Lenčka
| Lenčka Anton Boštele |
| |||||||||||||
Dan je bil hladen in moker, blatne luže so stale v ilovnatih kotanjah. S sklonjeno glavo in strto mislijo sem šel med grobove ...
Pozdravljena, sestra — neznanka, kako ti je v grobu?
Hvala za misel, neznani mrtvi moj brat! Samo mrtvi obiskujejo mrtve. Živi bežijo. Pozabil me je moj ljubi in domači so dali za maše.
Samevam.
Le včasih se oglasijo nad mano koraki pogrebcev in solze dolžnosti orosijo zarasle grobove.
Samevam.
Le črvi mi vrtajo v rakev in spolzka trohnoba pronica v moje ubogo telo.
Samevam.
Blatna ilovica mi moje nekdaj tako žejne ustne poljublja in težke grude prsti stiskajo moje nekdaj tako vroče srce. Strt je alabaster dehteče polti in v noč je omahnil hrepeneči objem mojih rok.
Molčim.
Samo moja misel gre nad dolino kot senca oblaka, ki tone v večer. Vse je ničevo.
On — nekoč sem mislila, da mu bom kraljica na prestolu srca — si je druge ustne izbral, se je v drugih črnih očeh izgubil, bolj vročih, bolj strastnih, bolj slepih. Samo sebe je ljubil, samo sebe še išče, pa ne ve, da je slep in ne vidi, da bo že jutri odšel za menoj na nepovratno pot.
Molčim. Ne sovražim. Sovražijo samo živi. Zato so nesrečni. Boli jih resnica in boli jih prevara — zato ker nimajo ljubezni.
Trpiš tudi ti? Zamisli se v zemljo! V njej boš našel svoj mir ter odgovor na vso puhlo modrost in bolni nemir razdvojenega srca ...
S sklonjeno glavo in težko mislijo sem se vračal z grobov.
Ah, ne! Preveč so žejne moje ustne! Tako visoko se je pognalo hrepenenje srca, da ne najdem v ubranost grobov.
Zakaj me mučiš, moj Bog?