Lastavke (Ana Gale)

Veter po jeseni vonja,
med drogovi ziblje žice,
na njih so se lastavice
kot korale žalne
v niz nabrale.

Krila so jim kakor strta,
njihov molk je bolečina,
streha, gnezdo, domovina —
poteptana sreča so
in rana.

Kdo naj čuva mala gnezda?
Gospodarji spe v grobovih,
tujci tabore v domovih,
tujci podivjani,
a žene in naša deca
kdovekam izgnani.