Le enkrat!
| ← Narave svatba | Le enkrat! Poezije Simon Gregorčič |
Ti meni svetlo sonce...! → |
| |||||||
Enkràt te v življenji sem videl samó,
nedolžno ko angel, ko zvezda lepó;
a vtisnil se v dušo je ves mi tvoj čar,
ne vdolbel tako bi ga z dletom kipar.
Pač srečal pozneje sem tisoč deklet,
zavzet nad nobeno, nič zanje vnet;
šle mimo srca so mi brezi sledu,
ko potnika senca gre mimo zidu.
Tvoj zorni obraz le ensámkrat se zrl,
a v meni vihar ga noben ne bo strl;
živó je v srce se mi vtisnil tvoj čar,
tako bi ne vdolbel ga v kamen kipar.
Zvestó te v njem nosim že kdovekaj let,
že vtrudil je romarja hod skozi svet,
že kine mi téme, že las mi siví -
le tvoja podoba ko prejšnje je dni.
Mnog cvet sem videl venoč, obran,
mnog jasen pogled gasnoč, teman,
z lic mnogih ginoč lepote blišč,
krilate bežeče iz srčnih svetišč.
Zanesel li tebi je žitja vihar?
Obseva li še nekdanji te čar?
Kraljuje li še ti v srcu nebo?
Jaz tega ne vem, Bog sam ve to!
To vem pa, da ti mi v srcu živiš,
kjer jasno se v svitu nesmrtnem žariš;
iznikne krasota naj stvarnice vsa,
ti v duši ostaneš mi večno krasnà.