Lešniki, lešniki
| Lešniki, lešniki Anja Štefan |
| |||||||||||||||
GOZDNI MOŽIČEK IN ZVEZDA
Gozdni možiček je stekel na grič, stegnil je roko in ena izmed zvezd se mu je spustila na dlan. Vso noč jo je nosil sem in tja po gozdu. Razkazal ji je vse svoje skrite kotičke in ji pripovedoval o gozdnih živalih, o želodih in lešnikih in o gozdnih rastlinah. Šele tik pred sončnim vzhodom jo je odnesel nazaj na grič. Preden se je zvezda dvignila k ostalim zvezdam, je rekla: "Jutri se vrni, jutri jaz tebi razkažem svoj dom. Razkažem ti celo nebo."
STRIC VIKTOR IN GOZDNI MOŽ
Stric Viktor ima velik trebuh, umazane čevlje in le še nekaj zob. Ampak stric Viktor ni kar tako. Nekoč je v gozdu srečal gozdnega moža in se ga ni nič ustrašil. "Ubogi revež", si je rekel stric Viktor. "Kako je raztrgan! Saj bi ga zašil, pa nimam sukanca." In je dal gozdnemu možu svoj plašč. Gozdni mož se ni branil, dolžan pa tudi ni hotel ostati. "Na," je zamomljal, "da te bodo noge bolje nosile." In je dal stricu Viktorju svojo popotno palico. Od takrat je stric Viktor hiter kot veter, čeprav je že star. Res, da so njegovi čevlji vedno zaprašeni in blatni, a njegova torba je vsak dan bolj polna najbolj čudovitih zgodb. Le počakajte, da se usede in jo odpre. To se bo vsulo!
RAČKE IN RIBNIK
Nekega dne je mama raca prvič odpeljala svoje račke k ribniku. Čof, čof, čof - in že so drsele skozi dračje. Odplavale so do najlepših lokvanjev, nato pa prav do tistega brega, kjer rastejo prastare vrbe. Tu so srečale laboda, tam štorkljo, lovile so robe in poslušale žabe. Ko so se zvečer vračale proti gnezdu, so račke ena čez drugo gagale: "Kako neznansko velik je ta svet. In kako zelo lep." Pa so videle samo domači ribnik.
POLŽEK
Mali polžek postopač hodi naokrog brez hlač. Kar brez čevljev, brez klobuka izpod svoje hiške kuka.
POMLAD
Miši so zdrobile pšenico, jež je prinesel jabolka, čebele so odletele po med. "Praznik bo, praznik," so čebljale veverice in tolkle lešnike. Lisica je od nekod privlekla košaro jajc in potem so mešali in mesili in spekli slastno potico. A šele, ko se je spustila noč in so živali zaspale, je potiho prišla pomlad. Vzela je kos potice, v zahvalo pa je gozd in travnike posula s cvetjem. Morda že jutri pride tudi k vam...
METULJI
Metulji so letali od cveta do cveta in v vrče nabirali jutranjo roso. Odnesli so jo za griče - prav do metulje kraljice. Tam so jo zlili v globok vodnjak, metulja kraljica pa je dvignila svojo čarobno palico in rekla: "Kdorkoli bo popil eno samo kapljo te vode, bo dobil tanka pisana krila in bo z nami lhako odletel kamorkoli." Če bi radi našli čudežni vodnjak, vprašajte katerega od metuljev; gotovo vam pokaže pravo pot.
KADAR IMA SONCE PRAZNIK
Kadar ima sonce praznik, takrat mu vse trave, vse cvetlice in vsa drevesa hkrati pojejo. Takrat čebelene nabirajo medu. Svoje vrče pustijo v čebelnjaku in letajo od cvetlic do dreves, potem do trav in spet do cvetlic. Če dobro poslušajo, izvedo vse, kar želijo. Izvedo, kje naj iščejo najslajši med in kako naj pazijo na svoja krila. Izvedo kateri oblaki bodo prinesli dež in kdaj bo veter prinesel toplo vreme. Izvedo, katerim cvetlicam naj pomagajo otresti semena, da bo travnik drugo pomlad še lepši. Ej, čisto vse izvedo čebele, vse travniške skrivnosti. In potem živijo tako, da se jim dobro godi. Kadar ima sonce praznik, takrat se tudi jaz sklonim nad kakšno cvetlico. Pa ne povem, kaj izvem. Kar sami napnite ušesa...
PETELINI
En petelin, dva petelina, pet petelinov na vrhu griča! Trobijo, trobijo v zlate trobente, trobijo v goste sive megle:
Tra-ra-ra-ra, dovolj je dežja! Veter, odnesi oblake z neba! Stran jih odnesi, do zadnje meglice, da nam spet sonce pregreje koščice!
POBIČ IN MOJSTER TIHEC
Včasih, ko je pobič hudo siten, se izza omare prikrade Mojster Tihec. Silno resno gleda in z nogo jezno udari ob tla, potem pa iz žepa potegne zvonček. "Ooo," se začudi pobič. Cingljanje mu je tako všeč, da bi za zvonček odšel na konec sveta! Ampak Mojster Tihec ga pelje samo do prve blazine. Še enkrat, dvakrat pozvoni - in pobič zaspi. Pa Mojster Tihec? Ga ni.
PLAŠČEK
Babica je postrigla ovce, spredla je volno in spletla plašček za vnučko. Le še gumbe bi mu morala prišiti, pa bi bil končan. Toda tema je bila že tako gosta in pri peči je bilo tako toplo, da je babica zaspala in plašček ji je iz rok zdrsnil na tla. Takrat so se nanj spustile tri zvezde. Plašček so prepredle s tankimi, komaj vidnimi zvezdnimi nitkami. "Naj bo za srečo," so šepnile v rokav in se vrnile na nebo. Ampak babica tega ni izvedela nikoli. Le ko je na plašček šivala gumbe, se je večkrat začudila:"Ejtata, ejtata. Vedno bolj stare so moje roke, vedno bolj stare so moje oči, pa delajo vedno lepše reči..."
ENA MAČJA
1. Muca na rep si pentljo priveže, v pisan voziček tri miške zapreže, glasno požene in že jo odbriše hitro po poti do tetine hiše.
2. Teta jo s tačko poboža po glavi, skledico mleka nad ogenj pristavi in se sladkata in klepetata, miškam nastavita sirček pred vrata.
3. Sonce zaide, že je tu noč, čas je, da muca odpravi se proč. Preden doma se zaziba v spanje, miškam in vam zaželi lepe sanje.
HRUŠKE
"Hruške so zrele, hruške debele," ena čez drugo brenčijo čebele.
"Hruške so zrele," mravlje hitijo, da jih vsaj nekaj pred ježem dobijo.
"Hruške," čebljajo še veverice, zajčki in polhi in srne in ptice.
Meljejo hruške, sladke medene, dokler na drevesu več ni nobene.
Konec gostije... O ne, pomota! Tamle med travo pet polžev se mota.
Zanje se drobna hruška je skrila, nič jih ne moti, da čisto je gnila.
ČUDEŽNI LEŠNIKI
Stara ženica je sedela pred hišico. Pa je mimo pritekla miška. Nosila je majhen koš, v košu pa polno lešnikov. "Poglej, dam ti lešnik," je rekla miška in ga vrgla ženici v predpasnik. Ženica je vzela coklo, potolkla lešnik - a glej: v njem ni našla jedrca. Našla je prelepo pravljico in zdaj jo večer za večerom pripoveduje vsem otrokom v vasi. Pa miška? Še vedno teka sem in tja in dobrim ljudem deli svoje čudežne lešnike.
KAJ SE ZGODI, KO SE ZNOČI
1. Kaj se godi, ko se znoči? Ptički v gnezdih zaprejo oči. Raca med ločjem greje mladičke, čakajo mamico mlade lisičke.
2. Ježek se z zadnjo hruško sladka, medved v sanjah si godrnja. Volk kdaj pa kdaj proti luni zatuli, zajček pred spanjem repico žuli.
3. Polh v duplini lešnike šteje, sova negibno gleda ga z veje. Miška ob miški mirno zaspi, to se godi, ko se znoči.
VETER
Mali možic je počival pod praprotjo, pa se je mimo pripodil veter in mu odnesel klobuk. Možic je tekel, tekel, jezil se je na veter in lovil svoj klobuk. A naenkrat je pred seboj zagledal čedno majhno hišico, pred hišico pa majceno ženico. Bila je ravno tako majhna kot on sam in kar takoj sta si bila všeč. Zdaj ni bil možic nič več hud. Preselil se je k ženici, naredil si je nov klobuk, stričku vetru pa je v zahvalo še večkrat nastavil kakšno dobroto na hišni prag.
SONCE IN DEŽ
Sonce je zapreglo svoje konje, se usedlo v kočijo in se odpeljalo čez oblake. Srečalo je dež. "Zakaj jokaš?" se je začudilo sonce.
"Ker sem tako grd," je zatarnal dež. Sonce se je posmejalo, dvignilo svoje ogrinjalo in obsijalo čisto vse dežne kaplje. Nastala je prelepa mavrica, velika čez vse nebo. "Mmm, kako lepo," je osupnil dež. Baje od takrat joka samo še od veselja.
JAGODE
Pod največjim drevesom v gozdu stoji majhna hišica. V tej hišici živi drobcena stara ženica, ki ve, kje rastejo najslajše jagode. Vsako jutro, še preden vzide sonce, vzame svojo košarico in odide po skrivnih poteh. Ko se vrne, je njena košarica polna dišečih jagod. Včasih jo nastavi na kak panj: za ježke, zajčke in veverice. Včasih jih natrese mladim ptičkom v gnezdu. Včasih pa jih odnese v svojo hišico in počaka, da se znoči. Ko je noč najtemnejša, hodi od hiše do hiše in otrokom nastavlja jagode na okna. Gotovo so vam že kdaj pridišale v sanje... A kaj, ko skoraj vsi otroci spijo tako dolgo, da jim dišeče jagode pozobajo ptički. In tako so okna zjutraj spet prazna.
ČMRLJ IN PIŠČALKA
Nekega dne je čmrlj našel drobno piščalko. "K čričku pohitim," si je rekel. "On je muzikant, pa me bo naučil igrati." Že je hitel proti čričkovi hiši, ko se je spotaknil ob drobno vejo in piščalka mu je zletela iz rok. Čmrlj je brskal med travo, dvigal je list za listom, potresel je vsako cvetlico, a svoje piščalke ni več našel. Žalostno se je odvlekel k čričku. Jokal je, tarnal je, čriček pa je dejal: "Veš kaj, čmrlj? Vseeno bova zaigrala. Jaz bom igral na gosli, ti pa se boš tolkel po trebuščku, da se bo slišalo, kot da igraš na boben. In zaigrala sta tako glasno in veselo, da je odmevalo čez ves travnik. Metulji so zaplesali s pikapolonicami, mravlje so poplesavale okoli svojega mravljišča, kobilice pa so se odganjale visoko v zrak proti čebelam. Celo pajek se je zazibal na svoji mreži. Piščalko pa je baje našel komar. A se je bal, da jo bo moral vrniti čmrlju, zato jo je brž skril in nikogar ni vprašal, kako se igra nanjo. Škoda, sicer bi nam morda kaj bolj prijetno piskal...
PRAVLJICA O JABLANI
Na Markovem hribu je nekoč stala hiša, pred njo pa je rasla velika stara jablana. Vsako jutro je iz hiše pridrsala stara ženica, stopila je k jablani in rekla: "O, ja. Lepi so cvetovi, lepa bodo moja jabolka." Ali pa: "Ja, ja. Zdravi so listi, dobra bodo moja jabolka." In kadar je z neba žgalo vroče sonce, si je ženica kar naprej govorila: "Mmm, greje, greje naše sonce, sladka bodo moja jabolka." V najtoplejših dneh je pod jablano nastavljala vodo žejnim živalim. In ko je pazila na kokoši, se je tudi sama večkrat usedla v njeno senco. Ni čudno, da je jablana rodila najlepša in najslajša jabolka v tistih krajih. Po njih so spraševali ljudje od blizu in daleč. Prvi mož je kupil eno košaro, drugi mož je odnesel dve vreči, tretji mož si je naložil zvrhan koš, včasih pa je kdo odpeljal kar cel voziček. Tako je zaslužila ravno dovolj, da je lahko živela. Neke noči pa se je nad Markovim hribom razbesnela huda nevihta. V staro jablano je treščila strela in jo prelomila. "Joj, joj, joj," je tarnala ženica, "moja ljuba jablana. Joj, joj, joj, kako bom živela brez nje?" Hodila je sem in tja, dvigala je polomljene veje in v predpasnik pobirala obtolčena zelena jabolka. Takrat je od nekod priletela drobna ptica. S kljunom je trikrat potrkala po odlomljenem deblu in iz njega so pognale tri veje. Veje so rasle, rasle in se razrasle v košato mlado krošnjo. Potem je ptica potrkala še enkrat. Glej - na najnižji veji so se zasvetila tri lepa zlata jabolka. Prvo zlato jabolko je ženica utrgala zase. Drugo zlato jabolko je utrgala zame. Tretje zlato jabolko pa je prica odnesla kdo ve kam, mogoče ravno k vam.