Lahkoživci
| Lahkoživci Josip Kostanjevec |
Nadaljevanje, drugi del.
| |||||||||||||
Pozno v noč je bilo. Golob je sedel sključen ob mizi in pisal. Svetiljka je gorela motno in sajasto, ob njej je zafrfotala vsak hip vešča, ki jo je privabila svetloba skozi odprto okno. Golob je pisal daljšo povest. Po mizi je ležalo že nekoliko popisanih listov in tudi oni pred njim se je polnil z drobnimi, ozkimi črkami. Vse je šlo nekam naglo in veselo izpod rok. Njegova ozka sobica je bila napolnjena z živimi osebami iz njegove povesti. Sedele so ob belo pogrnjeni mizi, ki je bila veliko daljša nego vsa njegova soba in razposajeno so se smejale in šumno so se razgovarjale. Na mizi so se ščeperili velikanski šopki iz pestrih pomladanskih cvetic in Goloba je oveval njih vonj kakor bi se izprehajal v jutranjem poletnem hladu med bohotno cvetočimi nasadi. V ozkih kelihastih čašah se je iskrilo in penilo rujno vino, čaše so žvenketale vsak hip, žareči pogledi so se menjavali, roke so se stiskale in tesno oklepale druga druge in svetila se je bela žametasta polt globoko dekoltiranih dam. Gospodične so skrivale kodraste svoje glave za širokimi pahljačami in šepetale so si na ušesa in hihitale se napol pridušeno. Njihove prsi so se dvigale, njihove ustnice so podrhtevale. In vstal je iz sredine mlad mož skrbno obritega, tolstega obraza in mišje dlake pod topim nosom. Njegova trda srajca je bila bela kot sneg in s prsi se je svetil velik in zlat gumb. In ta gumb je bodel nekoga v oči, da se je zasmejal glasno in porogljivo. Oni pa se ni dal motiti, potrkal je z vilicami ob čašo in poravnal si je svileni telovnik, ki mu je bil zlezel kvišku, da se je videl bel presledek med njim in črnimi hlačami. Njegov glas se je razlil po sobi kakor morje in začel je: „Slavna gospoda!" In oči navzočih dam so se vprle vanj, a gospodje so se drezali s komolci in so gledali pod mizo. Govornik je nadaljeval ter slavil čednosti in vrline navzoče mlade neveste ter končno napil novemu zakonskemu paru in njunim staršem.
Nekdo je takoj napravil robat dovtip, bližnja okolica se je zasmejala, zaorili so živio-klici in pilo se je do dna. V sosedni sobi je stal klavir, ki se je zdaj oglasil. Glasovi so privzdignili mladino, pari so se našli sami ob sebi in zasukali so se v lahkem, poskočnem valčku. Sramežljivo se je nevesta oklepala ženina, ki jej je šepetal sladke zaljubljene besede. Komaj se mu je upala pogledati v bledi obraz. Na njeni glavi so trepetali ponarejeni beli cvetovi v poročnem vencu in čutila je, kako so bili vedno težji, kako so jo začeli tiščati in žgati. Polagoma pa so onemela ženinova usta, njegove oči so zrle preko njene glave nekam drugam. Povzdignila je oči proti njemu in opazila je, da iščejo njegovi pogledi neko drugo. Ozrla se je po njej in šele zdaj je opazila, da je ona mnogo lepša od nje same. Cvetovi na njeni glavi so vztrepetali še bolestneje, njeno srce se je stisnilo, stisnilo tako tesno morda prvič v njenem življenju.
Valček je nehal in pari so se izprehajali po sobi. Da capo, da capo, je vpil bled dolgin in privzdigal po taktu svoje dolge noge, obute v ozke lakaste čižme. Njegova družica mu je segala komaj nekaj čez pas in videlo se je, kako je občudovala njegovo sloko hrbtišče in genialno zavezano kravato. Da capo, da capo, so začeli vpiti za njim i drugi, a oni pri klavirju jih je gledal ter si smehljaje in počasi prižigal cigareto. „Siti ste vsega, lahko počakate," si je mislil, naslonil se z ramo ob klavir ter pušil. „Vraga, zakaj ne igraš?" je vpil dolgin ter mu pomolil pesti pred obraz. „Zakaj, ha?" A oni se je mirno smehljal in pušil. „Ali ne vidiš, da je žejen," je pripomnil nekdo. „Godci so vedno žejni!" In dolgin je popustil svojo družico ter tekel v prvo sobo. Dva, tri korake in že se je vrnil z veliko čašo vina. »Na, pij!" Ali oni se ni dotaknil čaše, smehljal se je samo in pušil dalje. In dolgin se je razjezil ter iztegnil roko. Toda v tem hipu se je premislil ter vtaknil desnico v žep. „Vraga, morda je pa lačen! Bog ve, kje so ga dobili", je pomislil ter zavpil: „Brate, ali si lačen?" Oni ni odgovoril, pa pa je zagnal ostanek cigarete skozi okno ter sedel. V njegovem želodcu se je moralo nekaj podreti, tako je v tem hipu tam notri zabučalo. A prsti njegovi so že padli na tipke močno in trdo in iz strun izvirajoči glasovi so preglasili ono sumljivo bučanje.
Pari so se pa zopet zavrteli in izpod nog se je vzdigal prah ... Golob je sedel sključen pri svoji mizi in gledal je vse to ter pisal. In videlo se mu je to vrvenje čudno in neumno. Ako bi bilo od njega odvisno, bi bil on vse predrugačil, ako bi mogel on ukazovati, bi se vršilo to življenje pred njim v vse drugem redu. Vse bi bilo pametnejše, vse lepše urejeno. Toda, ali je smel posegati vmes? Tam naj delajo kar hočejo, saj ga tako mnogo ne briga, on mora samo poročati to, kar vidi. Poslali so ga na lice mesta kot poročevalca in on hoče vestno izpolniti svojo nalogo. Bodisi pametno, bodisi neumno, bodisi lepo, bodisi grdo, vse je treba poročati, samo da je resnično ... In Golob je videl, kako se je izmed vrtečih se parov izmuznil parček oprezno iz plesne sobane. Jej, tega ne smem izgubiti izpred oči, za njima moram, si je mislil Golob. Stopil je za njima, tiho in počasi, da se ni čula njegova stopinja. In pogledal je od strani v obraz njej, ki je drhte stopala za svojim drugom. Tedaj se je prijel za prsi. V njej je spoznal ono deklico, ki jo je bil zadnji srečal v parku. Da, dobro se še spominja tega zanimivega obraza, spominja se teh velikih, mandeljnato oblikovanih oči, njihove temne boje, njih skrivnostne globočine. Spominja se tega vitkega stasa, spominja se svojega vzklika: to ni vsakdanja punica! Hm, kako to, da je ni bil opazil že prej? Kje je tičala, kaj je delala? Golobu je bilo tesno okoli srca, ko je stopal za njima. Hipoma se je zdrznil ter se zastudil sam sebi. Detektiv! Nekdo mu je zagrmel to besedo na ušesa, da se je stresel. Obrnil se je, toda za njim ni bilo nikogar. Detektiv! je odmevalo v njegovi notranjosti. Noga se mu je ustavila. Kaj hoče tukaj? Ali mora biti res povsod zraven, ali mora res poškiliti v vsako tajnost? Čemu to? Toda že je premagal drugi glas, ki mu je velel: moraš! Golobu se je izvil iz prsi vzdih in stopal je zopet za njima. Krenila sta skozi ozko predsobo po lesenih stopnicah na vrt. Na vratih sta postala, on se je sklonil k njej ter jo je poljubil naglo in hlastno na bujne kodre, ki so jej ovijali belo čelo. Ona se je pa tesneje oklepala njegove roke in šla sta navzdol. Tiho kakor senca se je plazil za njima Golob. In zašla sta med dolge, ravne vrste visokega grmovja, ki je segalo črez njuni glavi in ju zakrivalo Golobovim očem, da je moral pospešiti korake, ako ju je hotel opazovati. Na koncu grmovja je rastla visoka, dehteča trava in senčile so jo košate, širokolistne jablane, ki so nizko pripogibale z blestečim, velikim sadjem obložene veje. Krasen je bil ta prostor. Vabil je v svojo hladno senco s tisočero rokami, vabil v svoje mehko naročje z zapeljivimi, sladkimi glasovi. Onadva sta se ustavila ob vhodu. Njena noga je zastala prva in ustaviti se je moral i on. Premotril je prostor, ki se je pojavil pred njima in ozrl se je na svojo družico. V njegovem očesu je zabliščalo nekaj čudnega in ona se je nehote stresla pod tem pogledom. Plaho se je ozrla, kakor bi iskala pomoči, kakor bi hotela uteči. A nekaj jo je tlačilo in priklepalo k tlom, da ni mogla z mesta. Dvignila je proseče svoje oko proti njemu kakor bi prosila milosti, a takoj je zopet zrla v tla in brskala z drobno nožico po travi.
Okoli in okoli pa je bilo tiho, tako skrivnostno tiho. Vzduh je bil hkratu težak in soparen in na drevju se ni ganil niti list. Tedaj pa se je zopet on sklonil k njej, in njegove ustnice so se strnile ž njenimi. Bile so žejne in vroče, da jo je zaskelelo. Njegova roka se je ovila njenega pasu in rahlo jo je posilila, da se je morala prestopiti dalje. In izginila sta pod jablanami ... Golob je položil pero na mizo z neko nemirno kretnjo. Čemu to pišem? si je dejal. Vse skupaj ni nič! A takoj je bil zopet sredi svojih oseb. In gledal jih je, kako se kretajo in kaj počenjajo. Stal je med njimi in poslušal njihove razgovore. Prav razločno je čul vsakega, prav vsakega je poznal po naglasu in po izreki. In zopet je prijel pero. Toda napisati ni mogel ničesar več. Vse je stalo pred njim živo in jasno, a ko je hotel napisati stavek, se mu je zmedlo vse in napisal je vse kaj drugega kakor je nameraval. In pisal je in črtal. A nazadnje je zgrabil list ter ga zalučal v kot. V tem pa je nevestin oče poklical ženina v stransko sobo. Vstopil se je predenj oblastno in s široko razkrečenimi nogami. Potegnil je listnico iz žepa ter jo vrgel na mizo. Črez ramo mu je gledal Golob. Na mizi so zabliščali prav novi bankovci, oče jih je štel, a ženin jih je spravljal na kup. „Zdaj sva bot," je dejal stari. „Bot," je pritrdil ženin ter spravil denar. Smehljal se je zadovoljno in roka se mu je tresla veselja . . . „Ne, denarja pa ne bom prešteval," je viknil glasno Golob ter vstal. In izpred njega je izginilo vse, ostala je samo ozka, temno razsvetljena njegova sobica. Golob pa se je spomnil, da nocoj niti večerjal ni, ker ni hotel nadlegovati gospodinje, ker jej že dva meseca ni mogel ničesar plačati. Stopil je k oknu ter zrl na dvorišče. V bližnjem zvoniku je bila že prva po polnoči. Tedaj se je zopet vrnil k mizi. Vzel je v roke strani, ki jih je napisal in začel jih je prebirati. „Ne, tega nisem pisal jaz," je dejal glasno in strmel na papir. „To ni niti odsev tega, kar sem mislil napisati. Kje je ono življenje, ki sem ga hotel vdihniti, kje oni duh, ki bi mi moral veti nasproti iz teh vrst? Ne, tega nisem pisal jaz, to ni vredno mene!" Roka se mu je tresla in prsti so se skrčili, da bi raztrgali papirje na drobne kosce. „Toda s čim bom živel? te strani, ki sem jih napisal danes, bi mi vrgle toliko, da bi vsaj nekaj plačal gospodinji. „Zabavni listi" niso izbirčni, natisnili bi tudi to. In slednjič, kdo mi more kaj?" Položil je liste zopet na mizo. Toda kmalu jih je vzel vnovi v roke ter jih je začel zopet prebirati. „Ne, — raje nič!" Kakor bi trenil so bili listi raztrgani od vrha do tal, počez, in potem še na drobne kosce. Mehansko jih je potem pobral in zvil ter vtaknil v peč. In kakor bi ga bilo to delo utrudilo, je sedel zopet k mizi, naslonil glavo v dlani ter se zamislil. Ko je svetiljki zmanjkalo olja in je začela umirati, se je zdramil. Hlastno jo je ugasnil ter se potem oblečen izleknil po postelji.