Kustos v Nantesu
| ← Sonce | Kustos v Nantesu Morje Tomaž Šalamun |
Golota zidu → |
| |||||||
O, če bi lazil po bradi in dveh brzicah
naenkrat, z vesli uravnaval čoln kot na
nemških romantičnih slikah, ne, to ni
res, mi ne strmimo, ampak narišemo tudi
mrože s čekani, majhne mrože, izgubljene
v peni ledenih gor in sneženih palačink.
Mrož s čekanom predre mornarja. Ampak
kako naj bi to učinkovalo na sliki? Mornar
leži mrtev na ledeni ploskvi in krvavi.
Francoske drobne zgodbe, ki navdušujejo
harvardske strokovnjake, oni so tudi
francoski romantiki vrnili slavo in
opozorili, kako se celo skiro pojedli
Nemci, ampak kam bo šel zdaj mornar? Bo
odšepal, če ni več živ? Umrl je nekako
postransko, objektivno je njegova
smrt precej gnila, čeprav zasnežena,
in vse to škripa med nabadanjem harpun,
kar se pa učinka tiče, morda to pot res
izjemoma, raje strmim v čisto naravo
kot topla krava na nemških slikah, ker
ti tam vsaj kocine potrga Empfühlung.