LI. Prijatelju Andreju Kraglju

Kaj ne privadil bi se grobom!
Vsak dan odprè kater se nov,
In kak trpin, v sorodu z Jobom,
S tujine vrne se domov.

Že redka, gosta prej, je četa,
Ki v njej je mnog bojnik bil čvrst;
Mi — ranjenci za prava sveta,
A druge krije črna prst.

Ti tudi si odplul pred nami
Iz krajev zmot, laži, prevar; —
Teló spi mirno v grobni jami,
Duh gori blažen bo vsekdár ...

Življenje mérjeno le kratko
Ti bilo je ko zimski dan —
Ta dan ni tekel vedno gladko,
Bil manj je topel ko hladán.

A eno solnce je sijalo
Ti v žitja temni predvečér,
Ti luč, gorkoto je dajalo,
Nesmrtno solnce to — Homer!

Sluteč že noč to del vseh delo
Slovénil spešno si, moj drug;
A jedva nam podal si celo,
Od nas si šel — ne brez zaslug.

Prerano si odšel pred nami,
Prej gost, bolj redek naš je broj, —
V deželo solnčno nad zvezdámi
Nas vabiš, kličeš za sebój.

Kaj torej plašil bi se smrti?
Saj ta nam svet odprè ves nov:
Skoz grob odprti, spet zaprti
Se v carstvu združimo duhóv.