Kuna pospravlja
| Kuna pospravlja Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Vsak dan si je mala kuna zgladila kožuh, da se je lesketal kot zlato. Vsak dan si je razčesala brčice in si skrbno okrtačila rep, nabrusila si je že tako ali tako preostre bele zobčke – šele potem se je odpravila ven, na lov, na sprehod ali karkoli je že bilo.
Bila je torej gizdava kuna, ena najlepših v gozdu. Ampak njeno stanovanje! Vsak dan je za seboj skrbno zadelala vhod v duplino, da ne bi nihče mogel noter. In če je kaka prijateljica popraskala pred vhodom v duplino, ko je bila kuna doma, je mala kuna brž zavpila:
»Dobimo se na jasi čez pol ure! Ne moreš noter, ravno pospravljam!«
Ampak to je bila grda laž. Kuna ni namreč nikoli pospravljala. Njeno ležišče je bilo razstlano po vsej sobici, po vseh kotih. Tu je ležal kup oglodanih kosti, tam vejica za razčesavanje repa, pa kosi mahu, pozabljeno šojino pero, od moljev razjeden mišji kožuh in kaj vem kaj še vse. Stanovanje je bilo videti, kot bi treščilo vanj. Ne, mala kuna ni nikoli pospravljala. In to je bil vzrok, da sčasoma ni imela več kam leči, potem niti kam sesti in nazadnje niti kam stopiti. Kako naj bi torej sprejemala obiske? Vsi bi rekli: Kakšna zanikrna kuna! Samo za svojo lepoto skrbi, drugače pa je popolnoma nesposobna za gospodinjo! Lahko da bi rekli še kaj hujšega. In mala kuna je skrbno zapirala vhod v svojo duplino.
Nekoč pa je nekega deževnega popoldneva zadremala sredi vse te zmešnjave. Zunaj je popraskalo po vratih, ona pa ni ničesar slišala.
Spet je popraskalo. Bil je Kuno, njen svak.
»Odpri, svakinja,« je klical, »na obisk sem prišel!«
Kuna je spala in ni ničesar slišala. Zdaj je Kuna zaskrbelo. Še enkrat je popraskal in ko ni bilo odgovora, je odmaknil košato vejo, s katero je bil zaslonjen vhod, odmaknil kup dračja in se splazil v duplino.
Duplina je bila mračna in prvi hip Kuno sploh ni ničesar videl. Potem je razločil kupe smeti, kosti in druge umazanije. Ampak kune ni mogel videti, ker je spala zakrita s kupom navlake.
Kuno se je grozno ustrašil, stekel je ven in klical:
»Na pomoč, nesreča se je zgodila! Kje je moja svakinja! V njenem stanovanju je ni!«
Pritekle so živali.
»Pred eno uro je plesala na jasi, videl sem jo!« je rekel jazbec.
»Jaz tudi, najbrž se potepa,« je pripomnil zajec. Kuno pa se ni dal potolažiti.
»Bil sem tam,« je zastokal, »vse je razdejano in razmetano. Gotovo jo je požrla kakšna strašna zver, ki je potem spravila duplino v takšen nered!«
»Kako si prišel noter, ali so bila vrata odprta?« se je prismukala lisica.
»Ne ... praskal sem, in ko ni bilo odgovora, sem odmaknil vejo in dračje in zlezel noter in notri je bilo vse razvlečeno in ...« Lisica si je nadela zamišljen obraz. Potem je rekla:
»Možgane v roko, Kuno! Če je malo kuno požrla zver, prav gotovo ni zadelala vhoda za seboj. Torej?«
»Torej?« je izjecljal Kuno ves zmeden.
»Temu se reče logika,« je rekla lisica zelo važno, »da boš vedel za drugič. Kdor je pameten, ima logiko, drugi pa ne. Ti je na primer nimaš!«
Malo je manjkalo, pa bi se bila lisica od važnosti razpočila. Kajti prav malo živali pozna take besede. Potem je rekel jazbec: »Lisica, ne bodi taka važička! Pojdimo vsi skupaj tja in poglejmo to reč!«
In so šli. Pri vhodu v kunino duplino so popraskali. Mala kuna se je ravno prebujala in je zaklicala kot ponavadi: »Čez pol ure bom na jasi, ravno pospravljam!«
»Svakinja, torej si živa in zdrava!« je zavpil Kuno, »jaz sem, tvoj svak, spusti me noter!«
»Pozdravljen, Kuno!« se je oglasilo od znotraj. »Ampak ne morem te spustiti noter, veš, ker ravno pospravljam.«
»Nič zato, le odpri,« je klical Kuno in živali so tulile:
»Odpri, odpri, odpri!«
Mala kuna je prestrašeno odprla vrata.
»Noter ne morete,« je rekla, »nikakor ne.«
Vsi so bili užaljeni, rekli so »že prav« in odšli. In čez pol ure je nihče ni čakal na jasi. Najbolj užaljen je bil Kuno, svak. Mala kuna se je zamislila, razmišljala je uro in dve uri in tri. Potem je šla domov in začela čisto zares pospravljati. Pospravljala je dan, dva, tri dni. Tri dni so iz njene dupline skoraj nepretrgano letele smeti, kosti, listje, okleščki in cunje in dvigali so se oblaki prahu. Slišalo se je kihanje in kašljanje in zdihovanje in včasih tudi kakšna kletvica. Ampak tretji dan se je vse bleščalo od čistoče in reda.
Mala kuna se je okopala v ledenomrzlem potoku, se skrbno okrtačila in si razčesala rep in brčice. Potem je obesila pred vhod svoje dupline velik napis:
»Kdor hoče naj pride na obisk je že pospravlen«
In res so radi prihajali k njej, vse leto, duplina je odmevala od veselega smeha, iger in razposajenega vreščanja. Včasih so tudi peli ali pa se pogovarjali o zanimivih rečeh. Tudi Kuno je prihajal, vsak tretji dan. Mala kuna je bila zelo priljubljena. Čez leto dni se je vsa stvar ponovila. V enem letu se nabere veliko prahu in smeti. Ampak kuna je razumela, da je treba stanovanje enkrat na leto vsekakor počistiti, četudi se ne zdi tako nujno.
Na vrata je obesila napis:
»Pospravlam pejte stran«
In čez tri dni se je spet vse bleščalo in prijatelji so spet hodili na obisk. In vse njene prijateljice so govorile:
»Imaš pa lepo, veš!«