Lakmus
| ← Teme | Lakmus Živa rana, živi sok Tomaž Šalamun |
Žale → |
| |||||||
Ravnotežje, ki se zabriše na premici poželenja,
gre z mojim grebenom, tja. Hibernira se. Postane
neke vrste sladoled. Že, ampak kako je bil ubit
Sadat? Od kod je takrat prišel ogenj obiskat
Pascala? Ali kako ti mravljinci stolčejo hrbtenico
(napnejo?), če ti je dano zavohati prave besede,
vkopane v prave lege? Kot če odgrebeš tri pedi
zemlje na tej planini. Skale, ki tam ležijo,
tam ležijo usodno. Modrina tega neba je zaveza za
usta. Kot pri Beuysu in teroristih: belina, učke,
kri, smrad. Kaj ve čebela o naravi opraševanja?
Kdo dviga kozmične grablje, da se zaleskečejo
kot najbolj slastni erotični obeti in se ti v
možganih strdi ukaz: zgrabi disegno, zase, zase,
potegni si ga na prsi in si ga razstavi,
tako kot si otrok prvič razstavi radijsko
škatlo, da bi videl, če so palčki not. Disegno
je mehek kot omara in iz zelene gume. Žge kot
najbolj strašen požar na gori. Med ti utira
v obrvi, v hrbtenico. Prste ti podaljšuje.
In ko planeš in objameš tisto mehko tačico,
tu smo, tu smo, svet bo obstal, ves čas me je
uporabljal samo kot blazino, samo kot vojaka
na boku z malo bolj radodarnim nosom. Prav.