LIV. Nedolžen otrok je v zibeli
Nedolžen ôtrok je v zibeli,
Sladko se nasmihaje, spal;
Krilatec Božji v halji beli
Pri zibki ko čuváj je stal.
Pridere satan, duh izdajski,
Na zibke levo stopi stran;
Podi, odganja duh ga rajski,
Odganja ga, pa oh, zamán.
»Moj mora biti ta — in bode,
Ko zmami ga vabljivi svet.« —
»»Nikdár! Občuvam ga nezgode,
Za raj le ta je čisti cvet.««
Dé in zleti od zibke one;
A z drugom vrne se za čas, —
Ta nežno k detetu se sklone
In dahne v cvetni mu obràz.
Spi dete trdno ... duh otročji
Pa k nebu plava prost okóv;
Med bratci v Božjem ta naročji
Zbudi kot angelček se nov. —