Labodnica
| Labodnica Maks Simončič |
| |||||||||||||
Ko se je Jan prebudil iz omedlevice, prvi hip ni vedel kje je. Nad naravo je ležala noč, temna strašna. Oster veter je bril čez plan, in njegovi cvileči glasovi, pomešani z vršanjem bičevja, rastočega kraj reke, so se kakor stok umirajočih žalostno podili po planjavi, vedno dalje in dalje.
Izpod neba je pršil rahel dež, kakor precejen skozi sito. Nekje v daljavi, morda na desni, morda na levi, je bilo slišati vpitje in stok ranjenih, a vedno redkeje, vedno slabeje, dokler ni končno utihnilo popolnoma.
Neznana tesnoba mu je stisnila srce in tudi on je poskusil kričati; a samo nerazločno hropenje mu je privrelo iz prsi in utrujen je utihnil. Poskusil je vstati, a kakor da ni njegova mu je omahnila glava in udarila ob zemljo. Ostra bolečina mu je pretresla ves život in zavedel se je popolnoma.
Da, je pomislil, ranjen sem ... In kako tudi ne! Njegova stotnija je dobila nalog prodreti od reke San, pozvedeti ondi moč sovražnika in se potem nemudoma vrniti k polku. Vse je bilo srečno izvršeno, a naenkrat, ko so bili že skoraj na varnem, polno sovražnika okolu njih, kakor zraslega iz zemlje.
In zabučalo je na vsej črti in zajokalo, kot da sta zbesnela nebo in zemlja. Šumenju granat in sikanju šrapnel je odgovarjalo vpitje ranjenih in umirajočih, njih prošnje, in kletve, zamolkli udarci puškinih kopit in potem skoraj hipoma popolna tihota. Pogledal je okolu sebe.
Vsa plan pokrita z mrtvimi in ranjenimi. Ob njegovih nogah brezobrazna kepa mesa, a še živa in se gibajoča in v svojem življenju strašna do zblaznelosti.
V daljavi je zagledal bežati par tovarišev in začel je bežati tudi on. A naenkrat ta silna bolečina v prsih. Kot da so se razleknile vse kosti, mu je bilo. Šel je še nekaj korakov, a v glavi mu je šumelo, tema mu je zagrnila oči in padel je.
No, in sedaj leži tu. Kako da ga niso pobrali? ... Najbrže jim ni bilo mogoče, ali pa so mislili, da je že mrtev ... Dolgo tako ne bo treba čakati. Čuti, kako mu pojemajo moči. Ni ga ravno groza smrti, a bolečine ...? Mogoče, da jih ne bo čutil. Počasi mu bo zmanjkalo zavesti, zaspal bo in ...
Škripanje voza ga je vzbudilo v premišljevanju.
Najbrže je saniteta prišla pobirat ranjence, je pomislil. Poskusil je kričati, da bi jih opozoril nase. Val krvi mu je bruhnil iz ust in začutil je nekako olajšavo.
Kaj pa, ako je rešitev le še mogoča?
Polastila se ga je kar naenkrat nepopisna želja po življenju, po onem življenju, kateremu se je odpovedal pred par trenutki popolnoma. Z rokama je začel tiščati rano, da bi kolikor mogoče ustavil krvavenje.
Kako bo mati vesela, ako pride nazaj! Gotovo sedi reva cele noči sama doma, misli nanj in plaka.
In začutil je tako hrepenenje po njej, ki mu je dala življenje, ki mu je bila vse na tem svetu, da je skoraj nehote vskriknil: »Mati moja, ljubljena mati!«
Kakor krik na smrt zadetega laboda, tako žalostno, a vendar veličastno je zaplulo po planjavi, hitelo v daljavo in slednjič zamrlo v nočni tišini.
In zagledal je nad seboj sklonjen obraz in dvoje milih, tako ljubih mu oči, zardelih od joku v nočeh, prečutih zaradi njega, ga je žalostnosmehljaje vabilo k sebi.
Škripanje voza je utihnilo in rezek glas je pretrgal tišino: »Kdo tu?!«
Dvoje senc je zapustilo voz in odhitelo proti kraju, kjer je ležal Jan. Ena njih je nosila svetilko in velik rdeč križ sredi stekla je s svojim rudastim svitom obsvetljeval planjavo, da je bilo vse kakor poplavljeno s krvjo.
»Tu!«
Žar svetilke je obsvetil Jana, tihega in mirnega, samo v smrtni grozi široke razprte oči so v nemi tožbi strmele proti nebu.
»Avstrijec!«
»Mrtev!«
Pokrižala sta ga ruska vojaka, pobrala malo knjižico, ležečo kraj njega, in odšla k vozu po lopato.
A v knjižici, umazani od krvi in blata, je bilo pet besedi, pisanih s tresočo roko v uri smrtne bridkosti, v uri ločitve od najdražjega: »Mati, jaz sem te ljubil!«