Le pravično!
| Le pravično! anonimno |
| |||||||||||||
Odgovor »Koroškimu Slovencu« in gosp. Svečanu v 56. listu Slovenije.
Ojstre besede smo brali od Vaji, draga rodoljuba v 56. listu Slovenije čez Ljubljano „de spi, de se ne gane, de nima življenja, de se je za zjokati nad njo” i. t. d.
Ne moremo rêči, de je Vajina ojstra sodba popolnama kriva. Tudi mi spoznamo in z nami veliko Ljubljančanov in Krajncov, de pri nas je vse premalo praviga domoljubja, de smo zares vse premerzli za prid in blagor domovíne. Tudi mi dobro vémo, de ‒ ko bo železnica v Terst dokončana, ‒ če bo krajnska dežela kronina deželica sama za-se ostala, ‒ ko bo Ljubljana veliko uradnikov (Beamten) zgubila, ki zdej mestu velik zaslužek dajo, ‒ če bojo šole le na manjši in višji gimnazij pomanjšane, namest na vseučeliše pomnožene, ‒ če se bosta, kakor se zdej govorí, CeIjovec in Terst med apelacíjo delila, Ljubljana pa tudi v tem na suhim ostala, ‒ če se bo vse to in morebiti še več zgodilo, bo zares bela Ljubljana bleda Ljubljana postala! Vsiga tega se je po pravici bati, in gotova resnica je, de v tem ozíru Ljubljana spi. Vunder pa še zmirej z nekolikno zaupljivostjo pričakujemo, de se bojo ganili naši deželni stanovi ali pa mestna srenja, ki so sedaj še naši starašini in postavni namestniki in zagovorniki dežele in se za marsiktero potrebno reč potegnili, de ‒ preden bo „prepozno”, tudi naša domovína to doseže, kar dobijo druge dežele, in de se to, kar se bo po vpeljanji novih naprav na eni strani zgubilo, saj na drugi strani nadomesti. Ministerstvo se gotovo ne bo nobene krivíce vdeležilo, če se mu le odkritoserčno pové: kaj nam je potréba. Pa povedati se mu mora in na znanje dati ob pravim času, ‒ če ne, ne vé deželnih želj in potreb. ‒ Poglejmo Korošce: kako naglo in iskreno so se potegnili za samostojno kronovíno in za ločitev od nas; ali jim bo to zares v prid ali ne, tega nam ne gre tukaj presojevati; mi hočemo s tém le to dokazati, de se Korošci vèrlo potegujejo za svoj dobiček. Vzemíte jim apelacíjo, in vidili boste, kako bojo spet na noge stopili. ‒ Poglejmo dalje na Teržačane, Goričane i. t. d. povsod se kaže iskrenost za svojo domovíno. V tém ozíru zares Ljubljana spi, in v vsim tém so Vaji besede, draga rodoljuba, žali Bog! resnične besede.
Ali ‒ če rodoljubni „Koroški Slovenci” pravi, de Krajnci nismo terjali ilirske kronovíne, se v tém silno moti. Terjali smo jo, kakor so „Novíce” že povedale z gorko, krepko besedo, in če bi bili brali, kar je v ti zadevi na Dunaj na ministerstvo šlo, bi nam mógli rêči, de se je vse storilo, kar je bilo moč storiti. Če pa nekteri na deputatíje tolikšno imenitnost stavijo, so mende pozabili, kar je večkratna skušnja učíla, de deputacíje le toliko opravijo, kolikor se njih prošnje ali terjanja na druge podpore opirajo. ‒ Dalje pravite: „Koroški Slovenci se poganjajo za Slovenijo, ‒ ali nemška stranka jim roke veže.” Prosimo Vas, povejte nam dela, ktere so Slovenci na Koroškim dopernêsli v ti reči, ko je še čas bil, za-njo kaj storiti? Brali smo zares več gorečih, za slovensko domovíno lepo vnetih spisov v slovenskih časopisih, ktere pa malo kdo izmed tistih bêre, za ktere so posebno pisani. Ali so pa take, če še tako goreče in pravične besede nekterih rodoljubov v časopisih zadosti v tako imenitnih rečéh? ali se je večína slovenskiga ljudstva v ti reči kaj ganíla? ali je šla deputacíja ali pa prošnja v pismu na dolgo terpeči Celjovški deželni zbor, ali na Dunaj? Mi nismo tako napetih misel, de bi rêkli: v takó imenitnih rečeh, ktere zadevajo ločitev deželanov od deželanov, je že zadosti, če jih le 10 ali 20 govorí. Sej véste, kakošni odgovor takim posamesnim vošilam da. Še menj pa nam v glavo gré, kako de mora kdo terjati, de bi kaka druga dežela tako ločitev terjala, če se tisti, ktere ta reč nar poprej zadeva, niso samí pervi na postavni poti, ktera je dolgo odperta stala, te rečí poprijeli.
Dalje pravite: „Goriški in Primorski Slovenci kličejo na vès glas, ‒ alj laška stranka jih sili prekositi.”‒ Resnično Vam povémo, de mi nimamo od tega klica Goriških in Primorskih Slovencov, kteriga bi tako rado zaslišali, ne duha ne sluha. „Slavjanski Rodoljub” se je scer vTerstu krepko oglasil, pa v tem glasu ne slišimo nič druziga kakor glas eniga domorodca, ki spijoče Slovence še le zbuja, de naj se ne dajo od laške stranke vjeti. Od kakiga protêsta Istrijanskih in Goriških Slovencov zoper taljansko stranko, ‒ od kake deputacije zoper taljansko deputacíjo, ‒ od kakiga písma na ministerstvo ni ne duha ne sluha. Kje je tedaj „tisto klicanje na vès glas”? Mi ga od nikodar ne slišimo. Morebiti se bolj v Reko, kakor v Ljubljano sliši.
Dalje pravite: „Štajarski Slovenci bi iz serca radi stopili v kolo slovensko, alj nemška stranka jim na vso moč brani.” ‒ Kar smo od svojih bratov na Koroškim rêkli, to veljá tudi od naših bratov na Štajarskim. Same želje v sercu, ali posamesno razlite v časopisih niso zadosti v takó imenitnih rečéh, ko je bil še čas na pravim mestu združeno govoriti.
Kar tedej zadéve v narodskih rečéh vtiče, nam Krajncam nihče po pravici očitati ne more, de bi ne bili saj toliko storili, kakor naši sosedje na Štajarskim, Koroškim, Goriškim in Istrijanskim. Mi smo marsiktero reč sprožili in kaj maliga smo tudi doségli.
Tedaj le pravično! In pomislite, de tudi pri nas na čisto slovenki zemlji se tacih ljudí ne manjka, kterih pravílo (Wahlspruch) zoper nas se glasí:
»Vse je dobro, vse pravično,
Kar v sramoto vašo je;
Nespodobno, nepravično,
Če kdor vas pravico če!«
Tedaj le pravično!
Poslednjič še eno vprašanje: Mi Krajnci smo se že po več potih potegnili za napravo vseučeliša (Universität), ktero smo že nekdaj imeli, in v kterim spoznamo nar močnejši podstavo napredovanja učenosti in vednosti v duhu domorodnim. V vsaki deželi pa ne more vseučeliše biti, in srečni bomo, če se za vès slovenski narod eno napravi. Ljubljano čislate za serce slovenskih dežel, in to čast zaslužiti si bojo rodoljubni Krajnci vedno prizadevali. Povejte nam pa, dragi gospod! ali se je pri Vas kaj storilo za to vsim Slovencam namenjeno napravo? Ali se je položila kakošna prošnja za to na Dunaj? ali se morebiti še le bo? Zadnji čas bi bil.
Tedej le pravično! Saj toliko nam perzanesite, de mi Kranjci nismo sami vsiga krivi, če ni vse tako, kakor prav domorodec želí, ‒ in de nam Krajncam samim vsiga nikar ne nakladajte!
Sicer nam pa nikar za zlo ne vzemite, de smo ravno tako odkritoserčno govorili, kakor ste Vi v 56. listu Slovenije pisali.