Lepa Marija
| Lepa Marija Anton Adamič |
| |||||||||||||
“Lepote in mičnosti bo zate, ki si razvajen meščan, v našem majhnem trgu prav malo ali toliko dane; pač pa se boš nasrkal zraka, ki je kakor rum. Če te veseli, boš lahko lovil po livadah pisane metulje ali pa se boš hladil v gozdu, kjer ti bo pri srcu, kakor bi bil v cerkvi pod korom. In še nekaj imamo, česar v mestih ni — izvrstno kapljico imamo, pa ljudje so ti prijazni in dobri. No, saj jih boš kmalu spoznal.”
Ko je študent Koželj privedel svojega nekdanjega sošolca, zdaj v obmejni trg premeščenega carinika Rojnika v posebno sobo “Pri kroni”, je bila večerna družba že vsa zbrana, žarnica pod stropom je brlela skozi tobakov dim ko medel opal.
Po vrsti so si stisnili roke ter zamrmrali vsak svoje ime. Novi gost se je očitno prijetno iznenaden poklonil tudi pred lepo Marijo, ki so dejali o njej, da je domača hči. Sedela je nekam osamljena na koncu mize v kotu. Dekle z otožnimi očmi in bledim obrazom madone, z gladko počesanimi lasmi, se je pri prihodu novinca komaj zganila, podala pa mu je tudi roko ter mu vsakdanje pokimala. In že je spet jela vbadati in pazljivo vleči rdečo svileno nit skozi platno, ki je bilo napeto na belorumenem obodu.
Rojnik je bil v družbi spodoben in molčeč človek. Toda sleherna kretnja in že drža telesa, žive, nemirne oči so razodevale razgibano duševnost. Da, posebno njegove oči so kar zagorele, kadar je pogledal lepo Marijo; bliski trdne volje, poguma in samozavesti so se utrinjali v njih. Rojnik ni nikdar plaval v sanjah sinjih daljin. Stvaren, z nogami na zemlji, je segal po vsakem užitku, ki se mu je nudil, če pa je bil malo stran, ga je brezobzirno terjal zase. Način, kakor ga je to bitje nocoj malomarno sprejelo, ga je osupnil, užalil, skoro razdražil. Vajen je bil drugačnih žensk.
Dandanes je bore malo pristne ženskosti. Meje med spoloma so vsaj na videz skoro zabrisane. Kadar dekletu prekipi srce, se pred svojim izvoljencem ne potvarja; tedaj mu na stežaj odpre tudi duri svojega svetišča.
Osvojiti si na prvi pogled vsako žensko, je Rojniku prešlo že kar v navado. Toda onale ženska v kotu ga ni niti dobro pogledala, že je bil zanjo ničkrat ničla. Le poglejte, kako se vneto ukvarja z vbadanjem! Kaj neki premišljuje? — Njega, ki je osvojil že toliko src, je prezir zaskelel. Hu — morda pa je svetnica? Nespametna misel, temveč mar je bil popolnoma pozabil, da ga je usoda zanesla v spokojen, od boga zavržen kraj, v pol dneva oddaljen kmetiški trg, kjer se še vedno kar križajo pred utripanjem vseh predsodkov sproščenega novodobnega sveta. Ne, ta trg je kakor samostan. Vanj je šinila nova misel, polotila se ga je volja, navdahnjen je, da mora to res prav zanimivo bitje izvabiti iz tega mrkega zidovja. Kam? Eh, življenje je kakor valovje, a sedaj ni časa za premišljevanje. “Moja mora biti!” je sklenil in šel takoj na delo, da jo ureče. Tako je bil prežet te volje, da je pozabil, kje je, da je komaj čutil, ko ga je prijatelj Koželj dregnil:
“Kje so tvoje misli? Zapodi galebe od stare barke!”
Rojnik se je prebudil kakor iz sanj. “Prav imaš,” je odvrnil čez časek, “saj sem res prijadral v nov pristan.” Odslej je vsaj navidezno sledil pogovoru družbe. V resnici pa je vso svojo voljo, želje in zahteve s postoterjeno odločnostjo osredil na lepo, trdovratno molčeče bitje onkraj mize. Strmel je vanjo ter vsipal ognjene puščice.
Kakor bi jo na temenu palil žgoč, razkrajajoč žarek, je lepa Marija zdajci stresla z glavico ter se prepadeno ozrla vanj, ki jo je slepo motril kakor kragulj svoj plen. Zardela je, povesila oči ter se še niže sklonila nad delom.
Zmagoslavje in samoljubno zadoščenje ga je prevzelo. Glejte, njegov duh že prevladuje njega! Toda to ni dovolj, tudi pokoriti se mu mora! Še več, tudi vzljubiti ga mora ... Še bolj vplivalno, zapovedovalno in ostro je usmerjal ognjene snope iz svojih črnih zenic na belega goloba. Vera v uspeh jih je netila. — Glejte, že spet je dvignila glavo. Ozrla se je v strop, kakor bi ondi iskala kakšnih znamenj, potem pa ga je bežno, a zdaj vprašujoče pogledala. In spet se je lotila svojega dela. Ko pa le ni odnehal in ni, je položila obe roki na mizo. Lice ji je bilo prosojno belo, grizla si je ustnice, iz oči pa so se ji zabliskali upor, srd, jeklena odločnost in še nekaj. Tisto neizgovorjeno pa je Rojnik prav dobro razumel — bila je zapoved, ki ne pozna ugovora:
“Ne mučite me! Ali ste človek ali brezdušna zver?”
Zdrznil se je in začutil, kako mu kri sili v glavo. Skoraj osramočen je zdaj on povesil glavo. Trdna volja, samozavest in navidezna nadmoč so kar medleli, plahneli, kopneli. Že se je sramoval svojega početja; bil je kakor otrok, ki ga je mati spregledala ter mu preprečila nespretno zasnovano nakano. Še bolj ga je oblila rdečica. Najrajši bi padel pred njo na kolena ter jo prosil odpuščanja. Spoznanje, da po tej poti ni moči do cilja, ga je zmedlo do kraja. Nad svojo nadmočjo bi se najrajši razjokal. Že se je oziral po svojem klobuku, da bi pobegnil, toda neka sila ga je še vedno zadrževala.
Stara resnica je, da pade hipnotizer sam prav često kot žrtev medija, ki je po svoji volji silnejši. Tudi Rojnik se je sicer povzpel nad povprečneža, ki mu kuje odločnost in odpornost zgolj borba za obstanek, toda vsa ta navidezna, trdna volja ni bila klena; bila je vse bolj naučena, v prvi priložnosti pa ga je kakor v posmeh zapustila. Tam, na oni strani, pa se je pred njim visoko dvigala na videz skromna, vase pogreznjena nežna ženska, ki ga je z naturno s pravoljo trenutno razorožila in prisilila na kolena. Moral pa si je priznati, da ni samo poražen, ampak, da se je zgodilo še nekaj usodnejšega z njim.
Hlastno je zvil cigareto ter s pekočimi lici odšel iz sobe. Hlad poletne noči mu je orosil čelo in nekoliko pomiril živce. S trga je oddrdral voz, z druge strani pa se je začulo fantovsko petje.
Rojnik se je skraja branil, naposled pa si je moral priznati, da je sicer dobro namerjena strelica ljubezni odbrnela, toda je od čistega, trdnega stekla odletela, se vrnila in — strelca samega zadela prav v srce. Hotel je premagati, osvojiti, a je bil premagan, zasužnjen. Vzdihnil je, potem pa je stresel z glavo in zamrmral: “Kar tako se pa res ne dam!” Vrgel je ogorek cigarete ter se vrnil v družbo.
Ko je sedel na stol, je soba utihnila. Njegov znanec Koželj je vstal, potrkal po kozarcu ter jel nato odvijati dobrodošlice novemu gostu na čast. Med govorom je prinesla gospodinja svoji hčeri skodelico čaja. Ko so po govoru trčili s polnimi kupicami, je Marija, ne da bi se premaknila, tudi dvignila svoj čaj ter prijazno pokimala Rojniku. Vzradoščen se je globoko poklonil proti njej, da je trčil tudi z njo. Pozorno se ji je zagledal v oči, te oči pa so bile brezizrazne, skoraj tope. Toda trenutek pozneje so begale od gosta do gosta z izrazom nepopisne tuge. Kmalu pa se je spet sklonila nad svoje delo, kakor da bi ne bilo prav nikogar pri mizi.
Odslej je lepa Marija vso družbo očitno prezirala, z vso vnemo se je zatopila v svoje vezenje. Rojnik si je na novo prizadeval ter se trudil, da bi vzbudil njeno zanimanje, toda ves napor je bil zaman. Slabe volje se je naposled vzpel izza mize ter se začel z izbranimi, toda bolj posmehljivimi besedami zahvaljevati za Koželjevo napitnino. Sredi govora pa je dejal:
“Ko sem jo ugledal, me niso zadivile samo zelene gorice, pisane trate in vsa narava, tudi rože po vrtovih so me. O, ko bi smel odtrgati vsaj eno ... Resnično očaran po svitu prelepih črnih oči v vazi od alabastra ...” Smeh družbe ga je zmedel, da ni mogel nadaljevati. Še celo lepa Marija se je trudno nasmehnila, toda z delom ni prekinila. Razen nje so se vsi dvignili, da so trčili da bi skončal. In spet osramočen z govornikom, ki mu niso dali, si je podprl glavo, toda se je naslednji hip že spet zravnal. Nova misel mu je šinila v glavo. Saj res, tako ne more dalje ...
Podvizal se je, da prisede k dekletu, toda notar in sodnik, ki sta vsak na eni strani poleg nje sedela, nista bila kar nič voljna, da se mu umakneta. Kajti med njima in kar preko lepe vezilje se je spletel prevažen pogovor. Notar je ravnokar segel sodniku v besedo. “Oprosti,” je dejal, “tvoje premise zahtevajo drugačen sklep.” Sodnik, razgret, je svečano odvrnil, da ni še nikdar sklepal krivo, ker vsekdar dobro pretehta vse premise. Rojnik se ni brigal za besedni dvoboj, preslišal je tudi modrovanje, “da nas zavoljo napačne osvetlitve oko rado vara in da smo zaradi prehitrih in nepremišljenih sklepov radi krivični ...” Rojnika je vse to besedičenje ozlovoljilo, saj ga je oviralo, da ni mogel s svojo besedo na dan ter zaplesti zanimivo lepotico v pogovor. Pogledal je uro, potem pa je zazdehal. Dvignil se je ter se poklonil pred vso družbo. “Saj gremo tudi mi,” so dejali. Jeli so vstajati ter se poslavljati od gospodinje in njene hčere. Marija, ki je sama ostala za mizo, je s trudnim nasmeškom in ne da bi vstala, podajala roko kar po vrsti vsem ter jim želela lahko noč. Tudi Rojniku, ki je nalašč počakal, da je bil poslednji. Globoko se je poklonil in morda je bil o iskrenosti sam prepričan, ko je tako vzneseno izgovoril:
“Lepa gospodična, težko že čakam jutrišnjega dne, ko vam prinesem šopek rož, če mi dovolite.”
Začudila se je. “Ne razumem vas,” je dejala. “In čemu ravno meni?”
“Ker, ker ...” Nič pravega se ni mogel zmisliti, vrh vsega ga je pa še Koželj potegnil za rokav, rekši: “Ali boš že šel ali ne! Nikar ne čvekaj budalosti — oprosti. Lahko noč, Marička!”
Hočeš, nočeš, Rojnik je moral z njim. Bil je strašno slabe volje, kar molčal je. Šele sredi trga so se novi znanci razšli. Prijatelja sta ostala sama, brez besede sta zavila mimo cerkve. Zdaj pa se je Rojnik ozrl v zvezdnato nebo, globoko zasopel ter prekinil molk.
“Pa si trdil,” je dejal lahko očitajoče, “da ni v vsem trgu nobene mikavnosti. Pa je; glej, tista Marička, kakor ji praviš ti, je prav ljubka in zanimiva. Seveda ima že svojega ženina?”
“Tamle, v cerkvi, da, ondi je njen ženin,” je Koželj pokazal z roko. Rojniku je zastal korak.
“Kaj praviš? Ne razumem te!”
“Jaz tudi tebe ne. Ali si morda slep? In potem pa še takšna govorjanca ... Ha, le kaj si mislil s tisto vazo iz alabastra! Pa saj ti revica ni zamerila, mi smo te še o pravem času zadržali, da nisi zinil še kakšno neumnost. Tako očitno pa res ne smeš ljudi zasmehovati. In da ji boš kar rož prinesel. Ti si pa res tič.”
Rojnik ga je zgrabil za ramo ter ga stresel, “a se jaz norčujem! Kako pa govoriš! Razjasni vendar, razjasni mi!”
“Zdaj pa vidim, da si resnično slep. Saj sedi za mizo kakor [nejasno]ka, ker je že od svojega prvega leta po rojstvu — hroma. Pri[nejasno] jo, da je takrat zdrknila s p[nejasno], dekla pa jo je ujela za noge [nejasno]. Prepozno so spoznali in pomoč je bila zaman. Pa tako lepa je, se vsakemu zasmili.”
Rojnik je do zore prečul ob oknu in kadil cigareto za cigareto. Bil pa je mož beseda, k[nejasno] zvečer je stopil s šopkom vrtnic v krčmo “Pri kroni”, toda gostilniška soba je bila prazna. Prihitela je gospodinja.
“S čim naj postrežem gospodu?”
“Rajši mi povejte, kje je d[nejasno]ba,” je razočarano zastokal.
“Gospoda pride samo enkrat na teden. Prosim, sedite.”
“Ne utegnem. Prosim, dajte te rože gospodični hčerki.” K[nejasno] izročil cvetlice, se je okrenil in naglo odšel.
Naslednji teden se mu je srečna Marija z iskrečimi očmi zahvalila za rože, nakar je kakor odlomljena cvetka v[nejasno] sklonila nad svoje vezenje. [nejasno] večer ni nikogar pogledala. [nejasno] Rojnik je molčal, srce mu je bilo prazno in brez želje.
Pri slovesu je lepa Marija z otožnim nasmehom vsakemu posebej podala roko ter želela lahko noč.