LII. Spovednici

Kakó si prej krasil dobravo,
Ti tesni stan, — kdaj trden hrast,
V nebó moléč košato glavo,
Na moč ponosen in na rast!

Poslušal tam si glàsno petje
Veselih ptičkov dan na dan,
Dajal si varno jim zavetje,
Ko tulil je vihar grozán.

In potnik za vročine hude
Je s ceste krenil mnogokrat,
In sile nove v trudne ude
Mu sence tvoje vlil je hlad.

Nebá te rosa je kropila,
Grel solnca Božjega te žar; —
A vila i neviht je sila,
Zadel te mnog je groma vdar.

A ni vihár te mogel streti,
Stal neupognjen si junak,
Le rasla tvoja moč je z leti,
Bil višji, lepši dan si vsak ...

Prišèl ti pa nad korenike
Z ostró sekiro je tesár,
Zdaj konec je moči in dike,
Zelèn ne bodeš več nikdar.

Zdaj mrtev si! — Ne, mrtev nesi!
Življenje višje zdaj živiš,
Kot živel si ga v hladnem lesi, —
Živiš in žitje nam deliš.

Glej, krasno, vzvišeno usodo
Prisodil ti nebá je cár, —
Le v čast in srečo, ne v nezgodo,
Podrl te v gozdu je drvár.

Res gol si, suh, povsem okleščen,
Tesan in nizek zdaj si stan;
Na kraj pa svet si zdaj nameščen,
Iskán boš tu in spoštovan.

Tu tiha zdaj si spovednica,
Kot mala zdiš se strážnica,
Zavetnica si ti s poklica,
Mirilka in tolážnica.

Na te tu zrem in znova veje
Duhá na tebi zre okó,
In vse krog tebe je živeje,
Kot je v dobravi prej biló.

Premnog popotnik k tebi roma,
Ki pót ga vtrudil je in boj;
Pod streho nizko tega doma
Hladila najde src nebròj.

Tam čul si tresk in čul grmenje,
Tu grom pa slišiš med ljudmí;
Zverí tam slišal si rjovenje,
Divjanje čuješ tu strastí.

Pa če zverjad tu dušna rjove,
Če src razsaja divji piš —
Duševne ti miríš gromove
In src zverjad, strasti, krotiš.

Poznaš krivico in sleparstvo,
Zemljanov zmote vse izveš,
Zavist njih, mržnjo in kovarstvo;
A nič povedati ne smeš.

Kot nem ti moraš zdaj molčati,
In če grozí ti tisoč muk; —
Ti knjiga s sedmimi pečati,
Patron tvoj Janez Nepomuk! ...

Neba te rosa več ne moči,
Kropí pa rosa te očí,
In vir solzâ, iz duše vroči,
Srce zlajšuje in hladí.

Tu solnce z neba ti ne sije
Kot nekdaj ti glavó zlatèč;
A milost Božja žarke lije
Tu v dušo, teme vse podèč.

Če ptički ne, — krilatci Božji
Nad tabo radostno plujó,
In zroč očiščence na vznožji
»Na zemlji mir ljudém!« — pojó.

S to pesmo v duši tod odslóvljen
Zdaj dvomov prost in krivd in zmot
Popotnik čist, lohán, prenóvljen,
Vesel nadaljno meri pot.

Nazaj, oj hrast, si v gozd ne žéli,
Tu vsem nam pribežišče stoj,
Tolažbo, mir nam, srečo déli,
S tem vérno vrši nálog svoj!

In srca te slavila bodo
In blagoslavljala vsekdar!
To krasno, vzvišeno usodo
Odločil ti neba je car. —