Lani. Velikonočna črtica

Lani. Velikonočna črtica France Bevk

Izdano:	Slovenec, letnik 47, štev. 91, v Ljubljani, v nedeljo, dne 20. aprila 1919.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ko je človeku dobro, se spomni na hude čase, kakor na lepo pravljico, ki jo je doživel sam, ali kakor na strašne sanje, iz katerih se je prebudil in pravi: Hvala Bogu, da niso bile resnične!

In resnične so bile vendarle!

Bila je pomlad, ko smo drli na jugovzhod, čez Podolje, naprej, naprej in srečevali prve znake juga in step, solnca in ravni. Greli smo se na solnčnih mestih in motrili židovske obraze, ki so ponujali polne vreče kruha izza plotov. Sovjetske čete so bežale in puščale za seboj vlake in polomljeno orožje; tupatam je ležalo po par mrtvecev, ki so strmeli z razprostrtimi rokami in se čudili nečemu neznanemu, zarisanemu v oblake.

Ko je prišla velika noč , smo že zrli na temne valove Črnega morja, na ladjice v pristanu, železnice in skladišča. Aleksandrovski park je šumel. Množica ljudi ga je polnila, množica najlepših ljudi, kar sem jih kdaj videl, ponosnih rodov iz Kavkaza, Židov, Velikorusov in Tatarjev. Z ostrogami so potrkavali po tleh, v dolgih, lepo prikrojenih plaščih so bili silno ponosni. Ženske so se smejale, tako živo in tako vroče, da nas je bolelo, ko smo stali ob strani in zrli.

Grozeče piramide pušk so blestele v solncu. Mi smo jih zakrivali s hrbti, naše misli so bile skrite v molku. Kdor je spregovoril besedo, je bil kaznovan.

Smel si ogledati sprehajajoče se liudi, smel si se posmejati židinji, ki te je zrla kot ogenj. Smel si stopiti do komedijanta, ki je požiral sabljo in bajonet ob zvokih škripajoče lajne. Dovoljeno ti je bilo celo, dati mu deset kopejk v plačilo, pokimati v priznanje. Ali stopiti do mladega Japonca v gručo ostalih, ki so gledali, kako je napravil mladi žolti umetnik iz žepnega robca miško in jo spustil, da je tekla in cvilila. Res, tekla je in cvilila! Še smejati si se smel temu.

Svobodno ti je bilo, da si poslušal ljudi, ki so hodili mimo in te zrli, kot bi zrli trnje v svoji njivi.

»Ludjaki! Vrzite puške! Ali smo mi zato šli domov? Pojdite do Vladivostoka!«

»Velika je Rusija!«

»Ubijte one, ki vas tišče! Pomagamo vam!«

Vsi smo bratje! Ali vas ne čaka deca za veliko noč? Ludjaki! Kaj pa vam hočemo?«

Odgovoriti nismo smeli, če smo pritrdili v srcu. Govor je bil smodnik. Veliki in ponosni ljudje brez orožja, ki nam so klicali: »Tu ni še konec Rusije. Pojdite dalje!« so bili kakor prikazni. Bali smo se jih.

Ko je pristopila k Matevžu postarna žena in ga vprašala bogznakaj, je odgovoril Matevž sladko, ko da mu je padel kamen s srca: »Veliko noč imamo!«

»Veliko noč?« so je začudila žena. »O Bože! Ali ne greste k deci? Bog se vas usmili! Naši so pustili in šli. Bog ni ukazal moriti! Ali je daleč vaša domovina?«

Daleč? Moj Bog! Matevž je mislil. Kje je bela cerkev med belimi hišami v dolinici med cvetočimi vrtovi? Pritrkavanje zvonov, beli predpasniki in košare, piruhi in obrazi. Kaj bi dal za en sam svečani smeh!

Ni še razsodil koliko bi bil vreden tak smeh, ko je začutil roko na svojem ramenu: »Govorili ste. Kako vam je Ime?«

Čez pol ure je poiskal narednik drevo in izbral primerno vejo, ki raste dovolj visoko in je dovolj močna.

To drevo je rasllo za plotom na takem kraju, ki ga niso mogli zapaziti s sprehajališča. Ukaz je bil tak. Bali so se visoke morale velikih in ponosnih ljudi.

Ko sta bila drevo in veja izbrana, so dali Matevžu roke križem na hrbet in jih zadrgnili z vrvjo, ki se je zajedla v kožo. Z veliko spretnostjo so vrgli konec vrvi čez vejo in jo vjeli na drugi strani ter nategnili tako, da so roke zapokale in so se prsti rok dotaknili lopatice. Matevžev obraz se je spačil, stil je na prstih, s telesom je višel naprej, kri mu je silila v glavo, oči so buljile.

Na kamen poleg drevesa se je vsedel Tone, mežikal za hip ter grebel s paličico po solnčnem pesku in dejal:

»Tiho bi bil. Vidiš, danes je velika noč! Bog ve, kako praznujejo ta praznik doma in mislijo, če si…«

»Tiho!« je siknil privezanec ves zaripel v obraz, ki se je čudno spakoval, kakor bi se hotel izviti iz nečesa.

Ptič priletel in sel na zeleno vejico, visečo čez deske v prosti svet, ki je šumel v parku. Zapel je.

Za ograjo so se igrali otroci. Vesel, visok glas, je vriskal ko solnce. Žogo je priletela v deske, ptič je odletel z zadnjim: činkl, ki je umrl v zraku.

Otroci so pobrali žogo in opazili špranjo. Dvoje modrih oči je pogledalo v trikotni prostor; dvoje ustec je zijalo v svoji mladi začudenosti in ni vedelo kaj reči.

Ko se je nagnil prvi do drugega, je dejal: »Ko Bog visi.«

»Pst!« je opomnil drugi. »Hudoben je bil.«

»A-a-a?« se je začudil prvi, »Kaj pa je narendil?«

»Ne vem,« je skomignil drugi in umolknil. Strah je bilo obeh. Pobrala sta žogo in vipla k ostalim: »Avstrijak visi!«

Otroci niso razumeli in so se razbežali preko trat. Morje je bleščalo, pisane obleke na promenadi so sijale v solncu, vriskajo smeh, poln življenja, je odmeval od morja.

Tone je pogledal na Matevža: Obraz mu je bil potemnel, par pen mu je stopilo na ustna, oči so bile kakor otekle.

Poškropil ga je z vodo…

Če mislim na lansko veliko noč, se ne bojim nobenega nasilja več in usoda naših bratov me ne teži tako grenko. Moje srce je lahko, polno vere in upanja.