Lepa štoparka
← Nevsakdanja zgodba | Lepa štoparka Sloni v spačku Neža Maurer |
Kako bo nekoč → |
|
Na cesti je ležala roža
in štopala.
Ni lepo,
če štopaš leže –
a če si zelo utrujen,
se tudi to sme.
Roža se je bila
v metulja zaljubila
mu okrog vratu planila,
se od rodnega stebla odtrgala
in v neznani svet krenila.
Jo je metulj zapustil?
Je umrl? (Metulji kratko živijo).
Tega se ne ve.
Roža je ostala sama.
Uvedla od žalosti,
mokra od solz
je dahnila svetu – adijo!
Vzeli smo jo v avto,
ji dali piti vode.
Zdaj na našem oknu cveti
in glede, kdo mimo gre.
Vsako jutro rdeče žari
ob mislih na metulja.
Sanjari, da je samo zaspal
in da se ob neki zori zbudi …