Lama sabaktani

← Srce — gnezdo, gredica

Lama sabaktani Poezije 4 Simon Gregorčič

Utrinjajo se »zvezde« →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Oh, Eloi, lama sabaktani?
Na križi ves Ti v eni rani,
»zakaj si me, o j Bog, zapustil?«
v trenotkih zadnjih si izustil,
nositelj naših zmot, nadlog,
Ti, človek-Bog!
Boš meni greh li ta odpústil,
neba in zemlje Ti gospod,
če kličem za svoj bedni rod,
od nas in tujcev poteptani:
»Oh, Eloi, lama sabaktani«?
Ves poln je ran
moj narodek sedanji dan!
Saj vem, da krivi mi smo sami,
noseči ga k pogrebni jami
 a vso Ti moč imaš,
lehkó nam um in žitje daš.
Saj veš, Ti tretji dan si vstal
in slave dan si praznoval.
Še nam, ki križa dan je znan,
naj sine i vstajenja dan!
Jaz kličem: »Lama sabaktani«?
Ti klikni: »Rod slovenski, vstani!«