Lenka

Lenka Ivan Lazohrib

Izdano:	Slovenski narod 15. junij 1908 (41/138), 1–2 in 16. junij 1908 (41/139), 1–2
Viri:	dLib 41 dLib 41
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Lepo nedeljsko popoldne je bilo.

S to blagoglasno in starinsko uvodno sliko, ki je služila in ki služi vsem našim domačim pisateljem, ki dajo kaj na stare šege, bi začel tudi jaz lahko in s polno pravico svojo resnično narodno povest. Res je sicer, da si še nisem pridobil raznih blagrov domovinske ljubezni in slave, ali kar ni danes, to pride lahko jutri. Ako danes ni dežja, se jutri lahko odtrga oblak in pridere povodenj.

Lepo nedeljsko popoldne je sijalo nad vasjo, prazničen in jasen dan se je veselil in poslušal zbrano in rahlo zvonenje, ki je prihajalo z vetrom s Planice, od bele cerkvice, kjer je bilo dopoldne opravilo. Prazničen in jasen dan je poslušal prešerno režanje široke harmonike, pojoče v vaški oštariji, veselil se je in si sladil in preganjal dolgčas z razposajenim vriskanjem vaških mladeničev, s smehom rdečeličnih lepotic, ki so se v belih predpasnikih in rožnih rutah sramežljivo nasmihale za politimi mizami in vstajale na ples.

Veselo je bilo, in solce se je smejalo objestno in se paslo na svetlem polju med oblački, vas je praznovala. Ali glej, v ta radostni, nedeljski mir je udarilo nenadoma kričanje in vekanje. Srditi fantovski glasovi so se zaslišali, dekleta so zajokala, in polena ali pa lesene noge so začele tolči ob mize, ob vrata in še kam drugam.

V razburjenem, dramatskem trenotku, glej, je priteklo ali privpilo sem od oštarije pet ali sedem otročajev. Z rokami so motovilili okoli sebe in leteli skozi vas, da so jim beli in rumeni lasje trepetali v vetru. Dečki so kričali in deklice za njimi:

»Pri Lovričku se tepo. Pri Lovričku se tepo! Stoklasov Nace tepe Melajneževega Martina ...«

»Zavoljo Lenke se tepo,« je zavpil prvi med njimi, rdeč in debel bučman.

»Stoklasov Nace je stolu nogo odlomil in trem je ubil črepinje.«

Taka strašna in silna novica se je razlegala po vasi in je prišla do ušes tudi babama Repici in Repčnici, ki sta gostovali v Polenčevi kajži, gori na griču. Zaslišali sta, in ta vest ju je prečudno razveselila in razvnela. Kar za roko sta se prijeli in jo vdrli naravnost na vas po strmi rebri navzdol. Toda ti dve osebi sta prevažni, da bi se ne seznanili z njima bolj natanko, ker bo to še najbrže prilika, da ju vidimo še parkrat v tej resnični in lepi povesti.

Repica in Repčnica sta bili babi in sta stanovali skupaj v onegavi kajži. Repica je bila lepo okrogla in je tako fletno in hitro govorila, kot bi sladko repo jedla. Govoriti je znala, če se je spravila k temu, dva dneva in še tisto noč posredi kar naprej, in še ji ni zmanjkalo. Drugače pa je bila prav brumna ženska in devica. Posebno je častila sveto Nežo in sveto Uršulo in vseh enajsto čistih devic. — Repčnica pa je bila bolj voglata, ni bila dolga, ampak koščena in močna, tudi govorila ni prijetno, ampak se je zadirala in zaletavala, kakor bi zajemala kislo repo. Sicer pa je bila tudi Repčnica brumna ženska, a devica ni bila. I no, zgodilo se je, da je ujela v Težki vodi nekoč prav čednega fantka, Tinček ga je klicala. Sedaj pa je ta sinko njen hodil po svetu. Kradel je in se potepal, ako ga niso imeli zaprtega.

Repica in Repčnica sta imeli to navado, da sta se dopoldne kregali, baš opoldne sta se lasali in popoldne sta se jokali in molili, ali pa kako drugače prebili dan v pobožnem premišljevanju.

Tisto znamenito nedeljo sta baš prebirali jagode na molku, ko zaslišita presunljive glasove, da se pri Lovričku tepo.

Uprav sta prihiteli na vas, ko so otroci raznašali radostno vest, no, Repica in Repčnica sta hoteli videti na svoje oči šum in hrum in jok in stok, zato sta hiteli proti Lovričkovi oštariji, da še ujameta, kar se da ujeti.

Prišli sta ravno v tistem trenotku, ko je prišel Stoklasov Nace skozi vrata. Bil je bled in leva roka mu je bila zavezana in rdeča od krvi. Mlado dekle ga je peljalo in si brisalo solze, ali to mlado dekle je bilo čedno in lepo, tako prijetno in rdeče, da je bila videti kot jabolko, okroglo in zrelo.

Stoklasov Nace ni govoril; bilo ga je na prvi pogled zelo sram, in zato ni pogledal ne naprej, ne na stran. Klobuk s krivci je potegnil na čelo in opiraje se na dekleta šel skozi črno gručo radovednih gledalcev. Dekleta so jokala in tiščala za njim: Nace je bil vsem pri srcu, in vsaka bi ga hotela imeti s seboj.

Repica in Repčnica sta planili naravnost v sredo.

»Joj, Nace, ali so te? Ali te je Melajnežev, uj, uj, saj ga bodo še obesili. Jaz bom pričala zate,« je hitela Repica.

»Glej jo, no, Lenka, ali so ga res zavoljo tebe?« je vprašala nato dekleta, ki je peljala fanta.

Lenka ni odgovorila in ni pogledala.

»Jov, jov, pa so se res tepli, še kri je tekla,« je vzdihnila usmiljeno Repčnica.

»Jov, jov, bom pa molila zanj, znabiti umrje.«

»Kako pa je bilo, kako pa je bilo?« je zahitela Repica in se obrnila k svoji znanki, dekli Jeri, ki je pomagala v kuhinji. »Da me ni bilo zraven!«

»A kako?« se je začudila Jera.

»Za Lenko se je šlo. Vidiš, to dekle pride z bratom Janezom v oštarijo, saj veš, da je fant še mlad, da je ravno lani nehal hoditi v šolo. Pa pride ta-le Melajnežev in mu začne natakati. Kar koj ga je upijanil, pa je fant zaspal na klopi. Sam je pa sedel k Lenki in jo začel objemati. Stoklasov Nace pa nadenj, s stolom po glavi, Melajnežev ga pa ne sune z nožem.«

»Jej, jej, to so pa res hudobni tile Melajneževi. Pa vsi so takšni! Prav vsi!«

»Kaj je pa z Lenko?« se je razburila Repčnica.

»Obezala ga je, Stoklasovega in šla ž njim domov. Prav gotovo ga ima rada.«

»Lenka, praviš, da ga ima. O-ja, pa še kako! Ali ta fant, Nace, pa je tudi prav golant!« ga je pohvalila Repica.

No, seveda, pred Lovričkovo ostarijo še dolgo ni potihnil vrišč, ali ker je šla Lenka na vas z Nacetom, ni bilo tam nič več posebnega, in začel se je temniti dolgočasni večer.

II.

Lenka je bila dekle, da malo takih. Pet jih je bilo na domu, vse mlade in močne, zato je oče, stari Lorin, hotel, da se pomože. Vse bi bil rad dal od hiše, samo Lenke ne. Hodila je ž njim orat in kosit, hodila je ž njim na semenj po konje, in bila je v vsem fant.

Mladi vaščani so letali za njo, ali bali so se je, ker so vedeli, da Lenka noče ž njimi, in zdelo se jim je, da ima že izbranega, da ima že Stoklasovega Naceta.

Sijala je luna na vse, in vse je bilo tiho. Vasovalcev ni bilo, samo Lenka je ostala na trati pred hišo in čakala.

Čakala je, ako bi morda prišel vseeno k njej Stoklasov, ki so ga v nedeljo oklali zavoljo nje, in ki ga je spremila domov. A vedela je, kako ponosen in samsvoj je Nace. Nikdar je še ni sam ogovoril, in še v nedeljo, ko je raztrgala svojo svileno ruto in mu obvezala rano na laketu, jo je gledal jezno in kljubovalno ter ni vso pot spregovoril besede.

Sedela je na travi in srdito trgala predpasnik, ali bilo je že polnoči, in sedaj je vedela, da Stoklasovega ne bo od nikoder. Vstala je in se zamislila.

Kaj naj stori? Ali ga naj gre klicat? Šla je na vas in se ustavila pod lipo, v globoki senci ter se ozrla proti Stoklasovi hiši. Bila je temna in tiha. Lenka je zavriskala in se nato potuhnila k zemlji. Od nikoder ni bilo odgovora, in od jeze se je ugriznila v ustnice.

Potihoma in polagoma je vstala ter odšla od lipe proti Stoklasovim. Šla je okoli hiše in se ustavila pod skednjem, kjer je vedela, da leži Nace. Stopila je na lestvico in tiho kolikor mogoče začela stopati navzgor in se ustavila v temni odprtini. Zaslišala je že krepko, zdravo dihanje in je poklicala:

»Nace! Nace, ali spiš?«

Na Stoklasevini je tisti večer že vse spalo, kakor je ponavadi hodila vsa družina zgodaj k počitku in je prav tako zgodaj vstajala. Na domu je gospodaril Nace s svojo staro materjo, gluho in od starosti otročjo žensko. Mogoče je bilo zato v njem toliko samovolje in mogočnosti, da se ni mogel ponižati pred nikomer, prositi nikogar, in da ni imel dekleta, ker se mu je zdelo prenizko, da bi jih prosil ljubezni.

Ali Nace je bil zaljubljen v Lenko, čeprav si tega ni hotel priznati.

V nedeljo je s stolom napadel Melajneževega Martina samo zavoljo nje, ker se je vsedel oni na njeno stran in jo objel okoli pasa. Dobil je zato nož v roko. Zato ga je bilo sram in silno ga je jezilo, da ga je videla Lenka slabega in ponižanega, da mu je ovila roko in ga peljala iz oštarije, ker je bil sam ves omamljen od bolečin.

Ves teden je ni hotel videti, in ko je šel nocoj spat, ga je vlekla silna želja k Lenki, da gre in jo poišče ter se ji razodene. Rekel bi ji, da brez nje mu ni življenja in veselja, prav kakor je bilo zapisano na tistem odpustku, ki ga je kupil na Planici zanjo, a ki ga ji ni hotel dati:

Ni brez tvojega mi srčka
nič veselja zame —
in brez tvojih rdečih ličec
žalost me objame.

Ali vse to je bilo skrito v njem, in ko je legel, so mu bile vse misli pri Lenki, in mislil je, kako so se ji tresle vroče in mehke roke, ko mu je zavezovala rano na levici, kako mu je dobro in sladko dela njena bližina, in kako so ji drhtela in valovala nedrija pod srajco, ter je bila ruta še vsa gorka in dišeča, ko jo je vzela izza vrata.

Ležal je in svojih misli ni mogel odtrgati od nje; bilo je gotovo v njegovem srcu, da jo poišče in jo vzame.

Zaspal je že, a jezik mu je v sanjah izgovarjal njeno ime, zakaj zopet se mu je zazdelo, da mu Lenka obvezuje rano, in neizrekljivo prijetno in ugodno mu je pri srcu. Tudi rana ga ne boli, ampak občutek je gorek in mehek, kakor bi ga kdo božal. In zato spregovori:

»Lenka! Lenka!«

A zdaj se mu zazdi, da ga dekle kliče: »Nace! Ali spiš?«

Zato odpre oči in vnovič zakliče:

»Lenka!«

Zasliši, da se je nekdo zasmejal na lestvi, in Nace se popolnoma zbudi in skoči pokonci.

»Lenka, ali si res ti ti?«

Skoči k odprtini, in pod njim se zasmeje in zakliče vesel dekliški glas:

»Pojdi za menoj! Ne upam k tebi!«

Fant skoči po lestvi navzdol in bela krila trepetajo pred njim, Lenka se mu umika in teče čez vrt, in Nace gre za njo. Nenadoma planeta drug drugemu v naročje in se objameta.

»Lenka, ali si res moja?«

Ali zdaj se je v dekletu vzbudila kljubovalnost, udari ga po licih in zmaje z glavo:

»Nisem, ne!«

Prime ga z obema rokama za lice in kliče: »Nisem, ne! Nisem, ne!«

A ne utegne govoriti, zakaj njene ustne so žejne, in vsa se vsesa ž njimi v njegove. Fant jo drži objeto in stiska nase, vzdigne jo in hodi ž njo po vrtu.

»Ti punca ti, ali res misliš, da te maram!« Objema jo in se ves trese sreče in veselja.

»Ti punca ti!«

A vsenaokoli je noč, tiha noč, žive duše ni, le dva mlada zaljubljenca hodita po vrtu in grulita in se ljubita kot dva goloba. Na nebu sije ščip, in med drevjem se ozira skrivaj nanja.

»Ti punca ti! Ali si res moja?«

»Nisem, ne!«

In Lenka objema fanta in ga poljublja in sama ne ve, kaj govori.

Babi Repica in Repčnica sta si bili ravno v laseh. Dodobra sta se premikastili in nakričali, ko zaslišita znova vpitje na vasi. Za roko se primeta in stečeta po griču navzdol.

»Ali boš ostala zadaj?« kriči Repica. »Ali si upaš na vas, vsa strgana, saj še pri maši nisi bila!«

»Ti ostani, ti,« upije Repčnica. »Ti, ki si včeraj pri Stoklasovih ukradla povesmo prediva in dve klobasi.«

In babi tečeta in se držita za roke.

Po vasi pa hodi pet ali sedem otrok in upijejo:

»Lovrinovo Lenko iščemo, ki se je izgubila. Nikjer je ni.«

»Ušla je, ker ni oča pustil, da bi se omožila. V mesto je šla!« pove oblastno rdeči, debeli bučman.

Kdor izmed mladih vaščanov to sliši, se nasmeje, in dobro se mu zdi.

»Prav mu je! Da bi je le nikoli ne dobil!« pravi Melajnežev Martin in misli s tem Stoklasovega Naceta.

»Ov, ov, ov,« se čudi Repčnica, »ušla je!« Tako počasi govori in se zadira, kot bi jedla kislo repo.

Repica pa teče po vasi in upije: »Jej, jej, jej! Zakaj pa ne! Naj ga vzame, oj, koliko imajo klobas na Stoklasevini! Same klobase bo lahko jedla, pa prešičeva rebrica. Oj, jej, jej!«

Pri Lovrinu pa se danes hudo kregajo. Hiša je glasna in vse buči v njej, kakor v uljnjaku.

Vse hčere so nad očetom in silijo vanj, da bi ga kmalu opikale.

»Zakaj ste pa takšni! Pustite jo, naj se omoži! Saj se bomo tudi me!«

In potem pride še Stoklasov Nace v hišo.

»Stoklasov je tukaj,« zavrešče in gledajo mladega fanta. Sram ga je, in ves je rdeč in skoro se trese.

»Oče Lovrin,« pravi, »zakaj pa ste hudi na Lenko? Kar zlepa mi jo dajte, če ne uideva v Ameriko. Oba.«

Stari Lovrin odpre usta, da se mu vidi edini rjav zob in kar boji se mladega Stoklasa, ki stoji tako močan in odločen sredi hiše.

»Kar dajte mi jo! Saj nič nočem, samo njo! Vsega imam dosti, če ne, pa kar greva. Pri nas je in se joka, jaz pa tega ne bom poslušal.«

»Ej, Nace, saj nisem hudo mislil,« se smeje starec. »Saj nisem hudo mislil. Osemsto bo imela, pa tako balo kot še nobena v vasi. Zato ker je Lenka, in ker imam oba rad.«

»Jaz tudi tako mislim,« pravi Nace in še vedno stiska pest. Misli, da mora biti še zmirom jezen, pa se smeje nehote.

»Oča Lovrin, če prav nič ne daste, punco imam pa tako rad, da sam ne vem, kako. Še vas imam rad, ampak Lenka bo pa moja, če ne pa greva v Ameriko.«

»Kam bosta hodila!« zakriči oča Lovrin. »Tukaj bosta živela in zemljo obdelavala in otroke redila. Pojdi domov po Lenko! Še enkrat jo moram natepsti, potem naj pa bo v božjem imenu tvoja.«

In fant gre po Lenko in ji pove. Vrneta se pred starega in ta tepe svojo hčer z desnico, boža jo pa z levico, in solze mu tečejo po obrazu.

»Lenka, Lenka, torej od mene stran hočeš!«

Dekle se pa že oklepa Stoklasa gorečega in šepetajočega:

»Lenka, Lenka, zdaj si pa le moja punca ...«

Poteklo je nekaj let po tem, in na Stoklasevini je vse živo. Toliko je že drobiža, da jih ne moreš prešteti. Stari Lovrin pa ziblje enega v zibelki, drugega na kolenih, tretji pa mu sedi na hrbtu.

»E, vseeno nisem prav naredil,« pravi starec. »Kam pa bomo s to drobnadjo?«