Legenda (Vigred)
| Legenda H. B. |
| |||||||||||||
V gostem smrečju je sanjalo temno jezero. Gosta trstika in grmovje je skrivalo njega skrivnosti, perunike so plavale po njegovi gladini kakor bele zvezde. Rumene salvije, gozdne lilije so kimale na bregovih. Tajinstveno je šuštelo sirkovo stebličje.
Ob robu skritega jezera je stala z mahom porastla kapelica. Nekdanji lastnik gozda jo je postavil v tej samoti v zadoščenje za zlo dejanje, potem je odšel v samostan, da najde miru svoji duši.
Od tedaj je bila kapelica pozabljena. Le redkokdaj jo je obiskal samotni potnik, da se je divil dragocenemu zakladu, ki je bil shranjen v kapelici za železno ograjo: čudovito mila podoba Marijina, ki je izšla iz umetniške roke. V sinjem plašču z zvezdami je plavala nebeška kraljica nad gozdno samoto, da pokaže pravo pot vsem zašlim ...
Včasih je prišel tudi kak drvar ali lovec, zataknil šop gozdnih rož v železno ograjo ter je priporočil svoja nevarna pota v varstvo Marijino. Toda prav pogosto je klečala v kapelici tudi deklica in molila za zdravje že leta in leta bolni materi in seveda tudi za pomoč v vseh potrebah mladega srca. In tudi nekoliko, da bi okusila življenja sladkost, veselje in sijaj ter mnogotere lepe reči. O, saj je mlada Iva čutila, kako žejno srce po sreči ima. Njene mladostne sanje so kakor ptičice potovale po širokem svetu, po svetu, ki se tam onostran gozda pričenja in si ga je Ivka predstavljala kot čarobni vrt, poln čudes in sladkosti. Morda, da tam daleč zunaj čaka sreča nanjo?
O, sreča!
Mala Ivka je že vso svojo mladost nosila v skrivnem kotičku srca podzavestno hrepenenje po vsem, kar je bilo lepega. Zato jo je tako pogosto vleklo v tiho smrečje h kapelici, kjer se je nebeška Kraljica tako očarljivo smehljala nad belimi cvetkami ob svojih nogah, kjer ji je sinji plašč v vsej svoji lepoti obdajal deviško telo, kakor bi bil kos neba pal na zemljo ...
Dokler je bila Ivka še otrok, se je kaj rada krasila z žarnordečimi koralami jerebike, ki jih je nanizala na nit. V dolgih nizih si jih je vpletala v lase in ovijala okoli vratu. Zdaj pa se je smejala nekdanji otročariji, toda hrepenela po drugačnem okrasju. Sanjala je o lepem mestu tam daleč, o lepih oblekah, blestečih kamnih in zlatih verižicah, o bogastvu in razkošju ...
S svojo ovdovelo materjo je živela v mali hišici, ki je čepela tam na obronku gozda. Vsa nagota uboštva in pomanjkanja ji je stala vsak dan pred očmi. In tam daleč zunaj je ležalo mesto z vsemi nedosegljivimi krasotami in čudesi ...
Ivka je bila lepa. Kristalno čista gladina jezera ji je to povedala. Vsa drugačna kakor plavolasa in rjavolasa vaška dekleta. V njej je še krožila francoska in španska kri, ki jo je vojska poškropila po teh krajih. Kakor črne jagode so ji bile oči, črne lase so ji obkrožale nežni obrazek.
Danes Ivka ni prišla sama h kapelici. Mati je, trudoma in opiraje se na palico, prilezla ž njo; kajti danes je Ivka prišla zadnjič. Odhaja v mesto, kjer ji je sestrična preskrbela službo. Pred Marijinim oltarčkom klečita obe.
Spomni se, Devica mila,
da ni čuti še bilo,
da bi nje Ti zapustila,
ki se k Tebi zateko.
Kdor se Tebi je izročil,
nikdar zapuščen ni bil.
Kdor se Tebi priporočil,
varno je pomoč dobil.
Ivka je pela, mati jokala; končno so tudi Ivko premagale solze in je prosila:
»Mamica, ne jokaj! Saj bom vedno ostala pridna in Marija me bo varovala v tujini!«
In mati ji je v solzah odgovarjala:
»Moj otrok, spomni se na vse, kar sem ti povedala! Zdaj ne morem več čuti nad teboj, ko odhajaš od doma. V Marijino varstvo te izročam. O, Marija, razpni svoj sinji plašč nad mojega otroka, da se ne izgubi! In če bi se spotaknil in padel, Ti ga poišči, Ti dvigni in pripelji na pravo pot! Marija, naj se moj otrok nikoli ne zgubi!«
In nebeška varhinja se je milobno smehljala. Ivka je odšla. Zadnji domači spomin ji je bil — sinji plašč Marijin ...
Preko zmrzle zemlje so zaveli prvi pomladanski vetrovi, da se je zbudila in se okopala v solnčni luči in okrasila s cvetjem in zelenjem. — Poletne nevihte so divjale preko nje; poletno solnce je zorilo njene sadove, dokler ni, s polnimi rokami deleč, končno ostala sama in prazna ter so se poznojesenski vetrovi lovili po njej. Končno jo je zima usmiljeno odela v bel hermelin. —
Tako so prehajala leta v vedno enakem izmenjavanju. Od lepe Ivke so spočetka prihajala mnoga pisma; pisma, polna hvale in veselja, polna obupa in groze, polna sreče in domotožja in prekipevajočega življenja. In vselej je bil pridejan še pozdrav Mariji v gozdni kapelici.
Polagoma pa je prišel v pisma tuj ton, samozavesten, prešeren, vedno manj pobožen — nazadnje lahkoživ. Postajala so vedno bolj mrzla, prihajala so vedno redkeje in so končno — prenehala.
Tedaj je mati vedela, da Ivka v tujini ni več cvetka z domačih tal; vedela je, da je njen beli venec v nevarnosti, če se morebiti že ni — obletel.
Trpela je, nepopisno trpela za svojega otroka. Niti v pismih ji ni mogla več blizu, kajti stara njena roka ji je odpovedala. Toda vsako soboto se je trudoma zavlekla do kapelice in je pol dneva ali tudi ves dan ponavljala pred Marijino podobo besede, ki jih je Ivka pela ob slovesu:
»Spomni se; Devica mila!«
»Nebeška Gospa, varuj mojega otroka! Po krivih potih hodi, išči ga! Išči mojo Ivko in pripelji jo domov!«
Kmalu so sosedje začeli šušljati o lepi Ivki. Nekdo je bil v daljnem mestu in je slišal o nji čudne reči. Lepa je bila, seveda, prelepa — ni se mogla ustaviti sladkim, zapeljivim besedam — in je hodila slaba pota. V žametu in svili, z zlato verižico, uhani in prstani jo je nekdo videl v svetlem avtu brzeti po mestu.
Magdalena! To besedo je bilo največkrat slišati, ko so govorili o Ivki, spočetka tiho, potem glasno. Izgubljena!
Mati je še huje jokala. Pred kapelico je klečala in rotila nebeško var-hinjo: »Nikoli še ni bilo slišati, da si koga pustila brez tolažbe! Marija, Tebi sem izročila svojega otroka! S svojim plaščem naj jo pokriješ. Kje je? O, išči jo, išči in — najdi! Marija!« ...
Nekega dne, ko je mati zopet prilezla do kapelice — ni bilo Marijine slike nikjer.
Nezavestna se je zgrudila mati.
Isti dan je stopala Ivka v svili in žametu, kakor je bila zdaj navajena, v spremstvu mladih moških skozi dvorane slikarske razstave.
V zadnjih letih je postala znana krasotica. Čudovito je znala nase navezati moški svet s svojo južno očarljivostjo. Toda — svojo dušo je prodala za zlato, sijaj — in uživanje!
Po naravi darovita, si je hitro prisvojila manire velikomestne poldame in je živela kot gospodinja v bogati hiši svojega zapeljivca. Dom je bil že davno pozabljen, mati pozabljena in pozabljena kapelica v gostem smrečju. In če se je od časa do časa pojavilo neprijetno čuvstvo, ga je skušala zadušiti v hrupnih veselicah.
Družba je počasi korakala skozi dvorane in ogledovala umetnine, obešene po stenah. V hipu zastane Ivki noga. Prebledi, s široko odprtimi očmi gleda neko sliko in s stegnjeno desnico jo kaže.
»Slika ti je všeč, dušica? Res, vsi so polni začudenja. Včeraj še ni visela tu. Neznan slikar jo je moral ponoči skrivaj razstaviti. Razstavni komite je ves iz sebe radi take smelosti. Ker pa je slika res umetnina, jo puste na razstavi, dokler se mojster ne javi.«
Srpo je Ivka gledala sliko: Marija. V sinjem plašču z zvezdami plava nebeška Kraljica nad gozdno samoto in kaže pravo pot vsem zašlim ...
»Sinji plašč,« je zašepetala Ivka.
»O,« se je zasmejal njen spremljevalec, »hočeš li tudi ti tako obleko? Sinji baržun in s srebrom vtkane zvezde, kaj? Boš dobila, dušica! Pa pojdimo odtod; tako si bleda, zatohel zrak je tu! Pojdimo!« —
Ta dan je bila Ivka prav posebno razposajena — morala je notri v sebi nekaj zadušiti ...
Bilo je prihodnjo soboto. Ivka je stopala prav po s preprogami pogrnjenih stopnicah svojega novega doma. V hipu je nekdo spregovoril: »Tebe iščem!«
Začudena je pogledala kvišku. Ali je bil to on? Saj mu je vendar sporočila, da se čez uro vrne; čemu pa jo išče?
Pa ni ga bilo nikjer. Pogledala je čez ograjo navzgor in navzdol, pa nikjer nikogar. Nehote ji je pogled obstal na steni stopnišča, kjer so visele nekatere slike. Obstala je v začudenju — nova slika je tu: Marija v sinjem plašču z zvezdami in od tam prihaja šepet: »Tebe iščem!«
Z glasnim krikom je Ivka stekla po stopnicah in se je zgoraj jokaje zgrudila.
Ta večer se je zaklenila v svoje sobe; nobena prošnja in ne žuganje ni pomagalo: ni in ni odprla.
Drugo jutro ni bilo slike več na steni. Gospodar sploh ni ničesar vedel o tem in je smehljaje nagajal Ivki, da se ji je pač sanjalo. Čudno pa je res, da je slika tudi z razstave zginila, kakor so prinesli časopisi.
»Pa zdaj napravi zopet vesel obraz! Ljubim veselje in smeh, ne pa kislih obrazov! Živelo veselje in smeh! Uživaj življenje, dušica!« je skušal razvedriti Ivko.
Toda Ivkin obraz se ni razjasnil. Komaj si je upala na cesto. Zvečer so jo žgale zvezde na nebu v dno duše; čez dan je povsod videla visoko postavo s sinjim plaščem in srebrnimi zvezdami pred seboj odhajati, ali prihajati, da se je Ivka prestrašena obrnila na pol pota ...
Lepega majskega dne je šla Ivka po ozki ulici proti mestnemu parku, ki se je prav razbohotil v pomladnem krasu. Nenadoma ji je množica zaprla pot, mala nezgoda je zbrala toliko ljudi na enem mestu.
Nepotrpežljivo je čakala na prehod. Tedaj je zagledala ob strani odprta vrata male cerkvice, kar je dalo sklepati na prehod skozi cerkev v prečno ulico. Pa čelo se ji je zmračilo: vsak spomin na cerkev ji je bil neljub. Pa — bolje kot tu stati! Hitro stopi v cerkev in hoče pri nasprotnih vratih zopet ven.
Kakor okamenela obstane — zopet sliši glas: »Tebe iščem!«
Vsa zmotena je pogledala okoli sebe. Cerkvica je bila prazna. Toda tam na stranskem oltarju — nebeški Bog, ali jo bo povsed zasledovala ta slika! tam je med dišečim cvetjem, perunikami in salvijami Marija v sinjem plašču z zvezdami, plava nad gozdno samoto, da pekaže pravo pot vsem zašlim.
In zopet šepeta: »Tebe iščem, moj otrok!« Vsa trda obstane. Tedaj Marija razprostre roke in reče: »Tebe iščem, moj otrok. Obrni se s svojega krivega pota!« Kakor od strele zadeta je padla Ivka na kolena:
»Marija, Marija!«
In je čutila mehko roko na glavi in dobroten in mil šepet: »Tebe iščem že dolgo, vrni se, vrni se domov!«
Ko se je Ivka zavedla, je videla starega duhovnika sklonjenega nad seboj. »Ali vam je bolje?« je vprašal. »Našel sem vas nezavestno pred novo sliko.« —
Ivka je vstala. »Slika?« je vprašala. In še vedno jo je gledala milo in proseče.
»O, slika vas je prevzela,« je prikimal starček. »Nihče je ni še videl; danes zjutraj je bila na oltarju. Najbrž od kakega dobrotnika, ki hoče ostati skrit. Toda nikoli še nisem videl take dobrote in miline.«
Tedaj je Ivka klecnila na kolena in zaplakala. In pri nogah »Pribežališča grešnikov« se je izpovedala starčku svojih zmot in kako jo je Marija čudežno iskala in rešila, da se ni popolnoma pogreznila v močvaro greha.
- - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
Čez tri dni je klečala Ivka s srečno materjo v kapelici v domačem smrečju. »Kljub temu,« je rekla mati, »da je Marija zginila iz kapelice, morava tja, kjer sva klečali zadnjič pri tvojem odhodu, da se zdaj zahvaliva za tvojo vrnitev!«
Toda glej, ko sta mati in hči dvignili oči, je slika zopet visela na svojem starem mestu. Šla je iskat izgubljenega otroka, ta dobra nebeška mati, in ko ga je našla, se je zopet vrnila, da kaže tudi še drugim zašlim pravo pot.