Legenda o Kristovi suknji
| Legenda o Kristovi suknji. Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Ko je Kristus umrl, so vadljali pod križem vojščaki za njegovo suknjo. Dobil pa je vadijo Markus iz Panonije.
Kristova suknja je bila šita iz grobega rdečega sukna, rezana vsa iz enega kosa. Šivala jo je Marija sama, ko je bilo Kristu sedem let. Na rdeče sukno so kapale njene rdeče solze, ko je mislila na sinovo trpljenje in smrt. Tistih solz ni bilo móči izbrisati, poznajo se še dandanašnji. — Kristus je oblekel suknjo in je ni slekel petindvajset let. Kakor je rastel, tako je rasla suknja čudežno z njim. Nosil jo je, ko je tolažil žalostne, odpuščal grešnikom, lečil bolnike, dramil mrtve. Tudi jo je nosil, ko je jokal krvave solze na Oljski gori in ko je nastopil pot na Golgato.
Markus iz Panonije si je ogrnil Kristovo suknjo, da bi se razkazal pred vojščaki. Ali komaj jo je ogrnil, ga je zabolelo srce in njegove oči so izpregledale. Odpasal sl je meč, ni slišal zasmehovanja, ne hudih besed In je šel, kamor ga le gnalo spoznanje.
Videl je krivico, ki je prej ni videl; videl je, dir so deležni trpljenja in križa tisti, ki lajšajo trpljenje trudnim In nosijo križ omagujočim; in videl je. da bo njih plačilo večno in nezaslišano veselje; in nazadnje je videl tisočletno kraljestvo pravice in blagoslova božjega.
Tako je romal od kraja do kraja, od dežele do dežele in njegova beseda je bila evangelij. — Ubogim je prinesel bogastvo, bolnim zdravje, potrtim radost. Razodel je malodušnim: vsa krivica je v vaših srcih; očistite srca — kje je krivica?
On sam, Markus iz Panonije, ni čutil romarskega trpljenja, ne gladu, ne žeje, ne mraza. Njegove oči so bile uprte v tisočletno kraljestvo In njegova duša je bila od upanja nasičena in napojena. Ubog in truden je umri, pokopali so ga za plotom.
Ko so ga pokopali, so se spogledali in so rekli »Komu njegovo premoženje?« Njegovo premoženje pa je bila Kristova suknja. Dolgo so govorili in barantali, naposled pa so uganili: »Razrežimo jo, to rdečo suknjo, pa si vzemimo vsak svoj kos, kolikor nas je. Ti si mu dal kruha, jaz kozarec vode, ti slamo za noč, ti si ga pokopal; vsem je dolžan, naj plača vsem!« In tako so storili. Na devet kosov so razrezati Kristovo suknjo; in poveličala je suknja devet spoznavalcev. Zakaj ostali so na suknji Marijine solze in ostala je Kristova kri. —
Komaj se je grešnik dotaknil rdeče suknje, je izpregledal in je spoznal: greh je v krivici, krivica pa je v mojem srcu. In ob tisti uri je okusil sladkost trpljenja; kakor rodovitna njiva je trpljenje, ves blagor raste iz njega. Razodeto je bilo, visoko povišano na Golgati pred vsega sveta očmi: je trpljenje sámo bo premagalo trpljenje. Trpi, da ne boš,trpel, umri, da boš živel!
Šli so v svet, dediči Kristove suknje, in so oznanjali tisočletno kraljestvo. Trpeli so in so umrli v trpljenju in sladkosti. Njih bogastvo pa je ostalo in na stotine je bilo dedičev. Razšli so se, razbegli se na vse strani prostrane zemlje; vsi bogati dediči, lastniki Kristove suknje. Z njimi je šel evangelij o trpljenju in o zmagoslavnem poveličanju iz trpljenja. In kakor so trpeli In kakor so umirali v trpljenju: njih dedičev je bilo na tisoče, bilo jih je na milijone. Ni bilo gore tako visoke, ne doline tako globoke, da bi ne čula njih glasu ....
Brate, čemu jokaš? Raduj se In vriskaj od radosti: — — tudi ti nosiš Kristovo suknjo, kakor jo nosim jaz. Kakor jaz in kakor silni milijoni trpečih. Pa pride čas in blizu je, ko se bo razodelo vse do konca: da naše trpljenje ni bilo izlito kakor voda v pesek, temveč da nam je pognojilo, zalilo in hranilo večno poveličanje; ko se bo razodelo, da je vsaka naša solza osušila tisočero drugih; in ko se bo navsezadnje preslavno razodelo, da smo mi vsi, mi zmagovalci, ki smo trpeli zaradi pravice, nosili rdečo Kristovo suknjo ...