Kupa brinjevca

Kupa brinjevca: Izvirna povest Anton Koder

Spisal Liberius. V številkah 250 in 251 sta objavljena ista odlomka, enako v 261 in 262.

Izdano:	Slovenski narod 23. oktober 1875 (8/242), 1–3; 24. oktober 1875 (8/243), 1–3; 26. oktober 1875 (8/244), 1–2; 27. oktober 1875 (8/245), 1–2; 28. oktober 1875 (8/246), 1–3; 29. oktober 1875 (8/247), 1–3; 30. oktober 1875 (8/248), 1–3; 3. november 1875 (8/250), 1–2; 4. november 1875 (8/251), 1–2; 5. november 1875 (8/252), 1–3; 6. november 1875 (8/253), 1–3; 9. november 1875 (8/255), 1–2; 10. november 1875 (8/256), 1–2; 12. november 1875 (8/258), 1–3; 13. november 1875 (8/259), 1–3; 16. november 1875 (8/261), 1–3; 17. november 1875 (8/262), 1–3.
Viri:	dLib 242, 243, 244,245, 246, 247,248, 250, 251,252, 253, 255,256, 258, 259,261, 262
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Učenjaki trdé, da je ta svet večni semenj, na katerem prodajemo svoje misli in kupujemo tuje, tožimo svoje uboštvo in gledamo drugo, poskušamo in se trudimo, v društvih in zvezah pospešiti svoj in občni blagor: to je dobro kupčevati v onej svetovnej kupčiji, kateri se pravi: lov po sreči.

Tudi učitelj Glavač, suh kot trska in upognen možiček, z velikanskimi očali, bolje na koncu nosa, mislil je tako, sedeč z gorečo dolgo pipo v ustih, po večerji pred svojim stanovanjem, kajti preverjen je bil, da tudi nij zadnji, kar se tiče mišljenja. Čemu pa je študiral štiri dolge nemške klase šest neprijetnih let, čemu je razbijal potem uže bosopet po zaprašenih orgljah svojega ranjcega očeta, tudi čestnega učitelja, in čemu ubija uže trideset let z besedo in palico nevkretnim vaškim buticam zlate nauke življenja.

Da še bolje dokažemo Glavačevo modroslovje in duhovitost, povemo naravnost, da je oni večer pri pipi tobaka narisal v mislih lepo, prav lepo podobo svoje prihodnje sreče in sreče še nekoga druzega, kar je pa vse eno, vsaj je bil oni meso od njegovega mesa, kakor je bral čestokrat v svetem pismu, in to ne leže nikedar. To pa je bilo tako: Pred tridesetimi leti, gotovo lep čas, je jelo Glavaču, tedajnemu novemu učitelju, kakor vsem mladim ljudem po glavi rojiti, da bi se ženil, in sicer ne slabo. Imel bi potem zvesto družico v življenji, vsakdanjo domačo podporo, domačo pevko pri sveti maši, in še marsikaj domačega bi imel, kar prej nij in le nij.

Glavač, vedno bistra glava in ne napačen človek, če smemo verjeti lastnej njegovej sodbi, dobil je v resnici urno zakonsko polovico v lepi Marjetici. Tako se je dozdevalo vsaj njemu, hči nekdanje njegove gospodinje v beli Ljubljani, s katero se je uže tedaj sem ter tja zaljubljeno pogledoval. In stara ljubezen ne zarujovi, devetkrat pozabljena, se devetkrat ponovi, pravi star in menda resničen pregovor. Tako sta bila lepa Marjetica in umen, nadepolen Glavač, novo postavljen Češnjevski učitelj, mož in žena, ne da bi dejal, napačne in brez mnoge zavesti. A trideset let, lep čas, spremenil je mnogo, mej drugim mladega Glavača v sivega, suhega očanca, in lepo, priljubeznjivo Marjetico v zadirno, čmerikavo starko, pravo Ksantipo, pravi križ božji ubogemu učitelju. In ko bi bilo to vse, kar se je predrugačilo v tej dobi, bilo bi še mnogo skrbij in mnogo mislij odstranjenih. Da, lepo, prav lepo bi bilo to.

A kar je pa je, tudi Glavač se je prepričal tega, kajti uže v prvem letu svojega tedaj veselega zakona, dobil je nekov primeček v družini v mali Irenici, lepi hčerki sicer, a on kaj tacega nij mislil nikedar. Bilo mu je to nepričakovano, menil je, da bi mu zadostovala jedina ženka, pravi angelj njegove mladosti. Irenica pa je rastla v božjem strahu v životu v letih in modrosti in postala polagoma Irena in Ira pri sosedih, ki nijso umeli gospodskega, lepega imena in mislili vedno, da je vzeta ona iz pratike. A gospod Glavač je izštudiral to ime iz učenega nemškega kalendra. In tega je bil vesel, zelo vesel. Ravno včeraj je minulo dolgih trideset let učiteljevega ženitovanja in baš denes pri kosilu je on z neizmerno žalostjo opazil, da se cvetje njegove Irene uže osiplje, da jej gladka rudeča ličica upadajo, da jej tisti goreč, zapeljiv ogenj v očesih ugasuje, prijazen posmeh na ustnicah izginja. In še nekaj je opazil, kar je on nekdaj jako spošteval pri dekletih, to pa nij, da bi se pripovedovalo na glas, in posnel in preštudiral v svojej modrej glavi, da bi bil čas, in sicer zadnji čas, ko bi se oglasil kdo, in postavim tako Ireno za ženo vzel, kot je on nekdaj svojo Marjetico. Da, lepo, prav lepo in potrebno bi bilo to.

Tako je premišljeval oni večer in ugibal in preudarjal učitelj Glavač, kadeč iz svoje dolgocevne pipe, kakor da bi zajemal iz nje tako važnih in potrebnih svetov v tej najhujši stiski in zadregi vsega njegovega nekratkega življenja.

V tem trenotku mu posveti nekaj tako svetlega, tako milega v plešastej, kakor mejhena luna debelej glavi, da stoprv zdaj se mu zjasni, zakaj je gospod Pelin, najemnik bistriškega gradu, tako prijazen ž njim, zakaj mu ponuja pri vsakej priložnosti pipo tabaka, zakaj hodi ob nedeljah vedno v stolico na kor, zakaj stoji po dokončanej službi božji pred cerkvijo, zažiga cigaro vedno pod okni njegovega stanovanja in se ozira nekako ljubeznjivo, da govorimo odkritosrčno, zakaj pozdravlja preprijazno njegovo Ireno in gleda skrivaje za njo. Da, to je gotovo, tega se je prepričal, da to velja le njegovej hčeri, nikomur drugemu, in da so to dobra znamenja, ko bi se, postavim, zaljubila Irena in Glavač. To bi bilo vredno mnogo, prav mnogo.

Utopljen v take sladke misli, jame računiti učitelj na pol glasno, kaj bi koristilo in pomagalo vse, ako se izpolni njegova nada in se uresniči.

Glavač je grajski najemnik, imeniten je, celo gospod grajski mu rekajo sosedje in se mu odkrivajo pred cerkvijo in povsod. Mlad sicer in lep nij, a to je vse neumnost, to izgine. Tudi njegova Marjetica je bila lepa in ljubeznjiva nekdaj, a poglej jo zdaj. Stara je, kljukasta je in še hudobna. Noč in dan ga pika in draži, in greni sladkosti zakonskega življenja. In kaj še? Gospod Pelin je petičen, jako petičen, pravijo in trdijo ljudje, in oni ne lažejo. Da celo grad bo baje kupil in postal bode graščak imeniten, sloveč. Njegova Irena pa šumi tedaj lehko v svilenih krilih, se vozi v kočiji in pogleduje ponosno na svoje sedanje vrstnice. O, ko bi bilo to, to bi bila nebesa, to bi bila sreča! In on bi potem pustil učiteljstvo in poredne paglavce, pustil orgljanje, biro in poklanjanje čmernemu župniku, da, v grad bi se preselil in živel kakor gospod brez dela lehko in vino, sladko domače vino bi pil in mnogo let bi še včakal.

Na tak način in še mnogo lepše si naslika Glavač svojo in svoje hčere srečo. Da, v tem trenotku pozabi črez dolgo časa zopet, da nij ravnal napačno, ker se je oženil z Marjetico, ki mu je darovala nadepolno Ireno, ves njegov prihodnji up in nado.

Tako sloni utopljen Glavač še mnogo časa, da mu pipa pogori in pade na koleni, da mu očala zlezejo še bolj konec nosu, — da zvezde zasvetijo na nebu, se ve da, samo njemu, nikomur drugemu, njenem srečnemu očetu.

Sklenivši precej jutri govoriti resno besedo s svojo zakonsko polovico, pobere učitelj pipo, popravi očala in odide spat, črez dolgo časa zopet jedenkrat zadovoljev in miren in polen mislij, da je ta svet vendar le lep in prijeten.

II.

Drugo jutro je vstal učitelj Glavač uže s solnčnim vzhodom, kar nij bila sicer vedno njegova navada, kajti sanje v prihodnjosti tako lepo narisani, so mu rojile vso noč po glavi in mu jemale sladek, vkrepčevalen spanec.

Glavač pa prebrisan in izkušen možak, imel je za take reči in sploh za vse bolezni uren domač in dober pomoček, to je: pipo tobaka in kupico dišečega brinjevca.

Tako ga zapazimo tudi denes uže zgodaj v vrtnej kolibi z dolgo cevno pipo v ustih. Na mizi pred njim pa je stala kupica brinjevca, katerega je polagoma pokušal, stresal z obrito glavo, kremžil in raztegoval zijavi obraz in spuščal cele oblake dima pod svoje široko krajnato pokrivalo in dalje v črvivi strop nad soboj.

Pri tem pa ne da bi dejal, da je bil brez misli, kaj tacega ne. Razpletal je namreč na dolgo in široko svoje včerajšnje misli, se sem tertje nekako prepiral sam s soboj in prilival kakor v boljši namen in vspeh precej pogosto kapljo brinjevca suhemu grlu.

Zdajci se odpró vežne vrata in za njimi se prikaže zakonska polovica, nekdanja Marjetica.

A kaj je to, čmerikav obraz ima še bolj, kot je navada. Ne pogleda ga, dá, slabovoljna mora biti.

»Da, ko bi vedela, draga ženica, kar vem jaz!« vzdahne skrivaj Glavač, odloživši pipo, »vesela bi bila in ponosna.«

A vse to ne pomaga nič. Žena gre tiho memo njega. Glavač zakašlja, se ve da nalašč, hoteč privabiti s tem ženo k sebi.

»Pijanec, zapravljivec,« čuje se zdajci ženin glas. In ta beseda je grenka, ta je namenjena njemu, modremu učitelju, osnovatelju tolike prihodnje sreče.

»Sem pojdi in ne pikaj me, važne reči imam govoriti s toboj, starka,« se oglasi potem učitelj in skrije še gorečo pipo v žep, vedoč, da je vedno v nevarnosti, če je njegova družica slabe volje, in to je precej pogosto.

»Okoli ušes ti bom priložila eno, potem imaš pa povedati kaj,« odvrne resno žena in strupeno gre na moža in pijačo.

»Ne, ne jeziti se, Marjetica! Glej, vso noč nijsem zatisnil očesa, in to zaradi tebe ali najinega otroka, kar je pa menda vse eno. Zdaj pa mi nij prav dobro v glavi in nikjer, torej ne zameri, da se ozdravim s to kapljico.«

»Lažeš,« kriči zdajci razjarjena ženska. »Zapravljivec si in pijanec, a ne bolan, in ne misliš, da imaš ženo in hčer, za katere si dolžan skrbeti, premoženja pa nič. O ko bi vsaj to žganje in pipo pustil, vse bi še bilo,« vzdihne žena posled in zakrije čmerikav obraz v zastor, kakor da bi jokala.

»Ne jezi se in ne huduj se, vse bo dobro in veselo, če se spolni vse to, kar ugibljem zdaj. Da, prepričujem te, da nosiš lehko potem še ti svilona krila, jaz pa kadim iz srebrne ali zlate pipe in pijem najboljše vino.«

Žena osupnena tako nenadnih, sladkih besedij, pozabi v trenotek svojo jezo, — molči in sede poleg svojega modrujočega moža, veselega tovariša.

»Marjeta,« povzame zdajci zopet učitelj zapalivši si v drugo pogorelo pipo in ozrši se po kupici, ki je uže na pol prazna stala pred njim. »Glej, najina Irena je lepo vzrastla in izvzemši nekaj malega, kar se ve da mej nama ostane, pravijo dobri ljudje, da nij grda, hudobnih pa niti poslušati nij treba. In čuj me, jaz sem zadnji čas nekaj sprememb opazil na njej in uganil po njih, da bi bilo najbolje, ako bi se ona omožila, in sicer prej ko je mogoče, kajti to vem, da dobro veš, kedaj je bila najina poroka in leto pozneje Irenin krst.«

Žena kar zazija in dvigne suhe roke in je sklene nad prsi, kot v brambo proti takim nepričakovanim besedam in pravi: »Starec, ti nijsi danes pri pravi pameti, ti si pijanec, da govoriš tako. Irena nij stara. In kadar se moži, izberem jej jaz ženina, a ne ti, ki gotovo ne misliš, da je ona gospodskega stanu, in jej pristuje lep ženin, a ne kak neomikanec kmetski.«

»To je dobro to,« vsklikne se veseleji učitelj, da izlije nekaj dišečega brinjevca po ne ravno čistej suknji starega kroja.

»Kaj je dobro, jaz pravim, da niti besedice več o tem,« se huduje ženska.

Zdajci si nagne učitelj nekako skrivnostno proti svojej polovici, nabere suhi, obriti obraz v najljubeznjivejši posmeh, lahno objame slonečo ženo, ter jej zašepeče nekaj besedi j na uho.

Ženska skoči v tem trenotki kakor pičena kviško in kriči: »Norec stari, kaj ti pride v budalosto glavo? Irena je mlada, lepa, ako ne dobi njej primernega ženina, starega oderuha in skopuha Pelina tudi ne bode jemala, dokler giblje ta moj mazinec, le poglej ga! Kaj pomagajo denarji, ako mu pa ne grejo iz rok. In ljudje si še mnogo druzega šepečejo na uho.

Učitelj se vstraši, zbledi v zijavi obraz, očala mu zlezejo konec nosa, pipa mu ugasne, zadnjo kapljo brinjevca prevrne v zadregi z rokavom.

Vse je v neredu, vse je uničeno, vse podrto. Kaj mu je storiti, kje iskati pomoči proti sovražnej, trmasti polovici svojega zakona.

Posled se spne tudi on kviško, popravi očala, potegne z desno po golej glavi in kriči:

»Ti si neumna starka, a ne jaz, ti si slabejši kot hči, ki vem, da se ne bode branila in se ne bo.

»Kaj je boljši pri hiši, mlad berač ali moder bogatin, ako je tudi nekaj stareji od dekleta. In slab človek nij, dober je, gospod mu pravijo, in časte ga in tudi naji bodo spoštovali, če ubogaš in dekletu prigovarjaš. Glej, v gradu živiva lehko potem tudi midva in ne pomanjkuje nama ničesar. Irena bode pa kakor gospa grajska.«

»Od kod pa veš tako natanko vse to? Ali si uže morda govoril z grajskim najemnikom, ali ti je uže dal besedo, da vzame Ireno za ženo,« pritakne zdajci menda tako lepo naslikane sreče pomirjena žena in vpre pol radovedno, pol zasmehljivo oči v svojega modrujočega moža.

Učitelj se zgane, nekoliko zbledi, mrzel pot ga oblije pri teh besedah pod srednjeveško suknjo, v zadregi je, in še hudi. Kaj bi rekel, kaj bi odgovoril, kako bi pokazal ženi, da je resnica, kar govori.

Posled se domisli svojih prejšnjih prepričevalnih znamenj in pravi:

»Glej, ljuba Marjeta, resno besedo še nijsem omenil o tem z gospodom Pelinom, a dobro vem, da on ljubi najino Ireno in, da bi jo rad, zelo rad za ženo k sebi vzel. Pomisli, starka, vsako nedeljo hodi v klečnico pri orgljah, da ložje opazuje Ireno, ki poje pri meni. Pred cerkvijo stoji vedno po službi božji in njo in mene pozdrávlja, ponuja pipo tobaka. In kaj še, posled, kar je najvidnejše, prižiga mimogredé vedno cigaro pod Ireninim oknom in se ozira po njenem prijaznem obraza. Kaj hočeš še več dokazov njegove ljubezni? Jaz pravim in trdim, vse je v redu in pripravljeno, le povabiti morava še enkrat gospoda k hosilu. Se vé da, dobro bodeš morala kuhati tedaj, potem se zgovorimo, vdarimo roke in Irena je nevesta.«

»Da si neumen in bedast in brez razsodka, vidim stoprv zdaj,« se jezi zdajci še bolj razjarjena ženska in kriči na vse grlo.

»Toraj po teh neumnih, vsakdanjih znamenjih posnemaš ti ravno ljubezen in srečo najinega otroka. Povem ti, da se motiš zeló in da zidaš oblačne gradove. Da pa hočeš s tem motiti še dekleta in mu vrivati nespametne misli, tega ti ne pustim in prepovem enkrat za vselej. Irena naj ljubi mladega dacarja, lep, pameten človek je in njene mere. Ako hoče, živela bode lehko ž njim in zadovoljno. Skapuh, starec, pa naj bode sam, je najbolje.«

»Oh,« vzdahne zdajci učitelj in se prime za glavo, znamenje hudega, notranjega boja.

»Dacar, tisti mladič, in pa gospod grajski, ta razloček. In prvega naj bi imela ona, druzega pa pustila. Da, če babnice gospodarijo, je vedno tako in gre vse pod pot. A povem ti, dokler živim jaz, plesale bodete tako, kakor bodem godel jaz.« V tem trenotku se zopet pogumno spre učitelj, zbledi še bolj, žari z očesi in dvigne roko proti svojej zakonskej polovici —prvič v dolgem zakonu s sovražnim namenom.

Žena se prestraši. Tacega še nij videla moža nikedar, a poznala ga je, da je hude, jako hude jeze. Kaj jej je začeti, ugovarjati ne sme več. Jeze in žalosti jame jokati na ves glas, in ko se mož tudi za to ne zmeni, začne zopet kričati in mu dajati taka imena, da jih ne moremo popisati na ta beli papir.

Trenotek pozneje je učitelj sam. Polno glavo mislij ima in nikakoršnih, mnogo sklepov se mu budi, a on jih skoraj ne ume, da, brez uma je skoraj, in to samo zaradi trmaste žene, najhujše njegove pokore.

Da, pred eno uro, kako srečen je še bil. Irena je bila nevesta, on je prebival v lepem gradu, kadil iz srebro vkovane pipe, pil sladko domače vino in spoštovan in češčen je bil. In zdaj, vse je proč, vse nič, vse le dim, dim. Vendar zaigrano še nij vse, nekaj upanja še ima. Žena se bode vtolažila počasi, hči bode ubogala, dacarju bode prepovedal, govoriti z njo in — gospod Pelin bode zopet hodil na kor, čakal pred cerkvijo, ponujal tobaka in zažigal cigaro pod dekletovim oknom. Priložnosti bode dovolj, da se postavi modra beseda na modro mesto, in vse bode lepo, neizmerno lepo in srečno.

V tacih mislih zapali učitelj novič pogasnjeno pipo in se splazi bolj skrivaje v klet, kjer napolni še eno kupico dišečega brinjevca, njegovega najzvestejšega prijatelja, ki ga nikdar ne pika in ne draži, temuč vedno tako sladko boža po večno posušenem grlu. Da, to je pravi prijatelj, prava božja kapljica!

III.

Tisto po pólu dne je sedela, kakor po navadi, učiteljeva Irena v svojej sobi z izgledom na vas in je šivala. Povrh pa je še premišljevala mnogo rečij, kakor delajo pogosto device bolj osrpane.

Kar se tiče njene zunanjesti, bi bil dober opazovalec, ki kaj ume na žensko lepoto, imel mnogo sodbe.

Velika, precej debeluhasta postava, odcvetelo mračno lice, mejhine preširne oči in debele kite tujih, kupljenih las so slaba priporočila zaljubljenemu očesu.

A s tem ne smemo trditi, da je bila njena duševnost tudi v soglasji s skromnimi naravnimi darili.

Irena je, postavim, mnogo govorila, zaljubljeno pogledovala mlade fante, brala mnogo romanov, igrala nekaj polk na klavirja in pripovedovala vsakemu, koliko se je morala učiti nekdaj v mestu, in kako vse drugače se živi pri učenej gospodi.

Povrh je imela nadepolna Irena še dve imenitni in važni lastnosti. Prva je bila neizmerno veselje in čakanje lepega zakonskega stanu uže od sedemnajstega leta sem, druga pa videzno manjši, a jako pomenljiva, ker je bila izjemna ženstvu, namreč Irena je zajutrkovala — ne sladke ženske kave, temuč navadno kupico brinjevca poleg svojega očeta in kadila je, se vé da, skrivaje, prav rada cigare.

Ljubezen do društvenega življenja je podedovala Irena menda po prvotnej materi vsega človeštva, a vse drugo po svojem očetu, kajti pri njem je videla piti vsako jutro brinjevec in kaditi pipo, ob večjih praznikih in v svetih časih pa dvakrajcarske drage cigare.

Ker je bila, kakor je znano, odgojena Irena po moderni šegi glavnega mesta, bila je tako rekoč ponosna skoraj na vse to, in nij poslušala skrbne matere, katera nij mogla umeti, kako more piti hči brinjevec in ljubiti smrdljivi tobak.

Tako je sedela tudi denes Irena pri šivanji, katero jej pa nij šlo dobro od rok, kajti mnogo potov je naslonila glavo v dlan in zrla mrtvo pred se in premišljevala, kdo vé, kaj neki.

»Bog vé, ali pride denes,« vzdahne posled in pomoli pol glave skozi okno na vas. »Uže dva dnij ga nijsem videla. Da, to je preveč, tega ne prestanem. Tem moškim je vse enako, samo norčujejo se z nami, druzega nič.«

Zdajci se odprò duri in pred njo stoji mati resnega, nenavadnega obraza.

Starka sede svojej hčeri nasproti, podpre suho brado v dlan in molči. To je Ireni hudo, nepopisljivo hudo in boji se, da je morda ona kriva te ne navadne materne otožnosti.

»Kaj vam je, ljuba mati, denes, da molčite in ste tako utopljeni?« pravi zdajci hči, spusti šivanje v naročje in upre v starko svoj radoveden obraz.

Mati še nekoliko molči, potem pristavi: »Godi se mi, godi, da živemu človeku ne tako, kako bi bila vesela in bi bila. Dan na dan moram čuti grenke besede od tvojega očeta in moja beseda ne velja nič in ne velja.« Potem razloži starka mej solzami jutranji prepir zaradi grajskega najemnika in njene možitve in pristavi: »Kaj ne, Irenica, da ti ne maraš Pelina, se vé da, napačno bi ne bilo, ko bi ga mogla ljubiti, petičen je. — A to nij mogoče, tega sem prepričana. Oče si je pa siloma utepil take misli v glavo in si jih je.« — »Pelina, pravite, da bi vzela,« jekne urno in nekako začudeno Irena in oči se jej zasvetijo, ne vemo, ali veselja, ali jeze, ali obojega.

»Da, Pelina, grajskega najemnika, Irena, dejal je oče in zabičeval, da mu dopadaš in ima resne misli s toboj,« odgovarja starka, ogledujoč svojega ljubeznjivega otroka, kakor bi hotela reči: »Pomisli dobro, kaj storiš!«

»Mislim, da nij napačen človek, ta najemnik, prijazen je in priljuden,« pristavi dekle in jame zopet urneje šivati.

»Kaj pa gospod dacar poreče? Tudi on ima oko za te, kakor ti je znano, in govoril je uže tudi z menoj o tej reči. Jaz sem mu dala besedo, da ne ugovarjam. Res njegova služba nij velika, a pošteno ga redi in tudi ženi bode zadostovala,« povzame zopet mati besedo.

»Meni še nij govoril nikedar resno o tem, akoravno vem, da me ljubi in tudi jaz ga imam rada. A kaj bode iz tega, družine ne more rediti in omikan nij mnogo,« pritakne urno zvita Irena, kajti na en pot se jej zasveti lepa njena prihodnjost, ako jo vzame najemnik. Gospa bode potem, vsega bode imela obilo, in starec ne živi tako dolgo, — potem pa dobi druzega — boljega od dacarja, če hoče.

Mati ne odgovori ničesar temu, zmajuje z glavo in ramama, in se zopet utopi v svoje prejšnje misli.

Tihota nastane. Posled se skloni mati in odide. Pri vratih pa se ozre še enkrat nazaj in pravi:

»Le pomisli, kaj delaš, kakor si postiljaš, tako bodeš spala, kakor si izvoliš, tako boš imela, stara si dovolj, tvoja glava, tvoj svèt.«

Ireno urežejo precej globoko zadnje besede. Da materi ne godi najemnik, ne more umeti, vsaj je vendar bogat, in kaj je lepši od bogatstva.

Pol jezeč se, pol smeječ, in v sladki misli, da je še lehko graščakinja, če hoče, odloži šivanje, se nasloni v naslanjač in vzeme v roke francoski roman, kateri jej dopada izvrstno, posebno pa zdaj, vsaj morda pride kmali čas, ko bode vedno lehko brala, kadila cigare, zapovedovala po širnem gradu — povrh pa ljubila, katerega bode hotela. — Vsaj ljubezen je prosta in srce prostorno in primerno za mnogo krilatih metuljev v moških podobah.

IV.

Drugo jutro, ko je vstajalo solnce iz-za gore, korakal je proti Bistriškem gradu učitelj Glavač in ugibal mnogo in premišljeval, kako se je z gospodo obnašati, kako v sobo stopiti; kako in kaj govoriti in še mnogo druzega, vsaj ti o ljubi bog, on vsega tega nij bil vajen. Ko je študiral štiri dolge klase šest še daljih let, stanoval je pri starikavi ženski, ki nij bila natančna, kar se tiče etikete. In pozneje v svojem službovanji potreboval nij druzega, kot da je gospoda župniku ali kaplanu ponižno roko poljubil in pokrivalo stisnil pod pazduho, če je imel čast občevati ali govoriti ž njimi.

A zdaj to je vse kaj druzega. Obiskavati gospodo, to je grajskega najemnika, in ako je povrh še jako imenitno njegovo obiskovanje, namreč povabil bi ga v nedeljo k kosilu in mu pri tej priložnosti predstavil svojo nadepolno ljubeznjivo Ireno.

To nijso mejhene reči, posebno njemu, učitelju, ki nikedar nij vabil v gostije, redkoma bil povabljen od gospoda župnika, od gospode po bližnjih gradeh pa nikedar.

Da, ko bi vsaj vedel, kako bi začel govoriti, kak uzrok bi našel in polagoma napeljal govorico na svoj mlin.

Mrzel pót oblije učitelja pri teh mislih po čelu, po životu in povsod, in prepriča se, da to ne bode morda tako lehko, kot si domišljuje, da se bode gospod Pelin morda izgovarjal in vničil vse njegove zlate gradove o prihodnji sreči ljubeznjive Irenice.

Ko koraka tako čmerikavega lica in vpognene glave dalje, zasveti mu črez dolgo zopet lepa, prav lepa in pametna misel v obriti glavi.

Učitelj Glavač je bil tudi za silo lovec, a ne jako nevaren. Mnogo potov ga je vzel rudečelični farni kaplanček s soboj na lov, bolje morda, da mu je delal semtrtje druščino, kot zaradi lovske izkušinje. In učitelj je bil na to vedno ponosen, in še kako. Snel je radosti žareč z stene zarujovelo puško in ponosno naznanil ženici, da ima čast, s samim kaplanom iti na lov. Starka nij v tacih okoliščinah nikedar ugovarjala, ne, še vesela je bila tega, misleč: vsaj je vendar lepo, če se ima moža, katerega ljubi celó čestita duhovščina in ga vabi v druščino.

Učitelj se spomni pri tej priči, da se je približal lovu čas in da naznani gospodu najemniku, koliko divjačine je letos po njegovih gozdih, napelje potem govorico, da bi bilo dobro, napraviti skupni lov, in potem mu odkrije svojo najiskrenejšo željo, ki mu beli uže precej časa glavo.

A v tem trenotku je najvažnejši, da obudi najprvo lepo in dobro misel pri gospodu najemniku v sebi namreč, da se vede gospodsko in elegantno in stavi modre besede na modro mesto.

Brez izkušinje in truda pa nij nič, tega se je on davno prepričal. Poskusiti mora tedaj koj tukaj na planem, kako,postavim, bode vstopil v grajsko sobo, kako se priklanjal, kako govoril.

Tamkaj nasproti ob stezi raste kljukasta črviva vrba in učitelj, obdarjen z živo domišljijo, si urno narisa v duhu, da ta vrba naj bi bila, postavim, gospod Pelin, njena senca grajska sobana. Priložnosti ima torej dovolj tu, časa tudi, da poskusi, kako se bode treba po njegovej misli vesti v gradu.

Tedaj najprvo misleč, da ima grad uže pred soboj, jame počasneje stopati, kajti čul je nekdaj, sam ne vè, kje, da imenitni gospodje le počasi hodijo in gospod farni župnik tudi. S palico bližati se hiši in obiskovati ljudi, tudi nij spodobno, torej proč z njo tjekaj v mejo, kajti njegova z železom okovana grjača ga velja nekaj teško zasluženih grošov. Škoda bi bila in še velika, ako se izgubi, s soboj jo pa jemati ne sme in ne more.

Pred hišo se osnaži tudi obleka, poravnajo lasje in klobuk. Z nepopisljivo urnostjo jame torej opletati učitelj z višnjevim robcem po velikanskih čevljih, na gosto z žreblji okovanimi, kajti gizdalin nij bil on nikedar, varčen pa vedno.

A o gorje in strah, stoprv zdajci zapazi, da palec desne noge sili na beli dan, da takov skoraj ne more pred gospoda Pelina. To ga neizmerno razjari, v oblake kričè daje precej nespodobna imena svojej zakonskej polovici, ker mu nij naznanila prej tako nesrečo in ga spomnila, da bode treba popravka. Zdajci poskuša in primerja, kako mora stopiti, da zakrije z levim čevljem revščino desnega. In v resnici posreči se mu, in velik, težek kamen se mu odvali pri tej priči od prsi.

Kaj pa zdaj? Hlače so precej čedne iz črnega suknja. Lepo, prav po mestni šegi se ga poprijemljejo pod koleni, to hoče reči nekaj. Dalje telovnik iz svetle, prave svile, je še vedno dragocen, akoravno ga je podedoval od svojega rajnega strijca, bivšega župnika.

Povrh pa še visi srebrna svetla verižica na prsih in nekoliko nižji v žepu tiči, to nij ravno prijetno, stoječa, zaprašena ura, prava čebula. A to nič ne dé, gospod grajski ima ur dovolj, ne vpraša ga, koliko kaže njegova, in ako se primeri, da bi ga le, reče mu, da je ključek doma pozabil, in da nij navita. Mejhina laž sicer, a v sili mora biti tako. Brez ure in verižice pa vendar ne more iti v grad, kaj bi si mislili v njem, farni učitelj brez žepne ure. Ne, to bi bilo slabo znamenje očetu nadepolne neveste. Kaj pa suknja, dolga, črez koleni z velikimi škrici, ozkimi rokavi in širokim ovratnikom? O žalost, tudi o tej se učitelj stoprv zdaj prepriča pod svetlim solncem, da nij vse tako, kot bi moralo biti. On zapazi namreč, da so gumbi precej oguljeni, rokavi na komolcih bliščeči, škrici pri žepih mastni. Žalostna znamenja, a kaj se hoče. Takova suknja velja denar, in še mnogo, najmenj četrtino njegove mejhine plače. Kupiti si ne more nove, tudi to je podedoval po strijcu, čestitemu duhovnu, preslaba vendar nij torej, vsaj je pokrivala celó blagoslovljeno telo.

Zdajci pride na vrsto pokrivalo ponižno, nizko. O, tega ne tako nosi vsak pastir, farnemu učitelju pa se spodobi visok, svetel cilinder.

V svetem strahu opazuje torej in gladi učitelj zdaj tudi čestno pokrivalo s suknenim rokavom in razpihuje prah raz njega.

Tudi o tem se prepriča v svojo žalost, da bi bil lehko lepši, vsaj ga varuje nepopisljivo in nasaja le v nedeljo in praznikih na glavo. A čas je čas, njemu se ne vstavi nihče. Tudi učiteljev cilinder je podvržen tej osodi. Njegov gospodar zapazi namreč, da se je vgnjezdil za njegovim robom celó nadležni mrčes, da so ga neusmiljeno razorali molji in razkrižali s cestami njegovo bliščečo dlako. A cilinder je le cilinder, lepa elegantna noša je, v sobi se pa tako nema na glavi.

Tako je pregledovanje učiteljeve toalete končano in tu je senca bližnje vrbe, predstavljajoča grajsko sobo. Zdajci pozor! Tako se odkrije pred stanovanjem, in učitelj sname čestitljivo pokrivalo in potegne kaka dva pota po plešej glavi, popravi očala in se odkašlja.

Pred sobo se osnažijo še enkrat čevlji. Glavač potegne nekaj potov z nogo po travi.

Zdajci stisne desno roko v košeno pest in poskuša, kakor bi trkal na duri, in posluša.

»Svet križ božji in sveta pomagalka, da bi se dobro izteklo,« vzdihne posled, meneč, da čuje klic: »noter.« Z vklonjenim životom, svetim obrazom, s cilindrom ponižno pod levo pazduho, se bliža potem črvivej vrbi in dela uže od daleč velikanske poklone. Na pet stopinj približavši se, se vstavi in povzdigne slovesno glas: »Milostivi, čestitljivi gospod grajski, jaz si dovoljujem in predrznem preveliko čast.« Pri teh besedah se oglasi nepopisljiv krohot v njegovoj bližini.

Učitelj zbledi jeze in sramote in natakne urno cilinder in skoči v meji po grjačo, maščevat se nad predrznim zasmehovalcem.

A smehu nij konca ne kraja. Učitelj zija na vse strani, se jezi in kolne, da uže dolgo ne tako. Gorje mu, ki bi prišel zdajci v njegove roke. Pretrl in premikastil bi ga neusmiljeno, da bi vse žive dni pomnil nanj.

Zopet udari glasen smeh. Stoprv zdajci zapazi učitelj mej vejami vrbe, katerej se je priklanjal, bosopetega paglavca pastirja, ki ga zaničuje in se mu smeji. Pastir je namreč opazivši hudega učitelja, ki mu je uže izpulil mnogo kuštr vrh las in nategnil čestokrat ušesa, da je vse Benetke videl, hoteč se skriti pred njim splezal na samotno vrbo in tako čul ves njegov pogovor, in akoravno v svetem strahu nij mogel zadržavati nepopisljivega smehu.

Prepričavši se učitelj, da se pri tej priči ne more maščevati nad vzvišenim paglavcem, zagrozi mu z dvignjeno gorjačo in obljubuje v šoli zasluženo plačilo. Pastir pa svest si svoje varnosti se smeji še bolj in mu kaže skrivaje — rožičke in druge enake podobe.

Osramoten, jezen, žalosten odide učitelj po stezi, in hudo nepopisljivo hudo mu je notri v prsih, pri srci. Da uže prve stopinje so tako nesrečne, uže na poti je zasmehovan in sicer od svojega šolarja, bosopetega paglavca. Kaj bode še, kaj nij morda to slabo, svarilno znamenje, da je zastonj ves trud, da gre brez vspeha proti gradu.

Sam ne ve, kaj mu je storiti, ali naj se vrne, ali kaj, ali naj pusti vse v miru, naj bode, kar in kakor hoče. A njegov boljši duh zmaga. Zopet jame urneje stopati, zopet mu pride v glavo lepa, prav lepa in zapeljiva misel, kako prijetno bode enkrat, če se spolni njegova nada in nij zastonj njegova denašnja pot. Kako bode kadil iz srebrno okovane pipe, pil domače sladko vino, brinjevec bode opustil — in paglavci se mu ne bodo smijali in ga zaničevali kot zdaj, — vsaj grajski gospod bode, bogat in imeniten — in vse to zaradi ljubeznjive, krasne Irenice. Da, kaj hoče še več, srečen je, neizmerno srečen.

V.

Najemnik bistriškega gradu ali sploh gospod Pelin imenovan, je bil še v svojem štiridesetem letu popolnem svoboden, kar se tičé krasnega ženskega spola in njegovih nevarnih zanjk. Ženska mu je bila ves čas, od kar je spoznal, da živijo dvojni ljudje na svetu, podoba slabosti in nepotrebnosti. Zaničeval je vse od kraja in se jih ogibal, kolikor je bilo moč.

A da bi kdo ne obsodil krivično našega junaka in menil, da se je on maščeval le zarad tega nad ženstvom, ker mu je postala nezvesta ljubica, moramo pritrditi, da Pelin zaljubljen nij bil nikdar in, da mu je bila ta toliko potov lepo in slabo opisana lastnost popolnem tuja in brezpametna. To pa zopet ne zaradi tega, ker bi, postavim, on ne mogel dobiti nikakor ljubice. Ti o ljubi bog, Pelin nij bil sicer lep zapeljiv človek, kajti suh čmeren obraz, kratko ostriženi na pol sivi lasje, mejhina pol gospodsko pol kmetsko opravljena podoba in počasen nekoliko jecljav jezik nijso posebno in redke lastnosti, a pregovor pravi, da ženska je slaba stvar in se vjame čestokrat tudi na trnjeve limance, torej menimo, da bi bil tudi Pelin vjel lehko, kako Evino hčer, kajti slovel je, da je petičen in kaj je lepšega od petičnosti. — Vendar Pelin je bil moder, mnogo modrejši človek, kot bi mu bil kdo po njegovi zunajnosti prosodil. Govoril je sicer malo, a menda toliko več mislil, kajti uže pred dvajseti leti, ko je še v mestu za pisarja služil in mu je gospodova hišina precej pomenljivo namežikavala, je uganil, da je ženska slaba ali celo nepotrebna stvar in velja denar in še mnogo, ako si hoče, kdo natveziti in privezati za vse življenje na vrat. Uže tedaj je tudi prav trdno sklenil, da on ne vzame take nepotrebne pritikline in ostane samec. Iz tega dvojni dobiček. Prvič ostane ves denar le njemu samemu, drugič je prosta tičica in mu nij treba skrbeti za ženo in ker njej navadno še bog privrže: kopico otrok, da teh se je bal on bolje od naglavnega greha. —

Poleg te jako imenitne lastnosti je imel Pelin še dve drugi ne manj važni. Sovražil je namreč tudi nepopisljivo vsako pijačo, naj si bode uže vino ali žganje, in največja zapravljivost in nespametnost se mu je dozdevalo, kaditi drage cigare. S tem nečemo trditi, da Pelin nij kadil nikedar, tega ne, kajti imel je dolgocevno pipo, iz nje je pušil vselej, kedar je, postavim, imel večja opravila pri družini, ali kedar se je peljal kam dalje od doma. Sicer se mu je tudi to, kar je trdil mnogo potov, zdelo neumnost, a navada je železna srajca, in on tega nij mogel nikedar opustiti, da spušča lepe krajcarje v dim, v oblake. A štedil je tudi pri tabaku, kar se je dalo, in ga nikomur nij kakovo luknjo posodil. Dejal je vselej: »Ravno zdaj mi je pošel.« V tej zadevi delal je čestno izjemo farni učitelj Glavač. Njemu ga je namreč vselej ponujal, kadar ga je srečaval. Za to pa je imel, kakor povsod, tudi važne, silo važne uzroke, katere pozneje izvemo.

Tako je sedel isto do pólu dnè gospod Pelin o svojej pisarni v spodnjem delu temnega Bistriškega gradu, ki je bil bolje podoben velikej hiši. A njegovi posestniki so bili plemenitaši, torej so ga prekrstili v lepo ime, grad. Pelin je zrl precej strupeno pred se, da, prav slabe volje je bil in sam nij vedel prav za prav, zakaj.

Denes je prvič v svojem življenji čutil, da je nekako sam, da je zapuščen, da nikdo ne vpraša po njem, ako tiči tudi ves dan mej zidovjem, da je njegovej družini samopridnej, kakoršna je vsaka, celó tako samotarenje ljubo.

Da, če človek nema nikogar, komur bi zaupal, komur bi potožil svoja čutila, stoži se mu posled, vendar posebno, ako prekorači veselejo dobo življenja. Tega se je prepričal sicer uže davnaj tudi grajski najemnik, a dosedaj je vedno vničeval take slabe zapeljive misli, in sklenil vselej, ostati samec.

A denes je jel omahovati, prvič v svojem življenji. Zlati, brezskrbni sklepi samotarstva so se jeli majati in podirati, moči in čutil več premagovati toliko skušnjav. In vsega tega je bila kriva ženska, ona slaba podoba, katero je zaničeval vse dni in prišteval k najslabejemu stvarjenja.

Vendar ženska je dar božji, v pomoč in tolažbo dana možu, tako mu je kričalo denes nekaj skrivnostnega v prsih. Da, vsaj ko bi imel tudi, postavim, lepo ljubeznjivo žensko, sam bi ne bil, slabe volje bi ne bil, ona bi sedela poleg njega in ga skrbno povpraševala, kako mu je. Da, druščino bi imel, dolg čas bi mu ne bilo, mnogo bi bilo bolj v redu, postavim perilo, kuhinja, gospodinjstvo, da vse bi bilo. Tako pa nij, in le nij.

V tem trenutku se mu prikaže, kakor v sladkih sanjah, ljubeznjiva učiteljeva Irena. Da, to je ženska, si misli. Ta je po mojej in božjej volji, ta bi bila za te, takovo bi ti v zakon vzel. Spoštovanega učitelja hči je, gospodska je, kmetska nij zanj, nemški ume, vesti se vè in govoriti zna z gospodo, da, takova bi mu ne delala sramote. Ne, tega ne, temuč le čast, in še veliko. In videl jo je zadnji čas, tudi uže več potov pozdravil, učitelja je ogovoril. To je uže nekaj, to je prva najtežji stopinja zanj, ki nij vajen takovih rečij.

Da, kar enkrat bi postopil doli v vas in učitelja bi obiskal, ko bi le kakov opravek imel in ogledal bi si Irenico tudi od blizu. Govoril bi ž njo in ji kar naravnost odkril svoja goreča čutila za njo.

Ko se ziblje najemnik v tacih sladkih sanjah, pridere nenadoma temen, grozeč oblak v njegovo glavo in mu hoče vničiti vso jasno domišljijo, razrušiti vse zlate gradove. In ta hudournik nij nihče drugi kot spomin, da ženska ljubeznjiva ali ne, sploh vsaka velja tudi denar in napravlja stroške in še mnogo. Denarja mu sicer ne manjka, a on je za trdno sklenil, da bode štedil in varoval in nobenega krajcarja ne obrnil v nepotrebne reči. Gorje, kaj bi bilo, ko bi se, ako se oženi, spremenilo vse in bi žena hotela nositi hlače in mošnjo. Da, to bi bila škoda, velika škoda, ves njegov dosedanji trud in pridobitek bi bil vničen in izgubljen.

A to ne sme biti, tega bi on ne puščal, da in ko bi bil oženjen, prištedil bi si lehko še več in bi si. Žena bi dobro gospodinila v kuhinji in pri družini, kar zdaj vse križem gre, on bi pa, postavim, to neumno pipo opustil, ki mu prav nič ne koristi in bi bil vsak mesec nekaj grošev na boljem, katere bi v ženskine potrebe obrnil. Da bi dobil kakov nepotreben družinski primeček, kaj tacega še misliti nij, to bi bila brezumnost.

Tako modrujoč in vgibajoč sklene posled Pelin vendar za trdno, da se hoče ženiti in to kmalu in ravno to Ireno učiteljevo mora dobiti za ženo, ta bi bila kakor ustvarjena zanj, druge ne mara.

V tem lepem trenotku se mu zopet zjasni lice, srce mu skače veselja, da mladega novo prerojenega se čuti zopet, in to vse zaradi lepe, ljubeznjive Irenice, njegove prihodnje družice.

Zdajci se mu tudi črez mnogo in mnogo let izbudi želja, da se hoče pogledati v ogledalo in se prepričati, ali je tudi njegova zunajnost še vabljiva in prijetna ženskemu spolu. Kakor je bilo videti, zadovoljen je bil sam s soboj, kajti precej dolgo je stal pred ogledalom in se zvijal na vse mogoče strani, gladil obrito lice in kratko ostrižene lase, ter niti čul nij, da je nekdo uže dva pota trkal na njegove duri.

V tretjič se stoprv zdrami in osorno zakriči: »noter!« pri tem pa zamrmra nevoljno: »kdo si neki upa motiti me uže v jutro,« in raztegne v jezi v strahovite gube svoj obriti obraz.

Za vratimi se prikaže vpognjena poklanjajoča učiteljeva postava, voščeč veselo dobro jutro in govoreč kakor na pamet nekaj na pol umevnih besedij, ki so bile podobne izmišljeni frazi.

Kakor bi se zabliskalo, se spremeni najemniku v tem trenotku čmeren obraz v radostnega, in nepopisljive radosti hiti boječemu, stisnjenemu učitelju nasproti, mu stiska roko in pravi:

»Velika čest mi je, da me obiščete, da, to je lepo, prav lepo.«

Učitelj se zgane, kviško pogleda, visok cilinder kar veselja vrti pod brado, oči se mu zasvetijo, da pogum dobi, vsaj to je dobro znamenje, dober začetek, vse bode šlo iz pod rok.

»Milostivi gospod grajski,« ongavi potem dalje učitelj. Naznaniti sem vam hotel, da bode letos izvrsten lov. Uže pred nekimi dnevi so opazili kmetje na vašem posestvu srnjake. Dobro, prav dobro bi bilo, ko bi se napravil lov na nje. Tudi gospod župnik bi bili pri volji pridružiti se nam lovcem in mnogo bi se pobilo lehko te drage živali.

Samo k meni se potrudite, milostivi gospod grajski, postavim v nedeljo po desetej maši, da se izgovorimo in zedinimo in posvetujemo, pa je. Tudi o polu dne, mislim, mi skažete čast in ostanete pri kosilu. Prepričate se, kako izvrstno se je moja Irena izučila kuhati v mestu. Da, povem vam, okusno ume pripraviti vsa jedila. « Izgovorivši učitelj se zopet vpogne in se potuhne, meneč, zdaj imam uže vodo na svoj mlin, zdaj uže bode, ako le vrag nij.

In v resnici, najemnik kar zazija samega veselja pri teh besedah, oči se mu zasvetijo, vsaj priložnost ima, gledati zdaj Irenico od obličja do obličja, občudovati njeno ljubeznjivost in izvrstno kuhinjo, in vse to zastonj. Veljalo ne bode nič, ako uže druzega ne, vsaj kosil bode enkrat brez stroškov in še dobro in gospodski. Same hvaležnosti pelja potem učitelja za roko na sedež, prisede k njemu in mu ponuja pipo tabaka. In kaj še denes se prvikrat tako daleč spozabi, da pokliče umazano deklo in jej da ključe od kleta in veli prinesti polič rumenega, dišečega vina. Omeniti moramo, da, akoravno Pelin nij pil nikdar vina, imel in hranil ga je vendar obilo in tržil ž njim za drage denarje.

Ko učitelj vidi pred soboj smeječo kapljico, razveže se mu stoprv jezik, zopet se mu obudi sladka zapeljiva misel, kako lepo bode, ako je enkrat Irenica graščakinja in on poleg nje v obilosti vsega. Ker je učitelj znal uže od nekedaj porabiti dobro priložnost, kjer se je pilo dobro in brez računa, pogledoval je tudi denes precej globoko v kupico in pri tem vedno tako nepopisljivo hvalil svojo Irenico in jo narisal s tako lepimi barvarni, da je Pelin, čudeč se, kar zijal in bil prepričan, da mora biti to prav nebeški angelj v ženskej podobi. Stoprv pozno se ločita oba v sladkih mislih, da sta opravila dobro svojo nalogo, da čaka oba nepopisljiva sreča.

Le ta razloček je bil mej njima, da je odhajal učitelj nekoliko vinjen in z globoko na ušesi potlačenim cilindrom, grajski najemnik pa navdušen in zamaknjen v najbolje popolno Evino hčer, žensko, katero je sicer tako nepopisljivo sovražil, a stoprv v svojem štirdesetem letu se prepričal, da so one največji dar božji, da prava nebesa na zemlji.

VI.

Bilo je v nedeljo do pólu dne. Farni zvonovi so zvonili, mlade in stare dekleta s rudečimi in bledimi obrazi in najlepšimi krili so hitela v cerkev. Fantje pa so stali v gručah pred cerkvijo, zažigali tobak, namežikavali in govorili o ljubezni, —poleg njih pa sivi možakarji — o vremenu.

Tisto nedeljo je sedel učitelj Glavač uže cele četrt ure pred mašo za orgljami v pražnji suknji. Na klinu nad njim pa je visel skrbno skrtačen in poglajen cilinder. In še nekaj. Učitelj nij bil sam. Poleg njega je sedela nadepolna Irenica. In kaka je bila. Njeno novo, rudeče krilo je kar šumelo lopote in kinča, ne vemo ali pravega, v ušesih, na prstih, rokah in prsih pa je imela za precej grošov zlata. Da, prekupovalni žid bi bil z nepopisljivim veseljem opazoval vse to, grajski najemnik pa njeno nenaravno rudeče lice, ki je bilo, če smemo verjeti starim obrekljivim ženicam is vasi, vsako nedeljo pomalano, ali kali. Da je učitelj denes celó četrt ure prej za orgljami sedel in imel zalo hčerko poleg sebe, nij storil iz prevelike pobožnosti, akoravno molitve nij opuščal, a za to je imel druge, bolj važne uzroke.

On je namreč v svojej modrosti pretuhtal in premeril, da bi bilo dobro, nekaj besedi z gospodom grajskim, ki hodi vedno v klečnico poleg orgelj, govoriti, ga še enkrat povabiti na denašnje kosilo — in predstaviti mu v novi obleki svojo zalo hčer.

A če ima človek smolo, vse mu gre križem. Tudi učitelj je sedel zastonj četrt ure na klopi, kajti Pelina nij bilo. lrenica se je ozirala toliko potov zastonj. Ko ministrant zazvončka in gospod župnik stopijo pred oltar, se vpre učitelj pol žalosten, pol srdit, nenavadno močno v orglje, kakor da bi hotel zliti v nje vso svojo nezadovoljnost in nemir. In orglje, vedno pokorno, ubogljivo orodje, zapojó, da vse vrši in piska, da turška godba naj se skrije pred njimi. Stoprv pri svetem evangeliju zaškriplje zaklenjena klečnica poleg orgelj. Učitelj se urno ozre v sladki nadi in sune s komolcem tudi svojo družico Ireno, češ, poglej in pozdravi ga, kakor se spodobi.

In v resnici grajski najemnik je sedel v klopi in preprijazno odkimaval globokim učiteljevim poklonom. Irenici pa, bog mu grehe odpusti, nekako zaljubljeno namežikal in zarudel v obrito, zijavo lice.

Učitelj pa je imel denes uže v drugo smolo in jo je imel. Mej poklanjanjem svojemu sosedu zapeli so namreč gospod župnik, kakor vedno, precej tiho svoj »dominus vobiscum« in učitelj zamišljen nij čul in niti odpel in zaorgljal. Vse ljudstvo se spogleduje v cerkvi in zija na kor, kaj more neki to biti. Učitelj se prestraši in zbledi, prepričavši se, kaj se je zgodilo. Hudo, prav hudo mu je, in kaj porekó gospod župnik. Zmerjan bode, in še hudo, povrh je pa še greh in morda velik, da je maša krajši za en »spiritu tuo.«

Gotovo to je kazen, videzna kazen in slabo znamenje, ker misli v cerkvi na druge reči, župnika pa pozabi. Jezen in žalosten sede učitelj, potom zopet orglja in sklene, ne več ozirati se, meneč, da bi le nesreče ne bilo zaradi tega in bi ne škodovalo morda Irenici ali gospodu Pelinu, kajti ne imel bi morda njihov zakon pravega blagoslova božjega.

Maša je minula, pridiga tudi. Kakor povodenj se ulije ljudstvo iz cerkve. Učitelj tudi urno zapusti orglje prej ko po navadi, in hiti za grajskim najemnikom. Doluteč ga, mu pripoveduje, kako vroče je denes, kako dolgo je trpelo opravilo in da bode dobro, kaj privoščiti si sedaj. Tako napelje govorico na povabilo in Pelin prikima. Mej tem se približa Irena, in učitelj jo predstavi svojemu tovarišu, njej pa migne skrivaje, naj gre na njegovo stran in naj napne vse svoje ljubeznjivosti. Prvi boj izgubljen, vse izgubljeno. Tako je tudi v ljubezni, si je mislil Glavač, ki na takih borisčih nekdaj nij bil tuj, akoravno je bila borba za njegovo Marjetico sila kratka.

Tako odide nadepolna trojica proti učiteljevemu stanovanju. Krog in krog pa stojè fantje in možakarji v gručah, ob strani starikave ženice. Dedje napravljajo tobak in poslušajo prorokujočega beriča na zidu, fantje gledajo dekleta, ženice pa vlečejo ljudi črez zobe in se ozirajo za grajskim gospodom in Ireno, stresajo z glavami in ugibljejo, kaj pomeni neki to.

Krog in krog, koder gre izvoljena trojica, leté klobuki in kape raz glav. Vsaj grajski gospod in farni učitelj, to sta čestna moža. Čast, komur čast, si misli učitelj, in le na pol pridviguje svetel cilinder, da se temu in onemu zahvali. Da bi se vsakemu odkrival, to bi bila škoda vsaj na cilindru za nekaj grošov, kajti on je veljal pred dvajsetimi leti denar, še prav lep, srebrn denar.

VII.

Mej kosilom, ki nij bil slab, če smemo soditi po učitelju, ki si je, na spodnjem delu mize sedeč, izvrstno privoščal različne božje dari. Pelin je sedel mej Ireno in njeno materjo. Govoriti je moral toliko, da še nikedar, kajti ženski ste silile nepopisljivo vanj in razpravljale važne reči, posebno pa hvalile grajsko razmerje. Pelinu je sicer bilo to prav povšeči, a prepričal se je tudi stoprv denes, da Evine hčere tudi v jeziku daleč prekosé moški svet in da so z vsemi prednostmi obdarovani spol.

Posebno stareja Pelinova družica se je trudila, grajskemu gostu govoriti jako važne in zanimive reči. Vsa njena govorica se je sukala okoli nadepolne Irene, njene umnosti, omike, pridnosti itd. Grajski najemnik je kar zijal in strmel v svojo mlado sosedo in bil prepričan, da je to pravi angelj v človeškej podobi, ako je bil le kateri kedaj.

Učitelj delajoč se, kakor bi se ne mešal v občni pogovor, razumel je dobro vse, vesel je bil in se prepričal, da njegova žena Marjetica si je vendar premislila in spametovala in spozna, da bi bil gospod grajski vendar le dober mož, in dacar v primeri ž njim prava muha.

Ko užito vino še bolj razname glave, pozabi učitelj in menda tudi gost na lov, s katerem bi se moral posvetovati. In kdo bi mislil tudi poleg nježne krasotice na take vsakdanje reči.

Zdajci bi bil najpripravnejši čas, da se postavi pametna beseda na pravo mesto, če zdaj ne, pa nikoli, méni učitelj in migne Ireni, naj odide za nekaj časa.

»Gospod grajski,« povzame potem in postavi prazno kupo na mizo in popravlja očala. »Jaz ne morem umeti, kako da morete biti vedno sami in skrbite za vse in povsod. Dobro bi bilo za vas, ko bi nekaj bremen odložili na tujo ramo, vzeli si pomočnico, postavim ženo. Ona bi vam sladila življenje v pravem pomenu.«

»Res je, res,« pritrkuje učiteljeva žena. »Kaj tacega bi se spodobilo vam, ki ste gospod in imate toliko premoženja, da sami ne veste, koliko.«

Pelin prikima in se nasmeji, taka pohvala mu je povšeči, to je prav po njegovej volji.

»A paziti morate pri izbiranji, da se ne ukanite,« povzame zopet učitelj in namežika svojej ženi.

»Tukaj na blizo in daleč nij nobene, da bi bila vas vredna. Kmetske ne morete jemati, gospodskih nij, v mesto pa tudi ne pojdete izbirat. Take so preveč razvajene, le na škodo bi vam bile, nič druzega.«

»Da, vaša gospa, gospod grajski, mora biti učena in delavna. A tako je dobiti teško, malo jih je,« pristavi učiteljeva žena.

»In ljubiti vas more,« pritakne učitelj, brisavši s prstom praznično suknjo, kajti stoprv zdajci je opazil, da mu je zaradi dobrega kosila nekaj na škodi, in tega mu je žal. Nikdar nij še kosil v njej, kar jo ima, a denes je moral. Gospod grajski nij navaden gost, imeniten je.

»Prav imate, gospod učitelj,« oglasi se zdajci Pelin in obraz mu žari veselja. »Takovo bi jaz rad imel, kakor pravite vi, a vem, da je ne dobim, ako bi jo tudi hotel, torej ostanem sam.«

»Tega ne, tega, dobote jo, kedar hočete, vi uže vi, drugi ne, vsaj vi ste pa tudi pravi gospod in mož,« meni učitelj.

»Jaz pa vem za eno tako, ki uže leta in leta misli na vas, ki vas ljubi strastno in bi bili vi tudi gotovo srečni ž njo,« pritrkuje ženica.

Najemnik se zgane, oči mu zabliščé, misel, prelepa misel, da ga ljubi lepa, ljubeznjiva deklica, mu skoraj omami možgane. »Da, ko bi le vedel, katera je, da, še denes bi jej razodel svojo ljubezen in za ženo bi jo vzel.«

»O povejte mi, urno mi povejte, jaz sem radoveden, kdo se zanima za me, in ako je taka, kakor jo opisujete, tu je moja roka, da bode moja žena,« vsklikne zdajci raznet najemnik.

Učitelj in ženica se spogledata, nekaj tako lehkega, veselega se jima vleže na prsa, zdajci je ugoden trenotek, si mislita, ako ne, nikedar ne bode, in besedo, moško besedo uže imava, kaj je potreba več.

Zdajci se odpró zopet duri in Irena vstopi. Učitelj namigne najemniku, da je to ista ljubeznjiva izvoljena. In Irena, prebrisana glava, razumevši očetov migljej, upre v zamaknjenega najemnika svoje zapeljivo oko, pomakne stol bližje njegovemu.

Da, tudi najemnik je umel vse to. Zadržavati se nij mogel več, srce mu je kipelo, pol vinjen, pol zaljubljen je poobjel z obema rokama svojo družico in šepetal: »O draga Irena, tudi jaz vas ljubim, vi bodete moja žena.«

Krasen trenotek je bil to.

Oče in mati sta videla svetel grad pred soboj, nježna ljubeznjiva Irenica mladega ženina, ko umrje ta starec, najemnik pa je zibal pravega angelja v svojem naročji, da, še več, užival je nebesa, čutil prvič, kaj je prava ljubezen, prej zaničevana ljubezen.

VIII.

Stoprv proti večeru se je vrnil najemnik v grad, glave polne misli in vina, srca polnega ljubezni, prave zaljubljenosti. Na večer se nij ganil potem iz svoje sobe, mislil mnogo, mislil in preudarjal, kako bode z njegovo ljubeznjivo Irenico, kdaj bode poroka ib takove imenitne reči.

Akoravno nemiren, vendar zadovoljen sam s soboj, se vleže potem spat. A česar je srce polno, o tem glava sanja. Tudi Pelin je imel isto noč sanje, in še imenitne.

Sanjalo se mu je namreč, da je bil uže poročen z svojo ljubico in je sedel v veselej druščini, kjer se je mnogo pilo in kadilo različnih, dragih cigar. A kaj bi bilo to, vsaj on je sklenil uže zvečer, da ne bode pil več toliko, kot ravno denes, vsaj je bil pri nevesti in vino ga nij veljalo ničesar, smodk pa še nikdar pušil nij. Koliko hujši mu je torej bilo, ker je videl v sanjah svojo izvoljeno smodko v ustih in pogosto kupico v rokah. Da, mrzel pót ga oblije v jutro, ko se zbudi, in strašna misel se mu vrne, kaj bi bilo, ako so te sanje resnične, in nekaj pomenijo vselej.

Stoprv zdaj jame preudarjati tudi in ugane, da žena velja denar, lep denar, kaj pa, ko bi še kadila smodke in ljubila sladko kapljic. To bi bil pravi križ božji, in vse bi bilo uničeno.

Uže včeraj je opazil tudi sam, da nadepolna Irenica ne zametuje polne kupe in da jej dim iz učiteljeve pipe nij bil nadležen. Gorje, ko bi bilo to vse prepričevalno znamenje, da so resnične njegove sanje. Izgubljeno je potem vse, zatrta je komaj izbujena ljubezen, misel na ženitev brezumna, pogubljiva.

Da, v tem se mora in hoče prepričati pri prvej priložnosti, in napne vse moči in po zvé vse lepe in nelepe Irenine lastnosti.

Tisti dan je imela družina Bistriškega gradu prijetno, da še nikdar tako. — Vse do pólu dne nij videla svojega sicer čmerikavega, hudega gospoda, in po pólu dnè, ko je šel okoli nje, nij izjemno nikogar zmerjal, nikomur žugal, niti se zanimal natančneje za delo.

Mlajši hlapci, ki so ga videli v nedeljo pred cerkvijo v druščini učiteljeve hčere, namežikavali so družicam deklam in šepetali: »Le počakajte, še zibale boste, gospod se ženi.« Ženske so zarudele, in nijso mogle umeti kaj tacega, ter pristavile: »Lažete, kdo neki mara tacega čmerikavca, ako je tudi petičen.« Stareje družice pa so stikale glave skupaj in dejale: »Bog nas varuj, če še ženo pripelje v grad, uže on nas zmerja dovolj, kaj bode stoprv potem.«

Najemnik pa je hodil mej tem, roki križem na hrbtu sklenjene, in študiral in si belil glavo, kako bi se prepričal, ali nijso njegove sanje resnične, ali ne pije Irena rada sladko kapljico, in ali morda puši, kar bi bilo še huje, celó drage, škodljive cigare.

Drugo jutro vstane Pelin zgodaj, še prej, kot je imel sicer navado, in zavije naravnost proti fari. Mlajši hlapec, ki je zaspanega in zdehavega obraza naprezal vole pred hlevom, opazi uže od daleč, da je gospod denes slabe volje, torej nalašč nekaj popravlja in ureduje pri vozu, ter se delal, kakor bi ga ne videl, a zraven si misli: Denes bode pa uže zopet križ, uže na tešče se kremži in drži, kakor bog ga nas varuj.

In v resnici, najemnik je bil slabe volje, silo slabe, tega so bile krive zopetne strašne sanje o njegovej ljubi, — in da sanje kaj pomenijo, in še mnogo, to je veroval vedno in veruje še denes. Prepričati se hoče torej sam, kako da je z Ireno, in če je v resnici vdana takim pregrešnim navadam, poskusi morda in jo spreobrne, ako ne, izbije si zadnjo misel na ženitev iz glave.

Da bi se uže mej potom vsaj polovično zagotovil, koliko ima upa, razsnuje si jako zanesljiv dokaz, namreč, ako sreča prej moškega na potu, je dobro znamenje, ako pa žensko, je izgubljeno in uničeno vse. V to je veroval njegov ded, njegov oče, in veruje tudi sam in goljufal se je dosedaj malokaterikrat v svojem življenji. Tako koraka utopljen v te resne misli dalje, zmajuje z glavo, govori na pol glasno sam s soboj, in sam ne vé, kaj in zakaj. Tako pride do razpotja, kjer se križata pota. Eden pelja v stransko vas, drugi večji pa k fari. Stoprv zdaj povzdigne Pelin oči, a v tem trenotku zbledi, mrzel pót ga oblije po čelu in pod srajco, kajti v obličji zapazi starikavo, sključeno beračico, ki menda ogledavši najemnika, pospešuje korake, hoteč prestriči ga na razpotju. A najemniku se strašna, temna misel zbudi v tem trenotku, vsa sladka sreča, katero je našel po dolzih štirdesetih letih stoprv pred dvema dnema, je uničena na en pot, ljubeznjiva Irena je izgubljena zanj za vselej. V nepopisljivem strahu in zadregi méni rešiti se na ta način, da se izogne beračici in odide po daljši poti proti bližnjej vasi. Izmišljeno, storjeno.

Pelin poprime zdajci klobuk v roke in zdirja, kar morejo nogi dohajati druga drugo, in da dolgi črni škrijci njegove suknje visoko v zraku odletavajo in vihrajo v vetru. — Starka, videč bežečega najemnika, se prestraši, ter misli, da gori, ali je kakova druga nesreča v bližnjem selu. — Ne pomisljujoč se dolgo, poprime tudi tiši svojo košarno polno cunj in druge starinske robe in dirja za Pelinom in kriči: O počakajte gospod grajski, ne bežite tako, tudi jaz grem tja, povejte, kaj se je zgodilo. A najemnik zapazivši, da teče celó starka za njim, prekriža se in misli, da je sama coprnica vražja, ki ga preganja in ki je tudi Ireni zacoprala in jo popačila. Da bi se rešil vsaj samega sebe, ker je uže izgubljeno vse drugo, hiti še bolje in močno sopiha, dokler se ne prepriča, da je starka daleč zadaj in ga ne preganja več. Ves oslabljen in spehan dospè v bližnjo vas. A kaj še vse to, prestalo bi se vse, le strašna misel, da je izgubljena zanj za vselej ljubeznjiva Irenica, to mu hoče omamiti um.

Takov tudi ne more k njej. Vmiriti se mora prej, razvedriti si glavo, izbiti obupne misli iz nje.

Iz bližnje krčme se čuje smeh in veselje. Tu je kraj, kjer se pozablja gorje in nesreča, si misli najemnik, in strašno zapeljiva podoba se mu usili prvič v njegovem življenji, da bi namreč tudi on postopil noter in si udušil v vinu svoje gorje.

Izkušnjava je huda, žalost velika, miru potrebuje on. Kaj velja, kaj bode kakor hoče, samo eno kupo ga bode pil, samo dones gre v krčmo, potem nikedar več, prav gotovo ne.

Tako prestopi Pelin prag vesele krčme, prelomi svoje svete sklepe, katere je koval leta in leta in je spolnoval, in to zaradi slabe ženske išče v vinu izgubljenega miru, uničenega veselja in to zaradi slabe ženske. Misli si iskati tu potrebnih močij, da preštudira in pretuhta večno največjo uganko — slabo žensko. Da, žalostno je to, a resnica toliko potov izkušeno, toliko potov spoznana prepozno. A kaj moremo mi za to, on, ki nam je podaril srce in izlil ljubezen vanj, naj sodi! — Mi smo pravi naivni Adamški otroci prvotne, zapeljive matere Eve.

IX.

V krčmi je bilo veselo in živahno, ko vstopi grajski najemnik. A pravo življenje se razname stoprv potem.

Pivci, sivolasi in mladi, dobri in slabi, vaški gospodarji, jamejo stiskati glave skupaj, namežikavati si, kajti videti Pelina v krčmi, to je bilo novo, to je bila največja uganjka.

»Ženi se, torej se mora privaditi pijače, da kedar ga jezi in pika žena, ve za najboljšo zateko v krčmo,« šepne mlajši sosed starejemu in pogleda izpod širokokrajnega pokrivala k nasprotni mizi, kjer sedi samec najmnik in podpira nekako otožno glavo v komolca.

»Ne bodi, ne bodi, to nij res, to ni mogoče, še sebi si ne privošči najemnik kapljo vino, ali kaj boljega, pa bodo jemal žensko in skrbel za njo in še za otroke, ako mu jih bog da,« odgovarja sosed in dvigne kupo kakor v znamenje, češ, jaz sem kmet in še nekaj sem pri krčmarji na dolgu, pa stisnem vsak dan eno merico in ga, in ne pridem še zaradi tega na boben.

»Vrjemi, ali ne vrjemi,« pritikuje zopet drugi razžaljen, da ima njegova beseda tako malo veljave in vrjetnosti.

»Tisto učiteljevo Iro ali kako jej uže pravijo, jemlje za ženo, so pravili v nedeljo pri cerkvi in ugibali,« pristavi drug mlajši pivec in pogleda nekako ponosno po sosedih, češ, jaz uže vem, kako je, kaj bodete vi, stare reve.

»Ali res,« se oglasi zdajci čudeč se pol omizja in se ozre po samskej mizi in teško zatira smeh, kateri se izbuja marsikateremu pri tej novici.

Najemnik se zgane pri teh besedah. Umel je namreč, da se govori o njem in njegovej ljubi in da se mu posmehujejo. To mu jo hudo, neizmerno hudo in jezen je, da še nikdar ne tako. Ubogi, neumni kmetje in opravljajo njega in vlečejo črez zobe in se mu posmehujejo. Da, to je preveč, tega trpeti ne more, vse drugo, tega ne. Kaj bi dal, kaj bi storil, da bi se maščeval, da bi povrnil hudo s hudim.

Mnoge različne misli mu rojijo po glavi, a druga se utaplja za drugo. Sicer kaj ve, in kaj ugane, in nij neumen, a denes ne ve pravega sveta in pomočka. To ga peče, zelo peče in razjarjen je ko gad. —

Mej tem je pri pivskej mizi vedno večje življenje, glasen smeh, glasna govorica in več potov se čuje najemnikovo in Irenino ime.

Pelin udari zdajci s pestjo ob mizo, strupeno pogleda, obraz nategne v razjarjene gube in kriči: »Vina na mizo, najboljega, vsega ne zapijem, in če tudi, zapijem svoje, vseh se vas ne ustrašim beračev sam, kadar govorimo o bankovcih.« S temi besedami se je mislil Pelin naj bolj maščevati nad sosedi.

Krčmarček, rudeč, trebušni možiček, urno priteče, pridvigne malo kapico rekoč: »Urno urno gospod žlahni, kaj ne tistega iz kota, pravega cekinastega, samo jeziti se ne in hudi biti, pri meni je vse veselo in prijazno.

Črez nekaj trenotkov je stala nova mera smeječega vina pred najemnikom, katerega je pokušal v globokih požirih in se jezil in govoril sam s soboj. Ko je bila ta kupa prazna, prišla je druga, in z njo veselje in omotica v glavo.

Kmetje, ki se poprej nijso zmenili za najemnikovo zabavljico, dejali so: »Naj bode pol graščak je, denarja ima na mero, marsikaterega izmej nas ima pod palcem in na boben ga lehko spravi, če hoče, njegova naj torej velja.«

A zdaj, ko so opazili, da je uže vinjen, pozabili so tudi to in mu odpustili, ter se mu skušali celo pridružiti.

Iz tega uzroka mu napije najprvo star sosed na voglu mize rekoč: »Na vaše zdravje, gospod grajski, vi ste pravi gospod, kaj bomo mi, ki smo berači.« Vsa miza pritrkuje tej zdravici.

Najemniku veselja in ponosa zažare oči in v tem trenotku pozabi vsega in srečen je in zadovoljen, da malokedaj tako. — Zdajci prisede k pivskej mizi in pokliče vina.

Kmetje videč, da pijejo denes zastonj, da najemnik plača vse, se dobrikajo Pelinu in ga česte na vse mogoče načine.

»Kedaj bode ženitnina, gospod grajski,« ga vpraša zdajci sosed, kateremu je ulito vino jelo vpogovati glavo.

»Saj res, povejte nam, povejte, kako bode, da take ženitnine pri moje j veri, da še nij videla fara kot bode vaša,« se oglasi nasprotni pevec.

»In kako lepo nevesto bodete dobili. Gospodska je kakor vi, in po nemški zna jezik majati, kakor cesarski doktor, da vredna je gospodskega ženina,« pristavi smeječ in poklonjajoč se krčmar in postavi novo mero vina na mizo.

Tako se vrsti govorica polna radosti, polna življenja, dokler se približuje uže pol dne in se jamejo izgubljevati polagoma gostje.

Stoprv zdaj se tudi najemnik zdrami iz tihega veselje in domisli se svojega važnega namena prepričati se denes o sanjskih lastnostih svoje izvoljene.

S teško glavo užite kaplje, vselja, žalosti polno misli, vsega ob enem, se napoti toraj proti fari, a teške noge ga spominjajo, da je uže drugo prelomil svojo sveto prisego, svoj sklep, ne piti vina, ne zahajati v družbe. A naj bode kar hoče in kakor hoče, človek ne more biti vedno samec, nekaj veselja potrebuje. Vse to pa je bilo zaradi ljubeznjive Irene in ako se prepriča denes, da so ga oguljufale sanje, potem je vse dobro, potem opusti zopet vino in družbo in živi samo Irenici, ljubeznjivi Irenici, in to bodo prava nebesa, če nijso bogati denašnji pivci, če ne laže in goljufa vesoljni svet.

X.

Učiteljeva Irena, obljubljena najemnikova nevesta, je bila isto do pólu dne slabe, prav slabe volje. Ali je imela pravi uzrok temu, ne vemo, le toliko je znano, da se je isto jutro kakor uže često in čestokrat prepirala z očetom, ker jo je opominjal, naj se zdaj, ako postane grajska gospodinja, privadi zgodnjega vstajanja, marljivega dela, naj pusti vedno branje, ki ne koristi nič in naj se trudi vredna postati tako imenitnega ženina.

Ireni so bile te besede preveč. Grajščakinja bode in brati bi ne smela, ukazovala bode širnej družini in ona naj vstaja v zgodnjo jutro, gospo jo bodo klicali in ona bi naj se ne vadila uže zdaj lepega brezdelavnega življenja?

»Ne skrbite zame, oče, jaz vem, kaj se spodobi ženskam višjih družin,« jekne Irena opominjajočemu starca, se nasloni ponosno na divan, zre dalje v odprti roman in nažge novo smodko. Starec pa ubogi starec zapusti pobitega srca sobo, vtrine skrivaj debelo solzo, ki mu zablešči v mrklem očesa in se trudi pozabiti pri pipi tobaka morečo skrb za svojega edinega otroka, strašno misel, da lehko odpodi otročja neubogljivost veselo srečo, katero si je naslikal on s tako živimi barvami, milo srečo brezskrbnega bivanja poleg svoje hčere, imenitne prihodnje graščakinje. Ko ugiblje učitelj take reči in se jezi nad soboj, ker je premehek, predober oče in nad svojim otrokom in nad ženo, ki mu ne pomaga dovolj v izreji in toliko potov nasprotuje njegovim modrim sklepom, približa se tam po stranskej poti najemnik.

A kako je spremenjen. Užito vino se mu bere v steklenem pogleda, lice mu je nekako žalostno in pot, ta prej tako veseli pot k ljubeznjivi Ireni mu je nestrpljiv. Vsaj odloči se mu denes nebesa ali peklo, to jo mogočen mejnik mej minulostjo in prihodnostjo. Pred hišo opazi najemnik utopljenega učitelja in ustraši se, boji se. Kaj jo to, zakaj je žalosten, zakaj nij vesel zdaj, ko se moži edin njegov otrok. Da dobrega pomeniti ne more to. Boječ se, da bi ne izvedel prekmalo neprijetno novico, zavije po nasprotnej strani najemnik v učiteljevo stanovanje in naravnost v Irenino sobo.

Nenadne skrbi, užito vino, prevelika radovednost o učiteljevi žalosti utopi najemnika tako globoko, da pozabi celo naj priprostejši etiketo in vstopi brez trkanja v Irenino sobo.

Kakor zid zbledi pri tej priči Irena, ponosno sloneča na divani, poleg kupe brinjevca, da smodka jej odpade iznenadenja, veselja ali tuge, to nij menda teško uganiti, in roman jej zdrsne, morda nevedoma v naročje. In najemnik kako zazija pri tem pogledu, kako se mu tresejo noge, kako se mu temni pred očesi, kako se mu podira sezidani raj v tem trenotku in bobni v brezno pogubljenja, v temo prihodnjega samotarstva.

»Velika čast mi je, gospod najemnik, da me obiščete,« povzame zdajci Irena, ohrabrivši se nekoliko in pristavi potem: »Ne zamerite vendar, da vas zdaj še ne morem sprejeti. Tako zgodaj nijsem pričakovala obiskovanj, torej oprostite nekaj časa.«

Kakor strela zadenejo te besede strmečega najemnika. Torej bolna nij, kakor si je domišljeval uže, da sloni v tem času brez dela v sobi in prebira nepotrebne knjige in za zdravilo ne kadi smodke. To vse je iz navade, stare navade. O gorje, to je preveč, preveč njemu varčnemu, ne razvajenemu človeku, to je smrtni udarec njegovej tako lepo naslikanej sreči, v to so žive, resnične njegove sanje.

»Izgubljeno je vse, izgubljeno in uničeno,« jeclja prestrašen najemnik, zgine za vratmi, kima z glavo, vije z rokama, kolne, se jezi in ponavlja neprenehoma: »Brinjevec, cigara, knjiga, o to je preveč, to je preveč!«

S tem krikom privabi učiteljico Irenino mater iz kuhinje, ki prestrašena prihiti in se trudi zadržavati najemnika zdihujoč: »Kaj se je pripetilo tako strašnega? « In učitelj se zdrami pred hišo, popravi očala in dirja proti neprijetnim glasovom.

Uboga starca, ves vajin trud, vsa vprašanja, vsa pomilovanja so zastonj. Najemnik odrine oba od sebe, dirja kakor brezuma dalje in kriči:

»Brinjevec, nesrečni brinjevec, cigara in knjiga, o to je hujši od pekla, to je preveč.«

Vse križem je potem v učiteljevem stanovanji.

Irena sloni bleda na divanu iz jeze grize ustnice, ne pogleda ugasnjene smodke, odpalega romana, prevrnjene kupice in ne posluša in ne odgovarja skrbečima roditeljema, ki se trudita zastonj izvedeti tako nenadne nerazumljive dogodbe.

Najemnik pa, ubogi najemnik hiti dalje, sam ne ve kam, a domu ne, kaj hoče delati tam?

A v prvej krčmi se vstavi, pokliče pijače in utaplja v njej neizmerno svoje gorje, podrto, uničeno svojo prihodnjo srečo in up v zapeljivo, goljufivo ženstvo. Proti večeru mu jame postajati glava teška, skrbi se izgube, veselje se vrne zopet v prsi. In to je prav.

Tako vsaj pozabi, da je v tretje prelomil svojo prisego, da ne bode pil vina in zahajal v krčme, — in to zaradi ponosne, slabe ženske. Da, ko bi bil zmožen misliti kaj tacega, zavreti bi mi morali možgani, izgubiti bi moral vero na se, v človeštvo, v vesoljni svet.

XI.

Nekaj mesecev potem sedi zopet vaški učitelj v večernem mraku pred svojim stanovanjem, kakor smo ga videli v prvem poglavji. Vendar razloček je mej nekedaj in sedaj, da razloček, in še velik.

Tedaj je slonel poln prelepih, presladkih mislij v srečo svojega edinega otroka, v svojo milejšo starost in ugibal je in razdiral, kako prijetno bode nekedaj, ko se preseli v graščino k svojej hčeri graščakinji, kako bode kadil lehko najboljši tabak, pil cekinasto domače vino, da, in še nekaj, teh porednih šolskih paglavcev se bode izgubil in povrh bode v česti in čislanem imenu.

Akoravno ne stoprv denes, a vendar najjasnejši se prepriča učitelj sedaj o minljivosti, o goljufiji zlatih gradov, ki se prikazujejo sem ter tje, kakor ponočni meteor nad našimi glavami, in zopet zginejo brez vspeha, brez sledu, zapustivši edini žali, krvaveči spomin zgubljenega raja.

In kako bi bilo drugače? Pred kratkim časom je bila še učiteljeva Irena grajska slavljena nevesta, in denes je zapuščena sirota. Prej petičen, čislan grajski najemnik njegov gost in prijatelj, sedaj tuj, nepoznan človek, prej njegova zakonska polovica vsaj sem ter tje prijazna in dobre volje, sedaj strupena kača, ki ga pika noč in dan, rekoč: »Poštenega ženina, gozdarja, si odpravil, ponosni graščak se je odtegnil sam.«

Da, ko bi to premišljeval dalje časa, priti bi moral ob um, živeti bi ne mogel več.

Ko tako ugiblje in razdira učitelj svoje križe in težave, spomni se svoje najzvestejše, najljubše tovaršice, dolge pipe, katero zapali in spušča goste oblake dima v lipovo vejevje nad soboj, kakor bi hotel razgnati z njimi vse to nepopisljivo gorje, vso to strupeno prevaro iz svojih prsij, in biti zopet vesel in zadovoljen, kakor nekdaj: s pipo tobaka in kupico brinjevca.

Mej tem, ko sloni učitelj utopljen v lepšo polovico svojega življenja, odpró se lehno, prav lehno vežne duri, in iz njih se prikaže sključena, starikava ženska podoba, ter približujoč se moškemu, sede na malo skladnico drv na dvorišču, podpre suho brado v koščeno perišče in molči, kakor da bi bila brez življenja.

Učitelj zapazi sicer vse to in spozna urno svojo zakonsko družico, a dela se, kakor da bi ne videl ničesar. Le še gostejši dim iz njegove pipe naznanja, da se trudi z njim storiti nevidnega in nezavednega, ko bi se le dalo in bi se.

Starka videč vse to, in prezrši moževo namero, globoko vzdihne kake tri pota zapored, sklene koščeni roki, kakor v zagrinjalo nad mrklimi očmi in se zopet ne gane.

Dober opazovalec, in tak je bil vsaj nocoj, akoravno skrivaje učitelj, bi bil urno opazil, kako kapljejo debele solze slonečej starki iz očij, se razlivajo mej koščenimi prsti po licu in dalje na kamenita, mračna tla.

Učitelj nij mogel videti nikedar joka, še pri otrocih ne, ako je švignila mnogo potov prenaglo njegova brezovka, kaj še celó pri starih ljudeh, kakor je, postavim, njegova žena, ne da bi dejal, da jej to škoduje mnogo na lepoti, tega ne, a toliko več na ljubeznjivosti in milobi.

Da je bil učitelju nocojšen ženin jok še mnogo nepovoljnejši, kot sicer, imelo je uzrok v tem, ker mu je vest očitala, da je tega vendar največ kriv on, samo on, ali njegova neprijazna osoda.

Zakaj je silil dekletu bogatega, skopega ženina, zakaj jej je budil misel na gospodsko življenje, zakaj zaničeval priprostoga, a poštenega gozdarja?

Da, to nij bilo prav, to je bilo greh, jasno mu je zdaj pred očmi in razumno. In koliko bi dal, da bi se to ne bilo zgodilo nikedar, da, daroval bi mnogo, pol svojega življenja, samo take žalosti in nereda ne v hiši. Vsaj kako bi bilo lepo, ko bi gospodskega ženina ne bilo. Dekle bi bilo veselo, ako tudi ne najsrečnejši, žena bi ga ne pikala, in on bi v sredi svoje družinice kadil pipo tobaka, kakor nekedaj, in se ne potikal samec tukaj kakor puščavnik.

A zopet ti nesrečna pipa, ali nij ravno nedolžna smodka kriva, da je izostal ženin. In kupica brinjevca, njegov vsakdanji zajutrek. Tudi ona je pripomogla k tej nesreči, kajti vsa okolica govori, da najemnik sovraži žganje in kadenje bolje od naglavnega greha, in da to edino je krivo, da se je izneveril zagotovljenej nevesti. Da, ko bi se mogel maščevati nad pipo, nad brinjevcem in nad vsem, kar ga obdaja in bi kaj pomagalo to, storil bi vse, in se zaklel, da ne pogleda več pipe in kupe.

Tako pa je vse zastonj, storjeno je storjeno, kes je prepozen.

Ravno v poslednjih mislih zdrami učitelja njegova žena na skladišču, povzdigne roke proti njemu, kakor bi se hotela maščevati nad njim in pravi z jokajočim, zamolklim glasom:

»Le molči ti, ne pridi prav, ki nemaš srca v prsih za mé in za svojega otroka! Prej ali pozneje te zadene gotovo zaslužena kazen. Ženina, bogatega, imenitnega ženina si odpravil s svojo nerodnostjo ali hudobijo, kar je vse eno, zdaj pa še sebi spuščaš zadnje krvavo zaslužene krajcarje v dim v oblake. Kesal bi se in žaloval, ker si zakrivil toliko zlega in si ga, ne pa meni nič tebi nič živel tako tja v en dan, kakor da bi se ne bilo nič spremenilo. «

Izgovorivši starka zopet podpre suhi obraz v perišče in sloni kakor kamenita podoba.

Učitelj se sicer zgane pri teh besedah, bledina in jeza ga spreleti kakor senca, prva o žalostnem spominu, da je resnica, kar pravi žena, druga o razžaljenem moštvu, da ga obira neprenehoma žena, ki bi morala biti po postavah, kakor pridigujejo v nedeljo gospod župnik, pokorna možu. Dolgo se bojuje, kaj mu je storiti in posled se prepriča, da se možakar nad žensko najbolje maščuje, ako jo pusti v miru. Torej se tudi on potuhne, porine pokrivalo še bolje na oči in spušča še gosteje oblake dima v večerno nebo.

To je starki preveč. Nestrpljivo čaka in zre skrivaj skozi prste, kako se bode zagovarjal mož, a zdaj je niti poznati, niti opaziti neče.

»Kdo pa si ti, kdo pa sem jaz? Ali si tako obljubo prisegel pred oltarjem in si jo, da niti jezika več nemaš, kedar bi ga bilo treba,« zakriči zdajci ženica iz vsega grla in se razkorači ponosno pred učiteljem.

»Jaz sem čestitijiv, spoštovan farni učitelj, ti si pa nadležna klepetulja;« odvrne zdajci na pol smeječ se možak in baše novo luknjo tobaka.

»Tako, tako ti hinavec, ti goljuf, tako govoriš zdaj in pozabiš, kaj si trdil nekdaj. Ženo imaš, in hčer imaš, pa nemaš srca. V nesrečo si jo pahnil, zdaj se pa še norčuješ iz nje in iz mene, njene materje, ki skrbi in moli noč in dan za njo.«

»Res je, ali bolje bi bilo, ko bi bila laž. Kaj mi je bilo potreba tebe strupeni jezik in povrh še hčere, ki ti je popolno enaka,« pristavi zopet še zbadljivejši učitelj in se obrne v nasprotno stran.

»Oh,« zaječi zamolklo zdajci žena, stisne pesti, zaškriplje z zadnjimi škrbinami svojih čeljustij in plane srdita kvišku, kakor v maščevanje.

Ne vemo, ali vendar vsaj mala, skrivna ljubezen, ali strah pred hudobnim možem, jo zavrne, da ne položi svoje desnice prvič v tridesetletnem zakonu v sovražnem namenu in ne odpahne po tej poti silni zapah svoje kipeče jeze, da se ohladi prevročega boja, ki se kuha z orjaškimi plameni v njenih prsih.

Da je ženska milejša, občutnejša od moškega, pokaže tudi pri tej priči učiteljeva ženica, kajti posled se zopet zgrudi na tla k skladnici, zakrije obraz, glasno ihti, zdihuje, toži, da bi se smilila mrzlemu kamenu, ko bi jo umel, imel čutila in poznal Evine hčere. Samo učitelju, svojemu moža, no gane srca, ne omeči prsi.

Videč žena, da ne pomaga vse nič, jame zopet kričati na vse grlo in mu dajati taka imena, da jih ne moremo zapisati na ta beli papir, barvo nedolžnosti, in v oblake jezeč se, žuga in pogubuje samega sebe, in vesoljni svet, kakor, da bi bila vesoljnost zapletena v njeno nepresegljivo gorje.

Vsega je enkrat konec, pravi pregovor, in tudi učiteljevega potrpljenja in njegove videzne dobre volje je bilo.

Videč, da niti z besedo, niti z molkom ne ukroti ženice, vidno zarudi v lice, vzema pipo iz ust, kaka dva pota pokašlja, plane kvišku, potepta s črevljem ob tla in kriči:

»Molči, nič vama nij hudega, ne poginete ne, in še takovega življenja ne zaslužite. Ko bi bila bolje odgojila hčer, pa bi bilo zdaj vse dobro. Jaz sem mnogo storil in napeljal vse v rod. A tvoja mestna izreja, brezdelavnost, branje in druge neumnosti so odpravile poštenega ženina, katerega sem preskrbel jaz, nihče drugi.«

»Ti si preskrbel, ti reva revasta? Gozdarja Lipeta si odpravil, in jel spletati s skopim starcem in uničil s tem dekletovo srečo in si jo pokopal,« povzame zopet še bolj razjarjena žena mej jokom in prepirom.

»Ti si jo, ti, in tvoji brinjevi zajutreki, starka, koliko potov sem dejal, brinjevec nij za žene, in ravno pijača, katero je našel najemnik zadnje jutro pri dekletu, ga je ustrašila, kajti pijačo sovraži bolje, kot vse drugo.«

»Lažeš, lažeš, starec, ti si jo vadil, ti, pijanec, ne jaz, zdaj pa skrbi za njo in se trudi,« kriči še glasneje starka.

Zadnje besede zbodejo nepopisljivo učitelja. Kri mu šine v glavo, oči mu žaré, svet so mu vrti, roka se mu trese. Vsaj »pijanec,« strašno ime, tega ne zasluži, to nij bil nikedar, le brinjev zajutrek ljubi, druzega ne. In kaj tacega mora čuti od svoje žene, svoje zakonske polovice. — To je preveč, — tega ne more in ne sme trpeti, vse drugo, le tega nikdar.

Zdajci mu zavre strast in jeza do vrhunca, jezik se mu jame zapletati, beseda mu ne gre iz ust. V tej nepopisljivej togoti dvigne svojo pest — in zamahne prvič, in morda nevedoma svojej ženi.

»O le udari, le ubij me in še otroka z menoj zdaj, ko si naji pahnil v nesrečo in gorje!« vsklikne pol strahoma, pol jeze žena in zakrije razjokani obraz.

Ko zopet spregleda, zapazi, da je sama. Vse je tiho, le od daleč se čujejo po cesti trde stopinje v znamenje jeznega, nemirnega človeka.

In v resnici bile so učiteljeve. Prepričanje, da ne premaga svoje ženske niti z lepo, niti s hudo, zaškriplje z zobmi, porine pokrivalo na očij, in izgine v nepopisljivej žalosti in jezi v temno noč na plan, na cesto in dalje po njej — do prve krčme, kjer si hoče poiskati v pijači zopet prvič izgubljenega miru, gorje, katerega nij poznal do svoje sive starosti — gorje silne, najhujše izmej vseh, ženske moči — ženskega jezika.

Starka pa še sloni dolgo potem ob skladnici, joka, žuga, se jezi, moli in govori in ugiblje na glas sama s soboj, zida in podira nove sklepe, novo bodočnost svojemu otroku, — dokler ne jame prezebati nočnega hlada in se jej ne skleneti trudni očesi in jej ne prenesete v sanjah tja, kjer je vse lepo, vse dobro — v preblaženo, najzvestejšo tolažbo, v ničnost, — v pogubljenje sveta in samega sebe.

XII.

Nekaj let mine potem. V učiteljevo družino se ne vrne nikedar več tiha zadovoljnost in domača sreča prejšnjih dnij.

Učitelj videč, da bledi in vsamljuje vedno bolj njena Irena, kakor trta brez trdne podpore, in da je tega vsamljenja vendar nekaj sam kriv, vsega se vé da ne, kakor mu prisoja žena, ožalosti tudi sam. In ako je človek žalosten in nesrečen, potrebuje tolažbe. Tudi učitelj je bil tacih mislij. Ker pa on nij dobil zdravila svojej skrivnej rani v pomilovanji in ljubezni svoje družine, iskal ga je drugod v kupi pijače, in postal je sčasoma pravi vinski bratec. Vendar poslednjega v pravem pomenu ne, kajti ljubil je bolj brinjevec, kot vino, in sicer iz dveh tehtnih razlogov. Prvič je bilo vino predrago, in njegovi mošnjiček redkoma v veselem položaju. A up je imel dober, vsaj je bil farni učitelj, in tako je pil brinjevec čestokrat v pozno noč. Vsaj krčmarji so bili njemu poštenjaki, radi so nalivali njegovo kupo, misleči, akoravno zdaj ne plača, bode uže enkrat, biro ima in postranski zaslužek tudi.

Tako je ginil mesec za mesecem, iz njih so postajala leta, le s tem spreminom, da je učitelj slabel od dne do dne vedno bolje in zaspal neko jutro pri brinjevem zajutreku večno spanje, — ki ga je rešilo hudobne žene, polno križev sveta in precejšnjih računov bližnjih in daljnih krčmarjev, — računov za pogubljivi in ob enem rešilni brinjevec.

Možu je sledila kmalu žena. Domači prepir, nesrečna hči in starost premagate njeno ne najslajši življenje in odpeljete tja, kjer menda nij nemira in boja z ljubitelji brinjevca in druzih pijač, kjer se ne ženijo in ne može, in ne zapuščajo brezsrčni možakarji svojih ljubic zaradi vsake malenkosti —, tja, kjer je vse in vsem dobro.

Tako postane Irena sirota. Da v resnici devica v srpanu z obletelim cvetjem, brez roditeljev, brez premoženja, brez ženina, gotovo neveselo, grenko stanje. Hoteč pokazati Irena, da živi lehko tudi brez moža in brez vsega, se prej utolaži po zadetej jej nesreči, kakor je bilo vsaj videzno spodobno. Še nekaj časa ostane v vasi, si izvoli, kakor v maščevanje grajskemu ženinu, brinjev zajutrek in prižiga vsaki pot, kedar gre on potuhnjenega obraza mimo njenega okna, cigaro, češ, jaz delam kar hočem in ne vprašam, kaj ti je po všeči in živim tudi brez tebe.

A tega životarenja se tudi kmalu naveliča Irena, posebno ko jame pohajati zadnji denar, ki jej je ostal po roditeljih. Nekaj časa pozneje izgine nenadoma iz vasi. Eni ugibljejo, da je šla v mesto služit, drugi, da celo v tujo deželo bog ve kam, tretji pa, da še nekam drugam, — kar pa nij, da bi pravili na glas, — a natančnejega nij vedel nihče.

In to je bilo naravno. Vsaj vprašal nij nihče po njej, celo njen prvi ljubitelj gozdar Lipe ne, stoprv v zadnjem času se je prepričal, da bi ne bil nikedar srečen z njo. Toraj si jo je izbil iz glave in prsij, kakor tudi vsako misel na ženitev, ki nij druzega, kakor gorjé vsacemu moškemu. Tako trdi pol sveta in sodi ostro, a morda pravično nežno ljubeznjivo ženstvo, podtikaje mu ne lepo ime in pripodobo, katero zopet nij, da bi jo imenovali na glas.

XII.

In grajski najemnik, kaj je bilo z njim? Odkar je zapustil svojo ljubeznjivo Irenico, spremenil se je mnogo, prav mnogo. Najbolje je čutila to grajska družina, kajti čmerikav in zadiren je bil odslej še mnogo bolj, kakor nekdaj. Gorje mu je bilo, kdor je prišel pri njem v zamero. Neusmiljeno, brezsrčno je ravnal z njim, kakor bi se hotel maščevati s tem nad svojo nemilo osodo, ki ga je goljufala tako neizmerno in mu hotela tako razvajeno, zapravljivo žensko vsiliti za ženo in mu tako oropati dolgo shranjene, skrbno privarčevane krajcarje. Tudi po drugej strani se je najemnik predrugačil mnogo. Preračunil je namreč in še mnogo potov, in se prepričal v veliko svojo žalost, da ga je nesrečna ljubezen veljala tudi denar, in še precej lepega, svetlega denarja.

Koliko potov je ponudil učitelju tobaka, hoteč seznaniti se z njim le zaradi te spridene Irene, in tabak je drag, silo drag, in on je sicer varčen ž njim.

Potem, koliko je postavil vina pred učitelja, ko ga je prvič obiskal in na lov povabil. In to vino je bilo žlahno, pravo cekinasto, staro vino. In pozneje, ko je imel strašne sanje v svoje j ljubezni in se je šel prepričat v njihovej resnici.

Moj potoma je zašel zopet v krčmo in poklical vina. A kaj bi bilo še to, plačal je posled še za neumne kmete, katerih ne more videti nikdar. In kaj ima zdaj o tem. Posmehujejo se mu celo, ga pikajo in obrekujejo za njegovo dobroto. To je plačilo sveta.

In pozneje, ko se je obupen, raznet vračal od učitelja in izvedel svoje gorje, ko je v tretjič prelomil svojo sveto prisego in stopil v krčmo in pil mnogo, pil do druzega jutra in preganjal z vinom skrbi, sramote oblake. Da, koliko je veljalo vse to. Gotovo lep denar, še sam ne vè, koliko.

A vse se mora poravnati, vse zboljšati, si misli zdaj vedno, zapravljeno se mora zopet prištediti, svetih priseg ne več prelamljati.

Po teh sklepih in načelih postane najemnik še bolje skop in še huje pritiska družino, dolžnike in vse, kar je v njegovej oblasti. Misel na drugo ženitev pa si popolno iz glave izbije, vsaj, ako ga je stala uže kratka ljubezen toliko lepega denarja, kaj je stoprv potem, ko si človek za vse življenje ženo na vrat obesi in z njo polagoma, še kaj manjšega, kar ga sam bog varuj.

Vaščani in vsi od blizo in dalje, ki so videli vse to, smejali so se iz vsega grla, pikali najemnika pri pijači, pred cerkvijo, in povsod, ter pristavljali: »Brinjev zajutrek in cigara ga je obožala, da še sam sebi skoraj življenja ne privošči, pomagajmo mu, siromaku!«

Najemnik je čul in izvedel vse to in jezen je bil in hudoval se in klel po tiho. Isti, ki je moral čutiti vedno za take reči, bila je uboga njegova družina. Bog mu grehe odpusti.

Vsaj nij mislil sicer morda tako slabo, le nesrečna ljubezen, zapravljeni, zastonj izdani novci so ga storili neobčutljivega do svojih podložnih in do vsega sveta. V resnici obžalovanja vreden človek!

XIII.

Kakih deset let pozneje je bilo v selu Češnjevku mnogo spremenjenega. Nekdanjega farnega učitelja Glavača je uže pozabila vsa okolica, le stareji ljudje so ga omenjali sem ter tje pri pijači in pritaknili: »kupa brinjevca ga je spravila pod zemljo pred časom, naj mu sveti večna luč, sicer nij bil napačen človek, prav premeten in priljuden je bil.«

Gotovo mejhen spomin te besede možu, ki je žrtvoval pol svojega življenja nevkretnim farnim buticam in se trudil s šibo in umom za blagor soseske.

A kako nij bilo drugače. Živeči ima pravico, mrtvi pa mir, pravi pregovor. In pri fari je podučeval zdaj nov mlad učitelj in užival več spoštevanja in česti posebno od ženskega spola, kakor njegov prednik. In ti o ljubi bog, to je jako naravno, to je večni zakon narave. Mlado perje izpodriva rumeno listje, mladost koplje starosti grob, pozabljivost zadnjega spomina.

In v bistriškem gradu spremenilo se je tudi nekaj od zadnjih dogodeb. Nekdanji najemnik sicer nij prelomil od zadnje svoje prisege nikdar več svetih sklepov, temuč živel vedno bolj samotarsko in varčno. To mu je pomagalo menda, da je postal pred enim letom graščak. Kupil si je namreč posestvo, katero je imel prej toliko let v najemu. Če ga je ta prelep, česten naslov mnogo veselil, ne vemo, trdili bi skoro nasprotno, kajti ravno odslej se je še vedno bolje zapiral pred svetom, bil čmeren bolje od nekdaj in je živel pravo samotarsko življenje.

Kdo ve, ako mu nij oživela ravno zdaj nekdanja prelepa, zapeljiva misel, da človek nij ustvarjen samemu sebi, da je navezan na tujo podporo, da je družina njegova najlepša zabava in sladilo na svetu. A v svojo žalost se je prepričal, da on nema, kar obdaja največjega siromaka, da je osamljen, zapuščen, akoravno bogat, da niti upanja spremembe nema več, kajti glava se mu je jela beliti, in prejšnje moči zapuščati njegovo truplo.

Vdal se je sicer graščak svojej osodi, a še osorno si zunanjost nij mogel skrivati, torej se ga je ogibala družina in vsak, kdor se je mogel, še bolj kakor poprej.

To je najbolj vedela in čutila zopet grajska družina, kajti z njo je bil nespremenljivo vedno isti zadiren, oster zapovednik.

Še nekaj se je spremenilo v zadnjem času v Češnjevskej okolici, in to je bila našej povesti jako važna sprememba.

Nekdanja učiteljeva lra, naša znanka, vrnila se je pred enim letom zopet iz tujega, kamor je bila izginila pred desetimi leti.

In kako je predrugačena. Naj stareji ljudje, prejšnji njeni znanci, so jo teško spoznali, zmajevali z glavami, šepetali skrivaj, meneč; glejte jo, grajsko nevesto!

In v resnici to nij bila več nekdanja Irena.

Eno desetletje jo je postaralo popolno, skrivila poprej ponosno hojo, zamenilo gospodsko obleko, v eno na pol zanoseno opravo.

Da in njeno govorjenje, vsa njena dela so pričevalo, da nij trpela v minulosti samo njena zunajnost, temuč tudi um, kajti lazila je zdaj pol blazna od hiše do hiše, okrog strašila otroke in se jim pačila, pripovedovala gospodinjami čudne povesti iz svojega življenja in prerokovala sem tretja tudi kadar je bila dobre volje prihodnje reči na kvarte, katere je nosila mej drugo starino vedno v svojem košku.

Plačila nij tirjala za take, reči, a pila je in še mnogo, ako jej je kdo dal in se potem potu mnogokrat upijanila in kričala in se jezila potem nad soboj in nad vsem, kar je bilo v njenem obližju. Ljudje so se je privadili polagoma in jej radi delili darove, kar je potrebovala za življenje. Zapazili so tudi, da se Bistriškega gradu vedno ogiblje in je vedno slabe volje, kedar jej kdo spomni nekdanjega ženina, grajskega najemnika.

Tako životari Glavačeva lra, kakor jo kliče nevedno ljudstvo še dan denes in lazi ob palici po česnjevskem selu. To je vsakemu navadna, znana podoba.

Le kedar se upijani, kar je več potov navada, tedaj imajo vaški bosopeti paglovci naj večje veselje ž njo, kajti vlečejo jo za obleko, skačejo skrog nje, nagajajo in dražijo jo pa naj bolje kriče: »Brinjeva lra, brinjeva lra, ali hočeš kupo brinjevca?« — O poslednjem namreč ne sme čuti nikedar, kajti vselej kolne, se jezi in žuga,kazuje koščene pesti, ako čuje poslednje besede. V takem slučaji pravi marsikateri stareji vaščan memo grede sam pri sebi: »Reva je, kaj jej pomaga, če je imela gospodskega očeta in je bila učena, ko cesarsk dohtar ali kali, pa jo je končala in jej stemnila možgane: »kupa brinjevca!«