Rupnik stari pa je mislil,
da bo stolček ohranil si,
belo gardo je ustvaril,
dal jo v službo Nemčiji.
Zdaj pa ve, zdaj pa ve,
da z domobranci več ne gre.
Kaj bo to, kaj bo to,
kruha mu je zmanjkalo.
Bele srajčke jim oblači,
plavo šajkačo jim da.
»To je tvoja vojska,« reče,
»mila Jugoslavija.«
Modri vsi, beli vsi,
saj vas nič prav treba ni,
Dražeta Mihajlovića
vsak prav dobro že pozna.
Odesa je zdaj padla,
kje je Hitlerjeva moč,
da bo Rusija njegova,
se izrazil je nekoč.
Berlin gori, Berlin gori!
Oča Hitler, kje s'pa ti?
Blagoslov, blagoslov,
naj obvarje te Njegov.
Partizan na gori kliče,
a fašizem trepeta,
kamor stopi, zemljo strese
in stopinja se pozna.
Vlaki že, vlaki že
vsi kolesa v zrak mole,
le kako, le kako
Fric pobriše jo domov?
Živela armada rdeča,
živel hrabri partizan,
živela svoboda, sreča,
ki prinese nov jo dan.
V borbo vsi, v borbo vsi,
ki vam v žilah polje kri,
le naprej, le naprej,
dokler je še Fricev kej.
