Le ti, dekle, ostani
← Zapuščeni | Le ti, dekle, ostani (Poezije) Dragotin Kette |
Laokoont → |
|
<poem>
Meglica vso vas že pokrivala je,
okoli in okoli
od tihih rožic v polji
vonjava sladkà se razlivala je.
Pred hišo je lajal vaš sultan močno
in mucika je predla,
a ti si k meni sedla,
poredno mi čevrljala tako:
»Pa vedno mi pravi, kak rad me ima,
no, jaz pa se delam gluha,
res, kot podrepna muha,
nikoder ta človek miru mi ne da.
Pa misli, sevé, da je meni kaj mar,
če tiste brke više!á
Naj le brado obriše!
O, mene pa že ne bo dóbil nikdár!«
Tako si dejala in dražesten smeh
krog usten zaigral je,
na lici prebežál je
in skril se tam v majčkenih jamicah dveh.
V teh majčkenih jamicah dveh je lepo,
da je kar neverjetno;
to je tako prijetno,
da v njih sem izgubil vso pamet svojó.
Pa kaj mi bo pamet! He, le naj beži,
saj ji nihče ne brani!
Le ti, dekle, ostani
pri meni s porednimi jamicami!