Kuna belica
| Kuna belica anonimno |
| |||||||||||
Bilo je leta 1928 po Gospodovem rojstvu, jeseni in nedelja. Kraj zamolčimo, ravnotako imena lovskih junakov. Ti so se otovorjeni z morilnimi pihalniki in oboroženi s težkimi nahrbtniki od vseh strani bližali kraju, kjer so nameravali izvrševati svoj lovski poklic. Toda ne peš! To bi bilo sramotno za pravega lovca. Bližali so se po železnici, po brekih in celo z avtomobili.
Bilo jih Je kot listja in trave. Pri zadnji gonji se je ugotovilo, da jih je bilo celo 41. Ta moietltev se je pa izvršila še pri juhi in je vtled teza tekljttčena vsaka zmota. Da §o tako drveli skupaj lovci. ?e naravno. Iz lovilca je prillo namreč na Ime mol a z majtežjim nahrbtnikom ^oroCfk>, da s« je v lovJšču kuna belica. Sporočilu j« kfl prldja« tudi natančen po-pfs škode, ki je je ie naplavila roparica pri kokoših fn eiScancfh.
Mož s najteštfm nahrbtnikom je s pomočjo lovskega čuvaja na licu mesta v lovišču razvrstil krviželjne lovce po postojankah. Ker je bilo toliko lovcev, bojno popolje zelo skromno, stali so lovci takorekoč le par korakov narazen.
Na to je nastopila svojo službo lovsfca pažnja v družbi s svojim tovarišem, katerega kličejo za >Dolgčas<. Plena željni lovci so kakor prikovani stalf na svojih postoiankah. Le šepetaje so rekli katero svojemu sosedu. Vmes pa so jemali -pridno svoje nahrbtnike z rame, da jih n-"so preve č težili Take prilike so uporabljali v to, da so se prepričali če jim iz nahrbtnikov ni kaj izginilo. Tako je prišlo, da se je teža nahrbtnikov zmanjšala, da so ji bili omočeni goltanci in da so imeli kaj dela zobje.
Ko so tako pretekle šttrl debele ure, zablisnflo se je za grmovjem naenkrat nekaj belega. Kakor bi pičil gad lovce fmeli so naenkrat svoje pihalmke ob svojem desnem očesu. Ko se zopet prfksže ob grmovju bela Hs?.. začelo je grmeti in bobneti kakor na sodni dan. Iz vseh p*halnikov je zablisnilo fn be?a senca je ležala na tleh!
Zmagoviti kriki »Kuna belica je naša« so odmevali od moža do moža. Mahoma je bil ukinjen lovski red in vse je hitelo, teklo in skakalo proti belemu plenu.
Zmagoslavno je zgrabil za redki plen mož z najtežjim nahrbtnikom, ki pa že zdavno ni bil več tako težak. Dvignil je plen in divje zakričal: "Lovski blagor. lov je končan! Sedaj pa vsi k zadnji gonji!"
Nato je oprtal diko lovskega dne ob svoj nahrbtnik in nameril svoje korake proti onemu kraju, kjer se je imela odigrati zadnja gonja. Plen mu je bingljal po hrbtu sicer brez glave, ker je divji in koncentričmi ogeni isto razblinili v atome, Toda to ni motilo moža z nekdaj najtežjim nahrbtnikom. Tudi njegovih tovarišev ne. Ti so korakali za njim s ponosom, katerega nam ni moč opisati.
Tako so dospeli