Le izlepa
| Le izlepa! ... Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Kako je zašel med nas, ne vem.
Soparnega junijevega dne so ga prignali črnovojniki po prašni cesti, ki se je vila izza Dunava v brezupne vice našega ostroga. Porinili so ga v stražnico, zapisali njegovo ime, vrgli mu pločevinasto menažo in zarjavelo žlico, s katere so gladni zobje že Bog zna kdaj odtrgali kositer, in so ga napodili med nas:
»Marš, srbska svinja! ...«
Ako ga vojnik pri tem ni brcnil z nogo, je gotovo pozabil, kaj se spodobi. A najbrže ni pozabil. Pritisnil mu je okovni podplat pod hrbet, zaklel, pljunil čez prag v barako in samozavestno odšel preko golega dvorišča, natezaje z desnico jermen stare enometke, ki mu je visela na ramenu, in požvižgaje sam pri sebi:
»O du mein Österreich ...«
Sto oči je v mržnji steklenelo za njim, ko je korakal proti stražnici, trd, ohol, z vodenim tevtonskim obličjem, skrčenim v budasto spako mogotca. Očrtje njegove postave je drhtelo v solnčni bleščobi, odbijajoči se na nevidnem zrcalu Dunava, tam spodaj, za mrzlično sivim plotom jetniškega ostroga. Bil nam je več nego stražar. Bil je simbol. Bil je demon. Bila je Avstrija, prokleta Avstrija, ki se je pokazala izza lajnajočih akordov cesarske pesmi in je meso postala ter je stopila na nas, tako resnična in prepričevalna, da jo je moral vsak poznati, vsak razumeti ...
V lepi, pobeljeni baraki tam ob koncu dvorišča je živelo dvajset takih demonov. Tam je imela Avstrija štirideset pesti, ki so nas smele biti, dvajset žrel, ki so bruhala na nas sok in zmisel tisočletne zgodovine:
»Srbske svinje! ... Slovanski psi! Kuš ali pa vas postrelimo! ...
Ali je bilo mogoče, da so živeli tam doli na milem jugu ljudje, ki so govorili po naše in so se zvali kakor mi ... in so nas vendar izdajali tej Avstriji? Ljudje, ki so vzklikali tej pošasti in so molili zanjo iz srca, bodrili može in mladeniče, da bi rajši krvaveli za njeno zmago, ter koprneli po trenutku, ko se razpno njena črna krila čez ves firmament in zamre pod njenimi krvavimi šapami poslednji žarek naših velikih, vzljubljenih upov?
Vojnike smo mrzili kakor nečist mrčes; a ti ljudje, kadar smo mislili nanje, so nas navdajali z grozo, ki je bila neizmernejša od mržnje ...
Groza in sovraštvo sta bili dih naših prs; bili sta mrko ozadje, na katerem so plamenela svetla slova novega testamenta:
»Za nacijo! Svoboda in Jugoslavija! ...«
Samo dovodošlec še ni umel groziti. Niti sovražiti ni umel. Prišel je v tabor s čustvi, ki niso koreninila v resničnosti, ampak v stoinstoletni potrpežljivo prenašam laži. Vse, kar se je je zdaj godilo z njim in z nami, mu je bilo kakor težak vročičen sen; ni ga mogel razumeti. Osuplo in tiho se je stisnil v kot in je začel prebivati med nami.
Zvečer, ko smo pri čaši vtihotapljenega vina šepetali o bližnji zmagi – štiri leta smo računali, da je do zmage največ še mesec dni! – in je poslušal naš razgovor, se je oglasil.
»O, gospoda, mili bratje, slovanske matere sinovi!« je izpregovoril s pobožnim, molitvenim glasom, kakor da ponavlja zdravnaj naučeno deklamacijo. »Tak tu smo se zbrali, da bi skupno, v bratski slogi in vzajemnosti onga ... Kako redko naključje in kako vesela prilika, bi dejal, ako ne bi bila tako žalostna!«
»Solzislav Hejslovan!« je vzkliknil mlad, visok in mršav fant z žarečimi očmi.
»Res, bogme žalosten je nas položaj,« je govoril prišlec, kakor da ni čul ničesar, zakanjeno strmeč v polmrak nekdanjega konjskega hleva, iz katerega so nam napravili dom; »žalosten in nezaslužen! Zakaj Avstrija je, rekel bi, zgrajena iz slovanskih kosti in stoji tako rekoč na vekovni zvestobi Slovanov. Kaj smo ji storili, da nas tako zatira? Ali je to pravica? Ali je takšno ravnanje po zakonu?«
Ne, ravnanje Avstrije ni bilo po zakonu. V svesti si tega brezpomembneda dejstva je begal naš Solzislav Hejslovan, neutolažljivo iz kota v kot ostroga, beleč si glavo in iščoč razloga, kako da se med našimi sovragi ne najde tisti pravičnik, o katerem ni dvoma, da živi nekje, in ne vstane in ne reče svoje besede v odrešenje zvestih, po krivem zatiranih Slovanov.
»Gospod poročnik ... gospod komisar ... gospod doktor,« je ogovarjal predstavnike taborske oblasti, kadar so prišli nadzorovat, »kdaj nas izpuste na svobodo? Saj nismo ničesar ... mi smo tako rekoč le platonično ...«
Odgovarjali so mu kratko in jasno.
»Marš, slovanska svinja! ... Izpod nog, veleizdajalski pes ... Kuš, srbski lopov! ...«
In Solzislav Hejslovan, obunkan, opsovan in užaljen, je stal še dolgo tam, kamor so ga porinili, neizmerno beden v svoji angelski suhoti, v svetem sijaju svoje pleše in v turobni pobešenosti redkih sivkastih brk. Nato se je dostojanstveno okrenil in nam je prišel potožit slovensko gorje.
»Prav se ti godi, budalo,« mu je nekoč zasolil Nedeljković, bledi dijak. »Čemu iščeš pravice, ko bi lahko vedel, da je ni? Pravo je urejena moč, sem čital nekje; in zdaj so tudi časi, da ima samo tisti prav, kdor lomi silo s silo.«
Dijak je vedel, kaj govori. Bil je sin uradnika, ki je služboval tik do vojne na srbski meji, in osebni znanec Gavrila Principa; sila ni bila parzna beseda v njegovih ustih. Toda Solzislav Hejslovan ga je ošabno zavrnil: »Mladi ste, prijatelj! Ko dozorite v pravega moža in koristnega člana velike slovanske družine, boste morda spoznali, da je naš up in naša rešitev samo v kulturnem delu, ki je tako rekoč zakonito dovoljeno vsakemu državljanu ...«
Nekoč je prišla do nas vest o veliki ruski zmagi. Upi so nam prekipevali in večerni mrak v naši baraki je bil poln vročega mrmranja.
»Čez leto dni bomo spet na jugu«, je govoril dijak Nedeljkovič, »in začne se naše novo življenje. Najprej pospravimo dom, da bo čist in zdrav in vreden svobode, ki stopi vanj. Zdaj, brate, je gorje za nas in dobro za avstrijske hlapce, robove, krvnike in ovaduhe; toda gorje njim in blagor nam, ko naroči dan velikega očiščenja. Niti sledu ne sme ostati po njih: danes izdajalci svobode, bi bili jutri izdajalci domovine!«
»Tak takooo!« se je brž vtaknil naš Solzislav in ogorčeno plosnil z rokami. »Tako si predstavljate dan osvobojenja, mladi mož? ...«
»Predstavljam si ga kot dan velike britve«, je odrezal Nedeljkovič s trdim glasom. »Zdaj umirajo najboljši ... večina jih je že mrtvih. Zakaj ne bi izginili zli, da bo prostora za srečo bodočega pokolenja?«
»Počasi, mladenič,« je zategnil Solzislav, oziraje se v pol temi po nas, ali čujemo njegove besede. »Dan velike britve – dobro. A če boste vi mladi brili, kam pojdemo tačas mi ubogi, v miroljubnem boju za narod osiveli starci s svojimi romantiškimi sanjami o slovanski dobroti in bratski ljubezni? In vendar smo tudi mi nekaj videli in izkusili; tudi mi imamo pravico, da govorimo. In govorili bomo, mladi mož! V imenu staroslavne plemenitosti slovanskega značaja bomo povzdignili svoj glas in bomo zahtevali vseobče odpuščanje grehov. Niti senčica maščevanja ne sme pasti v paradiž, katerega si zgradimo v svobodni domovini, ako nam velesile dovolijo samostojnost ...«
»Dovolimo si sami!« je kriknil Nedeljković. »Vzamemo si jo in jo bomo branili pred vsemi vnanjimi in notranjimi sovražniki. Nikogar ne bomo vprašali in glasovanja ne bo, gospod, ako bodo odločali tisti, ki trpe in umirajo za Jugoslavijo!«
»Toda največ dosežete zlepa, mladi mož,« je trdil Solzislav Hejslovan. »Z dobroto, ne z osveto; s prizanašanjem, ne z britvijo. Naše dobro in nepokvarjeno ljudstvo bo uvidelo vaš blagi namen in – z eno besedo, le izlepa!«
»Kuš, slovanska sodrga!« je zagrmel pri vratih korporalov glas. »Ali spite, ali pa vas s svincem naučimo discipline!« Tri, štiri, šest puškinih cevi se je preteče iztegnilo v barako.
»Mar je to pravica?« je zagodrnjal naš prerok z oprezno pridušenim glasom, ko se je straža odstranila. »Ali je to pravica, prosim vas?«
Nedeljković se je rezko in trpko zasmejal na svoji slamnici ...
To je bil njiju poslednji spopad. Drugi dan so pozvali dijaka k poveljstvu in so mu naznanili, da je odrejena njegova premestitev v drugi ostrog. Kam, niso povedali; časa mu je ostalo jedva toliko, da je pospravil svojo beračijo v nahrbtnik in se poslovil od nas.
»Z Bogom, mladenič, in brez zamere,« ga je ogovoril Solzislav, moleč mu svojo koščeno, zoprno volhko desnico. »Ne pozabite mojih besed, pripravljajte se na kulturno delo v svobodni domovini in spomnite se kdaj tudi name, v miroljubnem boju osivelega ...«
Nedeljković mu je zaničljivo obrnil hrbet.
Kmalu po njegovi premestitvi smo zvedeli, da so ga vzeli v vojnike, od ¬ šel je s prvim transportom čet v Galicijo, kjer je izginil brez sledu.
Solzislav Hejslovan se je vdal poslej s še večjo vnemo razglabljanju uganke: zakaj so ga vrgli v ostrog, ko ni storil nikomur ničesar zalega, najmanj pa Avstriji, ki stoji tako rekoč na slovanskih kosteh? On je vendar samo kulturno ... samo platonično ... samo izlepa in v okvirju pozitivnih zakonov, da bi jih zlodej! Ali je to pravica?
Vsi smo mislili, da se mu meša; toda blazneti ni utegnil. Hudobna soldateska, ki je stražila naš pekel, si je izmislila novo muko: lepega dne so oddelili pol dvorišča z debelo žico in razglasili, da naj se nihče ne drzne stopiti na onostran. »Kdor se je dotakne, naj si si pripiše posledice,« nam je zabičil korporal. »S kopitom mu razbijem glavo – kdo godrnja? Kuš, srbski pes!«
Žica je bila napeta jedva poldrugi meter pred našim hlevom; bili smo oropani poslednje svobode, ki nam je ostala dotlej! In tik ob žici je korakal zlobnook Tevton s težko enometko na ramah ...
Škripali smo z zobmi, a žice se nismo dotikali; naše glave so se nam zdele predragocene, da bi jih spravljali v opasnost s trmastim uveljavljenjem svojih jetniških pravic. Tu žica, tam puškino kopito – bilo je škoda besed! Edini Hejslovan ni hotel razumeti položaja.
»Za Boga,« nas je moril zvečer v baraki, »premislite, ljudje krščanski: kdor se dotakne žice – lop – ga bodo po glavi ... Ali je to mogoče? Že naše jetništvo je nezakonito, naj nam ne vedo česa očitati; drugače bi nas vendar sodili, jelite? Mi smo tako rekoč dobri državljani. In zdaj nam napno tik pred vrati žico, češ gorje, ako jo primes s prstom ... Ali je to pravica? Ne, gospoda, to je kričeče kršenje osebne svobode in očividna zloraba uradne oblasti: dvojen zločin po avstrijskih paragrafih! Kdor bi koga zaradi žice s kopitom po glavi, bi bil morilec, gospoda moja, in bi moral priti na vešala, dokler avstrijski zakon kaj velja. Rad bi videl tistega divjaka! Ne, ne, tega se ne bodo upali.«
Dolgo se ni upal niti on. Toda žica pred barako ga je vabila s čarobno silo kakor da se je v nji vtelesilo vse njegovo strmenje in ves njegov dvom. Postala mu je simbolična meja med pravom m brezpravjem: dotaknil bi se je in bi spoznal, kaj je in česa ni! Ako je stopal ob nji, so mu izvali v rokah sunkoviti, električni krči, kakor bi ga nekaj neodoljivo mamilo, naj poizkusi.
Usodnega dne sem slonel med vrati barake in željno strmel na prašno ploskev dvorišča, ki nam je bila prepovedana. Debela hlevska muha mi je sedla na golo teme; pregnal sem jo, pogledal za njo in uzrl Hejslovana, stoječega tik ob žici. Ogovarjal je vojnika, ki je zehal tri korake od njega ter zaničljivo motril vsiljivca.
»Gospod vojnik,« – naš znanec je rad in često dvoril stražarjem, – »gospod vojnik, da vas nekaj vprašam: ali je prepoved glede žice resna? To vendar ni mogoče? ... Pomislite: mi smo zaprti takorekoč v nasprotju z veljavnimi zakoni. Zakon prepoveduje vsako internacijo. Dobro. Kako šele prepoveduje, da bi tebi nič meni nič razbili glavo človeku, ki se brez zalega namena dotakne običajne železne žice, ne da tri jo le količkaj poškodoval ...«
Tako govoreč je ponevedoma iztegnil prst in ga je položil na žico!
Zgodilo se je, kakor bi trenil: leni vojnik je pobliskovito strgal puško z ramena, zavrtil jo in treščil jetnika z vso silo po glavi. Solzislav Hejslovan se je zvrnil brez glasu.
V baraki je završalo. Dvignil se je krik in trušč; naše brezpravno ljudstvo je drlo na dvorišče, žugalo s pestmi, preklinjalo in vpilo v onemoglem gnevu. Straža je pridrla s svoje strani, bajoneti so blisnili, jetniška čreda je uplahnila nazaj. Spet je bilo vse tiho, le muhe so brečale v solnčni bleščobi, ki je odbijala z nevidnega Dunava, ter sedale na gosto rdečo kri, ki je curkoma drla Solziglavu iz razbite lobanje ...
Naposled so ga odnesli. Tri dni smo zaman poizvedovali ali v bolnico ali v mrtvašnico; četrti dan so nas nenadoma zbrali in odpravili v drugi konec dežele. O Hejslovanu nismo slišali ničesar več. Gotovo je bil ubit in so ga zagrebli kakor crklo živinče.
Pred nekaj dnevi se m doživel velik o presenečenje, ki je osvežilo to žalostno zgodb o v mojem spominu.
V zatohli, umazani beznici, kamor stopim drugače le redkokdaj, sem se trudoma preril do praznega stola in sedel. Izba je bila polna gostov in pod nizkim stropom se je vlekel debel dim, da ga je luč svetilke jedva prodirala. Pokusil sem kislico, katero so postavili predme, in odrevenel ob obupnem začudenju, kako in čemu sem zašel v ta zoprni kraj. Baš toliko da sem zaznaval obraze pivcev, razgrete od vina in politične debate. Vse je zabavljalo. Uboga Jugoslavija, ki so nas zate zapirali v hleve in tolkli s kopiti po glavah!
»Zdaj imajo narodno edinstvo prokleti! ...« je vpilo vse vprek. »Prodani smo Srbom, evo, to je nacija ... Kaj nam je treba edinstva, ko dobimo avtonomijo pod Italijo, kadarkoli se nam zazdi ... Eks! Doli nacionaliste!«
Vrgel sem denar na mizo in vstal, da bi odšel; tedajci pa je zakašljalo poleg mene in koščena roka me je za komolec potegnila nazaj. Ozrl sem se in osupnil. Ta podolgasti, vpadli, še vedno lepi obraz, v katerega je dolbla tuberkuloza svojo neusmiljeno sodbo, se mi je videl znan.
»Nedeljković!« sem vzkliknil naposled. »Ti? Odkod si se vzel?«
»Potujem, z majhno dedščino, ki mi je ostala po materi ... Potujem in gledam ljudi: da vidim pred smrtjo, za koga smo trpeli in za kaj smo krvaveli. »Evo! Ali jih slišiš?«
Pokimal sem.
»Pomniš li naš jetniški prepir o veliki britvi?« je povzel tovariš, boreč se s kašljem, ki mu je sunkoma trgal prsi. »Zgodilo se je po volji onega bedaka ... kako mu je bilo ime? ... Mi smo bili raztreseni po vsem svetlu: jaz, da veš, sem prinesel domov. In ko smo pri Makedoniji, kaj vem kod. Dvanajst ran sem prinesel domov. In ko smo prišli, je bilo že vse odločeno ... brez nas ... in mi smo bili trudni ... ki bi morali viseti, vsi stari lopovi in avstrijski hlapci, so bili polnoštevilno zbrani pri koritih in krmilih ... »Evo«, – široko je zamahnil z desnico v bezniški vzduh. ki se je zdel gnil in gnusen od mrzkega gobezdanja, »evo«, to so plodovi njihovega dela! Še malo in zapravili bodo vse ... Kolikokrat se dvigne v državi tale veter, gredo italijanske škarje okrog naših mej. Zadaj pa čaka vojska, pripravljena, da lepega dne pograbi ostanek! ... Ali, v tej državi je vzidano naše jetništvo: življenje, brate, ki ga ne bo več nazaj. Naša pljuča, ki so nam jih barake otrovale z bacili. Naša kri, ki smo jo razlivali po vseh deželah: naše kosti, ki se belijo po Evropi. Naši mrtvi brate; koliko preko milijona grobov! Naše žrtve, vse naše nenadomestljive žrtve so vzidane v to državo. In naj bi bile zaman? ... Ha, ha!«
Strastno je izpraznil kozarec, pogledal mi globoko v oči in povzel:
»Proti tem ljudem, brate moj, sem še vedno tisti, ki sem bil na Kajmakčalanu: mi tu, vi onkraj bodeče žice! Živela nacija in Švabu smrt! ... Moji dnevi so šteti; a preden omahne tale roka, bo udarila še enkrat, poslednjikrat ... Vsaj enega izmed tistih, ki jim je bilo prizanešeno v pogubo Jugoslavije! ...
»Tiše, gospoda, tiše,« se je začni zraven naju oljnat, molitven glas. »To je proti zakonom, gospoda ... Največ boste dosegli izlepa, z dobroto, ne s silo; naše vrlo in nepokvarjeno ljudstvo bo uvidelo naš blagi namen in – z eno besedo, le izlepa! ...«
Nedeljković se je ozrl v soseda in je zagledal pred seboj znan, mršav obraz z visečim sivkastimi brki in svetlo plešo na vrhu glave.
»Solzislav Hejslovan!: je zakričal kakor brez uma. »Tudi ti si živ, ha, ha, ha! ... Tudi ti, volkodlak! ...«
Njegov blazni grohot se je izpremenil v grgranje. Kri mu je udarila iz ust ...
Sosed je bil v resnici Solziglav Hejslovan. On živi, živi čedalje bolj, kakor, da je kopito avstrijskega črnovojnika še povečalo njegovo nesmrtnost. In dokler bo živ in bo v imenu staroslavne plemenitosti slovanskega značaja gonil svoj »le izlepa!« toliko časa ne bo pri nas ne miru ne sreče, amen!