Leží leží ravno polje,
ravno polje kriške fare,
po polji hodi Lenčica,
prelepa mlada deklica
in tam pogovor tak ima:
Še vsaki pravi, govorí,
da v petek so strašne nočí;
kdor v petek gré ponoči v vas,
da vidi kaj al sliši glas;
moj ljubi pa je preserčán,
on k meni hodi vsaki dan;
še raje v petek me budí,
ker se nikogar ne bojí;
brez tovaršije hodi sam,
zato tak rada ga imam.
Prišel je petek zopet žé,
ki fantje se ga vsi bojé.
Začne se polnoč bližati,
nje ljubi zunaj žvižgati.
Berž k onu Lenčica hití,
in v hramec tiho mu velí.
In ko je v hramec k nji prišel,
tam dolgo je pri nji sedel,
govoril, menil se sladko;
al ona pavi mu tako:
„Zato jaz velik strah imam,
ker v petek hodiš k meni sam,
in to se meni čudno zdí,
zakaj se petka vse bojí?“
„„Neumen je, kdor se bojí,
saj ni prijetneje nočí!““
„Ostani raj' tud ti domá,
da bova brez strahú obá“.
„„Nikoli nisem še ostal,
kar pervič tebe sem spoznal““.
„Še bolj bom tvoja, ti bolj moj,
če zadnjič v petek si nocoj“.
„„Saj je podoben dnevu dan,
boji se le, kdor je plašan!““
Še dolgo sta menila se,
še dolgo sta radvala se.
Kramljala ž njim je Lenčica,
da vgasne zadnja zvezdica.
Ko beli dan se probudí,
tako ji mati govorí:
„Morda si bolna, Lenčica,
da si ponoči vstajala?“
„„Bila sem bolna mamica,
pa sem ponoči vstajala,
okence sem odpirala,
hladnejo sapco dihala““.
„Oj Lenčica, edina hči!
Vse méni se in govorí,
da ti vasuješ vse nočí;
ni bilo tega in ne bo,
da bi godilo se tako!“
Dekle mlado neumno je,
pa ne posluša matere.
Ko mati jo je kregala,
ostro je odgovarjala.
Še pravi mati ji tako:
„Oj Lenčica, dekle mlado!
Ti pojdeš k ujcu na goré,
tam rožice cvetó lepé,
tam sapice hladé sercé,
tam pojde ljubi ti 'z glavé!“
Šla Lenčica je na goré,
kjer rožice cvetó lepé,
al ljubi ji 'z glave ne gré,
al ljubega pustila ni.
Menila se je vse nočí,
menila je tak dolgo se,
da jo serce bolet' začnè,
začne svariti jo tako:
Oj Lenčica! kaj bo s tabo,
ki se več greha me bojiš,
ki matere več ne častiš?
Oj Lenčica, kaj bo s tabo,
ki razuzdana si tako?
Alenčico je pekla vest,
goreča vest, sercá bolest.
V saboto berž je vstajala,
v Teržič je k spov'di šetala.
Pri spovedi pa vse pové,
kako jo zlo boli sercé,
da vse nočí vas'vala je,
vse praznike in petke vse.
Prestraši se nje spovednik,
in milo joka učenik:
„Oj Lenčica, oj mlada krí!
Za tebe več pomoči ni.
Vas'vala si, ljubila si,
s hudobo se šalila si,
ki je hodila k tebi v vas,
zato svarí te vest na glas.
Na, vzemi te tri svečice,
voščene sveče žegnane;
ko pride spet, le spet odpri,
poprej pa sveče vse prižgi!“
Bila je v strahu, brez mirú,
z Teržiča v solzah šla domú-
Ko bije ura polnoči,
že spet se čuje terkati;
pa ni mu vrat odpirala,
prej sveče je prižigala.
Ko sveče so prižgane že,
odpirat še le vrata gre.
Z desnico je odpirala,
z levico sveče deržala.
Ko luč iz hrama zabliščí,
hudoba žegnov se boji,
pa zarijove z gore se v goró.
Potem v pekel pogrezne se,
uterga sabo pol goré.
Oj, Lenčica pa omedlí –
nikdar več 'z ust ji sape ni.
Na koči so besede te
užgane bile na deské:
Tak se godilo vsaki bo,
ki se šalila bo z nočjó!
