Le vkup, le vkup, slovenska grla
| Trst v žepu Le vkup, le vkup, slovenska grla Marko Kravos |
| |||||||||
Pojemo pa, pojemo! Vse po vrsti in kjerkoli. Na bazovski gmajni, V Rižarni, na stadionu Prvi maj, V šoli, cerkvi, na proslavi v društvu Škamperle, v otroški koloniji. Nekatere pesmi so leve, »naše«: na letovanju V Škofji Loki, Gozdu - Martuljku. Druge pa od cerkvenih in seveda tudi »naše«: V koloniji V Karniji, V Ukvah, na Repentabru ob velikem šmarnu ...
Ko pojem in se s komolci dotikam drugih, se počutim kot V gozdu. Že tako je lepo, ker smo na izletu in ne doma. Ampak če je več ljudi in vsi
napenjajo pljuča, se mi zdi, da sem zraven pri nečem velikem: kličem, vriskam in jokam, vse hkrati. Besede, oblaki, glasovi: nosijo me visoko
pod nebo.
Na juriš ... Zdaj zaori ... In maščevana bo tu Bazovica ... Le vkup, le vkup, uboga gmajna ... jutri gremo v napad ... Pionirji smo Primorja ... Že nam sonce lepše sveti
Na drugi strani pojejo »ta drugi« in jaz z njimi: Kristus kraljuj, Kristus zmaguj ... Marija, mati ljubljena ... Marija skoz življenje ... Lepa naša domovina ...
Nekaj pesmi prepevajo eni in drugi: Buči, buči morje Adrijansko, Triglav moj dom ... Naprej zastava slave ... Mi smo junaki korenjaki ... Regiment po cesti gre ... Če ne na odru, ker jih zborovodje ne uvrstijo radi na program, pa jih pojejo stari pevci po proslavi, v kakem kotu, s kozarcem v roki.
»Te se je pelo v naših časih,« pravi možakar očetu, ki je pri takih rečeh s svojim tenorjem vedno zraven.
Spet eni »naši« ... Od kod so se ti vzeli?
Meni so všeč vse borbene. Oče ima rad slovanske: Tarno daleko in Plovi, plovi ... ali češko Zabučale gore. Ljudstvo, tisto, ki posluša, najbolj ploska ruskim: Zacvetele jablane in hruške, Monotono pojo mi kraguljčki, Pojuško polje, Volga Volga, Na morje in vihar, hrabro v boj, naš mornar ... Mogočna Rusija je zvezo skovala ... Pa še Kalinka in Dvanajst razbojnikov. Ko ti dve zaorita iz radia v delavnici, se zboru Donskih kozakov pritakne še očetov glas.
Slovanska vzajemnost. Oče pravi, da bo bratska ljubezen spravila slovansko morje spet skupaj. Mi mladi bomo gotovo učakali zarjo na vzhodu. Prav. Bomo pa čakali. Od nje sem že ožarjen in široko odpiram kljun. Včasih tudi zaprem oči, da bi jo boljše slišal.
Pravzaprav mi tako naroči oče: »Da se boš boljše slišal!« Pravi, da imam trda ušesa. »Po komu pej si se vrgel, krucifiks! Saj še tvoja mati ni
tako brez posluha!«
»Kaj bomo zdaj zapeli ...?<«
V katoliški koloniji nekajkrat predlagam, da zapojemo kaj ruskega. Pogledajo me, kot da sem jim spustil živo kačo za vrat. Zdi se, da spet nimam nekakšnega posluha. Kako pa naj vem, da je Vincencijeva konferenca zbrisala Rusijo z zemljevidov in da »naši ta beli«, ki so pribežali s
Kranj skega, nimajo za zarjo na velikem vzhodu ne smisla ne veselja. Oči in ušesa imajo samo za zahodno demokracijo. Samo na zahodu je doma
svoboda.
In kaj je doma pri Rusih? Ni tam zmagovita ljudska demokracija, ki bo vse narode rešila verig? Kmalu bo povsod pomlad, šel bo človek rož’ce
bratu brat!
jaz jim kimam, vsem. Saj so vsi V glavnem Žalostni: naj imajo občutek, da se bo sonce res prikazalo na tisti strani, kjer oni mislijo, da je
prav. Ni mi vse čisto jasno. Toliko pa Že razumem, da po eni strani trpi narod, po drugi pa ljudstvo.
Važno je, da se vsi zavzemajo za mladino, da bo zvedela za »našo« resnico in učakala zmago. Prihodnost je njihova ... Se pravi moja.
Če bi nam vsaj igrišče pri šoli uredili! Tako pa moramo - za c’bat balon - čakat, da pridemo na vrsto pri don Mariu v ricreatoriu ali na stadionu Prvi maj.
Deset let sem star. To si moram zapomnit! Ker je danes zgodovinski dan: umrl je tovariš Stalin. Sošolec Lučo iz Podlonjerja je to slišal po radiu. Lučo ima glas, kot bi govoril iz truge, ko reče: »To je strašna izguba za cel svet ...«
Lučko ima uha kot slon. Večkrat pobere vanje tudi kako solato. Ampak to je povedal s tako nizkim glasom, da je res kot vesoljni potop.
Doma vprašam očeta, kaj bo zdaj na svetu, ko je umrl Stalin. Oče mi razlaga, da je bil velika osebnost, ampak strašen človek. Svet se bo tudi
po njem vrtel naprej ... »Če bi on hotel, pa bi Trst leta 45 ostal naš: izdal je slovanski svet, da bi se oklical za očeta narodov. Ni mu bilo mar slovansko morje, ampak je hotel raztegniti svoj sistem čez vso zemljo.«
Se sanja se mi ne, kaj za ena vragolija je sistem ... Bolj pa me zanima, kaj točno pomeni tisti »oče narodov«.
»Ljudi je hotel med sabo pobratit. Tako ne bi bilo več narodov in morda tudi jezikov ne. Niti prepirov in velikih vojn. To je velika ideja. Pol
človeštva je že spravil na svojo stran, zaenkrat. To je njegova velika revolucija, ki je stala Ruse veliko krvi,« mi razlaga. »Za časa vojske pa je bil velik vojskovodja in na koncu so Rusi slavili veliko zmago.«
Očetu se ne zdi nobeno grozodejstvo, če teče kje kaka kri. Brez krvi ne nastane nič velikega: dve veliki svetovni vojski, velika revolucija, velika država. Vse je veličastno, če je pri tem veliko krvi, velik kup mrtvih. Velika ruska duša mora sploh veliko trpet, da ohrani svojo veličino.
Ob tem mi razloži, da je veliki Stalin zagrešil tudi kako veliko svinjarijo, s kineti in malimi narodi. Zato ni treba za njim veliko jokat.
Meni pade medtem na pamet: Je torej ta oče narodov kot naš papež? Nekakšen sveti oče za drugo polovico sveta, za vse proletarce in komuniste?
Oče se ob moji pogruntavščini gromozansko zasmeje. Od navdušenja me mahne po rami, da me je zaneslo in sem moral kašljat.
»Bo potem tudi za tem papežem v šoli prosto zaradi žalovanja?« mu postavim še glavno vprašanje. Ob smrti papeža ali predsednika republike je namreč v šoli vedno nekaj dni počitnic.
Stalinovo carstvo pa je veliko bolj daleč kot Rim, vse bolj daleč: za železno zaveso. Že v Titovi Jugoslaviji so dodobra izpraskali spomin nanj. Zdaj je brkati velikan končal še pod mrtvaškim prtom. Samo naši kominformisti žalujejo za batjuško in ga kujejo v večen spomin.
Nič počitnic v šoli torej! Amen - in pod kamen Stalin in njegova jaltska pogodba.
Ob njegovi smrti objavi Primorski sliko, kako so si nekoč veliki najalti delili svet. Veliki oče narodov se na nj ej smehlja tako srečno - čisto otroško ... Kot bi pravkar iz gole porednosti komu pljunil na sladoled.
bazovska gmajna - kraj, kjer so leta 1930 ustrelili bazoviške junake
Rižarna - uničevalno taborišče v Trstu
c’bat balon ~ brcati, igrati nogomet
uha - ušesa
ricreatorio - prostor za razvedrilo in prosti čas
truga - krsta
Primorski - dnevnik, ki izhaja v Trstu
sistem - režim, oblast
batjuška - družinski poglavar, veliki oče pri Rusih
jaltska pogodba - z njo so si zavezniki, Vzhod in Zahod, med drugo svetovno vojno porazdelili vplivna področja na svetu