Samotna pot. Nikjer luči.
Kdo v pozni noči sam hiti?
Ko vse že spi, še čuk, skovir,
tam hosto meri mlad kurir.
Srce razbija mu za dva,
znoj v curkih s čela mu curlja.
Brez sape, zmučen in potan
hiti tja k štabu v glavni stan.
Čez ramo torba, v desni pest
in v torbi pismo – važna vest:
»Na hribčku tam le borcev snop
dva dni že koplje Nemcem grob.
In vedno nov naval divja,
da bi peščico strl na tla.
Zdaj ni streliva več, pomoč
je nujna, nujna še to noč.«
. . . . . . . . . . . . . . . . .
Par ur pozneje, čas beži,
hiti s kurirjem trop ljudi.
Bremena težka, hrib in znoj,
pomoč hiti, noseč naboj.
Sto pljuč tam hrope težek dah,
sto nog tam tlači mehek mah.
Že svita se. Bo li pomoč
prekratka za to težko noč?
Tu hribček! Vznožje. Krog in krog
pripravlja zadnji se naskok.
»Tovariši hitreje, v dir!«
veleva četi mlad kurir.
Pomoč je tu, zdaj juriš dol,
nastane boj in jek, pokol.
Poldan. Zlat žar. Krvava tla
so Nemcem zadnja postelja.
. . . . . . . . . . . . . . . . .
Vesela zmaga, pesem, vrisk
in pretresljiva vest kot blisk,
ko razglasi vsem komandir,
da truden umrl je mlad kurir.
