Kvišku in naprej.
I. K.
Izdano: Mladika 1/1 (1920), 14–16
Viri: dLib 1
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


»Tam gôri, tam gôri za tretjo goró
planina dviguje v nebó se ...« 
S. Gregorčič.

»Rrrrrr ... tin!« zaklicala je jesenskega jutra ob pol 4 budilka ostro in poveljevalno: »Gorazd, vstani!« »Služba te zove na ona strma graparska rebra! Bolnik te željno čaka; kedaj boš še pri njem? Dolga bo tebi dveinpolurna hoja, a še daljše njemu dveinpolurno čakanje.«

Zvonček na budilki ni še do cela utihnil, in duhovnik je bil že na nogah. Še predno je prižgal svečo, skočil je radovedno k oknu, da bi videl, kaj pravi vreme. Na nebu mižavo svetijo zvezde, kakor bi bile dremotne in mokre, po dolini pa leži gosta megla in kaplje, padajoče precej na gosto po bezgi ob hiši od lista do lista, pričajo, da je bilo po noči nekoliko dežja. »Hvala Bogu!« reče duhovnik. »Da se le ne zliva več! Na taki poti bi to ne bilo prijetno. Včeraj ves moker, danes zopet, -- to bi bilo res že preenolično!«

Uro potem je že pela okovana palica duhovnika Gorazda po kamenju in trdo zasajala v napeto stezo, vodeč proč od glavne ceste proti tesnim soteskam. Vse je še spalo sladko jutranje spanje, in tudi grmovje se je kakor iz sna predramljeno nekako nevoljno otresalo vodnih kapelj, ko se je obleka nočnega potnika zadevala ob veje, viseče na stezo. Megla jela se je bolj in bolj dvigati iz doline in deloma zastirati zvezde. Kmalu je bilo celo nebo prepreženo in pričelo je rahlo pršiti; od drevesnih listov pa so zdrkavale od časa do časa debele kaplje kakor ogromne solze na grob izumrle narave.

Potnik je enakomerno kresal z jeklom svoje palice ob kamenito stezo ter šel globoko zamišljen svojo pot. Od časa do časa pa ga je vzdramila iz zamišljenosti nadležna robida, ki ga je prijela ali za obleko ali za dežnik ali pa tudi za kožo na rokah. »Gléj jo no, strupeno Nežo!« misli si potnik. »Kako prijazno me pozdravlja že na tešče!« In kar same ob sebi se njegove misli zasučejo nazaj skozi robido, koprive, praprot in pelin življenja tja do neke jasne točke, -- do novomašnega dne. Ves prevzet od čustev začne v duhu deklamovati prekrasno Sardenkovo pesem:


»Kdo je zahteval slovo
najino — ti ali jaz,
ljubljena moja mladost?

Skup sva hodila do meje,
kjer se končajo gredice,
kjer se nerodne stezice
vijejo v polje samotno.
Z mehko si segla ročico
v mojo tresočo desnico,
z mirnim si segla pozdravom
v moje nemirno srce ...

Kakor utrujena ptica
vračala si se od mene
in med gomile zelene
tamkaj pri cerkvi nadavški
večno si legla počivat ...
Jaz pa sem hitel zakrivat,
kar mi je šlo čez obraz ...

Kdo je zahteval slovo
najino — ti ali jaz,
ljubljena moja mladost?«

»O krasni, o rožnati novomašni dan! O veselje, ki smo je uživali vsi skupaj zdravi in polni upov, otroci in stariši! Vsa vas je praznično opravljena kakor nevesta svojemu ženinu. Slovesno - veselo pojo zvonovi; proti prijazni cerkvi Marije snežne pa še vije sprevod novomašnih svatov. Nešteta množica ljudstva gleda s prazničnimi občutki redko slovesnost. -- In sedaj? - O groza! - Je-li mogoče? - Glej! Krvava roka svetovne vojne je posegla vmes, in prijazna, lepa vas se je izpremenila v razvaline, kjer ni več kamen na kamnu. Zvonov ni več, da bi milo in slovesno peli; domača družina večinoma razgnana in pokopana po raznih deželah od Karpatov do jadranskega morja; ostanek družine pa životari doma med razvalinami ter premišljuje in se v strahu vprašuje: ali je še kje kakšna šiba, ki nas ni še zadela? Tako teko leta. Ne, to niso leta, to je plaz, ki vse pred seboj podira in ugonablja, to ni življenje, to je nepretrgana veriga borb in bojev, zmag in porazov, upov in prevar, kapljic veselja, pomešanih z oceani žalosti in razočarani ... In kakšen bo konec? Bog ve! Vas, strme steze, ki ste pile znoj mojega čela, vas, snežni zámeti, ki sem vas s trudom pregazil, -- vas, ledene strmine, ki sem vas v smrtni nevarnosti preplezal, -- vas, bolniki in bolnice, ki sem vas na srečno pot v večnost pripravil, vas vse prosim, posredujte da bi bil moj konec srečnejši, nego moje življenje ...«

V tem hipu se začuje visoko gori ropotanje kamenja. Potnik, ki je stal tačas ravno sredi precej široke meline, se takoj zave, kaj to pomeni. Urno skoči naprej in se vstavi še-le kakih deset korakov proč od roba drče. Ravno o pravem času, ker takoj nato so pridrvili s strašno naglico trije ali štirje kamni po sredi drče in v velikanskih skokih odskakali navzdol proti potoku.

Dež je prenehal pršiti in zdanilo se je že skoro. Kakor bel labod zablestela se je na prijaznem travniku podružna cerkvica sv. Petra, v kateri je imel duhovnik maševati in potem nesti sv. popotnico bolniku visoko v hribe. Vodnik in nekaj drugih ljudij je že čakalo pri cerkvici, zato je šel duhovnik kar maševat.

Dobre pol ure potem je že pel zvonček v rokah vodnikovih, ki je nesel luč pred Najsvetejšim. Šla sta z duhovnikom najprej nekoliko navzdol, potem za mala časa precej navzgor, nato pa naenkrat globoko doli do vode. Onstran vode pa se prične pot dvigati in se dviga bolj in bolj dobre tri četrt ure, tako, da se zdi človeku, kakor bi se vzpenjal po lestvici, po kateri je videl nekdaj očak Jakob angele hoditi gori in doli iz nebes. Potne kaplje so začele duhovniku pogosteje in pogosteje drsati s čela na tla, srce mu je začelo burneje utripati in v globočini duše mu je jela vstajati skrivnostno - tolažilna misel na Onega, -- »ki je za nas krvavi kot potil.« ....

Pri prvem selu, še ne na pol strmine, pridejo Najsvetejšemu nasproti odrastli, otroci in otročiči ter je tiho spremljalo do zadnje hiše. Tam prejmejo sv. blagoslov ter kleče počakajo, dokler ne izgine duhovnik za ovinkom v višini. To je najhujši del poti, kar se tembolj čuti. ker so moči že izčrpane. Vijugasta steza stremi navpično kvišku, kakor da bi hotela po najkrajši poti priti do oblakov ter jih prodreti. Duhovnik zbere vse svoje moči ter pogleduje od časa do časa kvišku, je-li cilj njegovega truda že blizu. Znoj mu je, da se kar sopara dviga od glave; a vendar ne počiva, vztraja iz ljubezni do Onega, - »ki je za nas težki križ nesel« ter »bil pokoren do smrti, do smrti pa na križu ...« Ko je tako stopal že ves moker enakomerno navkreber in premišljeval to tolažilno skrivnost, začul je tik za seboj lahko stopicanje bosih ljudij. Ozre se, - in kaj zagleda? Šest deklic, vse pod dvanajstim letom, ki s sklenjenimi ročicami, bose druga za drugo stopajo za njim po ozki stezi. Ob pogledu na to nedolžnost je dejanski občutil resnico, ki jo je tako lepo izrazil naš divni Gregorčič, ko je pel:


»Pogled ti čist, oko mirnó,
v njem seva celo ti nebó ,
in meni v njem leskeče
odsev vže davne sreče ...
Srce se v prsih mi topi,
zamaknjeno v nekdanje dni,
v presrečno dôbo cveta —
o zlata, zlata leta!«

Toda uprav v tem blaženem trenutku mu stopi tembolj živo pred oči vsa gnusoba in izkvarjenost sedanjega sveta in srce mu vztrepeče v prsih ob misli na te lilijsko čiste duše, češ: Ubožice, ali ni škoda, da živite v takih časih! Nedolžnost se mu zdi kakor tisti golobček, ki ga je bil nekdaj Noe izpustil iz svoje ladije, a se je kmalu vrnil, ker ni mogel najti na zemlji ne zrnca, da bi se preživel, - ne vejice, na katero bi sedel in si odpočil. Taka uboga, preganjana ptičica brez zavetja je tudi nedolžnost v Sodomi in Gomori naših dni, - taka uboga, preganjana ptičica bo tudi ta ali ona izmed vas, ljube deklice. Zato pa, ko bodete iskale hrane, zavetja, počitka svojim nedolžnim srčecem, zatecite se vselej k Tistemu, katerega sedaj spremljate in kateri je vam v vzpodbudo in tolažbo rekel: »Blagor tistim, ki so čistega srca, ker Boga bodo gledali!«

V teh mislih je prispel duhovnik pred bolnikovo hišo, kjer je že kleče čakala domača družina. Ko se obrne, da bi blagoslovil družino in deklice, stori se mu milo pri srcu, in najraje bi bil šel s temi otročiči naprej .... naprej ... kvišku in naprej tako dolgo, da bi prišel ž njimi tja, kjer so čiste duše doma ....