Tam doli na bregu, tam doli na morskem bregu,
Tam belo ruti mladenča spira dekle,
I zraven poje od svoje težke muke,
Potegne vetrič, potegne čez bregove,
I njeno suknjo nekoliko zavihne,
Se breg zasveti, zasveti svet vesoljni,
Veslajo mimo galije ino barke,
I vse so nje lepote zabliščale!
Pa naglo neha prepevati devica;
Z besedo vljudno jo kapitan pozdravlja,
I prosi lepo, da še bi prepevala.
Pa pravi zala: Jaz nism prepevala,
Le po mladenču sim svojem žalovala,
Ki me zapustil zavoljo domovine,
Je tekel v vojsko, je upal v svojem sercu,
Da, se bo vernul v naročje svoje ljube,
I da ga z vencem potem venčala bodem.
Je že minulo deseto leto danes,
Pa živa duša o njem še nič ni zvedla.
Bom še čakala dve leti, da se verne,
Ko čas poteče, postala bodem nuna.
