Las smisla

VSAKIČ. VEDNO. VSELEJ

Strašno je biti povabljen v odprto.
Kakor cvet, ki mu je duša shrepenela
v lepoto.
Vsakič, ko le preveč zaboli,
izjoče plod. In nas zmiri.

Strašno je biti obljubljen jasnini.
Kakor drozg, ki mu je rep krmilo
vetra.
Vedno, ko vzgon luči ga oslepi,
izpoje pesem v tla. In nas zbistri.

Strašno je biti pečat umolknine.
Kakor volk, ki ga mraz spreminja
v blodno ščene.
Vselej, ko izgubi se v lastno sled,
izslini srd zveri. In odživi.

Strašno, blagodar popolnih!
Kako so zvezde kašče časa!
Kako človeško mete v
veličast
brezpotja!
Strašno,
kako -


VELIK SEM IN UTRUJEN

Grič nas vleče v svoj nagib!

Prevzetni smo, ker bog je tanek.
Ubožen je, zamenjuje sklone in smeri
luči. Polni nas, občutljivce,
z odkloni ljubeznivih smehcev. Nizek.
Grmičav. Ženski. Z vonjem srbečice,
gladu, glajenja. O bog, kako je tanek.

Imam ga, uničevalca, z otroki za hrbtom.
In jih bom nosil, v koledi, zibki, piku
sekunde. In jih bom hotel, človeško.
Bom. Ker sem velik in utrujen.

Bom.

Ker sem velik.
Ker sem utrujen.


DA BI TRAJALO

Spet gledamo gor, s štrlečo psiho,
gor in čez, čez in prek, bosi, puhasti,
belopolti, vsanjani v dehtenje zemlje.
Stresa nas sled, stresa slutnja;
oči imamo - zavojevalsko - obrobljene s takšno trmo,
ki jo zmore le črv za svoj lešnik.
O, tuječnost božja, kako v aprilu debeliš
zvezde in smokve, mleko, napotila glini.
O, pišče, kako manjkaš v neskončnem!
Sapa novega zelenila nas vleče v popivke
in v sprijanja teles.
Hujši smo od Tatarov; polizali bi sok vseh bitij
in še bi stali razkorak, hlastavi!
Da bi trajalo! Da bi otroci ne zgoreli v veter!


KASNIŠ, ČASUJEŠ, KASNIŠ

Gospostvo speva! Kasniš,
časuješ, kasniš ob stvareh,
ranljivovljubljeno, stečkano

s strahom. Sem te prosil -

skrb in rob,
telo in obzorje mojih domovanj,
dežela zob, spuščenih v zastor

padva. V nekoč, ko bo -

v spomin.


KOMAJ SVA JO OBDRŽALA

V kolotečino najinega kopnenja
je padla luč.
Je padla, je padla, pa ni bila
od sonca. In ni bila lunja.
Bila je kresničasta, bila je
omotčica zemlje v njenem najdaljšem sopuhu,
ječanju junijskem,
v stoku spodaj in iz sredice.

Zablatila se je v naju.
Tako hitro je menjavala čustva.
Pela je s podplati, kot repa in
heustljave ponikalnice.
Bila je smrtno nežna, komaj sva jo
obdržala.

Postala si mati. V tvojih kolkih
so se razmaknila vesolja.
Ko sem padal vanja,
sem izgubil ime.
Nazadnje sem pozabil,
da padam.


IZREK IZ REKE

Tu si. Nož v drobtini, dihec
pšena v situ. Tudi lučca
časa, jasna, mati slutenj,
hotnih srag, hlastave sle.

Vem, kaj hočeš, nič se bati.
To da vse bilo bi skladno:
krči smrti, srečni klic semen.
Glejva se v modrini! Tebe

sem odbral iz vseh imen.
Zdaj, ko snov osončij dela
naju težka, znava brati
črkopis sveta. Zapriva veke,

večnost ne živi v temi.
Moč, da lepo se vzdrži, nam
da slovo. Ponos je mera
vdanih. Čut ravnajva v smreke!

Mir, ta trhli zadek biti,
sili v pore duše, siten
kot pršič. V objemu nisva
krik. Sva le izrek iz reke.


OBZORNICA LEPOTE, LAS SMISLA

Nočiš mi misel, obzornica srhotave
lepote.
Močiš mi ud s solzo tridesetih aprilov,
semeničasta, časovita, plovna,

času v čast!

S smehljanjem, zapečenim v spev,
zaklijem vate pljuskavico
razsvitanega sveta,

v zobek
mrtvičaste smrti

klicnem ljubezniv
odzdrav -

in že si tekač, omara, zastor,
zimališče
izobilja
izbra
pomenov
las
smis
-la


PESEM V DVOJINI

Bolj ko se umikava v bivanje,
bolj sva naklonjena.
Varčno oprezava v rast zvezd
in v sončevo stalnost.
Z boki vodiva preobrazbe sanj
k razlastitvi strahov.
Izmenjujeva si toploto.
Z očmi nomadov enačiva pašo
in selitev. In izobčenje in
preotetje, tudi veličvanje čutov.
Pojeva si zazibanko:
ljubezen je
ekonomija zemlje.
Še njen odmev:

mogoče bova živela
naprej, v pogledu.
A ne v pogledu nekoga,
temveč v nikogaršnjem zrenju.


NEKDO BI REKEL

Naenkrat je bilo vse obvladano.
Kar je bilo blizu, je bilo blizu.
Kar je bolelo, je bolelo.
Nekdo bi rekel: tiše z ženskami,
da se ne ohladijo. Kaj bo, če nehajo
božati moške? Darežljivost in darežljivost
spadata skupaj.
Nekdo bi rekel: s slino gremo v praznino,
slinavi. Kaj, bo, če zapustimo stvari,
do ene? Bomo sesali nič prekleti zbogani?
Naenkrat se je vse zopet dalo:
furjasto, kot zanalašč, za spomin!
Kar je bilo blizu je bolelo.


ON, KI SIČI V JEZIKU

To bilčevje, ta mrščavica listja,
ti drhteči plivki rož -
vse je: Obdobje ploda.

Nič, ki siči v jeziku,
golči za njim v podpodju
speva,
nič, ki je manj kot kisli vzduh divjadi
in žalni dež v občestvu dneva -

on je: Občasje roda.

Naj bo dovolj pogubljenih,
ki so v temneči pentagram sveta
odtisnili lisičjost reda.

Le še ta tesna prošnja je last,
kot usoda.