Lakomnost in bratoljubje

Lakomnost in bratoljubje J. Z—k.

Izdano:	Proletarec, Chicago, 1907.
Viri:	Proletarec, 1907, št. 8.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Sadno drevje je bilo v svoji pisani, praznični obleki in cvetje se je vsipalo na nosilnico, ko so ga iz tvornice nesli domov.

Molče so postavili nosilnico v sobo, od katere so kapale posamezne kaplje že malce strdene krvi.

Zavladala je razburjenost v hiši. Krčmanova Anka, mati štirih nedorastlih otročičev, je prihitela iz kuhinje v sobo, ko je zagledala, da so nosilci zavili v njeno stanovanje.

Zaplakala je in se zgrudila preko nosilnice, ko je ugledala smrtnobledi in krvavi obraz svojega ljubljenega soproga. Z njo so pa zaplakali otroci. Niso vedeli, zakaj plakajo, ali notranja slutnja jim je govorila, da mora biti nekaj hudega, groznega, ker mati plaka.

Nosilci delavci-tovariši Krčmanovega Franceta so jo tolažili. Pravili so ji, kako je mazal ko esovje, kar ga je naenkrat zgrabil širok transmisijski jermen za obleko in ga zalučal s tako silo ob steno, da je nezaveden obležal na tleh. Bližnji zdravnik je takoj prihitel, toda vse poskušnje poklicati ga nazaj v življenje so bile zaman. Kake pol ure kasneje, ko je prišel zdravnik, je zdihnil Delovodja je odredil, da ga naj poneso domov, njegovi soprogi pa naroče, da naj pride drugi dan po plačo.

»Težko mi je sporočiti ti to žalostno zgodbo,« je hitel pripovedovati Lukčev Tine. »Ah, kaj hočemo. Delavci smo od danes do jutri. V večji nevarnosti smo kot vojaki v najhujši bitki, ker se moramo dan za dnevom umikati samotežnikom, strojem, jermenju in zobčastemu kolesovju. Ali se naj čud mo, če kak delavec ponesreči?«

Tako je govoril France, da bi potolažil Anko, dasi je imel sam solzne oči.

Po delopustu so prihajali delavci druig za drugim v hišo žalosti, da bi videli svojega mrtvega tovariša, ki je bil zjutraj še čil in zdrav. Vsak je tolažil mlado vdovo, pri odhodu ji pa stisnil mal denar v roke z besedami: »Anka, za otroke!« Le posamezni so dajali tudi otrokom denar in jim rekli: »Za atov pogreb!«

Otroci so začudeno gledali te darovalce, češ, čemu pa ata potrebuje denar, saj ga je vendar on vedno nosil mami. Sirote niso razumele.

Dva dni kasneje so ga pokopali. Ker je bila nedelja, so se njegovi tovariši iz tvornice ne glede na narodnost udeležili polnoštevilno pogreba.

Drugi dan je udovi prinesel pogrebnik račun. 50 tolarjev je zahteval pogrebnik. Vdova ga je zaprosila, naj zniža račun ,ker nima toliko denarja. In res pogrebni k se je dal omehčevati, znižal je račun za polovico, češ, če prav nič ne zasluži, je pa stor l dobro delo.

Komaj je odšel pogrebnik, že je prišel mežnar, ki je vdovi sporoči, da naj nemudoma pride v župnišče, ker g. župnik želi govoriti ž njo.

Župnik, mož sivih las, je sedel na gugalnem stolu v sprejemni sobi in jemal duhan za noslanje iz zlate tobačnice, ko je vdova boječa vstopila.

»Le bliže, le bliže,« je dejal prijazno župnik. »Vsedite se, potem se pa bodeva dogovorila glede računa.«

»G. Župnik, ali bi ne moglo malo počakati,« je posegla Anka vmes. »Zadnji denar, katerega sem imela pri hiš sem dala pogrebn ku.«

»Kaj, pogrebniku,« jo je prekinil župnik in čelo njegovo se je pričelo zbirati v gube, ki so se vselej pojavile, kedar je bil župnik slabe volje. »Torej pogrebniku si plačala, jaz naj pa čakam za deset tolarjev. — — — Morda jih še nikdar ne dobim.«

»G. župnik, vse bom plačala,« je h tela Anaa, »samo malo potrpite ...«

»Ne morem čakati,« je pričal župnik. »Pomisli, da je tvoj mož umrl brez sv. zakramentov in če bi ga še jaz ne bil pokopal, kdo ve, kako bi bilo z njegovo dušo predi božjim, sodnim stolom.«

Anka je pri teh surovih besedah zaplakala, kajti zadele so jo v dno duše, obenem so pa v nji zamrli vsi občutki spoštljivosti do duhovnikov, ker je v župniku videla le lakomnika, ne pa namestnika božjega.

»Ne morem, pa ne morem,« je pogumno odgovorila.

Sedaj so se župniku naježili lasje na glavi, vstal je raz stol in se približal Anki.

»Ne moreš? Kaj! Ne moreš? Ali sem mar jaz kriv, da ni bil član katoliške jednote? Ali sem mar jaz zakrivil, da ni bil član tistega vražjega društva, katerega imenujejo Slovensko narodno podporno jednoto.« Lump je bil tvoj mož, lump, ki se ni brigal za svojo družino.«

»G. župnik, nikar ne blatite spomin mojega moža. On je bil priden delavec in skrben oče. Ako se ni zavaroval za slučaj smrti, ni on tega zakr vil, pač pa njegova pičla plača, ki je zadostovala komaj za najnujnejše življenske potrebščine.« »Tiho,« je zarohnel župnik. »Prinesi denar, vzemi ga koder hočeš, potem pa še le peri svojega moža, ker drugače te bom tožil za dolžno svoto.«

Vdova je odšla. Vsled duševne razburjenosti se je opotekala, ko je šla po stopnjicah nizdol, kakor če bi bila pijana. Neki notranji glas ji je pa govoril, da je najboljše, ako konča življenje sebi in otrokom. Bog ji bode gotovo odpustil, saj ni tako trdosrčen, kakor so ljudje na zemlji. V začetku se je branila takih misli, ker so se ji dozdevale grešne in skušala jih je zasukati na kakšen drug predmet. Toda zastonj Vračale so se vedno s hujšo silo in predno je prišla domov, je dozorel v nji sklep, da konča sebe in otroke.

»Le brzo se oblecita v praznično obleko,« je dejala starejšima otrokoma, ko je vstopila, »da pojdemo h ateju.«

»Kako bomo šli h ateju,« je prpomnil Jožek, starejši sin, ki je spolnil komaj 6. leto, saj so ata djali vendar v jamico. V jamico pa ne moremo.«

»Ata je sedaj v nebesih,« je odgovorila Anka, katero je za trenotek osupnil odgovor starejšega sinčka. »In v nebesa h atu pojdemo tudi mi. Le naglo se obleci in kmalo bodemo rešeni muk in trpljenja.«

Anka je hitela oblačit otroke, kolikor je mogla. A ni ji šlo izpod rok. Vsako stvarco je morala iskati. Solnce se je nagibalo že zatonu, ko je z otroci stopala na ulico. Enega je imela v naročju, drugega je pa starejši sin peljal v majhnem vozičku, četrti se je pa držal za njeno krilo. Nekako plaho se je ozrla naokrog, ako jo nihče ne vidi, potem je pa urno, kolkor je mogla, pričela stopati po najbližni poti proti veliki reki, ki je dajala tvornici gonilino moč, v kateri je ponesrečil nje soprog. Približala se je reki že do dvesto korakov in čula je šumenje valov, ki so jo z demonsko silo vabili k večnemu počitku.

V tem so se odprla vrata tvornice in roj delavcev se je vsul iz nje. Anka ni tega opazila, preveč je bila zatopljena v misli: končati življenje sebi n svojim otrokom. Imela je le še kakih 50 korakov do reke.

»Anka,« je nekdo zaklical za njenim hrbtom. »Kaim pa greš v praznični obleki ?«

Stresnila se je po vsem životu, ko je čula svoje ime in nehote, mehanično se je ozrla nazaj.

»Kaj ti je, da si tako žalostna?« je pričel France, tovariš njenega ponesrečenega soproga.

»Nič, nič,« je hitela Anka in solze so ji zalile oči.

»Nekaj že mora biti,« je rekel France. »Čemu pa jokaš? Le govori, če ti morem pomagati, ti bom pomagal.«

Kakor pena na razburkanem morskem valovju, kedar poleže vihar, so izginili v duši Anke vsi samomorilni sklepi, ko je čula rahločutni glas Franceta. S solzami v očeh mu je pripovedovala o župnikovi trdosrčnost in o gnojnici, katero je razlili na njenega ponesrečenga soproga. Odkritosrčno mu je povedala, da je radi tega sklenila končati življenje sebi in svojim otrokom in da bi bila ta sklep tudi zvršila, ako bi jo on ne bil srečal.

France jo je mirno poslušal, dokler ni izgovorila, potem pa rekel: »Sam mam obilno družino. Danes sem dobil plačo in rad ti darujem pet tolarjev, da si kupiš najpotrebnejše. V nedeljo je seja našega društva, ki je veja »Slovenske narodne podporne jednote«, ki je trn v peti nekaterim duhovnikom, ker ne oziraje se na versko prepričanje pomagamo drug drugemu. Na sej bom tudi nekaj dobil od svojih društvenih bratov, obenem bom pa prosil osrednji odbor S. N. P. .J., da dovoli pobirati podporne doneske po vseh društvih. Sedaj pa pojdi domov in pripravi otrokom večerjo, ker vboge sirote so gotovo že lačne.«

Anka ga je vbogala. Pa tudi France je držal svojo besedo. Že v nedeljo zvečer ji je prinesel 30 tolarjev, katere je nabral na seji, dva meseca kasneje ji je pa zročil nad 200 tolarjev, katere so poslale razne podružnice.

Anka si je s tem denarjem pomagala. Nakupila je pohištvo in sprejela delavce na hrano in stanovanje.

S trdnim delom sedaj sama živi sebe in otroke. V cerkev ne hodi več, ker se je prepričala, da se dosti krat pod verskim plaščem skriva najgrša lakomnost.