biti nesem htel vaš pes; Od vseh stranij ste me ščuvali, Vaš Izrael ščuval je v£s!» Levstika, se ve, s kakim vspehom — to je drugo vprašanje. Kajti kakor Argos opazoval je Levstik zadnja leta vse javno in skrivno dejanje in nehanje naših prvakov ter brez usmiljenja šibal njih egoizem in njihovo nedoslednost pri vsaki priložnosti. In reči se mora, da njegove zasluge v žurnalistiki niso manje nego v lepoznanski literaturi. Ni čuda, da so ga torej hoteli ugonobiti, naj velja kar hoče . . . Crepiren soli der Hund! bilo je in je še njih geslo. Pa kakor kaže, tudi tukaj jim bo spodletelo, kakor jim je v literaturi, kajti, kakor vidite, je g. Levstik še zdrav in vesel na duši in hvala bogu tudi na telesu, in tacega naj nam bog ohrani še prav mnogo, mnogo let.»110 Levstik se je za ta Levčev homagij in za druge nagovore na tem večeru zahvalil s posebnim govorom, iz katerega zabeležuje zapisnik «Slovenije» besede: «Dolgo je želel priti v sredo slovenske mladine, ker mu niti ni bilo mogoče ostati v mestu, v luži, kjer si sebičnost, lakomnost in slavohlepje, kakor nesramne živali, odjedajo druga drugi glave.» Nato je on, sam vzor slovenskega značaja, zbranim dijakom priporočal predvsem «trden značaj«.111 V šolskem letu 1870/1871, v katerem je dunajski «Sloveniji» predsedoval njen ustanovitelj Leveč s podpredsednikom Jurčičem (ki je bil v prvem semestru zopet na Dunaju, dokler ni okrog novega leta 1871. odšel v Sisek), je igralo dunajsko slovensko dijaštvo še vodilno vlogo v slovenskem omladinskem gibanju. Zlasti sijajno se je obnesla to leto obligatorična «slovenijanska» Prešernova slavnost, ki jo je priredila «Slovenija» dne 2. decembra 1870. To slavje se je vršilo ob času nemškofrancoske vojne in v onih dneh, ko so slovenski listi ob priliki znamenitega južnoslovanskega shoda posebno živahno razpravljali o južnoslovanskem vprašanju, o 110 Po konceptu v Levčevi zapuščini v ljubljanskem mestnem arhivu. 1 1 1 Vencajz, o. c. str. 54. katerem je bila — spričo pruske nevarnosti — začela na skupnih shodih debatirati tudi južnoslovanska dijaška mladina na Dunaju.112 Program te Prešernove slavnosti, ki je obsegal razen muzikalnih točk tudi nagovor Šukljeta, predavanje Levca113 in •deklamacijo Kersnika, kakor tudi poročilo o dobro uspeli tej prireditvi sami so poleg «Slovenskega naroda» to pot, v dobi kratkega premirja, prinesle tudi — «Novice». Slavnost se je obhajala v znamenju slovanske obrambe proti zmagoslavja pijanemu prusaštvu, medsebojna nasprotja, tudi v domači politiki in kulturnem naziranju, so bila stopila za trenutek v ozadje. Namesto običajnega plesa so se po izvršenih produkcijah vrstili govori v ruskem, češkem in srbskem jeziku ter čitali došli telegrami. S posebnim navdušenjem je bila sprejeta brzojavka češke mladine iz Prage z besedilom: «Mi, mladež, kteri nosimo bodočnost svojega naroda, stojimo na prvi straži slovanske svobode.» Celo iz daljne Švice so telegrafirali tam študirajoči slovanski dijaki: «Iz svobodne zemlje, kamor zatiranje ne seže, bratovski pozdrav!» In neka domorodna duša je poslala «težak in pomembe poln» telegram: «Praznovaje Preširna, ne pozabite tudi njegovih besed: Na tleh leže slovenstva stebri stari!»114 Vse je stalo pod vtisom pruskega triumfa . . . 1 1 2 Prim. mojega «Kersnika», I., str. 133. 1 1 3 «Vodnik in Prešeren. Slavnostni govor Fr. Levca», priobčen v «Slovenskem narodu» z dne 10. decembra 1870, št. 144. 1 1 4 Slovenski narod z dne G. decembra 1870, štev. 142. — Predsednik «Slovenije» Leveč se je topil radosti nad uspehom te prireditve. «Celo Razlag, Costa in Bleivras so nam telegrafirali, « je pisal svoji nevesti dne 4. decembra 1870, a dva dni pozneje ji je poročal še naslednje: «Kamor grem, mi srečo voščijo tuji slovanski in neslovanski dijaki kot predsedniku prvega akad. društva dunajske univerze! Ali nismo velike živine? Vsak pravi, da take besede kakor Slovenija ne more napraviti nobeno drugo društvo . . . Ljudij je bilo okoli 700 . . . Ljudje so kar od navdušenja plesali. Celo Dunajčanke, ki niso nič razumele, so bile vse navdušene; ostale so do 1. čez polnoč med nami.» Od šolskega leta 1871/1872 dalje se opaža, kako vedno bolj splahneva med dunajskim slovenskim dijaštvom oni duševni vzgon in oni elan, ki je bil konec 60ih let za «Savo» in «Jugom» poklical «Slovenijo» v življenje. Smelemu vzboku vala sledi mirnejša usedlina, za pionirsko generacijo manj razmahnjen rod. Črtomir- Prešernov rek: «Tak se zažene, se pozneje vstavi mladenič « velja za razna pokolenja, vrsteča se v kulturnem gibanju narodov, velja pa še posebno za dijaška gibanja . . . V tem splošnem, tako rekoč biološkem dejstvu je iskati vzrokov tudi delnemu zatišju, ki je zavladalo v dunajski dijaški «Sloveniji» v 70ih letih. Vrhutega je v tem desetletju gospodujoča reakcija in persekucija Auersperg-Lasserjeve vlade pritiskala plamen mladeniškega ognja slovenskim dijaškim generacijam, ki so prihajale v 70ih letih študirat na Dunaj, k tlom. Končnega vzroka delnega zatišja je iskati tudi v osebah. Takšnih osebnosti, kakršni sta bila leposlovca Jurčič in Stritar v literaturi ter Leveč in Šuklje v kulturno- društvenem pokretu, ni v dobi, ki je nastopila v neposredno sledečih letih, prihajalo več mnogo na Dunaj. V «Sloveniji» se je že jako občutila vrzel, ko je v jeseni 1871 odšel v Gorico za suplenta Fran Leveč in ko mu je eno leto pozneje sledil ravno tja Šuklje. V prvem letu novega desetletja so sicer vanjo stopili taki markantni talentje, kakor Ivan Tavčar, Karel Slane in Fran Detela; za temi so prihajali v kasnejših letih še novi nadarjeni mladi možje, vendar takega razmaha kakor ob svojem rojstvu «Slovenija» pozneje skorajda ni več dosegla. To- se je kazalo zlasti v tem, da splošnega študentovskega shoda par desetletij ni mogla več spraviti na noge, dasi ga je v društvu predlagal še v letnem semestru 1871 tedanji društveni predsednik Širok in v zimskem semestru 1872 jurist Ivan Tavčar, poslednji z izrecno ugotovitvijo, da so počitniški dijaški shodi «ime slov. dijaštva silno povzdignili«.115 Viden znak 1 1 6 Vencajz, o. e. str. 59. prvega zastoja po začetnem silnem vzgonu nam kaže dejstvo, da je društvo «Slovenija» v letnem semestru 1873 celo začasno suspendiralo svoje delovanje. Odtod se da razlagati, da je nekako ob tem času, namreč v dobi prvega kulturnega boja na Slovenskem, vodilna vloga v gibanju slovenske akademske mladine provizorično prešla v roke graškega slovenskega dijaštva. Zato morebiti ne bo odveč, ako v primerjavo in v nekak pendant k početkom dunajske «Slovenije» podam par podatkov o gibanju slovenske akademske mladine v Gradcu ob času, ko se je rodila in delala prve korake v svet dunajska «Slovenija». Gradec je bil za Dunajem slovenskemu dijaštvu drugo najvažnejše univerzitetno mesto. Podobno kakor v avstrijski so se tudi v štajerski prestolici zbirali slovenski akademiki že leta 1848. v družbi z inteligentnimi nedijaki okrog političnega društva, ki je nosilo kakor na Dunaju ime «Slovenija». Ta graška «Slovenija» se je neposredno pred nastopom reakcije (dne 17. aprila 1849) z namenom, da si reši življenje, preustrojila v literarno društvo.116 Kdaj je to nepolitično društvo prenehalo živeti, do sedaj ni znano; omenjena spomenica «Triglava» pravi, da okrog leta 1850., trdeč obenem, da so se poslej v 50ih in 60ih letih graški slovenski akademiki zbirali v privatnih «zabavnih družbah, v omizjih, v literarnih krogih, in sicer skupno z drugimi Jugoslovani«. V nasprotju s to trditvijo pa sem zasledil v slovenskem časopisju do sedaj neopažen osamljen sled, da je neko dijaško društvo z imenom «Slovenija» v Gradcu živelo prav tja do oktobra 1868. in šele v tem času sklenilo, da preneha, poživljajoč dijake, naj odslej pristopajo h graški «Slovanski besedi».117 Graško «Slovansko besedo» so bili ustanovili in dne 1. marca 1868 slovesno otvorili graški Čehi in Slovenci, ki so si izvolili za prvega društvenega 1 1 6 Glej Kelemina-Hrašovec-Serajnikovo spomenico «Akad. tehn. društvo ,Triglav'». V Ljubljani 1906, str. 8. 1 1 7 Prim. «Slovenski narod» z dne 31. oktobra 1868, štev. 90. predsednika drja. Gregorja Kreka. Ob tej priliki je neki «JIebl>» poslal «Novicam» dopis, iz katerega je razvidno, od kdaj približno je ta graška dijaška «Slovenija» obstajala. Omenjeni dopisnik pozdravlja ustanovitev »Slovanske besede» v Gradcu, obžaluje, da dotlej slovanski rojaki v Gradcu niso imeli osrednjega društva, in nadaljuje: «Res, da smo imeli .Slovenijo', ktero je pred tremi leti nekoliko rodoljubnih dijakov tukajšnjega vseučilišča ustanovilo z namenom, da bode s časom podloga večemu društvu, toda ,Slovenija' je ostala le dijaško društvo «. Poleg slovenskih dijakov, pravi ta dopisnik, so imeli do tega časa v Gradcu tudi Čehi svoje «pevsko društvo«, ki je imelo med drugimi nameni tudi ta cilj, da «zedini tukajšnje sinove in hčerke vseh slovanskih rodov . . . Posebna zasluga pa, da je iz gorečih želj postala resnica, imajo vrli naši bratje Čehi.118 Ko je «Slovanska beseda« v Gradcu dne 18. marca 1868 slovesno obhajala Strossmayerjev god, je v «Slovenskem narodu« izšel dopis, v katerem se pripoveduje o sodelovanju Čehov in graških «slovenijanov» v tem skupnem društvu, medtem ko se pristavlja, da se «Slovanske besede« «Hrvatje in Srbi žalibog precej ogibljejo«. Iz nadaljnjih besedi tega dopisa bi se dalo sklepati, da se je že ob tej priložnosti mislilo na to, da ta «Slovenija» preneha v korist «Slovanske besede«. «Strossmayerjevo godovnico 18. dan marca meseca smo obhajali z dijaškim društvom .Slovenija' skupaj . . . Večina družabnikov .Slovenije' je sklenola podati nam bratovsko roko in z združenimi močmi spešiti slogo in vzajemnost med slovanskimi prebivalci tu v Gradcu.«119 Potemtakem v zadnjih 60ih letih ni imela graška slovanska akademska mladina nobenega dijaškega društva. Pač pa je imela najbrž že takrat, kakor tudi v prvih 70ih letih, svojevrstno institucijo: nekak vrhovni vseučiliški dijaški komitet, ki se je vsako jesen na novo 1 1 8 Novice z dne 11. marca 1868, str. 85. 1 1 9 Slovenski narod z dne 2. aprila 1868, štev. 1. U 209 volil in imel dolžnost, zastopati interese slovanskih akademikov na graški univerzi. Kasneje so se začela tudi v Gradcu ustanavljati posebna slovanska akademska društva, v prvi vrsti literarna in zabavna. V tem pogledu so slovenski graški akademiki že zgodaj kazali precej iniciative, dasi ne še v toliki meri, kakor ob istem času njih dunajski kolegi. Kakor smo čuli, so Gradčani krepko aktivno sodelovali pri I. študentovskem shodu v Ljubljani leta 1868. in prav tako pri II. študentovskem zboru leta 1869. istotam. V tem letu se o njih tudi čita, da so priredili «ve!ikansko baklado s petjem» pogumnim slovenskim poslancem, sedečim v štajerskem deželnem zboru.120 Ko v jeseni istega leta niso hoteli goriški slovenski deželni poslanci podpisati Žigon-Tonklijeve interpelacije za «Zedinjeno Slovenijo«, jim je «85 slovenskih študentov graških viših šol» poslalo krepko nezaupnico. 121 V času, ko je na Dunaju že nad pol leta živela in delovala «S,lovenija», se je dne 3. decembra 1869 sešlo deset graških slovenskih tehnikov pod vodstvom Radivoja Poznika in ob tej priliki ustanovilo skupno južnoslovansko literarno društvo na tehnični visoki šoli v Gradcu z imenom «Vendija». To društvo je imelo namen: «izobraževati tehnike v slovanskem slovstvu z izvirnimi sestavki v kterem koli predmetu; s prevajanjem dobrih tujih izdelkov v slovenščino; vaditi jih v govorništvu; ponujevati jim kraj splošne omike in razveseljevanja ».122 Literarni proizvodi «vendijancev» so se zapisovali v posebno knjigo, ki je imela naslov «Rad slovstvenoga družtva Vendija» in ki je bila tudi okrašena z izvirnimi ilustracijami sotrudnikov.123 1 2 0 Slovenski narod z dne 28. oktobra 1869, štev. 127. 1 2 1 Slovenski narod z dne 9. novembra 1869, štev. 131. 1 2 2 Glej «Slovenski narod» z dne 3. maja 1870, štev. 51; zlasti pa zgodovino te «Vendije» izpod peresa drja. J. A. Glonarja, naslovljeno: «Iz Poznikovega graškega kroga» v «Vedi», I., str. 343—355. 1 2 3 To knjigo hrani sedaj dr. Janko Polec. A tudi o ostalem graškem dijaštvu, ki je stalo zunaj «Vendije», se v tem času sem pa tja čita kaka vest. Tako poroča «Narod», da je v novembru 1871 poslala južnoslovanska omladina graških višjih šol pozdravno adreso voditelju Čehov drju. Riegerju.124 Slovenske dijake, ki niso imeli prilike greti se ob literarnem ognjišču «Vendije», je zbral dne 8. decembra 1871 prejšnjeletni dunajski, toletni graški visokošolec Janko Kersnik k literarnemu večeru, na katerem je udeležencem on sam podal kratek pregled slovenske literature, medtem ko je njegov tovariš Turek predaval o odporu češkega naroda zoper nemško tlačiteljstvo.125 Po kolosalnem pruskem zmagoslavju v nemško-francoski vojni leta 1870/1871 se je podobno kakor med dunajskim pričelo tudi med graškim slovanskim dijaštvom živahnejše slovansko-vzajemno gibanje, ki je rodilo tudi v Gradcu celo vrsto novih dijaških društev. V februarju 1875 se je poleg «Vendije» ustanovilo pod vodstvom Slovencev: Hubada, Schmidingerja, Štiftarja in Vodopivca južnoslovansko akademsko društvo «Sloga» z namenom: «širi-ti idejo vseslovanske vzajemnosti«.126 Člani te «Sloge» so krepko posegali tudi v dnevna vprašanja in so na svojem graškem shodu dne 1. julija 1873 — torej v času, ko dunajska «Slovenija» ni delovala — odločno obsodili pristop «Staroslovencev» h konservativni Hohenwartovi «pravni stranki«, in proglasili to stranko za nasprotno «razvitku slovenskega naroda na podlagi vsestranske svobode in omike«.127 «Vendija» in «Sloga» sta nato sklenili bratsko zvezo in živeli z ostalimi graškimi južnoslovanskimi društvi, srbskim «Sokolom», «Hrvatskim Adrijatikom« ter «Hrvatsko danico« v ozkih prijateljskih stikih prav dotlej, dokler ni «Sloga» 124 Slovenski narod z dne 2. decembra 1871, štev. 141. 125 Slovenski narod z dne 9. decembra 1871, štev. 144. — Prim. tudi mojega «Kersnika», I. del, str. 167. 1 2 6 Slovenski narod z dne 20. februarja 1873, štev. 42. 127 Slovenski narod z dne 5. julija 1873, štev. 152. — Prim. tudi mojega «Kersnika», I. del, str. 205. in končno (dne 4. maja. 1875) tudi «Vendija» bila policijsko prepovedana z ostalimi graškimi slovanskimi akademskimi društvi vred.128 V jeseni istega leta pa se je naposled ojunačilo osem slovenskih graških visokošolcev (med njimi poznejši profesorji: Rutar, Sket in Sinkovič) in je osnovalo dne 6. novembra 1875 slovensko akademsko društvo «Triglav», ki živi še danes in iz katerega je izšlo mnogo odličnih slovenskih kulturnih delavcev. Slovensko dijaštvo, kakor se je družilo in zbiralo okrog dunajske «Slovenije» in graškega «Triglava», je v smislu svobodomiselne «mladoslovenske» ideologije, prevzeto od utemeljitelj ev dunajske «Slovenije», v 70ih letih pogosto in odločno posegalo v slovensko politično, kulturno in literarno javnost, odlično sodelujoč zlasti pri «Slovenskem narodu», «Zvonu» in «Zori». Posamezni markantnejši nastopi te mladine posebno v dobi prvega slovenskega kulturnega boja v letih 1872. do 1874., dalje v letih 1875. do 1878. ter v istih letih ob debatah o «miru in spravi» med obema slovenskima strankama ter ob obnovi Stritarjevega «Zvona» so vsaj deloma registrirani v mojem «Kersniku».

V splošno karakteristiko dijaškega gibanja v prvem obdobju našega «mladoslovenstva», to je v prvih dveh desetletjih obnovljene avstrijske ustave, se mora reči, da je ravno ta dijaška generacija prinesla novo življenje in nove, širše ter evropske vidike v dotlej patriarhalno-primitivno «staroslovensko» javnost v političnem, literarnem in vobče kulturnem pogledu. Ta doba se mora smatrati brezdvomno za najlepši list v zgodovini našega dijaštva. Ta mladina, zlasti ona, ki se je šolala na Dunaju in ki je dosegla dve svoji kulminacijski točki: literarno, ko 1 2 8 Glede vzrokov te policijske prepovedi prim. Glonarjevo razpravo 1. c. str. 347—349 iii Kelemina-Hrašovec-Serajnikovo spomenico «Triglava», str. 11. sta leta 1865. sklenila tesnejšo zvezo literarni organizator Jurčič in estetični svetovnjak Stritar, kulturnopolitično, ko sta leta 1867. vstopila med dunajsko dijaštvo Leveč in Šuklje, je stala pod vplivom onodobnih «mladonemških» idej in kasneje pod vtisom mogočnega gibanja «Ujedinjene Omladine Srpske». Mladi, takrat prvič triumfirajoči svobodomiselni meščanski demokratizem ji je razžarjal glave in srca ne samo kot znanstveno prepričanje, ampak tudi kot čustvena vera. Zato je umevno, da je ta mladina, polna še neoslabljenega, po nikakšni skepsi še ne izpodrezanega entuziazma za ideale mladega pozitivističnega in filozofsko-materialističnega znanstva, precej omalovaževala celo socialni in etični pomen verstva ter ni čutila potrebe niti po individualnoverskem iskanju. Od angleških in nemških intelektualcev (Bucklea, Draperja, L. Steina i. dr.) je bila prevzela za svoj vrhovni nauk geslo: «Z intelektualno omiko in edino samo ž njo je najtesneje zvezan človeštva nravni napredek», geslo, ki ga je pri nas izrekel Fran Šuklje v svoji razpravi «Pravi vzroki francozke revolucije«.129 129 «Zvon», 1870, str. 69. — Opozarjam na navdušene besede, s katerimi Šuklje na navedenem mestu Slovencem priporoča vprav Buckleja. V istem duhu piše tudi Leveč gimnazijcu Janku Kersniku dne 21. decembra 1869: «Posebno bi ti svetoval dve knjigi, če ju moreš dobiti: 1.) Geschichte der Civilisation in Europa von Draper . . . 2.) Geschichte der Civilisation Englands von Thomas Buckle . . . To je paša za-Te ... To je prava zgodovina. .. Naučil se boš neizrečeno veliko iz njiju.» Zadnjo knjigo je Kersnik res tudi pridno študiral v prvem svojem dunajskem letu, kakor se razvidi iz pisma, ki ga je pisal materi dne 11. decembra 1870: «Ves ta teden nisem bil nikjer. Ekscerpiral sem neprestano Buckleovo ,Zgodovino civilizacije'. . .» Za Buckleja in Draperja se je navduševal tudi mladi dr. Ivan Tavčar, kateri ta dva kulturna zgodovinarja pogosto citira v svojem eseju «Narava in civilizacija® (Vestnik. Znanstvena priloga «Zori», 1873, št. 2—6). Buckleja omenja dr. Tavčar tudi v svojih «Mrtvih srcih» (Povesti, V., str. 56). Tudi vsa miselnost drja. Fr. Celestina je slonela na angleških in nemških pozitivistih, kakor se razvidi iz njegovih člankov, ki jih je pisal prva Ako si predočimo obskurantizem, ki je dotlej vladal v slovenski javnosti, moramo priznati, da je pomenil ta in tak nastop «mladoslovenske» mladine v slovenski duševnosti največji napredek, najsi imamo danes o golem intelektualizmu in filozofskem materializmu še tako umerjene in kritične pojme. Kakor pripoveduje Šuklje v svojih «Spominih», so se pogovori te mladine v dunajskih dijaških društvih v obilni meri «sukali okolo velikih znanstvenih in umetniških vprašanj, modroslovnih problemov, slovstvenih pojmov».130 Zavoljo primitivnosti tedanjih naših publikacijskih razmer so sicer debate te mladine ostavile le malo sledov v slovenski literaturi in niso tako globoko preorale naše miselnosti kakor ideje in nazori sorodne ji srbske «Omladine». Vobče se mora reči, da uspehov svoje srbske vzornice, ki je sprožila vso novejšo srbsko literaturo, preosnovala vso novejšo srbsko politiko in prekvasila ves socialni razvoj srbskega naroda, «mladoslovenska» omladina še približno ni dosegla, posebno pa ne v društveni organizaciji, dasi je tudi to nameravala. V tem pogledu bi se ji bilo najbrž posrečilo več, ko bi je ne bil zaradi njenega nekoliko prepoznega nastopa oviral avstrijski društveni zakon. Še skromnejši so uspehi te mladine, ako jih pomerimo ob 7Oa leta v «Slovenski narod» (prim. Glaserjevo «Zgodovino», IV., str. 203), iz njegove nemške knjige o Rusiji in tudi iz njegovih esejev «Naše obzorje« («Ljubljanski Zvon», 1883). Celo dr. Janez Mencinger je bil v mladosti najbrž vnet čitatelj Buckleja (prim. njegove «Zbrane spise», III., str. 135). V splošno oznako pripominjam, da je bil avtor takrat tako znamenite, v ostalem nezaključene knjige «History of civilisation in England» (1857^, ki je skoro nato izšla tudi v vseh večjih evropskih jezikih, Henry Thomas Buckle (1821—1862), empirični pozitivist, iščoč in odkrivajoč v materialističnem smislu v zakonih prirodne kavzalnosti pogoje kulturnega napredka, omalovažujoč pri tem pomen, ki jo ima pri dviganju napredka človeška individualnost, zlasti njena čustvenost. 1 3 0 Fran Šuklje, Moji spomini, I. (Po ljubeznivo dovoljenem vpogledu v rokopis.) uspehe sorodnega in istodobnega «mladočeškega» gibanja. A njih obseg je samo kvantitativno manjši glede na neznatnejše slovenske pogoje. Kvalitativno pa so bili uspehi isti tudi pri naši «mladoslovenski» dijaški generaciji. V slovenskih državno-političnih vprašanjih je ta mladina silno in mogočno popularizirala idejo «zedinjenega Slovenstva«, ki ga je docela organsko in demokra tično skušala zasidrati v ljudstvu. V ljudstvo samo sicer še ni šla, ker je bila še docela zaposlena ob tvorbi, v kateri naj bi naš rod iz ljudskih mas in maloštevilne inteligence postal — narod. Zakaj ravno to kvaliteto je takrat še odrekalo Slovencem gospodujoče Nemštvo. Pred očmi je imela ta mladina narodno-kulturno stavbo, ki bi imela svoje korenine v domači zemlji in svojo najvišjo kupolo v vseslovanskem hramu s slavjanofilsko zamišljeno rusko streho. Ker je mislila, da so slavjanofilske ideje mnogo bolj razprostranjene v ruski inteligenci, nego so faktično bile, je smatrala vse južnoslovanske zajedniške državne tvorbe zgolj za prehodne stadije. Teh svojih ideologij se je oprijemala tako dolgo, dokler se ni v osebi svojega tozadevnega ideologa, drja. Celestina, na licu mesta preverila o nasprotnem, nakar se je vrnila k postavljanju realnejših, manj veličastnih ciljev: k južnoslovanski državni tvorbi, o kateri je upala, da bo mogel v nji tudi slovenski narod v bratskem objemu zasidrati svoj obstanek in stopnjevati svoje lastitosti do najvišjih kulturnih potenc.131 Prigovarjati bi se dalo temu dijaštvu, da se je neko- 1 3 1 Zanimiva je v tem pogledu preorientacija Levca, ki je bil v teh mladostnih letih vedno pod vplivi: v literarnem pogledu pod Jurčičevim in Stritarjevim, v jezikovnem in kulturnopolitičnem pod Levstikovim, v naziranjskem pod Sukljetovim, v državnopravnem pod Celestinovim; ta mož se je po letu 1870. odločno izrekel za praktično gojitev srbohrvaščine v naših srednjih šolah. (Prim. njegov podlistek v «Slovenskem narodu» 1871, štev. 10.) — Za Celestinov preokret po njegovem povratku iz Rusije je najznačilnejši njegov uvod v knjigo «Russland seit der Aufhebung der Leibeigenschaft». Ljubljana, 1875. liko prezgodaj rinilo v dejanjsko politiko. Vendar se mora reči, da so se tudi v njega vrstah že takrat oglašali posamezni modri glasovi mož (Stritarja, Levca), ki so podobno kakor v 90ih letih Masaryk dajali dijaštvu pameten nasvet, da je njega glavni namen pri vsem potrebnem zanimanju za vprašanja javnosti: objektiven študij teh vprašanj, ne pa definitivno in priprežno uklepanje članov v politične stranke. Prve letnike «Slovenskega naroda» je včasih docela napolnjevalo akademsko dijaštvo s članki, ki sicer niso bili vedno povsem pretehtani in zreli, a pri tedanji primitivnosti naše žurnalistike še vedno naravnost žive iskrice in svetle zvezdice — lux in tenebris. Tako da ima tudi to po naših sedanjih pojmih in razmerah prezgodnje javno nastopanje te mladine svoj relativno važen pomen. Z druge strani pa se mora seveda ugotoviti, da ta generacija pač najbolj zaradi prezgodnjega javnega nastopanja in zategadelj prenaglo ter prenezadostno dovršene samoizobrazbe ne prihaja do dovolj globoko fundiranega svetovnega nazora. In tako vidimo, da mnogi njeni markantni zastopniki izpovedujejo glede na svetovni nazor v starosti drugačna načela, kakor so jih izpovedovali v mladih vseučiliških letih, in se vračaj 6 v osebah Levstika, Levca, Šukljeta, Tavčarja, Detele itd. h — konvencionalnemu katoličanstvu . . . Pri vsej tej mladostni pretiranosti, poznejši recidivi v naziranjski konservatizem, pri vsej nezadostni organizacijski udejstvitvi v ljudstvu moramo reči, da je «mladoslovenska» dijaška generacija 60ih in 70ih let prinesla povišano živahnost v dotlej tako zaspano slovensko javnost, zlasti pa je to javnost napolnila s svežim pogumom in razpahnila mala okenca in nizka vrata njene koče na stežaj ter pokazala slovenskemu svetu široke razglede velikega sveta. V tem pogledu ni bila samo «avantgarda» slovenske svobodomiselne politične stranke, katero je v njeni cincavosti rinila krepko naprej, ampak obenem glasnica humanske, od vseh predsodkov in vse konservativne zaplesnelosti osvobojene kulturnosti. Svojo mladost, to «beaute du diable», je dokumentirala in udejstvila lepše ter močneje, nego katera koli naša poznejša mlada generacija. Največja zasluga te prve «inladoslovenske» omladine pa je in ostane globoko zaorana v slovenskem leposlovju. Svojo novejšo slovensko knjigo so prejeli Slovenci skoraj docela iz rok tega pokolenja. Vzravnala je ta generacija v tedanjo Bleivveis-Jeranovo nizko in ozko slovensko literarno ozračje večno mlado drevo Prešernove poezije ter se sama vcepila na njegove veje v podobi svežih «mladik», iz katerih se je razrastel gaj novodobne slovenske literature. V tem pogledu rezultati te omladine ne zaostajajo za rezultati «Ujedinjene Omladine Srpske». Literarni pomen predstavlja tudi njeno večnostno vrednoto . . .

  1. O nemškem pohlepu po Trstu so bili naši domorodci dobro poučeni že v revolucionarnem letu. Na slovenskem ljudskem shodu v Poljčanah dne 15. avgusta 1848 je Franc Kurelac »z lepimi ino jasnimi besedami dokazoval: koliko je Nemcem na Sloveniji ležeče, da se od Nemškoga ne odloči: ker bi tako Terst — morje izgubili«, piše na tem shodu navzočni Oroslav Caf Muršcu dne 17. avgusta 1848. (ZMS, VII., str. 29.)
  2. Slovenija z dne 28. septembra 1849, str. 311.
  3. lovenija z dne 1. septembra 1848, str. 71.
  4. Slovenija z dne 31. oktobra 1848, str. 159.
  5. Hrvatski pokret u zimi godine 1848. U Zagrebu 1899, str. 83.
  6. Friedjung, Oesterreich von 1848 bis 1860. I. Str. 216. Friedjung piše, da je car Nikolaj to- naredil, razen iz želje, podpreti monarhično in konservativno stvar v Evropi, tudi iz neke vrste idealizma »ohne sich die geringste Gegenleistung auszubedingen. Gewohnliche Klugheit empfahl, sich gleichzeitig die Zustimraung des Wiener Kabinetts zu einera Anschlage auf Konstantinopel zu versichern; er verliess sich jedoch darauf, dass das von ihm gerettete Oesterreich sich diesem Danke ohnedies nicht würde entziehen konnen«. Kako se je varal, je car Nikolaj spoznal že leta 1854., v času krimske vojne. To prepozno spoznanje je bojdp tudi pripomoglo k njegovi smrti.
  7. Apih, Slovenci in 1848. leto. Lj. 1888, str. 236. — Slovenija z dne 5. decembra 1848, str. 177. — Novice z dne 6. decembra 1848, str. 207.
  8. Slovenija z dne 8. decembra 1848, str. 181.
  9. Apih, Slovenci in 1S48,. leto, str. 257.
  10. Prim. Friedjung, Oesterreich von 1848 bis 1860. I., str. 455.
  11. Ljubljanski časnik z dne 29. avgusta 1851, str. 276.
  12. Friedjung, o. c. str. 424.
  13. Czornig, Oesterreichs Neugestaltung, str. 98—101.
  14. Prim. Charmatz, Oesterreichs innere Geschichte von 1848 bis 1907, I. str. 26.
  15. Friedjung, o. c. II. str. 209.
  16. Ko so dne 9. avgusta 1848 Frankfurtčani slovesno praznovali »zmago nemškega orožja na Laškem«, izvojevano po večini s slovanskimi polki, je pisal Cigale v »Sloveniji« (stran 51): »Sic vos uon vobis, kri prelivate Slavi!«
  17. Kar je bilo takrat slovenskih politično razboritejših glav, so takoj po marčnih dneh dokaj razločno in odločno odklonile, da bi prišli Slovenci v nemško zvezo. Državni poslanec Ambrož j« bil pripravil za shod »Slovenskega društva« dne 13. maja 1848 govor, v katerem je izvajal: »Razpela je ptuja nemška mačoha svoje peruti, tudi nas Slovence je hotla ž njimi pokriti. — Mi bi pod temi perutanii le na zvunanjem kraju medleli, njeni lastni otroki bi obvarvani bili, mi pervi pa bi bili pripravljeni za rop sovražnika.« (Slovenija z dne 6. julija 1848, str. 24.) — Bleiweis je bil kakor v vseh vprašanjih tako tudi v tem nekoliko pačasen in je v »Novicah» dopuščal debato za in zoper Frankfurt, ki jo je zaključil pesnik Jovan Vesel-Koseski dne 17. maja 1848 s člankom »Moje misli«, v katerem se je kratko in malo izrekel zoper Frankfurt. Odtlej tudi Bleiweis ni hotel ničesar več čuti o tem, da bi Slovenci prišli v nemški državni sistem.
  18. Slovenija z dne 18. julija 1848, str. 20.
  19. V svoji prvi poslanici na dunajsko »Slovenijo« z dne 26ega aprila 1848 zatrjuje Anastasius Grün: »Man sagt euch ferner, der Deutsche Bund gedenke euch keine Garantie fiir eure Nationalitat zu gewahren. — Welche andere, welche bessere Garantien fiir die Entwickelung eurer Nationalitat wollt ihr und konnt ihr wollen als die Freiheit! Unser Anschluss an den Deutschen Bund ist ein Anschluss an einen Bund der Gegenseitigkeit und Briiderlichkeit, an einen Bund der Gleichberechtigung, der Humanitat und der Freiheit. Nicht unter der deutschen Nationalitat besteht die eure, sondern gleichberechtigt neben jener.« Germanizacije Slovencev, če bi se ti odločili za velenemško zvezo, Griin ni nikoli tajil, samo da jo je zavijal v lepe besede, ko je pisal v svoji drugi poslanici z dne 6. maja 1848: «Sie, meine Herren, fiirchten die Germanisierungsversuche der Deutschen fiir unser slovvenisehes Volk; ich nicht. Das neuere Deutschland hat nirgends mit Waffengewalt, sondern iiberall nur durch geistige und sittliche Kraft germanisiert. (Kakor da bi bilo to v efektu kaj drugega kakor narodna smrt.) Diesen ehrenvollen Wettkampf sollten wir eher suchen als fliehen — er vvare gewinnbringend fiir Sieger und Besiegte.« Celo to je Grün obetal Slovencem, da se bodo Slovenci kdaj pozneje smeli odcepiti od Avstrije, ko je pisal prav tam: »Möge Slovenia noch eine Weile an dem Arme ihrer altern Schwester Austria wandeln; dieser Leitung darf sie sich nicht schamen, sie ist zwar keine Minderbegabte, aber doch die Jüngere. Wenn sie einst die Tage ihrer vollstandigen Reife erreicht hat, dann wird auch die Trennung natiirlich und darum minder schmerzhaft sein.« (Grüns Werke. Herausgegeben von Castle, VI., str. 145.)
  20. Slovenija z dne 7. julija 1848, str. 6.
  21. Hrvatski pokret u ljetu godine 1848. U Zagrebu 1899. Str. 56.
  22. Novice z dne 29. marca 1848, str. 50.
  23. Novice z dne 12. aprila 1848, str. 58.
  24. Novice z dne 12. aprila 1848, str. 60.
  25. Prim. drja. Lončarja razpravo v «Bleiweisovem zborniku«, str. 154.