Lepa Mirjam
| Znanci Lepa Mirjam Rado Murnik |
| |||||||||||
Z devetdesetimi goldinarji se je pripeljal mračnega jesenskega popoldne na Dunaj študirat zgodovino. Prvih štirinajst dni v semestru je dovoljeno poslušati predavanja katerekoli fakultete brezplačno. Tako sta šla enkrat s prijateljem medicincem h kirurgiji. Slavni profesor Albert je pravkar otvoril svoja predavanja. Dijaki, zlasti Čehi, njegovi rojaki, so ga sprejeli z burnim ploskanjem. Albert je bil govornik po milosti božji. Takoj s prvimi, klasično dovršenimi stavki je očaral in osvojil vsa srca. V uvodu je govoril o vzvišenosti in o težavah zdravniškega stanu. Mladi modroslovec Davorin kar ni obrnil oči od učitelja; z zdravo ogorelega umnega obraza mu je sevala mladeniška navdušenost. Konec predavanja se je šel prevpisat v medicinski oddelek.
Stanovala sta s prijateljem Ivanom blizu vojaške bolniščnice v ogromni "Rdeči hiši" pri stari, zgovorni Čehinji. Davorin je mislil početkoma, da bo živel s svojim denarjem najmanj tri mesece kakor grof. Stanarina, vpisnina, priprava za seciranje, knjige in - zdravi kranjski želodec, vse to ga je poučilo kmalu, kakšen revež je dijak, ki jo primaha z enim samim stotakom na Dunaj in se nima nadejati od doma nobene podpore. Starši so že imeli, pa niso hoteli. Tudi premožna, brumna teta Jera se je jezila, da se ni maral poduhovniti. Hudo se ji je zameril že, ko ni hotel biti več Martin, ampak Davorin in je torej stare izkušene svetnike tako pohujšljivo deval v nič.
"Davorin! I kakšen svetnik pa je to in v kateri pratiki neki stoji?" je godrnjala. "Jemnasta vendar! Brez pravega patrona je šel fant na visoke šole! Treba bo mnogo moliti za izgubljeno dušo, morda se neverni spak vendarle še izpreobrne v Martina in gospoda.
Davorin je skoparil in varčeval, kar je le mogel; ali naglo mu je ginil groš za grošem. Iskal je inštrukcij, se ponujal po časnikih za pouk v francoščini in stenografiji, pa nik]er ga niso sprejeli, dasi je imel odlična izpričevala. Vendar ni obupal. Sel je naravnost k profesorju Albertu in mu povedal dkritosrčno, kako se ima; prosil ga je priporočila.
Albert se je nasmehnil in mu dejal: "Kajpa, če sem vas s tistim govorom zapeljal k medicini, v~m moram že malo pomagati!"
Zapisal je nekaj besedi na svojo posetnico in velel Davorinu, naj gre z njo k profesorju Z.
Ta ga je poslal zopet k drugemu gospodu, ki mu je rekel, naj nekoliko potrpi, zdaj da je vse oddano.
Davorin je imel le še en sam goldinar. Z njim je živel cel teden ob samem kruhu in pečenem krompirju, kupljenem na cesti pri Kranjcu - kostanjarju. Po žemlje je hodil k debeli Dunajčanki. Vselej je pogledal, če ni nikogar v prodajalnici, potem je šele vstopil. Dobrosrčna žena je kmalu spoznala njegovo bedo; včasi mu je zavila namesto kruha kos pogače v papir.
Pisal je teti Jeri nastopno, res drobno pisemce:
Ljuba teta!
Stradam.
Z lačnim pozdravom
Vaš odkritosrčni nečak Davorin.
Teta Jera mu je odgovorila s pravtako drobnim
pismom:
Ljubi Martin!
Le stradaj v božjemu imenu, le, saj nisi hotel živeti bolje.
Prav lepo Te pozdravlja
Tvoja odkritosrčna teta Jera
Pisal ji je drugič:
Preljuba teta!
Presneto že stradam!
Ves lačen Vas pozdravlja
Vaš odkritosrčni Davorin.
Teta trdoglavka pa mu je odgovorila takole:
Ljubi Martin!
Le stradaj prav presneto! Zakaj pa nisi hotel v lemenat?
Nejevoljna Te pozdravlja Tvoja odkritosrčna teta Jera.
Poizkusil je še v tretje in ji naznanil, da strada
kakor devet doraslih volkov; zdaj pa ni dobil nobenega
odgovora. Tako je ponehalo zanimivo in
kratkočasno dopisovanje med odkritosrčno teto in
odkritosrčnirn nečakom.
Naposled pa se je Davorinu vendar zasmehnila sreča. Poverili so mu pouk dveh porednih dečkov v aristokratski rodbini. Obdržali so ga vse leto. Drugi semester je dobil ustanovo. Zdaj se je oddehnil vsaj nekoliko.
Prve velike počitnice je ostal na Dunaju pri odvetniku za stenografa. Sestrici Lenki je poslal svilen robec. Teta Jera se je čudila in prekrižavala.
"Da se le fant ne bi bil menda zapisal v krivo vero!" je ugibala. "Jemnasta vendar!"
Tako je prestradal pet semestrov in naredil prvi rigoroz. In zopet se mu je nasmehnila nepričakovana sreča.
Zimskega dne je srečal pred kliniko profesorja Alberta ob njegovi kočiji.
"Čakajte malo, mladi Slovenec!" mu je zaklical učenjak. "Ali že imate praktikum iz anatomije?"
"Ves prvi rigoroz, gospod dvorni svetnik!"
"Bene! S kakšnim uspehom?"
"V obeh praktičnih preizkušnjah z odliko."
"Valde bene! Ali znate morebiti francosko?"
"Znam, gospod profesor!"
"Optime! Pridite jutri po mojem predavanju k meni. Servus!"
Davorin bi bil od veselja kmalu sam rekel "Servus!" V pravem času pa se je ugriznil v jezik, in ko se je poklonil, je bila Albertova ekipaža že daleč.
Drugi dan mu je povedal profesor, da se želi učiti stari francoski princ P. anatomije. Ako hoče Davorin prevzeti pouk, naj se gre takoj ob treh popoldne predstavit, priporočen da je že.
Točno ob določeni uri je stopil Davorin poln pričakovanja in radovednosti v palačo, ki je pred njo čakal eleganten voz. Krenil je po kamenitih stopnicah, obloženih z debelo preprogo, v prvo nadstropje in pritisnil na gomb. Odprl mu je star križegled sluga in ga zaspano vprašal, kaj želi. Kar pa so se otvorila visoka vrata spredaj in iz sobe je prišlo mlado dekle, tako genljivo lepo mlado dekle, da je Davorinu zatrepetalo srce od radosti in občudovanja.
Oblečena je bila v ruskozeleno zimsko obleko. Njen podolgasti, okrogli obraz, sveže bel in rdeč kakor breskov cvet, je izražal mir in energijo. Gosti črni lasje so ji okrožali belo čelo, in velike temne oči so se iskrile v ognju prve mladosti. Bujno, vitko dekle je imelo menda komaj šestnajst let. V majhnih orokavičenih rokah je držala na jermenu svetle drsalke.
Za trenutek sta obstala oba, Davorin in ona, kakor prikovana. Neokretno se ji je odkril in predstavil. Obenem je prišla na hodnik druga gospodična, mnogo starejša in s precej velikim nosom. "Mici, počakaj no!" je vpila za mlajšo.
"Ali se naj mu predstavim tudi jaz?" je vprašala mlajša svojo prijateljico po francosko.
"Ne, ni treba," je odgovorila starejša.
"Prosim vas, gospodična, bodite tako ljubeznivi!" je prosil Davorin v gladki francoščini.
Zardeli sta obedve.
"No, saj je gospod že tako slišal moje ime," je dejala mlajša. "Kaj želi gospod?"
"Pozvan sem k princu P."
"Ah, v tej hiši ni nobenega princa. Tukaj je številka dvanajst."
"Oprostite, prosim! Zmotil sem se. Klanjam se!"
"Z Bogom!"
"Ali je lepa!" si je mislil Davorin, ko je gledal za njo. "Ali je lepa!"
Davorin je bil princu všeč, še bolj pa princ Davorinu, ker mu je plačal kar za pol leta naprej šest stotakov. Francoski kavalir pa se je hitro naveličal suhoparne osteologije in ga jel izpraševati druge reči. Ko mu je Davorin povedal, s kakšnimi opovirami se je bojevati njemu in mnogim drugim slovenskim vseučiliščnikom, se princ ni mogel načuditi njih vztrajnosti.
Davorin pa je poslal zdaj materi židano ruto in sestrici zlat križec s svilenim trakom. Teta Jera je odpirala usta in oči in tako preudarila, da je Davorin navzlic vsem hudičevim izkušnjavam le še ostal dober kristjan, sicer ne bi pošiljal domov križa.
"Bržkone je zadel terno, saj tam na visokih šolah uganejo vse, tudi prave umare. Jemnasta! Jemnasta!"
Takoj od princa si je šel Davorin kupit drsalke in iskal Mici po več drsališčih. Naposled jo je našel na prostranern ledu ob Dunajščici. Že oddaleč je zagledal njeno zeleno obleko. Mlcl je bila sama. Takoj je bil pri njej; odzdravila mu je prijazno.
"No, kaj dela vaš princ?"
"Pravzaprav nič, kakor vsak princ. Najel me je za anatomijo. Pa že po prvih desetih minutah me je začel izpraševati, kako je to in to tam doli pri nas na Slovenskem."
"Kaj?" se je začudila gospodična. "Gospod je Slovenec?" . "Zakaj me gledate tako presenečeni? Saj smo Slovenci takorekoč tudi ljudje!"
Potem izvolite še meni kaj povedati o svoji domovini, gospod doktor! Voziva se skupaj!"
Pripovedoval ji je o svoji očetnjavi, hvalil krasoto rek, jezer, poljan in gora in se sam čudil, da mu teko besede tako kar same po sebi.
Prekmalu je prišel čas ločitve.
"Molil bom, da ne bo južnega vremena," je vzdihnil in ji pogledal v krasne oči.
"Jaz - tudi!" je zašepetala in se nasmehnila.
Tako sta se shajala z vročima srcema na mrzlem ledu... Obadva sta čutila, da se ljubita neizmerno. Oddaleč je prijatelj Ivan večkrat gledal veseli mladi par.
"Kaj pa, če se staja led?" jo je vprašal nekoč.
"Mislila sem že o tem. Mislim, da bi prosila papana, naj mi najame učitelja za ta ali ta predmet, in oglasili bi se vi!"
"Z največjim veseljem!"
"Dobro. Izberimo stenografijo!"
Stari Barnes je izpolnil hčeri edinici vsako željo. Davorin in Mici sta se torej kmalu začela učiti stenografije. Bila sta sicer sama, ali v sosedni sprednji sobi je bil postavljen stražnik, stari zaspani sluga Peter.
Toplega pomladanskega dne je kazal Davorin svoji učenki okrajške. Vstala je bila s stola in se pripognila bliže k njemu. Čutil je njene laske ob sencu, čutil je njeno lahko, vonjavo sapo. Pogledal ji je v oči in videl, da ni gledala na papir, ampak njemu v obraz. Naenkrat je vstal. Povesila je trepalnice. Stopil je bliže in se drhtaje sklonil k njej. Počasi je privzdignil njeno glavico in jo poljubil. na bujlle napol odprte ustnice. Stresla se je in zakrila obraz z malimi belimi rokami.
"Ali si huda? Poglej me, Mici!"
Pogledala ga je. Solze so blestele v njenih očeh.
"Ali me ljubiš?"
Odgovorila mu je s poljubom in ga vprašala tiho: "Ali me boš vedno ljubil?"
"Vedno. Večno!"
"Ali - ti si kristjan, jaz pa sem - judovsko dekle," je rekla resno.
"Mici ni židovsko ime. Gotovo je tudi tvoji gospe mami tako ime?"
"Ne, moja rajna mama je bila Rusinja; ime ji je bilo Malanja. Mene pa kliče papa zmeraj po hebrejsko: Mirjam, to je Marija."
"Tudi jaz te bom. imenoval odslej zmerom Mirjam! Ali bi se pokristjanila?"
"Za te bi storila vse," je odgovorila in ga poljubila.
Odslej je živel Davorin kakor v omotici. Nekoč je zvedel, da je stari Barnes, Mirjamin oče, malone milijonar. Zbal se je, da ne dobi njegove edinice. Mirjam pa ga je takoj pomirila. Naj le dovrši svoje študije, ga je junačila, potem pa naj pride prosit za njeno roko. Če papa ne dovoli, pa uideta!
Davorin se je še bolj poprijel učenja. Princ mu je že izdavna odpovedal, ker si je zmislil, da ga preveč zebe na Dunaju, in da se mora iti gret v Italijo. Za "odškodnino" mu je plačal še tristo goldinarjev v zlatu.
Konec desetega semestra je naredil Davorin ves drugi rigoroz in začetkom enajstega vse tri praktične izpite tretje preizkušnje. Ostal mu je le še teoretični tretji rigoroz. Smejal se je, kadar je pomislil, kaj poreče brumna teta Jera, kadar pripelje domov lepo Mirjam - izpreobrnjeno dušo!
Toda prišlo je drugače. Nekega dne je dobil od ljubice tole pisemce:
Preljubi, edini moj Davorin! Ko to bereš
sem že daleč od Tebe. Moj ubogi papa je izgubil
vse premoženje. Ne mogla bi Ti prinesti nobene
dote, in Ti ne bi mogel izvršiti svojih načrtov.
Vračam Ti torej dano besedo. Ljubila pa Te bom
vedno. Bodi srečen! Tvoja Mirjam.
Davorinu je jelo šumeti v glavi, ko je to bral.
Kakor omamljen je taval okoli. Poizvedoval je,
kam je šla, pa vse zastonj! S prijateljem Ivanom
ni govoril drugega nego o svoji ljubici, ki mu jo
je bil predstavil predkratkim. In jel je pijančevati
in ponočevati.
Naenkrat pa se je vtopil iznova v knjige, in promovirali so ga za doktorja prej nego so se nadejali kolege. Toda ponočevanje in napor s študijami sta mu podkopala zdravje. Vidno so mu pešale moči.
Lepega pomladanskega dne je šel njegov tovariš Ivan iz kavarne; kar je zagledal v tramvaju - •Mirjam. Bila je še krasnejša kakor prej; na pikantnern obrazku ji je igral srečen nasmeh. Davorinov rojak je skočil hitro k njej na voz. Povedala mu je, da je dobil njen papa od prijateljev posojilo in začel novo trgovino; ona pa da se pelje k Davorinu. Zvedela je, da je že naredil doktorat, in takrat da se je jokala in smejala od veselja vso noč.
Spremil jo je k prijatelju. Medpotoma ji je razodel, da je Davorin hudo bolan. -
Davorin!" je vzkliknila bolestno, ko ga je zagledala tako bledega v postelji. Dvignil je glavo. Oči so se mu zaiskrile, obraz mu je zalila hipna rdečica, bled svit mu je trepetal okoli čela, ki je bila na njem zapisana smrt.
"Ti si prišla, Mirjam, in jaz moram umreti," je dejal s hripavim glasom.
Mirjam je planila k njemu, mu ovila bujne mehke roke okoli vratu in ga vroče poljubljala na čelo, oči, usta.
"Mirjam, ne poljubljaj me! Ali se ne bojiš ...?" Zakašljal je votlo.
"Nič se ne bojim!" je odgovorila in ga poljubljala še strastneje. Ihtela je, mu božala lice, mu gladila lase, mu popravljala zglavnico. Srce se je krčilo prijatelju. Odšel je za nekaj časa.
Ko se je vrnil, je bila Mirjam v kuhinji pri Davorinovi gospodinji.
"Vse vem!" je kriknila, vrnivši se k bolniku. "O, da ne bi bila pisala tistega pisma! Samo jaz sem kriva tvoje bolezni!"
Težko sta jo pomirila. Ivan jo je spremil domov in se vrnil k tovarišu.
"Ljubi moj," mu je dejal bolnik, "Mirjam ne sme več k meni, če ne res dobi bolezen. Svoje ropotije imam že vse v kovčegih, ker sem nameraval odpotovati precej po promociji. Toda, kakor bi vedel, da jo vidim še enkrat - zadržavalo me je nekaj neznanega. - Tako težko bi umrl tukaj! Pomagaj mi še danes na južni kolodvor, lepo te prosim! V Ljubljani me čaka brat. Če že moram umreti, naj umrjem vsaj doma!"
Zastonj mu je ugovarjal kolega. Odpeljal se je. Čez dober teden je dobil Ivan s Kranjskega telegram, da je Davorin umrl za tuberkulozo.
Drugi dan pa je prišel po Ivana stari Peter in ga vedel k Mirjam.
Sedela je pri oknu in mu molče podala pismo; tu je stalo s slabotnimi potezami:
Ljuba Mirjam! Zlata moja ljubica!
Odpusti mi, da sem ti povzročil toliko bridkosti! Moje minute so štete. Moja poslednja misel si Ti, ljubica! Z Bogom! Z Bogom, moja zlata, edino ljubljena Mirjam! Poljublja te tisočkrat
Tvoj Davorin.
Molče je vzela zopet list in gledala topo skozi
okno. Ni se genila; imela je smrt v srcu.
Drugi teden je bil Ivan pri predavanju profesorja Krafft - Ebinga, ki je razlagal o neozdravni bolezni umobolnega dekleta. Nekaj trenutkov pozneje so privedli pred dijake mlado bolnico, ki je bil profesor prej govoril o njej. Bila je lepa Mirjam.