Poj rajši to, kar treba je pri hiši,
za hleve treba je na polji,
poj to, kar kmet in meščan s pridom sliši.
Prešern.
Mnogoslužna zél človeštvu
bil od nekdaj že je lan,
tudi zdaj pri poljodelstvu
ne sme biti zanič'van.
Vlažen' sončen kraj
lanu vselaj daj,
brazdo orji mu globoko,
da doraste ti visoko!
Vsejan naj rahlo se povlači,
da brana seme razdelí,
potem ga za valjarjem zatlači,
to stara vodba ti velí.
Na to ga daj prav čisto pleti,
al marnih išči si plevíc,
ki varjejo ga posedeti
in urnih urnih so ročíc;
tak' obdelavaj pridno njivo,
ak lep želiš imeti lan:
le tam, kjer dela se marljivo,
dobrotni Bog dá blagostan!
Lan cvetè ko nebo jasno,
kak prijazen je nja cvét!
Polje nam lepotí prekrasno,
spomin budí detinskih lét.
Toda vse beží –
cvetje se osuší:
cvet pa prostor dá glavicam
in prihodnjim semenicam.
S tem tenko lakno je dobiti,
da prej ruvati ga velíš,
nikakor ga preveč godíti,
če semena tud' manj dobiš!
Za seme naj ti prav dozori,
da vse glavice zažolté;
pri sončnem dnevi, koj o zori,
naj dečve ruti ga hité.
Razgrinjaj berž ga na sušílo,
da v vezkih ti ne plesnije:
tako bi ceno koj zgubílo,
lakno kmalo černo je.
Prežlej pa se koj osmika,
se otrebi berž glavic,
pod grebén se dé rijuha,
da dobiš več semenic.
Zdaj pa ven na plan!
Redko naj bo djan,
da ga rosa bo zgodíla,
lakno štiblic odločila.
Glej! komaj dete je rojeno,
mu že potrba je pelníc,
se pod odejo položeno
blaženo zgreva iz tenčic;
in ko nekoliko dorase,
dobí že srajč'co belo na se.
Oj! srečna doba res človeka,
dok čist je graje, prost je greha,
krilatec Božji se mi zdi,
v naročji mile majke dremlje,
opert je v dete nje pogled,
čez vse zaklade cele zemlje
cení nje serca dragi cvet. –
Živahno deček se obnaša,
prešernež mars'kaj nagodí,
za igre ženske nič ne vpraša,
kar njemu gre, za tem sledí. –
Deklina rada mater vboga,
se koj od dečeka spozna,
vsa druga njena je naloga,
značaj žlahneji že ima. –
Al' časa môči se ne vstavi,
mladeneč v serce je zadet.
Ino nikdor mu ne ozdraví
ko mila draga rane spet.
Pa sram ga je, ji razodeti,
kak mu za njo sercé gorí;
ko več ne more preterpeti,
jo pervič plašen vgovori.
Oj! kdo popiše te trenutke,
ljubezni perve vse občutke!
V zemlje krilu vtemeljena,
na terišču dobra peč –
krada terdih tnal zložena,
dansi mora lan pod meč!
O! dobrotni Bog!
Vari nas nadlog!
Vžiga odnja in nesreče,
da teritba srečno steče!
Le krepko, dečve, pritiskajte,
da križem treska, ga dajajte!
Že kaša se poštengana
hladí vam pod orehom tečna;
pa marsiktera, trice! všečna
je jed vam še pripravljena.
Pervo skerb naj 'ma sušivka!
Ona kmalo zamudí,
sploh če je zeló mudivka,
dosti škode nagodí.
Nič naj se odtod ne gane,
berž ga butara je preč –
ko bi trenil, se ji vname
in zderčí skoz lese v peč.
Lan rad se drobí,
gorak osipuje;
k' toloto zgubí,
se pa podvihuje.
katera mudi,
sušivko zabavlja,
da slabo opravlja,
da suh ni zadosti
po njeni modrosti!
Teritba je srečna, že moremo reči,
že zadnja naklada suší se na peči.
Ko svila se predlo bo pražnje tenkó,
hladnik je močan in da srajco gorkó.
Hvalimo, častimo v nebesih Gospoda,
le on to vse da!
Zdaj mati prijazna nasprot
pridnim terícam iz kuhinje pride:
Kar noter, dekleta! da sklenemo god,
nesíte za mano bremena na glavi!
Bom shrambo odperla, naj ko se pospravi;
predivo ni nikdar v zavetji zadosti!
Enako je cvetu nedolžne mladosti.
Ker je še dolg večer,
s tem se znebí pezder,
da strune ubira jak,
radosten korenjak;
če prav so že trudne teríce,
slednja k' vertavka vertí se,
da prah po sobi stojí.
Trudna zemlja je zaspala,
h koncu gré jesenski čas,
bela zima bo nastala,
daleč ni, je blizo nas.
Prazno je okrog
polje, vert in log,
al narava ne miruje,
vse se ž njo vred spremínjuje.
Morjé je zemlji ko soprug!
Al grozno je, če jame jug
meglé goniti čez goré,
da sinje se nebó zapre
potočje stopa čez meje;
cel teden vreme že norí,
pa še, pa še se ne zvedrí,
kraj ni bliska, ne gromenja!
Zdajci vterga se oblak –
hip na hip se tok napenja –
z ploho se rodí lijak,
smerti rabelj in življenja
vzeti žuga zemlje tlak.
Strah in groza
vse prepade,
in brez nade
dedom ko vnukom drag
pušča prag!
Nič se ni muditi več,
vse gré preč! –
Voda vre
pregloboka,
ž'vina tuli, plašno zre,
híša poka,
strašen hip!
Prah in sip
lepi dom je in poslopje!
U razval že zide koplje,
ruši mertvih tiho groblje!
Glej! mertvaška truga plava,
tik nje dete v zibki spava!
Ko satovje so mostovi!
Kjer so zali b'li bregovi,
so nastali strašni rovi.
Kar doseže, vse pobere –
ni pomoči, ni overe!
Cele mline
kviško dviga,
ko jézero je vsa planjava.
Tam uklanja
se in zahruší fužina –
jo pogoltne globočina
brez ostanjka in spomína!
Tamkaj terga zali log,
tukaj bajto, šupo, stog,
tisučletne hraste ruje,
plodne njive zasipuje:
zdaj je vode stan nar višji! –
Vidno pada ljuti tok,
s tem pa raste krič in jok.
Kdor ozre se na pohišje –
kakšno je! –
Joj gorje!
Nič ni druzega ko groblja,
še sledu ni od poslopja!
Vse pobrala divja moč. –
Preč je trud,
vse imetje
je razdjano in zavetje
ko pušava so lívade,
in poljane
s kamnjem, peskom nasejane
kakor prod!
Kaj storiti,
s čem vtoliti.
Kam kreniti
se zamore gospodar,
kje vprihodnje se vseliti?
Pobitim sercom loti se
trebiti tla razrušene,
Bogu daruje trud, terpljenje,
ker, On kar dela, prav je vse.
Naj predivo se omika,
prem pripne se na koželj,
prah iztrebi in olika,
da gré čisto od kodelj.
Bolj, ko strebi se,
preja lčna je.
Nevozlate, gladke niti
s tem se dajo zgotoviti.
Ko nitka naše je življenje,
če vterga se je človek preč.
Nobeden je ne sceli več,
polastí trupla se trohnjenje,
si bogat, reven al' sloveč;
le vera pomiri kristjana,
da ni ga britke smerti strah,
saj duša s truplom ni razdajana,
kalil bo zopet enkrat prah!
Čuj plakanje,
krič otrok!
Slednje stiske
merzlih rok!
Rano pustil tužno je dolino,
oče skerbni, ženo in družíno.
Ni je moč potolažiti,
ne od truge jih ločiti,
dokler vidi se obličje,
zdaj zakrije ga naličje,
že v zibelki ž njim odet,
ko zagledal bil je svet.
Milnožalni glas zvonov,
javlja nam odhod njegov.
Ko na pare se priveže,
slednjič trugo černi pert
z belim križom še obleže,
da neso ga v mirni vert.
preč, ah! preč je glava hiše,
kdo bo nosil zdaj skerbi?
Kdo solze vdovi briše –?
Ah zdravnik le smert si ti?
Zdaj predivo dá se presti,
'z kotov, hajd! s kolovrati,
ktera s českim zna se vesti,
vse družice zad pusti;
pesmi sladki glas
krajšaj dolgi čas,
basni, puče in pravlice,
lene naj budé predice!
Glej! peljati krasno balo,
saní trumo naloženih,
tam kolovrat nad njo zalo
pridnost kaže vsem neveste,
že kodelja
na koželji je prípeta;
vse postelje
iz domače so le preje.
Dvožert progast,
je višnjelo
gosto delo kakor ploh.
V skrinjah naloženo platna
cel zalog!
Vse je tiho ín zaspalo,
le nevesta pri oljenki
ženinu še srajco šiva,
v sladkih sanjah zatopljena.
Ko zadremlje
se ji sanja,
da od svojih slovó jemlje,
se solzí –
ker pa lučica pojemlje,
z Bogom miru se izročí.
Oj, Slovenke, deve naše,
lepše noše ni od vaše!
Res lepó stojé vam peče
snežno bele in blišeče
na cveteče rožne lica.
Kaj je lepše ko tenčica
in rudeče vaše krila
in višnjele predpasila?
Le zmir se takó nosite,
kar domače je, cenite,
tujih statev ne čisljajte,
in raduham slovo dajte!
Kdor po tuje se spakuje,
le po tujem hrepení,
ta svoj narod zaničuje,
še imena vreden ni!
To naj vselej se posnema,
kar je v prid in čast rodú,
kar s pravico se ujema
in ne kvari nam mirú.
Kdor sračuje se pomóči
clo iz bratovske roké,
težko dviga se visóče,
ne se dvigne iz tamé!
Domoljubnost!
Zvezda zlata,
sveti, sveti,
ne zatoni za goré!
Tvoja luč je čudodelna,
oj! da vse bi prežarila:
da bi narod svoj častili
in ljubili,
kakor tica gaj zeleni!
Ljubi vsak
narod svoj, ino iskreni
duh naj bode ti, rojak!
Pred ko preja dá se tkati,
naj očisti se rujè;
snažno mora se oprati,
zdaj za statve dobra je.
Komur daj jo v pest,
bod' si dobro svet,
da se lepo, terdno krilo
bode 'z platna naredilo!
Mehkužnost ljudstvu je trohnoba,
gorjé! kjer ona se vseli;
taisti narod je kraj groba,
se brez otetbe spepelí.
Prostrane pogubí deržave,
izprazni mesta in vasí,
nje sad neskončne so zmotnjave,
kdo zgodbo bere, se grozí;
rujà družbinske je zaveze,
kjer koli ona se zaleze,
si bodi bajta ali grad,
za njé petami gre razpad.
Gorje! kjer ljudstvo to zapravi,
kar večno obveljalo bo,
in sleherni po svoji glavi
vodíla snuje za nebo!
Kjer čednost mora se prikriti,
razvira se očitno strast,
vsi nježni čuti zatajili,
izmet človeštva vživa čast;
kjer brat čez brata med potegne,
kjer sin pred očetom več ni svetst,
spoštenost iz sercá pobegne,
s pregreho se vtoluje vest.
Da! vera, upanje, ljubezen,
trije stebri človeštva so,
njih temelj, kjer stojé, je večen,
in vse viharje preneso.
Zato spoštuj o! človek Mojstra,
kateri jih postavil je,
da ne zadene kazen ojstra,
in večno, večno ti gorje!
Slednjič plazno bo razpélo
kraj potoka se poleg,
soncem in vodo se belo
obelilo kakor sneg.
Toda blizo jelš
djati ga ne smeš,
voda mehka in dereča
mora biti, ne stoječa.
Kdor beli, naj
se varje stopati na kos,
je goršem da je vselej bos –
železnine na-nj sam Bog ne daj.
ko belo bo, se srečno spravi
v korist ljudém in Božji slavi.
Če prav si le plevel ti, lan,
vendar nam služiš noč in dan;
odet s taboj služabnik Božji
besedo sveto nas uči;
odet je kmet, vojak v orožji,
da! v tebi kralj in knez tiči.
Človeka spremljaš skoz življenje,
mu služiš, ko zagleda svit,
naj pride blagor al terpljenje,
je vedno on s tabó zakrit.
Iz tebe bela zdaj zastava,
nad človeštvom se razvij!
In vse zedini mir in sprava,
karkoli Stvarnika slaví,
da enkrat tam obleka bela
iz Božjih rok nam zablišči,
kjer tuge ni in konc terpljenja,
nikdar se mlaj ne posloví!
Kar tukaj je, je vse minljivo,
si bodi nit, železo, bron;
le tam začne se nezginljivo,
kjer Božji sedež je in dom.
