Lačni in siti
| Lačni in siti Anton Adamič |
| |||||||||||||
Notarjev pisar in občinski tajnik sta molčala. Petrin je lezel v dve gubi. Kovač je zrl v marogasti strop ter tiščal roke v hlačne žepe. Petrolejka pod stropom je razširjala smrad. Zatemnela ura je šepajoče tiktakala. Na oknih so ledenele cvetice. Pravkar je na steni pošastno začkrtalo, se nekaj spodteknilo; kukavica na uri je klecnila in mukoma izgrgala desetkratni ku-ku.
Petrin je pogledal na uro in zazdehal:
“Čas je, da greva.”
“No pa pojva spat. Spati—umreti, to ja pametno.” Tudi Kovač je zdehal. “Ti, ali imaš še za četrt? Sicer ne bi mogel piti, a vendar. Te pol klobasice in kruhek! E, to je mizerija. U! Bi ti mogel še piti?”
“Menda po tako obilni večerji: po fazanu in po omeletah. Od poldne se že postim in to je zdravo, brr. Franca je ras dobra, da naju pusti vsaj ob gorki peči.” Petrin se je žalostno nasmehnil.
Dobra Franca, še mlada in brhka vdova, je prišla iz kuhinje in uprla roke v polne boke. “Gospoda, gremo spat? Nocoj ni gostov.”
“Sva midva ničla?” se je ujezil Petrin, a vzdignil se je za Kovačem tudi on.
“Saj res!” se je smejal Kovač. “Sedaj greva obiskat vsak svojo ljubico, v mrzli izbici, brr.”
Gospodinja je odnesla kozarce na predal h kadici za vodo. Prijatelja sta se opravljala.
“Lahko noč.”
“Lahko noč, gospoda.”
Toda komaj so se za njima zaprla vrata, se je že začula iz vasi glasna govorica; novi, nekoliko nemirni gostje so prihajali. Vnel se je prepir.
Petrin se je vrnil v sobo nekako nejevoljen. Za njim je pripehal dolg in zasnežen gost Kovača, ki se pa ni mnogo upiral. Kot četrti gost se je prizibal v gostilniško sobo zavaljeni štacunar Mehle.
“Tako je pravilno, da. Izvrstno, gospod Jeras! Le počakajte, gospoda; za druščino nama bosta. Naš novi grajski oskrbnik še nikoli ni bil v tej gajbici.” Štacunar je vrgel kožuh po sosednji mizi in si je otiral pesnatordeči obraz. Oskrbnik Jeras si je gladil brke in si ogledoval sobo. Kovač se je zmuznil k vratom, a ga je oskrbnik še za časa popadal za rokav in ga porinil za mizo k peči, da je butnil vanjo. Petrin je ves mrk prisedel k prijatelju in uprl glavo v lehti.
Štacunar se je zagnal a trebuhom v vdovo, se hohotal in jo ščipal, oskrbnik je pa kakor huda ura sedel za mizo. (To je bil težak človek, posebno če ga je imel nekoliko v glavi!)
“Najboljšega na mizo!” je zdajci zabobnal oskrbnik po mizi. “In cigar, da bomo lažje govorili.— Kaj pa gnjaviš vdovo, ti sraka ali srakon! Te bo stara zvohljala. Pusti jo, da prinese pijače!”
Vdova se je iznebila debeluharja in odhitela s steklenko. Štacunar se je zavalil za mizo in si mencal roke.
“Kaj gledate tako osato, Petrin? Glejte, Kovač se smeje, ker je žejen. Žejne napojiti, dobro delo, kaj, ti Jeras!” Mehle ni bil tako vinjen kot oskrbnik, ki je kar molčal in je le tu in tam globoko zahropel.
Ko je bilo vino na mizi, je na točil Kovač kot Benjamin. Oskrbnik je ukazal: “Do dna!” Izpili so, tudi drugi kozarec so izpraznili na povelje.
Gospodinja je prisedla. Ker je imel štacunar roke takoj pod mizo, se je oskrbnik razsrdil:
“Ti srakoper, roke na mizo!— Alo, zapojmo!”
Štacunar se je udaril po prsih, si zrahljal ovratnik in se drl, kot bi tri orehe:
“Moja dekle ja še mlada — — —”
Ko se je poleglo kričanja, je napolnil kozarce oskrbnik in zapovedal s hripavim glasom:
“Do dna!”
Mehle in oskrbnik sta izpila, Kovač napol, Petrin je pa samo srknil.
“Do dna!” se je togotil oskrbnik. “Če ne —.” Segel je v žep in izdrl revolver. Vdova je zbežala v kuhinjo. Petrin se je prezirljivo nasmehnil in se okrenil k prijatelju, ki se je silil z ostankom:
“Kad pištola puca —”
Oskrbnik je nameril revolver na Petrina.
“Do dna!”
Petrin je opazil dvoje steklenih, polblaznih oči; hitro se ja nagnil in lzpil. Stresel se je po vsem životu. Z divjim, lačnim pogledom je ošinil nasilnika in prevrnil kozarec po mizi. “Hudiči, vi lahko, kar ste se napasli,” je zamrmral proti prijatelju.
“Ali smo žejni, kaj, ti Jeras!” Štacunar je polnil kozarce. “Prihajava od dražbe iz Nove vasi. Boben! Pognali smo ga, kaj, ti žolnir. Vse plačam jaz, mili moj najnovejši pobratime, ti grajski gospod. — Mi smo bogati! — Ne bojte se, gospoda, oskrbnik se le šali. Sedaj rečem jaz: “Eks!” Vino mu je izginilo po grlu.
Oskrbnik ni izpil, a je vendar zopet nameril na Petrina. Kovač je žurno prijel za kozarec in se silil, Petrinu se ni mudilo, siknil je le:
“Prosim za odlog, da se poleže. Par minut.”
“Minuta — dovoljena!” Oskrbnik se je oblastno oziral po sobi in položil revolver na mizo predse.
Prikukala je gospodinja. Štacunar jo je privlekel k mizi. Ko je oskrbnik spravil orožje v žep, je prisedla, vsa plašna. Sedaj je nekako oživel tudi oskrbnik. Prijatelja sta se oddahnila.
Kozarci so kipeli iz bledordečih, smrdljivih rož; prt je pordel vse počez. Duh omote se je sukal sredi mize na svetlečih se kopitih; z razčehljano kozlovsko brado je rezal plasti dima, da je zamogla na mizo motna svetloba črneče svetiljke izpod stropa. Vsekod je brnelo; Franca je cvilila; kukavica je iznova zagrgrala.
“Lačen!” je nenadoma zavpil štacunar.
“Žejen!” je zarigal oskrbnik. Kmalu sta se bleščali kar dve polni steklenici na mizi. Štacunar je obiral mastno kračo, rezal kose in jih tlačil oskrbniku v usta. Kovač si je grizel ustnice in vidno požiral sline. Tresel se je od mraza in se stiskal k peči. Petrin je glupo buljil v svetiljko in tlačil roke v hlačne žepe; mrzle pesti je prižemal na razbolelo drobovje. Kovač ga je dregnil pod mizo; spogledala sta se in si pokimala.
Petrin se je dvignil prvi. Udaril je s plosko roko po mizi, da so odskočili kozarci.
“Midva greva spat!”
“Nič spati. Piti, peti in se veseliti!” se je drl štacunar, ki se ga je prijela oskrbnikova odsekana govorica. Kračo je zagnal v kot. Ona dva sta se pomikala izza mize. Oskrbnik je mirno zopet segal v žep in naperil revolver.
“Do dna! Ena — dva — t—t—” Vdova je zavreščala, štacunar je lopnil od spodaj gori po oskrbnikovi lakti. In tako se je res izprožilo; tresnilo je zamolklo. Krogla je šla v strop.
Štacunar se je stresel in pobledel; skočil je od mize, pokril klobuk, vzel kožuh in zbežal. Kovač jo je pobral za njim.
Petrin je med tem bliskoma pograbil za oskrbnikovo roko in mu iztrgal orožje. — Oskrbnik se je opravičeval s hripavim glasom:
“Saj nisem mislil zares. Ta neroda prismojena!”
“Kaj? Vi — vi — vi pesoglavec!” Usta so se Petrinu penila, iz oči so mu sršali zelenoognjeni trni. Migal je z revolverjem oskrbniku pred nosom in žugal:
“Sedaj vas bom pa jaz! Pri tej priči: “Do dna!”
Oskrbnik se je osvestil, se nasmehnil in izpil.
“In še ta kozarec: Do dna!”
Oskrbnik je ubogal in izpil. Še vedno se je smehljal.
“Še enega!”
“Ne morem.”
“Moraš, vrag!”
“Ne morem, satan —.”
Petrin je zagrabil skoro polno steklenuco in jo nastavil oskrbniku na usta.
“Nažri se, prasec siti!” Vino je klokotalo oskrbniku preko stisnjenih, modrikastih ustnic, lilo je kot kri raz obraz za vrat in po beli srajci od batista.
Oskrbnik je pahnil nasilneža od sebe, toda zbesneli Petrin ga je prevrnil s stolom vred in na tla. Steklenica se je razbila, revolver je odletel k peči.
Tedaj se je Petrin zagnal ko razbojnik in pokleknil oskrbniku na prsa; lovil je besede, toda izdavil ni nobene. Ves gnev gladnega siromaka, malega človeka do objestnega in oblastnega gospoda je bruhnil na dan in si je dal duška v pljunku:
“Fej!”
Oskrbnik je zamižal in nagnil glavo vstran.
Petrin se je pobral raz žrtev, si pogladil lase in se ozrl po sobi. Tišina; oskrbnik je ležal nepremično.
Kovač je bil pričakal Petrina za vogalom sosednje hiše.
“Kaj je bilo?”
“Majhna revolucija. Osvetil sem se.” Povedal je, kako je ustrahoval oskrbnika.
“In kaj bo sedaj?” je zaskrbelo Kovača.
“— Pa nič. Račun je plačan.”
Ura je odbila polnoč. Bele, ledene megle so se valile po cesti.