Leš v zameni
| Leš v zameni. (Povest.) Josip Vandot |
| |||||||||||||
| Poglavja | 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. • dno |
1. uredi
Citrarjev Peter bi se bil skoro hudo razburil tistega dne. Že se ga je hotela polastiti velika in zlovoljna jezica, že so se mu namršile obrvi, ustna je že našobil nevšečno in je že hotel zarobantiti iz dna srca. Tedaj se je pa hipoma kar namrdnil. Z roko je zamahnil, trdno je prestopil dvakrat po klancu, stresnil je z glavo, pa se je zasmejal. In glejte! Pa ni bilo jezice nikjer več, slaba volja je izginila, nevšečna in pisana zlovoljnost se je razkadila v njegovem srcu. In Citrarjev Peter se je zasmejal iz vsega srca in rekel sam sebi: »O, glej, o, glej, ti Peter! Pa si že skoro javkal in skoro bi se bil cmeril. Pa zakaj to? Samo zaradi tega preklicanega mraza, ki te praska in grize po nosu, po ušesih in po prstih. Seveda — kdo bi tajil, da mraz ni strupen? A vseeno se mi ne bo zanohtalo, in tudi ozeblin ne dobim. Kar lepo stopim naprej! Klanca bo kmalu konec, in tudi poti bo kmalu konec. Dobro potegnem sani in prestopim pošteno! Javkanje pa prepustim drugim in cmerjenje tudi! Rajši potegnem in si mislim, da poleti ne bo mraza. Znoj si bom brisal s čela poleti in se smejal, ker me je hotel pozimi zgristi mraz... Hoj, Peter, potegni, potegni, da bo vse škripalo!«
In Citrarjev Peter se je spet zasmejal. Krepko je potegnil sani za zmrznjene krivine in je skoro stekel po strmem klancu navzgor. Pot je bila opolzka in gladka kakor iz ledu. A Petru se ni drselo; zakaj Peter je imel na močnih črevljih pritrjene ostre železne dereze. Dasi so mu tičale roke v debelih, volnenih rokavicah, ga je vendar grizlo za nohti in ga bolelo. Po ušesih ga je žgalo, dasi je imel potegnjeno preko njih črno, kosmato madro (kučmo), ki pa je bila vsa pokrita z debelim, belim srežem. No, Citrarjev Peter se ni hotel več zmeniti za vse to. Kadar ga je ugriznilo za nohti in kadar ga je zabolelo koncem ušesa, je zasopel globoko, da se je kar zaprašilo in pokadilo pred njegovimi usti. Pa se je Citrarjev Peter zasmejal in je izpregovoril. Takole si je rekel: »Le grizi, ti mrazek, kar grizi! Saj imaš časa zadosti. Poleti pa ne boš utegnil, hej — poleti! Ne vem, kdo se bo smejal poleti? To pa vem, da se ne boš smejal ti... Le daj, le daj, ti mrazek! Zaradi tebe pa jaz resnično ne bom javkal...«
Peter je privlekel svoje prazne sani do srede klanca. Tam se je pa ustavil, da se odpočije in se odsope, ker ga je bila strma pot vendarle nekaj upehala. Premražene roke je utaknil v žep in je potisnil madro prav do oči. Stal je sredi pota in je gledal na visoke, zasnežene smreke, ki so stale vseokrog in se niso genile pod težkim snegom, ki so ga bile vse polne njih košate veje. Po vsem širnem, strmem zagorskem gozdu se ni oglasil živ glas. Le mraz je dihal povsod s strupenim dihom, in niti solnce, ki se je skrivalo ves dan nekje za visokimi snežniki, ni hotelo priti niti za trenutek na pomoč, da prežene strupeni mraz. Ptic tudi ni bilo nikjer, da bi katera zacivkala. Oj, odšle so bile že jeseni nekam daleč v toplejše kraje; nemara pa so celo ostale v zagorskem gozdu, pa so poginile v mrzlem snegu in mrazu. Še celo divjačine ni bilo nikjer. Srne in zajci in lisice so se umaknile globoko dol v dolino. V tihih nočeh so hodile v vas; k hišam so se stiskale in se grele tam, pa se niso zmenile za nevšečno bevskanje Zimovega grdega psička Šekca, ki je razgrajal in se togotil tam daleč koncem vasi. Kaj divjačini mar tisto nevšečno bevskanje! Samo, da se ogrejejo in dobe tu pa tam kaj za lačni želodec, pa naj bevska Šekec, da bo ves hripav in mu stoji na hrbtu dolga, hraspava dlaka. O, naj Šekec le razgraja in se usaja! Kaj živali to mar, ko pa imajo drugih skrbi preveč!
»Hm, ne hotel bi biti divja zver!« je premišljal Citrarjev Peter. »Saj ne rečem, da jim je slabo ali hudo poleti v gozdu. Takrat imajo vsega dobrega zadosti. A zdaj pozimi? Komaj dobro uro vlečem za sabo sani, pa mi že zmrzujejo ušesa in na nosu mi sedi debel ščinkavec. Ovbe, kaj pa bi bilo šele ponoči? Ne vera, če bi se mi ne izpremenila ušesa v led, a nos bi mi zmrznil s ščinkavcem vred... Zato je pa bolje, da si človek, ti Peter! Zato pa hvali Boga, ki ti je dal na glavo lepo madro, da je pod solncem ni take. Le lepo zahvali Boga in se ne cmeri, če te ugrizne mraz zdaj pa zdaj malo za nohte. Saj te čaka doma zakurjena peč, ti Peter! Citrarjev Peter je zadovoljno pokimal in je prijel za mrzle krivine. Že je hotel spet potegniti sani in se je že uprl vanje. A tedaj se je oglasil z višine glasen klic: »O-hoj! Hoj! — Peter se je začudil in se ozrl gor vrh klanca. »Kdo je neki gori?c je vprašal samega sebe. »Drvarjev ni v gozdu; pa tudi sena ne zvažajo s senožeti... Najbrž je šel kdo po drva in privrši zdaj pa zdaj na saneh po poti. Treba se bo umakniti, da me ne povozi in ne bo nesreče. V stran stopim, pa počakam, da pride mimo.«
In Citrarjev Peter ni odlašal nič. Stopil je s pota pod smreke in je potegnil sani za sabo. Tam pa je čakal in je gledal na višino. Pa ni čakal dolgo. Hipoma se je zasvetilo gori vrh klanca. Kakor megla se je zaprašil gori krhki sneg, iz megle pa se je oglasil nekdo z glasnim klicem: »O-hoj!« — Zaprašilo se je še enkrat — in kakor blisk so zdrčale sani navzdol po strmem klancu. Peter je komaj videl tiste sani, ki so bile visoko obložene z bukovimi drvmi. Komaj je zapazil fanta, ki je sedel spredaj na saneh. Kakor blisk je šinilo mimo Petra; zakadilo se je še enkrat nekje doli in zaškripalo na trdi, ledeni poti — in sani ni bilo več in nikogar več na strmem klancu. Samo Peter je bil še tam, in Peter je stopil nazaj na klanec in je pričel vleči svoje sani navkreber. — »Saj sem vedel, da vozi nekdo drva v dolino,« si je govoril Peter medpotoma. »In glej — nihče drugi jih ne vozi kakor Leš, Hladnikov Leš s Srednjega vrha. Kako ti je zdrčal mimo! Pogledal me je in zarežal vame. Pa saj ni čudno! Leš nima za nikogar prijaznega pogleda in prijazne besede. Kako bi se pa mogel meni nasmejati in me pogledati z lepim očesom? Saj ga poznam — ej, dobro poznam Leša, Hladnikovega Leša...
In Citrarjev Peter je stopal nevzdržno naprej po strmini. Ko je prišel vrh klanca, je zavil v stran in je vlekel sani po goličavi. Poti ni bilo tu nikjer, in Peter je šel kar po snegu. A sneg je bil zmrznjen in tako trd, da se ni udrl niti pod silno težo. Onkraj goličave pa se je Peter ustavil pred visokim kupom lepo zloženih drv. Odpel je od sani močne, železne verige in se je brez obotavljanja lotil dela. Zgrebel je z drv sneg in jih je pričel zlagati na sani. Niti spomnil se ni več strupenega mraza. Za nohti ga ni več grizlo, in tudi ušesa ga niso ni več pekla. Peter je zadovoljno žvižgal. Delal je in delal, in še preden je prav pomislil, so bile njegove sani že visoko obložene z drvmi. — »Hencajte, no!« se je začudil in si je pomel roke. »Kako mi je šlo naglo in lepo izpod rok! Ne bi si bil mislil, da sem tako za kaj. Če se le malce podvizam, pa še lahko dohitim onega Leša, Hladnikovega Leša s Srednjega vrha. Doli med bukovjem ga dobim in lahko povprašam, zakaj me vedno tako srepo gleda? Pa mi nemara po resnici pove, in lahko je, da postaneva še prijatelja. Saj mu nisem storil še ničesar hudega. Kaj morem za to, da v šoli ne more z mesta? Ali sem nemara jaz kriv, če je že deset let star, pa še vedno sedi v prvem razredu? Sam si je kriv, čisto sam. To mu povem, prav lepo mu povem. Zato ga pa moram dohiteti. Lepo priliko imam; kakor nalašč mi je prišel danes na pot.«
Citrarjev Peter je pričel glasneje žvižgati. Urno in priročno je zavezal verige okrog drv. Zastavil je močan lesen rajkelj med konce verig in ga je vrtel in vrtel, da mu je kar znoj lil z obraza. Pa tudi s tem je bil kmalu gotov. Pregledal je še enkrat skrbno ves tovor in je poizkušal tu pa tam, če verige trdno drže. Bilo je vse v redu in vse je držalo kakor pribito. Zdaj pa se je Peter vpregel v sani in jih je zvlekel z goličave. Do poti jih je privlekel in je obstal vrh strmega Manca. — »Oj-hoj!« je zavpil na ves glas, da je odmevalo daleč po samotnem gozdu. Vsedel se je odspred na sani, premaknil jih je, in sani so pričele drseti po strmini. V početku počasi, a čez nekaj trenutkov so brzele, da je pričelo Petru zapirati sapo. Peter se je zasmejal in se ni bal ničesar. »Oj-hoj!« je zavpil še enkrat in se je naslonil s hrbtom ob tovor. Zakadil se je okrog njega suhi, krhki sneg in se mu zaprašil v obraz in v oči. Peter je nehote zamižal in se je napol uprl s petami ob zmrzla tla. Kakor veter so potem bežale sani po strmini, da je žvižgalo Petru okrog ušes. A Petra ni bilo strah. Odprl je oči, pa gledal pazno predse, da bi mogel o pravem času obrniti sani v stran, če bi bilo treba. Z rokami se je držal za krivine in je ponavljal ves vesel: »Ej, hej! Kako to drči! Niti blisk ne gre tako naglo... Ej, hej«
Že je bil preko sredine klanca; že je bil preko onega mesta, kjer je bil srečal Hladnikovega Leša. Z veliko brzino se je bližal koncu klanca, kjer je prehajala pot v zložno in le malo nagnjeno goličavo, ki se je raztezala dol do same doline. Pa je bilo Petru skoro žal, da je že konec strmega klanca. Uprl se je še bolj ob tovor in je dvignil noge, da bi sani še bolj brzele preko zadnje strmine. A ko so bile sani v polnem diru, je naenkrat strašno počilo pod Petrom. Peter ni utegnil niti pomisliti, kaj pomeni ta strašni pok. Hipoma so se stresle sani, visoko se vzpele in počile še enkrat. Tedaj pa je zasukalo tudi Petra. Nekaj ga je dvignilo v zrak in ga prevrglo. Peter je omahnil, in še preden je trenil z očmi, je telebnil z vso silo na trdi sneg kraj pota in obležal tam ves omamljen. Na glavi ga je zabolelo in se mu zdelo, da ga je zadelo poleno, ki je bilo s sani odfrčalo za njim in je obležalo kraj njega. Zabolelo ga je pa tako, da je glasno zastokal in se prijel za glavo.
Tako je ležal na snegu nekaj časa. Popolnoma pa se je zavedel šele tedaj, ko je zaslišal nedaleč pod sabo glasen in škodoželjen smeh. Trudoma se je dvignil. Ozrl se je dol za glasom, pa je zagledal na poti Hladnikovega Leša, ki je tekel po poti in se smejal. Tam sredi pota po so stale Leševe sani. Leš je pritekel do njih. Še enkrat se je ozrl na Petra, pa se je spet zakrohotal. Naglo se je vsedel na sani. Sani pa so odbrzele navzdol in se bliskoma bližale varni dolini.
Peter pa si je z dlanmi zatisnil bolečo glavo. »O, čemu se mi posmehuje?« je premišljeval. »Če je pošten, bi mi prišel zdaj pomagat v moji sili. Pa se mi posmehuje in mi privošči nesrečo. Da more biti tak, da more biti tak! — Pa kako se je to naredilo, da sem se prekotalil s sani? Saj sem pazil in nisem videl zapreke in nevarnosti nikjer. Čudno, čudno... Pa se mi je pripetila ta nesreča, ta nesreča!«
In Peter je zmigaval z glavo, pa si ni mogel razložiti, kako da je prišla ta nesreča. Ozrl se je na pot, in tedaj se mu je storilo v srcu milo. Zatarnal je in se prestrašil. Videl je na potu svoje sani. Prelomile so se bile čez sredo; krivine so ležale po strani na potu, in bukova polena so ležala razmetana okrog in okrog. — »Ovbe!« je zatamal Peter. »Ovbe! Vse je razbito in polomljeno... Pa kaj naj storim zdaj, siromak? O, da se je moralo to dogoditi! Pa kako je vse to počilo, ko sem vendar pazil, kar se je dalo? Pogledati moram, če si morem kaj pomagati.«
In Peter je stopil na pot in je tam obstal ves obupan. Šlo mu je skoro na jok, in dosti ni manjkalo, pa bi bil zajavkal na ves glas. A Peter je le stisnil ustni in zamahnil s pestjo. »Ne bom javkal in tudi cmeril se ne bom,« si je dejal odločno. »O, nesreča me je zadela, in nihče mi ne more pomagati nič. Še najmanj pa javkanje... Najbolje je, da pregledam to reč, da vem, kako in kaj je bilo. Same od sebe se sani niso prevrgle. Moralo je biti nekaj vmes.«
Peter je pregledal vso reč in pričel metati polena s poti na sneg. Pokvečene in polomljene sani je zvlekel izpod drv in jih pregledal od vseh strani. Pa je videl, da ni nobene pomoči več, in vedel, da danes ne pripelje drv domov. Pa je bil zelo žalosten radi tega in si ni vedel pomagati. Zvezal je z verigami krivine, kolikor se je dalo, da bi vsaj te srečno pripeljal domov. Ko pa je delal vse to, ja zapazil na poti med snegom močan, debel kol, ki je ležal preko poti. Peter je zagledal tisti kol, in tedaj mu je bilo vse jasno, in tedaj je tudi vedel, kako in zakaj so se prevrgle in razbile njegove sani. Glejte! Nekdo je zanalašč položil ta kol preko poti. Nalahko je nametal snega preko njega, da bi ga ne bilo opaziti tako hitro. In Petrove sani so pribrzele, ob kol so se zadele, stresle so se in so obtičale. Nato pa so se prevrgle v stran in so se prelomile čez sredo. In vsemu temu je kriv samo ta kol, ki ga je nekdo v hudobnosti zanalašč nastavil semkaj — resnično zanalašč!
Peter je spoznal zdaj vse to, in v srcu ga je bilo strah in groza. Pa se je takoj domislil Hladnikovega Leša in njegovega krohota doli na goličavi. In Peter je osumil, da je samo Leš nastavil tisti kol na pot. Nastavil ga je pa zato, da bi se Peter prevrgel in bi se prevrgle in polomile tudi Petrove sani. Zato pa se je smejal tako škodoželjno in je privoščil Petru nesrečo. Vse to je zdaj Peter spoznal, in zato ga je bilo groza in strah v srcu. »Joj!« si je rekel. »Da more biti Leš tako hudoben! Saj mu nisem storil nikoli v življenju nič hudega. Pa mi napravi zdaj kaj takšnega! I, glejte! Lahko bi si bil razbil glavo. Če bi si pa ne bil razbil glave, roko ali nogo bi si pa lahko zlomil. In Leš ni pomislil na to, ni nič pomislil. Res je hudoben. Zato pa ga zatožim doma in v šoli. Pa bo Lešu slaba predla. Pa naj mu! Saj drugega ne zasluži, ker je tako hudoben.«
Peter je bil žalosten in je vlekel polomljene, prazne sani za sabo v dolino. Vso pot pa je premišljal samo o Lešu in njegovi hudobnosti in potuhnjenosti. Že je prešel vso goličavo in prišel v dolino do široke poti, ki je držala do samotne zagorske vasice. Tam pa je bilo razloženo ob potu vse polno drv in smrekovih hlodov. In izza tistih hldov se je ravno dvignil Hladnikov Leš. Zagledal je Petra, ki je vlekel ves klavern sani za sabo in se je bližal ravni poti. In Leš se je zasmejal. Zamahnil je z madro, pa zaklical: »Hehe, ti Peter! Kje si pa izgubil drva? Ali si jih nemara prodal škratom, ki so te čakali pod klancem? O, videi sem tiste škrate. Polne malhe cekinov so imeli. Sto so jih meni ponujali, če jim prodam drva. Pa jih nisem hotel. Videl sem jih. Zagrajo so ti napravili, da te ustavijo. Pa ti si jim prodal drva. Le povej, da si jih prodal! Hehe, pa tudi to mi povej, koliko cekinov si dobil zanje? Videl sem, kako so se cekini bliskali. Pa tudi ti si videl, kako so se cekini zabliskali okrog tvoje glave... Zdaj mi pa daj cekin, Peter, če hočeš, da ne bom govoril po vasi o tvoji kupčiji. Daj mi cekin, Peter!«
Leš se je zakrohotal. Peter pa je obstal in ga gledal zavzet. »O čem mi govoriš, ti Leš?« je rekel. »Da te ni sram in se ne bojiš Boga, ker ni tako hudoben! Mar misliš, da ne vem, da si mi ti zanalaš nastavil kol na pot? Glej, skoro bi se bil ubil, in sani so se mi prelomile na dvoje. Ti se pa smeješ in mi privoščiš nesrečo. Čakaj, doma te zatožim in tudi v šoli te bom. Pa jih dobiš, da jih boš imel za potrebo. Le čakaj, ne boš se zmiraj smejal, ti Leš!«
»O, saj čakam — na tisti cekin čakam, ki si ga dobil od škratov,« se je spet ponorčeval Leš tam doli. »Kar hitro mi ga pripravi in mi ga odrini! Zakaj, če mi ga ne daš, bo še danes govorila vsa vas o tebi. Čudila se ti bo, čudila, da znaš tako lepo škratom prodajati drva. Kar hitro ga daj, Peter!«
A Peter mu ni hotel več odgovarjati. Stopil je za drva in je počakal, da je šel Leš naprej. Pa je še slišal, kako se je Leš smejal na poti. in še celo prepeval tisto pesem, ki so si jo bili izmislili otroci ravno o Citrarjevem Petru:
»Naš Peter, naš Peter
sopiha kot veter;
je oso zaklal,
jo škratom prodal —
cekinov so sto odšteli za njo...«
»Grdoba! Kako se norčuje iz mene!« si je rekel Peter in ni mogel več poslušati Leševega prepevanja. Zato si je zatisnil ušesa in je mislil sam pri sebi: »Hudoben je ta Leš, strašno je hudoben. Ni mu zadosti, da sem se skoro ubil zaradi njega. Še norčuje se zdaj iz mene, grdo se norčuje... Ali bi ne bilo dobro, če bi skočil za njim in ga pograbil? Hm, kar poizkusil bom. Saj nisem tak revež, da bi se bal Leša. Prav lahko ga premikastim. Pa saj tudi zasluži, da ga nabijem, ker je tako hudoben. Kar za njim se zaprašim, pa bo!«
In Citrarjev Peter si je že pomel roke. Madro si je popravil na glavi in je stopil izza hlodov, da steče za Lešem. »Čakaj me, ti nevoščljivec!« je že zaklical in je bil res jezen. Na pot je stopil in že stekel za Lešem. Toda v hipu se je ustavil. Globoko je zasopel, pa si dejal: »Čemu bi ga pretepal? Saj ni vredno, da bi se jezil zaradi njega. Če ga nabijem, ga bo bolelo danes. A jutri ga ne bo bolelo nič več, in jutri bo še ravno tak, kot je danes. Hm, najbolje bo, če ga pustim v miru. Bo že Bog dal, da ga enkrat doleti kazen za njegove hudobnosti. Pa todi zatožil ga ne bom — ne doma ne v šoli. Leš bi bil pa tepen. A kaj bi mu to pomagalo? Že stokrat je bil tepen, pa je še vedno hudoben. Zato pa je najbolje, da ga pustim v miru.«
Peter je stopil nazaj za hlode in je pograbil svoje polomljene sani. Zvlekel jih je na pot in šel počasi po zmrzlem snegu. Hladnikov Leš je bil že daleč; že se je blžal prvim vaškim hišam in še vedno se je norčeval na ves glas:
»Naš Peter, naš Peter
je jezen kot veter;
za vetrom leti:
Počakaj me ti!
A veter — hi — hi —
mu figo moli...«
Hladnikov Leš je potem kratek čas umolknil. Ozrl se je nazaj na Petra, se je sklonil in zasmejal. »Oj, Peter — ti Citrarjev Peter!« je zavpil. »Pa mi še vedno nočeš dati cekina? O, glejte, glejte! Kako je danes prevzeten ta Citrarjev Peter. Prevzeten za to, ker je mešetaril s samimi škrati in se je z njimi pogodil za polne sani drv. Pa žvenklja zdaj s cekini, ki so mu nasuli z njimi škratje polne žepe. Čudno, pa še govore na vasi nekaj, da je Citrarjev Peter neumen. Glejte si no! Kako se motijo Ijudje na vasi! Oj, kako se motijo!«
Hladnikov Leš se je spet zakrohotal. Z roko je pomignil Petru, pa se je norčeval. No, Citrarjev Peter mu ni nič odgovoril. Mirno je poslušal Leševe zabavljice, in niti enkrat se mu ni pojavila v srcu jezica. Tiho je vlekel polomljene sani za sabo in se je vedno bolj bližal samotni zagorski vasici.
»Hej, Peter — ti Citrarjev Peter!« se je zarogal spet Leš ob vogalu prve hiše. »To bo pripovedovanja nocoj po vasi! To bodo hihitali otroci po zapečkih! Pa bodo poslušali lepo povest o Citrarjevem Petru in o lepi škratovski kupčiji. Hoho, Peter! Pa zakaj mi nočeš dati cekina? Sto ti jih žvenklja po žepih — pa mi nočes dati ne enega? Peter, Citrarjev Peter! Zakaj si tak skopuh?«
Leš je zažvižgal v prste, da je kar jeknilo. Zasukal se je na petah in je izginil z glasnim smehom za hišnim vogalom. No, Peter se je zdaj oddahnil, ko je Leš krenil mimo prve hiše. Tiho in mirno je Peter vlekel polomljene sani skozi vas, pa se ni ozrl ne na levo ne na desno. In v srcu mu je bilo lahko in prijetno, da ne vidi Leša več in ne sliši njegovih zabavljic. Vesel je bil tudi, da se ni maščeval in ni povrnil hudega s hudim...
2. uredi
Hladnikov Leš je pripeljal svoje sani na Drčarjevo dvorišče. Naglo je zmetal drva na kup in stopil potem v hišo. V veliki izbi je našel gospodarja in gospodinjo, ki sta sedela za mizo pri malici. Madro je Leš vrgel na klop ob peči in si je pričel greti premražene roke. »Pripeljal sem vama drva,« je rekel. »Za danes bo zadosti, ker je že malo pozno. Pa drugi teden spet. Še za deset sani jih je ostalo, botrč. V pondeljek popoldne pridem, pa jih izvozim, kolikor se bo dalo. Samo mraz je zunaj, huj, strupen mraz! Skoro mi je šlo za nohte, in skoro so mi ušesa zmrznila.«
»Prav, prav, Leš!« je odvrnil Drčar za mizo. »Le pogrej se malo, da boš lažje jedel. Seveda je mraz zunaj. Talke zime še ni bilo dolgo. Še celo Sava je zmrznila. To je še dobro, da mraz ne more v hišo. Pa kaj bi naredili, če bi nam peč zmrznila? Ha, ti Leš? — Kaj, če bi nam tudi sam ogenj zmrznil? Pa kje bi se greli, Leš?«
Leš se je zasmejal in si je potegnil debele, volnene rokavice z rok. Pa je odvrnil: »Kaj pravite, botrč? Da bi nam peč zmrznila? Da bi nam ogenj zmrznil? Pa saj ni mogoče. Kako naj zmrzne ogenj? Ko pa ne more, botrč! — Glejte, pa ste se gotovo pošalili z mano in ste mislili, da vam bom verjel. Pa vam ne verjamem, botrč! In kako naj vam verjamem, ko pa ogenj ne more zmrzniti?«
Drčarjev botrč se je namuznil in je zažugal Lešu. »Nočeš mi verjeti, pobič?« je dejal. »Glejte jo porednost! Kaj res misliš, da ogenj ne more zmrzniti? Glej, voda je hujša nego ogenj. Saj veš, da voda pogasi ogenj? Zato je pa voda močnejša nego ogenj. In če voda zmrzne, bo lahko zmrznil tud ogenj, ki je slabši nego voda, Leš, ali še vedno ne verjameš? Pa kar zajmi polno prgišče ognja, na mraz ga nesi — in boš videl, kako ti bo zmrznil na dlani. Poizkusi, Leš, poizikusi, ti pravim! Pa boš videl in boš verjel...«
»Oha, oha!« se je začudil Leš in je že skoro verjel botrčevim besedam. »Pa če je res, botrč? Saj me imate spet samo za norca, kakor me imate skoro vsak dan. Še nikoli nisem slišal, da ogenj zmrzne in se izpremeni v led. Šele vi ste mi to povedali. Pa, če je tudi res, botrč?«
Drčarjev botrč se je zasmejal in si je potolkel z roko po kolenih. Tedaj je botrca stopila izza mize, pogladila Leša po rdečem licu in je rekla: »Beži, beži, Leš! Kaj boš verjel botrču, ko se pa samo šali! Botrč je veseli če more koga dražiti. Zato mu ne verjemi! Kar lepo sedi za mizo in prigrizni; vem, da si lačen. Priden si, Leš, in si zaslužil malico. Kar vsedi se za mizo in ne poslušaj botrča.«
Leš ni pustil, da bi mu botrca dvakrat ukazala. Vsedel se je za mizo in se je lotil narezane suhe svinjine, ker je bil res lačen. Niti pogledal ni botrča, ki ga je opazoval od strani in se mu še vedno poredno muzal. No, botrč ga je pustil v miru, dokler je jedel, in ga ni hotel motiti. Ko pa je Leš odložil vilice, je botrč zakašljal, pa rekel: »Ali si videl danes kaj škrate v gozdu? Ali ti niso dali nič cekinov za drva, ki si jih jim nemara prodal? Saj si moral mimo njih. Tam pod klancem, onkraj goličave, imajo svoje gnezdo. In zebe jih, ker je danes tako mraz. In ti si jim prodal drva? Kar naravnost povej, da si jih prodal! Saj ne bom prav nič hud. Samo cekine mi moraš pokazati, ki si jih dobil od škratov. Daj, Leš, daj!«
Leš je gledal v početku botrča debelo. Potem je šinil z rokavom preko obraza in se zasmejal: »Nisem nič videl škratov,« je dejal. »A Citrarjev Peter jih je videl. Cekini so se mu kar zasvetili okrog glave, da je skoro oči izgubil. Potem je pa telebnil v stran, in sani so se razklale na dvoje. Pa sem ga vprašal zaradi škratov. In bil je hud, da mi še odgovoriti ni hotel. Saj pravim — tisti Citrarjev Peter...«
Botrču se je zresnil obraz. Pogledal je Lešu naravnost v oči in zmajal z glavo. Pa je rekel: »O Petru praviš, Leš? O Citrarjevem Petru, ki se je prevrnil s sanmi pod klancem? Čudno, čudno... Da se je prevrnil? I, glejte! Če mu nisi ti podstavil znabiti? Ti grdun! Ali si mu nemara kolec nastavil na pot? Kar povej, po pravici povej!«
Leš se je potuhnil. Za trenutek je povesil oči in je še bolj zardel. A zamahnil je z roko in je odgovoril malomarno: »Nisem mu jaz podstavil kolca. Čemu neki? Mar mi je Peter! Sam je padel, ker jezikal okoli. Peter je zijalast, to tako veste. Zato se je pa tudi prevrnil s sanmi vred. Nisem mu jaz podstavil kolca, res mu ga nisem, botrč!«
Leš se je lagal, ker se je vendarle bal botrča, ki ga je gledal nekam čudno in presunljivo, in je molčal precej časa. — »Hm,« je dejal končno botrč in še enkrat zmajal z glavo. »Pa sem mislil, da si bil spet norčav. Nepridiprav si, Leš, in zato bi ne bilo čudno, če bi bil kriv Petrove nesreče.
Pa, ker praviš, da nisi bil ti, ti bom verjel. Saj veš, da je laž greh pred Bogom in pred ljudmi. Pa, ker to veš, se menda vendar ne boš lagal svojemu krstnemu botrču? Hm, ne bilo bi dobro, zate bi ne bilo dobro, pobič!«
Leša je zbodlo nekaj hudo neprijetnega. Kar z glavo je stresnil in je vstal. Vzel je madro in jo je naglo povezal na glavo. Pa se ni upal niti več pogledati botrča. Zasukal se je urno in je stopil do vrat. »Pa hvala lepa za malico, botrč!« je dejal in se ni več okrenil. »V ponedeljek pridem spet, da vam zvozim drva, ki so še ostala. Lahko noč, pa brez zamere!«
Leš ni počakal, da bi mu kdo kaj odgovoril. Odprl je vrata in stopil v vežo. Skozi kuhinjo je šel na dvorišče in se je takoj vpregel v svoje prazne sani. Botrca je stopila za njim in je obstala na kuhinjskem pragu. »Pa srečno hodi, Leš!« mu je rekla. »Glej, da se ti ne spodrsne na strmini! Ali imaš dereze?«
»Imam, imam,« je zaklical Leš. »Navajen sem poti. Zato vem, da se mi ne pripeti nič hudega. Le brez skrbi bodite! Lahko noč, botrca, in hvala lepa za vse!«
»Pa v ponedeljek pridi za gotovo!« je še rekla botrca za njimi »V ponedeljek pa obračunamo. Le pridi!«
»Pridem, pridem,« je odvrnil Leš, pa odšel naglo z dvorišča. Svoje sani je vlekel za sabo na cesto in zavil po nji iz vasi. Pod njegovimi nogami je glasno škripal zmrzli sneg, in mraz je bilo še bolj nego popoldne. Zakaj od severa je pričela pihati ledena sapa; bila ni močna a vendar tako strupena, da je šla do kože in kosti. — »Br!« je zasopel Leš trikrat, pa se je spustil v tek po gladki cesti. Precej časa je dirjal, in skoro vroče mu je postalo, ko je prišel do poti, ki se je cepila kraj nizkega gozdiča od ceste in je držala na levo. Leš je stopil na tisto pot in se je bližal strmemu gorovju, ki se je vzpenjalo visoko k nebu. In sredi tistega gorovja se je širila dolga in ozka planotica. Sredi planotice pa je samevalo pet ali šest nizkih hišic. To je bil Srednji vrh, in na Srednjem vrhu je bil Hladnikov Leš doma. Skoro uro hoda je še čakalo Leša, da pride iz dolinice domov. Leš je to tudi vedel, da se mora podvizati, če hoče priti še pred nočjo domov. Zato se tudi ni obotavljal. Čvrsto in nevzdržno je hitel po poti, ki je držala preko zasneženega proda in preko zamrzle Save. Pod hribom šele se je ustavil. Nataknil si je na čevlje železne dereze in pričel stopati navzgor. Da bi mu bil krajši čas, si je zažvižgal pesem. Tako se je pomikal više in više po gladki, ledeni strmini in se ni hotel zamuditi nikjer. Šele ondi gori, kjer je rastlo šop smrek in mecesnov, se je ustavil, da se nekoliko odsope. Pa se je ozrl na nasprotno stran dolinice, in tam so se dvigale proti nebu divje in skalnate gore, ki so bile od vznožja do vrhunca pokrite z belim snegom. Silen veter je moral divjati po tistih gorah. Zakaj Leš je razločno videl, kako so se dvigali tu in tam s šimih snežiš bele megle in se sukale okrog in okrog po skalovju. A Leš je dobro vedel, da to niso megle, ampak le krhki sneg, ki ga dviga veter z gladkih skal in ga raznaša daleč na okrog. Solnca pa ni videl Leš nikjer; saj je vedel, da se skriva ves dan nekje za razdrtimi grebeni, ki mu ne puste posijati v ozko zagorsko dolinico. A Leš je vedel tudi to, da solnce že zahaja. Zakaj vrhunci belih gora so pričeli rdeti in svetiti z rdečo zarjo po prostranem molčečem svetu.
»Dobro moram stopiti, da me ne zaloti noč,« si je rekel Leš. »Še pol pota ni za mano, a solnce je že zašlo. Stopi, stopi, Leš, in nikar se ne obotavljaj!«
No, Leš se ni obotavljal, ampak je stopal še čvrsteje naprej. Ker mu je bilo dolgčas in ker se mu ni več ljubilo žvižgati, je pričel govoriti in modrovati sam s seboj. Modroval je pa takole: »Če me zasači noč, bi ne bilo dobro zame. Pravijo, da gori nekje nad kapelico straši. Nemara pa še celo škratje domujejo tam gori v goščavi? Norčeval sem se bil iz škratov in sem rekel, da so dali Citrarjevemu Petru cekine. Pa mu jih niso dali. Peter jih še videl ni. Samo norca sem se delal in sem govoriti... Pa znabiti so mi škratje zamerili radi tega? Ovbe, pa morda pridejo in me pograbijo? In še bolj me bo bolelo, kot je bolelo Petra, ko se je prekotalil s sanmi vred. Čemu neki sem mu nastavil tisti kolec? Saj mi Peter ni storil nikoli nič žalega. Res — prav nisem storil, pa naj reče kdo, kar hoče. Lepo to ni bilo in zares sem hudoben in norčav... Pa kaj, če me zdaj res pograbijo škratje in mi povrnejo vse, kar sem hudega govoril o njih in kar sem storil ubogemu Petru?«
In Leš se je ozrl nemirno okrog sebe. Madro je potisnil na oči in se je spustil kar v tek po strmini. Toda dolgo časa ni mogel teči, ker mu je kmalu pošla sapa. Pa je pričel počasneje stopati navzgor, in ga je bilo res vedno bolj strah. In spet je pričel govoriti na glas: »Saj nisem tako hudoben. Samo neumen sem. In v neumnosti sem podstavil Petru tisti kolec. V neumnosti sem zasmehoval škrate, pa tudi botrču sem se prejle nalagal samo iz neumnosti. Saj mi je zdaj žal, ker sem Petru storil hudo. Zato me pa pustite v miru, vi strahovi, pa tudi vi, rdeči škratje, me pustite v miru! Bom pa od danes naprej priden..!«
Pa se je Hladnikov Leš zdaj res kesal svoje hudobnosti. Kar peklo ga je v srcu in grizlo nekaj bridkega, in bal se je, in strah ga je bilo. Zato je pa sopel na vso moč navzgor, da pride čimprej iz samote. Pričelo se je mračiti, še preden je Leš prišel na vrh. Globoko pod njim je ležala dolinica, že vsa zavita v večerni mrak. A nad njim sta se užigali na modrem nebu dve drobni, komaj vidni zvezdici. Leš pa še vedno ni bil na vrhu strmega klanca. Zato ga je bilo pa vedno bolj strah, in vedno bolj nemiren je postajal. — »Ničesar hudega ni bilo,« si je ponavljal. »O, sliši me, Peter, in tudi vi, škratje, me slišite! Bila je norčavost, samo moja norčavost...«
Toda, hvala Bogu! Prisopihal je vrh strmine in se je ozrl na planotico, ki je ležala nedaleč pod njim. V mraku je razločil samotne hišice. Odvalil se mu je od srca težak kamen, in oddahnil se je globoko. Že se je hotel spustiti v dir in steči navzdol. Tedaj pa obstane in se ozre ves preplašen okrog sebe. Zdi se mu, da nekaj šumi kraj poti v goščavi, plahuta in se vzpenja in hrope s čudnim, strašnim glasom. Divji strah se poloti Leša, in od strahu ne more premakniti nog. Strmi in gleda v goščavo in posluša in se strese. Tisto prhutanje in hropenje postaja vedno glasnejše in strašnejše, da se Lešu kar naježe lasje. — »Saj sem vedel, da me nocoj dobe škratje,« zasope v strahu. »Glej, vstajajo iz zemlje in rogovilijo od veselja, ker so me pričakali... Saj sem rekel — o, saj sem si mislil, da pridejo... Beži, beži, Leš, če le moreš! Beži, dokler te škratje ne dobe v svoje kremplje!«
In Leš je sebe ubogal. Kar na sani se je zavalil, pa jih je potisnil naprej. Sani so odfrčale z njim po strmem klancu, a Leš jih v svojem strahu niti voditi ni utegnil. Tu in tam se je ozrl nazaj, da vidi, če res hiti strah za njim. Toda v gostem mraku ni mogel nič razločiti. Goščava tam gori je že zatonila v temi, in pod Lešem so se zasvetila ozka, razsvetljena okenca samotnih hiš. Takrat pa je zaplahutalo nad Lešem nekaj velikega, črnega v zraku. Zavreščalo je z groznim glasom, da se je fant stresel. — »Ojoj!« je zavpil. »V zrak so se dvignili škratje, pa planejo name in me raztrgajo...!«
Sani so pribrzele že globoko dol pod klanec. Letele so same kakor divje. In tisti hip so zadele ob samotno smreko, ki je stala kraj pota. Vzpele so se napol in so zaškrtnile. Leš pa je zletel z njih. Z glavo je priletel ob trdo smreko. Zasvetilo se mu je pred očmi, in v glavi ga je zabolelo tako, da je omahnil in obležal na snegu. Prav milo je pričel stokati in se gladiti po bolečem čelu. — »Škrat me je vrgel — škrat me je prevrgel s sani,« je jecal in je zaman poizkušal, da vstane. »O, ni me mogel ujeti, zato me je pa prekotalil s sani. Saj sem ga videl, kako je plahutal po zraku — pa me je...«
Lešu se je naposled posrečilo, da je vstal. Še enkrat se je pogladil po boleči glavi in se je ozrl po strmini. Toda videl ni nikogar nikjer. Zato se je oddahnil in je pogledal po saneh. Dasi je bilo že temno, je vendar videl, da se je odlomila sanem desna krivina. Hudo mu je bilo, da bi se bil skoro na glas razjokal. Strmel je na odlomljeno krivino, in v srcu ga je peklo in mu govorilo: »Ali zdaj vidiš, Leš? Ni te preganjal škrat, pa tudi škrat te ni treščil ob smreko, da se ti je posvetilo v glavi. Tvoja hudobnost je bila, Leš, samo tvoja hudobnost, ki se je zdaj maščevala nad tabo. Pa si poizkusil, kar je moral pretrpeti Citrarjev Peter zaradi tebe. Zdaj vidiš, kako je prijetno, če se človeku razbijejo sani in sam telebi z njih. Ali vidiš zdaj, Leš? Ali ti je dobro in ugodno? Pa bos še hudoben in boš še delal drugim hudo? Kaj, Leš?«
Lešu je bilo hudo, ko je poslušal tisti bridki glas. Kar glavo je sklonil in je pričel naglo in glasno sopsti. Pograbil je odlomljeno krivino in jo vrgel na sani. Potem je pa prijel za krivino, ki je bila še ostala cela, in je vlekel sani za sabo po položnem klancu do hiše, ki je stala nedaleč tam. In molčal je vso pot, ker mu je bilo v srcu hudo. Naglo je šel naprej in prišel kmalu do doma. Stopil je v razsvetljeno, prijetno zakurjeno izbo. Vsedel se je na klop kraj peči in si pričel sezuvati čevlje. Nikogar ni bilo v izbi. Mati je kuhala večerjo v kuhinji, oče pa je pokladal živini v hlevu. Mali Cenek in mala Uršika pa sta sedela pri materi ob ognjišču in sta gledala, kako meša mati lepo dišeče ajdove žgančke. Leš se je že sezul. Pobrskal je pod klopjo in je izvlekel izpod nje lesene cokle. Nataknil si jih je na noge. Še enkrat se je pobožal po bolečem celu, vzdahnil je težko in je šel počasi v kuhinjo.
»Oj, Leš!« sta zaklicala Cenek in Uršika, ko sta zagledala bratca. »Ali si prišel, Leš?«
»Prišel,« je odgovoril Leš in se je vsedel kraj ognjišča na stolec.
»Seveda, dosti ni manjkalo, pa bi ne bil prišel. Opravka sem imel s prebitimi škrati, pa še hudega opravka. Ongavemu Petru iz Loga so skoro ušesa potrgali. Sani so mu prevrgli pod klancem z drvmi vred. In ongavi Peter je strašno jokal. Jaz sem se mu pa smejal. Petru sem se smejal in prebitim škratom. Zato so bili pa škratje hudi name. Hej, tam gori nad kapelico so me počakali. Zarjoveli so, zaprašili so se za mano, name so se vrgli in na moje sani. Jojmene! Pa so mi strli krivino, odspredaj so mi jo odžagali in — lop! — so me po glavi, da mi čez noč zraste na nji gotovo debel rožiček. Oh no...«
»Mamica! Mamica« je zavpila mala Uršika in je zbežala materi pod predpasnik. »Leša so škratje. Nabili so ga... Oj, mamica!«
In Uršika se je tresla. Cenek pa je vtaknil prst v usta in strmel s široko odprtimi očmi na pripovedujočega bratca. No, Leš je pripovedoval in se ni zmenil za strah, ki je zgrabil bratca in sestrico. In še je pripovedoval, pa ni niti zapazil očeta, ki je bil stopil v kuhinjo in obstal pri vratih in poslušal. Ravno je Leš pripovedoval o strahu, ki je plahutal in hrkal nad kapelico, ko je stopil oče do njega in ga pograbil za rame. »Ti bom jaz pokazal strahove!« se je oglasil z jeznim glasom. »Hudobnež, jaz ti pokažem, kako izgledajo strahovi! Le hitro za mano v izbo, pa ti pokažem!«
In oče je potegnil Leša iz kuhinje. V izbo ga je vlekel in ga prijel prav trdo. Leš se je zvijal in moledoval. No, pa mu vse ni nič pomagalo. Vse je moral povedati po resnici in po pravici. Vse o kolcu in o Citrarjevem Petru in o laži pri Drčarjevem botrču. Pa tudi o polomljeni krivini je povedal in o strahu, ki je prhutal in renčal v goščavi za kapelico. Oče ni rekel nič, le roko je iztegnil in vzel s police gorko šibo. Pa je bilo zdaj Hladnikovemu Lešu gorje — gorje, da se popisati ne da...
Mati je skuhala žgančke in jih je prinesla v veliki skledi v izbo. Za njo sta pritekla Cenek in Uršika in sta se skobacala za mizo. Ozirala sta se okrog in okrog in iskala z očmi bratca. Naposled sta ga le zagledala. Leš se je bil spravil na peč. V kot se je bil stisnil, pa se niti ganil ni. Bratec in sestrica sta ga gledala vsa začudena. In Cenek je iztegnil ročico, pa se je zasmejal. In je rekel: »Škrata si videl, Leš? Oj, saj si ga res videl... Oče so rekli, da ti ga pokažejo. Pa te je zdaj strah, Leš, ker si videl škratca. Zato si se pa skril na peč, da te ne zagrabi škratec. Ali ni res, Leš?«
Leš se ni genil. V zid se je obrnil in molčal. Molčal ves čas, ko so večerjali oni doli pri mizi, in ni šel s peči. Bratec in sestrica sta šla potem spat v sosedno izbico, pa tudi oče je odšel, in mati je upihnila luč in je odšla za očetom. Leš je pa ostal sam v izbi. Vrgel je nase debel plašč in se zleknil po zapečku. Preden je pa zaspal, je rekel sam sebi: »Peter je kriv vsega, samo Citrarjev Peter. Zaradi njega me je bilo strah nad kapelico, in zaradi strahu se mi je zlomila krivina pri saneh. In zaradi Petra sem bil tepen, oj, kako tepen! Zato me pa počakaj, ti Peter! Zagodla si bova in zaplesala, da bo joj! Le počakaj, Peter!«
In Leš je skrčil prste v pest. Zažugal je z njo v črno temo dvakrat, trikrat. Potem pa se je zavil v suknjo in je čakal, da pride odkod spanec...
No, Citrarjev Peter ni slišal Leševih groženj. In če bi jih tudi bil! Kaj za to? Nasmejal bi se bil in bi se ne bil bal. Čemu? Saj vse te grožnje niso bile vredne, da se jih človek boji. Še najmanj pa Citrarjev Peter. Saj ni bil storil Lešu nič hudega. Leš sam mu je pa prizadejal zadosti hudega. Pa Peter mu ni grozil zaradi tega. Peter je lepo povedal očetu, da se je ponesrečil s sanmi gori pod klancem, pa niti zatožil ni očetu Leša. Smilil se mu je, in je vedel, da bo Leš doma tepen, ako Peter pove očetu, da je vse nesreče kriv samo Leš. Zato je pa molčal, in tudi oče ni vprašal ničesar več. Samo potrepljal je Petra po rami, pa je rekel: »Že dobro, Peter! Popravili bomo sani. Zakaj smo pa mizar? Hvala Bogu, da se hujšega ni pripetilo.«
In oče je bil zadovoljen, Peter pa tudi. Šel je v zakurjeno izbo, za peč se je vsedel in je posadil svojega triletnega bratca Lukca na kolena. Desetkrat ga je zaujčkal, da je bil mali Lukec ves zadovoljen in vesel. — »Se, se — se!« je vriskal, in Peter ga je ujčkal in še ujčkal in prepeval: »Hop — hop, Lukec, oj, hopsasa! Kaj ni lepo, Lukec? Kaj ni lepo, če smo veseli in dobrega srca? No, glej — no glej! Kako lepo skačeš na mojih kolenih, kot bi res jahal pravega konja... Oj, hopsasa, ti Lukec!«
Peter se je smejal in je ujčkal. Mali Lukec pa je vriskal in tleskal s svojimi debelimi ročicami. »Hopsasa!« je vriskal, in smeh mu je rdečil vedno bolj polna in zdrava ličeca.
3. uredi
Hladnikovega Leša so mučile tisto noč na peči čudne sanje. Nemirno se je premetaval, sopel težko, in zdelo se mu je, da mu leži na prsih huda mora. Spet in spet se je prebudil. Gledal je okrog sebe v temo in strmel, dokler mu spanec ni spet zaprl oči. V sanjah je slišal čudno in strašno plahutanje. Videl je pred sabo dvoje velikih, živo gorečih oči. Uprte so bile vanj tako grozno, da je nehote zavpil in se prebudil. — »Kaj pomeni to?« se je izpraševal strahoma. »Pa ne, da se je splazil škrat za mano v hišo in gleda zdaj in čaka prilike, da me zaduši? — Oj, bilo bi strašno, bilo bi strašno!«
In je spet zaspal; toda samo za par trenutkov. In spet so prišle tiste oči od nekod iz teme in so gledale in strmele vanj — in Leš se je spet prebudil. Da bi že minila ta noč!« je vzdihnil. Pričel je moliti in molil tako gorko kakor še nikoli. Po molitvi se je nekoliko pomiril. Toda komaj je zaspal, spet so bile tu tiste strašne oči. Gledale so vanj in nepremično se svetile kakor žareče oglje. In Leš se je prebudil in pričel spet moliti, da bi pregnal z molitvijo tiste oči. Zavedal se je, da je to nemara sam bognasvaruj, ki je prišel ponj in ga bo zaradi njegove hudobnosti odnesel s sabo. Zato se je polotil Leša še hujši strah. Kar križal se je in ponavljal neprestano: »Saj ne bom več hudoben. Priden bom in bom ubogal in se učil, da ne bom sedel še štiri leta v prvem razredu... Usmili se me, o strašni bognasvaruj! Pusti me v miru, saj ne bom več hudoben. Samo danes se me še usmili! Jutri bom pa že priden, res da bom... Ti angel varuh, mi stoj na strani, da premagam hudobo črno!«
Svetlikalo se je že za zamrznjenimi okni, ko je Leš šele dobro zaspal. Toda spal ni dolgo časa. Zakaj oče je prišel v izbo in ga je zbudil prav nemilo. »Vstani, pa napravi se!« je velel. »K maši greva.«
Leš se je pretegnil na zapečku; oči si je pomel in je naglo vstal. Bal se je očeta. Toda bil je še ves vrtoglav. Glava ga je bolela hudo. Neprestano si je mel oči, ki so mu bile vse krmežljave. Odšel je v kuhinjo, in ko si je umil obraz v mrzli vodi, mu je postalo nekoliko bolje. Potem si je pričel oblačiti pražnjo obleko in je bil tako hitro gotov kot še nikoli. Urno je posrebal gorko mleko, ki mu ga je mati postavila na mizo. Potem se je stisnil v kot, sedel tam in ni črhnil besedice. Čakal je, da se oče obleče, in to je trajalo precej časa. Domislil se je Leš noči in tistih strašnih oči, ki so ga gledale. Zdrznil se je, a strahu in groze ni bilo več v njegovem srcu. — »Eh, kaj tiste oči!« si je rekel. »Saj ni bil škrat, ki me je strašil ponoči, pa tudi črni bognasvaruj ne. Čemu bo hodil semkaj? Mar samo radi mene? Saj se ne izplača, da bi hodil samo zaradi mene... Spal sem slabo in sem zato sanjal hude sanje. Nič drugega ni bilo. Pa sem se plašil in se bal. Ni bilo vredno, ni bilo vredno...«
Oče se je medtem napravil in si oblekel bel kožuh. Madro (kučmo) si je nataknil na glavo, in potem sta šla z Lešem. Oče je delal velike korake in je trdo stopal, da je škripalo pod njegovimi petami. Molčal je vso pot. Le tupatam je pogledal na Leša od strani in zamahnil z roko, kakor da premišlja nekaj resnega in važnega. Leš je stopical naglo kraj očeta, pa je tudi molčal. Šele, ko sta prišla do samotne kapelice, je Leš izpregovoril, ker se je domislil tistega strašnega prhutanja, ki ga je bil slišal snoči v goščavi. »Oče!« je dejal Leš. »Glejte, tamle za tistimi smrekami je pa snoči strašilo. Kar groza me je bila... Kaj je pač moglo biti? Ali so bili škratje ali kali?«
Oče ga je pogledal, in obrvi so se mu namršile. »Hm,« je zagodel in je stopil v goščavo. Leš je stopil za njim, in ustavila sta se pod visoko, košato smreko. Leš je zagledal tam zajca, ki je ležal pod drevesom v snegu. Ves je bil zmrzel in že objeden. Še celo oči ni imel več. Iz globokih, praznih jamic sta mu gledala strah in smrt.
»Ali vidiš?« mu je dejal oče resno. »Žival je zmrznila. Snoči je pa prišel jastreb. Oči mu je izkljuval in se gostil z njegovim mesom. Pa si ga ti splašil. Od tod tisto plahutanje... Samo jastreb je bil, ti si pa mislil, da je strah. Strahov ni na svetu, Leš. Strahove vidi le slaba vest, tudi tvoja, ker si hudoben in malopriden. Samo to je, Leš!«
Leš je povesil glavo in je stisnil ustne. Ničesar ni rekel, ampak šel molče za očetom po strmini navzdol. In besedice nista več izpregovorila vso pot, ki se je vlekla dobro uro. Prišla sta v farno vas v pravem času in sta se napotila v cerkev.
Po maši sta šla naravnost do Citrarjeve hiše, da tam počakata popoldanskega nauka. Tako je delal Hladnik vsako nedeljo že od mladih dni, ker sta si bila s Citrarjem velika prijatelja. Pa tudi kosil je Hladnik vsako nedeljo pri Citrarjevih, in z očetom je kosil tudi Leš vsako nedeljo tam. Seveda, Leš je bil tega jako vesel, ker se je po kosilu lahko zmuznil na vas, da tam malo poveseljači in porazgraja z vrstniki. Tako zabavo je Ijubil Leš nad vse. Zato je bil tudi danes ves srečen, ko je stopil iz cerkve. Pozabil je bil na hudo noč, na strahove in na škrate. Še poznalo se mu ni več, da je slabo spal, in da je obljubil, da ne bo več hudoben in malopriden. Še na misel mu zdaj ni prišlo vse to. Ugibal je le, koga in kako bi premlatil po kosilu. Zato pa je že žvižgal, ko je stopal za očetom proti Citrarjevi hiši, ki je stala sredi vasi. No, danes se je pa Leš zmotil. Po kosilu je res vstal izza mize. Za peč se je usedel in se je pričel počasi pomikati proti durim. Že je bil konci klopi, in treba mu je bilo samo še skočiti, pa bi bil pri vratih. Leš je že prežal, kdaj se bodo odprla vrata, da smukne v vežo. A oče, ki se je za mizo pogovarjal s Citrarjem, ga je opazoval. Ko so se odprla vrata in je stopila Citrarjeva mati v izbo, je Leš skočil na noge. Tedaj pa se oglasi oče in reče: »Tu ostani! Pogovorimo se o tebi. Nikamor ne pojdeš!
Leš se je potuhnil nazaj na klop. Ugriznil se je v ustne, da ga je zabolelo. Glavo je povesil in pričel drsati z nogo po tleh. Nehote je jel poslušati, kaj pravi in govori oče za mizo. Pa dobrega ni slišal. Oče se je pritoževal čezenj in pravil ves žalosten, kak nepridiprav je Leš, in da ga ne more poboljšati niti palica. V šoli ni nič prida, doma nič prida, med svetom pa še najmanj. Oče se je pogladil po laseh, pa je rekel Citrarju: »Z doma ga dam. Pri tujih ljudeh naj se priuči pridnosti in reda... Zato te prosim, Citrar, vzemi našega Leša! Vsaj za poskušnjo ga vzemi! Poznam te, Citrar, in vem, da ga priučiš vsemu, česar je treba dobremu otroku. Ti znaš in boš tudi ukrotil tega poba, če bi ga ves svet ne mogel... Kako, Citrar, ali hočeš?«
»Hm,« je odvrnil Citrar, ki je bil mož kratkega govorjenja in nagel v delovanju. »Ga vzamem. Veš, tebi na ljubo... Naj bo! Privedi mi ga, kadar hočeš! Vzamem ga v šolo.«
»V nadlego ti bo, Citrar, vem,« je še menil Hladnik. »A veš, kaj ti bom rekel? Da ti ne bo preveč sitno rediti dveh, bova zamenjala! Vaš Peter naj gre z mano na Srednji vrh, naš naj pa ostane pri vas. Če hočeš, kar pustim ga tukaj in vzamem po nauku Petra s sabo... Ali bo prav tako, Citrar?«
»V božjem imenu je odvrnil Citrar odločno. »Ni, da bi se dobre reči kovale ves dan, človek jih mora izvršiti takoj. Naj bo, Hladnik, ker si ti... Peter, hej, Peter!« je zaklical potem. »Ali slišiš, Peter?«
Peter je naglo pritekel iz kuhinje, kjer je bil ujčkal malega Lukca. Stopil je do mize in vprašal očeta: »Kaj pa, oče? Klicali ste me, pa sem prišel.«
Citrar je zakašljal in rekel: »Tu sva se s Hladnikovim stricem zmenila o tebi. Pa sva se domenila, da greš še danes z njim na Srednji vrh. Tam ostaneš, dokler te ne pokličem nazaj. Mogoče ostaneš tam leto dni; mogoče še dalj... Kar materi povej, naj pripravi tvoje reči. Po nauku odideš s Hladnikovim stricem. Saj greš rad, Peter?«
Peter se je začudil in skoro verjeti ni mogel. »Seveda grem rad, oče,« je odgovoril. »Če ukažete, pa grem... Saj mi ne bo hudega na Srednjem vrhu. Zato pa grem, oče!«
Hladnik je pobožal fanta po laseh, pa mu je dejal: »Prideri pobič si, Peter! Ne bo ti slabega pri nas. Še dolgčas ti ne bo. Kar meni verjemi, ne bo ti hudega.« — Potem se je Hladnik ozrl k peči, kjer je sedel Leš ves preplašen in obupan. »Leš, sem stopi!« mu je velel. »Slišal si, kaj sva se ravnokar zmenila s Citrarjevim stricem. Zato stopi semkaj! Ali si slišal?«
Počasi se je dvignil Leš s klopi. Počasi je pristopil k mizi. Obstal je tam in povesil glavo. Oče pa ga je gledal in del: »Ti boš ostal tu pri Citrarjevem stricu. Citrarjev stric te bodo učili pridnosti in reda. Dokler se ne privadiš temu in se ne poboljšaš, ne boš prišel domov! Ne za urico ne...«
Leš je dvignil glavo in pogledal v očeta. V prvem trenutku je mislil, da se oče in Citrarjev stric samo šalita. A zdaj je videl v očetovem licu vso trpko in bridko resnico. Solze so se mu udrle po preplašenih licih. Sklenil je roke, zajokal in izpregovoril proseče: »Oh, nikarte, oče! Nikarte! Saj bom priden in vam ne bom delal več hudega... Lepo vas prosim, oče! Ne pustite me tukaj, da bi služil! Vzemite me rajši spet s sabo domov! Saj sem rekel, da bom priden... Oh, oče...«
Oče je zamahnil z roko in rekel z neizprosno trdoto: »Kar je sklenjeno, je sklenjeno. Prej bi bil priden, pa bi ne bilo tega treba. In konec besedi! Jutri ti kdo prinese tvoje stvari s Srednjega vrha. Tu ostaneš, pa je opravljeno!«
Leš se še vedno ni vdal in ni hotel molčati. »Nikarte, oče!« je moledoval. »Samo danes naj grem še z vami, boste videli, kako bom priden... Glejte! Saj me čakajo jutri Drčarjev botrč, da jim zvozim še zadnja drva iz gozda. Pa kaj porečejo Drčarjev botrč, če me ne bo? Zato pa moram z vami — zato me pa pustite, oče, da grem domov... Ne bom ostal pri Citrarjevih — pa ne bom...«
»Bomo videli, bomo videli.« je rekel oče s svojim trdim glasom. »Čez leto dni bomo videli! A zdaj se pripravi, da gremo v cerkev.
Res so že pritrkavali zvonovi v visokem zvoniku. Ko jih je Leš slišal, je zajokal, da bi se bil zasmilil trdemu kamenu. A ni se smilil očetu, pa tudi Citrarju ne. Smilil se je samo Petru. Ta ga je prijel za suknjič, pa mu je rekel prijazno: »Ne jokaj, Leš! Saj ti ne bo hudega pri nas. Z Lukcem se boš igral in ga boš ujčkal. Naš Lukec se ujčka nad vse rad. Nikar ne joči! Saj se tudi jaz ne jočem, ker moram z doma. Slišiš, Leš?«
Leš je zapihal kakor mačka pa dregnil Petra od sebe. Naglo je zgrabil svojo madro in zbežal iz hiše. Tekel je proti cerkvi in se še zmenil ni za svoje tovariše, ki so ga klicali pod lipo. Naravnost v cerkev je tekel in za širok steber se je stisnil. Sopel je na vso moč, in po licih so mu še vedno tekle debele in vroče solze. A hipoma se je zavedel, da je v cerkvi. Obrisal si je solze in se je pomiril. Sklenil je roke in se zagledal v oltar, ki se je svetil v nebrojnih lučcah. — In Leš se je spustil na kolena. S sklenjenimi rokami je zaprosil: »O daj, ljubi Bog, da grem po nauku domov! Saj ne morem ostati pri Citrarju, res ne morem... Ljubi Bog, daj! Priden bom od zdaj naprej in nikoli več ne bom hudoben... Usmili se me, o ljubi Bog!«
Pri nauku se je Leš pomiril. Pa je bil prepričan, da so se z njim pri Citrarju samo malo pošalili in ga hoteli oplašiti. Zato je počakal očeta pri cerkvenih vratih in mislil, da se napotita kar domov, pa bo tako vse dobro. A kako je bilo? Prišel je oče, a ni se obrnil na desno, da bi šel po cesti domov. Obrnil se je na levo in stopil na pot, ki je držala naravnost do Citrarjeve hiše. Leš se je prestrašil in skočil za očetom. »Oče!« ga je nagovoril s plašnim in boječim glasom. »Ali ne greva domov?«
»Ti si od danes naprej pri Citrarju doma,« je odvrnil oče in ga niti ni pogledal več. Stopil je naglo naprej. Leš je pa sklonil glavo, in v srcu ga je zbodlo in speklo nekaj bridkega. Saj je zdaj vedel, da se oče ne šali in da je govoril resnobno. — »Oh, kaj bo pa zdaj?« je spreletelo Leša. »Res bom moral ostati pri Citrarju... Oh, jaz ne morem; ne morem... Domov pojdem — pa četudi sam in četudi pobegnem... Naka, pri Citrarju pa ne ostanem; za ves svet ne ostanem! Pobegnem — pobegnem... In ko bom doma, me ne spravi nihče več od doma. Če me drugi ne bo branil, me bodo pa mati. In Cenek in Uršika... Pobegnem — pobegnem...«
In Leš se je obrnil in stekel naravnost proti cerkvi. A še trikrat ni skočil, že ga je zagrabil oče za suknjič in ga potegnil nazaj. »Ti seme nemarno!« se je razsrdil. »Glej ga! Pobegniti hoče! Pa ne boš pihal kaše, ti kavelj presukani! Alo, pred mano, da te imam pred očmi! Naprej!«
4. uredi
Pri Citrarjevih so imeli rumenega kanarčka. V leseni gajbici je skakal kanarček, in gajbica je visela na steni kraj okna, da je mogel kanarček videti vsak hip božji dan tam zunaj pod jasnim nebom. Kanarček je skakljal od jutra do večera po gajbici in se ni utrudil. Tu in tam je zacvrčal s tihim, drobnim glasom in je zrl skozi okno v mrzli zimski dan. Stresnil je s perutmi, kakor da ga je zazeblo v drobno srčece, ko je zagledal beli sneg tam zunaj. Poskočil je naglo, pa obsedel na zgornji palčici. Toda zapel ni; že tri dni ni zapel, odkar je bil Hladnikov Leš pri Citrarjevih. In Leš se je čudil, ko je gledal drobnega, lepega ptička. Že je mislil, da kanarček radi tega noče peti, ker je zaprt v gajbico. — »O, hudo mu je, ker ne more pod nebo,« je premišljal Leš. »Žalosten je in potrt, ker je ujet in zaprt. Pa se mu ne ljubi, da bi pel. Saj se tudi meni ne ljubi žvižgati in prepevati. Zaprt in ujet sem kakor kanarček, ker ne morem in ne smem domov na Srednji vrh. Oj, to je hudo! Pa naj potem žvižgam in pojem, ko sem pa ves žalosten.«
In Hladnikov Leš je bil res žalosten. Kar zgrudil se je za peč. Z roko si je podprl glavo, pa gledal na kanarčka, ki se je ozrl tu pa tam nanj s svojimi živimi, črnimi očesci. »O ti kanarček, ti sirotek!« je rekel Leš. »Kako rad bi ti zletel v beli svet, in kako bi jaz rad nazaj na Srednji vrh! Lepo je v svetu — še lepše pa na Srednjem vrhu. Pa ne moreva nikamor, ker sva ujeta in zaprta. Oh, da bi mogla, da bi mogla«
Leš je pobesil glavo in pričel razmišljati. Sam ni vedel, kako mu je prišla kar naenkrat čudna misel: Kaj, če bi izpustil kanarčka? Poletel bi ven v beli svet in bi bil vesel... Tega se je Leš zdaj domislil, pa ja kar vstal in stopil pod gajbico. In ni prav nič odlašal. Kar roko je iztegnil, pa odprl ozka vratica. — »Fiv-fiv!« je rekel kanarček prijazno. »Glej, kletkina vratica so odprta. Pa tudi okno ti odprem. Lahko poletiš pod milo nebo m se rešiš ječe. Kar zleti, kanarček! Saj bi tudi jaz, če bi mogel... Kaj se boš mučil v težki ječi tu pod Citrarjevim stropom? Kar odleti, siromaček!«
Pa je Leš res odprl tudi okno. Kanarček je pričel nemirno skakati s palčice na palčico in se oziral od strani na odprta vratica. Trikrat je začivkal in kar naenkrat vzfrfotal iz kletke. Obletel je izbo in potem sedel Lešu na ramo. Leš pa je iztegnil roko, in kanarček se mu je lepo vsedel na prst. Ponesel ga je k odprtemu oknu in govoril: »Kar zleti, siromaček, kaj boš tu? Vesel bodi, da te izpustim. Kdo drugi bi te ne izpustil. Samo Hladnikov Leš je tako usmiljen, da ti privošči prostost. Saj sam vem, kako je v ječi... Le zleti ven pod solnce!«
No, kanarček ga ni več poslušal. Kar začivkal je in zletel z dečkovega prsta. Zletel pa je naravnost nazaj v kletko in se je stisnil v kot. — »Glej ga!« se je začudil Leš. »Sam sebi noče dobrega. O, ti neumna živalca! Saj pravim, da mora biti ptič tako neumen!«
Še dolgo bi bil Leš zmajeval z glavo, da ni tedaj stopil Citrar v izbo. Citrar se je samo ozrl na odprto okno in kletko, pa je spoznal takoj vse. Obraz se mu je pomračil, in temno je pogledal na Leša. — »Na, kaj pa to,« je dejal in stopil k oknu. Naglo ga je zaprl in zaprl tudi kletko. Potem je stopil do Leša, ki se je bil potuhnil v kotu. »Kanarčka si hotel izpustiti?« je dejal s trdim glasom. »Lej ga, lej ga — nepridiprava! Kanarčka si hotel pognati v mrzlo zimo, da bi sirotek zmrznil v mrazu? Pa se ti nič ne smili uboga živalca? Da moreš biti tako trdosrčen! To je dobro, da je živalca pametnejša, kot si ti. Zadovoljna je in vesela, da je na gorkem in se ji dobro godi. Pretepel bi te človek, da bi si zapomnil do sivih let. Pusti v miru kanarčka! Le še enkrat se mi ga dotakni, pa boš videl, kaj bo potem!«
Citrar se je res razhudil, ko je videl, da je fant tako neusmiljen in trdosrčen. Prsti so ga srbeli, in najrajši bi bil pograbil Leša gorko za ušesa. A premagal se je in je samo z roko zažugal. Leš se je pa prestrašil, in sram ga je bilo, da je ves zardel. Še tesneje se je stisnil v kot in ni črhnil besedice. Citrar je pa godrnjal še nekaj; trikrat je stopil po izbi gor in dol in odšel potem naglo iz izbe. Leš se je oddahnil, ko je bil sam. Prihuljeno je dvignil glavo in se ozrl okrog sebe. »Dobro, da me ni pograbil,« si je dejal. »Že sem mislil, da mi odletita dve preko ušes. Pa je samo vpil in mi žugal s pestjo... Da le ni bilo hujšega! Pa saj tudi res nisem delal prav s kanarčkom. Norčav sem bil, pa nisem pomislil, da ptiček pogine od mraza, če zleti ven. Da sem mogel biti tako neumen!«
In Leš je stopil pod gajbico, pa pričel govoriti kanarčku: »Ne zameri, ptiček! Saj ti nisem hotel hudega. Samo malo norčav sem bil. Zato pa ne bodi nič hud name! Samo smiliš se mi, ptiček! Res se mi smiliš, pa naj tudi drugi pravijo, da sem brezsrčen in hudoben.«
Kanarček je skočil na zgornjo palčiko. Naglo je pričel otresati z glavo — in kar naenkrat je zacvrčal in zapel s čistim glasom, da se je treslo po izbi. Leš ga je pa gledal in strmel in se čudil — lepemu petju se je čudil, da se mu je srce tajalo. V izbo pa je tedaj prikoracal mali Lukec. Potegnil je Leša za suknjič in rekel prav resno: »Pusti tieka! Gldavs si — ticek pa moj...«
Leš je gledal malega Lukca in je že iztegnil roko, da bi ga pograbil za uho. Jezica ga je popadla. No, Lukec je zavpil, ker je spoznal, kaj Leš namerava. »Gldavs si!« je vpil Lukec na vso moč. »Pusti ticka! Pusti Lukca! Atek bo tebe lop!«
Leš je že povesil roko, in vsa jezica ga je minila. »Lukec, ne vpij?« mu je rekel prijazno. »Saj ti nič nočem. Hoj, Lukec! Zakaj vpiješ, ko ti pa ni treba?«
»Gldavs!« je še vpil Lukec, da ga je slišal oče zunaj v veži. In oče je prišel, pa vprašal: »Zakaj pa vpiješ, Lukec? Povej, zakaj vpiješ?
Lukec je pa mahal s svojimi debelimi ročicami, prav razdražen je mahal. Potem je pokazal s prstom na Leša in rekel: »Lop me je hotel... Gldavs...«
Oče ga pograbi. Visoko v zrak ga je dvignil in ga potem posadil na svoja kolena. Za uho ga je prijel in pokaral: »Kdo je grdavž? Veš, samo parkelj je grdavž, in s seboj te vzame, če boš zmerjal druge ljudi z grdavžem. Leš je imel že prav, če te je hotel kaznovati radi tega. Ne smeš govoriti grdih besedi, Lukec! Ali si boš zapomnil?«
»Bom, bom, atek!« je odgovoril Lukec in se precej nacmeril. Oče ga je postavil nazaj na tla in šel. Lukec pa je stopil do Leša. Prav milo ga je pogledal. Rokico iztegnil, pa rekel s prosečim glasom: »Les, nic vec gldavs... Les si... Gldavs palkelj, palkelj hud — joj, hud... Ti mene ujckal, ujckal in lekel: hopsasa!«
Leš se je posmejal. Prijazno je dvignil malega Lukca na kolena, pa ga pričel ujčkati. In zraven mu je prepeval, da je mali Lukec vriskal in vreščal od same srčne radosti. Kanarček v kletki pa je slišal to vreščanje in prepevanje. Pa si ni mogel kaj — drugega si ni mogel, kakor da je pričel še on žvrgoleti tako glasno, kolikor je mogel. Veselo vreščanje se je razlegalo prav do kuhinje in je napotilo mater, da je šla v izbo pogledat, kaj to pomeni. In tudi oče je prišel za njo, pa si je rekel, ko je slišal to gostolenje, prepevanje in vriskanje: »Hm, saj menda ni tako slab ta fant, kot sem mislil. Bo pa le malo bolj norčav ko hudoben. Pa počakajmo, pojde vse lepo v redu. Čez nekaj tednov bo že ozdravljen vseh muh. Samo na vajetih ga bo treba držati, dobro držati...«
In Citrarjev stric je držal Leša dobro na vajetih in ni izpustil tistih vajeti. Leš je kmalu uvidel, da se s Citrarjevim stricem ni šaliti. Zato se ga je bal, hudo bal v početku. Še od hiše se ni upal sam in je delal brez ugovora vse, kar mu je zapovedal Citrarjev stric, in še z očmi ni trenil. No, dela sicer ni bilo dosti na Citrarjevem domu. Kravico v hlevu, dva prašička in deset kokoši je že opravila Citrarjeva mati sama. Za muco pa je skrbel Lukec. Drugega pa ni bilo pri hiši, ker je bil Citrar mizar in ni potreboval veliko pomoči. Zato ni imel Leš skoro nikakega dela. Dopoldne je hodil v šolo, popoldne pa je čepel za pečjo in se moral učiti, obilo učiti. V početku mu ni šlo kaj v glavo, ker mu je bila knjiga vedno največja muka. Četrto leto je že hodil v prvi razred, pa še vedno ni znal nič pisati, a kaj šele računati! Vsi so mislili, da je Leš zabit kot cokla. Tudi sam gospod učitelj je mislil tako, pa ga je minila potrpežljivost in se ni več veliko ukvarjal z zabitim Lešem, ker je videl, da je trud zaman. No, Citrar je pa spoznal čez kratek čas, da Leš ni tako omejen, kakor se dela. In je tudi vedel, da se nalašč noče učiti, ker mrzi knjigo in učenje. Zato ga je pričel poučevati po svoje. Lepo mu je dal abecednik v roke, za peč ga je posadil in mu je rekel prav prijazno: »Vidiš, Leš beriva in preberi pet strani! Ko boš znal lepo gladko, te bom pa vzel v delavnico in ti pokazal, kako se delajo leseni konjički. Ali bos, Leš?«
Lešu so se zasvetile oči, ko je slišal o konjičkih. Toda brž se je namrdnil, ko je zagledal knjigo na kolenih. Z roko je šinil preko oči, in obraz se mu je pomračil. — »Le daj, Leš!« je nadaljeval Citrar. »V sami urici si gotov z učenjem. Potem pa pridem pote, pa greva v delavnico. Kaj? še vedno nočeš?«
Leš je že videl pred sabo vse polno lesenih konjičkov, psičkov in bickov. Domislil se je, kako bi se razveselila doma Cenek in Uršika takih igračk, ko bi jih prinesel na Srednji vrh. Oči so se mu spet zasvetile in kar z roko je zamahnil, pa pogledal citrarja. »Bom, bom, stric! Čez uro bom znal citati ne samo pet, še dvajset strani.«
Citrar je zadovoljno pokimal. »Prav, prav!« je dejal. Le nauči se! Čez uro pa pridem pote!«
In Citrar je odšel. Leš pa je bil sam v izbi in je strmel nekaj časa na knjigo. Spet ga je obšla silna mržnja do učenja. Kar obraz se mu je nakremžil in vzdihnil je nevšečno. A se mu prikažejo spet leseni konjički in psički. in bicki; pa vidi sestrico in bratca, kako skačeta okrog lepih igračk in ploskata od samega veselja... »Hej!« zavpije Leš, in kakor bi trenil, odpre knjigo in čita in čita. Slabo je šlo v početku; toda čimdalje je čital, tem gladkeje mu je šlo. Pa ni prečital samo pet strani, prečital jih je še več. Nehote se je tako zatopil v učenje, da je pozabil na ves svet, celo na lesene igračke, na Citrarja in na Srednji vrh. Pa še sam ni vedel, da je minil tako hitro čas. In začudil se je, ko je kar naenkrat stal pred njim Citrar in ga vprašal: »No, kako gre, Leš? Ali si prebral vseh pet strani?«
»Stric, dvajset sem jih,« je odvrnil Leš. »Le poslušajte me, stric!«
In Leš je čital, gladko čital in malokje se je spotaknil. Citrar ga je gledal in se je zadovoljno muzal. Poslušal je Leša in kimal z glavo. Ko pa je Leš končal, ga je potrepljal po rami in rekel prijazno: »Dobro, dobro, Leš! Pravijo, da si zabit. Pa si bolj brihtne glave ko marsikateri drugi. Samo nikogar nisi imel, da bi te priganjal. Pa boš zdaj znal v šoli, da boš prvi, a ne zadnji. Ali ni res, Leš? Kar korajžen bodi, pa boš videl, da pojde vse gladko. Zdaj pa greš z menoj v delavnico, da ti pokažem, kar sem ti obljubil. Zvečer bova pa računala, da bo veselje.«
V Citrarjevi delavnici pa je bil Leš rad kot nikjer na svetu. Imel je veliko veselje do mizarstva. Kar oči so se mu svetile, če je držal obli v roki in je z njim drgnil po trdi deski. Citrar je gledal vse to, pa je sklenil, da ga pouči v vsem, kar mu treba. Seveda, Citrar je bil trdnega mnenja, da mora Leš najprvo napredovati v šoli, kolikor pač more za svoja leta. Citrar pa je bil mož trde volje. Zato je bil tudi prepričan, da popravi pri Lešu vse, kar je deček zamudil v treh letih. Trdno ga je privezal na vajeti in ga je učil premeteno in pametno. In Leš se mu je vdal, da sam ni vedel, kdaj. Samo, da je smel biti v Citrarjevi delavnici in tam delati po mojstrovih navodilih, pa se je rad tudi učil in premagal vso mržnjo, ki jo je imel do knjig. Citrar ga je privedel naposled tako daleč, da je Leš pričel ljubiti tudi učenje in je imel veliko veselje, če mu je šlo vse gladko izpod rok. Mesec dni je minilo, in Leš je že znal delati lesene konjičke in psičke in bicke; in znal je tudi v šoli vse tako, da se mu je moralo vse čuditi. Najbolj pa se je čudil sam gospod učitelj. Pa je poklical Citrarja k sebi, in dolgo sta govorila v učiteljevem stanovanju. Drugi dan pa je izpraševal gospod učitelj Leša dolgo, dolgo; o takih rečeh ga je izpraševal, da se drugim učencem niti sanjalo ni o njih. No, Leš pa ni molčal in je odgovarjal modro in odločno in se ni zmotil niti enkrat. Po izpraševanju pa je rekel gospod učitelj: »No, Leš, ti si že prevelik in preučen, da bi sedel v prvem razredu. Kar vzemi svoje reči in pojdi z menoj! V drugi razred greva. Tam bo še nekaj prostora zate.«
Leš je bil ves rdeč od velikega veselja. Razburjen je vzel svojo madro in abecednik ter tablico, pa odšel za gospodom učiteljem v drugi razred. In tam je ostal in se učil tako lepo in pridno, da je bil že čez nekaj dni prvi med prvimi.
Vsega tega je bil najbolj vesel sam Citrar. Pohvalil je tu pa tam Leša pred vsemi, a ga vendar še ni izpustil s svojih vajeti. Bil je z njim strog kakor prve dni, in Leš se je moral še vedno učiti kakor prve dni. No, Leša pa tudi ni bilo treba veliko siliti k temu. Sam se je potrudil, kolikor je bilo treba, in se je rad učil in poslušal Citrarja v vsem. Tako je napredoval v učenju in uboganju in še sam ni vedel, kako in kdaj je postal drugačen. Zdaj ga je bilo že sram, če je pomislil na prejšnje čase, ko je bil tako hudoben in zanikarn. Kar rdeč je postal, če se je domislil prejšnje nagajivosti. Hitro je poklical malega Lukca k sebi. Na kolena ga je posadil in ga ujčkal, ujčkal, da nikoli tako. In mali Lukec je bil tudi zadovoljen in je imel rad Leša. Očetu in materi je pravil, da je Leš bolj priden nego Peter, ker zna lepše ujčkati ko Peter. — »Oj, hopsasa!« je vpil na Leševih kolenih. »Les pliden... Les zna ujckati... Kal v nebesa — hopsasa!«
Ob nedeljah je prišel oče s Srednjega vrha, pa tudi mati je prišla včasih v ranem jutru pogledat po svojem otroku. Z očetom pa je prišel tudi Peter. Leš je bil zadovoljen, ko je videl mater, in ji je izročil lesenih igračk, ki jih je bil naredil sam, da jih mati ponese Cenku in Uršiki. Tudi je bil vedno vesel, ko je zagledal očeta. A vendar ni bil prav zadovoljen z njim, ker oče je govoril trdo z njim in ga ni nikoli pohvalil. Leš se ga ni upal niti nagovoriti. Nagovoril ga je samo enkrat, ko mu je bilo strašno hudo in dolgčas po Srednjem vrhu. Pa je Leš tedaj vprašal očeta: »Oče! Kdaj pa pojdem spet domov? Rad bi že šel pogledat in bi rad ostal doma...«
Oče pa je nagubančil čelo. Pogledal je Leša od nog do glave. Obrnil se je v stran, pa ni odgovoril besedice. Lešu pa je bilo hudo. V kot se je stisnil in bil žalosten ves tisti dan. Saj je vedel, da ga oče ne mara in mu noče verjeti, da se je res poboljšal in postal priden. Hudo je bilo Lešu, tako hudo, da bi se bil najrajši razjokal. Zdaj je bil prepričan, da ne bo smel še dolgo domov, oj, še dolgo, in da bo moral ostati še pri Citrarju... Ves žalosten se je splazil iz hiše. V hlev je šel in se tam vsedel na nizek pograd. Z rokami si je zakril obraz, in ker ga je peklo v srcu tako hudo, si ni mogel drugega, kakor da je zajokal na ves glas. — »Oj, ne smem domov,« je javkal v svojem obupu. »A jaz bi šel tako rad domov, ker je doma vse lepše... Pa ne smem, oh, ne smem...«
V Leševem srcu se je pričela buditi tistega dne stara upornost, trmoglavost in srdita jezica. Še na misel mu ni prišlo, da bi se uprl starim napakam, ki ga niso nadlegovale že nekaj dni. Leš je pričel spet cepetati z nogami in krčiti pesti. Solze so mu vrele iz oči, a te solze niso bile solze žalosti in bolesti. Te solze sta Lešu poslali v oči samo srdita jezica in upornost, ki sta spet zavladali v Leševem srcu. In zato je cepetal Leš z nogami, zato je krčil pesti in govoril v srditosti: »Ne mara me oče. Pa še mar mu ni, če sem priden in poslušen. Ljubši mu je Peter, ki se mu zna prilizovati... O, Peter je vsega kriv. Zaradi Petra moram biti na Citrarjevem domu. Da ni Petra, bi jaz zdaj lepo sedel doma, in bi mi ne bilo treba, da se potikam pri tujih ljudeh. Peter je kriv vsega, samo ta priliznjeni in hinavski Peter. Da ga dobim enkrat v roke! Tako ga premlatim, da bo pomnil, kdaj je mene izpodrinil z doma. Le počakaj me, ti hinavec nemarni!«
In Leš je zažugal s pestjo in tisti trenutek je zasovražil Petra kot nikogar na svetu. Saj je bil trdno prepričan, da je samo Peter kriv njegove nesreče in njegovega gorja. Zato je sklenil, da se maščuje nad Petrom in ga izpodrine s Hladnikovega doma. Že je premišljal, kako bi vse to naredil na najlažji način. Tedaj pa prikoraca v hlev mali Lukec, ki mu je bilo v izbi dolgočasno, in je že povsod iskal Leša. Lukec tleskne z ročicami, ko zagleda Leša, naglo priteče in zavpije v svojem veselju: »Oj Les! V hlevu si — v hlevu je Cika — mu — mu... Pa ti nisi Cika, Les... Cika dolge loge in lece: mu — mu, Lukec! Pa Lukec se bojčka Cike. Les, plidi v hiso! V hisi ni Cike. V hisi Lukec ujcka... Takole ujcka: hopsasa! — V hiso Les! V hlevu Lukec boji Cike... Cika je glda, pa plavi: mu — mu, Lukec!«
A Leš ga ni poslušal. Nagrbančil je čelo in ga pogledal jezno. Z roko je zamahnil in sunil dečka od sebe. Lukec se je opotekel in zakrilil s svojimi ročicami, da ne bi padel. Potem je zbežal k durim. Obrnil se je k Lešu in mu zagrozil s prstkom: »Pa si gldavs, velik, velik gldavs, kot palkel... Cakaj — palkel vzame gldavsa. Tebe vzame palkel. Cakaj, Les! Gldavs si, gldavs...«
Še enkrat je Lukec zažugal s prstkom in je zmajal ves žalosten svojo kodrasto glavico. Pa ni pogledal Leša več, ampak je odkoracal z drobnimi, negotovimi koraki iz hleva.
Leš je ostal sam v hlevu. Z rokami si je zakrival obraz, z nogami je cepetal in mislil na maščevalne naklepe. Sam je bil v hlevu. Samo krava Cika je stala ob jaslih. Zadovoljna je hrustala seno in je zamahnila tu pa tam z dolgim repom. Pa niti pogledala ni Leša, ki je sedel na pogradu...
5. uredi
Hladnikov Leš je res dočakal pomlad na Citrarjevem domu. Že zdavnaj je bil skopnel sneg po zagorski dolini. Dasi so bile noči še nekoliko mrzle in je pokrivala še vsako jutro debela slana polje in vrtove, so bili dnevi vendar že topli in prijetni. Solnce je ogrevalo božjo zemljo, da je trava naglo brstela in so se vzbujale prve, plašne rožice. In gledali so rožice v božje pomladansko solnce. Smehljale so se in poslušale tihi vetrec, ki je šelestel nad zagorsko zemljo. Z vetrecem pa so se zibale med solnčnimi žarki prve pomladanske ptice. Na brsteča drevca so sedale ptice in so klicale zelene liste iz toplih odej. Listi pa so slišali te prijazne klice. Pogledavali so iz mokrih popkov, začudili se krasni pomladi in se širili v sladkem pomladnem hrepenenju. Ptice pa so jim prepevale do poznega večera in s poznim večerom so odšle v svoja nova gnezdeca, pa so zadremale, kakor so zadremale prve rožice in kakor so zadremali brsteči listi po drevcih.
Hladnikov Leš pa je bil žalosten, ko je videl, da je prišla pomlad. Saj ni bilo čudno. Videl je, da so se vračale ptice domov, in videl je, da so se celo drobne rožice vračale iz mrzle zemlje domov pod mile, prijazne žarke. In hudo je bilo Lešu, da on ne more domov, samo on ne... S Citrarjem sta orala tri njivice, ki so bile edina Citrarjeva last. Leš je stopal pred živino in jo priganjal. Citrar pa je oral. Lepo se je smejalo solnce z neba, da je bilo prav toplo. Vse naokrog pa je dehtelo s prijetnim, pomladanskim vonjem, da je Lešu kar trepetalo srce. In Leš se je spominjal doma in Srednjega vrha. Spominjal se je tudi, kako veselo je spomladi na Srednjem vrhu. Oče orje in vpije nad živino. Leš pa stopa pred živino in vihti dolgo šibo. Tu pa tam pograbi za komat, da spravi živino v pravo smer. »Hej, hej!« vpije, da se razlega daleč onkraj. Srednjega vrha po položni rebri. V gozdu nad Srednjim vrhom pa prepevajo ptiči, petelini se oglašajo ob samotnih hišicah, in solnce sije, in rumeni žarki se zibljejo vsepovsod nad Srednjim vrhom. Cenek in Uršika pa tekata po travniku in se lovita in se smejata, kar se da... Saj je tako krasno in prijetno spomladi na Srednjem vrhu! Pa bi se človek ne smejal?
»Hej, hej!« zavpije zdaj Leš na Citrarjevi njivi nad muhasto Ciko, ki sili venomer v razor. »Hej, hej!« vpije in bi najrajši jokal. Ozira se neprestano dol po dolini, kjer se sveti daleč in visoko sredi strme gore Srednji vrh. Ves je oblit s solnčnimi žarki in se leskeče in pozdravlja v daljave in nižave. Ondi pa orje oče, in za živino hodi tisti hinavski Peter in se smeje in prepeva, kakor se smejeta in prepevata mali Cenek in mala Uršika. Vsepovsod veselje, in židana volja hodi s kraja v kraj... Leš pa mora hoditi tu v dolini pred razvajeno Ciko in poslušati Citrarja in prenašati njegovo nevoljo. Oh, da more biti tako!
Lešu se zasvetita v očeh dve drobni in pekoči solzi. V srcu ga grize, strašno grize, da bi jokal na glas, če bi ga ne bilo sram pred Citrarjem. In tlači tisto bolest nazaj, odkoder je bila prišla; a bolest se ne da potlačiti, pa naj si Leš še toliko prizadeva. Kar zobe stiska in divje maha s svojo dolgo šibo. A vse ne pomaga prav nič. Bolest postaja vedno večja in silnejša, in Leš si ne več pomoči... »O, da more biti ta Peter na svetu!« si misli. »Vsega je kriv samo ta Peter, ta hinavski Peter! Radi njega moram zdaj služiti pri Citrarju, samo radi njega... Pa bi bilo zdaj lepo na Srednjem vrhu! In prepeval bi in bi nemara še celo vriskal... Pokažem Petru — še kmalu mu pokažem, da mu bo joj in gorje! Saj sem še vedno Leš, še vedno sem Hladnikov Leš. Zato mu pokažem, hinavskemu Petru... »
»Hej, hej!« je zavpil Citrar, ker so bile krave le preveč zašle preko razora. »Kaj povešaš glavo in gledaš v tla? Na živino pazi, Leš!«
Leš se je stresnil in je pograbil z vso silo za komat. Srdito je zamahnil s šibo in spravil krave v pravo smer. — »No,« je zagodrnjal. »Mučim se tu in jezim. A doma bi lahko prepeval in se veselil. Pa čemu vse to? Samo zato, da je Peter na Srednjem vrhu vesel. O, le počakaj me, Peter! Ne boš se veselil dolgo časa... Kar domov se povrnem. Pa da mi že prej ni padlo v glavo! Da sem mogel biti tako neumen in se že prej nisem domislil tega!«
Leš se je razveselil te misli. »Hej, hej!« je zavpil in skoro poskočil v zrak. Da, tako napravi! Lepo se povrne domov. Petra pograbi in ga s silo zapodi s Srednjega vrha. On pa ostane lepo doma in poreče očetu, da je Peter sam pobegnil, ker noče več služiti pri Hladnikovih. No, oče ga pa ne bo preganjal nič več z doma in bo nazadnje zadovoljen, da je Leš spet pri hiši. Leš bo pa gledal, da se mu več ne zameri; priden bo in ga bo ubogal. Pa napravi vse, kar je treba. Samo da ostane doma in na Srednjem vrhu in mu ni treba več, da služi pri tujih Ijudeh...
»Hej, hej!« je vpil Leš in je bil vesel kakor že dolgo ne. Pogledoval je daleč gor na Srednji vrh, in oči so se mu smejale v razkošnem veselju. Pa se je Citrar čudil, ko je videl njegovo veselje. Zmajal je z glavo in si je mislil: »Čudno, da je tako vesel. Pobič se bo popravil. Hvala Bogu, da sem ga privedel na pravo pot. Najboljši učenec je zdaj v šoli. Gre mu kar samo od sebe v glavo. Pa tudi doma se vede, kakor se spodobi... Hvala Bogu! Hladnik bo lahko kmalu prišel ponj in ga bo vesel.« — To si je mislil Citrar. Na glas je pa rekel: »No, no, pobič! Pa kaj si naenkrat tako vesel? Ali pa te je užgala sama pomlad?!
»Zakaj bi ne bil vesel, stric?« je odgovoril Leš in se posmejal. »Saj sije solnce tako lepo, in ptiči prepevajo v gozdu, da je veselje. Pa bi še jaz ne bil vesel? Hm, kaj pa tudi hočem drugega? Kar zažvižgal bi in bi zapel...«
»Prav, prav, pobič!« ga je pohvalil Citrar. »Le bodi vesel, dokler si še mlad. Na starost ne boš imel prilike, da bi bil vesel, kakor si zdaj. Zato je prav, da si zdaj vesel in se spominjaš mladega življenja.«
Citrar je bil Leša vesel. Zadovoljen je bil sam s sabo, da je tako hitro predrugačil mladega, vihravega in k slabemu nagnjenega dečka. Saj pa je tudi moral biti zadovoljen z Lešem. Leš je postal ubogljiv in bil je priden kot nobeden drugi na vasi. Še učitelj ga ni mogel prehvaliti, ker je bil Leš zdaj že prvi in najmarljivejši učenec, zgled vsej šoli. In radi so ga vsi imeli, še celo strogi gospod župnik mu je odpustil vse nekdanje prestopke in se ni več spominjal njegove nekdanje zlobe in malopridnosti. Vse to je dosegel samo Citrar s svojo železno vztrajnostjo in voljo. Tudi on sam je imel zdaj Leša rad. Poučeval ga je o vsem in mu je z veseljem razkazoval mizarska dela, ker je videl, da Leša na vso moč zanima in veseli mizarstvo. In fant je napredoval v tem delu kar čez noč in vidoma. Citrar se je čudil in premišljal: »Še bo znabiti nekaj dobrega in velikega iz njega, če ostane na tem potu. Samo, da bi se ne naveličal prekmalu in bi ne krenil s tega pota. Da bi ga le ne zapeljale nazaj njegove stare napake — lenoba, malo pridnost in velika trma.«
Zato je Citrar dobro pazil na Leša. Dan na dan je gledal nanj; zato pa tudi videl, da se hoče deček tupatam vrniti v stare napake. Ob takih prilikah ga je hitro prijel in ga je zasukal nazaj na staro pot. — »Še ni popolnoma zdrav,« si je mislil. »Take bolezni pač ne preidejo tako hitro, kot bi mignil s prstom. Še bo treba truda in napora. A da ozdravi, za to sem porok jaz. Samo, če ne pride kaj drugega vmes, kaj hudega, ki pokvari za vedno moj trud.«
Citrar se je resnično bal tistega hudega in je še bolj pazil na fanta, da ga domala cele dneve ni izpustil izpred oči. Tisto hudo do zdaj še ni prišlo, in Citrar se je oddahnil. Pa je videl tu in sem, da se je Leš razsrdil kar sam od sebe in cepetnil z nogo. Obrvi so se mu namršile, in oči so se mu zasvetile, in Leš je že gledal, nad kom bi stresel svojo jezo. Pa je opazil malega Lukca in ga je hotel pograbiti. A Lukec ga je samo pogledal in mu ni niti utegnil reči: »Gldavs!« — Tedaj je pa že pograbil Citrar Leša in ga je dobro oštel. Pa je bilo Leša sram. Stresnil je z glavo — in nesrečne jezice ni bilo več v njegovem srcu.
Tisti dan, ko sta orala, pa se je Leš potuhnil popolnoma. Vesel je bil na polju, da je žvižgal in prepeval. In čudil se mu je Citrar. Pa ni vedel, kaj se je vzbudilo v Leševem srcu; in tudi tega ni vedel, da je Leš že vse premislil za svoj beg. No, Lešu je bilo to prav. Še glasneje in veseleje je prepeval in se smejal. Saj je vedel, da služi danes zadnji dan pri Citrarju. Jutri bo pa že doma. Na Srednjem vrhu bo, vesel in zadovoljen kot nihče na božjem svetu...
Zorala sta bila s Citrarjem že vse tri njive. Zgodaj popoldne je še bilo, ko sta se napotila domov. Leš je hodil ves zadovoljen po izbi in si mel roke. Tu in tam je stopil k oknu, pa pogledal po solncu. Solnce se je vedno bolj nižalo k visokim goram; še pol urice, pa zaide in pošlje čez gore črno noč. Leš se je posmejal, ko je videl solnce že tik nad goro. — »Samo dve urici še, pa sem doma. Spal bom nocoj lepo in brez skrbi na podstrešju. Tam stoji moja postelj, in zdaj spi na nji hinavski in prekanjeni Peter. O, to bo Peter gledal, ko ga bom pograbil in spodil domov! Jokal bo — vem — in moledoval. Pa ga ne bom poslušal. Na ženem ga, da bo veselje! Pa še trikrat ga bom brcnil, da se niti ogledati ne bo utegnil.«
In Leš se je zasmejal in se je v svojem veselju udaril po kolenih. V njegovem veselju ga je pa zmotil mali Lukec. Prikoracal je v izbo, in Leš ga je prijel in ga dvignil k stropu. Ujčkal ga je na rokah, in malemu Lukcu se je to tako dopadlo, da je vriskal na ves glas. In tudi kanarček se je prebudil, pa je pričel žvrgoleti, da je šlo skozi ušesa.
»No, Lukec!« je rekel Leš in se prešerno smejal. »Ali te znam jaz lepše ujčkati ali vaš Peter? Glej — pa danes je zadnjikrat. Jutri naj te ujčka spet Peter! Seveda, če se mu bo ljubilo in če bo mogel in če ga ne bo hrbet preveč bolel. Kaj?...«
»Petlcek pliden — nic buban,« je rekel mali Lukec. »Libica plid kana, tudi nic bubana... Buban palkelj, pa plavi: ajs — ham ham...«
Leš se je smejal in postavil malega Lukca na tla. A Lukec ga je prijel za hlače in prosil: »Se, se, Les! Ves — hopsasa v nebesa! Lukec lad ujcka — gol, gol v nebesa... Se, se, Les!« — No, Lešu se ni več ljubilo. Stopil je k oknu, pa je videl, da se solnce že pogreza za gore. Tlesknil je z rokami in se zavrtel po izbi. Lukec pa je bil razžaljen. Prstek je vtaknil v usta, pa rekel nevoljno: »Les, le, le! Pa te bo palkelj — lop! Pa te v sklinjo zaple — lop!« Lukec se je zavrtel na peti in je odšel iz izbe.
Tedaj je prišel Citrar z novo pručico v roki. »To pručico poneseš Kocijanovi stari materi,« je dejal. »Težko že čaka stara na njo. Takoj jo moraš nesti. Pa pridi kmalu nazaj, ker bo večerja že gotova.«
Leš je zgrabil pručico in je odhitel z njo iz izbe. Na vso sapo je stekel in dirjal nevzdržno skozi vas. Samo enkrat se je ustavil na cesti. Ozrl se je na gore, pa je videl, da je solnce že zašlo. In Leš je poskočil ves vesel. — »Hehe!« je rekel. »Nič več me ne vidiš, ti Citrarjeva hiša! Ni mi žal po tebi — prav ni mi ni žal. Saj nisem imel tam nič dobrega... Hoj, pa bom vriskal jutri že doma! Tako bom vriskal, da me bo poln ves Srednji vrh... Joj, hoj!«
In Leš se je zaprašil naprej. Tekel je vso pot do same Kocijanove hiše, ki je stala koncem vasi. Ves zasopljen je prišel h Kocijanovi stari materi. »Pručico sem vam prinesel, stara mati!« je dejal. »Gotova je, in Citrarjev stric jo vam pošiljajo. Poglejte jo, stara mati, če je prav narejena in če vam je všeč.«
Kocijanova stara mati si je ogledala pručico od vseh strani. Pa je bila vesela in zadovoljna. Natrosila je Lešu v žep polno perišče suhih hrušk in ga pogladila po licu. Leš se pa ni nič zamudil. Kar naglo je odšel od stare matere. Zunaj na potu pa se je globoko oddahnil. Ozrl se je okroginokrog, pa si rekel: »Stečem, da bom imel vas takoj za sabo. A onkraj vasi že ne bo nikogar več, in tam se mi ni bati, da me vlove. Zdaj je prišel pravi čas in zdaj pokažem, da se ne bojim nikogar!«
Leš je res pričel teči in tekel je do konca vasi. Tam pa se je ozrl, če ne teče nihče za njim. In se je razveselil, da je kar trikrat zavihtel madro po zraku. — »Saj sem rekel, da pojde vse kakor namazano!« je dejal. »Pa sem tudi vse prav dobro iztuhtal, da bi nihče ne mogel bolje... Premeten in prekanjen je Citrarjev stric. Jaz pa sem ga prekanil, da bo kar zijal in se praskal za ušesom. Leš ni tak, da bi ga kdo metal za plot med smeti. Ni, pa tudi ne bo...«
Mračiti se je že jelo po zagorskem svetu. V temnem zvoniku je zazvonilo ave Marijo — in tedaj se je nehal Leš smejati. Snel si je madro in molil. Počasi je stopal naprej po cesti in se ni več oziral nazaj. Ko je pa odmolil, je pričel spet teči in tekel dobre pol ure. Zvezde so že gorele po prostranem nebu, ko se je ustavil doli, kjer se je cepila od glavne ceste pot na Srednji vrh. Tedaj pa je Leš zavriskal.
»Juhuhu!« je zavriskal in stekel preko proda, ki je sredi njega šumela glasna Sava.
6. uredi
Ves zasopljen je priplezal Leš vrh strmine in je obstal tam kraj kapelice. Zelo se je bil uznojil in je bil skoro brez sape. Zato se je pa ustavil, da se malo odsope in spočije. Noč je že bila, in zvezde so gorele jasno vsepovsod po pomladnem nebu. V globoki tišini je bil ves prostrani zagorski svet. Nikamor se ni videlo, in tudi slišati ni bilo ničesar. Samo globoko doli sredi teme je šumela Sava pritajeno in zamolklo. Leš pa je sopel gori na višini in si je brisal znoj raz vroče čelo. — »Hm, že sem skoro doma,« je premišljal vesel. »Samo majhen klanček še, pa bom že skoro pri hišah... Pa da bi le tako temno ne bilo! Skoro me je strah. Tam je tista goščava, kjer me je strašilo. Pa kaj — če ni bil jastreb? Ali pa še celo hudoben škrat? Pa naj me čaka zdaj v goščavi in me pograbi, ker je jezen name... Oh, ne smem se muditi, res se ne smem.
In Leš je zdrvel po strmem klancu. Že je bil vštric goščave in je gledal in poslušal pozorno, če bi zagledal kaj strašnega. A nič se ni zgenilo v goščavi. Pa se je Leš oddahnil in je pričel stopati počasneje. Tedaj se je pa dvignilo nekaj iz teme; strašno se je dvignilo pred Lešem in stopilo naravnost pred Leša. Lešu so se pošibila kolena. Lasje so se mu naježili, srce mu je pa kar zastalo. Prestrašen je kriknil in obstal kakor prikovan. Tisto črno in strašno je pa zamahnilo z roko in reklo: »Kam pa pobič? — Ali si ti na Srednjem vrhu doma? — Ali bi jaz našel tam prenočišče? Siromak sem in zelo truden, ker hodim že ves dan. Pa bi se kje odpočil. Noč je mrzla, in jaz bi bil rad na gorkem... Povej mi, pobič, ali najdem tam doli kaj prenočišča?«
Leš se je tresel po vsem životu. »To ni siromak!« si je rekel. »To je strah, ki se je spremenil v siromaka... Če grem z njim, me zavede na samoto in tam me bo — —. O, najbolje, če mu pokažem pete in zbežim, ako je še mogoče... Saj naša hiša ni več daleč.« — Pa je Leš kar poslušal samega sebe. V stran je skočil in je zdrvel mimo črnega človeka. Po klancu se je zapodil in je bežal kakor veter navzdol. Pa še poslušal ni samotnega človeka, ki je vpil za njim. Leš se je šele oddahnil, ko je zagledal pred seboj svetlo luč, ki je sijala v črno temo. Še bolj je pričel teči po položni poti navzdol in je kar naenkrat obstal pred domačo hišo. Okna so bila razsvetljena in nezagrnjena. Zato se je Leš splazil pod okno in je pogledal v izbo. Za prostorno mizo sta sedela oče in mati in sta se pogovarjala. Pri peci pa je sedel sam Citrarjev Peter. Mala Uršika je sedela kraj njega. Cenek je pa stal pred njima in je strmel vanj. Peter je gotovo pripovedoval kaj lepega, ker sta bila bratec in sestrica tako zamaknjena vanj.
»O, zgodbo jima pripoveduje,« je zamrmral Leš pod oknom in je stisnil pest. »Sedi za pečjo, a tam je moj prostor! Izpodrinil me je z njega. A čakaj me, hinavec! Nocoj ti dam, da te bo minila vsa volja po Srednjem vrhu. Še nocoj boš zapustil našo hišo in se pobereš, odkoder si bil prišel...
Leš se je odmaknil od okna, ker se je bal, da ga morda kdo domačih zapazi. Potuhnjeno se je splazil za vogal, kjer je bilo tako temno, da bi ga ne mogel videti nihče. In tu je že pričel razmišljati, kaj in kako bi ukrenil. V početku si ni mogel domisliti česa primernega. Že se je prestrašil, ker je mislil, da mu ne pade umna misel v glavo. In že je bil skoro prepričan, da bo moral nazaj k Citrarju, ker ne ve, kako bi Petra zapodil s Srednjega vrha. A tedaj mu vendar šine v glavo bistra misel, da je je bil Leš kar vesel in na vso moč zadovoljen z njo.
In Leš se je posmejal in si pomel roke. Še enkrat se je splazil pod okno in je pogledal v razsvetljeno izbo. Oče in mati sta še vedno sedela za mizo. Peter pa je očividno že končal svojo zgodbo. Veselo se je smejal, in z njim tudi Cenek in Uršika. Ta smeh pa je zbodel Leša globoko v srce. Namršil je obrvi in zažugal s pestjo. — »O, smej se! Saj se ne boš dolgo. Čez dobro urico boš jokal in opolnoči prosil zvezde, naj ti pokažejo pot s Srednjega vrha... Zakaj pa ima Leš pesti — debele in trde pesti? — Hehe, le počakaj, ti miška!«
Leš si je s pestjo zatisnil usta, da bi se ne zasmejal preveč na glas. Še enkrat je pogledal v izbo in stresel odločno z glavo. Potem je pa šinil naglo od okna in se splazil previdno mimo vogla. Tam je bila nizka ograja, ki se je dvigala tik nad potom. Leš niti lese ni iskal, ampak se je dvignil kar čez plot in se spustil dol na dvorišče. Neslišno je šel preko dvorišča do kuhinjskih vrat in je prijel za kljuko. Vrata še niso bila od znotraj zapahnjena. Smuknil je naglo v kuhinjo, kjer je še vedno tlela na ognjišču žerjavica. A Leš se ni obotavljal. Šel je še skozi kuhinjo in stopil v temno vežo. Ob zidu se je splazil do stopnic, ki so vodile gor na podstrešje. Tiho, prav tiho je zlezel po stopnicah in se šele oddahnil, ko je stal gori na vrhu. — »Posrečilo se mi je,« je pomislil. »Nihče me ni slišal in videl... Pa sem zdaj na konju. Samo v izbico se še splazim in počakam tam, da pride Peter. Pa napravim račun, kakor je treba...«
Leš se je plazil naprej ob leseni steni. Z rokami je tipal okrog sebe, ker je bila na podstrešju taka tema, da ni videl niti prsta pred seboj. Plazil se je naprej neslišno kakor mačka na lovu. Že je obtipal vratica, ki je za njimi bila izbica, in kjer je bil spal neko in kjer zdaj spi ta hinavski Peter. Leš je odprl vratica in je stopil v izbico. Splazil se je do linice. Tam pa je obstal, pa pogledal v noč. Skozi linico je gledalo šest jasnih zvezd naravnost v podstrešno izbico. Lešu so se oči privadile temi, in v zvezdnem svitu je zagledal postelj, kjer je bil spal prej toliko noči brezskrbno spanje. Pa si ni mogel kaj — stopil je do postelje, pa jo je potipal. Še vedno je bila pogrnjena z debelim, ovčjim očetovim kožuhom kakor nekdaj, ko je bil Leš še doma. In Leša je zazeblo, ko se je dotaknil kožuha. — »Br!« se je stresel, da je kar zaprhal. »Mraz bo tu, neznansko mraz... Zima je šele minila, in noči so še vedno prav mrzle. V jutru bo pa slana... Hm, kar v kožuh se zavijem in se stisnem ob posteljino vznožje. Pa me ne bo zeblo nič.«
Leš se je zavil v gorki kožuh in je sedel na postelj. Pa je čakal. Tiho je bilo na podstrešju, tako tiho, da je slišal utripanje lastnega srca. Le tu pa tam je zaškrtnilo kje med strešnim tramovjem. A Leša ni bilo strah. Saj je bil doma; pod domačo streho je varen pred škrati in drugimi zlobnimi strahovi. In kdo mu more kaj? Kdo? Niti Peter ne, ki pride zdaj pa zdaj na podstrešje.
Leš je ždel na postelji in sopel v težkem pričakovanju. Precej dolgo je čakal in postal že nestrpen. Pozno je že moralo biti, in Leš se je že čudil, zakaj še vedno ni Petra. — »Hm, nemara pa spi v izbi za pečjo?« je pomislil. »Mogoče ga je pa strah in se ne upa na podstrešje... Kaj bo tak? Peter je samo v jezikovanju junak. A ponočnih strahov se boji bolj ko jaz... Morda ga res ne bo?«
Leš je bil že v skrbeh. Nemirno je vstal in je stopil k durim, da posluša. Tedaj pa zaropoče nekaj v veži; začujejo se težke stopinje na stopnicah. Leš brž ugane, da prihaja zdaj sam Peter. Pa se razveseli; pomane si roke in reče: »Prihaja, prihaja... Brž bo tukaj... Hehe, zastonj sem se bal, in zastonj me je skrbelo. Prihaja — je že tu...«
Naglo smukne Leš do postelje. Kožuh vrže nazaj na postelj. Še enkrat se ozre okrog sebe, potem pa počene in se splazi pod postelj. Skoro dihati se ne upa. Le čaka, čaka... Vrata se hipoma odpro, po izbici se zasveti, ker je prišel sam Peter z gorečo svečo v roki. Leš se potuhne še bolj in se stisne tesno k leseni steni. Na vso moč zadržuje sapo, ker se boji, da ga Peter ne zapazi še pred časom. No Peter pa niti ne misli, da je Leš skrit pod posteljo. Svečo postavi na skrinjico, sam se pa usede na postelj in se skloni, da si sezuje črevlje. Tedaj pa zavrisne in skoči na noge. Zagledal je bil črno postavo, ki je šinila hipoma izpod postelje in se vrgla nanj. Peter je bil prepričan, da to ni nihče drugi ko kak razbojnik, ki se je prikradel v hišo, da pomori in pobije vse, kar je živega. — »Oh, joj, na pomoč!« zavpije in iztegne roko, da pograbi protivnika za vrat. A protivnik se naglo odmakne, pa že v naslednjem trenutku navali z vso močjo nanj in ga podere na tla. Z levico mu zatisne usta, z desnico ga pa mikasti, da Peter kar hrope...
»Tiho, ti pravim!« sope napadalec. »Tiho, ti pravim še enkrat! Zdaj ti pokažem, kar sem ti bil že obljubil... Še nocoj se pobereš od tod tja, od koder si bil prišel. Pa takoj se pobereš, drugače te še hujše premlatim, da ti ne ostane cela nobena kost... Ali se boš zdaj pobral?«
Peter je med tem spoznal po glasu Leša in je vedel, s katerim napadalcem ima opraviti. Zato ga je kar naenkrat minil strah. Uprl se je z nogami ob tla. Z rokami pa je pograbil Leša. Prevrgel ga je in skočil na noge. »A, ti si? Ti, Leš?« se je začudil. »Pa kaj hočeš od mene? Pa kaj te je prignalo to noč domov? Povej, povej mi, Leš, in daj mir!«
Leš pa ni odgovoril. Zagrabil je po njem in se spet vrgel nanj. A Peter ga je odrinil, da se je Leš spotaknil in podrsnil po tleh. To ga je tako razjezilo, da je kar zasiknil. Naglo se je pobral, pa spet navalil na Petra. Suval ga je z nogami in preizkušal, da ga vrže na tla. A Peter se ni pustil. »Kaj hočeš od mene?« ga je izpraševal in odbijal od sebe. »Saj ti nič nočem... Zato me pa pusti! Ali slišiš, da me pusti?«
»Ne pustim te!« je sopel Leš in spet suval in tolkel. »Nocoj ti pokažem, pritepenec! O, ti si me izpodrinil z doma! Spravi se mi od tod! Takoj se mi spravi!«
Peter ga je pričel prijazno miriti: »Zakaj praviš, da sem te izpodrinil z doma? Saj te nisem jaz izpodrinil. Tvoj oče sam te je poslal z doma. Pa ti že veš, zakaj te je poslal. Zaradi tebe sem moral tudi jaz z doma. Misliš, da sem šel rad? Tudi meni je dolgčas po domu, in tudi jaz bi bil rad doma. Pa oče mi je velel, da moram služit k vam. In sem šel, ker sem moral... Zdaj pa praviš, da sem te jaz izpodrinil. Nisem te, Peter, jaz ne!«
Leš je gledal Petra, in njegova jeza v razjarjenem srcu se mu je jela ohlajati. Razumel je, da ima Peter le prav. Gotovo je: tudi on ni šel rad z doma. A brž ga je spet zmagala srditost. »A jaz ti še enkrat rečem, da moraš še nocoj z našega doma. Jaz se nič več ne vrnem k vam. Doma hočem biti. Zato se pa ti poberi od nas!«
»O, prav rad,« odgovori Peter. »Zavriskal bom in zapel, ko bom smel domov. Sam od sebe ne grem. Počakati moram, da me pokliče oče.«
V Leševem srcu je že domala pogasnila jezica. Rekel je z mirnejšim glasom: »Kaj? Ne moreš? Kdo ti pa brani, da ne moreš? Jaz pa pravim. da moraš. Še nocoj moraš. Ali si slišal, da moraš še nocoj?«
»Leš, pa zakaj mi govoriš tako?« ga zavrne Peter. »Ti mi ne moreš zapovedovati. Zapoveduje mi lahko tvoj oče. Zato pa ne grem od vas. Ne nocoj ne jutri... A ne jezi se, Leš! Rajši mi povej, zakaj si zbežal od nas? Vem, da si pobegnil skrivaj in te ni videl nihče. Zato mi povej, da se dogovoriva v miru.«
Peter je govoril in mu prigovarjal tako prijazno, da je nazadnje Leša le pregovoril. Pa mu je Leš povedal vse — počasi, v pretrganih stavkih. Kako mu je dolgčas pri Citrarjevih, da ne more več živeti tam doli; da se je vrnil na Srednji vrh in da ne gre za ves svet več od doma. Peter ga je poslušal in ker je imel mehko srce, se mu je Leš nazadnje res zasmilil. Sedel je kraj njega na postelj in mu rekel, ko je Leš umolknil: »Saj bi šel, Leš, še nocoj bi šel od vas. Tudi meni je hudo po domu. Rad bi že spet enkrat ujčkal našega Lukca. Pa ne smem domov, ker bi me oče takoj zapodil nazaj na Srednji vrh. A tudi tebe zapodi oče nazaj, veš, Leš! Jutri, ko te vidi tukaj, boš moral takoj nazaj. Verjemi mi, Leš!«
Leš je povesil pogled in se domislil očeta, in silno ga je zaskrbelo v srcu. Prepričan je bil, da ga res nažene oče nazaj k Citrarju, kakor hitro ga zagleda. Očetu pa se ne more prikriti, če hoče živeti doma. Skoro mu je žal, da je prišel tako brez pomisleka domov. A vendar se še noče vdati. Zmaje z glavo, pogleda Petra prav presunljivo, pa reče: »Kaj vse to, kaj vse to! Ti govoriš, pa sam ne veš, kaj govoriš. Delaš se, ker nočeš od tod, ker ti je predobro pri nas. A jaz ti pravim, da pojdi rajši! Moraš, pa moraš! Jaz k vam ne grem nikoli več. Vležem se v svojo postelj. Ti pa pojdi, kamor hočeš!«
Leš si je brž sezul čevlje. Potem je kar oblečen zlezel v postelj in si je potegnil odejo čez obraz. Peter se je čudil in ni izpregovoril besedice. Pa tudi Leš je molčal, in Petru se je zdelo, da že dremlje. Zato je pobral kožuh, ki je bil zdrknil na tla. — »Hm, ne kaže mi drugega, kakor da se vležem kar na tla. Ali naj grem dol v izbo za peč? Čudil bi se Hladnikov oče in bi takoj zvedel vse. In ubogemu Lešu bi bilo že nocoj gorje... Zato je bolje, da kar na tleh zaspim in počakam jutra.«
Peter se je res zavil v kožuh. Toda posluhnil je in se je ozrl na postelj. Od tam je prihajalo pritajeno ihtenje, in to ihtenje je bilo tako milo, da je šlo Petru do srca. Peter je stopil bliže k postelji. Odmaknil je z Leša malo odeje, pa izpregovoril s tihim glasom: »Zakaj pa jočeš, Leš? Slišiš, zakaj jočeš? — Povej mi, kaj ti je! Znabiti ti pomorem, Leš! Pomorem ti, če le količkaj morem!«
A Leš je ihtel naprej in govoril med jokom s pretrganim glasom: »Ne smem več k vam. Doma ostanem. Rajši tu umrjem, ko da bi šel še enkrat z doma... Umrjem rajši, umrjem... Kaj meni za to!«
»Bodi pameten, Leš!« ga tolaži Peter. »Saj ti ni treba umreti. Pa če hočeš ravno ostati doma, ostani! Jaz ti ne branim, Leš! Saj pojdem sam rad domov... Smiliš se mi!«
Leš je pogledal vanj pa vprašal, kakor da ne verjame: »Pa res pojdeš, Peter? Ali res pojdeš?« »Pojdem, res pojdem.« zatrdi Peter odločno. »Naj se zgodi, kar hoče! Jaz pojdem, in ti bodi brez skrbi. Le mirno zaspi, ker si truden in je že pozno.«
»Pa da pojdeš — sam rad pojdeš?« se zavzame Leš. »Če se mi le ne lažeš? Ne morem ti verjeti, Peter!«
»Zakaj bi mi ne verjel?« ga zavrne Peter. »Kdaj sem se ti še zlagal? In čemu naj lažem, ko pa ni treba? Potolaži se in zaspi! Jaz pa odidem zjutraj navsezgodaj. Le zanesi se name, Leš! Z našim očetom se že dogovoriva, da bo prav zame in zate... Zdaj pa ugasnem svečo. Jutri boš pa videl, Leš, da me ne bo več. Boš videl, da sem boljši, kot ti misliš... Le zaspi, Leš, in v spanju kmalu pričakaš jutra...«
Peter je ugasnil svečo. Tesno se je zavil v debeli kožuh in se je zleknil po trdih tleh. Leš se je pa še dolgo premetaval v postelji. Ali ga je bolj skrbela pot nazaj v tujino ali bivanje doma — kdo ve? Noč je vse zakrila.
7. uredi
Peter ni mogel dolgo zaspati tisto noč. A ne zaradi tega, ker je ležal na trdih tleh. To ni Petra prav nič nadlegovalo; še čutil ni, da nocoj ne spi na postelji. Peter je razmišljal in samo radi tega ni mogel zaspati. Razmišljal pa je o Lešu, samo o nesrečnem Lešu, ki je bil pobegnil od očeta in hoče zdaj na vsak način ostati doma. Pa Peter je vedel, da ne pojde vse tako lahko, kot si Leš misli. Dobro je poznal Hladnikovega očeta; zato pa je bil prepričan, da oče zapodi Leša od doma takoj, kakor hitro ga zagleda. Pa tudi svojega očeta je Peter dobro poznal in je vedel, da ga oče hudo poprime, če pride kar sam od sebe domov. Torej se Leš ne bo veselil dolgo doma, pa tudi Peter se doma niti dobro ogledati ne bo mogel, pa ga bo oče že pognal tja, od koder je prišel. Pa bo Leš ravno tam, kjer je bil včeraj, in prav nič mu ne bo koristil njegov beg. Mogoče bo še na slabšem, ker je bil tako nespameten, da je pobegnil od Citrarja.
In Peter je razmišljal in razmišljal. Bil je rahločutnega srca, in zato mu je bilo hudo, da mora Leš trpeti in jokati, ko bi se pa vendar na kak način lahko napravilo, da bi Lešu ne bilo treba jokati. Vedno globlje je Peter razmišljal in popolnoma pozabil na spanje. Pozno, jako pozno je že moralo biti, ko se je vendarle domislil pametne. Pa se je razveselil, da se je trikrat prevrgel po trdih tleh. — »Tako storim, hej, tako storim!« je dejal in je bil ves vesel. »O, tako bo pomagano meni in ubogemu Lešu. Pa da mi ta lepa misel že prej ni padla v glavo! Le spi, bore Leš, in bodi brez skrbi! Rekel si in si mi očital, da sem samo jaz kriv, da moraš služiti pri nas. Pa ni tako, Leš! Že jutri boš videl, da jaz nisem nič kriv. Pa mi boš hvaležen, ti Leš!«
Ko se je Peter domislil svoje pametne, se je pomiril. Pokrižal se je in se je še tesneje zavil v kožuh. Zaprl je oči in kmalu zaspal. Bila je pa še noč, ko se je predramil. Naglo se je dvignil in se po prstih splazil do linice. Gledal je v noč in na brleče zvezde po širnem nebu. Pa je pokimal in stopil k postelji. Tam se je ustavil in poslušal. Leš je še spal, trdno spal. Zato je šel Peter naravnost do vrat. Neslišno jih je odprl in je smuknil ven na mostovž. Plazil se je ob leseni steni do stopnic in krenil po njih navzdol. A niti v temni veži se ni ustavil. Nihče ga ni slišal, ko je odmaknil pri vežnih durih zapah. Duri so malce zaškripale, ko jih je odprl, pa je šinil skozi odprtino na prosto. Naglo je zaprl duri in je stekel na vso sapo na pot, ki se je vila na položni klanec. Ustavil pa se je šele, ko je bil vrh klanca. Odsopel se je tam in se ozrl dol, kjer je nekje sredi teme počivala Hladnikova hiša. — »Hvala Bogu — nihče me ni opazil in videl,« je vzdahnil. »Lahko grem zdaj brez skrbi naprej. Kmalu se zdani — še preden pridem v dolino, bo že svetli dan.«
Res, na vzhodu se je nebo že svetlikalo v bledikasti svetlobi. Zvezde so trepetale in postajale vedno manjše, kakor da jih je strah belega dneva, ki prihaja od nekod izza gora. Mrzla sapa je vela skozi zagorski svet, da je Petra zazeblo do kosti. Tesneje si je zapel suknji in je še enkrat pogledal na vzhod, kjer je že migal dan s svojimi zlatimi prsti. — »To boš vesel danes, ti Leš!« je rekel Peter vrh klanca. »Pa se ne boš jokal nič več in boš spoznal, kaj je Peter, in boš vedel, da nisem hinavec... Le počakaj, Leš!«
Peter se je okrenil, pa šel počasi po temni poti, ki je držala do nizke, samotne kapelice kraj črne goščave.
Leš se je prebudil, ko je gledal že beli dan skozi ozko linico. Naglo je skočil s postelje in si je mel zaspane oči. Prve hipe se niti zavedel ni, da je doma, in se je čudil, zakaj je šel oblečen spat. Toda bliskoma se je spomnil vsega, kar se je bilo dogodilo snoči. Pogledal je okrog sebe, da bi videl, če je Peter že vstal. A Petra ni bilo nikjer. Lešu je bilo to neprijetno; zakaj zazdelo se mu je, da je Peter odšel v hišo, pa je povedal, da se je snoči Leš povrnil domov in da leži zdaj v podstrešni izbici. — »Ovbe!« si je dejal Leš in se prestrašil. »Zdajle pride oče! Pograbi me — in gorje mi bo! Najbolje je, da se kar skrijem na podstrešju med skrinje. Tam me nihče ne bo iskal in tudi ne našel.
Že je hotel pobegniti iz izbice. A je zagledal doli na potu očeta. Upregel je oče v voz dve kravi in zdaj ju žene po poti proti gozdu, — Lešu se je razjasnil obraz, ko je zagledal očeta. »Glejte! Ni me zatožil Peter,« si je dejal ves vesel. »Peter je odšel domov, kakor mi je bil rekel in obljubil. No, zdaj pa lahko ostanem tu doma. Nihče me ne bo podil z doma, ker ni Petra več tukaj... Hej, pa sem le dosegel, kar sem hotel! Doma sem — juhu, doma! Pa bom vriskal in prepeval — juhu!«
Leš bi bil skoro na glas zavriskal. A hipoma se je domislil, da je nemara še prezgodaj. Vedel je, da se mora še nekaj ur prikrivati, da j ga domači ne zagledajo prerano. Zato se splazi iz izbice in gre neslišno na odprto podstrešje. Tam je bilo razmetanega vse polno starega pohištva in druge ropotije. Tam se začuti Leš popolnoma varnega. Vsede se v odprto skrinjo, ki je stala sredi ropotije in je bila vsa polomljena. Zadovoljno se zlekne po dolgi skrinji. Srce mu bije tako veselo, da prične pol glasno žvižgati. Utihne šele, ko zasliši s stopnic težke stopinje, ki se vedno bolj bližajo. — »Aha, to so naša mati.« si reče Leš in se potuhne v skrinji. »Gredo, na podstrešje gredo. Nemara gredo klicat Petra, ker ga ni tako dolgo dol. No, prav sem naredil, da sem se potuhnil semkaj. Če bi me našli mati, bi bil ves moj trud zaman.«
Mati pride vrh stopnic in zakliče glasno: »Peter, oj, Peter! Ali slišiš? Zakaj te ni tako dolgo k zajtrku? Ali še spiš? Vstani, vstani, Peter, je že čas!«
Leš posluša v skrinji, pa se niti dihati ne upa. Mati še postoji; a ker ji Peter ne odgovori iz nobenega kraja, gre naprej — naravnost do izbice gre in jo odpre. Pa se začudi in reče: »Ni ga... Pa kam je odšel navsezgodaj? Doli ga ni — tu gori ga tudi ni... Peter, oj, Peter! Ali slišiš? Kje si?«
Mati posluša še nekaj trenutkov. Ko pa le ni odgovora od nikoder, zamrmra nekaj nerazločnega in odide počasi s podstrešja. Ko utihnejo doli v veži njeni koraki, se dvigne Leš iz skrinje in si pomane roke. »Hehe, pa je šla nevarnost mimo,« se razveseli. »Zdaj bodo iskali Petra kdo ve kod. Tako pa preteče čas. In jaz se potem lahko prikažem tam doli. Pa porečem: Peter je pobegnil, ker noče več ostati pri nas. Pa je Citrarjevemu stricu prav. Zato je pa spodil mene domov. In zdaj sem tu, oče in mati! In ostanem spet doma, ker je doma vendarle najlepše. Saj nisem več hudoben in zanikaren. O, v šoli znam vse, česar je treba. Vprašajte samo gospoda učitelja, ker nočem hvaliti samega sebe. Pa pokima, oče z glavo, in tudi mati bo pokimala. Pa bo vse dobro; lepo bo in prijetno. Hehe, pravega sem se domislil, pravega...«
Leš se je posmejal in pričel požvižgavati v svojem veselju. Pač je še slišal, kako kliče mati na dvorišču: »Peter, ti nesrečni fant! Kam si se skril? Ali ne slišiš, da pojdi k zajtrku? — Oglasi se, Peter! Ali si se nemara skujal? Peter, Peter!«
A odgovora ni bilo od nikoder. Mati je tarnala na dvorišču in odšla počasi, počasi nazaj v kuhinjo... »Saj ga ne najde,« si je dejal Leš v svojih veselih mislih. »O, Peter mi je obljubil, da pojde že zarano domov. Pa je tudi šel in je v tem času že doma. Pa le ni hinavec, kot sem si bil mislil. Pošten pobič je in je tudi napravil, kakor je obljubil. Kar rad ga bom imel od zdaj naprej. Žal mi je, da sem snoči navalil nanj in sem ga osuval in zmikastil. Pa mi ni nič zameril in mi je še celo dobro storil. Zdajle je Peter že doma; pripoveduje očetu, da je pobegnil od nas. No Citrarjev stric se mu pa čudi in mu vse verjame. In čudi se tudi radi mene, ker sem snoči kar pobegnil iz njegove hiše. No, Peter mu pove, da sem zaradi njega pobegnil, da mu napravim prostor. Citrarjev stric bo pa zadovoljen in ne bo delal sitnosti. Hvala Bogu, da se je končalo vse tako lepo, in da sem spet doma. Hej, doma!«
Leš se je zleknil še bolj zadovoljno po skrinji. Pa je spet poslušal, a ni slišal ničesar. Mati se je naveličala iskati Petra, pa je odšla v kuhinjo in pospravljala tam. Malega Cenka in male Uršike pa ni bilo od nikoder. Najbrž sta še v izbi in spita ali pa se igrata z lesenimi konjički, ki jih je bil Leš njima poslal onole nedeljo. Debelo bosta pogledala, ko bosta videla kar naenkrat pred sabo bratca, ki ga nista bila videla že toliko časa. Pa se bosta razveselila, na vso moč se bosta razveselila... In Leš se domisli bratca in sestrice. Pa ni mogel ve ždeti v skrinji. Kar dvignil se je in stopil iz skrinje. Tja do stopnic je šel in se ustavil tam. In poslušal je, če je nemara kdo doli v veži.
A v veži ni bilo nikogar, in Leš se je globoko oddahnil. Naglo je stekel po stopnicah navzdol. Prav nič se ni pomišljal. Kar vrata je odprl in je smuknil v izbo. Cenek in Uršika sta se igrala z lesenimi konjički tam na klopi kraj peči. Zagledala sta bratca. Oči so se jima začudile, in tlesknila sta z ročicami. »Leš, hoj, Leš!« sta zaklicala in sta planila s klopi.
Leš pa je stal pred njima. Smehljal se je in jima je prijazno kimal. Cenek in Uršika sta pritekla in ga prijela za suknji in sta skakala vesela okrog njega. Pa sta vpila, na ves glas sta vpila, da se je slišalo dale ven iz hiše: »Leš, o, Leš! Samo da si prišel! Leš, o, Leš!«
To vpitje je slišala tudi mati v kuhinji. Prišla je, da pogleda, kaj pomeni to vpitje? In obstala je na pragu in se začudila. Roke je sklenila, pa je vprašala: »Ti si, Leš? Ti? — Za božjo voljo! Kaj pa je tebe prignalo domov?«
Leš je zardel in povesil glavo. Pa niti ni vedel, kaj bi materi odgovoril. In skoro se je zbal, in v srcu se mu je dvignil velik strah, ker je izprevidel, da se bo moral zdaj materi zlagati v obraz. Te misli pa se je Leš tako ustrašil, da so se mu skoro naježili lasje. In je omahoval in je pričel jecati: »Domov sem prišel, mati... Citrarjev stric — saj veste... Peter je že doma... Saj sem ga videl. Ali ga morebiti nisem?«
»Kaj? Peter je odšel domov?« se je zavzela mati. »Domov je odšel. Jaz ga pa že vse jutro iščem in kličem okrog hiše... Pa je šel domov? Zakaj je šel domov?«
Leš je odgovarjal in jecal: »Domov je prišel... Hm, ni mu bilo menda dobro pri nas. Pa je prišel... Ne vem, zakaj. Kar šel je in je prišel...«
»Čudno, čudno,« je govorila mati in ni mogla verjeti. »Peter se ni nikoli pritožil. Vedno je bil vesel in zadovoljen. Pa da je pobegnil? Saj ne morem verjeti... Pa zakaj si ti tu? Kdo te je pa klical domov?«
Leš je še vedno strmel v tla in se ni upal pogledati materi v obraz. Zdaj je videl, da se mora zlagati ali pa povedati resnico. Če pove vse po pravici, bo moral takoj z doma. Če se pa zlaže, ostane lepo doma in mu ne bo več treba služiti pri tujih ljudeh. Leš se je nekaj trenutkov na vso moč zvijal. Nazadnje je pa le omahnil, ker je bila izkušnjava prevelika. Pa se je zlagal in se zavedel, da je storil grd greh. In se je ustrašil tega greha, da so se mu oči kar zalile s solzami. Pa je odgovoril materi s tresočim glasom: »Citrarjev stric je rekel... Ker je zdaj Peter doma, pa mene ni treba pri Citrarju. O, in sem odšel...«
Toda mati je takoj spoznala, da tu nekaj ni v redu. Pa je izpraševala Leša sem in tja. A Leš je trdil trdovratno svoje. Mati je naposled popustila. Odšla je in je neprestano zmajevala z glavo. »Počakam očeta,« je rekla naposled. »Oče bo že ukrenil, kakor je prav. Čudno se mi zdi, da je pobegnil Peter od nas...
Leš je šel trikrat po izbi gor in dol. Sram ga je bilo, da je tako grdo nalagal mater. V srcu ga je pričelo grizti, da niti pogledati ni mogel več Cenka in Uršike, ki sta skakljala vesela okrog njega in ga izpraševala po sto in sto rečeh. Leša je minilo veselje, da je spet doma. Že si je zaželel, da bi bil spet doli pri Citrarju; da bi ne bil nikoli pobegnil od Citrarja in bi bil za vedno ostal pri njem. Čemu je tudi prišel nazaj domov, ko ga nihče ni klical? Ali je zato prišel, da nalaže očeta in mater? Ali zato, da zapelje dobrosrčnega Petra, da se nalaže doma očetu in materi? In zdaj ima greh; a nima samo enega, ampak dva grda greha. Res zasluži, da ga že zvečer počaka strupeni škrat in ga pograbi in odnese s sabo, kamor hoče.
»Ojoj!« je zastokal Leš in se ustavil sredi izbe. »Zakaj sem naredil tako? Pa če me res počaka tisti škrat na samoti ali pa celo v podstrešni izbi? Oh, kaj bom pa storil tedaj? In kaj bo z mano, kaj bo z mano?«
Leša je bilo vedno bolj strah. Kar gledal je po kotih, kakor da je prepričan, da že preži nekje iz črnega kota strupeni škrat in gleda z žarečimi očmi vanj. Cenek in Uršika sta Leša izpustila in sta umolknila. Gledala sta vsa preplašena na bratca in si nista znala razložiti, kaj da je Lešu. Uršika se je nazadnje le opogumila. Stopila je pred Leša, pa je rekla z boječim glasom: »Leš, no, Leš! Zakaj si tiho in nočeš govoriti z nama? Glej, imava konjičke. Samo ovčici se je zlomil repek. Ali vidiš ovčico, Leš? Lej jo, Leš — ovčico lej! Repka nima in je bolna.«
Pa se je oglasil tudi Cenek in rekel: »Leš! Ti pozdraviš ovčico, da ji repek spet zraste. Ti znaš ozdraviti ovčico, znaš, Leš!«
A Leš ju je samo gledal in ni razumel, kaj govorita bratec in sestrica. Leš je vedel samo to, da mora storiti nekaj, kar ga reši iz velikega strahu. Pa se je tega domislil. Pogledal je vun skozi okno, če ni nemara kdo zunaj na poti? A pot je bila prazna, in nihče ni šel po nji. Leš se je oddahnil in stopil k durim. Naglo je prijel za kljuko in hotel odpreti vrata. A bratec in sestrica sta prihitela za njim in ga prijela za suknjič.
»Kam greš, Leš?« je zajokala Uršika. »Saj še nisi ozdravil ovčice. Saj ji še nisi napravil repka... Leš!«
»Leš, Leš!« je tarnal Cenek. »Ali se ti ne smili ovčica, ki je brez repka? Daj, Leš — ne hodi nikamor!«
Leš je zmajal samo z glavo. »Ne morem,« je rekel in odprl sunkoma duri. Naglo je stopil v vežo in je zdrvel na vso sapo iz hiše. Tekel je po poti po položnem klancu in se ni ustavil nikjer in tudi nazaj se ni več ozrl. Onkraj klanca pa je izginil in ga ni bilo več nazaj.
Cenek in Uršika sta skočila k oknu. Vsa zavzeta sta gledala za bežečim bratcem, pa si nista mogla razložiti, zakaj Leš tako divja? Ko je Leš izginil vrh klanca, sta se bratec in sestrica spogledala, pa nista črhnila besedice. Nazadnje pa je položil mali Cenek prst na usta. Resno je pogledal sestrico, pa rekel potihoma: »Pst, Uršika! Bo prišel spet. Samo v gozd je stekel, pa bo prišel z zdravilom za ovčico.«
»Aha!« se je začudila Uršika. »Pa, če je res, ti Cenek? Mogoče pa misliš, da ti bom verjela? Če je res, ti Cenek?«
Cenek pa ni bil užaljen, ampak je rekel: »Res je, res, Uršika! Le verjemi! Boš videla, da bo Leš kmalu nazaj. In boš videla, da zraste ovčici repek. Repek bo bel in lep in nikoli ne bo ve odpadel.«
8. uredi
Pri samotni kapelici kraj goščave se je Leš ustavil, ker mu je bila pošla v naglem diru vsa sapa. Vsedel se je na ploščat kamen in sopel naglo in sunkoma. Srce mu je bilo glasno, v glavi pa mu je bilo strašno pusto in čudno, da ga je bolelo. Tu pa tam se je ozrl dol v globoko dolino, ki je mirovala pod njim in se je svetila v rumenih žarkih. Sava se je lesketala med belim prodom in brzela nekam daleč v tuji, prostrani svet. Nad zagorsko dolinico pa so kipele v modro nebo visoke, skalnate gore. Vse so bile pokrite z belim snegom in so se svetile dale na okrog. Mir je počival na njih in se smehljal tihi dolinici, ki je sanjala sredi solnčnih žarkov v mehkem pomladanskem snu. Gori v goščavi nad kapelico pa so se oglašali prvi pomladni pevci. Ščinkovci so bili, ki so klicali neprestano in neumorno v solnčni dan in snubili z nedolžnimi klici pomlad.
Ko je prišel Leš k sapi mu srce ni bilo več tako nemimo in glasno. Zato je mogel zdaj pametno razmišljati. In Leš je razmišljal tako: »Čemu sem pobegnil pravzaprav od Citrarja, čemu? Da sem nakopal gorje sebi in še ubogemu Petru... Bog ve, kaj si bodo mislili zdaj doma o meni? O, mati me ne bodo pogledali več s prijaznim očesom, ker sem se ji nalagal tako grdo. Da sem mogel biti tako hudoben! Oj, res — prav bi bilo, če bi me zdajle pograbil pri belem dnevu sam strupeni škrat. Prav ni bi se mu ne čudil, prav nič!«
Leš se je zganil in se ozrl v goščavo nad sabo. Pa je bil prepričan, da stopi zdaj pa zdaj škrat izza gostega grmovja. A škrata ni bilo. Leš je zmajal žalostno z glavo in si govoril: »Glejte! Še škrat me noče več... Zakaj me noče? Saj vem, da me zato noče, ker Bog ne pusti, da bi umrl zdaj, ko sem tako hudoben. Bog hoče, da se poboljšam in popravim hudobnosti. Pa se bom res moral poboljšati in se spokoriti, in Bog in mati mi bosta odpustila, kar sem zagrešil... Zato moram nazaj k Citrarju. In Citrarjevemu stricu povem vse po pravici. Citrarjev stric bo pa že vedel, kako in kaj. Saj Citrarjev stric ve vse.«
Leš se je dvignil in je stopil do kapelice. Ozrl se je na sliko, ki je bila naslikana ondi na beli steni. Lepa je bila ta slika in risana v živih barvah. Naslikana je bila tam Mati božja. V naročju je držala malega Jezusa. Okrog glave se ji je razlival svit iz zlatih žarkov. Smehljala se je Mati božja lepo in prijazno in gledala z milimi očmi iz kapelice. Mali Jezus na njenem naročju se je tudi smehljal. Ročice je imel razprostrte, kakor da vabi k sebi vsakega, ki postoji kraj kapelice, in tistega, ki hiti brezbrižno mimo kapelice.
Leš se je zdrznil, ko se je ozrl malemu Jezusu v mile oči. Naglo je snel madro z glave in je skoro zajokal. In je zdrknil na kolena, pa rekel: »Greh sem storil, grd greh! Hudoben sem bil in sem še. Pa se me usmili, ti ljubi mali Jezus, ker te tako lepo prosim! Saj ne bom nikoli več tak. Bom priden in nikoli več hudoben. Samo danes mi še odpusti, ker mi je tako hudo v srcu. Ne bodi hud name in pregovori tudi našo mater, da mi odpuste, ker sem jih nalagal tako grdo. Lepo te prosim...«
Leš je privzdignil solzne oči in se je zagledal proseče v mili obraz malega Jezusa. In oči malega Jezusa so ga gledale prijazno in vabeče, da se je Lešu skesano srce kar tajalo. Pa je vedel, da mu hoče mali Jezus odpustiti vse grehe, če se poboljša; in je vedel, da mu tudi mati odpusti, če bo priden in ne bo več zloben. V srcu mu je potem postalo lahko in ga ni ve grizlo in peklo. Še trikrat se je priklonil pred kapelico in se pokrižal. Potem je odšel z naglimi koraki na pot, ki je držala naravnost v dolino.
Toda komaj je stopil na pot, je že obstal ves presenečen. Zagledal je pred sabo Citrarja in Petra, ki sta bila ravno prilezla vrh strmine. Citrar je Leša zagledal. Ustavil se je in ga pograbil za rame. »No, kam pa, kam?« je rekel. »Kam si se pa namenil, ti malopridna kri? Kaj take reči si jel počenjati? Take, ti pobič?«
Leš se pa ni ustrašil. Mirno je pogledal Citrarju v obraz, pa odvrnil: »K vam grem, stric! Pobegnil sem vam bil snoči. A zdaj se vračam k vam. Pa vas poprosim, da bi mi ne zamerili, ker sem vam žalost storil. Nočem biti doma. Pri vas hočem služiti, dokler bo vam in našemu očetu prav. Prosim vas, stric, ne bodite hudi name!«
»Hm,« je rekel Citrar in Leša gledal ter gledal. Potem je zmajal z glavo in nadaljeval: »Pa kaj se ti je zgodilo, ti Leš? Ali so te nemara doma zapodili? Take reči mi vidva počenjata, pobiča! No, Peter je že prejel svoje plačilo. Zdaj ga pa peljem k vam nazaj in tudi tebe povedem nazaj, da se ti odmeri plačilo za tvojo neumno hudobnost... Svojim staršem za hrbtom si izmislita kaj takega in se še lažeta kot ogrska cigana. Le počakajta! Vama pokažemo!«
Citrarjev stric se je razhudil in je Leša kar obrnil in ga potisnil nazaj. A Leša ni bilo strah, in tudi sram ga ni bilo. Rekel je pogumno: »Prav pravite, stric! Lagala sva se s Petrom. A vseh laži sem jaz kriv. Zaradi mene se je Peter vam zlagal, ker sem ga jaz prisilil k temu. Zato ne bodite hudi na Petra, ker sem samo jaz vsega kriv. Tudi sem se jaz zlagal materi. Pa mi je zdaj radi tega hudo. Zato pa sem kar zbežal od doma, da se povrnem k vam. Rad bi popravil, kar sem storil hudega. Verjemite mi, stric!«
Citrar pa se je čudil in zmajeval z glavo. Toda rekel ni nič, ampak je pričel naglo stopati naprej. Leš in Peter sta šla za njim in sta molčala.
Prvi je potem izpregovoril Leš in je rekel: »Neumno sva napravila vse to, Peter! Vaš, mene je zdaj sram... Pa kako je bilo pri vas doma? Ali so te oče hudo pograbili?«
Peter se je nasmehnil in pokimal z glavo. »Hudo je bilo, Leš,« je odvrnil. »Oče so uvideli takoj, kaj se je zgodilo. Že snoči so te naši pogrešili. Ko sem prišel davi domov in jim povedal, da si prišel ti domov in so te doma obdržali in mene poslali domov, pa mi oče niso hoteli verjeti. Razhudili so se in me trdo prijeli. Pa sem moral povedati vse po pravici in resnici. Oče so me kar zasukali, in moram z njim nazaj na Srednji vrh... Ne bodi hud name, Leš! Saj veš, da sem moral očetu govoriti resnico...«
Leš je Petra pogledal in ga prijel za roko. »Saj nisem hud nate, Peter,« je rekel. »Jaz te moram prositi, da ne bodi ti name hud. Zaradi mene si bil v veliki stiski. Pa ne boj se ničesar več, Peter! Tebi se ne zgodi nič hudega več. Jaz sem kriv vsega in zaradi tega bom pretrpel jaz vse. Kar brez skrbi bodi, Peter!«
Peter mu ni odgovoril ničesar. Oba sta molčala in šla naglo za Citrarjem, ki je delal velike korake. Tako so prišli kmalu do Hladnikove hiše. Tam je potisnil Citrar oba dečka pred sabo čez prag. Naravnost v izbo ju je prignal in je rekel Hladnikovemu očetu in materi, ki sta bila v izbi in sta se ravno pogovarjala o Lešu in Petru: »No, dober dan! Prignal sem ju nazaj. Tu sta... Nepridiprava sta, vama rečem, velika potepenca! Zato se nam ne smeta prav nič smiliti. Tu sta... Kaj napravimo zdaj z njima? Kaj praviš ti, Hladnik?«
Hladnikov oče je pogledal Leša prav grdo. Leš pa ni čakal, da prične oče govoriti. Stopil je predenj, pa mu rekel: »Saj vem, da sem zaslužil, da me nabijete, oče. Pa ne bom prosil usmiljenja prav nič. Dolg čas mi je bilo po Srednjem vrhu. To je vse. Pa sem pobegnil od Citrarja. Petra sem pa prisilil, da je šel domov. Tam je pa rekel, da ga mi nočemo nič več in da jaz ostanem doma. Seveda, Peter se je zlagal, kakor sem se tudi jaz materi zlagal... Vi, oče, pa napravite zdaj z mano, kar hočete! Zaslužil sem ...«
Oče je že dvignil roko, da ga pograbi. A tedaj ga je prijel Citrar za roko, pa rekel: »Počakaj še malo, Hladnik! Leš je pa zaslužil svoj del, in tudi Peter ga je zaslužil. A vidiš! Leš se je že pokesal. In to je več vredno, kot da ga ti s šibo privedeš do kesanja. Zato počakaj še nekoliko! Pogovorimo se, pogovorimo...«
Pa so se pričeli pogovarjati. Citrar se je smehljal in je trdil, da je celo zadovoljen, ker je pobegnil Leš od njega, in da je ravno ta beg Leša več naučil, kot bi ga bil naučil on sam dolge mesece. »To je Leševo zadnje hudobno dejanje,« je zatrdil. »Le meni verjemita! Zdaj bo ves drugačen. Lahko se zaneseta name in na moje besede.«
»O, da bi bilo po tvojem!« sta vzdihnila oče in mati. »Kdo drugi bi ga bil potem bolj vesel in z njim zadovoljen kot midva? No, videli bomo, kako bo in kaj. Do takrat počakajmo!«
Hladnikov oče in mati sta le verjela Citrarjevim besedam in sta se zanesla nanj. Zato se Lešu ni dogodilo tisti dan nič hudega. Mati ga je pač strogo oštela in mu je nazadnje odpustila. Leš je bil tega vesel in razveselil se je tudi tega, ker je smel ostati nekaj uric tisti dan doma. Zakaj Hladnikov oče ni pustil Citrarja pred kosilom domov. Pa tudi po kosilu ga je zadržal še dobro uro. Vsega tega je bil Leš jako vesel. Spravil se je na klop k malemu Cenku in k mali Uršiki, ki sta mu pričela spet kazati bolno ovčico brez repka in sta tarnala in jadikovala.
No, Leš ju je tolažil. Utaknil je ovčico brez repka v žep, pa jima je rekel: »Odlomil se je repek — seveda! Slabo sem ga napravil; zato se je odlomil. Vesta, ovčico odnesem s sabo. Vama pa naredim novo ovčico, ki bo imela repek, da ga ji ne bo mogla odtrgati nobena bolezen. Lepa bo tista ovčica, da je bosta vesela. Že jutri jo vama naredim in v nedeljo jo vama pošljem. Samo do nedelje še počakajta!« Bratec in sestrica sta zavrisnila od veselja. Pa je menil mali Cenek: »Veš, Leš? Ovčica je za Uršiko. Veš, jaz bi pa rad volička... in telička... oh, in pa divjega medvedka... Leš, Leš! Ali znaš napraviti divjega medvedka, ki pravi: hum-hum? Ali znaš?«
»Kaj bi ne znal?« je odvrnil Leš. »Pa ti naredim volička in telička in divjega medvedka. To bo lep medvedek. Velik bo in kosmat in bo imel strašne tace. Pa bo kazal zobe, jezno bo gledal in godrnjal: hum-hum...
Mala Uršika je bila vsa prestrašena, ko je čula o medvedu. Kar odmaknila se je, pa je zakrila obraz z rokami. »Oj, medvedka ne! Medvedka ne! Medvedek je hudoben. Vse ovčice bo požrl, ker ima strašne zobe. Nazadnje požre tudi mene... Medvedka ne, medvedka ne!«
»Neumna si, Uršika!« jo je pokregal Cenek. »Kaj ti bo hotel medvedek? Še zmenil se ne bo za tvoje ovčice. No, pa če jih bo hotel, ga pa jaz naženem. S šibo ga bom — tako ga bom, da bo dal ovčicam mir in bo samo godel: hum-hum... Mar misliš, da se jaz medvedka bojim? Zato se ga pa tudi tebi ni treba bati. Ali si slišala, Uršika? Ne boj se medvedka!«
Pri mizi pa so se pogovarjali Citrar in Hladnikov oče in mati. Dolgo so se pogovarjali in niso bili nič več hudi zaradi lahkomiselnega Leša. Saj so bili vsi prepričani, da je napravil zdaj zadnjo hudobijo. Hladnik je bil ves vesel, ko je poslušal Citrarja, ki je pravil o Leševem poboljšanju doma in v šoli.
»Hvala Bogu!« sta se oddahnila oče in mati. In Hladnik je še pristavil: »Pa samo tebi se moram zahvaliti za vse to. Samo tebi, Citrar! Kako naj ti poplačam ves ta trud, ki ga imaš z Lešem?«
»Beži, beži!« se je branil Citrar. »Saj ni vredno, da govorimo o tem... Toda pozno je že in čas, da odidem. Predolgo sem se zamudil pri vas.«
Citrar je vstal. »Leš, ajdiva! Domov greva,« je rekel na kratko, pa si je potisnil klobuk na glavo. Leš je že stopil k vratom in prijel za kljuko. »Z Bogom, oče in mati!« je rekel. »Pa ne bodite dalje hudi name! Saj ne bom storil več kaj takega.«
Oče je pogledal Leša trdo kakor po navadi in je samo dejal: »Glej, da boš držal besedo!« — A kakor da se je premislil, je končal s prijaznejšim glasom: »Do božiča še potrpi, Leš! Po božiču bomo pa videli, kako in kaj bo.«
Leš pa je pogledal ves vesel v očeta in je že hotel izpregovoriti. A tedaj ga je potisnil Citrar čez prag, pa sta odšla naglo iz hiše. Po položnem klancu sta šla, in vrh njega se je Leš ustavil za trenutek. Pogledal je še enkrat na domačo hišo in je zavihtel madro. Na pragu je zagledal malega Cenka in Uršiko, ki sta ga pozdravljala z drobnimi ročicami. — »No, vidiš, kako te imajo vsi radi je izpregovoril Citrarjev stric. Bratec in sestrica sta se težko ločila od tebe in nemara zdaj jočeta. Pa tudi mati te imajo radi. In tudi oče, pa čeprav ti govore trde besede. Vsi ti želijo samo dobro in to hočejo, da jim delaš veselje, ne pa žalost in skrb, kot si delal do zdaj. Premisli malo, Leš! Saj si že zadosti star in velik. Kar potrudi se malo, pa boš videl, da pojde vse lahko in lepo. Ali boš, Leš?«
Leš je pogledal Citrarjevemu stricu naravnost v oči. »Hočem in tudi bom,« je rekel odločno. »Le verjemite mi, stric, da sem bil danes zadnjikrat tak. Ves drugačen bom zdaj, da se boste kar čudili in gledali. Danes sem imel šolo, ki se je bom spominjal vse življenje... Verjemite, stric!«
Citrar se je namuznil, pa je menda verjel. Šla sta potem naglo po strmi poti navzdol. Pozno popoldne je že bilo, in zato sta gledala, da prideta še pred večerom domov. Solnce se je že nižalo k visokim goram, ko sta prišla v tiho zagorsko dolinico in zavila po beli cesti proti farni vasi. Molčala sta vso pot in bila zamišljena vsak v svoje misli... Kako bo?
Tri dni in tri noči je snežilo pred božičnimi prazniki. Nabralo se je bilo snega tako mero, da so vaški pagllavci kar vriskali od veselja. Od vseh strani so si vlačili sani in komaj čakali, da preneha snežiti. Na, četrti dan je pa prenehalo in se je zjasnilo. Mrzel veter je zavel od severa, in sneg je zamrznil in se obdal z debelo skorjo.
Po ozki gazi, ki je držala po hribu navzgor proti Srednjemu vrhu, je stopal veselo Hladnikov Leš. Culico je nosil na hrbtu in je požvižgaval, da se je razlegalo daleč v mrzlo in tiho zimo. Že je dospel na vrh in je krenil na desno ob zasneženi goščavi. Že je videl samotne hišice na Srednjem vrhu. Pa je zavihtel svojo črno madro in zavriskal, kar se je dalo. Tedaj mu je prišel naproti Citrarjev Peter. Tudi Peter je bil ves vesel in rdeč v obraz. Tudi on je nosil culico na hrbtu in stopal naglo, nevzdržema. Ko pa je zagledal vriskajočega Leša, je obstal in se zasmejal. »Vriskaš pa, Leš, vriskaš, da te je slišati v samo deveto deželo,« reče Peter. »No, pa imaš prav. Tudi jaz bom zavriskal, ko zagledam na oni strani domačo vas.
»I, glej! Ti si, Peter?« reče Leš. »Pa kako lepo se srečava! Ti greš domov, in tudi jaz grem domov. Seveda, skoro nerad sem šel od vas. Tako sem se bil privadil v tem letu na vašem domu, da mi bo zdaj dolg čas po njem. Pa vaš oče mi je obljubil, da me vzame nazaj, ko bom star štirinajst let. Pri njem se priučim mizarstva. Tri leta moram še počakati, mi je rekel. Pa počakam.«
Peter je bil vesel tega. Reče mu: »Prav, prav, Leš! Skupaj se bova učila in vesela bova in velika prijatelja. Ali ne, Leš?«
»Seveda,« pravi Leš. »Veš, nič mi ne smeš zameriti. Nekajkrat sem ti storil hudo. Pa mi je bilo žal. Zato te pa prosim, da mi ne zameri. Saj nisem zdaj več tak. Zato pa me je tudi oče poklical nazaj domov. Kajne, da nisi name jezen, ker si moral zaradi mene služiti? Kajne, da nisi, Peter?«
Peter se je zasmejal in zamahnil z roko. »Kaj bom hud! Saj ni bilo tako hudo pri vas. Odslužila sva zdaj in se vračava domov. Pa je pozabljeno vse, kar je bilo, in prijatelja si bova, Leš! Pozabiva vse, kar je bilo hudega... A mudi se mi, Leš, in tudi tebi se mudi. Saj se vidiva spet v nedeljo po maši in se dogovoriva o vsem. Dobro se imej, Leš!«
Peter se je okrenil in zdrvel po gazi navzdol. Pa tudi Leš je stekel po klancu proti domači hiši. Odprl je vrata in stopil v izbo, kjer so sedeli domači za pečjo. Cenek in Uršika sta zavrisnila od veselja, ko sta Leša zagledala. Leš pa je razvezal culo in jima je delil lepo izrezljane konjičke in medvedke. Bratec in sestrica sta sklepala z ročicami in sama nista vedela, kam bi z vsem tem bogastvom. Tudi oče in mati sta gledala lesene živalice in se kar načuditi nista mogla. — »Leš, ti si pa res prebrisan in umen,« je dejal oče naposled in ga je potrepljal po rami. »Zdaj si spet naš, in upam, da ostaneš za vedno. Že sva se dogovorila s Citrarjem zaradi tebe. Čez tri leta se greš k njemu učit mizarstva, ker te tako veseli to delo. Le priden bodi in ostani tak, kakršen si bil vse zadnje čase. Pa se ne bomo spominjali več prejšnjih dni in prejšnjih nerodnosti. Dobri si bomo, Leš, dobri — doma.«
Leš je zmajal odločno z glavo. »Ne bojte se zame, oče! Saj nisem več tisti Leš, ki je poznal samo trmo in malopridnost. Citrarjev stric me je pošteno ozdravil. Zna pa, zna, Citrarjev stric! Pa sem mu hvaležen in mu bom hvaležen vse dni.«
»Prav, prav,« je menil oče in odšel, da odpravi živino v hlevu. Mati je pa pobožala Leša po zardelem licu in mu rekla prijazno: »Pa lačen si, Leš? Glej, ker si zdaj priden, grem in ti skuham dobro klobasico, da boš vesel. Leš, ti Leš, da si spet naš!«
Še enkrat ga je mati pobožala po licu in odšla v kuhinjo. Leš pa je sedel na klop k bratcu in sestrici, ki sta se že igrala z leseno živinico. Uršika je silila debelega medvedka, da pograbi drobno ovčico. A medvedek ni hotel zagrabiti, res ni hotel. Pa se je smejala mala Uršika. »O, glej ga!« je rekla. »Tega medvedka poglej, ti Leš! Noče ovčice, pa če mu jo tudi ponujam. Pa je vendarle priden. A prej sem se ga bala. Mislila sem, da je hudoben. Ta medvedek je priden, in zato ga bom imela zdaj tudi rada.«
»Bica-be!« se je srdil Cenek in razpostavljal živinico po klopi. »Kako nič ne uboga ta živina! Pa noče tja, kamor jaz hočem. Ali slišite, priguljenke? Semkaj stopite! Semkaj, vidite! Hej, bica-be! Hej, hej...«
Mali Cenek je vpil, Uršika pa se je smejala medvedku. Leš je sedel med njima, pa od samega veselja ni vedel, kaj naj počne. Saj je vedel, da je spet doma — z mirno vestjo in z veselo dušo. Zato je bil prepričan, da bo zdaj vedno tako — tako veselo in tako lepo kot nikjer nikoli tako.
In Leš se je smejal in poganjal z malim Cenkom lesene ovčice; z Uršiko pa je učil plesati lesenega medvedka, in vsi trije so se smejali zadovoljno kot nikjer nikoli tako.
Bog daj pamet in srečo vsem na Hladnikovem domu!