Lepi janičar

Lepi janičar Rado Murnik

Viri:	Ljubljana: MK, 1954 (Knjižnica Sinjega galeba, 16-17); (COBISS); http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=176-2
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prvo poglavje

»Majolika je prazna!« je v nadstropni sobi Blagajevega gradu vzdihnil čokati vitez Ahac Doljanski bolj sam zase, porinil posodo na mizi daleč od sebe in se pomaknil na klopi nekoliko bliže k osemletni deklici, ki je s pozlačenim pisalom dolbla dolge črke v povoščeno slonokoščeno tablico.

Debeluhu je bilo okoli trideset let. Črni lasje so mu viseli na tilnik in rame, le nad čelom so bili pristriženi. Nenavadno močni brki so mu silili naravnost proti ušesom, brado pa si je delil v dva repka. Ohlapni rokavni razpori sivo in zeleno progaste suknje so kazali rdečkasto spodnjo obleko. Ob pasu mu je viselo beneško bodalo z dvema rubinoma na umetno izdelanem srebrnem ročaju.

»Vidiš, ljuba sestra, ura je potekla,« je dejal mladi gospe, ki je sedela njemu nasproti in vezla pisane niti v svileno denarnico. Iztegnil je kratke, žilave roke in obrnil peščeno uro v okusno izrezljanem okviru, da se je na novo jel usipavati pesek iz gornje oble v spodnjo.

Grofinja Ljudmila Blagajeva je za trenutek pogledala brata in tiho nadaljevala delo. Z njenega izredno lepega obraza je odseval plemenit ponos, hkrati pa krotka ljubeznivost. Čista slovanska kri se je pretakala v njenih žilah; oče ji je bil Slovenec, mati pa Hrvatica. Od pasu so ji na jermenih viseli ključi in slonokoščeno vretence.

Večkrat se je ozrla po svoji edinki. Mala Alijana je bila zelo podobna materi, zlasti v modrih očeh in njih okolici s krasno oblikovanim čelom in senci. Rumeni lasje so malone pokrivali nežna pleča in se svetili v jutranji svetlobi ko zlati vali. Mati in hči sta bili oblečeni v moder baržun. Grofinji se je na zlatem prstanu leve roke živo iskril velik briljant. Kontesi Alijani pa je okoli vratu visela zlata verižica z ličnim križcem; vanj je bil pod črko B in krono z devetimi biserčki vdelan lep smaragd.

»Draga sestra, danes je imeniten dan!« je povzel brat. »Danes, na predbinkoštni torek, prvega junija leta 1462 začne vitez Ahac Doljanski pisati kroniko!«

»Ah, to nam obetaš že ne vem koliko let, pa ni nikdar nič,« je odvrnila grofinja in skozi odprto oblokasto okno pogledala v sončno jutro. Daleč naokoli so se v svečani tihoti širili bukovi gozdovi; le malo prostora je ostajalo vinogradom, travnikom, njivam in lesenim domovom prijazne Vinice. Čez leseni most je Belokranjec gnal težko otovorjenega konja proti Pribanjcem na hrvaški strani. Od bližnje Kolpe, je vela prijetna sapica in prinašala dišave lesovja in vonjavo grajskih vrtnic in jasmina. V gajih in vinogradih se je oglašalo veselo petje ptičev. Onkraj Kolpe in ravnice je temnelo hrvaško hribovje in se izgubljalo v komaj vidno belo zamreženo modrino.

Ujec Ahac je pregledal rokopis mlade pisarice, jo pohvalil in velel: »Janica, zdaj mi pa še to povej, koliko je delov sveta!«

»Delov sveta je troje: Evropa, Azija in Afrika.«

»Dobro si se odrezala. Dovolj bo za danes.« Vstopil je grof Ladislav Blagaj. Odločni temnopolti obraz mu je okvirjala pristrižena brada, a do ramen so mu segali gosti črni lasje.

V pogledu in postavi sta se kazala ponos in samozavest moža vajenega ukazovati. Na rjavo baržunasti, spredaj odpeti suknji, se je lesketala zlata verižica s srebrno piščalko.

Poljubil je hčerko Alijano na čelo in se obrnil k vitezu Ahacu.

»Dragi svak,« je dejal, »trinajstega junija bo god mojega očeta Antona. Nekaj vabil sem že odposlal po hlapcih. Prosim te, stori mi uslugo in napiši jih danes ali jutri še za barone Gradnikarja, Gregorijanca in Jankoviča pa za viteza Janeza Mačerola, Otona in Andreja Semeniča in oba Kozjakova!«

»Bom, prav rad bom!« je kimal vitez Ahac in takoj odšel v drugo nadstropje. V njegovi sobi je bilo vse navlečeno. Povsod se je valjala različna šara, kajti učeni vitez se je marsikateri dan trudil v potu svojega obraza, da bi prekuhal svinec in druge kovine v zlato.

Pravkar je spisal vabila, ko ga je prišel Marko, živook in nagajiv dvanajstleten paže v beli kamižoli in ozkih rdečih hlačah, prepasan z višnjevim jermenom, klicat k obedu. Marko je bil sin bližnjega neimovitega barona Jurija Gradnikarja.

Obednica je bila poleg orožarnice največja soba v gradu. Stene so krasile pisane preproge z vtkanimi podobami iz svetega pisma in viteških bojnih iger. Nad obojnimi vrati sta se lesketala grb grofov Blagajevih z medvedom in levom ter biserno belomodro-rdeč grb kranjskih stanov: višnjev orel z vojvodskim klobukom. V dolgi vrsti so visele otemnele slike pradedov.

Babonić-Blagaji so bili ena najimenitnejših jugoslovanskih rodovin. Grof Štefan Goriški, sin Nikolajev, je okoli leta 1200 po dolgem boju premagal Alberta Mehovskega, nemškega roparskega viteza. Zato je dobil od ogrskega kralja Bele Tretjega grofovino Vodico med Sano in Uno v »stari« Slavoniji in kraljevi grb: leva z zlatimi kremplji in zlato krono. Bil je najveljavnejši plemenitaš med Kolpo in Savo. Imel je dva sina, Babonića Prvega in Štefana Drugega, ki je bil primorski ban. Babonićevi sinovi so gospodovali v Vodici, Štefanovi pa ob Kolpi in Korani. Štefan Drugi je imel pet sinov in ti so si pridobili mnoga posestva tudi na Kranjskem. Štefan Tretji je banoval trideset let, do leta 1300. Njegov brat, ban Radoslav Prvi, je imel največ sveta. Kako bogati so bili grofi Babonić-Blagaji, kaže že to, da je Radoslavov starejši brat, Štefan Tretji, leta 1295 podaril cistercijanom kostanjeviškim s privolitvijo svoje žene in obeh sinov, Ladislava in Štefana, mehovskemu gradu pripadajoče vasi Črmošnjice, Zlatnik, Groblje, Kalce, Stankovo, Prilesje ob Bregani, devet in pol kmetij vasi Gradice in vas Zbore. Banoval je vsej Slavoniji in smel tudi kovati denar.

Vitez Ahac je slonel na dolenjem koncu mize, staremu grofu nasproti. Skoraj sedemdesetletnega gospoda je krasila dolga, srebrno bela brada. Na čelu mu je rdela dolga brazgotina. Dolga, temno baržunasta suknja mu je bila opasana z rdeče svilnatim pasom. Sosedoval mu je stari grajski duhovnik Juraj pop Draganović, skromen, droben možak, doma iz sosednje Hrvaške. Za širokim vitezom je stal poredni paže Marko. Bistro je gledal naokoli, donašal in nalival, nalašč potrkoval s krožniki in čakal, da bi ponagajal vitezu Ahacu ali pa zaspanemu tovarišu Udalriku, ki je dremal za starim grofom.

»Vojska bo!« se je oglasil vitez Ahac. »Dunajčani se puntajo proti cesarju. Njegov rodni brat Albreht znova ruje proti njemu. Turki pa bodo gotovo izkoristili priložnost in bodo obiskali spet naše kraje. Kdaj so že bili prvikrat na Kranjskem?«

»Leta 1408,« je odgovoril stari grof. »Takrat sem dovršil komaj petnajsto leto. Bilo je meseca oktobra, na svetega Dionizija dan. Naenkrat so bili Turki tukaj! Napadli so Metliko in Črnomelj, divjali, palili in plenili po okolici. Veliko ljudi so poklali, druge pa prodali v sužnost. Ali hudo so jo izkupili, ko so pridivjali drugič k nam.«

»Hvala bogu!« je vzkliknil vitez Ahac.

»Temu bo zdaj več ko trideset let. Nad osem tisoč divjakov je prebrodilo Kolpo in navalilo na zbegane Metličane. V hiše in strehe so streljali goreče puščice, ovite z žveplenimi nitmi. Leseno mestece je kmalu gorelo. Turki so plenili in ropali, posekali Metličane in kmete iz okolice, moške in ženske, vse, in krenili proti Novemu mestu. Ulrik Šenk Ostroviški, naš tedanji deželni glavar, je takoj sklical kranjske in koroške plemenitaše. Zbrali smo štiri tisoč mož: koroških kirasirjev, kranjskih lahkih konjenikov, lokostrelcev in topničarjev. Bojeval sem se proti Benečanom, Ogrom, Husitom, proti celjskim grofom, toda nikoli nikjer nisem videl tako nečloveškega sovražnika. Jahal sem takoj v prvi vrsti. Nikdar ne bom pozabil trenutka, ko je deželni glavar Ostrovrški zgrabil in dvignil našo rdečo zastavo s križanim zveličarjem in belo-modro-rdečim orlom na drugi strani in zaklical: ‚V imenu svetega križa — za mano, junaki!’ Tresla se je zemlja in bobnela od konjskih kopit. Kakor besni se zakade Turki proti nam in kriče: ‚Udri džaura! Allah il Allah!’ Na holmu grme naši topovi. V Novem mestu zvone vsi zvonovi. Razsekamo prvo sovražno krdelo. Ali že trčimo ob drugo, mnogo večjo četo. V divjem bojnem metežu zagledam velikega, grozovito tulečega Turka. Na njegovi sulici je nabodena krvava glava mladega dekleta z vihrajočimi lasmi. Tedaj me je zadela kriva sablja na čelu tukajle. Zavedel sem se šele po bitki, v našem šotoru. Povedali so mi, da smo sijajno zmagali, pobili in posekali nad štiri tisoč peklenskih sovražnikov. Rešili smo Novo mesto, vse ujete rojake in ves plen. Znova so zvonili novomeški zvonovi ... «

»Bog daj, da ne bi bilo Turka nikdar več v naše kraje!« je dejal duhovnik tiho.

»Mamica, bojim se!« je šepetala kontesa Alijana in se plaho pritisnila h grofinji. »Turki...«

»Saj jih ne bo,« jo je tolažila mati in jo božala po obledelih licih. »Čakaj, Janica, zapojem ti pesem o grlici!«

Marko je prinesel iz sosednje sobe temno rdečo harfo, okrašeno z zlatimi arabeskami in lepo izrezljano labodjo glavo. Grofinja je jela rahlo prebirati strune in po dvorani so zapluli milo doneči glasovi. Zapela je preprosto ljudsko pesem:

Pridi, pridi, grlica,
da boš dete zibala...

Ubrano je zvenel zvonki glas z zamolklimi akordi. Pevka je bila vsa zasanjana. Iz njenih krasnih modrih oči je toplo sijala vsa milina materine ljubezni. Alijana jo je gledala vsa zamaknjena. Naslonila je glavico na materino roko in prevzeto vzkliknila: »Ah, mamica, da bi te mogla zmeraj tako gledati in poslušati!«

Mati je poljubila hčerko na nežna usteca, grof Ladislav pa je dejal vitezu Ahacu: »Pozabil sem ti imenovati viteza Frauensteinerja, našega najbližjega soseda. Povabi tudi njega in sestro!«

»Hansa Frauensteinerja?« se je začudil vitez Doljanski.

»Zakaj pa ne?« je vprašal grof mirno.

»V njegovem obrazu je nekaj, kar mi ni všeč. In njegov glas! Frauensteiner je hinavec, podla duša! Verjemi mi: dobro polovico tvojih jelenov pohrusta on! Pravijo, da hodi s svojimi hlapci na Hrvaško prežat v zasedo in da je oropal in pokopal že marsikaterega potujočega trgovca v hrvaških gozdovih ali pa v Kolpi. Tak je kakor hudič, ki ga je naslikal moj prijatelj Andrea Mantegna, slavni slikar v Benetkah. In Hansova sestra Salda, ta je šele prava tička! Baje zna variti posebno tečen — strup!«

»Le kar obadva povabi! Človek ne sme verjeti vsem čenčam, ki jih trosijo zlobni opravljivci o svojih nasprotnikih!«

Po obedu se je vrnil Ahac v svojo sobo in modroval: »Kaj bi jima pisaril! Sam pojezdim k njima, Hans ima včasih dobro vino v kleti. Radoveden sem tudi, kaj poreče Salda, ki je nekoč sanjarila, da bo grofinja Blagajeva, pa se je morala umakniti moji sestri Ljudmili, ker je Ladislav spoznal, da je ošabna Nemka sebična in trdosrčna. Ali bo gledala!«

Pripel si je ostrogi, opasal meč, si nataknil debelo sokolarsko rokavico na levico in se pokril z zelenim baretom, ki je nad njim nihalo dolgo pavje pero. Počasi je stopal po hodniku in stopnicah ter krenil preko dvorišča v sokolnjak. Tukaj, v visoki leseni kolibi, so sedeli na lesenih drogovih priklenjeni lepi sokoli, izučeni za lov na čaplje, jerebice, zajce in drugo divjad.

»Odisej!« je poklical vitez Ahac svojega najljubšega sokola in mu odpel verižico. Takoj je skočil krasni ptič na orokavičeno pest, se dobrikal, grgutal in se dal z rokavičnim jermenom mirno privezati za nogo.

Vitez Ahac se ga kar ni mogel nagledati. Toda on ni bil edini plemič, ki je bil prav zaljubljen v svojega sokola.

Gospoda so jih jemali s sabo, kamorkoli so se napotili. Sokoli so jih spremljali v boj in v cerkev. Celo škofje in prelati so jih imeli pri velikih mašah poleg sebe.

Nekoliko hitreje je korakal tolsti vitez proti konjušnici in se obrnil k hlapcu:

»Jure, osedlaj Žoltka in Šarca, zame in zase! Miko, pomagaj Juretu!«

Matkovičev Jure je bil precej velik in plečat mož z opaljenim, trdim obrazom in bistrimi očmi. Lica so mu razjedle osepnice. Miko je bil mnogo mlajši in postaven mladenič.

Hlapca sta hitela. Jure si je opasal široko kratko sabljo in si pripel samostrel ob boku. Zadel si je na ramo tul s puščicami in zavezal njegove jermene na prsih. Kmalu sta bila vitez in on na konjih. Tačas sta prišli na dvorišče varuhinja Mare, mlado dekle z zalim, ogorelim obrazom, in kontesa Alijana, ki je pestovala svojo preljubo leseno punčko.

»Ujče, kam pa jahaš?« ga je ogovorila z zvonkim otroškim glasom. »Rajši ostani doma, da te ne ujamejo hudi Turki! Pojdi z mano na vrt k mamici!«

»Marajo Turki zame!« ji je odvrnil vitez Ahac veselo. »Nisem tako lep. In kje so še Turki! Zdaj še doma štruklje kuhajo! Le pridna bodi! Pa zbogom!«

In požgečkal je svojega konja z ostrogama. Toda Žoltko je bil pameten in preudaren kopitar. Ljubil je zmernost in zložno življenje, sovražil pa nepotrebno poskočnost in objestno vihravost. Lepo počasi, skoraj svečano je nesel svojega gospoda od tod.

Pri velikih grajskih vratih se je pokazal vratar Mate Hudak, majhen, pa širok možak z debelimi čeljustmi in kratkim, krivim nosom. Ob levem boku so mu viseli težki ključi, spredaj pa mu je nihal zavit rog na dolgem jermenu. Svoj vratarski buzdovan, ovit z usnjem in obit z žeblji, je naslonil na zid in hitel odpirat. Ječe so se razmaknila močna železna vrata. Ropotaje in škripaje se je spustil vzdižni most na zarjavelih verigah čez grajski jarek in odropotal za jezdecem zopet kvišku.

Vitez Ahac se je pogovarjal s sokolom. Slaba pot je vodila ob Kolpi proti vodi jugozahodno malone vedno skozi bukovje. Tišina je bila v drevju in v grmovju, molčal je gozd kakor začaran.

Nenadoma pa je jel Juretov konj nemirno striči z ušesi in širiti nozdrvi. Izza velike skale, ponekod obrasle z zelenim mahom, se je zasvetilo dvoje strastnih oči v razoranem, rjavem obrazu. Hkrati sta se jela ustavljati oba konja in plaho vohala po zraku. Šarec se je poskušal povzpeti na zadnjih nogah. Sokol je razburjen mahal s krili.

»Kaj pa je?« je vprašal vitez Ahac nekoliko nemiren.

»Ciganka!«

»Kaj?«

»Ciganka! Ciganka!« je ponavljal Jure.

»Beži no, beži!« je ugovarjal vitez Ahac. »Jaz nisem videl žive duše. Morda je bila lisica ali kaka druga zver.«

»Bila je stara ciganka!« je trdil Jure z vso odločnostjo. »Videl sem jo prav dobro, četudi le za trenutek. Rdeče in rumeno pisano ruto je imela na umazani sajasti glavi in razkuštrani lasje so ji viseli po prsih. Kako so se ji bliskale hinavske oči! In ko bi trenil, je izginila v goščavi.«

»Slabo znamenje!« je šinilo vitezu Ahacu po glavi in jezil se je ob tej neprijetni misli. Jure pa je trikrat pljunil mimo leve rame, da mu ne bi škodovale zločeste oči!

Drugo poglavje

Frauensteinerjev grad je stal na strmem brdu blizu Kolpe. Mrtvo in pusto je bilo vse tukaj naokoli kakor bivališče ukletih duhov. Mračni grad sta varovala dva debela stolpa na zahodu, drugod pa trdne zidine in zelo strmi obronki. Tu ni bilo treba ne mostu ne jarka.

Počasneje sta stopala konja navkreber. Za zidom je zalajal pes. V lini nad vrati se je pokazala zaspana debela glava. Zaškripal je ključ in zaropotal zapah. Hlapec je odprl težka železna vrata in zapodil umazanega lajavega psa. Skozi vlažen, dolg obok sta jahala jezdeca na zanemarjeno dvorišče.

»Pa je res kaj čedno in prijetno tukaj,« — si je mislil vitez Ahac Doljanski, ko je zlezel raz konja in ga prepustil Juretu. »Pometajo menda le o veliki noči.«

Po hodniku je s kratkimi koraki prihitel suh možak srednje postave v zeleno in rumeno progasti opravi na dvorišče ter pozdravljal gosta in starega znanca.

Vitez Hans Frauensteiner je bil nekoliko starejši od Ahaca. Trde, nepremične poteze njegovega upadlega lisičjega obraza so bile kakor oledenele ali okamenele. Sivkaste sovje oči med mežavima vekama so mu begale nezaupno, prežeče naokoli in čudno nasprotovale potuhnjeni ponižnosti in krotkosti njegovega vedenja. Levo lice je kazila velika rdeča brazgotina grdo zaceljene rane. Kakor razkuštrani lasje tako so bili tudi dolgi brki in redka kozja brada rdeči.

»Dobrodošel, dragi prijatelj Doljanski!« je pozdravljal medeno. »Zelo me veseli, da si me zopet enkrat počastil. Prosim, izvoli se potruditi gor v sobo! Postrežem ti z izbornim ciprčanom!«

»Vljudno sprejemam tvojo prijazno ponudbo in se ti lepo zahvaljujem za spodobni sprejem,« je moško odvrnil vitez Ahac in stopal po stopnicah.

V prvi, malone prazni sobici je privezal sokola pri oknu za mrežo, vrgel baret in rokavico na klop, snel ostrogi in ju sunil v kot. Šla sta v obednico. Slike na stenah so bile že hudo obledele. Od stropa so viseli trije železni lestenci s trnki za sveče. Pri gorenji mizi je stal velik, izrezljan naslonjač, pokrit z odejo in blazinico. Ta častni sedež je ponudil Frauensteiner gostu in sedel poleg njega na klop.

Prišla je stara služkinja Bare, se tiho priklonila, pogrnila mizo z belim prtom in postavila nanjo kolačev in velikih prest, omočenih z oljem.

»Zdaj imaš steklena okna,« je opazil vitez Ahac. »Ko sem bil poslednjikrat tukaj, so bila samo platnena. Dobro se ti godi, stari lisjak, kajne?«

»Tako, tako,« je odgovoril Frauensteiner in umikal pogled. »Za moje mladosti je bilo vse bolje.«

Bare je prinesla vode in umetno vezeno otiračo da si je gost umil in osušil roke. Potem je postavila velik bakren vrč vina v hladilno vedrico. Mlajša dekla Kate pa je dala pred oba gospoda kositrne krožnike in dve majoliki.

»Prav si povedal,« je dejal vitez Ahac, »včasih je bilo vse bolje. Naš stari grof Blagaj nam pripoveduje večkrat, kako poceni je bilo vse v starih časih. Ko se je leta 1432 nekaj časa mudil v Ljubljani, je bil celo v tem dragem mestu mernik pšenice po šest, sedem soldov. Jajc je bilo pa dvanajst za en sold ali krajcar! Tovor najboljšega vipavskega vina, kar ga je mogel nositi konj, je veljal trideset grošev ali en tolar.«

Ta trenutek je vstopila Salda plemenita Frauensteinerjeva. Ogleno črni, lahko kodravi lasje s temno modrim bleskom so ji obrobljali ponosno čelo; zadaj so bili spleteni v dolgo kito. Na glavi se ji je svetil rdeče svilen šapelj z zlatimi motvozi. Izza gostih trepalnic so žarele velike črne oči. Lep bi bil ta bledi, duhoviti obraz, da ga niso kazile ošabne, posmehljive ustne in prekrepki obradek. Obličje, vrat, roke so bili beli ko hermelin. Temno rdeče krilo iz finega angleškega sukna z zelo širokimi rokavi je bilo nad prsmi globoko izrezano in je kazalo rožnato belo spodnjo opravo. Usnjati pas so krasili biseri in srebrne arabeske; med prsmi ga je zapenjala široka zlata zapona. Levi podlaket je oklepala zavojita srebrna zapestnica s kačjima glavama.

»Dobrodošel naš gost, ki nam bo preganjal vsakdanjo puščobo!« je pozdravila viteza Ahaca in sedla k mizi. Ta je vstal, upognil koleno in sprožil slovesno: »Vaš prijetno očarani sluga se vam klanja, žlahtna gospodična! Na svetega Antona dan praznujemo god starega grofa Blagaja. Gostov bo mnogo. Grof Ladislav vabi tudi vaju.«

Sedel je zopet. Nemo sta se priklonila brat in sestra. Saldi je burno zatrepetalo srce. Kri ji je udarila v glavo, da jo je zabolelo nad senci. Toda nihče ni opazil njene razburjenosti.

Zadišalo je po masti in po močnih kuhinjskih dišavah. Kate je prinesla poprnico, solnjak, orehov in belega kruha, politega z mastjo, Bare pa veliko skledo, kjer so bili ovčji možgani in želodec, nadevan s sesekljanimi jajci in žafranom.

Vitez Ahac se je lotil jedi in pijače z veliko slastjo. Ob tem pa ni pozabil zabavati Hansa in Salde.

»Le pridita oba, imeli se bomo izvrstno! Velecenjena gospodična, preveč se zapirate med domačimi zidovi. Dolgo vas ni bilo na našem gradu. Bili ste več let na Dunaju, kajne? Pri nas se ni prav nič spremenilo. Noben kamen ne leži zdaj drugače kakor prej. Tudi mi smo ostali taki kakor pred leti.«

»Kaj pa mlada gospa grofinja?« je vprašal Frauensteiner.

»Moja sestra Ljudmila?« je dejal gost počasi, medtem ko se je drgetajoča Salda naslonila na klopi nazaj in pazila, da ji ne bi ušla nobena besedica. »Naša Ljudmila, ha! Ta ima pa nebesa že na zemlji! Kakor dva golobčka, tako živita Ljudmila in Ladislav. Največa sreča in veselje pa jima je njun otrok, mala kontesa Alijana! Takega otroka zlepa ni najti. Alijana bo lepotica prve vrste! In prebrisana vam je že zdaj — oh, izredno je nadarjena! Čisto se je vrgla po svojem ujcu Ahacu. Čudno!«

Salda je vstala. Čutila je, da ne bo mogla več prikrivati svoje razburjenosti.

»Lepega sokola imate zunaj, gospod vitez!« je rekla prijazno. »Moram mu dati kaj dobrega. Oprostite — vrnem se kmalu!«

»Kakor izvolite, žlahtna prijateljica!« je dejal vitez Ahac, izpraznil majoliko in se obrnil k Hansu. »Kaj pa zdaj midva? Hočeš kockati?«

Odpel si je usnjato torbico s pasu in iztresel srebrnike in zlatnike. Frauensteiner je prinesel visoko kupo in dve majhni slonokoščeni kocki s črnimi pikami. Odgrnil je prt. Položila sta vsak svoj srebrnik na sredo mize. Začel je vitez Doljanski. Pokril je kupo z dlanjo, potresel in vrgel kocki. Sprva je dobival vedno vitez Ahac. Od samega veselja je prav pridno segal po majoliki. Pozneje pa se mu je sreča izneverila. Zdaj je še več pil, od same žalosti. Čim bolj je naraščal Hansov kupček, tem huje se je vnemala v Ahacu igralska strast. V kratkem je zaigral ves svoj denar. Snel si je bodalo z verižice in ga vrgel na mizo.

»Poglej, Frauensteiner!« je dejal že precej glasno. »Ročnik je srebrn. In ta dva kamna sta prava rubina! Moje bodalo je vredno več kakor vse, kar sem danes tukaj zakockal. Kaj me gledaš kakor žaba zvonik! Narediva tako! Če pade tebi več pik, bodi bodalo tvoje in potem nehava! Če pa dobim jaz, mi moraš vrniti ves moj izgubitek.«

Oba je prevzemala razburjenost. Znova sta vrgla kocki, a dobil je spet Frauensteiner. Doljanski je pogladil lepo bodalo kakor za slovo; težko se je ločil od njega. Začel je vpiti in s pretrganim glasom predlagal:

»Kockajva za sedlo! Dajva! za sedlo!«

»Oprosti mi, dragi prijatelj!« se je upiral Frauensteiner in porinil prikockano bodalo v kot k oknu. »Pogodila sva se, da ne igrava več, če izgubiš. Pijva rajši! Ex!«

»Kaj boš govoril latinski, ti, ki nič ne znaš!« je revskal vitez Ahac, jezen, da tovariš ne mara več izkušati sreče. Nato pa se mu je sprožila beseda. »Latinski govoriti se spodobi tukaj le meni, ki sem se kaj učil, meni, alkimistu in astrologu, ki pozna zvezde in njih vpliv na človeka. Odlično sem dovršil šenklavško šolo v Ljubljani. Na dunajskem vseučilišču sem poslušal mimo drugih profesorja kanonskega prava doktorja Bernarda iz mesta Kranja, magistra Andreja iz Ljubljane in še dva magistra iz Kranja, Konrada in Gregorija. V Italiji pa sem poslušal učenjake Poggija, Donata, Acciaiuola in Argiropula, na padovanski univerzi pa še prav posebno slavnega pravoslovca Francesca Aretina. Zelo mi je ugajalo v Italiji. Dolgo sem bil v Benetkah, ki so prvo mesto Evrope. Najljubši prijatelj mi je bil velenadarjeni Hrvat Janko plemeniti Česmički. Komaj šestnajstletnega mladeniča so občudovali vsi izobraženi Italijani. Zdaj je škof v Pečuhu, živi pa menda na dvoru ogrskega kralja Matjaža v Budimu. Janko me je predstavil slavnemu Kozimu de' Medici in Eneju Silviju de' Piccolomini! Ali me poslušaš ali spiš, ti plemenita jetika? Oni Enej Silvij je zdaj naš papež Pij Drugi. Ko je govoril z mano, je bil kardinal; izpraševal me je mnogo o moji domovini. Papež Pij pozna naše kraje, saj je svoje dni tajnikoval našemu cesarju in bil z njegovim velikim spremstvom tudi v Ljubljani. Vidiš, Hans, s kakšnimi odličniki sem občeval na Laškem?«

»Pravemu vitezu pritiče orožje, ne pa učeni križi kraži.«

»Kje si pa še premagal koga, ti klavrni junak?« je zaropotal vitez Ahac. »Kakšnega trgovca že zvrneš raz konja — saj pravijo, da se vojskuješ na samotnih cestah. Sveti Miklavž te obvaruj vrvi in vešal!«

Vitezu Frauensteinerju so se zabliskale mežave oči. Krčevito je stisnil pesti, toda le pod mizo. Tedaj se je vrnila Salda.

»Gospod vitez,« ga je ogovorila zelo prijazno, »dala sem vašemu sokolu mlado vrano, ki jo je ujel hlapec davi v hosti.«

Sedla je na klop poleg Ahačevega naslanjača. Sonce je viselo že nizko nad zahodnimi holmi. Skozi okno je sijala ozka lisa na beli prt in kakor gorela ob levi strani rdeče opravljene Salde.

Vitez Ahac se je zahvalil za vrano in nadaljeval: »Zakaj se še niste omožili, harfa radosti? Starejši ste od naše Ljudmile, zato bi vam privoščil, da vas kmalu odvede ženin iz tega na pol podrtega kurnika na prijaznejši grad.«

Jezni bliski so švigali iz njenih oči, ali že se je spet smehljala. Vitez Ahac pa je vstal in dejal: »Zdaj pa pojdem. Prosim, Hans, ukaži hlapcu, naj osedla!«

Pili so še šentjanževca. Ko se je zopet umil, sta brat in sestra spremila gosta v prvo sobo. Bare mu je pripela ostroge, Salda pa mu je podala baret in sokolarsko rokavico, razpraskano od ostrih krempljev.

»Zahvaljujem se vama za prijazno pogostitev,« je dejal vitez Ahac in pobožal svojega sokola, ki mu je bil takoj zletel na orokavičeno pest. »Ne zamerita mi, če sem bleknil kaj takega, kar vama ni bilo pogodu! Da se zdravi in veseli vidimo na Blagajevem gradu!«

Hans se je medeno zahvalil za vabilo, pomagal na dvorišču Ahacu na konja in spremil gosta do grajskih vrat.

»Tudi mene je razžalil,« se je pritožil sestri, ko sta bila sama.

»Maščevala se bova nad imenitnejšimi sovražniki in obenem udariva tudi Doljanskega. Zdaj se mi ponuja ugodna prilika. To vabilo mi prihaja kakor nalašč. Razrušiti hočem Ljudmili in Ladislavu nebesa. Nič se ne boj, bratec! Preudariti hočem vsako malenkost. Zdaj pa želim biti sama.«

Šla je na mali grajski vrt in hodila po ozkem potu med zanemarjenimi gredicami. Spominjala se je svoje prve mladosti, spominjala neizmerne sreče, ko ji je obljubil mladi grof Ladislav zakon. Toda ta sreča ni trajala dolgo. Mladi Blagaj se je poročil z Ljudmilo plemenito Doljansko. Prisegla je, da se jima bo maščevala. Neutolažena žalost, sram, zavist, ponižano samoljubje, strastna togota, to neprestano trpljenje jo je oslabilo tako, da je obolela. Želela si je proč iz tega kraja, kjer jo je vse spominjalo poteptane sreče. Odpotovala je k sestri Irmengordi na Dunaj. Tam jo je zdravil star židovski zdravnik, ki je vedno varil in precejal razne strupe. Za drag denar je dobila od njega steklenico najhujšega strupa in benečanski prstan s tanko, votlo iglico in vdolbinico za strup. Odkar se je vrnila z Dunaja, ni bilo dne, da se ne bi vdajala svojim maščevalnim mislim.

»Ladislav me vabi na svoj grad. Pozabil je in misli, da sem pozabila tudi jaz! Haha, morda je pa le Ljudmila želela, da me je povabil! Ljudmila mi hoče pokazati svoja ‚nebesa’ in se mi skrivaj rogati, češ poglej Salda, vse to je bilo namenjeno tebi, pa si se dala izpodriniti! Imenitno soprogo si je izbral mladi Blagaj! Ob njeni strani bo ostal večni selski plemič, večni kmet med manjšimi kmeti. Jaz bi ga pa bila spravila k zibeli mastnih in častnih služb, na Dunaj ali pa vsaj v Ljubljano, da bi bil vsaj deželni glavar.«

Naslonila se je na nazidek. Samotni vrhovi temnih zahodnih holmov so se ostro odbijali od belkastega večernega neba.

Za njivami so se širile mračne hoste in se gubile v megleni daljavi. In tam — na pol zakrite za temno lozo je videla visoke jagnede Blagajeve in grad, ves oblit z večernim zlatom.

»Če jima zastrupim dete, bi trajala njuna žalost vse prekratko dobo za moje dolgotrajne muke. Ugrabiti jima moram hčerko! Nič naj ne vesta, kje je, kaj trpi in ali sploh še živi: ta moreča negotovost naj jima počasi razjeda srce! Njuna trajna žalost bo meni v veselje, zadoščenje in tolažbo!«

Kakor blisk hipoma razsvetli temen prepad, tako je zablisnila Saldi misel, ki je odrinila vse druge zasnove.

»Hans je preneroden; hlapcem ne morem zaupati. Davi pa sem videla ob Kolpi na hrvaškem bregu cigane... Zlepa ne bi mogla najti spretnejših pomagačev. Takoj jutri pojdem v ciganski tabor!«

Tretje poglavje

Drugo jutro je ukazala Salda, naj ji osedlajo Tulipana. Iz omarice je vzela usnjato denarnico in si jo pripela za pas; ob nedrih pa je skrila ostro bodalce poleg steklenice s strupom. V denarnico je dejala nad denar gobo, kresilnik in kresalce, pod plašč pa dve bakli in odšla na dvorišče. Tam je sluga sprevajal že osedlanega sivega Tulipana.

Salda je stopila h konju in ga potrkljala po svetlem vratu. Široke uzde in ne predolgo svileno šabrako so krasila lična vezila; od mrežice na Tulipanovem hrbtu so viseli srebrni čopki. Sluga je držal gospodični železni dvigalnik. Lahno je stopila nanj in se dvignila v sedlo, okovano s finim srebrom.

Počasi je jezdila iz gradu po rebri, ki jo je krila dolga jutranja senca, in zavila iz pušče preko studenca na plodno ravan proti Kolpi.

Pognala je konja v dir in jezdila proti holmu, ki je bil podoben velikemu klobuku. Zasopli konj je jel zložnejše stopati navkreber. V senci košatega hrasta je ustavila svojega Tulipana in gledala po čudovito krasni okolici. Na severovzhodu je stal mogočni, beli grad Blagajev in prijazno je obsevalo sonce njegove ponosne stolpe, nadzidke, poslopja in jagnede. Na jugozahodu pa je žalostno čepel črno sivi, pusti grad Frauensteinerjev. Nehote je s tema tako različnima gradovoma primerjala Ljudmilino in svojo usodo. Pogledala je po blešči progi reke in zdajci so se ji veselo nasmehnile ustne...

Pod vrbovjem na desnem hrvaškem bregu se kadi dim. Po travi okoli ognja se premikajo čudne, pisane postave. Tuje odmeva njih zamolklo petje na puščobnem kraju. V polkrogu stoji pet šotorov tako, da se more sonce upirati vanje. Na koleh vise sajasti kotli; v bližini se pasejo mršava kljuseta.

»Ciganski tabor!« vzklikne Salda vzradoščena. »Še so tukaj!«

Takoj odjezdi s holma in požene konja po ozki poti skozi les. Veselo hrže Tulipan v čistem, vonjavem zraku in gizdavo stopa po rosni travi. Prijetno saplja veter po lesovju in boža jahalki roke in obraz. Včasih upogne Salda glavo, da se umakne veji, viseči že preko pota. Kar ugleda med zelenjem pisano obleko.

»Ciganka!« zašepeta, nategne uzde in ustavi konja. Buri jo silno veselje. »Kaj dela sama na kranjskem bregu?«

Pred njo stoji srednje velika žena, umazana, odeta v pisane cape. Razmršeni, gavranje črni lasje so ji polni prahu in masti. Vanje pripete rdeče in zelene kroglice ji vise na rjavi vrat in prsi; dolgi uhani s steklenimi biseri ji udarjajo ob črno rjava lica. Okoli vratu so v tri nize nanizani pisani kamenčki, zobje in srebrnjaki. Pod ozko zraslimi obrvmi gore črne poševne oči, predrzne, a obenem plašne volčje oči. Njen obraz je bil nemara kdaj lep, ali nezgode, grenjave in vroče strasti so ji bile zmaličile pravilne poteze.

Mirno stoji ciganka, ponosna še v capah, in čaka tiho, dase ji jahalka približa.

»Kaj delaš tukaj?« jo vpraša Salda prijazno.

»Jagod iščem, lepa gospodična!« odgovori ciganka z nizkim, skoraj moškim glasom in dostavi urno: »Romničel smo staroslavnega in bogatega rodu. Bog nam je vzel škrlat in zlato, zato pa nas je navdahnil s preroškim duhom, da znamo vsakemu vedeževati po dlani. Ali hočeš, da ti prerokuje Čirikli?«

Salda je zdrsnila s sedla in Čirikli je vzela njeno levo belo roko med svoje rjave prste.

»Črta življenja tukaj okoli palca pravi, da boš živela še dolgo v trdnem življenju. Črta sreče je pretrgana in ni čista: spolnile se ti bodo nekatere tajne želje, dobila pa boš tudi sporočila, ki ti ne bodo pogodu...«

»Dovolj, dovolj!« Salda odpre denarnico in ji da cekin.

»Bog daj srečo tebi in tvojim otrokom in tvojih otrok otrokom!« hiti Čirikli in shrani cekin v capo.

»Ali ostanete še dolgo tukaj?«

»Ne ostanemo, še danes odrinemo proti Metliki —« odgovori ciganka in umolkne kakor nejevoljna, da je povedala preveč. »Nesrečen narod smo mi Romničel!« vzdihne po kratkem molku. »Preganjajo nas od kraja do kraja. Jaz sem se rodila na Turškem, toda moja mati je bila prav iz Egipta, prave faraonske krvi.

Zaničuje in sovraži nas vsak narod. Vendar nismo tako zlobni, kakor govore. Včasih se nam je godilo bolje. Šotoriti in taboriti smo smeli povsod. Zdaj pa so nam napočili slabi časi. Kako vpijejo gadže, če odlomimo le vejico za ogenj, če odmuli naš konj le prgišče trave! za vsak grm se boje zavidni ljudje, kakor bi rasla na njem sama zlata jabolka. Bogata si — daj mi še cekinček, lepa moja, mlada moja!«

»Ako hočeš, si lahko zaslužiš vse te srebrnjake in zlatnike!« ji reče Salda tiho in odpre polno denarnico.

Cigankine oči pohlepno goltajo lesketajoče se srebro in zlato.

»Oj — kako lep denar, kako lep!« klikne Čirikli in doda naglo:

»Kaj želiš, da ti storim?«

»Poslušaj!« de Salda tiho in se trudi, da bi govorila kar najmirneje. »Kajne, cigani imate radi lepe otroke in včasih — tudi ukradete katerega?«

»Ne, nikoli ne!« zagotavlja ciganka živahno. »Nikoli nikjer na vsem božjem svetu nismo ukradli nobenega deteta. Saj imamo svojih dosti!«

»Bodi pametna!« spregovori plemkinja in stopi bliže k ciganki. »Ne taji! Ugrabili ste že marsikatero dete in morda niste imeli nobenega dobička. Zdaj pa se ti ponuja velik zaslužek!«

»Oj, gospodična zala, kaj mi govoriš? Zakaj me izkušaš? Jaz uboga romni, da bi vzela dete tujih staršev?«

»Čakaj malo! Vem za deklico, ki bi jo vaši lahko odvedli s sabo v daljne kraje. Samo, da je ne bi bilo nikdar nikdar več nazaj! Njeni starši je ne smejo videti nikdar več. Trpinčijo naj jih muke, polne negotovosti o usodi njih edinke!«

»Gospodična, zelo si neusmiljena.«

»Tudi drugi so bili neusmiljeni...Preobleci deklico v fanta, prodaj jo na Turškem ali kjerkoli! Ali pa ji odsekaj roko: pohabljena bo lažje vzbujala usmiljenje in dobivala vbogajme več kakor vsi drugi!«

»Kakšna pa je tista deklica?«

Salda je videla malo konteso samo enkrat, ko je, vrnivši se z Dunaja, z bratom Hansom obiskala Blagajeve. Grofa in grofinje takrat ni bilo doma. Ko sta vrnila obisk, pa Salde ni bilo na Frauensteinerjevem gradu.

»Deklici je menda osem let. Lase ima rumene, oči sinje. Sicer se pa ne moreš zmotiti: tako lepo oblečenega otroka ni nikjer daleč naokoli.«

»Čigava pa je in kako ji je ime?«

»Čakaj! Imaš kaj svojih otrok?«

»Imam sina in tri hčere.«

»Zakolni se mi pri življenju svojih otrok, da me ne izdaš nikdar!«

»Zaklinjam se!« reče Čirikli in položi roko na srce. »Pa kaj se ti je treba bati? Četudi bi te ovadila, saj nihče ne bi verjel besedam zaničevane ciganke. Čigava je torej tista deklica?«

»Hči grofa Blagaja. Ime ji je Alijana.«

Čirikli se zgane in iztegne roke predse, kakor bi se skušala ubraniti grozeče nevarnosti; visoko se ji dvignejo poševne obrvi.

»Ni mogoče, ni mogoče, lepa gospodična! Pri tem ti ne morem pomagati.«

»Zakaj ne?« vikne Salda skoraj jezno.

»Poznam Blagajev grad. Zidovi so močni in visoki, jarek je globok. In koliko ima grof stražnikov in hlapcev! In psi so notri, oj, koliko hudih psov!«

»Ugrabiti moraš otroka, kadar pride iz gradu. Čuj! Trinajstega junija, to je prvo nedeljo po binkoštih, praznuje stari grof svoj god. Grajske bo motila obilica povabljenih gostov. Kakor vsako leto bo pogostil grof tudi letos svoje kmete. Pekli bodo jarce pred gradom na travniku blizu gozda in plesali kolo. Gotovo jih pride gledat tudi varuhinja z otrokom. Tedaj bi bila najugodnejša prilika.«

»Če pa ne pride iz gradu?«

»Pa počakamo druge priložnosti.«

»Dobro. Recimo, da ugrabimo deklico pri kolu. Grof pošlje nad nas svoje pse in hlapce — kaj potem?«

»Za pse ti dam strupa in za vas ti pokažem varno skrivališče, kjer vas ne najde živ krst. Počakaj me tukaj! Konj mi je napoti. Vrnem se takoj!«

Vzpne se na konja in zdirja po gozdni poti proti vasi. Že v hosti dohiti kmeta v dolgi, beli srajci in širokih »bregešah« iz domačega platna in s črnim kriljakom na glavi.

»Drži konja, Martin!«

Kmet sname klobuk, ponižno pozdravi grajsko gospodično in prime konja za uzdo. Salda skoči na tla in vzame svoj plašč.

»Martin, odvedi mi konja na grad in reci, da pridem peš domov!« Po teh besedah se obrne in hiti skozi lesovje k ciganki.

»Pojdi z mano — kako ti je že ime?«

»Čirikli, to pomeni: ptica. Vodiš me v past?«

»Kaj še,« se zasmeje plemkinja. »Pokažem ti zavetje, da si ne moreš želeti boljšega in varnejšega.«

Urno kreneta skozi gozd proti Kolpi. Od daleč šumi slap hitre reke. Ozračje je polno vlažne vonjave, ki se širi ob vodah z bujno obraslimi bregovi. Pod vrbovjem se lahno ziblje priklenjen čoln. Ko stopita vanj, zbeži obilica plahih ribic iz sence. Salda sname kljuko iz spone, vrže verigo v čoln, odrine z veslom nekoliko od brega in vesla po Kolpi navzdol.

»Vidiš,« reče ciganki, »če prideš z otrokom le srečno semkaj v čoln, vaju ne izvoha noben pes.«

Kmalu zavesla Salda ob levem kranjskem bregu pod nizko viseče, gosto grmovje, stopi na kopno in priveže čoln za deblo.

»Zapomni si, Čirikli! Kadar dospeta z malo tu sem, kar spusti čoln po Kolpi! Zdaj pa pojdi ti naprej! Da ti ne bodo delali moji cekini skušnjav in da te ne zavedejo do lahkomiselnega dejanja, ti moram povedati, da imam s seboj dvorezno bodalo z zastrupljeno ostjo. Smrtna je tudi najmanjša rana.«

»Ali se me bojiš?« se namrdne ciganka očitajoče.

»Previdnost je vsekakor koristna. Lej, tu je jama.«

Salda odgrne bujno zeleno zagrinjalo plezalk in ovijalk ter pokaže temno votlino v precej strmem obrežju. Ciganka zleze prva v jamo.

Salda stopa takoj za njo. Sprva morata laziti globoko sklonjeni, kmalu pa se začne jama širiti in večati. Salda ukreše ogenj, pritisne tlečo gobo na baklo, upiha plamenček in tako prižge plamenico. Zavzeta gleda ciganka okoli sebe. Prelepi beli kapniki, veliki in majhni, debeli in tanki, podpirajo strop, rasejo iz tal, vise od oboka. Na stenah in zlasti na tleh vse miglja, se leskeče v rumenem, zelenem, modrem, rdečem blesku, opalizira in se iskri ob čarobni luči goreče bakle kakor sami rubini, smaragdi, safirji, diamanti, pobliskavajoči tu v nežnih, tam zopet v živo pisanih barvah — igrača mladim povodnim vilam... Ciganka gleda, gleda in občuduje delo skrivnostnih čudotvornih sil v prirodni pralepoti, obenem pa se ji poraja v duši nekaj kakor bojazen. Iskre in utrinki padajo od plamenice in ugašajo z rahlim cvrketom na kristalih ali v tolmuncih čiste vode. Od obeh postav in od kapnikov rastejo pošastne sence po tleh in po stenah, se pomikajo kakor podzemeljski demoni in tonejo v temi... Malone po vsakem koraku se Čirikli sklanja in hiti v krilo nabirati prelepih kristalov.

»Pusti zdaj to!« jo opomni Salda. »Naberi si jih drugikrat! Sicer pa ti kamenčki nimajo nobene vrednosti!«

»O, kako lepo je tukaj!« spregovori ciganka. »Kakor v gradu povodnega moža! Krasno! Krasno! Mnogo lepega sem že videla po širokem svetu, ali kaj takega še nikoli nikjer.«

Vsak glas in vsak korak močno odmeva po podzemeljski dvorani. Vedno dalje hiti Salda med stalagmiti. Hladneje in hladneje je v vlažni jami. Zatohli zrak tesni in duši prsi. Na koncu podzemeljskega rova pritisne Salda ob tajen gumb in zavrti se širok kamen.

»Vidiš,« reče ciganki, »zdaj sva v ječah pod našim gradom.«

Obe stopita v ozko nizko celico, zaprto z majhnimi, toda močnimi vrati, obitimi z železom in zaprtimi s trojnim zaklepom.

»Tukaj ali pa v jami se lahko skrivaš z ugrabljeno deklico, dokler se grof ne naveliča zasledovati. Tukaj vaju ne bo iskal živ krst. Dosti je, ako ostane le eden vaših s teboj; drugi naj pobegnejo že pred ugrabitvijo!«

»Ne bodi huda, lepa gospodična!« se protivi Čirikli. »Ne upam se!«

Salda prime ciganko za ramo in jo potrese, dasi se ji gnusi umazanka. »Dam ti pet cekinov vnaprej! Vse drugo pa takoj, ko vidim deklico tukaj.«

»Vprašati moram našega jamadarja, načelnika. Danes odpotujemo proti Metliki in se vrnemo čez dober teden. V petek po binkoštih bomo menda spet tukaj.«

»Kako mi boš naznanila, da nameravate ustreči moji želji?«

»Prihodnji petek pazi pod svojim gradom! Pošljem, ti dečka, ki bo zaklical: ‚Mee avaha!’ to se pravi po vaše: ‚Mi pridemo!’ Ali pa ti naznanim sama. Kje je tvoj grad?«

»Takoj za holmom, kjer sva se srečali.«

Salda odšteje ciganki cekine, jo spremlja skozi jamo do čolna, jo prepelje preko reke in počasi vesla zopet na kranjski breg.

»Mee avaha!« ponavlja tiho in se nasmehne. »Kdo bi si bil mislil, da bom kdaj govorila ciganski!«

Četrto poglavje

Uro hoda od Blagajevega gradu, v ozki dolini blizu Bojancev, sta zjutraj prvo nedeljo po binkoštih čepela ciganka Čirikli in njen dvanajstletni sin Sonakaj (Zlato) ob skali za gabrovim grmom pod stoletnimi bukvami. Medtem se je grof Ladislav Blagaj z večino svojih gostov vračal z lova na čaplje, s sokolovanja pri Zaluki, skozi Veliko Bukovje proti domu.

Sonakaj je bil vitek, kodrolas ciganček z modro črnimi, otožnimi očmi. Temno opaljeni obraz in roke mu je bilo opraskalo trnovo grmovje in bodičevje. Skozi umazano, capasto obleko se je kazala na mnogih krajih rjava koža. Igral se je z bilko pogozdne trave, ki jo je grizel med bleščeče belimi zobmi, in opazoval hrošče, metulje in ptiče.

Nepremično sedi ciganka ob skali, le črne oči pod ozko zraslimi obrvmi ji živahno begajo po okolici. Razmršeni lasje, ponekod pa tudi cape na prsih in ramah se ji svetijo od masti, ki ne diši posebno prijetno.

Iznenada poleti senca prek bukovih vrhov. Zadere se šoja.

Previdno dvigne Čirikli glavo — rahlo zazvene srebrnjaki na rjavem vratu. Za grmovjem zašumi suho listje...izza debla se pokaže srna...postoji, pomoli glavo daleč naprej, voha nezaupljivo...stopa dalje po ozki stezici, uhojeni od turov, medvedov, merjascev, jelenjadi in srnjadi. Za njo in okoli nje stopica rdečkasta, belo pikasta mladica.

Oprezno potegne ciganka dolgo zanko iz neder, jo pripravi za met in se ne gane več. Lahna sapa ji pihlja v obraz.

Srna prihaja bliže, dviga glavo, nastavlja ušesa, se ozira in krene nato nekoliko hitreje po stezici.

»Veter je ugoden,« se veseli Čirikli in oči se ji bliskajo poželjivo, divje ko gladni volkulji. Brezskrbna srnica skaklja naravnost proti njej...še trenutek počaka ciganka... Že vrže zanko, nategne motvoz. Živalca, ujeta za vrat, pade na mahovita tla. Stara srna priskoči in toži z žalostnim glasom.

Ciganki se zasveti oster nož v roki. »Danes bomo imeli dobro pečenko,« de tiho. »Na, Sonakaj, tu imaš nož! Zakolji jo naglo! No, kaj se obotavljaš?«

Sonakaj vzame nož pa venomer gleda srnico, ki boječe izteza šibki vrat, obrača nežno glavico in drgeta v zanki. Skoraj človeški izraz smrtnega strahu trepeta v teh obupnih, obtožujočih očeh.

»Mati, ne morem!«

»Ali se ti smili? Pojdi no, pojdi! Ti mi boš lep cigan. Daj sem!«

Ciganka poklekne k srnici in sune. »Vidiš...tako se mora...«

Mala srna zadrhti, po njeni dlaki in po mahu rdi in se peni ozka rdeča lisa. Telesce sunkoma vztrepetava v smrtnih krčih. Že hrome noge, življenje beži iz mladega bitja. Od okrvavljenega noža se kadi lahen dim.

Sonakaj se priplazi, ogleduje mrtvo trupelce in pogladi mehko, pisano dlako. Tako žal mu je ljubke, zale živalce.

»Kajne, rajši bi se igral z njo?« mu očita mati in obriše nož ob mah. »Le počeni za skalo! Zdaj ujameva še veliko.«

Počasi se bliža stara srna, sklone glavo in liže svojo ljubljeno mladico. Ciganka se dvigne zlagoma, da bi spet zagnala zanko; toda srna odskoči bliskoma iz njene nevarne bližine.

»Pa pojdiva!« veli Čirikli ter spravi nož in zanko. »Nemara pojde stara za nama; blizu našega tabora nam ne uide več.«

Ciganka zadene plen na ramo in odide s sinom po ozki stezi navkreber, koder gledajo krive korenine iz tal in delajo prirodne stopnice. Stara srna jima sledi od daleč... Ko pa prideta mati in sin na širšo gozdno pot, zaslišita nenadoma zamolkel topot konjskih kopit.

»Šun kuti — paledža, mro čavo!« zašepeta ciganka, vrže srnico pod gost grm, leže na tla in potegne sina za sabo. Že se bližajo jezdeci.

»Mati, beži ti! Naj ujamejo samo mene!«

»Le skrivajta se!« zakriči sokolar Jure Adlešič, ki mu niha velik cvet močvirskega belega lokvanja nad kapo. »Videli smo te dobro in pse imamo s sabo. Le skrivaj se, neumnica tatinska!«

Razjaha konja in zgrabi mladega cigana.

»Pustite naju!« prosi Čirikli trepetaje. »Pustite naju, žlahtni gospodje lovci! Saj nisva storila nič hudega!«

»Nič hudega?« zarentači sokolar. »No, grof Blagaj ti že pokaže, po čem je njegova divjačina.«

Kakor jezen ris napade ciganka sokolarja, da otme sina iz njegovih rok. Še dva sokolarja skočita s konj in pomagata svojemu načelniku. Čirikli vpije in se brani na vse kriplje.

»Vražja baba!« zakriči Jure, ko ga ugrizne Čirikli v palec. Nagloma zasuče ciganko in ji stisne roke na hrbtu. Nato priveže mater in sina k dvema debloma. Jure potegne zabodeno mladico izpod grma in jo položi poleg ihteče ciganke. Sedaj ugleda tudi staro srno, ki stoji ob širokem deblu kakor ulita iz brona.

Čirikli gleda zvezanega sina. V mislih prebira najganljivejše besede, da omehča z njimi grofu srce. In blagodejen up opaja mučeno dušo materino.

Naposled prijaha grof Ladislav in za njim vsa gospoda, ki se je udeležila sokolovanja.

Radovedno gledajo Blagajevi gostje ciganko, njene pisane cape, njene rdeče in zelene kroglice v črnih laseh, njene dolge uhane s steklenimi biseri, njene nize s pisanimi kamenčki, z zobmi in srebrnjaki okoli vratu.

»Usmili se naju, presvetli gospod!« hiti prositi Čirikli.

»Pa še tako mlado srno!« se razjezi grof, »Privežite oba k sedlu! Ženite ju na grad!«

»Milost, presvetli grof, milost, presvetli knez!« kriči ciganka venomer. »Prosite za naju, lepi moji gospodje, oj, prosite, lepe moje prežlahtne gospe, prosite za ubogo, nesrečno mater in njenega sina, prosite grofa za naju, dušice, božje dušice zlate...«

Toda zaman išče Čirikli sočutnega izraza v tujih obrazih; v vseh očeh vidi le plaho ali surovo zvedavost.

Molče, s temnim obrazom odjaha grof Blagaj vštric grofa Starograjskega in za njima druga gospoda.

»Jaz bi obesil tatinska potepuha kar tukaj!« godrnja Jure Adlešič in nadzoruje hlapce, ko privezujejo cigana, vsakega k drugemu konju na sedelni glavič.

Kmalu prijezdijo iz hlada. Ob gozdnem robu stoji srna in žalostno gleda za četo, ki odnaša njeno mladico... In kakor solza se sveti živali nekaj v vlažnih očeh.

»To ciganko sva videla s hlapcem že pred dobrim tednom,« de vitez Ahac mladi baronici Jankovičevi. »Pa je kar izginila, kakor bi jo bila pogoltnila tla.«

»Kaj namerava grof Blagaj z ujetnikoma?« je sama zase ugibala Salda, plemenita Frauensteinerjeva, jahaje z bratom Hansom pred baronico Jankovičevo in vitezom Ahacem.

»Postave so stroge. Za malenkost kaznujejo tatove s smrtno kaznijo. In kaj šele cigane! Čirikli bo skušala rešiti sebe in sina za vsako ceno. V smrtnem strahu utegne izdati moj naklep, jim pokazati podzemeljsko jamo pri Kolpi... Vsekakor jo moram umiriti. Kdo bo mogel slutiti kaj slabega, ako privoščim zbegani revi nekoliko tolažilnih besedi?«

Ustavi svojega Tulipana in se skloni k ciganki, privezani na dolgem jermenu ob sedlo grajskega hlapca.

»Nič se ne boj!« ji reče prav naglas. »V gradu poprosim zate gospo grofinjo.«

»Bog ti povrni, dobrotnica!« vzdihne Čirikli in jo pogleda hvaležno. »Bog daj zdravje in srečo tebi in tvojim potomcem!«

Gospoda požene konje in kmalu dospe pod jagnede pred gradom. Vratar Mate Hudak zatrobi in hiti odpirat.

Dvanajst grajskih kopjanikov se postavi v dveh vrstah na vzdižni most nad rovom. Na dvorišču razjahajo jezdeci konje in jih oddajo hlapcem. Le Salda ostane v sedlu in dirja proti vratom pod balkonom...

V kotu blizu velikih grajskih vrat stoji steber, debel, močan, obit z jeklenimi ploščami; na gornjem koncu je pribita železna spona. Tjakaj tirajo hlapci oba cigana. Ko zagleda Sonakaj strašni kol, zatrepeta po vsem životu... Tudi ciganko obhaja smrtna groza in ji široko odpira oči, osolzele, polne strahu. Vprašujoče zro gospoda in sluge na grofa Blagaja.

»Jure, bič! Vklenite fanta!«

Veliki, plečati Matkovičev Jure priteče z dvojermenskim bičem, prepletenim z jeklenima strunama.

Hlapci prerežejo mlademu ciganu vezi na rokah, mu strgajo luknjasto suknjo raz život in mu vklenejo roke v visoko spono, tako da komaj stoji na prstih.

»Pustite ga!« obupno zavrisne ciganka, se zgrudi in poljubuje tla pred grofom. »On je nedolžen. Kriva sem jaz! Jaz sem zabodla srno. Jesti nismo imeli ničesar. Usmili se, grof presvetli, usliši prošnjo revne matere, knez presvetli, in bog ti daj srečo in zdravje in slaven bodi tvoj rod vekomaj! Pusti mojega sina, kaznuj mene!«

»Ti prideš druga na vrsto. Jure!«

Jure pristopi, popravlja nekaj na biču...

»Bičaj!«

Zažvižga po zraku, pade po golem dečkovem telesu. Sonakaj stisne zobe, prestrašeno gleda nazaj, iskaje pomoči, rešitve. Ali nobenega glasu ni iz njegovih ust; zatajuje se zaradi matere.

»Bičaj ti, Miko! Močneje!« Jure odstopi naglo in da bič mlajšemu tovarišu. Miko si zaviha rokave, se razkorači in jame udrihati. Bolestno stoka in ječi Sonakaj. Po nežnih plečih mu vskočijo krvave podplutbe, temno rdeče kaplje polze po hrbtu in lijo na beli pesek.

»Bičati ju bo dal do smrti,« pravi nekdo med gledalci. »Nehaj!« hrope ciganka. »O mro čoro čavoro! O mro devla!«

Oči ji plamene v divjem ognju, obraz ji gori v onemogli jezi, glava buta ob kamenje, pene se ji belijo ob ustih. Pekel v očeh, pekel v srcu, škriplje z zobmi in preklinja v ciganščini rod, grad in prijatelje grofa Blagaja.

»Stoj, Ladislav!« zakliče zdajci stari grof Anton in hiti z Ljudmilo, Alijano in Saldo proti gruči. »Prizanesi jima!«

»Lepo prosim, ne ga več!« zadrhti otroški glas kontese Alijane, ki proseče vzdiga obe roki proti grofu Ladislavu. Čisto drugačen, čisto tuj, tako strašen se ji zdi njen oče.

Kakor tigrica svoj plen, gleda ciganka hčerko grofa Blagaja. Alijana se ustraši teh divje plamenečih oči, se privije k materi in se spusti v jok.

»Odklenite ga!« veli grof Ladislav z jezno nagubanim obrazom. »Ali zapomnita si dobro: drugič ne bo nobene milosti. Poberita se!«

Odklenejo mu spono in oproste tudi mater. Oslabel od strahu, od naporne stoje na prstih in od neusmiljenih udarcev, omahuje in se opoteka deček, tako da ga mora mati podpirati. Poljubi ga, boža in tolaži. Ogrne mu suknjo in mu mane premrle, otekle roke.

»Tako sem truden, mati!« toži Sonakaj. »In vrti se mi v glavi... Vode, mati, vode!«

»Le potrpi, da prideva do gozda, ljubček moj! Tam je vir; tam so zdravilne zeli; tam ti ohladim rane. Le kar proč, proč!«

Vsi gledajo tiho za njima. Nenadoma se ciganka obrne in njene divje oči se srečajo za trenutek s Saldinimi, ko krikne hripavo: »Mee avaha!«

Salda zadrhti komaj vidno in se previdno ozira. Le ona razume cigankine besede: »Mi pridemo!« Opaja in omamlja jo besno, blazno veselje...

»Maščevalnost bo vnemala ciganko bolj kakor moji cekini,« se raduje natihoma. »Ha — grof Ladislav, ti sam mi pomagaš pri izvršitvi moje nakane!«

Še enkrat se obrne Čirikli in zavpije, da se grozeče razlega pod obokanim izhodom: »Mee avaha!«

Peto poglavje

Bogati, izbrani obed je ugajal gospodi, tako da so malone pozabili mučni prizor na grajskem dvorišču. Vratar Mate Hudak je javil še dopoldne, da je videl s svojega stolpa cigansko tolpo, bežečo kar najhitreje čez most preko Kolpe. Na cigane ni mislil nihče več — razen Salde.

Po obedu je zapel osivel goslar dolgo pesem na čast grofu Antonu. Stari gospod mu je podaril zlat prstan.

»Mila, zapoj še ti!« je prosil grof Ladislav in poslal paža Marka po harfo.

Glasno govorjenje je mahoma izzvenelo v tiho šepetanje, ko je grofinja poskusila uvodne akorde. Ko so zažuborele strune, je nagnila glavo k Alijani; ta jo je gledala skozi strune in zašepetala: »Mamica, prosim, tisto o grlici!«

Vse je umolknilo, paži so stopali po prstih k stenam. Rahlo je prebirala Ljudmila strune in zapela nato z mehkim glasom, polnim toplega občutja:

Pridi, pridi, grlica!
Dete mi boš varovala...

Nihče v obednici se ni ganil, vsi so pozorno gledali in poslušali pevko. Lahna rdečica ji je oblivala obraz in iz temno sinjih oči ji je seval nenavaden žar. Zaigrala je živahneje, jače in zvonko je zadonel njen polni, sočni glas ob skrivnostno zamolklih akordih harfe po veliki dvorani.

In vsem se je zdelo, kakor bi jih bila neznana moč mahoma prestavila na drug, nov svet, kjer kraljujeta le veselje in neminljiva lepota. Čudovito se je spajal jasni pevkin glas s temnimi, miline polnimi zvoki glasbila. Vsi so občudovali Ljudmilo in njeno petje.

Mala kontesa Alijana jo je gledala spoštljivo in njene modre oči so žarele v čisti otroški ljubezni. Še nikdar se ni čutila tako srečno v bližini matere... Kar objela bi jo in poljubila, da ni bilo naokoli toliko tujih obrazov.

Niti Salda se ni mogla ubraniti mogočnemu vtisu lepega petja in pretreslo jo je neznano, grozljivo čustvo, ko je Ljudmila nadaljevala tako tiho, tako rahlo, kakor šumi jelov gozd v lahni polnočni sapici:

Priletela grlica
in je dete zibala...

Pevka je umolknila. Vedno tiše in tiše so trepetali in zamirali tajinstveni zvoki harfe.

Poslušalci so bili nekaj časa nemi, ginjeni in kakor očarani. Naenkrat je zaploskal grof Žiga Krupski in drugi za njim; nekateri vinski bratci so v svoji navdušenosti cepetali z nogami po tleh in podnožnicah in tolkli s pestmi po mizah. Ljudmila se je zahvaljevala z rahlim smehljajem na ustih.

»Škoda, škoda, da se nisem nikdar učil peti in brenkati,« je obžaloval vitez Ahac in si gnal prste skozi brado.

»Rad bi vedel, kaj čuti človek, kadar mu ploska množica!«

»O, da bi bila že vendar enkrat velika in da bi znala tako peti kakor ti, mamica!« je rekla Alijana tiho. Materina roka je nežno pogladila hčerko po temenu. Alijana ji je ujela roko in jo goreče poljubila. In grofinji je zaigralo srce v neizmerni blaženosti.

Po poobedku so prinesli sluge gostom darila grofov Antona in Ladislava: plemkinjam zlate prstane z vkovanimi biseri in dragulji, zlate zapestnice in uhane, dragocene pahalice in pajčolane, slonokoščene glavnike, svilenino in kožuhovino; plemenitašem pa raznolično orožje in bojno opravo. Ljudmila je šla od mize do mize in izročala darila. Obdarovani gospodje so ji poljubili roko, dame so se ji klanjale v zahvalo. Nato se je dvignila vsa gospoda, da odide na dvorišče k turnirju.

»Alijana, Mare pojde s teboj na vrt,« je rekla grofinja Mila v veži, kjer je čakala Alijanina varuhinja.

»Milostljiva gospa grofinja, ali ne bi smela iti z Alijano gledat kola pred grad? Lepo prosim...«

»Iz gradu nikamor ne!« je zapovedala Ljudmila.

»Zakaj pa ne?« je dejal grof Ladislav. »Saj vendar ni prav nobene nevarnosti! Naši kmetje vendar ne store nikomur nič žalega. Mare, vzemita psa Tigra s seboj in spremlja naj vaju Matkovičev Jure!«

Alijana je poljubila očetu roko.

»Pazi na otroka, Mare!« ji je zabičevala grofinja in poljubila hčerko. Najrajši bi bila šla sama z njo gledat kolaše, ali grajska gospa je morala prisostvovati turnirju, viteški bojni igri. Prijela je malo konteso z obema rokama za obrazek in jo poljubila še enkrat... Nejasna bojazen ji je težila in tesnila srce... Še nikdar se ni tako težko ločila od Alijane...

»Mare, pazi na Alijano! Vrnita se kmalu! Zbogom, dragica!«

»Zbogom, mamica, zbogom!«

»Ali vam je slabo, gospodična Frauensteinerjeva?« je vprašal vitez Ahac Saldo na dvorišču. Stala je vsa bleda ob zidu in trepetala po vsem životu. Videla je, da odhaja hči grofa Blagaja... Slutila je, da se bliža usodna ura, in prevzela jo je silna razburjenost.

»Vročina, gospod vitez,« je odgovorila tiho in gledala mimo njega kakor v neizmerno daljavo. »Nevihta bo.«

»Nevihta bo!« je povzel vitez Ahac. »Ali nisem trdil že zjutraj, da bo danes še treskalo in grmelo? Po nebu se pode grdi oblaki kakor izgubljene duše.«

Alijana in Mare sta odšli iz gradu z Matkovičevim Juretom in velikim psom Tigrom, ki mu je varoval vrat močan ogrljak z ostrimi bodljikami. Vroč veter je dvigal pesek in prah in gnal to zmes proti Kolpi. Sonce se je skrilo za sivimi kepami debelih oblakov. Alijani je neprenehoma zvenela materina pesem v ušesih...

Že od daleč so slišali živahno vpitje in vriskanje veselih kmetov. Pot je vodila skozi gozdiček, ki ga je ločil pokošen travnik od velike goščave. Južno od tega travnika in gozdička se je širila ledina, polna ljudstva v slikoviti noši. Na dolnjem koncu trate so goreli veliki ognji. Tam so pekli in vrteli na ražnjih celega vola in več janjcev iz grajskega hleva. Pod košatim hrastom so imeli v sodih in mehovih vino, domače pivo in medico iz grajske kleti.

Rdečelična dekleta v širokih snežno belih »rokavih« in rdeče opasanih robačah so se smejale, šepetale in gledale proti fantom, ki so stali še sami zase v dokolenskih robačah in ohlapnih bregešah, prepasani z rdeče usnjatimi čemeri, s črnimi kriljaki na glavah. Starci s koščenimi, lokavimi obrazi so modrovali med seboj in se pogovarjali z materami, ki so pestovale svoje male otroke. Nekateri razposajeni paglavci so tekali in se podili po trati, drugi pa so radovedno gledali lepo oblečeno hčerko grofa Blagaja.

»Jure! Jure!« je klicala Ane, Juretova mlajša sestra, in mu tekla naproti. Bila je zala polnonadna mladenka s sanjavimi očmi in izredno dolgimi ogleno črnimi kitami. Kakor drugi dekliči je nosila tudi ona na glavi šapelj, venec, ki so z njega vihrali zeleni, rdeči, višnjevi in rumeni trakovi. Vrat ji je ovijal trojen niz debelih raznobarvnih korald. Nad robačo si je bila privezala pisan predpasnik.

Ko ji je segel brat Jure v roko, se mu je razvedril trdi od osepnic razjedeni obraz. Z velikim veseljem je poslušal sestrino naglo govorico.

»Jure, pojdi pit!« so ga vabili radostni glasovi. »Janjci so že pečeni. Hočeš jesti? Boš igral tudi ti?«

Jure, v svesti si svojega dostojanstva, se je držal ponosno, vendar je milostljivo počastil vsakega vabilca s prijaznim odgovorom. Čutil se je med kmeti takega gospoda kakor grof med hlapci.

Ne daleč od hrasta se je jelo zbirati kolo v vrsto.

Zbiraj se, zbiraj, lepi zbor
useh mladih divojak...

Zbiraj se, zbiraj, lepi zbor
useh mladih junakov!

Lahkonoga dekleta, mlade snahe z belimi pečami in visoko rasli fantje so se držali za zavozlane robce in jeli vsi obenem stopati dva koraka naprej in enega nazaj. Izmed vseh se je slišal najbolj glas Juretove sestre, črnooke vojarinke Ane, ki je vodila kolo in pela z drugimi vred:

Hajdi, hajdi, draga moja,
hajdi, brzo, milena,
kolo igrat, duša draga,
lepa ti devojčica!

Sprva so plesali počasi, potem pa hitreje in vedno hitreje. Naposled so jeli skakati, in umolknila je pesem. Fantje so ukali, dekleta so vriskala in v vetru so vihrala njih bela krila, njih pisani trakovi, kite in rokavi. Zdaj pa zdaj je vzel dečak dekliča iz kola in zaplesal z njo pred drugimi kolaši.

Ražčetrtili so pečenega vola in sekali pečenko. Vse se je veselilo, jedlo in pilo in hvalilo radodarnost obeh grofov.

»Jure, treba se bo vrniti,« ga je opomnila Mare. »Bliža se huda ura.«

»Ostani še malo, Jure!« je prosila Ane. »Nevihte še ne bo tako kmalu. Glej, tako veselo je danes! Ostani!«

Jure se je obotavljal, naposled pa se je vdal.

»Mare, pa pojdita vedve malo naprej, takoj pridem za vama.«

Varuhinja je počasi odšla z Alijano. Na ledini so že spet plesali kolo in peli.

Alijani je še vedno zvenela v ušesih pesem o grlici; polglasno jo je zapela. Tiger je skakal po tratini in tekel proti malemu logu.

Za gostim grmovjem kraj pota sredi gozdička sta prežala Čirikli in njen mož Angar, črn, bradat cigan, vitek, pa žilav. V ušesih sta se mu svetila dva srebrna uhana. V desnici je držal širok nož, v levici pa kos zastrupljenega mesa. Pri cigankinih nogah je ležal spleten umazan robec in v njem debel kamen. Za grmovjem sta stala dva konja.

Tiger prihaja vedno bliže, se ustavi in jame vohati. Tedaj zamahne rjava roka za grmom in na pot pade kos mesa. Pes ga hlastno popade in pogoltne.

»Tiger, Tiger!« kliče Mare od daleč.

Pes pomiga z repom, zalaja, se obrne zopet proti grmu in voha. Jezno renče sili med šibovje, toda ne dolgo. Skoči nazaj na pot, postane in mahoma pade v prah. Zacvili tiho, poskuša vstati in se dvigne na sprednje noge, ali takoj ga zažene zopet na tla.

»V kosu je strupa za deset psov,« mrmra cigan. »Upam, da ne vstaneš nikdar več.«

Živali se trese ves trup v naglih, kratkih sunkih; neprestano se natezajo mišice okoli gobca in odkrivajo močne, bele zobe. Jače popadejo krči psa in ga vržejo, da obleži na strani. Počasi iztegne trepetajoče noge in se ne gane več.

Mare vodi Alijano za roko in poje pesem, ki jo pojo spodaj na ledini tudi kolaši:

Bog daj, bog daj dobro večer,
daj nam, bože, dobro leto...
Igraj kolo, igraj kolo!

Počasi se bližata skritima ciganoma. Mare zagleda Tigra na tleh in osupne.

»Ali ga je pičil gad?« vpraša plaho in se skloni. Ta trenutek začuti močan udarec po glavi in zdi se ji, da pada v neizmerno globoko temo. Zgrudi se in udari s čelom na tla. Prestrašena, drgetajoča Alijana zavrisne, ali takoj priskoči cigan, ji zakrije usta z roko, skoči z deklico na konja in zbeži bliskoma.

Za njim dirja Čirikli na drugem konju.

Veselo žvižgaje se vrača Jure od kola. Roki usloči pred usta in kliče: »Mare, oj Mare! Kje si? Počakaj malo!«

Hitreje stopa dalje in uzre varuhinjo in Tigra na tleh. Mož ostrmi, se zgane in prekriža. Počasi teče dekletu kri izpod kite mimo ušesa po smrtno bledem licu in lije v prah. Jure ne ve, kaj bi storil, in ne upa si dotakniti se Mare.

»Kje je Alijana?« mu šine v glavo.

»Alijana! Alijanica!« kliče na vse strani. Toda vse ostane tiho, le divja sapa šumi po drevju in grmovju. Grlo se stiska Juretu. Z robcem odžene gozdne muhe in pokrije Mari glavo. Zopet se prekriža, dirja nazaj h kolašem in pove, kaj je videl.

Vse hiti v gozdiček. Rahlo vzdignejo Maro in jo polože v travo. Njena sestra ji izpira rano z vinom. Žene in dekleta jokajo, izprašujejo, ugibajo. Naposled odpre ranjena mladenka trudne oči in vzdihne:

»Vode!«

Ane ji da piti vina in jo vpraša: »Kdo te je?«

»Ne vem. Kje je Alijana?«

»Pomagajte, prijatelji!« sopiha zbegani Jure. »Nesite Maro v grad in —«

»Ne v grad!« se brani Mare s slabim glasom. »Ne pred grofa! Domov! Na Vinico!«

»Pošljite takoj koga v grad, da javi grofu, kaj se je pripetilo! Nemudoma! Mi moški jo udarimo za tolovaji. Saj drugam niso mogli kakor prek Kolpe. Medpotoma dobimo konje. Za mano, prijatelji!«

Vsi mlajši možje in odrasli fantje hite, za njim. Na pokrajino lega temna senca. Nad Gorjanci se dvigajo svetle strele; v daljavi pa buči grom in odmeva od oblakov in gora.

»Grof bi me v svoji jezi takoj ubil, če bi stopil zdaj predenj,« si ponavlja Jure venomer. »Ali rešim deklico iz rok roparjev — ali pa me ne bo nikoli več nazaj!«

Šesto poglavje

Na pustem Frauensteinerjevem gradu je bilo tiho in mrtvo kakor v grobu. Že so plahutali urni netopirji okoli sivih stolpov in zidin. Dvorišče so mračile večerne sence. Iz mokrega vetra je prijetno dehtela cvetna vonjava. Salda se je s slugo vrnila z Blagajevega gradu, naglo zdrknila s konja in hitela v svojo sobo.

Neprenehoma je mislila na svojo trpečo sovražnico in navdajali sta jo veliko veselje in zadovoljstvo.

»Danes je najlepši dan mojega življenja!« se je radovala.

»Ljudmila zdvaja in gine od žalosti, Ladislav divja od jeze in s hlapci in gosti zaman išče cigane in Alijano.

Tudi grof Anton in vitez Ahac sta vsa poparjena. Maščevanje se mi je posrečilo! Strašno sem udarila Blagajeve. Zdaj mi bo laže živeti!«

Odklenila je omaro, vzela iz nje košaro in dejala vanjo obleko kmečkega dečka, lonček rjave masti, škarje, ključe, steklenico vina, kose narezanega kruha in mesa. Preoblekla se je v dolgo, temno modro obleko in si zakrila obraz s črno baržunasto krinko. Dolila je olja v bronasto svetilnico, jo prižgala in odšla z njo in s košaro po ozkih, zavitih stopnicah dol. Konec hodnika med ječami je s kolenom pritisnila na skrit gumb. Zasukal se je širok kamen in Salda je stopila v podzemeljsko jamo.

Od belih kapnikov so čarobno odsvitali trepetajoči podolgasti odsevi in od kristalov na stenah in stropu so se bliskali in lesketali stoteri žarki, tukaj kakor živobarvno pisane zvezde, tam kakor nežnobarven led.

Vsa razburjena je stopala Salda po vlažnih, s kristali posutih tleh. Čim dalje je prihajala, tem bolj ji je ginilo upanje, da najde cigane in hčerko grofa Blagaja... Visoko je držala svetilko in posvetila v vsak kot. Že je slišala šumenje narasle Kolpe — tedaj je zagledala v stranski jami ciganko Čirikli in črnega, bradatega cigana.

Prav nič pisanega ni bilo na njuni obleki; iz previdnosti nista vzela preživo barvane oprave s seboj. Oba sta pomežikovala, ko so ju slepili nenadni jarki žarki Saldine svetilke. Čirikli je nekaj šepetala svojemu možu. Angar je sedel na nizkem stalagmitu in s ponosno dvignjeno glavo motril prihajalko samozavestno in hkrati nezaupljivo. Njegova hudo objedena suknja je bila na več krajih raztrgana in kazala je golo kožo, napeto od polnih, čvrstih mišic; navzlic tej žalostni revščini se je držal jamadar Angar kakor rojen kralj. Vendar se je včasih s čudnim zadovoljstvom popraskal med gostimi kodri.

»Bog ti daj srečo!« je spregovorila Čirikli s svojim nizkim, skoraj moškim glasom in poljubila Saldi rob obleke. »Vendar si prišla, čakali smo te že težko, lepa gospodična! To je moj mož Angar!«

Cigan se ni ganil. Salda se je čudila ponosnemu, dostojanstvenemu capinu, ki jo je gledal malo zaničljivo.

»Kje imate deklico?« se je obrnila k ciganki.

Čirikli je pokazala v kot. Ondi je čepel z obvezanim hrbtom mladi Sonakaj na kupu cap. Zraven njega je klečala Alijana za kazen, ker je bila vpila in se jokala. Obrazek ji je bil bled, nabuhel, otopel. Tiho je ihtela, glava ji je trzala; bolela so jo kolena in hrbet. Ko je skozi solze ugledala visoko postavo Saldino, se ji je zdelo, da je prišla sama njena mati...

»Mama! Mamica!« je kriknila in razprostrla roke. »Vendar si prišla pome! Vzdigni me! Boli me. Ne morem vstati sama.«

»Počakaj, kmalu boš videla svojo mater,« se ji je oglasila Salda mrzlo, se obrnila k ciganom in pokazala na košaro, rekoč: »Jejte najprej!«

Ko je slišal jamadar Angar te prijazne in spodbudne besede, ga je naenkrat minil kraljevski ponos in prvi je zgrabil po mesu. Zaplenil je posebno masten kos in nemudoma zakopal pol svojega kosmatega črnega obraza vanj; kosti je metal po častitljivi stari šegi svojih pradedov kar prek svojega hrbta.

Čirikli je nesla sinu Sonakaju jest in pit. Alijani ni dala nobene mrvice.

»Naj malo strada in shujša otrok, da ga ne spoznajo tako lahko!« je dejala ciganka in počepnila h košari.

Sonakaj je skrivoma ponudil Alijani mesa, toda ona ga ni marala vzeti. Po njenih ušesih so zvenele Saldine besede in težko je pričakovala, da bi zopet videla svojo mater. Domišljala si je, da jo je ukradel eden tistih hudobnih čarovnikov, o katerih ji je bil že toliko povedal ujec Ahac. Plaho je gledala živobarvne lučke in strahotne sence po jami.

Dasi je bil tudi cigankin kos lep, velik in okusen, ji vendar ni dovolila ženska zgovornost, da bi ga uživala kar tako tiho, brez zabavnega pogovora. Zadovoljno cmokaje je pripovedovala, kako se ji je posrečila nakana.

»Sinu sem dajala zmečkanih trpotčevih listov na rane in črnavke. Pustila sem ga v senci pod hrastom in hitela k našim in povedala, kaj se je dogodilo. Takoj so bežali prek Kolpe. Midva z možem pa sva skrila sina v tvojem čolnu in šla prežat v zasedo. In posrečilo se nama je. O! Jahala sva, kakor še nikdar svoje žive dni ne! Eden naših je čakal pri Sonakaju. Oddala sva mu konja in naglo je izginil z njima. Prav kmalu smo bili mi štirje v čolnu in v jami. Čoln sem spustila po reki. Usula se je ploha, da je bilo kaj. Kdo bi našel zdaj naš sled? — Ali dolgo te ni bilo, dolgo. Čakali smo te prav težko.«

»Mislim, da je najbolje, če deklico takoj preoblečemo v dečka,« je velela Salda, ko so se najedli. »Pojdi sem!«

»K mamici bi rada,« je jecala Alijana in proseče dvignila roke proti Saldi, ki je vzela škarje iz košare.

»Zdaj sem jaz tvoja mati, golobica moja!« je rekla Čirikli in jo vzdignila.

»Ti nisi moja mama. Moja mama je lepa. Ti si grda. Tebe nimam nič rada.«

»Tako. Hahaha! Le potrpi, polagoma bo to že drugače! Tvoji lasje so predolgi, moramo ti jih malo ostriči. Čakaj, takoj bo lep fantek!«

»Nočem biti fantek!«

»I, kdo te pa vpraša? Angar, primi!«

Salda ji je dala škarje in ciganka je ostrigla otroku kito.

Prestrašena Alijana se v ciganovih rokah ni upala ganiti. Solze so ji polzele po licu in čudno povečana se ji je zdela svetilka na tleh ob tolmunu. Salda je vzela iz košare umazano deško opravo in pomagala ciganki preoblačiti Alijano v kmečkega fantička. Zlata verižica s križcem in smaragdom je kaj naglo izginila v ciganskih nedrih; vse druge otrokove stvari, tudi čeveljčke, je spravila Salda v košaro.

»Verižico vrzi v tolmun!« je svetovala ciganki. »Lahko bi nas izdala!«

»V tolmun, seveda,« je kimala Čirikli in si mislila: »Saj nisem tako neumna! Da jo pobaše Angar.«

Salda ji je dala lonček s temno rjavim oljem in ciganka je namazala in prebarvala otroku lase in kožo telesa.

»Zdaj si zal fantek!« je dejala Čirikli. »Ime ti bodi Omar! Zakaj se jokaš?«

»Nisem fantek. Nisem Omar.«

»Kaj? Čakaj, čakaj!«

Razjarjena Čirikli je zvezala dolgo usnjato zanko z dvema vozloma na kratko in jela udrihati po »Omarju«. Bičani otrok je pomolil roke proseče proti njej.

»Kako ti je ime?« je rohnela ciganka.

Silno prestrašeno, ihteče dekletce ni moglo spregovoriti nobene besedice. To je vse huje netilo cigankino jezo. Čirikli je mislila, da otrok noče govoriti iz upornosti, ter je tolkla in bila neusmiljeno po rokah drgetajoče žrtve.

»Kako ti je ime?« je zarežala in izpulila docela zbeganemu otroku šop las.

Salda je prekrižala roke na prsih; manj občutljiva nego kapniki, je s hladnim, kakor oledenelim nasmehom motrila ta prizor. Angar je sedel poleg Sonakaja in srdito zaničljivo pljunil predse, češ kaj je bilo treba vseh teh sitnosti. Neusmiljeno tepeni otrok je jecljal nerazločne besede; pozabil je bil tuje arabsko ime ...

»Pustite jo!« se je zdajci oglasil obvezani mali ciganček.

»Ti prosiš za otroka, Sonakaj?« se je začudila njegova mati, že utrujena.

»Tudi ona je prosila zame.«

»Ona?« je vzkipela Čirikli. »Odslej je — Omar!«

»Povej, kdo si?« se je vmešal bradati Angar. »Hitro, če ne —!«

»Reci: Omar!« je šepetal Sonakaj.

»O-mar,« je ihtel otrok. Črnikasto olje in solze so mu kapale na obleko.

Sonakaj je neprenehoma gledal mučenega otroka in smilil se mu je čedalje bolj. Prijel ga je za mehko ročico, in pihal na nežne prste, otekle in razpraskane od hudih udarcev, in ponavljal tiho: »Moj Omar! Moj Omar!«

»Pojdita z menoj!« je velela Frauensteinerjeva. »Pokažem vama vaše zavetje.«

Odvedla ju je do konca jame in jima pokazala oba skrivna gumba ob zasukanem, širokem kamnu. Šla sta po ozkem hodniku za njo. Odmaknila je debele zapahe na prvih, zelo nizkih vratih in odklenila temnico pod severnim stolpom. Iz nje je udarjal dušeč duh po trohnobi in plesnobi. Angar je nejevoljno širil nosnice. Ob zidu sta stali nagnita miza in polomljena klop. Na tleh je bila nastlana slama.

»Tukaj že ne ostanemo dolgo,« je zagodrnjal Angar kratko, s kislim obrazom. »Sploh nismo vajeni, da bi dolgo čepeli na enem kraju.«

»Le ostanite tukaj, dokler ne okreva vajin sin in dokler ne pride trenutek, ugoden za beg!« je odvrnila Salda odločno. »Podnevi greste lahko skozi jamo k bregu — toda pazite! Prihajala bom vsak dan k vam in prinašala vsega potrebnega.«

Dobro je skrbela Salda za cigane, toda navzlic dobri hrani in pijači jim je bilo težko in zoprno v zatohli, ozki stanici. Vsak dan je Angar sitnaril huje in silil proč...

Čez dober teden se je vrnil vitez Hans Frauensteiner.

»Grof Blagaj besni, ker še ni mogel najti ciganov,« je poročal svoji sestri. »Zdaj jih zasledujejo v čisto drugi smeri — proti Petrinji in Sisku. Malone vsi njegovi vojščaki, pa tudi moštvo njegovih bratov na slavonskih gradovih, vsi so noč in dan pokonci.«

»Še nocoj morajo moji čedni gostje od tod,« je sklenila Salda. »Zdaj pot proti jugu ni več tako nevarna!«

Sedmo poglavje

Ob robu mlade gorske jase blizu Maglaja je sedel toplega oktobrskega popoldne trinajstletni Omar na na pol ugreznjenem bogomilskem kamnu pod mnogostoletnim hrastom in sanjavo gledal v sivo sinjo daljavo čez veličastno morje bosenskih pragozdov, ki so se širili v svečano tihi deviški krasoti proti severu do same Save.

Dolgoletno potovanje s cigani po balkanskih in jutrovih deželah, po Evropi, Aziji in Afriki, mu je opalilo nežno okrogli obraz; z ogorelo poltjo je bila v čudni neskladnosti jasna modrina njegovih lepih, žalobnih oči pod izredno dolgimi svilnato črnimi trepalnicami. Ozke ustne, rdeče ko zrela obgozdna jagoda, so bile resne, preresne za otroka, kakor da navzlic mladosti ne bi poznale veselega nasmeha. Gosti, črno barvani lasje so mu pokrivali tilnik in rame. Razcapana obleka, ukradena bogve kje v Posavini, mu je bila prekratka in kazale so se nežnoudne roke in noge, ožgane od pekočega sonca in vroče sape. Zraven njega je ležala butara kratkih vej in suhljadi.

Nagnil je glavo in z vlažnimi očmi pogledal dol, proti jugu. Tam je ob sarajevski cesti hitela šumeča Bosna v preozki strugi mimo strmin in jesensko pisanih pragozdov. Tukaj so skakale in plesale igrave luči po naglih valih;tam se je lesketalo pramenasto po enakomerno se premikajoči gladini, kakor bi kipelo in lilo po koritu samo vrelo zlato. Nad vodo je letal urnokrili vodomec živ smaragd. V soteski so med zelenjem črnele skodlaste strehe lesenih hiš, nad njimi pa sta se svetila beli minaret in kupola pravkar sezidane džamije pod trdnjavo slikovitega Maglaja.

Omar je uprl komolce ob koleno, naslonil glavo na umazano malo roko in koprneče gledal proti večerni strani. Globoko je vzdihnil in vroče solze so mu orosile temne trepalnice.

»Mati, kje si? — Ali te bom videl še kdaj?«

V duhu se mu je jela porajati slika za sliko iz detinstva... Če je mežal, se mu je včasih dozdevalo, da vidi lepo oblečeno mlado gospo, sinjeoko, zlatolaso, tako dobro, tako prijazno; zdelo se mu je, da vidi ljudi, ki mu strežejo; zdelo se mu je, da vidi velik vrt, velik grad — ali vse to se mu je kazalo kakor nejasne tenje za motno meglenim zagrinjalom. Zaman se je trudil, da bi obudil te podobe v svojem spominu tako natančno, tako živo, kakor jih je občudoval včasih v sanjah.

»Ah, polagoma bom pozabil vse... Naposled mi ostane edinole moja verižica. Pomagaj mi, Alah!«

Naglo je otipal podlogo svoje suknjice in se preveril, da je dobro shranjen njegov edini zaklad, ki ga je bil ukradel spretni Sonakaj svoji materi in ga skrivaj vrnil Omarju. Dečkova duša je postala otožna; obrnil je glavo in pogledal navzdol.

V samotni dolinici, proti severu in vzhodu zavarovani z divje razklanimi pečinami, so bili večni popotniki razpeli na prisojah sedem šotorov. Okoli njih so dražili goli in polgoli cigančki sestradane lajave pse, prevračali kozolce, cvilili, se lovili, pretepali, uhljali in lasali. Nekje je tolklo kladivo po kotlu; kdaj pa kdaj je slišal Omar žvižge, klice, smeh, vmes pa strastno kričanje in pričkanje prepirljivih babnic. Blizu tabora so se pasli trudni osli in mršava kljuseta z zvonci pod vratom. Nad jarkom konec doline je krožila jata gavranov in odšumela proti gozdu, kadar je v daljavi zapazila jastreba, tirana balkanskih višav.

Kar je zarožljalo v goščavi železje. Omar se je okrenil proti šumi, koder je bila jesen naslikala že mnogo rumenih, rjavih in rdečih lis in prog. Izza grma se je pokazala debela glava velikega medveda; od vratu mu je visela močna, dolga veriga.

»A, Efendi prihaja,« je dejal fant mirno.

Efendi ni bil navaden medved, kakršnih je v petnajstem stoletju toliko živelo po poldivji Evropi. Zelo nadarjeni Efendi je bil največji umetnik med vsemi ukročenimi medvedi, kolikor so jih vodili cigani ali drugi medvedarji potepuhi po belem božjem svetu. Znal je ob zvončkanju in bobnanju Omarjevega tamburina tako lepo in častitljivo plesati po zadnjih nogah, da so ga občudovali vsi gledalci.

Efendi pomeni turško toliko kakor po naše gospod, in pravico do tega častnega naslova imajo samo uradniki, učenjaki, pesniki in princi sultanske hiše, potemtakem zgolj velegospoda. Omarja in Efendija, obadva so radi gledali ljudje povsod, koderkoli sta se pokazala. Dobivala sta mnogo daril; žal, jih je pobasala vsa lakomna Čirikli ali pa samopašni jamadar Angar.

Bližal se je dečku kakor krotak pes in vlekel verigo za sabo. Iztegnil je orjaške sprednje noge daleč predse, nagnil glavo in šape, kakor bi se hotel pokloniti svojemu mlademu gospodu in prijatelju, zazehal in vljudno pokazal svoje strahovito zobovje. In kakor bi hotel pozabavati in oveseliti svojega otožnega vodnika, se je zavalil na hrbet in se jel zvirati in prekucevati sem in tja. Smešno je stokal in renčal kosmati pavliha, se igral z verigo, migal z nosom, vohljal po odpadlem listju in travi ter se znova zadovoljno povaljal po rumeno zelenem mahu in vonjavem bilju. Zdajci je skočil pokonci in si otresal liste in prst, da se je slišalo premikanje silnih udov in gostega kožuha. Sedel je po pasje, se gugal na sprednjih nogah, šegavo majal z glavo, se počesal z zadnjo taco po rebrih in jel smešno po strani skakati okoli Omarja in kazati gole podplate.

»Ali je bil dober želod in žir? In gobe? In jagode? Morda si dobil tudi kaj medu divjih čebel? Pojdi k meni, Efendi!«

Pokorno je prišla zver k fantu in mu položila velikansko šapo na koleno, vendar pa tako rahlo, da se je videlo, kako se ga boji raniti z nevarnimi kremplji. Omar je pogladil prijazno mrcino po kosmatem čelu in žival je radostno godrnjala v zahvalo.

»Lezi, Efendi!«

Medved mu je lizal roko ter zasopel in mirno legel poleg Omarja pod hrast. Včasih je nezaupljivo obrnil glavo proti gozdu, kjer so sekali in lomili veje za kurjavo. Otrok se je naslonil na njegova pleča in ležal v polsnu mirno, ugodno kakor na blazini.

Na neizmerni sinjini je plaval samoten oblak. Od Drine, od turškosrbske strani je pihal čez Majevico planino in malo reko Sprečo hladilen piš in šumotal po bukvah, borih in hrastih. Skozi veje in listje je sijalo sonce, zlatilo staroslovanske napise na bogomilskih kamnih in slikalo majave lise na mah pod starim hrastom, na rjavega medveda in na Omarjevo obleko. Kakor srebrne strunice so se svetile pajčje niti in počasi jadrale po prečistem, prozornem jesenskem zraku.

Efendi je spustil glavo na šape in se ni ganil. Le kadar ga je nadlegovala predrzna muha, je zastrigel z okroglimi ušesi in nejevoljno mežikal in škilil z malimi očmi za nagajivko. Od njegovega diha sta se lahno zibali trava in poluvelo listje pred njim. Rahlo je sapljal veter, lahno so plesale mušice in komarji, vedno tiše in tiše je šumela hitra Bosna v soteski ... Omar je zaspal.

S cigani in medvedom hodi po novo zidanem Carigradu. Skozi velika vrata pride sam na vrt visokih palm in košatih sikomor. Nenadoma je v sijajni dvorani pred lepo, mlado gospo. Nepremično stoji krasna postava, enaka marmornati boginji, kakršnih je toliko videl na Grškem.

»Moje zlato dete!«

Čudovito mehka roka ga pogladi po licu, po laseh. Ves zatrepeta od sreče — razburjen, ginjen poklekne pred gospo — ob jame njena kolena.

»Mati!«

Gospa mu otre solze, ga vzdigne in objame.

»Ah, vendar si se vrnil, ubogi moj otrok!« dahne in ga poljubi na čelo, na ustne. Čaroben nasmeh ji igra na bledem obrazu v modrih očeh. Poljublja ji belo roko. Neizmerna sreča ji sije iz blagih oči — njeni lasje so kakor zlato — vse okoli nje se sveti kakor zlato... Gleda jo zamaknjen, nagledati se je ne more. Ob njenih rokah zadone strune, mati zapoje in njen glas je tako mil, tako sladak. Ah, to je tista pesem...pesem o grlici...Omarju je tako lahko, telesa ne čuti več. Vedno tiše in tiše se glase strune in petje. Ali zdaj se mu nasmehne mati tako žalostno — počasi se mu jame umikati proti morju in povsod beže sence pred njo. Obupno izteza Omar roke in jo kliče ves prestrašen. Ona mu govori, ali on ne razume nobene besede, njen glas trepeta in zamira. Čim dalje, tem hitreje beži ljuba podoba proti soncu v zlato daljavo, on pa se ne more ganiti.

»Usmili se me, mamica moja! Ne zapuščaj me!«

Iz njenih oči kapljajo svetli biseri v morje. Nad vodami trepeta ganljivi glas matere, ki kliče svojega otroka. Po vsem morju zaigravajo majhni vali in na vsakem valu drhti iz bisera plamenček. Vedno više plapolajo nešteti plameni — mahoma se vname in zagori vse morje...

Daleč nad gorečimi vodami plove bela postava, bel oblak.

»Mati!«

Črna megla pogoltne beli oblak, zakrije morje, zemljo in nebo. Omarja obide zona, smrtni strah — povsod zeva prazna noč, strašno temna, strašno tiha, mrtvaška noč...

Omar se je zbudil z bolestnim vzklikom. Sonce se je jelo bližati zahodnim bosenskim planinam; njegovi žarki so sijali dečku na ramo. Zamišljen je sedel poleg medveda in si vneto ponavljal vsako malenkost svojih tako žalostnih in tako veselih sanj, tako strašnih in tako lepih sanj. Kmalu pa ga je zdramilo govorjenje in šum v bližini.

Iz goščave se je prikazal Sonakaj z veliko butaro dračja. Bil je vitek, lahek in krepak; stopal je prožno, ponosno in videla se mu je zavest, da bo kdaj naslednik taborskega glavarja. Za njim je hodila tolpa mladih cigank in ciganov, nekateri s sekirami, nekateri z butarami. Vsem so bila usta črna in roke omarogane od robidovih in trnuljevih jagod.

Omar je vstal, zadel svoje breme na ramo in se pridružil kričavi mladini. Medved mu je bil vedno tik za petami. Kmalu so bili doli v taboru.

Na razritem in pohojenem gozdnem travniku je stalo sedem šotorov z okajenimi, pokrpanimi plahtami. Med njimi so bili križem raztreseni ogorki, cunje, slama, črepinje, pepel, oglodane kosti; po njih so se pasli roji muh. Mlajši otroci so sprejeli došle brate in sestre z velikim vriščem. V senci šotorov sta čepeli dve mladi ciganki in dojili vsaka svojega ljubljenčka. Pred vhodom največjega šotora pa je sedel jamadar Angar kakor lipov bog in mežikal malomarno in dolgočasno, kakor se spodobi prvaku lenuhov. Poleg njega je Hanro, sila ponosen in grd cigan, odiral s kratkim nožem mlado lisico na meh. Leno so ga gledali na tleh ležeči tovariši. Za odurnim Hanrom so prežali gladni psi, mahljali z repi in se pulili za drob in druge odpadke.

Lačna Čirikli je bila že zakurila. Na petah čepe, je zdaj dregala z nagorelim drogom v ogenj, zdaj z rogovilo mešala ovseno kašo v velikem, sajastem kotlu. Nad plameni je trepetal vzduh in komaj viden belkast dim se je dvigal proti skalam. Omar, Sonakaj in nekateri drugi so oddali butare kuharici.

Poleg Čirikli je sedela devetnajstletna Sonakajeva sestra Kali. Gosta griva ogleno črnih, razkuštranih las ji je zakrivala malone ves nelepi, široki obraz. Z dolgim konjskim repom je odganjala muhe in pela polglasno:

Goi delal hišuker čai,
hi la kek dad, kek dai...

»Molči, Kali!« je zarevskala Čirikli nad radopevno hčerko. »Kuhati se ti pa ne ljubi, kaj?«

Užaljena Kali se je potuhnila in se držala neznansko kislo.

»Kali in ti, Omar, naglo po vode!« je ukazala huda Čirikli.

Na drugi, osojni strani doline se je pretakal plitev studenec; tam je bilo vse polno bledo rdečega podleskovega cveta. Tja sta šla Omar in Kali z velikim kotlom. Pred njima je hitel žejni medved k vodici in dolgo pil. Odkopala sta z rokami pesek, da bi se nateklo več vode v poglobljeni strugi, napolnila kotel in ga nesla k ognju. Omar je priklenil medveda h gabru za jamadarjevim šotorom.

Med virom in šotori je gorelo več ognjev. Poševni žarki večernega sonca so obsevali le še polovico divje romantične doline. Po osvetljenem skalovju so rasle in polzele sence dima iz šotorov.

Nenadoma so zalajali psi in se zagnali proti zevajočemu jarku, od koder je pritekal studenec. Tam so se na vrhu roba pomikale pisane postave v mehki luči nizkega sonca. Mahoma je bil ves tabor pokonci. Iz vseh šotorov, od vseh ognjev so vreli cigani proti vzhodnemu ostenju.

»Ham tume romničel?« so kričali zgoraj.

»Tele čivaha men agai!« so vpili spodaj.

Po ozki stezici ob studencu so prihajali drug za drugim rojaki in njih živali v dolino. Veselo sta se pozdravila jamadarja, živahni mlajši Namir in Angar; vsi so poskakovali, kričali in vriskali, da je odmevalo od skalovja. Takoj nato pa so zaplesali ples veselja.

Od vseh strani so prihajale mladenke z energično in koketno hojo cigank na plesišče pod milim nebom, na travnik med virom in ognji. Izzivalno so gledale mladeniče in razmršeni dolgi lasje so jim vihrali okoli smejočih se obrazov in živo pisanih cap. Nekatere so udarjale na tamburine, ročne bobne s trepetajočimi kraguljci in klopotale z lesenimi kastanjetami. Zakipela je ciganska kri. Vsi so zapeli staro pesem, peli zdaj hrepeneče žalobno, zdaj blazno strastno. Od skalnatih sten so odmevali divji vriski, divja godba, divji glasovi...

Med vsemi plesalkami se je najbolj odlikovala Pirani, petnajstletna hči jamadarja Namirja. Vzorno vzrasla in lepotica kakor indijska bajadera, je sukala in visoko nad glavo vihtela tamburin, vsa zamaknjena v opojnosladko pesem. Sprva se je vrtela tiho in lahno, prožno in živahno kakor ptica. Razpleteni modro črni lasje so ji segali do kolen in vihrali kot črn plašč po njenem gubastem rdečem krilu. Nekoliko poševne oči so se ji svetile kakor mladi tigri. Pod olivno temnim vratom ji je poskakoval troniz barvnih biserov. Kadar je postala in zacepetala z majhnimi nogami, ji je trepetal na obrazu na pol otroški, na pol ženski smeh.

Vedno hlastneje so tolkli plešoči in pojoči cigani in ciganke s tamburini ob čelo, pesti, komolce in dvignjena kolena in vedno hitreje, vedno strastneje so rajali plesalci. Vrela je ciganska kri. V divjem direndaju so se mešale živobarvne obleke, lesketali so se med lasmi, na temno rjavi polti dolgi uhani, debeli prstani, obroči in kovani denar. Plesala sta tudi oba jamadarja. Angar je skakal kakor kozel; včasih je potegnil svoj široki nož izza pasu, požugal gor v mračno goščavo, pa zopet spravil orožje. Tudi živali so se udeleževale hrupne veselice: psi so tulili in zavijali na grde načine, medved je renčal in celo osli so prestrašeno rigali.

Omar je moral nehote venomer gledati hčerko jamadarja Namirja. Tako neznano čudno ga je tesnilo okoli srca, kadar je opazil, da so ga zopet ošinile njene plameneče, velike oči. Zdelo se mu je, da se boji tega krasnega, mladega satančka.

Mahoma dvigne Pirani roke in skoči predenj. S svojimi malimi, rjavimi rokami popade dečka in ga zasuče v divji opojnosti med plesalke, da se mu skoraj zvrti v glavi.

»Kako ti je ime?« ga vpraša in naglo sope skozi usta.

»Omar.«

»Meni pa Pirani,« mu reče čisto od blizu na tiho, da čuti njeno vročo sapo. »Moj oče je jamadar. Poglej!«

Ničemurna bakantinja mu pokaže svoj zlati prstan.

»Omar, kako si lep! Kadar boš večji, boš moj rom in jaz bom tvoja romni. Zakaj si tako žalosten? Ah, rajši te imam kakor vse druge.«

»Kaj govoriš?« ostrmi Omar. Tako ni še nihče govoril z njim. Ves zbegan gleda lepo, divje dekle. In zdajci se ustavi Pirani in privije svoje prožno telo k njemu, da čuti burno utripanje njenega srca.

»Omar, moram te poljubiti, mro pirano, ah, moj ljubček —«

»Pusti me! Ti!«

Burno ga objame mladi demon in ga ožge s poljubom na ustne. Njeni gosti lasje zakrijejo obadva. Med njimi vidi Omar le njene čarobno žareče oči. Znova opalijo njene na pol odprte ustne Omarja z dolgim, divjim poljubom in kakor vampir svojo žrtev ga ugrizne dekle za vrat.

»Skrajni čas bo, da oddamo Omarja, ako ga hočemo prodati kot fanta,« si misli Čirikli blizu njiju. »Haha! Neumna Pirani se je zaljubila — v punco. To bi bil pa res kaj čeden par, hahaha!«

Plesalci besne, divjajo. Zlasti jih podžiga konec pesmi:

Anda lak dui akha,
kaj si kale sar dui drakha,
muklem miri čori da!

Vsi udarjajo neprenehoma na tla, dihajo težko in hitro: curkoma jim teče znoj od čela. Tudi starejše žene cepetajo in se jokajo od navdušenosti. Možje stokajo, tulijo. Naenkrat odskočijo od plesalk, si žugajo s pestmi in v zraku zablešče ostri noži. Pirani, vsa uznojena, se jame opotekati, spusti tamburin in se zgrudi v ekstazi na tla.

Angar jo je vzdignil; plesa je bilo konec. Šele zdaj so raztovorili došli cigani svoje osle in konje, razpeli šotore in zanetili ognje. Tu so pekli janjce na ražnju, tam so zavijali iztrebljene divje golobe in polhe s perjem in kožuhi vred v ilovico kakor v testo in jih devali med vroč pepel in žerjavico. Pečene so odrli na meh, polegli okoli šotorov in ognjev in večerjali.

Po večerji sta odšla Omar in Sonakaj k studencu po vode.

»Danes se mi je sanjalo spet o moji materi,« je Omar tiho rekel Sonakaju, ko sta bila sama. »O, da bi mogel k njej nazaj! Prosil sem te že tolikokrat, da mi pomagaš —« 

Sonakaj je oprezno pogledoval na vse strani in odgovoril: »Doslej ni bilo mogoče. Ali nocoj! Blizu Save smo in nocoj bodo vsi pijani od rakije. — Ko smo te vzeli, smo hiteli vedno proti jugu, včasih tudi ob vodi Savi. Spremil bi te do te reke, do tja, kjer je toliko topolov, močvirja, belih štorkelj in čapelj.«

»Ah!« je kliknil Omar. Zastajalo mu je srce ob živem upanju in grozljivi bojazni.

»Do Doboja bi jahala, od tam pa teče Bosna mirneje, dobila bi čoln —«

»In ako uidem in se ti vrneš k staršem, kaj potem? Ali se nič ne bojiš?«

»Nič. Porečem jima: Zasledoval sem ubeglega Omarja. Utonil je v Bosni. Kaj mi moreta? Tiho!«

»Kaj pa je?«

Sonakaj je položil kazalec na ustne in potegnil obrvi kvišku. Oba sta zadrževala sapo in poslušala nepremično.

»Ali nisi nič slišal, Omar?«

»Ničesar ne.«

»Pa vendar... Zdelo se mi je, da je stopil nekdo tukaj blizu na suho vejo... Pojdiva, Omar!«

»Tako?« je šepetala Čirikli, se dvignila izza skale in šla za njima. »Le pomenita se natanko... Zdaj moramo prodati Omarja o prvi priložnosti.«

Omar in Sonakaj sta se vrnila z vodo v tabor.

»Omar, pojdi z mano!« je velela Čirikli in ga odvedla pred jamadarja. Tesno je postajalo dečku okoli srca.

»Angar, poslušaj! Omar nam hoče uiti.«

»Kaj?« je zarohnel na pol pijani mož in zaškripal z zobmi. Strogo in sovražno je pogledal dečka. Omar je ves zatrepetal ob tem srepem, zlobnem pogledu udrtih oči in nagnil glavo. Angar je segel po široki nož za pasom. Omar je obupno zavrisnil.

»Odpustite mi, saj ne bom bežal!« je prosil deček.

»Usmilite se!«

»Pusti ga, oče!« je zakričal Sonakaj in objel kolena razjarjenega moža. Prestrašena Kali je zajokala naglas.

V smrtnem strahu se je izpulil dečko ciganki iz rok, zdirjal iz šotora k priklenjenemu Efendiju in se zgrudil poleg živali. Razljučeni jamadar je drevil za njim — toda obstal je pred medvedom. Iz bližnjih šotorov so prihajali radovedneži.

Medved je vstal, preteče renčal in kazal svoje strahovito zobovje; iz odprtega žrela se je kadila gosta para. Drgetaje je gledal Omar ciganov nož, ki se je lesketal v mesečini.

»Pusti dečka!« je prosila tudi Čirikli, ki se je bala nesreče. »Ukazala sem Hanru, naj straži do jutra.«

Nekaj trenutkov je postal razkačeni poglavar pred medvedom. Ni se upal poskusiti z mogočnim Omarjevim varuhom. Preklinjaje in godrnjaje je odšel z ženo v šotor in se zavalil na kup cunj.

Sonakaj in njegova sestra sta izginila v sosednjem šotoru, ker sta se bala očeta. Čirikli je zagnala Omarju kožuh. Fant je tiho ihtel in božal medveda. Efendi se je pomiril in zopet legel pod gaber.

Razburjeni Omar dolgo ni mogel zaspati. Mesec je obseval tihe šotore; njih okajeno platno je trepetalo v nočni sapi. Kakor nežne luči, brleče v vetru nad globokim morjem, so migljale zvezde v tajinstvenih daljavah na temno višnjevem nebu. Skozi dolino je žuborel studenec, spodaj je močno šumela Bosna. Gori v pragozdu so skovikali majhni balkanski skovirji in lajali lisjaki.

»Čuj, Angar!« je dejala Čirikli. »Jutri prodamo Omarja Jusuf paši v Maglaju.«

»A, kaj! zaspan sem.«

»No, no. Poslušaj me še malo! Govorila bom o cekinih.«

Lakomen kakor vsi cigani je dvignil Angar glavo.

»Jutri, to se pravi, še danes prodamo dečka paši v Maglaju.«

»Dečka! Dečka!« je godrnjal jamadar. »In če spozna tvoj paša, da je Omar deklica?«

»Pa naj si jo vzgoji za svoj harem!«

Osmo poglavje

Dolgo so spali cigani na gozdnem travniku.

Noč je bila meglena in zelo hladna. Ko sta oživela oba tabora, je sonce že obsevalo smreke nad skalovjem, da so gorele v zlato rumenem ognju. Po travniku so frčale in cvrčale jesenske kobilice med onemoglimi cvetlicami, oparjenimi od morilne slane.

Po zajtrku je Angarjeva tolpa podrla svoje šotore ter natovorila drogove, plahte in drobnjavo na konje in osle. Matere so si oprtale dojenčke, zavite v stare plenice in bisage; drobno in svetlo so kukali maliči izza materinih tilnikov.

Odpravili so se na pot in po slabi in ozki stezi so se pomikali počasi drug za drugim v hladni, vlažni senci mirne goščave.

Nekatere žene so jahale; majhni konji in osli so stopali s kratkimi, opreznimi koraki in venomer so zvonili njih zvonci. Preko steze je ležalo mnogo starih, trhlih debel, ki so bila popotnikom v precejšnjo oviro. V nižavi se je pasla megla; kakor temni otoki so gledali gozdnati vrhovi iz sivo belega morja. Enakomerno so grulile mnogoštevilne divje grlice, včasih pa se je oglasil rumenoglavi detel in pobobnal po duplini.

Ko so dospeli v Maglaj, je moral medved Efendi takoj pokazati svojo umetnost. Od vseh koncev in krajev so vreli radovedni Maglajani skupaj; zlasti otroci, mohamedanski in krščanski, so se gnetli za cigani in plaho občudovali zdaj strašnega medveda, zdaj njegovega malega vodnika Omarja. Obenem pa se je zbralo okoli ciganske družbe tudi mnogo glasnih psov, ki so izzivalno lajali na ciganska ščeneta in na medveda.

»Pleši, pleši, medvede!« je klical Omar s pojočim glasom in venomer gledal zverini v oči. Sonakaj je udarjal na tamburin.

Pokorno se je postavil Efendi na zadnje noge in se prestopal v krogu. Včasih je tudi malce poskočil in proseče sklepal mogočni šapi pred glavo. Nekateri gledalci so se smejali kosmatemu umetniku, večini pa se je hudo smilil njegov šibki, mladi krotilec, ki je moral opravljati tako nevarno službo.

»Ah, siromak mali — če bi planila zver nanj in ga raztrgala! Zakaj ne vodi medveda oni črni lenuh?«

Grdo so gledali Angarja. Jamadar je sicer umikal pogled, vendar se ni dosti menil za neprijazne opazke; po davišnjem žganju ga je mučila žeja in bolela glava. Od vseh strani so prinašali Omarju sadja in jagnjetine, mu tlačili darila za pas in v bisago. Pa tudi Sonakaj in Efendi sta žela obilo spodbudnega priznanja in medved je veselo in kaj naglo pohrustal marsikatero sladko hruško.

Malone polovica ciganov se je poizgubila ob lesenih kočah. Moški so se ponujali za podkovače, živinozdravnike in poskušali barantati s tovorno živino; ženske so prodajale posušena lisičja jetra kot posebno učinkovito zdravilo zoper jetiko in lisičjo mast zoper ušesne bolezni; vedeževale so le kristjanom, zakaj koran strogo prepoveduje prerokovanje, vsi pa so beračili in — gledali, kje bi bilo mogoče kaj vrednega ukrasti.

Tako so se pomikali po krivih, ozkih uličicah med vrtovi do pokopališča in lične mošeje, krite s svinčenimi ploščami. Izza vseh vogalov so lajali neugnani psi. Kar je prihitel grdogled grajski sluga in se postavil neznansko ošabno pred cigane.

»Poberite se!« je kričal, kakor bi bil prvi gospod v Bosni. »Jusuf paša želi mir v Maglaju. Proč od tod!«

Poparjeni cigani so se takoj obrnili k brodu.

Brodnik se je usmilil ciganov in jih v skupinah prepeljal preko široke in globoke Bosne na levi breg. Po podolgastem polju so se napotili proti Žepčam. Medveda sta vodila zdaj Omar, zdaj Sonakaj; prenočili so na brdu.

Krasnega, skoraj vročega popoldne so dospeli po globokih, mračnih tokavah pod Vranduk, ključ do gorenje Bosne. Ob ostrem ovinku divje peneče se reke so zagledali na visoki planoti turško vas in ozek grad, ki je čepel kakor sokolje gnezdo na skali. Izza nazidnih zobov so grozeče moleli stari topovi. Velika jata glasnih kavk je letala nad širokim, okroglim stolpom.

Pod trdnjavo jih je došla četa jezdecev. Jarko so se v sončnih žarkih svetile majhne, okrogle tarče, sulice in krive sablje. Spredaj je nosil mlad konjenik drog s konjskim repom in podkvijo, podobno polmesecu; to je kazalo, da se bliža paša.

»Osman paša!« je šepetala Čirikli, ki je v Vranduku že vse potrebno poizvedela o grajskih razmerah.

»Umaknite se! Na kolena!«

Cigani so pokleknili pred mogočnim gospodom, križali roke na prsih, se dotikali s čelom zemlje in poljubovali tla.

Osman paša, poveljnik trdnjave vranduške, je bil petdesetletnik srednje rasti, plečat, mišičast. Brez napora je krotil nemirnega konja, ki se je bal medveda in se je razburjen vzpenjal. V rjavih očeh mu je žarel skoraj še mladeniški ogenj rojenega bojevnika. Izredno močne obrvi, krepko zakrivljen nos in strogo stisnjena usta so pričali, da je Osman paša odločen mož nagle volje. Ob visokem turbanu mu je nihalo čapljino pero, znak generalskega dostojanstva. Težka sablja ob boku, handžar in dvoje samokresov za širokim pasom, vse je bilo okrašeno z dragimi kamni in zlatom.

Plaho in radovedno je ogledoval Omar bogato oblečenega jezdeca in krasno osedlanega konja. Kadar pa se je ozrl na divjeglede turške konjenike paševega spremstva, sta mu zastajali sapa in srce. Čirikli je sunila Angarja s komolcem.

»Cvet hrabrosti, noga šahova!« je spregovoril jamadar kleče. »Revni hlapci te prosijo ponižno, da bi jim dal kaj vbogajme. Alah te oblagodari s svojo milostjo!«

»Lev v boju, modrijan v zboru!« je dodala Čirikli, ki se ji je zdelo, da je povedal Angar premalo. »Meč pogina zadeni vsakega nasprotnika tvojega! Trava in plevel prerasti prage tvojim sovražnikom in nesnaga se jim usuj na glave! Tvoje junaštvo pa se bliskaj kakor jutranji žarki!«

»Dosti, dosti!« je velel paša, ki je pozorno motril modrookega Omarja. »Ta dečko ni vaš?« Govorečemu se je dvigala in spuščala dolga brada po prsih.

»Našli smo ga v gozdu,« je odgovorila Čirikli.

»Lažeš, ciganka! Ukradli ste ga.«

»Čirikli govori zmeraj golo resnico.«

»Kakor vsi cigani.«

»Ah, kaj vse nam očitajo nerojaki: da vohunimo za Turke; da ubijamo in ropamo; da krademo tuje otroke, jih koljemo in jemo. Ah, nikomur ne zakrivimo lasu. Kača mi izpij oči, čarovnica razgrizi srce, zemlja izbruhni moje kosti, če se lažem!«

»Pojdite z mano!« je ukazal paša. »Samo vidva z dečkom!«

Osman paša je bil imel sina, malone tako velikega, kakor je bil Omar; umrl mu je lani. Poleg tega sina je imel dve hčeri; živeli sta s svojo materjo, njegovo prvo ženo, v Carigradu.

Prekanjena Čirikli je takoj uganila, da Omar ugaja paši. Cigana nista šla nič kaj rada v grad; bala sta se ga kakor ječe. Na dvorišču je Osman paša razjahal in oddal svojega konja. Mignil je ciganom in stopili so v pritlično, skoraj prazno sobo. Ob stenah so bile nizke, široke klopi, tla so pokrivale pletenine od ličja. Pri zeleni peči je stala bakrena posoda z vodo.

»Koliko je star?« je vprašal paša ciganko.

»Deset let,« se je naglo zlagala Čirikli. »Zapustili so ga njegovi neusmiljeni starši daleč daleč v deželi džaurov.

Usmilila sem se na pol sestradanega otroka. Odgojila sem ga v veri prerokovi. Naš Omar se zna klanjati kakor pravi Turek.«

Sram je bilo Omarja razcapane obleke pred lepo oblečenim pašo. Zardel je in še ljubkejši je bil v svoji zadregi. Čirikli je mežikala in se nemirno prestopala z noge na nogo.

»Ciganska vera, pasja vera,« se je rogal Osman paša. »Med džauri ste kristjani, med nami ste mohamedanci.«

»Omar, moli prvo suro iz korana!« je velela ciganka, kakor ne bi bila slišala zaničljivih besedi visokega gospoda.

Dali so dečku vode, da si je umil roke in obraz; potem je molil fatiho, turški očenaš: »V imenu boga preusmiljenega! Čast in slava gospodu svetov, vseusmiljenemu, ki vlada na sodni dan! Tebi hočemo služiti, tebe milo prositi: vodi nas po pravi poti, po poti onih, ki se radujejo tvoje milosti, in ne po poti onih, ki se gneviš nad njimi, in ne po poti prevaranih!«

»Dajte mi dečka!« je velel paša in potrepljal Omarja prijazno po ozki rami.

»Omar govori, kakor bi pel,« ga je hvalila Čirikli, da bi dobila čim več zanj. »Opanke zna rezati, plesti zna mreže in košare. Medveda vodi kakor izkušen mož. Dasi dete tujih staršev, mi je bil dražji od mojih oči. Ljubim ga zelo in ga negujem skrbneje ko rodnega sina. Plemeniti gospodine, pusti mi luč mojega življenja!«

»Pojdi, pojdi!« jo je zavrnil paša in se prezirljivo namrdnil. »Koliko zahtevaš zanj?«

Čirikli se je zbala, da bi se mogočni gospod razjaril in vzel Omarja po sili. Sključila se je, potegnila z roko prek usten in vzdihnila.

»Reveži smo,« je tarnal Angar. »Usmili se nas, presvetli gospod!«

Ko je videl Omar, kako ga prodajajo, se mu je storilo inako. Čutil je, da ti trenutki odločajo njegovo usodo. V svojem strahu ni vedel, kam bi pogledal in je nagnil zardelo glavo...

Paša je potegnil mošnjo izza pasa in jo zagnal pred ciganko. Čirikli jo je naglo pobrala in s svojimi krivimi prsti pohlepno otipavala srebrnike in zlate.

»Odslej ostaneš pri tem gospodu,« je dejala Omarju prisiljeno prijazno. »Veseli se, godilo se ti bo dobro!«

Njen hinavski, zadovoljni obraz se je zdel paši še odurnejši.

Omar je bil sprva vesel, da mu ne bo treba več ostati pri zlobnem Angarju in hudi jamadarki. Tedaj pa se je domislil svojih ljubih tovarišev, ki se bo moral ločiti od njiju za zmeraj. Prebledel je, trepetal je kakor ujet ptiček.

»Daj nama še nekaj cekinov, bogati gospod!« je prosila Čirikli.

»Poberita se, ti in tvoj mož!« je vzkipel paša. »Sicer se bodo zabavali z vama moji sluge!«

Tiho in naglo sta izginila cigana. Ko je bil Omar sam s tujim možem, je zajokal naglas.

»Ne boj se me, Omar!« ga je tolažil paša in ga božal po temenu. »Odslej si ti moj sin, jaz pa sem tvoj oče!«

»Ah, moj medvedek!« je ihtel Omar in gledal pašo skozi lase, mokre od solz. »Ah, moj Sonakaj! Niti roke mi ni podal. Nikoli več ju ne bom videl!«

»Potolaži se, sinko! Podarim ti krasnega konjička in lepo janičarsko opravo. Sluga Ilmihal ti pokaže kopalnico, da se umiješ in preoblečeš. Pojdi z mano!«

Paša je zažvižgal. Prihitel je postaren, srepook janičar. Poznalo se mu je, da je konjenik; hodil je okorno, ker je bil zaradi ježe raznožnik. Gledal je mrko in jezno. Za pasom je nosil kindžal, dolgo, ravno bodalo.

Odvedel je Omarja v nizko, okroglo obokano kopalnico. Prinesel mu je pečenih sliv, medene pogače in obleko rajnega sina Osmanovega ter odšel.

Omar je zapahnil vrata, se naglo okopal in z velikim veseljem oblekel snažno, skoraj novo perilo in obleke: ohlapne rdeče hlače, dolg zelen kaftan s srebrnimi motvozi, višnjevo svilen pas.

»Ah, da ne pozabim svoje verižice in križka!« je vzdihnil razburjen. Dolgo se je moral mučiti, preden je pregrizel podlako svoje stare suknje in potegnil svoj edini zaklad na svetlo. Ker se mu ni bilo več bati ciganke, si je obesil verižico pod srajco okoli vratu. Glavo si je pokril z visoko kapo iz črne janječje kože. Vse mu je bilo precej prav, le rumeni čevlji so mu bili preveliki. Veselo se je gledal v ogledalu kristalno čiste vode in radostno zaploskal z rokami. In skokoma je tekel na dvorišče.

»Ej, poglejte našega malega janičarja!« se je nasmehnil Osman paša na hodniku. »Pojdi, Omar, da ti pokažem tvojo mater!«

Odvedel ga je v haremlik. Plaho je stopal Omar za njim mimo dveh oboroženih stražnikov po škripavih lesenih stopnicah in dolgem, ozkem hodniku v prvem nadstropju; bal se je druge zlobne Čirikli.

Paša je potrkal na vrata, odprla so se tiho. Stara sužnja je prhnila mimo njiju in izginila ko senca. Stopila sta v prazno predsobo, kjer je bilo troje vrat, Pred srednjimi je stala dvajsetletna hanuma, paševa druga žena.

Omar jo je gledal z veselim začudenjem. Njeno mlado postavo je odevala gubasta tančica rožnate svile, posuta z zlatimi zvezdicami. Na gostih, črnih laseh je kar gorela živo rdeča, nizka čepica; od nje je v prepihu lahno plapolala pripeta belo svilena koprena. Velike črne oči so gledale otožno, z izrazom samotnega premišljevanja in tihega žalovanja. Obla lica so bila nežno bleda, kakor mrtve rože, ki jih je zamorila rana slana.

»Draga Fatima, Alah nama je poslal sina!« je spregovoril Osman paša, ko so prišli skozi ozka vrata v precej veliko sobo. In povedal ji je, kako je dobil Omarja.

Zaradi ozkih rešetk na oknih dečko sprva ni mogel razločevati vseh stvari v mračni sobi. Ko so se oči prilagodile poltemi, je videl na stenah rdečkaste opone z vezenimi srebrnimi listi, na tleh pa debele, pisane preproge. Med majhno pečjo in zidno omaro je stala nizka mizica. Ob stenah je videl široke klopi s krasnimi blazinami. Prijetno je dišalo po rožni vodi.

Zadovoljen je opazil paša, da motri hanuma dečka z radostnim zanimanjem.

»Omar, to je tvoja mati!« je velel. »Ubogaj jo! — Fatima, skrbi mi za otroka, dokler ne dorase za vojaka junaka!«

»Pojdi k meni, ljubi deček!« ga je pozdravila hanuma in ga poljubila. »Ljubila te bom kakor svojega pravega sina. Ali boš imel tudi ti mene rad?«

Omar je pogledal mlado, prijazno gospo ves srečen kakor v blaženih sanjah. Po ciganski navadi je naglo pokleknil in poljubil rob njenih širokih, dolgih dimij nad safianovima šolenčkoma. Fatima ga je dvignila in ga rahlo potegnila k sebi na minder.

»Ah, kako lepo je pri vas!« je kliknil Omar. »In ti si vsa drugačna kakor huda Čirikli. Tako si dobra kakor moja prava mamica! Imel te bom zelo rad. Včasih vidim v sanjah angela. Taka si ti!«

Prvikrat je videl Osman paša, da se je Fatima veselo, prisrčno zasmejala. Čutil je, da se mu budi in oglaša v srcu nekaj nežnega, nekaj milega. Ker se pa turškemu paši, poveljniku grozovitih janičarjev in drugih neusmiljenih divjakov, ne spodobi kazati ginjenosti, je gromko zakašljal in odšel iz harema.

»Kje so te ugrabili cigani?« je vprašala Fatima.

»Ne vem. Sonakaj mi je povedal, da sem doma daleč daleč tam v večerni deželi.«

Hanuma je šla k vratom gledat, ali ni nikogar v predsobi.

»Ali si Hrvat?« je šepetala, ko se je vrnila k dečku.

»Nemara sem Hrvat...kako bi vedel kaj takega?«

»Omar, pazi!« je velela tiho. »Midva sva oba tujca v tej trdnjavi. Hrvatica sem. Osman paša je prihrumel s svojimi divjimi četami v našo deželo, uplenil mnogo kristjanov, tudi mene. Kadar boš večji, ti povem več; zdaj me še ne bi razumel.«

Njene oči so zastrmele, kakor bi gledale v daljavi strašne dogodke.

»Ali je paša tako hud?« se je zbal Omar.

»Ubogaj ga! Strašen je, kadar se jezi; sicer je dober človek. Nič se ne boj!«

Omar je težko dihal in včasih vprašujoče pogledal hanumo. Vzdihnil je globoko in nagnil glavo.

»Ljubi Omar, kajne, da bi mi rad še nekaj povedal? Govori!«

Gladila ga je po licu in mu ljubko gledala v plahe oči.

Prvikrat po dolgem času ga je gladila zopet mehka ženska roka; prvikrat po dolgih letih je gledal v sočutne, nežne oči, poslušal mil glas; prvikrat po dobi mučnega siromaštva je zopet dihal prijetno ozračje razkošja in bogastva. Mlada duša je čutila, da je našla plemenito zavetnico. Topilo se mu je srce in zaihtel je od blaženosti.

»Govori, Omarček! Zaupaj mi, ne boj se, da bi te izdala!«

Omar je zardel in povesil oči. Pokleknil je na minderju, se lahno oprl na njene rame in zašepetal Fatimi na uho: »Deklica sem...«

»Ubogi otrok!« se je začudila in prestrašila hanuma. Poljubila ga je, ga objela in vzela v naročje. »Ostati moraš Omar! Izgubljen si, če spozna paša, da si dekle. Poslušaj me!...«

Skozi rešetke se je rumenilo in zlatilo zahodno nebo. Fatima hanuma je dajala Omarju nasvete, kakršne bi mogla dajati le rodna mati svoji pravi hčerki.

Deveto poglavje

Na malem vrtu vranduškega gradu sta sedela junijskega dopoldne leta 1471 Fatima hanuma in sedemnajstletni Omar na pisani preprogi pod dehtečim, košatim orehom. Blaga sapa, rojena na srednjebosenskih planinah, je pihljala preko ogretega grajskega obzidja, zibala mlade rožne grme, orehe, slive in obzidno vinsko trto in se igrala z zeleno turško zastavo, ki je osmo leto vihrala nad debelo, okroglo kulo ter z belim polmesecem in belo zvezdo oznanjala zmago sultana Mehmeda Drugega nad zadnjim bosenskim kraljem Štefanom Tomaševićem.

Fatima si je bila odmotala nežni belo lisasti pajčolan; v pišu ji je trepetal po črnih laseh, po shujšanih ramah. Uveli, orumeneli obraz je sklanjala nad vezenje. Kužna bolezen ji je bila vtisnila temno modre kolobarje pod trudne, upadle oči.

Poleg nje je sedel zdravo ogoreli Omar s podvitima nogama in marljivo izrezoval puščice. Malone štiri leta je domoval v svečano tihem zagorju pri Osman paši. Snaga, red, blago vonjavi gorski zrak in tečna hrana, vse to mu je okrepilo vitko telo, ki ga je pokrivala široka, temno sinja janičarska suknja, segajoča do podkolen, in ohlapne rdeče hlače.

»Kako dolgo je že, odkar so odšli naši?« je vprašal Omar.

»Skoraj bo mesec. Vrniti se morajo vsak čas.«

Ko je ghazi Isa paša, prvi bosenski beglerbeg ali sultanov namestnik izvedel po svojih ogleduhih, da mlatijo počasni cesar Friderik Tretji in modri nemški knezi na državnem zboru v Ratisboni prazno slamo, je udaril — to leto že tretjikrat — s petnajst tisoč jezdeci skozi Hrvaško pri Vinici na Kranjsko. Med njimi je bil tudi vranduški Osman paša s svojimi divjaki.

»Da niso naših pobili ali polovili?« je povzel Omar ter odložil puščico in nož. Jel si je previjati belo rdeči turban, da so se videli kratki zlato rumeni lasje.

»Ah, nihče se jim ne ustavlja,« je dejala mlada hanuma žalostno. »Kmet je revež. Gospoda v svojih varnih gradovih se ne briga zanj. On sam pa nima in ne zna sukati orožja. Naši divjajo, kakor se jim ljubi. Saj poznaš Mohamedov nauk: Greh je ubiti psa ali konja; toda kristjanu vzeti vse, tudi življenje, to je koristno in zaslužno.«

Omar je vstal in šel po stopnicah na obzidni hodnik. V obližju trdnjave so med sadnim drevjem dremale pod visokimi očrnelimi strehami rumene ilovnate koče, drzno postavljene na robu strmin in prepadov. Na vogalih plotov so na visokih drogih visele konjske lobanje za varstvo pred strelo in točo. Včasih je smuknila belo omotana žena med bornimi hišicami, včasih je zakričal otrok; sicer je bilo vse dolgočasno in zaspano. Spodaj je šumela Bosna v naglem ovinku mimo vasi in trdnjave. Beli oblaki so pluli proti junaškemu Zahumlju — Hercegovini in Črni gori in Jadranskemu morju.

»O, da bi smel s pašo!« je vzdihnil Omar, ki se je vrnil k Fatimi. »Da bi videl domovino! Vedno mi obeta, da me vzame s seboj, in me tolaži: Čakaj, da boš večji!«

»Paša misli, da ti je komaj štirinajst let.«

»Kadar me vzame s seboj, mu uidem in potem rešim tudi tebe!« je hitel domišljavi mladi janičar. »Pokazal sem ti materin križec in verižico. Z njima najdem svoje starše. Rekla si mi, da so gotovo plemenitaši, ker je na križcu nad črko B vrezana krona. Romal bom od gradu do gradu, dokler jih ne najdem. Ali se ti ne zdi to mogoče? No, vidiš. Potem se vrnem z očetom in vojaki sem, da te osvobodimo. Ah — kakšno veselje...«

Zaploskal je od radosti, hanuma pa se mu je nasmehnila otožno, bolestno: »Lepe sanje, Omar, ali — sanje.«

Zardel je in malce užaljen pogledal v stran.

»Dragi moj, zame bi bilo vse prepozno ... « je rekla tiho in sklenila roke nad vezenjem. »Tako sem bolna —«

»Saj ti je odleglo,« je dejal sočutno in sedel zopet poleg nje.

»Toliko, da morem na vrt,« je šepetala. »Čutim, da ne bom več dolgo.«

»Ah, ne govori tako!« je prosil Omar in jo prijel nežno za roko; čudil se je, kako je hladna. Venomer je bledo hanumo motril s svojimi sanjavimi modrimi očmi.

»Včasih — ponoči — mi tako krčevito zgrabi srce! Miglja mi pred očmi. Zadušiti me hoče. Strah me je, da mi zastane srce. Da, da — Omar, nikoli več ne pridem iz tega zidovja — nikoli nikoli več ne bom videla rojstnega kraja. Ali se me boš kdaj spominjal, ko me več ne bo?«

Orosilo mu je oči, stiskalo mu je grlo, da ni mogel spregovoriti. Poljubljal je dobro belo roko in njegove vroče solze so kapale Fatimi na mrzle prste.

»Omar, ti ne pozabiš name, svojo drugo mamico, kajne?« je dejala komaj slišno, kakor sama zase.

»Kako moreš tako vpraševati?« je izgovarjal počasi, mučno. »Zaupaj! Ozdraveti moraš kmalu. Vse bo dobro.«

Umolknila sta. Kar je zaslišal Omar lajanje psov in šel gledat na dvorišče. Železna vrata so bila na stežaj odprta. Visoko zrasel, bistrook kmet je prignal konje z desetino; težko otovorjenim živalim so gledale samo glave in kopita iz senenih kupov. Med leseno mošejo in vodnjakom, je stal debeluhasti dizdar Tahir, ki je hranil trdnjavske ključe in nadzoroval topničarje, smodnik in svinec, poleg njega pa topdjibaša, topničarski stotnik Ferhad, suhljat možak z velikim nosom. Na novo so zalajali psi.

»Ilmihal!« je zaklical stražnik iz kule.

»Paša se vrača!« je zazehal Tahir. »Treba bo streljati.«

»Nazaj, mrcine neumne!« je zakričal Ilmihal nad psi in zapodil svojega konja sredi mednje. »Komaj je človek nekaj tednov zdoma, pa ga že pozabijo.«

Po tem prijaznem pozdravu so ga lajavi čuvaji spoznali in mu ponižno migali z repi. Od vseh strani so prihajali radovedneži gledat in poslušat.

»Kje je paša?« je vprašal Omar.

»V mestu, kjer hranijo tri kocine brade Mohamedove,« je odgovoril Ilmihal modro in razjahal konja. »V Travniku počivata on in beglerbeg Isa paša.«

»Plena dovolj?« seje zanimal rejeni Tahir.

»Hoho, komaj smo tovorili,« se je bahal bivši janičar in udaril po napetih bisagah ob sedlu. »Bili smo v Slavoniji, na Kranjskem in Štajerskem, na Ogrskem in Sedmograškem. Jahali smo po cele noči. Pobijali, zasužnjevali, požigali in jemali smo vse, kar smo le dosegli, vse do opankov! Samo na Kranjskem in Štajerskem smo razrušili ali poškodovali nad šestdeset cerkva, požgali več samostanov, pet trgov in do dvesto vasi in odgnali petnajst tisoč nevernikov. Alah je velik!«

»Ilmihal, rad bi jahal paši naproti« je dejal Omar. »Spremi me!«

»Takoj, gospodine mladi, ko postrežem konju in osedlam drugega.«

Omar je hitel obvestit Fatimo, ki je vstala in si spet omotala obraz.

»Pazi, Omar!« ga je svarila. »Videl boš naše ujete rojake. Ali se ne bojiš, da te premaga usmiljenje? Kazati boš moral veselje, srce pa ti bo razkrajala silna žalost. Ali se ne bojiš? Ostani rajši pri meni!«

»Zatajeval se bom. Bodi mirna! Moram jih videti, ah!«

»Pokliči mi dvorjanko Jeleno! Rada bi v sobo. Še enkrat: bodi previden! Zbogom!«

Mahnil ji je z roko v slovo. Ko se je napravil za pot in se vrnil iz svoje sobe, je Ilmihalov tovariš že sedlal spočitega konja, medtem ko je Ilmihal pritezal jermene Omarjevemu belcu Sarifu. Iskri, mladi konj je rezgetal veselo in kar ni mogel mirovati; venomer je stresal glavo z nežno, dolgo grivo, da so zanihavali čopki in rese rdeče opreme. Prožno je skočil Omar v sedlo in kmalu sta bila z Ilmihalom v ozki mračni dolini hitre Bosne.

Strugo so senčile prastare bukve, hrasti, velikanske skale. Ponekod so molela porušena debla iz reke. Pod bujnimi ovijalkami in plezalkami so tu in tam skakale in lile prečiste gorske vodice v hladne globeli. Mestoma so usadi prsti in prodovine ovirali ježo po ozki cesti. V tesnobnem miru samotne, divje soteske je od pečin glasno odmeval peket ploščatih turških podkev. Včasih je vzletel velik jastreb, preplašen iz gnezda na okrajku strmega skalovja, pokazala se je veverica, vsa črna, ali pa je navpične stene obletaval krasni planinski plezalček, živ rubin.

Naposled ju je privedla cesta iz temne in vlažne soteske na širno sončno ravan zeniškega polja, kjer so bili pasli svojo živino že stari Ilirci, roparski pastirji. Reven dečko je nadzoroval veliko čredo belorunastih ovac in piskal na dvojnico ali dvogrlico prastare, čudovito mile in otožne napeve... Pognala sta konja. Došla sta kmeta, ki je vodil štiri pare volov pred cvilečo, težko arabo, popolnoma lesenim, nerodnim vozom, visoko natovorjenim z dehtečim senom. Spredaj je stopala kmetica s preslico in predivom pod levo pazduho in vretenom v desnici; predla je grede. Pod visoko Vjetrenico sta zagledala dolg oblak prahu.

»Naši!« je dejal Ilmihal.

Deseto poglavje

Omarju je težilo dušo nekaj kalnega, žalostnega. Srce mu je utripalo od razburjenosti, od otroške radovednosti, od nejasne bojazni...

Iz prašne megle se je bliskalo jeklo in turbani so rdeli ko kri. Že je slišal divje priganjajoče glasove, topot konjskih kopit, žvenket orožja.

Spredaj je jezdil Osman paša svojega ponosnega arabskega Dorata. Od živo pisanega turbana so mu nihali dolgi čopki na rame. Okoli vratu mu je visela jeklena verižica s srebrnim okrovom za koran. Na usnjatem prsnem oklepu so se mu svetile toke, debeli srebrni glaviči. Močna jeklena zapona mu je sklepala široki usnjati pas; nanj je bila pripeta kriva damaščanka z mnogotero zazankanimi zlatimi motvozi. Za sedlom je bila zvita ozka molitvena preproga. V levi je držal uzdo z zlatimi resami, v desnici pa leskovo vejo in odganjal konju nadležne muhe; pri tem pa je skrbno pazil, da ni poškodoval nobene živalce.

Osman paša je bil zelo dobre volje. Poslati je nameraval najlepše mlade ujetnike preko Sarajeva in Višegrada skozi »staro Srbijo« v Carigrad sultanu, ki mu je bil odtegnil milost. Upal je, da se znova prikupi Mehmedu in da dobi častni naslov »ghazi«, premagovalec nevernikov.

Omar je pridirjal pred pašo, ustavil konja in v pozdrav dejal desnico na srce, usta in čelo. Osman se je razveselil, ko je videl mladeniča tako čilega in zdravega.

»Kako ste se imeli doma, Omar?«

»Hvala Alahu, dobro.«

»Vse v redu?«

»Hvala Alahu, vse.«

»Tudi nam je pomagal Alah. Da vidiš, ljubi sinko!« Krenila sta s ceste na travnik. Mimo njiju so jahali srepogledi bosenski roparji, bivši janičarji, martolozi ali neredni vojaki, Albanci, Rumelci, Anatolci in divji Arnavti, vsi na majhnih, lahkih, pa vendar močnih konjih. Nekateri so se postavljali z uplenjeno zlatnino in srebrnino na visokih turbanih, na prsih, na rokah, na sedlu in v grivi svojih konj; nekateri so bili navzlic vročini odeti z mašnimi plašči. Sulice, okovane z železom, so žvenketale ob kratkih sabljah, bojnih sekirah, ob lokih in tulih s puščicami, ob okroglih, malih tarčah. Na jeklenem orožju je videl Omar rjave brizge in proge, ostanke človeške krvi.

Za njimi je prihajala dolga vrsta tovornih konj. Povezani z močnimi jermeni so stopali posamez drug za drugim in nosili ob obeh straneh lesenega sedla bisage in košare, polne naropanega blaga. Iz nekaterih zavezanih vreč so žalostno gledale glavice ujetih štiri — do petletnih otrok. Za njimi so gnali ugrabljene konje, govedo, koze, ovce.

Omar se je zganil — prihajala je dolga vrsta ujetnikov in ujetnic. Spredaj so stopicali dečki in deklice, zvezani po dva in dva. Za njimi so se vrstili mladeniči in možje, dekleta in žene, vsi z verigami priklenjeni drug k drugemu kakor živina. Med oddelki so jahali Turki, hripavo naganjali pešajoče, jih suvali z nožnicami sabelj, s sulicami, z ostrogami in širokimi stremeni, jih bičali z dolgimi trojermenskimi biči. Ujetniki so korakali topodušno, kakor izmučena tepena živina, ki se temno zaveda le, da ne more uiti neusmiljenim udarcem.

Iz teh osahlih ust ni bilo nobene tožbe, nobenega vzdiha več, v teh srcih ni bilo nobene nade, iz teh izžetih mrtvih oči ni kanila nobena solza. Skozi razcapane, umazane halje so rjavele in rdele na pol zaceljene, oprašene rane. Nekateri so morali nositi uropano blago; nekateri so se bili skušali upreti ali bežati — zadela jih je strašna kazen: na mestu nosov in ušes so bile samo kepe strjene krvi in šopi prilepljenih las. Za konjske repe privezane so tirali duhovnike, menihe in nune: bele dominikanke iz Velesova, iz Mekinj sive redovnice sv. Klare, bele kartuzijane iz samostana v Pleterjah in bele cistercijane iz Stične.

Od daleč je Omar slišal grozen smeh... Izredno močan mlad mož, vklenjen v dvojne verige, se je venomer pošastno grohotal.

»Zverina, haha, zverina, haha!« je kričal, ko je ugledal Osman pašo; hropel je in strahovito škripal z zobmi. Bil je blazen.

»In to so moji rojaki!« si je mislil Omar. Peklo ga je v dno duše, srce se mu je krčilo ob tožnem pogledu. Popadalo ga je v vratu, v grlu — ščemelo ga je v očeh — stisnil je ustne — bal se je, da ne zajoka naglas.

Z jasne ravni so zavili v mrakotno, hladno sotesko.

»Vode, vode!« so prosili sužnji, ko so dospeli do gorskega vira. Na paševo povelje so poskakali nekateri jezdeci raz konje, nastregli bistre studenčnice v usnjate vreče in dali ujetnikom piti.

»Naprej!« je ukazal Osman paša in se obrnil k Omarju, ki je bil ves bled in razburjen. »No, Omar, kaj? Tvoja duša je še mehka. Privaditi se boš moral takim prizorom. Drugo leto pojdeš z nami na Štajersko in Kranjsko; v janičarsko orto moreš še vedno pozneje.«

Omar je slišal te besede kakor iz meglene daljave. Stežka se je zdramil; čutil je pašev pogled in se nasmehnil.

»Kje je beglerbeg?« je vprašal, samo da bi kaj rekel.

»Na poti proti Sarajevu,« je odvrnil paša. »Prejkone je že blizu Busovače.«

Pozno popoldne so dospeli pod Vranduk. Na trdnjavi so zagrmeli hitro zaporedoma trije topovi; v samotni tihoti so odmevali streli glasno od gore do gore. Vrandučani so hiteli gledat prihajajoče. Oturbanjeni možje, omotane žene z otroki v naročju, živahni, bosi dečki, mlada, še ne zagrnjena dekleta z amuleti, biseri in tolarji v rjavo rdeče obarvanih kitah, vsi so radovedno motrili ujetnike.

Na grajskem dvorišču so prinesli zasužnjenim trpinom kaše, ovčjega sira in vode. Segnali in zaklenili so jih v umazane hleve in nizke kleti, mlajše pa v prazne žitnice in postavili straže.

Medtem sta Osman paša in Omar nadzorovala hlapce, ki so spravljali plen; blago oropanih trgovcev, kmečko obleko in orodje, kelihe, križe, bukve, oltarne prte, sveče, svečnike, mašna oblačila, zvonce, bandere, kadilnice, monštrice. Omar je dletil z nožem pike in črte na rovaš in tako beležil število posameznih stvari. Med vsemi mu je najbolj ugajalo lično slonokoščeno razpelce; skrivoma ga je spravil za pas.

Komaj je čakal, da je mogel k hanumi. Pripovedoval ji je, kaj vse je bil videl. Tiho, žalostno je poslušala Fatima.

»Turki so umorili tudi mojega očeta, sestre in ženina,« je dejala drgetaje in globoko vzdihnila. »In Osman je ubil mojo mladost, mojo srečo, moje življenje, vse, vse.«

Nenadoma se je sključila na minderju, si pritisnila obe roki na levo stran prsi in bolestno zaječala. Bodlo in rezalo jo je v srcu, ki je jelo burno utripati. Gledala je plašno in lovila sapo.

»Za boga milega — kaj ti je?« se je prestrašil Omar. »Ali naj pokličem —«

»Ostani!« je zastokala v silnih mukah. S trepetajočimi prsti si je odpela tesnečo ječermo in pasno zapono. Bolečine so ji prisilile solze v oči.

Nemo je stal pri njej in ni vedel, kaj bi. Uprla je roke ob minder; delale so ji vse prsne mišice. Dihala je počasi, sikajoč, neredno. Včasih je globoko zajela sapo. Videla je iskre; po glavi, po ušesih ji je tolklo in šumelo. Po levi rami in roki je čutila gomazenje in mrgolenje. Davilo jo je čim dalje, tem huje; bala se je, da jo zaduši. Pred očmi se ji je delala meglena tema.

Napad je minil prav tako naglo, kakor se je pojavil.

»Vidiš, ljubi Omar!« je sopihala in si otirala oznojeni, lahno zardeli obraz. »Oglaša se bela žena... Bodi miren! Ah, čuješ?«

Od hodnika sta zaslišala krepke korake.

»On prihaja. Gotovo mi prinaša daril; ugrabil jih je ujetim ali zaklanim žrtvam.«

Omar je šel na vrt. Po ahšamu, molitvi po sončnem zahodu, sta večerjala s pašo. Govorila sta malo. Ko sta opravila tudi jacijo, drugo in poslednjo večerno molitev, je šel Omar v svojo sobico počivat.

Skozi ozka vrata je stopil v nizko celico. Tla, poteptano ilovico, so večidel pokrivale živo pisane preproge. Nad minderjem so visele med orožjem levhe, tablice z napisi iz korana. Železne oknice so bile odprte; skozi malo okno je videl kos divnega zvezdnatega neba. Iz dolafa, zidne omare, je vzel valjasto blazino in odejo ter legel na minder.

Dolgo ni mogel zaspati. Vedno znova se je spominjal bednih ujetnikov. Zaspal je šele proti zori.

Osman paša je privoščil svojim ujetnikom, zlasti mladim, tečno hrano, da bi jih spečal tem bolje. Nekaterim je tudi dovolil, da so delali na dvorišču ali na vrtu.

Soparnega večera konec tedna je stal Omar na obzidnem hodniku grajskega vrta in gledal proti zelenemu kraljestvu jelenjadi, srnjadi, merjascev in divjih petelinov, proti goram, kjer od stvarjenja sveta še ni bila motila smrtne tihote nobena sekira. Okrenil se je. Nad travo so svetile kresnice. Kar se je zganil. Na vrtu je zalivalo ujeto dekle cvetice in pelo otožno:

Pridi, pridi, grlica!
Dete mi boš varovala...

»Materina pesem!« je bliskoma prešinilo Omarja. Ni se ganil, da ne bi preslišal nobenega glasu. Spreletela ga je zdaj vročina, zdaj mraz. Da, to so bile tiste besede, ki jih je slišal včasih v sanjah — to je bil tisti napev — sladek pozdrav iz zlate detinske dobe. Ko je deklica umolknila, je stopil k njej. Bila je malo manjša od Omarja; lepa ni bila, pač pa je imela krasne, dolge kite. Ko je ugledala mladega Turka, je plašno povesila oči in se obrnila v stran.

»Ne boj se me, deklica!« je dejal Omar prijazno. »Povej mi kje pojo pesem, ki si jo pravkar pela!«

»Pri nas doma,« je odgovorila boječe, obotavljaje se. »Blizu Metlike.«

»Kje je to?« je vprašal nestrpno. »Ob reki Kolpi. Na Kranjskem.«

Srce mu je močno plalo, obledel je od vesele razburjenosti. Hitel je k Fatimi. Toda moral je precej dolgo čakati, da je odšla dvorjanka, ki je česala hanumo. Ko sta bila sama, je objel Fatimo; sprva ni mogel spregovoriti nobene besedice. Osuplo in radovedno ga je gledala hanuma.

»Zdaj vem, kod bom moral iskati starše,« je šepetal naposled ves blažen. »Zvedel sem, kje je moja domovina...«

Enajsto poglavje

Minilo je leto.

Bolna Fatima je počivala na pol sede, na pol leže na mehkih blazinah. Dolgi črni lasje so ji okvirjali bledo rumeni obraz, ki je izginila z njega vsa mladostna svežost. V kotu je na minderju dremala in kimala njena najljubša dvorjanka, mlada, zala Srbkinja Jelena.

Skozi rešetke srčasto obokanih oken je svetil in vabil krasen majski dan; slabotna bolnica pa se ni mogla ganiti iz harema. Ostala je bila v sobi, odkar so se lani selile ptice po stari poti ob reki Bosni proti jugu. Ni mogla ne hoditi ne stati; po vsakem gibu ji je močneje utripalo bolno srce. Otekale so ji noge, sprva ob gležnjih, polagoma pa se je širila vodenica proti životu. Ponavljali so se mučni napadi, zlasti ponoči; bolela jo je glava, nadlegoval jo je kašelj. Spala je slabo in dišala ji ni nobena jed. Onemoglo ji je vse telo; živele so le oči, njene lepe, žalostne oči.

Osman paša ji je nakupil od potujočih dubrovniških trgovcev vsakovrstnega blaga, pisane italijanske svile, krasne tkanine flandrske in angleške in češke. Obradovalo je ni nobeno darilo.

Zdravili sta jo dve stari zeliščarici, ki sta sloveli daleč okoli Vranduka, da znata bolnim otrokom in ženam variti učinkovite zdravilne trave in zeli. Prva je bila velezgovorna Ailima hanuma, ki podnevi ni mogla molčati pet minut zaporedoma. Druga slovita zdravnica pa je bila Gülbahar. Ta slavna padarica je učakala že devetinpetdeseto pomlad in je ponavadi hvalila in priporočala vse drugačne rastlinice in koreninice kakor njena tekmica Ailima. Pri tem pa sta se gledali večidel dokaj pisano. Vendar sta nasvetovali Fatimi enoglasno: naj nosi okoli vratu amulet, verižico s podkvicami, srčeci in drugimi drobnimi obeski; naj pije maglajsko slatino; naj užije nekaj listkov z napisi iz korana. Ali naposled je nečisti in hudobni duh prepirljivosti zasejal strupeno seme spora mednju. Gülbahar je strastno priporočala čaj rakitovega lubja, Ailima pa zavrelico zmlete hrastove skorje. Glasoviti zdravnici sta se grdo pričkali in prerekali, očitali druga drugi strašno nevednost in neozdravljivo neumnost, si pometali skorjo in lub v obraz in odšli razjarjeni iz trdnjave.

Skozi rešetke so prodirale oglate zlate lise na odejo. Fatima je pogledala na vrt, poln bujnega zelenja in cvetja. Nad bližnjim gorskim slemenom je prežal sajast oblak.

»Ali mi ne more nihče pomagati?« je vzdihnila sama zase. »Ali res moram že umreti? Zunaj je pomlad — vse se raduje novega življenja. Ali je zame res vse pri kraju? Kolokrat sem si želela smrti — ali zdaj — ah, kako težko je umirati mlademu srcu...«

Prišel je Omar in ji prinesel šopek cvetja bezgovega, kalinovega in češminovega, zlatobarvnih potočnic, nežnih vijolic in blago vonjavega volčina.

Fatima se je veselo nasmehnila, ko ga je ugledala. Vzljubila ga je tako, da je bila mirna in srečna, kadar ga je videla. Položil ji je cvetlice na odejo. Dvorjanka se je predramila.

»Jelena, pojdi spat!« je velela bolna Hrvatica. »Revica, spala nisi že tri noči. Toliko se vsi mučite zaradi mene. Le pojdi! Kadar bo treba, te že pozove Omar.«

»Ni mi do spanja, res ne!« je zagotavljala Jelena. Vendar je vstala, se priklonila in odšla.

»Zdaj pridejo krasni dnevi,« je spregovoril Omar. »Lahko te bodo odnašali na vrt, pod oreh.«

»Pod oreh, da, pod oreh,« je ponavljala tiho. Prijela ga je za roko in ga gledala dolgo dolgo. Njene oči so izražale veliko, mirno žalost.

»Tjakaj v cvetnjak me poneso prav kmalu — za zmeraj,« je nadaljevala. »Dehteče veje bodo šumele nad mano — drobni ptiči, gorske sape in valovi šumeče Bosne mi bodo peli nagrobnice.«

»Kaj govoriš!« se je plašil Omar.

»Kadar me zavijejo v mrtvaški prt, mi deni skrivoma lesen križec na prsi! Boš, Omar?«

»Bom ... ah, ali ... Zakaj govoriš tako? Ne razburjaj se, draga moja! To ti škoduje.«

»O — zdaj je vseeno. Saj se ne razburjam. Vidiš, kako sem mirna?«

Umolknila sta. Fatima je počasi gladila gube na odeji.

»Sirotica, zapustim te samega,« je rekla tožno in rahlo ji je trepetal glas.

Ko je slišal Omar te besede in videl njene drgetajoče ustne in solzne oči, sta ga obhajala strah in žalost, kakor še nikdar.

»Zgodi se višja volja! Omar — kdo ve, kdaj bova zopet sama... Morava se posloviti.«

Ihteč je pokleknil na medvedjo kožo in zakril obraz ob Fatiminem zglavju.

»Preljubi Omar, zahvaljujem se ti za vso tvojo iskreno, vdano ljubezen, za tvojo skrb in nego... Ne žaluj za menoj; tvoje solze bi me skelele v grobu. Tudi po moji smrti ostane moj duh pri tebi... In goreče želim, da te povede usoda zopet v naročje tvojih dragih. Omar! Kadar dospeta z Osman pašo na Hrvatsko, takrat mi tisočkrat pozdravi mojo domovino... In ko najdeš ljube starše, pozdravi mi jih, Omar — zlasti lepo mi pozdravi svojo slovensko mamico... Če sem te kdaj žalila, odpusti mi, moj ljubljenec —«

»Mene žalila? Ah, vedno si mi bila tako dobra, tako dobra ne vem, kako bi se zahvalil.« Silna, globoka tuga mu je polnila dušo.

Sonce nad gozdnim robom je sijalo s krotko, medlo svetlobo. Zrak je bil soparen, dušeč. Omarju se je zdelo, da s pojemajočo dnevno lučjo ginejo moči tudi Fatimi.

Stokaje se je uprla na levi komolec in se sklonila nad klečečim Omarjem, ga prisrčno poljubila na čelo in ga blagoslovila, kakor blagoslavlja umirajoča mati svoje dete.

Ganjen je razkrilil roke, jo nežno objel in jo poljubljal na obledela lica. Čutil je, da je njena polt prav tako mrzla kakor zlata ovratnica in zapestnica Ni se je upal pogledati v obraz; bal se je zreti v njene trpeče oči.

Trudno ji je klonila glava. Popravil je zglavje, ki se mu je zdelo prenizko. Nekaj časa je bilo vse tiho...

»Omar!« je kriknila nenadoma bolnica. Široko odprte oči so ji strmele v daljavo, kakor v nadzemeljske kraje.

»Kaj ti je, draga moja?« je vprašal osupel.

»Kakšna množica!«

Omar jo je gledal ves začuden.

»Ah, našel si jih! Kolika radost! Glej, tvoja mati se joče od veselja!«

V očeh bolne Hrvatice so se užigale luči kakor iskre. Nikdar še ni videl Omar pri njej takih pogledov.

»Ah, — gorska vila! Kako je lepa! Gorska vila, rojena na neznani gori, v neznani hosti, od rose na neznanem drevesu. Okoli prebelih udov ji vihrajo razpuščeni zlati lasje, na glavi se ji bliska biserni venec. Za njo so priplule sestre, vse enako lepe in lahne. Čuj! — Kako milo pojo! Kolo igrajo, vilinsko kolo... Ne moti jih, da ti ne omrače uma... Ah, glej — pregnala jih je vila Otrovnica. Strašna je. Po dvoje zenic ima v očeh in njeni lasje se vijejo kakor kače. Njen pogled privaja smrt. Vidiš, odstrigla si je šop las in ga skrila pod prag. Vzemi ga, zapali ga, hitro, da ne stopi kdo čezenj in da ne bo nesreče!«

Šepetala je tako tiho, da jo je komaj razumel. Iznenada se je dvignila in sedla.

»Omar,« je kliknila boječe. »Ne vidiš? Ne vidiš?«

»Kaj je?« je vprašal plaho in se oziral po sobi.

»Črna kača!« je šepetala Fatima in dvignila roko kakor v bran.

Ustni sta se ji povesili od gnusa in bojazni.

»Kakšna kača?«

»Črna kača, tam pri vratih!«

Omar je skočil pokonci. Strah mu je gomazel po mozgu. Ob vratih, okičenih z ozlačenimi rezbami, se je v mlačni sapi majala gubasta svilena zavesa.

»Omar, varuj se črnega gada! Beži, beži! Gad se vije proti tebi — bog ti pomagaj!«

»Pomiri se, ljuba moja! Zavesna vrv se premika v prepihu.«

Mrmrala je nerazločne besede, ki jih je prekinil mučen kašelj. Omar ji je otrl potno čelo. Potegnila je z roko preko čela in vprašala: »Kje sem?«

»Pri svojem Omarju.«

»Ti si tukaj, Omar; le ostani pri meni! Trudna sem, tako trudna. Spala bom.«

Težke veke so ji zakrile kalne oči; dihala je zopet mirno. Omar je sedel na minder in tožno gledal spečo bolnico.

Kmalu pa so se tiho odprla vrata. Prišli sta Esma hanuma, prva žena Osman paše, in njena večja hčerka Arifa. Osman paša je lani prodal večino svojih sužnjev in suženj trgovcem s sužnji, najlepše deklice in dečke pa je poklonil sultanu in se znova prikupil mogotcu v Stambulu. Od veselja se je zopet sprijaznil z Esmo in vzel njo in obe hčerki s seboj v Vranduk. Stanovale so v sobah zraven Fatiminih.

Omar je dejal kazalec na ustne in pokazal na spečo Fatimo. Prihajali sta po prstih bliže.

»Kako je revici?« je vprašala Esma tiho.

»Ah, slabo... «

Esma hanuma je počepnila na minder in sočutno motrila bolnico. V dno duše se ji je smilila rani smrti zapisana mlada Fatima.

Belopolti Esmi je bilo nekaj nad trideset let, videti pa je bila starejša. Njena srednje velika postava je bila skoraj prebujna. Iz mikavnega obraza so žarele živahne oči med sanjavimi trepalnicami. V ne preskrbno počesanih bujnih laseh so goreli pisani dragulji zlatega diadema. Njena žolto baržunasta obleka je bila sicer ohlapna, vendar pa je bilo mogoče spoznati lepo skladnost telesa, kadar se je gibala. Nohti negovanih rok so bili rdeče obarvani s heno. Gole, majhne noge so ji tičale v rdeče usnjatih papučah.

Štirinajstletna Arifa je sedla tesno k Omarju in naslonila ljubko glavico ob njegovo ramo. Njen simpatični obrazek je bil malce ogorel, ker je tekala še brez jašmaka po pestrem svetu Alahovem. Pod gostimi črnimi obrvmi so sanjale mile otroške oči v polzavedni ljubezni do »polbrata« Omarja. Okoli drobnega vratu so ji ob vsakem gibu cvenketali veliki cekini, nabrani v tri nize. Oblečena in obuta je bila kakor Esma; in navzlic nežni mladosti je bila že preotovorjena z zlatnino, z dragulji in biseri v načelku in uhanih, v zapestnicah in veliki mandelinasti pasni zaponi.

»Kje je tvoja sestrica Hanifa?« je šepetaje vprašal Omar Arifo.

»Bila je poredna. Pa ni smela z nama.«

Skozi rešetke je včasih priplula hladna sapica. V sobi je bilo tako tiho, da so slišali dihanje speče hanume Fatime. Počasi so se pomikale zlate sončne lise na odeji proti vznožju, počasi proti vratom — in končno ugasnile.

Dvanajsto poglavje

Medtem so sedeli debeluh Tahir, Osman paša in njegov gost Uzeir aga iz Travnika v podolgasti sobi pritličnega selamlika.

Kakor potratno in razkošno je bil opremljen haremlik, »prepovedani prostor«, tako preprost, malone prazen je bil samo moškim namenjeni selamlik, »prostor miru«. Krasile so ga le preproge, orožje in nizka mizica s šahom.

»Naš beglerbeg Isa paša četuje zopet v deželah nevernikov,« je rekel gost z nizkim, gromkim glasom in si gladil neznansko dolge brke zdaj na levi, zdaj na desni.

Uzeir aga je bil visok, krepak štiridesetletnik. Pod velikanskim turbanom in nizkim čelom so se mu bliskale fanatične oči v koščenem, divjem obrazu. Dolgo, polno brado si je bil obarval z ognjeno rdečo barvo, da bi se bolj prikupil preroku Mohamedu, ki ga je odlikovala baje tudi rdeča brada.

Govoril je resnico. Leta 1472 so se dvignili turški roparji in požigalci že meseca marca iz Sarajeva in dirjali preko Travnika, Jajca, Banjaluke, Prijedora, Kostajnice, Siska in Samobora, prebrodili pri Krškem Savo, si zavarovali povratek z močnim oddelkom ter krenili ob Krki in Temenici po Dolenjskem na Notranjsko.

»Čudim se, da njih švabski car tako malo skrbi zanje,« je nadaljeval Uzeir aga. »Pred tremi leti nismo mogli nazaj čez Kolpo, ker je bila silno narasla od dežja. Čakati smo morali celih osem dni! Posekati smo morali nad tisoč ujetnikov. Džauri bi jih bili lahko oteli, če ne bi bili tako počasni in zmedeni.«

»Preden morejo naznaniti svojemu cesarju naš obisk in preden nabero po njegovem ukazu vojnikov, mineta več kakor dva tedna,« je dejal Osman paša. »Tako je poročal beglerbegu naš najboljši vohun, oni švabski vitez, ki nas je vodil lani od Kolpe proti Ljubljani. Saj se ga spominjaš, dragi aga?«

»Spominjam se ga prav dobro. Rdeče lase ima in grd obraz. Venomer se sladko smehlja. Hinavec je. Kako mu je že ime?«

»Hans. Grad ima ob Kolpi.«

»Hans, Hans,« je povzel Uzeir aga. »Kaj je še poročal paši?«

»Še marsikaj. Cesar je zaukazal svojim džaurom, naj pridno molijo in romajo in hodijo za procesijami, da jim odvrne njih bog nesrečo.«

»To jim bo pomagalo toliko!« se je oglasil debeli Tahir in si pihnil po dlani.

»Sicer pa džaurski vladar ne dela drugega za svoje ljudi, kakor da jim naklada nove davke. Zdaj jih mora plačevati vsak, ne samo bogatin in siromak, ne samo gospoda in kmet, ampak tudi vsak berač in vsaka beračica, da, celo dojenčki! Ne da bi zbral vojsko in udaril na nas, razpisuje državne zbore, da bi dobil še več denarja. Po cele mesece se zbirajo njegovi švabski knezi. Kadar so srečno vsi skupaj, se pa prepirajo, kdo bo sedel na prvih sedežih! Osli!«

Vsi trije so se porogljivo zasmejali.

»Če se oni vitez ni lagal našemu beglerbegu!« je opozarjal Tahir. »Koliko je verjeti krščanskemu psu?«

»Mislim, da se ni lagal,« je odvrnil Osman paša. »Predobro mu plačuje naš Isa paša. Vitez Hans ga je obvestil tudi, da so jeli lani neverniki zidati po vaseh ali blizu njih tabore, male trdnjave z močnim stolpom in debelim zidovjem. Ponekod so utrdili vaške cerkve in jih zavarovali z jarki, bastijami, ogradami, okopi, kulami, čvrstim obzidjem in močnejšimi vrati. Na vrhovih visokih gora so pripravili grmade; zložili so velike kupe drv in postavili stražo in po več velikih nabitih topičev. Kakor hitro bi zagledala straža našo prvo četo, bi sprožila možnar in zapalila grmado. Goreči ognji in streli bi oznanjali v določeni smeri od gore do gore naš prihod in v nekoliko urah bi vedela vsa dežela, da prihajamo in od katere strani prihajamo.«

»Tudi tako ne uidejo našim handžarjem in verigam!« je pripomnil Uzeir aga. »Poslušaj me, Osman paša! Mnogo naših begov in ag poziva in zbira konjenike pod sveto zastavo prerokovo. V kratkem pohitimo za beglerbegom. Razvij tudi ti zeleno zastavo in udeleži se junaškega vojskovanja zoper nečiste krščanske malikovalce, ki časte pobarvan les po božje in molijo pisano platno!«

Zamišljeni Osman paša je molčal in podpiral komolce na kolenih.

»Kaj se obotavlja?« je ugibal Uzeir aga sam pri sebi in dodal: »In tako veleva koran: Tistim, ki se vojujejo za vero božjo, bog nikdar ne pozabi njih del, marveč jim bo vodnik in jim pospeši vsako namero; odvede jih v obljubljeni raj.«

Paša se ni ganil. Nasilna azijatska narava in plameneči verski fanatizem sta ga vabila na roparski pohod; toda obljubil je bil goreče prosečemu Omarju, da ostane v Vranduku, dokler Alah ne odloči usode čedalje bolj hirajoče Fatime.

»Handžar in konj — kaj je lepšega na svetu?« ga je bodril aga. »Treba bo opasati sabljo.«

Osman paša je počasi obrnil obraz proti njemu.

»Jaz bi prvi vzel zastavo v roko,« je dejal. »Živo se želim bojevati. Prav rad bi se bil pridružil beglerbegovim konjenikom. Ali, dragi moj, pogubna bolezen se je vtihotapila v našo družino.«

Tako se je izrazil, kajti mohamedanec ne rabi vpričo tujca nikdar izraza hanuma, nikar pa da bi jo celo imenoval. Uzeir agi je bilo žal, da je prišel zastonj v Vranduk.

»Kaj dela tvoj Omar?« je zasuknil pogovor. »Že dolgo ga nisem videl.«

»Dečko se krasno razvija,« je odgovoril Osman paša in razjasnil se mu je temni, čemerni obraz. »Lepo ga je gledati, kadar dirja na svojem belem Sarifu; jahati zna kakor malokdo, tudi brez uzde in sedla. S puščico ti zadene letečega kragulja. Uren je in pogumen, bistra glava, in vendar vedno ponižen in prijazen.«

»Nadkriliti ga ne more noben vrstnik,« je dodal tolsti Tahir. »Kadar tekmujejo v skoku — prvi je Omar! Kadar se poskušajo v teku — prvi je Omar! Kadar se kosajo s kamnom ali žogo — vselej je Omar prvi! Vsi vranduški dečaki radi poslušajo njegov glas in se pokoravajo njegovim navodilom.«

»Pisati in brati zna kakor softa, vtem ko znajo drugi komaj pisalo prav držati,« je zadovoljen dejal Osman paša, ponosen na svojega posinovljenca.

»Pa ga daj v medreso, da se izuči za duhovnika!« je svetoval Uzeir aga.

»A, kaj še!« ga je zavrnil paša. »Poznam medrese; moj brat Ibrahim je hodža. Sedem, osem let si je belil glavo s staro arabsko sintakso, prežvekoval posamezne besede in redke izraze. Omar je ustvarjen za kaj boljšega kot za ‚nahv’ in njegove brezkončno dolgovezne razlage. Lovila sva divje koze na Ranagoli in sokole v skalovju pri Globarici. Kako ti zna plezati! Ko divja koza sama! Zoren junak bo. Rojen je za vojaka.«

»Vrandučani ga imenujejo že zdaj le krasnega janičarja,« se je polaskal Tahir zadovoljnemu posinovniku.

»Mlad je še in včasih je še otročji,« je rekel paša. »Pa kaj hočemo? Ni še spremenil glasu — in o brkih tudi ni še nobenega sledu. Jeseni ga pošljem v stambulsko janičarsko šolo.«

Zaploskal je trikrat z rokami. Prišel je Ilmihal. »Jelena naj pokliče Omarja!« je velel Osman.

»Sedi poleg mene!« je povabil Uzeir Omarja, ko je prihitel iz prvega nadstropja in pozdravil gosta. Zelo nerad je zapustil Fatimo in pozval k njej zopet Jeleno.

»Jeseni pojdeš torej med janičarske učence,« mu je rekel Uzeir aga s svojim gromkim glasom in ga prijazno potrepljal po rami. »Lani sem bil v Stambulu in si ogledal janičarsko šolo. Zato ti lahko povem, kako in kaj je tamkaj. Saj te to vendar zanima?«

»Zelo me zanima,« je odvrnil Omar naglo. Zardel je, ker se je tako debelo zlagal. V hudi zadregi ni vedel, kam bi pogledal. Povesil je oči.

»Mladostna skromnost,« so mislili oni trije.

»Tudi mene zelo zanima, četudi vem, da me ne vzamejo nikdar v nobeno janičarsko orto,« se je smehljal Tahir in kazal na svoj obširni život. »Govori tedaj, ljubi prijatelj!«

»Janičarska učilnica v stambulskem seraju ima pet oddelkov,« je začel Uzeir aga in z dlanjo gladil svojo kričeče pobarvano brado. »V prvem oddelku se uče adžem oglan pisati pa brati turški, arabski, perzijski in nekoliko korana. Oblečeni in obriti so vsi enako. Uče jih tudi streljati z vedno večjim in močnejšim lokom. V drugem oddelku so petnajstletni in starejši mladeniči; vežbajo se natančneje v predmetih prvega razreda.«

»Omar pojde takoj v drugi razred,« je prestrigel Osman paša dolgo nit Uzeir agove zgovornosti. »Saj zna že dovolj. Kaj bi med otroki!«

»V drugem oddelku spoznajo in določijo učitelji, za kaj je učenec najbolj nadarjen: ali za dvorno službo ali za državno ali za vojsko. Za dvorjane izbrani mladeniči so v tretjem razredu; teh je navadno okoli tristo. Mnogo teže je priti v četrti razred, v šolo za državne uradnike; teh učencev je le po šestdeset. Najteže pa se kdo prerine v peto šolo, kjer je komaj trideset sultanovih ljubljencev. Njim so namenjene najvišje službe na sijajnem dvoru in v državi. Vidiš, Omar, ako boš marljiv in pameten, utegneš biti kdaj nazir, prvi zaupnik sultanov, mogočen in bogat efendi! Kaj si se tako zamislil?«

Omar je slišal in razumel komaj polovico agove dobrotne razlage; mislil je na Fatimo.

»Kaj pa dečki, odbrani za vojaško službo?« je vprašal Tahir.

»Ti mladeniči morajo pomagati na sultanovih vrteh. Donašati morajo zidarjem kamenje, apno in les. Opravljati morajo zelo težka dela in prenašati lakoto in žejo, vročino in mraz. Kuhajo si sami. Do petindvajsetega leta je vsak dodobra utrjen in izurjen in šele zdaj more vstopiti med prave janičarje, tiste nepremagljive junake, ki pred njimi trepetajo vsi trije deli sveta!«

Z minareta trdnjavske mošeje je vabil muezin pravoverne k molitvi po sončnem zahodu.

Osman paša in vsi drugi so vstali, šli na dvorišče in vzeli pri vodnjaku abdest: umili so si obraz, roke in noge ter mrmrali ob vsakem gibu: »Alah ekber — bog je vsemogočen!« Pred vrati so odložili vse orožje in stopili v malo, skoraj prazno molilnico. V steni je bila vdolbina, ki je kazala smer proti Meki; druge stene so krasili napisi in arabeske. Razen prižnice, železnega lestenca in preprog ni bilo videti ničesar. Okno je bilo prašno in umazano.

Omar se je klanjal, kakor so se klanjali drugi. Ali misli so mu uhajale vedno znova k Fatimi. Mehanično je spuščal roke, se priklanjal in poklekal.

Takoj po tej prvi večerni molitvi so šli večerjat. Ilmihal je na srebrnih ploščah donašal jajčne kolače in kašo, pečenega janjca s čebulo in sladkarije. Pili so šerbet, sadjevec z vodo.

Omar ni maral ničesar jesti. Kakor hitro je mogel, je odšel iz selamlika. Naglo je stopal mimo straže pri škripavih strmih stopnicah in po hodniku. Povsod so bila tla pregrnjena z debelimi preprogami, da koraki ne bi vznemirjali bolnice.

Tiho in oprezno odpre ozka vrata Fatimine spalnice in se po prstih bliža njenemu ležišču. Jelene ni v sobi. Na mali mizici, okrašeni z vdelano biserno matico, gori sveča in medlo razsvetljuje ozek krog okoli sebe. Omar obstane pred bolnico in jo gleda.

Zdi se mu, da Fatima mirno spi. Glava ji je malo nagnjena na levo ramo. Bleda polt ji je skoraj prozorna kakor vosek in belo čelo se jasno loči od črnih las. Sinji polkrogi obrobljajo globoko upadle oči. Ozke ustnice so trdno zaprte; desni ustni kot je nekoliko zategnjen...

Nedoumna moč ga žene bliže...pripogne se k hanumi. Izraz njenega obličja je strog in hladen. Z obraza ji seva lep, nedostopen mir, nadzemski veličastni mir.

Dotakne se njene bele roke, ki ga je tolikokrat božala in ki jo je tolikokrat poljuboval. Mrzla je ko marmor. Obenem opazi, da Fatima ne sope več... Zdi se mu, da mu v tilnik in mozeg diha ledena sapa... Ves bled in prestrašen krikne in stopi nazaj.

»Fatima, mila moja Fatima!«

Trepetaje se zgrudi na kolena, zakrije obraz z odejo...

Zunaj, v grmičju okoli trdnjave pa pojo slavci.

Trinajsto poglavje

Ropot na dvorišču je zdramil klečečega. Omar je dvignil glavo in motril rajnico. Plahi svit cvrketajoče, medlo brleče sveče je obletaval bele mrtvaške rože na skrivnostnem obrazu tihe Fatime in lil po njem neskaljeno blaženost drugih svetov... Zopet se je zdelo Omarju, da spi pred njim tuje bitje...

»Sam!«

V njem so se budila neizrečno bridka čustva. Za vedno, za vedno je izgubil svojo edino zavetnico, svetovalko, sestro, svojo prijateljico, svojo drugo mater, ki ga je ljubila tako nesebično in iskreno kakor rodnega otroka. Še nikdar, niti pri ciganih se ni čutil tako nesrečnega in zapuščenega. Težilo mu je dušo in mu jemalo vso mlado moč in mlado zaupljivost. Zaslutil je skrivnost večnosti.

Zdajci se je zavedel, da je sam pri rajnici, in tesnoben strah pred tiho gospo mu je zagomazel po udih. Vstal je in se obrnil proti vratom.

Tedaj se je vrnila Jelena. Dolila je olja v ampulo, visečo od stropa, jo prižgala in ugasila pojemajočo svečo. Osuplo je pogledovala zdaj Fatimo, zdaj Omarja.

Ko je doumela, kaj se je dogodilo, je podrhtela. Burno so se ji dvigale prsi; jela je mežikati in po licih ji je lila solza za solzo.

»Joj, gorje meni,« je vzdihala in jecala v predpasnik. »Nikdar več ne bom imela tako blage gospodarice! Nikdar več!«

Rahlo so zaškripala vrata in zašumela je težka zavesa. Prišel je Osman paša.

»Kako je hanumi?« je mirno vprašal Omarja.

»Umrla ... « je zaihtel Omar. Zapiralo mu je sapo, zatezalo grlo in privrelo mu je iz skelečih oči.

»Jelena, zakrij hanumi obraz!« je ukazal Osman paša, ki se je bil takoj okrenil proti vratom. Smrt pretrga mohamedancu zakonsko zvezo; umrla žena je možu zopet — tujka in on poslej ne sme več videti njenega obličja.

Jelena je ustregla gospodarju.

»Kaj se jokaš?« je rekel Osman paša Omarju in ga bodril: »Nihče ne živi dalj, kot mu je namenil Alah. Smrt je bel dromedar, ki poklekne pred vrata vsakemu zemljanu. Kizmet! Na turbetu ji dam postaviti lep nagrobni kamen od belega marmora in vdolbsti vanj zahvalnico Alahu... Jelena, k Ilmihalu, da obvesti imama!«

Odšli so vsi trije. Paša je poslal po slavni zdravnici Ailo in Gülbahar. Zunaj je jelo po malem deževati.

Kmalu sta dospeli slavni zeliščarici. Umili sta rajnico z mlačno in mrzlo vodo, iztegnili hanumi roke in noge ter privezali oba palca na nogah z zelenim motvozom. Pod prsi ji je položila Gülbahar težak ključ, Ailima pa ji je dala kafre v oledenele roke. Omotali sta truplo v turban — mrtvaški prt, oblekli Fatimi brezrokavno srajco, v kateri ni bilo nobene zavozlane nitke, in pokrili mrliča s platneno odejo.

Ko sta se poslovili, je prišel duhovnik, imam Ahmed, suhljat, bradat mož, miren, resen, dostojanstven. S seboj je privedel dva pomočnika. Položili so Fatimo na oder. Imam jo je pokril z zeleno odejo iz mošeje in obesil ruto ob vzglavje.

Da ni bilo že tako pozno in da ni deževalo čedalje huje, bi bili pokopali Fatimo kar neutegoma; tako pa so odložili pogreb na drugo jutro.

Omarju je bilo, kakor da se mu je nekaj nebeško lepega zlomilo v duši in izginilo za vekomaj. Bilo mu je, kakor da ga mučijo težke, strašne sanje; nemiren je taval po mračnih hodnikih. Vse se mu je zdelo pusto, prazno.

Zlasti ga je razburjala misel, da Fatimi ne bo mogel izpolniti poslednje prošnje. Takoj po jaciji je pohitel gor v haremlik. Bal se je izdajalske priče; toda v mrtvašnici ni bilo žive duše.

S trepetajočimi prsti je vzel slonokoščeno razpelce izza opasa ter odmotal in vzdignil trojno odejo na odru. Ta trenutek se mu je zazdelo, da sliši lahne korake in šum obleke po hodniku.

»Esma hanuma!« se je prestrašil in obstal kakor okamenel.

Pa je uvidel, da se je motil; le dež je šumel in pljuskal zunaj po strehah in dvorišču.

Omar se je globoko oddahnil, poljubil križec in ga naglo potisnil Fatimi na prsi. Hlastno je popravil in pogladil mrtvaške odeje. V neznosnem strahu pred mrličem in pred zasledovanjem je pobegnil v pritličje, tiho in hitro, kakor bi ga nosile same gorske vile.

Šel je v svojo ozko, nizko sobico in počenil na minder. Naslonil se je z laktom na oknjak in strmel s sklonjeno glavo skozi okno; oblaki, zemlja in ozračje so se spajali v čemerno, neprozorno črnoto. Na odprte železne oknice so bobnale goste kaplje in mu razbite pršele na vroče lice. Šumeče je lilo od streh in zidov in drlo med skalinami v Bosno. Redkoma je puhnil jezen veter in pozibal lok ob steni. Iz konjušnice je slišal Omar včasih zamolkle udare podkovanih kopit in rezgetanje. Od ilovnatih tal zatohle sobe je zaudarjal neprijeten duh po vlažni zemlji.

Zavil se je v odejo in legel; zaspati ni mogel. Vedno znova je razmišljal o prežalostni Fatimini usodi. Sužnja, dan na dan prikovana v zlati kletki, je preždela najlepša leta v haremu, brez nade, da se reši kdaj v svobodo, v svojo hrvaško domovino. Tuga in obup sta ji dan na dan grenila mladost in jo zamorila. Spominjal se je njenih žalostnih oči, njenega milega glasu, njenih besed.

Taki spomini so ga raznežili. Blazina mu je bila mokra od solz. Legel je na drugo stran in poslušal uspavalno šumenje dežja. Še dolgo se je nemirno premetaval na ležišču preden je zaspal.

Prebudil ga je rani hlad. Rahel svit ob oknu je oznanjal mlado jutro. Po Vranduku so peli petelini. Deževalo ni več.

Ko se je zbudil, mu je težko padla na dušo prva misel: »Fatime ni več! Ah — včeraj osorej sem jo še imel...«

Na vrtu so se veselo oglašali ščinkavci in kričavi vrabci. Skozi okno je videl majhne oblake, nežno zardele, kakor otroška lica po spanju. Tedaj je zaslišal od vrta udare in škripot.

»Kaj je to?« se je vprašal in poslušal.

Udarjalo je enakomerno in včasih zazvenelo ali rezko zaškrtalo kakor železo ob kamen.

»Grob kopljejo Fatimi...«

Zganil se je. Naglo je vstal, se umil in pohitel v prvo nadstropje. Pri rajnici je bil že imam Ahmed.

»Zakaj si tako žalosten?« je prijazno vprašal Omarja. »Arhangela Mičail in Džebrail spremita rajnico pred Alahov prestol in jo povedeta v čarobna nebesa, tlakovana z žlahtno rudo in polna dehtečih cvetlic, pod neizmerno široko nebo modrosti. To drevo ima zlate korenine in milo pojoče srebrne vejice, rodi pa same drage kamne po vseh brezmejnih nebesih, ki jih ne more predirjati najhitrejši konj. Tam bo prebivala, večno lepa in mlada, v razkošno opremljeni palači ob vonjavem potoku, kjer se prelivata zgolj mleko in med v rožni vodi.«

Prenesli so oder z mrličem skozi predsobo, po dolgem, ozkem mostovžu, po stopnicah mimo straže na dvorišče in v džamijico. Omar je pokleknil v kot. Prihajali so ljudje, samo moški, med njimi Osman paša, Uzeir aga, Tahir in Ferhard. Prišlo je tudi precej siromakov, ki so pričakovali običajne pogrebne miloščine.

Imam je molil molitev za rajnike. Pogrebci so se držali hladnodušno in vendar niso skrivali radovednosti. Njih mirni, skoraj zadovoljni obrazi so Omarja žalili.

Obrnil je glavo k steni in bral na modrini pozlačen napis, stih koranove sure: »Bog je luč nebes in zemlje. Njena luč je modrost na zidovih, kjer gori svetilka, pokrita s steklom. Steklo sveti ko zvezda, svetilka je nalita z oljem svetega drevesa. Olje ni ne od vzhoda ne od zahoda, luč sveti vsakomur, ki jo želi.«

Zapel je muezin na minaretu. Možje so dvignili krsto in jo nesli iz mošeje. Vsak korak so se premenjavali nosilci. Esma hanuma je gledala z otroško zvedavostjo skozi leseno omrežje svojega okna. Tudi pri drugih oknih so stale ženske; za pogrebom ni smela nobena.

Omar je bil mrtvaško bled; ves potrt je stopal za drago rajnico in gledal na zeleno odejo, ki je krila Fatimo. Stežka je premagoval jok.

V senci pod velikim orehom, sredi prijaznega zelenja, tam je zevala črna jama. Mraz je spreletel Omarja po laseh, po tilniku, po mozgu. Skozi solze je videl vse nejasno, zabrisano; pred očmi so mu plesale svetle bele luči in se spajale v čudno slepečo svetlobo, da ni mogel razločiti nobene stvari.

Osman paša je strmel v oreh, prestopil včasih z noge na nogo in skrivoma pogledoval Omarja, ki je ihtel tiho, brez solz, da mu je pretresalo tilnik in rame.

Vzeli so vrhnje zeleno zagrinjalo s krste, to pa spustili v grob tako, da je bil obrnjen mrlič proti Meki.

Omarja je obšla strašna domneva, da zagrebo Fatimo še živo... In prešinila ga je nič manj strašna misel, da zasujejo zdajle ta ljubi obraz, te mile oči, te drobne roke za zmeraj v črno zemljo med gnusno črvad... Zdvajal je ob takih grozotnih mislih.

Pokrili so rajnico z malo streho desk in jeli zasipavati grob. Zamolklo sta udarjala kamen in prst ob les.

Omar je komaj stal pokonci. Zakril si je obraz z rokama; izmed prstov so kapale solze bridke bolečine na razpokana tla.

Ko so zravnali zasuti grob, so izlili vanj vrč vode, pokleknili in jeli moliti tespih, rožni venec od trikrat triintridesetih kroglic. Po triintridesetkrat so izgovarjali: »Slavim Alaha! — Hvala Alahu! Alah je vsemogočen, amin!«

»O verniki, kakšnega ste poznali tega človeka?« je vprašal imam.

»Poznali smo ga dobrega,« so odgovarjali pogrebci zateglo.

»Hočete pričati zanj?«

»Hočemo.«

»El fatiha!« je velel duhovnik. Vstali so, obrnili dlani proti nebu in odmolili očenaš.

»Amin! Amin!« se je razlegalo med starim obzidjem. Potegnili so si z rokami po čelu, očeh, licu in bradi, poljubili konce svojih prstov in odšli.

Imam pa je ostal pri grobu, da bi svaril in opominjal dušo in jo obvaroval hudobnih duhov, ki bi jo radi ukanili in ugrabili Alahu. Daleč se je razlegal močni, zveneči glas duhovnikov: »...pekel je tvoja usoda, raj je tvoja usoda, tvoja krivda je tvoja usoda...«

Utihnil je in poslušal nekaj trenutkov; nato je pobral zeleno odejo, si jo vrgel čez ramo in odšel.

»Zdaj me ne ovira nič,« je dejal Osman paša Uzeir agi, ko so sedeli z Omarjem po pogrebu v selamliku.

»Odzvati se hočem tvojemu vabilu.«

»Dobro, zelo dobro,« je zadovoljno odvrnil Uzeir aga. »Kdaj pa odrinemo?«

»Takoj jutri zarana!« je odvrnil Osman paša. »Imeli bomo ugodno pot; po dežju ne bo prahu. Omar, ti odjahaš z nami na Kranjsko!«

»V domovino!« je zavrisnilo v Omarjevi duši. Ali žalost za Fatimo mu je kalila veselje, da bo po dolgih dolgih letih zopet videl očetnjavo, sveta domača tla.

Štirinajsto poglavje

Paša je neutegoma ukazal svojim konjenikom, naj začno pripravljati vse potrebno za vojskovanje.

Surovi jezdeci so vriskali od divjega veselja, ko so slišali, da pojdejo zopet plenit, požigat in morit! Nekateri so prinesli v kot dvorišča velik kotel in zakurili, da bi topili žveplo. Drugi so šli s pašo, Omarjem in Uzeir ago v ahar, v konjušnico. Pregledali so jermenje, sedla okovana z železom, pregledali konje arabskega in domačega plemena in odločili, katere vzamejo s seboj. Veselo je rezgetal beli Sarif, ko je uzrl Omarja.

Potlej so šli v saračano, v orožarnico. Osman paša je obstal pred krasnim orožjem, ki ga je bil nosil ali uplenil v premnogih bojih. Ob deskah so slonele sulice in težke, nerodne puške na kresilnik. Na kolih so viseli prsni oklepi in orožni prepasi, ob zidu pa handžarji, kindžali in jatagani, nemški dolgi meči in kratke tatarske krivulje, loki in samokresi iz Foče, Ipeka, Skoplja... Povsod na tihih pričah besnih bitev so se bleščali pisani dragulji, zlato in srebro, slonova kost in biserna matica.

»Poglejta ta buzdovan!« je velel paša Omarju in Uzeir agi. »Z njim sem udrihal v bitvi pri Varni po Ogrih. Dvaindvajsetleten mladenič sem bil že tretjikrat v boju. Takrat bi me bili ranjenega kmalu ujeli na močvirju, ker sem zadrevil predaleč med sovražnike. Tole široko ogrsko sabljo sem si priboril štiri leta pozneje v veliki bitvi na Kosovem polju. In ta samostrel sem ugrabil pri osvojitvi Istambula grškemu strelcu pri zadnjem naskoku ob drinopoljskih vratih. Tega je zdaj že devetnajst let. Razrušili smo tisočletno vzhodnorimsko cesarstvo in odtlej trepetajo pred nami vsi neverniki. Velik je Alah! — Kar vidite tukaj, vse me spominja mladih let: junakovanja pri Nišu ob Nišavi, v Karamaniji v Mali Aziji, pred Beogradom, v Albaniji, v Epiru, na Valaškem, na Peloponezu, v Lakoniji in Ahaji, v Atiki, v Bosni, na Erdeljskem, Hrvaškem, Štajerskem, Kranjskem...«

»Blagor tebi, ki si si pridobil toliko nevenljivih zaslug za edino pravo vero prerokov!« je dejal Uzeir aga spoštljivo. »Omar, tu imaš najlepši zgled!«

Odnesli so nekaj orožja iz drugih oddelkov orožarnice, ga razdelili med vojake ter pilili in brusili skrhane ostrine. Iz dvoriščnega kota je zaudarjal zadušljivi vonj kuhanega žvepla. Z njim so namakali niti in omotavali z njim puščice pod ostrimi zalustmi.

»Že vidim švigati vžgane ožveplane strelice, že vidim goreče strehe pasjih malikovalcev!« se je radoval Osman paša. »Gorje Ljubljani! Ako se nam ne vda zlepa, jo požgemo do zadnje koče!«

Popoldne je bilo vse urejeno. Osman paša in Uzeir aga sta se naslanjala ob posnemkih podob naših mest, ki jih je bil dal italijanskemu slikarju naslikati izobraženi sultan Mehmed Drugi, prijatelj krvavih vojsk, pa tudi umetnosti. »In turški sultan je dal v teh deželah napraviti slike vseh mest,« piše v svojem Chronicon Austriacum Korošec Jakob Unrest, sodobnik cesarja Friderika Tretjega, korar v Pornosu in župnik v slovenski fari v Šmartinu blizu Poreč ob Vrbskem jezeru.

Omar je ždel sam v svoji sobici. Kar so se tiho odprla vrata in vstopila je mala Arifa. Plašno je postala pri vhodu; bala se je, da je Omar ne zapodi iz selamlika, namenjenega le moškim. Bila je bleda, razmišljena.

»Omar, pojdeš res tudi ti z njimi?« je vprašala vsa žalostna in nekaj ji je zatrepetavalo na nežnem vratku pod rdeče pobarvanimi lasmi, spletenimi v tri kite.

»Res.«

»Pa se kmalu vrneš?«

»Kmalu.«

»Ah, ne veš, kako mi bo dolgčas po tebi,« je vzdihnila in boječe pogledala orožje, katerega se mohamedanka ne sme dotakniti. »Omar, podari mi kaj, da bom imela za spomin!«

Odprl je dolaf in ji podaril rubinovo agrafo, ki jo je nosil včasih na turbanu.

Zahvalila se mu je vsa vesela in mu podarila svojo srebrno zapestnico. Prijela ga je za roko in šepetala v presledkih, zardela v dražestni zadregi: »Ah, Omar, Omar...da bi imel tudi ti mene tako rad, kakor jaz tebe!«

Priklonil se je in poljubil deklico na živo rdeče, še nekoliko tanke ustne. Arifa je stopila na prste, se iztegnila v vitkih bokih in mu ovila obe roki okoli vratu. Vrnila mu je poljub krotko, rahlo, boječe se, da se mu ne bi zazdela vsiljiva. Kakor zlati zvonci so cvenketali cekini okoli njenega vratu in na prsih.

Zasmilila se je Omarju. Mislil si je: »Pride pote mož, te odvede v harem, v večno ječo, kjer bodo gizdava oprema, parfum in sladkarije vse tvoje veselje...«

»Greš malo k nam?« ga je vabila in ljubko nagnila glavico po strani.

Omar je šel z Arifo, dasi ni rad hodil k Esmi hanumi. Zdelo se mu je včasih, da ga prva žena Osman paše pogleduje nekam sumljivo — kakor bi kaj slutila.

Esma je v haremskem blišču sedela s podvitima nogama na minderju, pokritem s težkimi perzijskimi preprogami, in se naslanjala na modre blazine, parfumirane z rožnico.

Oblekla si je najlepšo obleko — rajne Fatime: ozek, kratek telovnik iz temno rdečega baržuna, z zlatom pretkan, in široke dimije iz težkega modro sivega brokata, obsutega s srebrnimi zvezdicami.

Ponudila je Omarju halve, peciva iz parfumirane moke, medu in maka. Omarju se ni ljubilo; razdelil je slaščice Arifi in preživahni Hanifi, ki ga je poredno cukala za rokav in skrivoma pačila hudomušni obrazek na čudno smešne načine.

Skozi rešetke so poigravali sončni traki in po drobnem vezenju na steni je gomazelo kakor roji zlatih kresnic.

»Ljubi Omar, povej mi, kaj misliš, kdaj dobiš brke?« je Esma nenadoma vprašala.

Omar je molčal. Sprva se je nasmehnil, ali takoj mu je otrpnil smeh. Bal se je Esminih vprašujočih oči; bal se je, da ne pojde proti domovini, marveč — v harem.

»Omar mi je dal take lepe kamne v spomin,« se je poveselila Arifa in kazala agrafo.

»Meni tudi, meni tudi!« je zahtevala Hanifa.

»Ah, naša porednica misli, da mora dobiti vse, kar imam jaz,« se je pritožila Arifa.

Tačas je prišel Osman paša. Hčerki sta mu pohiteli naproti. Sedel je, si posadil malo Hanifo na koleno, pogledal Omarja in vprašal ženo: »Kaj delate?«

»Pravkar sem mislila: glejte vendar, kako dekliški obraz ima naš Omar,« je odgovorila Esma in pozorno motrila fanta s svojimi sanjavo temnimi očmi.

Omarja je spreletel mraz; bilo mu je tesno okoli srca, da je stežka sopel. V silnem strahu je čakal, kaj poreče paša.

»Kakšna misel,« je zavrnil mož hanumo. »Pa poglej druge petnajstletne dečake! Omar! Pojdi dol in naroči, naj bo večerja danes malo prej! Jutri bo treba zarana v sedlo!«

Zatonila je velika purpurna žoga; mohamedanom se je pričel nov dan. Trudni oblaki, obsuti z žerjavico in zlatom, so počivali v dolgi vrsti nad otemnelimi gorami. Po molitvi je obiskal Omar še enkrat vse ljubke kraje in kotičke ter se ganjen poslavljal od vranduške trdnjave kakor od sočutnega živega bitja. Rad je odhajal od tod — in vendar se mu je storilo tako inako ob misli, da bo bival le še nekaj kratkih ur tukaj, kjer je preživel toliko let. Zdelo se mu je, da žalostno pojo črički za obzidjem, iz vasi pa je donašal večerni veter otožno petje turških deklet...

Kakor omamljen je odtaval po večerji v svojo izbo in zapahnil vrata z železnim zapahom.

»Zadnja noč v Vranduku...« si je rekel in zrl zamišljeno skozi odprto okno. Na mračno sinjem obnebju so že migljale zvezde; nad spečimi hostami je gledala luna veličastno iz okna črnih oblakov. V grmičju in nizkem gozdu blizu trdnjave so peli in ihteli slavčki tako milo, tako koprneče, tako sladko tožno, da se mu je topila razigrana duša v sanjavem domotožju.

»Kakšna je moja domovina?«

V duhu je videl vabljive gore, čudovito drevje, bajne cvetlice, zlatokrilne metulje.

»Kje sta moj oče in moja mati? Kakšen je moj dom? Ali pridemo mimo njega?«

Temno se je spominjal visokih zidov, ali zdelo se mu je, da bi vendar takoj spoznal rojstni grad, ko bi ga le zagledal! Slekel se je, sezul in legel. Skozi nočno tihoto je šumel tajinstveni šum narasle Bosne, jezno se zaganjajoče ob tesne skale.

»Kako oduren je ta Uzeir aga,« se je domislil in se zopet spomnil Fatime. »Zjutraj obiščem revico zadnjikrat...« Misli so se mu jele križati in kaliti. Uspavalo ga je enakomerno bučanje reke, zaspal je trdno spanje zdrave mladosti.

Skozi okno so lili lunini žarki in obsevali kos tal in zidu pri vratih. Zunaj je v presledkih vihral veter, vil drevje in bučal ob oglih. V Vranduku je cvilil pes; tolpa njegovih poldivjih tovarišev je lajala za njim, se oddaljila, umolknila pa zopet zacvilila in tulila in pošastno zavijala.

Ko je burja ponehala za trenutek, se je nenadoma zdelo Omarju, da se na hodniku nekaj plazi ob zidu in prhuta v sapi... Dvignil je glavo in pozorno poslušal.

»Nič ni,« si je dejal pomirjen in se globoko oddahnil. Pogledal je skozi okno. Dolgi oblaki so se bili pomaknili proti zahodu. Na globokem nebu so plaho migljali plamenci, kakor bi morali zdaj zdaj ugasniti v sapi. Mesec je počival na visokih blazinah. Omar je zdajci slišal razločno — kako je tipalo po vratih...

»Kaj je to?« se prestraši. Trepetaje strmi proti vhodu. Srce mu zastaja.

Divje zabesni veter. Naglo se odpro vrata in hitro se zopet zapro — pred drgetajočim Omarjem stoji bela človeška postava, oblita od mesečine. Počasi, neslišno se bliža postelji. Omarju se ježijo lasje, ko vidi, kako se premikajo gube njenega mrtvaškega prta.

»Kdo si? Kaj hočeš?« jeclja in se boji sam svojega glasu. Sila razburjen hlastne v kot po handžar ob zglavju. Toda od prikazni prihaja taka očarujoča sila, da ne more obrniti oči od nje; roka se mu dotipa do orožja, ali trepetoči prsti spuste ročaj in handžar mu pade na tla. Ves trd od strahu gleda Omar v nemo nočno prikazen. Zobje mu šklepetajo, pretresa ga mraz, kakor da diha vanj ledena sapa planinskega prepada.

Tedaj se razgrne beli prt in pokaže se bela roka, bel obraz.

»Fatima!« dahne Omar.

Tu stoji pred njim tako mlada, tako lepa, kakršno je videl tistega dne, ko je prišel v Vranduk. Čisto taka je, le vsa bela, bolj bela nego njeno mrtvaško ogrinjalo. Labodje bela lica obdajajo gavranje črni lasje.

»Fatima, kako nebeško si lepa!«

Omoten se ne more ganiti, udje so mu kakor svinčeni. Počasi se dvigne njena drobna, prosojna roka, milo se upirajo vanj žalosti polne oči in komaj slišno šepetajo skrivnostne ustne:

»Ko se povrneš domov — oj — varuj se črne kače!«

Ko tajinstven duh polnočne sape v cipresah mu šušte njene besede na uho. Prebledo obličje se prikloni nadenj in na vroče, potno čelo ga poljubijo mrzle ustne. Od nje veje grozoten grobni hlad in duh vlažne prsti.

Znova zabuči veter, vrata se odpro.

»Zbogom, Omar!« šepeta prikazen in se izlije iz spalnice.

Oblak zakrije luno, otemni sobo.

Omar se je drgetajoč zdramil in obležal kakor v omotici. Naposled se je le ojunačil; vstal je, ukresal ogenj in prižgal svečo. Hitel je k vratom. In videl je, da so zapahnjena tako, kakor jih je bil zapahnil, preden je šel leč. Na novo ga je lomil grozljiv strah. Sapa je ponehavala; le Bosna je šumela zmerom enako močno.

Legel je zopet in si otiral oznojeno čelo.

»Kaj je bilo to? Ali se mi je le sanjalo tako živo? Ali je bilo vse le prazna domišljija? Pa saj sem videl in slišal in čutil vendar vse tako natanko! Tamle je stala, tod se je premikala ona, Fatima! Ali vstajajo mrliči iz grobov? In kdo je odrinil zapah, ki sem ga zapahnil znotraj? Da bi bil vse to samo privid? Ali je bila ona ali vendar ni bila? Ah, bila je, bila! V duhu bom vedno pri tebi, mi je obljubila na smrtni postelji. In vstala je iz groba, obiskala me takoj prvo noč! Ah, da je nisem vprašal, kako je tam...kaj je na onem svetu... In vprašal, kaj pomeni tista črna kača...«

Zunaj so skovikali skovirji. Upihnil je svečo in razmišljal strahotno uganko. Že so ugašale zvezde, že je slišal peti, klepati divjega petelina. Prekrižal je roke na prsih in zaspal...

Komaj se je jelo malo svitati, je že zatrobil bojni rog. Omar je skočil pokonci in si mel oči. Čutil se je mirnega, krepkega in čilega. Ko se je oblačil, se mu je smejalo kar samo po sebi in venomer je ponavljal: »Torej danes! Torej danes!«

Bilo je vse mračno; toliko da je razločeval tablice na stenah. Skozi okno je pihal hladen piš, oznanjevalec sončnega vzhoda. V bližnjih hostah so počivkavali ptiči kakor še v sanjah. Megle so se kuhale nad reko Bosno in se pasle ob holmih. Vranduške koče s svojimi iznad pritličja molečimi štirimi zgornjicami in strmimi strehami so gledale iz sivine, kakor bi bile postavljene v oblake.

Hitel je v kopalnico. Po hodnikih, po dvorišču, povsod je slišal ropot, klice, korake; že je bilo vse živo po trdnjavi.

Izza meglenih vrat je stopilo zmagoslavno sonce. Po ozki minaretovi galeriji je korakal muezin, prekrižal roke na prsih, se priklonil globoko in pel na vse štiri strani »Ezan i Muhamedi«:

»Alah je vsemogočen! Pričam, da ni boga mimo Alaha! In pričam tudi, da je Mohamed prerok Alahov! Pripravite se k molitvi! Pripravite se k dobremu! Alah je vsemogočen! Ni boga mimo Alaha!«

Vse se je zdelo Omarju danes obdano s čarom posebnosti. Še nikdar ni poslušal poziva k molitvi tako pozorno in pobožno.

Po jutranjici je šel na vrt. Zdanilo se je. Nebo je ovijala tanka mrena. Iz goščave je letela črna gozdna štorklja dol k Bosni iskat si postrvi. Tiho je stopal proti orehu. Tisočere zlate niti so poigravale med vejami, po lahno ožarjenem zidovju, po rosnih bilkah in cvetlicah. Na svatovsko odetih grmih, v hladu dolgih jutranjih senc je bilo vse tako svetlo, spokojno, praznično...

Natrgal je mladih rož in jih položil na Fatimino gomilico. Na nežnih cvetih so se lesketale kaplje rane rose ko človeške solze.

Spomini, živi in na pol pozabljeni, so se mu porajali iz skritega dna duše. Nejasna, prijetna sanjavost mu je opajala srce. Spominjal se je veselih in otožnih prizorov; spominjal se je časov, ko se je rajna Fatima zvonko smejala pod orehom, časov, ko sta skrivoma snovala rešilne načrte; spominjal se je njenega milega glasu, ganljivih hrvaških pesmi, njene hvale in graje, njenih svaril...

»Kaj pomeni črna kača?«

Spomnil se je odurne ciganke. Kar mu je stopila pred oči druga postava — temno oblečena ženska s črno krinko...v hladni podzemeljski jami, kjer so se povsod vžigale, bleščale in bliskale pisane lučke na kamnitih stenah in stropih.

Nad grobom so letali metulji in čebele; pogorski veter je zibal cvetje in visoko travo. Na orehovo vejico je sedel ščinkavec, prepeval in se gugal, da so se z listov usipale svetle kapljice z rahlim šumom.

Omarju je bilo, kakor da sliši Fatimo: »Ne žaluj za menoj. Našla sem mir in pokoj! Kako tiho, kako lepo je tukaj! Čuj kako radostno pojo drobni ptički, kako prijetno pihlja veter iz vonjavih pragozdnih senc, z daljnih višav prinaša prijazen pozdrav od domovine!«

In začutil je čilo moč mladega telesa, svežo moč, kakršno je videl in slutil naokoli v bujni prirodi.

Že so gnali konje iz konjušnice. Treba je bilo oditi; sklonil je glavo. Poljubil je šopek in dihnil: »Zbogom, Fatima!«

Na dvorišču so gizdavi žrebci iztezali vratove, širili nozdrvi in rezgetaje pozdravljali mlado sonce. Manjši kosmati tovorni konji, osedlani s preprostimi lesenimi sedli, so se vedli mirneje in le včasih pozvanjali z zvonci.

Ilmihal je z dolgim bičem odganjal lajave pse. Divji, brkati konjeniki so hodili okoli konj, nekateri pa so že sedeli v sedlu. Iz vrveče množice je slišal Omar klice:

»Husein, Ali, Hasan...«

Sedaj je izpustil Ilmihal krasno osedlanega Sarifa iz hleva. Umnooki beli konj je sam priskakal k svojemu mlademu jezdecu. Omar ga je ljubkujoče potrepljal po čelu, po plečih, po lepo upognjenem vratu in se popel v sedlo. Sarif je plesal po dvorišču, nagajivo natezal uzde in grizel žvale; ponosno, strumno in vendar lahno je sedel Omar na njem. Novo sedlo je škripljalo in rahlo so požvenketavale srebrne verižice ob usnjati opremi. Osman paša je govoril z debelim Tahirom in zadovoljno gledal Omarja.

Dolgi Ejub je miril visokega črnega Atmadžo, ki je besno udarjal ob tla, da so se mu iskre kovale pod kopiti. Vedno nestrpneje je stresal gosto grivo, ki je bil vanjo vpleten amulet proti zlemu pogledu. Kakor šibek mladenič ga je zajahal Osman paša. Veliki belo rdeči turban sta mu krasila diamantna agrafa in čapljino pero; ob bedru se mu je lesketala dragocena damaščanka.

Zatrobil je trobentač na dolgi bojni rog. Ta glas se je zdel Omarju klic novega življenja, ki se ga je — bal in vendar vse pričakoval od njega.

Še enkrat se je ozrl po zidovih, še enkrat po vodnjaku, po pol mesecu na minaretu, še enkrat po nepozabnem vrtu...

Bilo mu je, kakor da žalujeta ob slovesu tudi kamen in zid...

»Alah s teboj, Omar!« je zazvenel dekliški glasek. Pri oknu Esminega harema je videl objokani Arifin obrazek. Mahnil ji je z roko v slovo.

»V imenu Alahovem!« je velel Osman paša.

Zastavonoša je dvignil malo zeleno zastavo nad glavo svojega rjavega konjiča, konjeniki so divje zavriskali in odjahali iz trdnjave.

Oddirjali so mimo vranduških domov proti jugu, po ozki dolini reke Bosne, proti severozahodu, dirjali proti Travniku in Banjaluki, se združili medpotoma z drugimi četami in dirjali, dirjali naprej proti hrvaškim in slovenskim mejam.

Petnajsto poglavje

Hladnega majskega jutra leta 1472 je stal na lesenem mostovžu ljubljanskega Starega gradu ali meščanske bastije nad Svetega Florijana ulico štiridesetleten mož preširokih ram in prekratkih nog, veseli, hrabri vitez Ahac Doljanski.

Tukaj, na južnovzhodnem delu grajskega hriba, nasproti velike grajske trdnjave, so ljubljanski meščanje zgradili majhno trdnjavo na razvalinah rimskega zidovja. Na utrdbe so postavili mestno zastavo, topove in svoje stražnike, ki naj bi naznanili ogenj in sovražnika.

Le malo je spremenilo viteza Ahaca minulih deset let. Odebelel je še nekoliko bolj navzlic viharnim časom. Pač so mu že precej osiveli dolgi lasje, pristriženi le nad obokanim čelom; močni črni brki pa so mu štrleli v stari krasoti kakor dvoje osti vodoravno preko napetih lic. V svežem jutranjem pišu mu je nihalo spreminjasto pavje pero nad rjavim baretom, ob mečevem ročaju pa rdeče svilnata, zlato pretkana pentlja. Ob pasu mu je visela poleg bodala usnjata torbica, na prsih pa ogromna čutara.

Vitez Ahac je bival že precej dolgo v Ljubljani. Ko je bila uvidela grofinja Mila Blagajeva, da je vse iskanje in poizvedovanje po ugrabljeni hčerki brezuspešno, ji je omrzel grad, kjer jo je spominjal vsak kotiček nesrečne Alijane. Grof Ladislav je odvedel soprogo v razcvetajočo se Ljubljano; tu je bilo dokaj razvedrila in zabave. Ali tudi tukaj neutolažena mati ni našla miru. Preselila sta se na hrvaško posestvo; na gradu pri Kolpi pa je poleg starega grofa Felicijana ostal in vladal vitez Ahac. Dokler je bilo kaj boljšega vina v grajski kleti, se mu nikamor ni mudilo z doma; kadar je pa pošlo, je kar po cele tedne veseljačil pri sosedih in znancih med Kolpo in Savo.

Letos ga je poslal grof Ladislav, naj nadzira popravo njegove hiše v Gosposki ulici. Vitez Ahac je kaj rad odhajal s svojim oprodo s kmetov v stolno mesto. Tukaj je živel venomer v skok. Našel je mnogo starih prijateljev in si pridobil novih znancev, ne le med ošabnimi plemenitaši, ampak tudi med ponosnimi meščani. Italijanskim zidarjem v Blagajevi hiši ni prodajal sitnosti — rajši je nadzoroval ljubljanske gostilne. Ker jih je bilo vse polno in ker je bil kot nadzornik zelo vesten, je imel vedno dokaj posla do pozne noči. Kadar je zaklenkal na Gradu mali zvon in gnal vinske bratce že ob devetih iz krčem, je vitez Ahac vedno še moško sedel za mizo in prijazno prigovarjal gostilničarju, naj nikar še ne lazi v dolgočasno posteljo. V kratkem si je pridobil ponosen in časten priimek: ponočni kralj. Hiša grofa Blagaja je bila že zdavnaj popravljena, toda Ladislavov svak še vedno ni maral iz Ljubljane, in to iz dveh tehtnih razlogov: prvič še ni pregledal vseh gostiln tako natanko, kakor se mu je zdelo potrebno; drugič pa se ni hotel lahkomiselno nastavljati Turkom, ki so pridrveli kmalu za njim na Kranjsko.

Zamišljen je gledal dol na ljubljansko mestece. Drevje in grmovje na Gradu so bili večinoma posekali, nekaj zato, da bi laže ugledali bližajočega se sovražnika, nekaj pa zato, da bi laže streljali nanj. Ta les in pa les iz cesarskih host so porabili pri utrdbah in mostovih pred mestnimi vrati. Grad je bil skoraj gol; ptice pevke so se preselile na Golovec.

Vitez Ahac je videl pred seboj malone vso Ljubljano: Stari trg in Novi trg. Med Ljubljanico in Gradom so se stiskale večinoma lesene hiše in hišice Starega trga, krite z deskami ali slamo; onstran reke, med njenim levim bregom in razvalinami Emone na Gradišču je bil Novi trg; tam so stale večje zidane hiše kranjskih kavalirjev. Od Starega gradu je držal najstarejši mestni zid naravnost po hribu dol do Karlovških ali Pisanih vrat ob koncu ulice svetega Florijana in odondod po Prulah do Ljubljanice nasproti izliva Gradaščice. Drugega zidu, od grajskega poslopja do mostu pri Tranči, Ahac ni mogel videti. Tudi Novi trg je bil obzidan. Mestece je bilo podobno velikemu gradu.

Od raznih strani je slišal udare in klice delavcev, ki so popravljali zidove, hiše in mostove pred mestnimi vrati. Sredi Starega trga, nad rotovžem, se je nemirno spreletavala jata golobov in tožno je pozvanjalo iznad cerkvice svetega Fridolina ob začetku enostranskega mestnega zidu na Bregu. Po Ljubljanskem barju in v Mestnem logu se je pasla tu in tam megla; iz nje so kakor iz sivega jezera moleli jagnedi, vrbe, jelše, hrasti. Ponekod je blestela močvirna voda, se lesketal okljuk Ljubljanice v sončnem svitu; po vodi je plavalo mnogo čolnov in splavov. Nad Krimom so pluli beli oblaki počasi proti zahodu.

Vitez Ahac je slišal korake na mostovžu. Prihajal je meščan, oborožen z mečem in težko trorezno sulico, spodaj okovano z železom; na glavi se mu je svetila lepo osnažena čelada, na prsih pa jeklen oklep. Bil je manjši od Ahaca, pa prav tak trebušnjak. Držal se je pa mož precej kislo; videlo se mu je, da nič kaj rad ne opravlja sitne in dolgočasne stražarske službe.

»Kako pa kaj, bratec Ljubljančan?« ga je prijazno ogovoril vitez Ahac. »Saj menda ne bo Turka sem pred Ljubljano, kaj pravite?«

Meščanu stražniku se je okrogli obraz še vedno nejevoljno mrdal kljub lepemu nagovoru.

»Nikar me no ne glejte tako presneto pisano, prijatelj!« je nadaljeval veseli vitez Ahac in se mirno zlagal: »Komaj sem zvedel, da sili divji Turek v deželo, pa sem prihitel v mesto, da kot pošten vitez pomagam Ljubljančanom zoper nevarnega, zarobljenega sovražnika!«

»Potlej ste pač bela vrana!« je godrnjal meščan. »Gospa plemenita, se hudo malo menijo za nas meščane!«

»Imeniten vipavec,« je dejal vitez Ahac in mu ponudil čutaro. »Iz gostilne pri Veselem medvedu tamle doli.«

Stražniku se je razjasnil obraz. Pil je, se globoko oddahnil in rekel: »Ne vem, čemu se klatim jaz, miroljuben medičar, tukaj gori ponoči in zarana, ko je megla! Kaj naj pa vidim, če je megla? Pa naj zakurijo okoli Vrhnike in na Krimu devetindevetdeset grmad kako naj jih vidim, če je pa megla, taka megla!«

»Peklenska megla res!« je pritrdil vitez.

»Prav vražja. Čarovnice varijo v svojem kotlu nevihte in kuhajo točo. V nevarnosti smo, ljubi moj vitez!«

Okrepčal se je tudi vitez Ahac.

»Vsak dan pričakujemo Turka. Rad bi prelival našo nedolžno kri, tolovaj. Toda če pride ponoči ali zjutraj, ga zavoljo megle ne bomo videli prej, pravim, dokler ga ne bomo imeli čisto pred nosom, pred Pisanimi vrati ali pa v šenklavškem predmestju.«

»Saj tudi streljajo pri grmadah.«

»Streljajo. Prav. Kurijo in streljajo na holmih in hribih od kranjske meje doli noter do Koroške. Toda — kaj pa, če preslišimo strel? In če ga slišim, ali morem vohati, kje je počilo, ali pri Sveti Magdaleni ali na Ahacijevi gori ali na Ljubljanskem vrhu? Pasja služba taka!«

»Pasja, pasja.«

»In vrh tega dobim najmanj dvanajst gorkih, če se zmotim in zaspim ali pa če sprožim top po nepotrebnem.«

»Pomilujem vas, prijatelj! Hm, hm: megla — dolgčas — potlej pa še dvanajst gorkot! Hm. Sicer pa — tale Grad stoji zelo ugodno, na križišču treh cest.«

»Pa je vse preslabo zavarovan! Vidite, od tukaj do grajske trdnjave bi moral biti na robu ravninice vrhu hriba močan zid in proti vzhodu globok jarek. Kaj pa, če prihrume Turki okoli Gradu mimo vasi, mimo Poljan sem gor?«

»To bi bilo za nas narobe,« je kimal vitez Ahac.

»No, tamle je nekaj topov. Še lani smo dobili dvesto centov bakra in deset centov kositra, da so vlili nove ‚kače’. Teh se Turek neznansko boji; kadar sliši pok, kar sede na svoje široke hlače, če ni ravno na konju!«

»Pa je vendar čudno: Turki so že od meseca marca na Kranjskem, pa le živa duša ne ve prav, kod se potikajo. V nedelji pred Marijinim oznanjenjem so sežgali cerkev v Cerknici —«

»Morda jih je gnal vrag skozi Hrušico in Vipavo na Laško, na Furlansko ali pa v Istro. Tukaj plenijo le male čete... Vsak čas pribeži nekaj kmetov...«

Prišel je stražnikov tovariš in kmalu sta jela kvartati. Vitez Ahac se je poslovil in odšel. Ob vsakem koraku je klopotal luskinasti oklep, ko je stopal zajetni mož proti grmadi.

Vrh grajskega hriba so bili nagrmadili več velikih kupov drv in jih polili s smolo. Zraven je stalo nekaj močnih, nabitih možnarjev, dalje gori pa nekaj dolgocevnih »kač«; poleg njih so ležale kamnite in železne krogle.

Na severovzhodnem robu Gradu so popravljali grajski vojaki okope iz kamna, prsti in hlodov ter postavljali velike vreče, napolnjene s peskom. Kmetje iz okolice so donašali kamenja iz mestnega kamnoloma na severovzhodni strani Gradu. Oblečeni so bili v trde, dolge suknje, opasane z debelim motvozom; na glavi so nosili polhovke. Pomagati sta morala tudi dva ujeta Turka, ki sta vlačila na nogah težke verige.

Na mali planoti pred grajskim poslopjem je videl vitez Ahac kmečke družine, ki so pribežale pred Turki v varno mesto. Nekateri so razpeli platnene rjuhe med vejami, ki jim je bila prizanesla sekira; drugi so bivali kar pod milim nebom. Malo je bilo med njimi mož in mladeničev, kajti krepkejše roke so morale pomagati še spodaj pri utrjevanju mestnega obzidja. Otroci so pasli konje, osle, govedo in drobnico. Borno oblečeni starci in bolniki so ležali na slami; odevali so jih preprosti plašči, sukneni kosi z luknjo za glavo. Dekleta in žene so molzle koze in krave ter kurile pod kotli. Vitezu Ahacu se je zdelo, da gleda ciganski tabor.

Ob poti je sedela objokana stara ženica, in ne da bi jo bil ogovoril, mu je jela tožiti:

»Oh žlahtni gospod, kaj bo, kaj bo! Kar vidite tukaj družin, vsaka žaluje za sorodnikom, ki je ali ubit ali pa v železnih verigah na Turškem. Lani so planili strašni Turki v našo ubogo vas, potegnili izpod oltarja mašnika in ga sežgali živega. Na drobne kose so posekali vse stare ljudi in vse otroke in vse bolne žene, skratka vsakega, ki ni mogel začasa pobegniti ali se skriti. Oplenili so nam hiše, jih zažgali in razrušili. Gospoda se skrivate v svojih močnih gradovih, kmeta pa prepuščate strašni smrti. In kadar ni Turka, nas pa vi odirate pri desetini, pri tlaki in povsod!«

»Mati, jaz ne!«

»Ne zamerite mi, žlahtni gospod! Prosim vas, povejte vsaj drugim, kako strašno nam je hudo! Čisto smo že obupani zavoljo večnih napadov. Davke plačujemo zaradi Turkov in vi nam vendar ne odpodite neusmiljenih tolovajev. Kmalu ne bomo mogli več plačevati urbarskega davka. Ali se ne čudite, da se nismo že preselili na Laško ali na Ogrsko ali kamorkoli?«

Viteza Ahaca so pekle te besede. Smilila se mu je uboga starka, smilili so se mu kmečki ubežniki, zlasti sestradani otroci in bolniki.

»Ali kaj bi?« je dejal in skomignil z rameni. »Je že tako na svetu. Potrpite, mati! Bo že bolje!«

Segel je v torbico in dal ženici nekaj reparjev. Od grajske trdnjave je slišal vreščanje žag in udarjanje kladiv. Italijanski in domači rokodelci so popravljali in zazidavali luknje v starem zidovju, zgrajenem in utrjenem že po frankovskih mejnih grofih in koroških vojvodih.

Pod južnim stolpom se je ob poveljih hripavega voditelja vadilo nekaj arkebuzirjev z nerodnimi, težkimi puškami. Nabijali so arkebuze z osemlotnimi kroglami, previdno in preudarno zasajali dvozobne vilice v tla, naslanjali ogromno cev na to podlago, merili na kupe lesa, na topove in možnarje, ogledovali prašnico zgoraj in vžigalnik spodaj v petelinu, postavljali ozko kopito na zemljo, kresali z jeklom iskre iz kresilnika in jih lovili na vžigalnik.

»Škoda časa!« si je mislil vitez Ahac. »Puška tehta gotovo svojih petdeset funtov in krogla bi predrla najdebelejšega konja, če bi bil blizu in dobro privezan. Ali preden mož sproži, kje bi bil že Turek na svoji nagli živalci!«

Počasi jo je mahal po precej strmi poti med plotovi in vrtovi z Gradu. Preden je prišel v Svetega Florijana ulico, je moral mimo velikih kupov kamenja in mimo mestne shrambe za seno. Prostor je bil malone ves zastavljen s polnimi vozovi in tovorno živino kmetov.

Prijetno je dehtelo sveže seno, ali kmalu so zaudarjale vitezu v nos manj blage dišave. Zatohel in izprijen je bil zrak v ozkih, mračnih ulicah preobljudenega, tesnega mesta. Večinoma lesene hiše so bile s svojo ožjo stranjo, s svojimi tremi malimi okni vsakega nadstropja obrnjene proti ulici. Stanovalo je v njih po troje rodbin, ponekod pa tudi po petero in šestero. Le malokatera okna so imela pravo steklo; ponajveč so bila zaprta z oljnatim papirjem, z mrenami, s pergamentom. Zidovi so bili okrašeni s preperelimi slikami svetnikov in z oprašenimi kamnitimi kipi v vdolbinah. Na slamnatih ali lesenih stenah so čepeli veliki lončeni gumbi.

Ulice so bile vse zelo nesnažne. Povsod je bilo kar na debelo prahu, črepinj, kamenja, cunj in kuhinjskih odpadkov. Vrle gospodinje so metale smeti in izlivale pomije kar pred hišami v luže in jame, ker nesnage niso marale gledati na dvorišču; do Ljubljanice in mestnih jarkov pa je bilo marsikomu predaleč. Vendar modri mestni očetje z veleuglednim mestnim sodnikom na čelu niso popolnoma pozabili čistoče. Po njih odredbi je trge in ulice pometala zadruga sodarjev, pa še celo dvakrat — na leto: na veliki petek in pred Telovim.

Ljubljana je bila že takrat cvetoče trgovsko mesto. Turški handžar je sicer poslednja tri leta zaprl vse trgovske ceste na Hrvaško in Beneško do morja. Navzlic temu je srečaval vitez Ahac po mestu vse živo ljudi.

Skozi Karlovška ali Pisana vrata so prihajali za varne zidove in stolpe okoličani z ženami in otroki, s tovornimi konji in osli, s koši in košarami, s culami in bisagami. Nekateri so bili oboroženi s kosami in sekirami, drugi so nosili lopate in razno orodje, da bi pomagali pri mestnih utrdbah.

Staro in mlado, trgovci in rokodelci so jih gledali pred prodajalnami in delavnicami; ob oknih in na pragih pa je bilo vse polno radovednih, visoko opasanih Ljubljančanov.

»Kje so Turki?« je zavpil golorok mečar kmetom.

»Kje so Turki?« je kričala množica meščanov.

»Na Notranjskem,« so odgovarjali kmetje.

»Lejte jih no,« se je rogal mečar. »Ti romarji imajo že turško mrzlico, haha!«

Množica se je krohotala.

»Boste že videli!« so jih resno zavračali kmetje.

Vitez Ahac se je počasi rinil dalje proti Pisanim vratom. Kmalu za begunci so prijahali bradati srepogledi oklopniki po dva in dva, vsi v oprašeni železni obleki, kjer je bil viden marsikateri vtis sovražnega orožja. Iznad čelad so jim mahali veliki rdeči šopi. Oboroženi so bili neenako z meči, ščiti in samostreli, pripetimi za kljuke ob pasovih; ob ramah so jim poskakovale dolge sulice, privezane z jermeni k životu. Pred njimi je jezdil kapetan v ozkem sivem plašču, razparanem do bokov; okoli vratu se mu je svetila zlata verižica s slonokoščeno piščaljo, v desnici pa je držal kratko črno palico. Poleg njega je jahal mlad praporščak z rdeče svilenim praporom, za njim trobentači in piskači. Konjska kopita so razkopavala kupe smeti in gost prah se je dvigal visoko proti oknom in streham. Četa se je vračala od razgledovanja.

Meščanje so ljubili nasilne vojake najemnike in njih požrešne žene le iz daljave. Ali sedaj, ob preteči nevarnosti, jih nikakor niso gledali prijazno. Predirno, oglušljivo so donele dolge trobente in piskale piščali po ozki ulici; jezdeci so se držali moško in slavoljubno; nekateri mlajši, navdušeni meščani so metali čepice kvišku in kričali na vso sapo: »Vivat cesar Friderik!« Otroci pa, vedno nagajivi kajoni, so na grde načine oponašali ne posebno blagoglasno godbo prenapetih piskunov.

Vitez Ahac je prispel pred široka in močna Pisana vrata, podobna majhni trdnjavi, vdelani v mestni zid, ki je držal od prastarih utrdb z Gradu čez ožji konec Svetega Florijana ulice ob južnem delu Ljubljane proti vodi. Ta vrata so bila najstarejša in najgrša; na vrhu je plapolala mestna zastava. Ob vhodu je stal oddelek mestne straže in vratar, star, siten dedec. Pobiral je mostninski vinar od vsakega tovora in deval denar v pušico, pribito na zidu. Iz malega okna nadstropja je gledala izza cvetlic bledolična vratarjeva hčerka. Zunaj mesta je bil ob zidovju globok in širok jarek z lesenim mostom.

Vitez Doljanski je krenil okoli vogala na levo v umazano in vlažno Pasjo ulico, ki je vodila tik za mestnim zidom proti Žabji ulici in Ljubljanici. V Pasji ulici so imeli vrvarji ali vozarji svoje delavnice in shrambe, ponoči pa se je klatila tod najhujša sodrga in svojat. Marsikoga so tukaj ubili in oropali ali vsaj neusmiljeno pretepli. Sedaj pa je tamkaj mrgolelo delavcev, ki so popravljali mestni zid, poškodovan še za obleganja čet mogočnega grofa Ulrika Celjskega in cesarjevega brata Albrehta. Nekateri so utrjevali hiše in obijali vrata z debelimi železnimi žeblji in ploščami, drugi so zazidovali vnanja vrata, valili sode, polne vode, in polagali mokre kože na strehe, da bi mogli Turki tem manj opraviti z gorečimi puščicami in plamenicami. Ljubljančani so odlašali težavno in drago delo, dokler so le mogli; tem bolj so hiteli sedaj.

Od zunaj je slišal vitez Ahac škripot lopat, s katerimi so kmetje poglabljali mestni jarek. Zavil je v Žabjo ulico; odondod je korakal po Svetega Florijana ulici in nato po drugih tesnih uličicah pri cerkvici Svetega Jakoba. Tukaj, blizu najstarejše mestne cerkve, je bilo mirneje. Kure so razgrebale smeti in otroci so se igrali z lesenimi vrtavkami in usnjatimi žogami. Kar je zaslišal bobnanje. Mestni sodni sluga je strahovito tolkel po telečji koži in skupaj hiteči množici oznanjal ukaz slavnega magistrata, da morajo biti vse gostilne in vsa štiri mestna vrata, Pisana, Gorenja, Vicedomska in Nemška, odslej do preklica zaprta že ob sedmih zvečer. Nato je šel s svojim visokim bobnom bobnat in oznanjat dalje po mestu.

»Stvar postaja vendarle resna,« je umoval vitez Ahac sam pri sebi. »Presneto! Treba bo malo k Veselemu medvedu, da se okrepčamo in hrabreje sprejmemo divjega Turka!«

Slavna gostilna pri Veselem medvedu je stala malone na sredi Rožne ulice, v enem izmed najstarejših delov ljubljanskega mesta. Slovela je pri domačinih in tujcih, zakaj spoštovani meščan in gostilničar Vid Čičigoj, imenitni predstojnik krčmarske zadruge, ni točil nikdar nobene jesihaste čobodre, kakor je to uganjalo toliko krčmarjev kosmate vesti, ampak pravo vino, pa še prav poceni. Daleč naokoli sta bila na najboljšem glasu njegov črnikalec in vipavec, pa tudi dolenjec. Njegova zakonska žena Polona je znala kuhati tako dobro, da ne bi mogel zabavljati noben še tako siten razvajenec; zlasti pa so navdušeni občudovalci njene višje kuharske umetnosti hvalili mesene klobase, pošteno dolge in lepo rjavo pečene v presnem maslu, dehteče in okusne, po dva vinarja. Tu je bilo vedno mnogo gostov, bodi v petek, bodi v svetek. Pri Veselem medvedu je bila vsak dan nedelja. Godci so včasih prihajali že dopoldne ob devetih in godli do trde noči. Z iskrenim veseljem se je bližal vitez Ahac hramu krepčanja.

Pred gostilno je videl nekoliko tovornih konj; med njimi so stali možje, kričali in si ponujali vrč vina iz roke v roko. Nad vrati sta visela zelen železen venec in grozd. Ob vratih je bil naslikan prijazen medved; držal se je na smeh in pil medico kar iz vedra. Umetnik pa ga je bil pogodil tako slabo, da vitezu Ahacu ni ugajala vesela mrcina niti takrat, kadar je bil najbolj židane volje.

Čičigojeva gostilna je bila patidenk-hiša. Pred tridesetimi leti so oblegali Ljubljano vojaki prepirljivega cesarjevega brata Albrehta in celjskega grofa Ulrika, pa niso nič opravili; v zahvalo je znižal cesar Friderik Tretji hišni davek vsem hrabrim meščanom, ki so se udeležili bojev za mesto. Od vsake patidenk-hiše je bilo treba plačati le po en krajcar na leto. Oče Vid in drugi so ga nesli vsakega 30. septembra v mestno hišo.

Vitez Ahac je prirožljal s svojimi velikimi ostrogami v obokano mračno vežo in ugledal gostilničarja, debelega, bradatega Vida Čičigoja, ki je nosil na glavi oguljeno zeleno baržunasto čepico, nad irhastimi hlačami pa zvit bel predpasnik in zarjavelo bodalo ob pasu. Mož se je držal kaj resno in leseno dostojanstveno.

»Zdravje in srečo!« je pozdravil vitez Doljanski. »...zdrav...« je zagodrnjal gostilničar in šel proti vratom. S svojim hladnim vedenjem je hotel kazati, da se prav nič ne puli za goste.

»Jazbec ošabni,« je mrmral vitez Doljanski. »Če ne bi imel tako dobre jedi in pijače, ne bi za nič zahajal k njemu.«

Prišel je mimo kuhinje. Na tleh, blizu kupa zaklanih piščancev, je sedela šestletna Čičigojeva hčerka in jokala s trdovratno vztrajnostjo razvajenega otroka.

»Le trobi, le!« jo je karala mati. »Le še bolj naglas, da te bodo prej Turki!«

»Ojej, Maruška, nehaj no!« se je oglasil tudi vitez Doljanski. »Če boš pridna, ti prinesem takega konjička, ki se da pojesti. Če boš pa nagajala, pride povodni mož iz Ljubljanice pote!«

Tedaj je razjahal pred vrati vitez srednje rasti svojega konja in vprašal gostilničarja: »Je še kaj prostora v hlevu?«

Vid Čičigoj mu je milostljivo prikimal in pokazal s komolcem na dvorišče. Tuji vitez je moral konja sam odvesti v hlev, da bi mu odpel jermenje in mu dal zobati; nikjer se ni ganil noben hlapec. Vitez Ahac ni mogel videti obraza novega gosta, ampak le njegovo sivo obleko, črno pero na rdečem baretu in dolge brke.

Vrata gostilniške sobe so bila ozka. Širokopleči vitez Doljanski se je moral nekoliko obrniti, ker ni mogel z obema ramama naenkrat skozi vhod. Čez dve stopnici je stopil v nizko, široko sobo, od koder je bušnilo vanj glasno govorjenje razgretih pivcev. Stene so bile orumenele in očrnele od dima tresk. Zraven vrat, na vzvišenem mestu, sta bila umivalnik in omara s posodami, jedili in pijačami. Ob golih stenah so stale težke klopi in debele mize, nepogrnjene, na mizah vrči pa kozarci in velike, žemljam podobne »trente«.

Med meščani in nemeščani duhovniki, plemenitaši, uradniki, graduiranimi in diplomiranimi doktorji prava in zdravilstva je sicer zeval silen prepad, ali v gostilni so bili vsi enaki in so sedeli vsi križem skupaj. Zasedene so bile skoraj vse mize in živahno so se pogovarjali jezdeci in vozniki, oslarji in konjarji, ribiči in čolnarji, drvarji, kmetje in težaki. Tu si je sezul popotnik prašne in blatne čevlje in jih snažil in mazal, tam se je preoblačila žena ali česala zorna deklica. Pri zelenkasti peči je spal krepak mladenič in smrčal in puhal na vse pretege. V kotu so se prepirali kvartopirci in kockarji. Malone vsi moški so bili oboroženi z meči ali vsaj z noži, dasi bi bili morali oddati orožje gostilničarju.

Pri mizi ob koncu levega kota sta sedela dva meščana. Prvi je bil imoviti ostrogar Rok Pilko. Mož je bil bolj majhen, golorok in gologlav. Trdi, dolgi, kuštravi lasje so mu štrleli na vse plati nad ušesi in vratom. Premočni brki so mu segali skoraj do ram in bi čez in čez, zadostovali za tri možičke njegove bire. Preden se je iznebil kake modre, je vselej skočil za mizo na prste, gubal čelo in gladil svoj usnjati predpasnik na prsih. Ta spoštovani ljubljanski meščan je delal ostroge, pa tudi stremene, žvale, verižice, konjska česala in kovinske okove na jahalnem jermenju; bil je član ključavničarske zadruge.

Zraven bogatega ostrogarja Roka Pilka je stoloval v črnem talarju kaj imeniten gospod, sam mestni pisar Primož Pogladin, velik, slok starec. Veli obraz mu je bil rumenkast ko vosek. Široke, oglate rame so bile visoke; toliko, da se niso dotikale ošabnih ušes. Premodro je gledal Primož Pogladin izpod svojega lepega višnjevo svilenega bareta. Trudil se je očitno, da bi se držal kar najbolj resno in visokostno, saj je bilo to po njegovem mnenju neogibno potrebno v varstvo njegovega visokega dostojanstva.

Mestni pisar, član mestnega sveta, pa tudi ni bil kar si bodi. Poleg mestnega sodnika je bil najuglednejši mož dvanajsterakov, zapriseženih mož mestnega starešinstva, »ljubljanskih gospodov«. On je predstavil na svetega Jakoba dan mestnim očetom novo izvoljenega sodnika; on mu je izročil srebrno sodno žezlo in srebrne ključe mestnih vrat. Znal je pisati in brati celo nemški; vsega tega ne bi bilo treba drugim dvanajsterakom, niti sodniku ne. Nekateri so pač znali vsaj podpisovati svoje ime, ali podčačkovali so se povprek s tako žalostno zveriženimi čačkami, da so bili njih podpisi skoraj najbolj podobni sledovom v črnilo pomočenega razdraženega ježa, ki se je iz nagle jeze strastno povaljal po pergamentu. Mestni pisar je bil v primeri s takimi pismouki cel učenjak. Brez njega ni bilo nič; moral je biti pri vsaki seji. Vestno je moral beležiti vse ukaze in naredbe, vse tožbe in sodbe v sodnih zapisnikih in pregledoval je tudi blagajnikove račune. Poznati je moral vse mestne razmere in navade. Stranke so prihajale s svojimi tožbami prej k njemu kakor k sodniku samemu. Sestavljal in odpravljal je vse po magistratu odobrene listine. In teh ni bilo malo; kajti magistrat je bil prva instanca v političnih in sodnih stvareh za meščane, zadruge in vse neplemenitaše, oskrboval vsa mestna posestva, vse mestne hiše, mostove, mline, travnike, njive, gozde in imel pravico obsoditi na smrt. Njega, mestnega pisarja, so pošiljali v Gradec kot pooblaščenca mestnega starešinstva. Užival je celo več ugleda kakor deželni svetovalci. Dvanajsteraki so morali plesati, kakor jim je žvižgal in godel on. Na novega leta dan so mestni očetje, kakor rimski diktatorji ali doži benečanske samovlade, vsi v škrlatastih plaščih, spremljali novo izvoljene mestne uradnike, pisarja, načelnika in blagajnika bolnišnice do doma, in to ob slovesnem zvonjenju zvonov na Gradu. Mestni pisar je vodil Ljubljano; ta je bil več kakor mestni sodnik in vseh drugih enajst mestnih svetovalcev. Vobče pa je pobegnil iz mestne hiše, kadar je le količkaj utegnil; seje v gostilni je ljubil bolj ko seje na dolgočasnem rotovžu. Pa tudi v krčmi se je držal gospod Primož Pogladin strahovito resno in važno, kakor bi slonela res vsa blaginja in vse gorje Ljubljane na njegovih suhih ramah. Nasmehnil se slavni dedec ni nikdar; venomer je mežikal, kakor bi se mu bleščalo spričo njegove čudovite duhovitosti. Z vsem spoštovanjem ga je gledal ostrogar Pilko, sila vesel, da sedi zraven takega imenitnika.

»Bodite prav lepo pozdravljeni!« je pozdravil vitez Ahac in sedel nasproti pisarja.

»O, naš ponočni kralj!« je prijateljsko vzkliknil ostrogar.

»Bog vam pomagaj danes in vekomaj!« je milostno prijazno odzdravil gospod Pogladin.

»Amen,« je dodal vitez Ahac in zaklical: »He, Anže! Anže! Ali slišiš ali ne? Vina sem in klobaso, saj nismo v postu, ko so mesnice zaprte!«

Tudi drugi gosti so klicali Anžeta, trkali ob kozarce in tolkli po mizah. Počasi se je primajal natakar Anže, kislook, bradat hrust, ostrižen, oguljen, umazan. Tudi on se je držal ošabno; prevzetnosti se je bil nalezel od gostilničarja, gostilničar pa od mestnega pisarja. Edino veselje je užival takrat, kadar je sitnega vinskega bratca prestavil iz gostilniške veže čez prag proti cerkvici Svetega Jakoba.

Vitez Ahac je naglo naročil kar bokal vipavca in pečeno meseno klobaso.

»Ste imeli danes zopet sejo?« je vprašal mestnega pisarja.

»Ne, pač pa včeraj, gospod vitez!« je odgovarjal Primož Pogladin počasi, malomarno. »Navadne seje imamo po dvakrat na teden, vsak ponedeljek in vsak petek, poleti že ob šestih zjutraj, pozimi pa tudi že ob sedmih. Slavnostne so pa vsakih štirinajst dni. Nerodno je. Moji gospodje ne prihajajo vsi redno k zborovanju. Nekaterih ni po celo leto k nobeni seji; se jim pač ne ljubi vstajati tako zgodaj.«

Anže je prinesel pijače in Ahac je takoj odštel sedem soldov za bokal vipavca, kajti vsak je moral plačati takoj. Gostilničar je spravljal denar v močno hrastovo skrinjico.

»Le dajmo ga!« je dejal veselo. »Presneto bi bilo škoda, če bi ostalo kaj tako izbornega vina zarobljenim Turkom! Na zdravje!«

»Saj ga ne marajo, vina,« je ugovarjal mali ostrogar, medtem ko je vitez Ahac blaženo zamežal in pil.

»Ne marajo? Pojdite no, gospod ostrogar, pojdite! Ne marajo vina, kaj pa? Tako prismojeni pa vendar niso zlodeji! Vem, da jim je prenapeti Mohamed prepovedal božjo kapljico; mislim pa, da ga žehtajo zato še rajši, saj prepovedan sad diši in tekne vse bolje. Kaj ste pa sklenili včeraj pri seji, gospod mestni pisar?«

»Mnogo važnega,« se je pohvalil Primož Pogladin in prekrižal dolge roke na prsih. »Gospod mestni sodnik mora skrbeti za to, da peki ne bodo pekli kruha ponoči ali pa ob nedeljah in praznikih. Naši mesarji ne bodo več smeli napihovati klobas. Take nemarne grešnike izbobnamo kratko malo za vse večne čase iz Ljubljane! Branjevci ne bodo smeli nakupovati volovskih jezikov na trgu pred določeno uro. Kopune bodo smeli prodajati kvečjemu po osem krajcarjev, ne draže. Maslarji bodo morali dajati maslo po štiri krajcarje funt; kdor bo zahteval več, plača deset cekinov globe.«

»Ali mi ne boste hitro tiho, brnje zarobljene!« je zarenčal mali brkati ostrogar Pilko in srdito gledal po preglasnih gostih, da so kar onemeli. »Zdaj govore naš gospod mestni pisar! Vi pa jezike za zobe! Bodite veseli in hvaležni, da slišite kaj pametnega!«

»Svatb in drugih veselic naj meščani ne praznujejo več tako razkošno, krstnine pa naj sploh opuste zavoljo hudih in slabih časov. Naši Ljubljančani so le preradi veseli, noč in dan bi noreli. Upravnik siromakov in beračev izterjavaj zaostale davke marljiveje, saj ima pet goldinarjev letne plače, vrhu tega pa še po tri krajcarje na teden! Vsak tujec povej čuvajem pri mestnih vratih natanko, kdo je in kaj in od kod!«

»Prav, da se ne prikrade kakšen Turek v mesto,« je pripomnil ostrogar.

Šestnajsto poglavje

V gostilniško sobo je tedaj vstopil oni sivo oblečeni neznani vitez z rdečim baretom in črnim peresom, ošinil viteza Ahaca s svojimi sivkastimi očmi, pa takoj obrnil lisičji obraz stran. Stopil je k umazanemu umivalniku in se umil. Potlej je sedel v teman kot, navidezno sila truden naslonil glavo na roke in pazljivo vlekel na ušesa vse, kar so govorili pri pisarjevi mizi.

Vitez Ahac ga ni opazil. Ukvarjal se je s klobaso, ki mu jo je prinesel kisli natakar Anže na lesenem krožniku.

»Vojska bo, vojska!« je zakričal pri sosednji mizi star, sključen ižanski kmet s tako radostnim obrazom, kakor bi oznanjal najprijetnejšo novico. Okrepčal se je bil z rebulo mnogo bolj kakor je bilo treba in kakor je menda sprva nameraval. Nekateri so se jezili, drugi so se mu pa le smejali.

»Drugega ne veš nič?« se je jezil meščan Pilko.

»O, vem, vem,« je možak rezgetal naprej. »Slišal sem, da privlečejo tisti zlodeji, ti prekleti Turki, tudi topove s sabo, topove!«

»Beži, beži, prismoda neumna!« se mu je ostrogar živo zaletel v besedo. »Topove! Kako neki? Na konjih? Ha, ha!«

»Pa res!« mu je pomagal vitez Ahac. »Kaj pa mislite, mož? Težke oblegovalne topove vleče komaj deset do dvanajst parov volov po naših slabih cestah. Turški hitri jahači topove! Ali se vam sanja? Topovi bi preveč ovirali te tolovaje. V dveh dneh predirjajo divjaki Kranjsko od Kolpe do koroške meje, saj ceste in soteske in brodovi niso zastraženi.«

»Zato prihajajo Turki tako pogostoma,« je pojasnjeval mestni pisar. »Letos so že osmič pri nas. Po prvih treh navalih so mirovali štirideset let; medtem so nas nadlegovali drugi sovražniki. Bog se usmili, nikdar ni miru! Pred tremi leti pa so pridirjali kar dvakrat na Kranjsko...«

Z velikim občudovanjem je gledal ostrogarček gospoda mestnega pisarja, ki je umel govoriti tako dolgo, tako modro in tako učeno. Ne da bi trenil z očesom, je motril vsak njegov gib in pazil na vsako besedo imenitnega znanca. Primož Pogladin pa je nadaljeval:

»Takoj spočetka bi jih morali pognati nazaj v Azijo, še preden so se dodobra ugnezdili v Evropi in utrdili svojo moč. Lahko ugasiš gorečo tresko, strehe pa ne! Največ jim je pomagala redna vojska, zlasti janičarji, rojeni na Hrvaškem, Štajerskem, Kranjskem, Češkem, Poljskem, Erdeljskem, Ogrskem. Čudno: krščanska kri je steber in opora turškega cesarstva!«

»Reči bi jim morali ‚jeni čeri’, to se pravi: ‚mlada četa’,« je posegel vmes vitez Ahac, zadovoljen, da je mogel tudi on pokazati svojo učenost. »To mi je povedal turški trgovec v Benetkah, kjer sem študiral. Podjarmiti hočejo vse, vse. Ko so osvojili Carigrad in se je zasvetil polmesec nad cerkvijo svete Zofije, nad najlepšim tamkajšnjim božjim hramom, tedaj je velel sultan Mohamed: Le en sam bog je v nebesih; tako bodi tudi na zemlji le en gospodar, in vse naj se klanja polmesecu!«

Začudeni ostrogarček je občudoval zdaj tudi modrost viteza Doljanskega, mestni pisar pa je modroval dalje:

»Taka je. Sam sultan jim daje potuho! Lani so nas obiskali kar trikrat! Pomladi je prilomastil Isa paša dvakrat zaporedoma iz Bosne in odgnal štirideset tisoč ljudi v sužnost, ne da bi ga bil kdo oviral. Podatke o poslednjem navalu pa sem si natanko zabeležil in jih imam slučajno s seboj. Gospod vitez, želite brati?«

Dal mu je visok, ozek zvezek, vezan v usnje. Radovedni vitez Ahac se je zahvalil in bral nemško besedilo počasi, v presledkih.

»Gospod vitez, povejte mi to po naše,« je prosil gospod Pilko.

»Takoj. Poslušajte: ‚Leta gospodovega 1471. je prišel Turek Isa beg v deželo, prihrumel na binkoštno nedeljo proti Vinici in jezdil pol noči in se utaboril binkoštni ponedeljek zjutraj ob Rašici in razposlal svoje malharje okoli Turjaka in odhitel proti Ljubljani in jahal proti Stični in Mehovemu. In v torek so prišli Turki pred Metliko. Odjahali so na Rešnjega telesa dan.’ — Tako. Gospod mestni pisar, to si moram pa prepisati, ali mi to dovolite? Pišem namreč kroniko. Zvezek vam vrnem že jutri.«

»Prosim, gospod vitez! Veseli me, da vam morem ustreči. Presneto so hitri, ti vražji Turki! Jutri utegnejo biti že pred Ljubljano.«

Hudi ostrogarček je prebledel in se nehote prijel za vrat. Vinjeni Ižanec pri bližnji mizi pa je jel grdo kričati: »Turek je pošast. Ni človek. Zverine so!«

Razgrajal in razsajal je tako dolgo, da je nastopil žilavi natakar Anže in ga z nepopisnim veseljem kakor otroka odnesel iz gostilne v pregnanstvo in ga naslonil ob zid sosednje ulice. Tam je omahoval jezični Ižanec na veliko veselje razposajenih paglavcev, mahal s polhovko in prerokoval na vso sapo: »Ljudje božji! Bodite no pametni, pa naglo zapijte vse, kar imate! Povem vam, še nocoj bo sveta konec!«

»Turek je kakor hudournik in povodenj,« je povzel dolgi rumenolični mestni pisar Pogladin in mrko pogledal izpod višnjevo svilnatega bareta. »Kristjani smo pa take počasne mevže. Osupli krščanski vladarji trepetajo in ugibajo: Kaj bo! Kaj bi! Namesto da bi složno udarili na sovražnika! Ali se vojskujejo med seboj ali se pulijo za svetle krone in lepe naslovčke in deželice ali pa vsaj kujejo grde naklepe drug proti drugemu. Medtem pa raste Turku moč in greben.«

»Zborujejo na vse kriplje!« je pripomnil živahni ostrogarček srdito. »Turek se jim pa reži. Pa naj se človek ne bi jezil!«

»Tako je,« je pritrjeval mestni pisar malo živahneje. »In sami se moramo braniti, sami plačevati najete vojake pa turški davek, sami moramo utrjevati mesta in trge in tabore.«

»Le čemu bi se borili za tako življenje, polno nevarnosti, skrbi pa pomanjkanja?« je vprašal hudi ostrogarček, ki je posedal po pet ur na dan v gostilnah.

»Naš cesar je prepočasen,« je rekel vitez Ahac in si podpiral glavo z levico. »Seveda pa preden dobi cesar poročilo o grozeči nevarnosti in preden nabero brambovcev, mineta več kakor dva tedna. Medtem pa Turki že dodobra oropajo in opustošijo deželo. Če pridejo pred Ljubljano, gorje okolici in tudi nam — nihče jih ne bo oviral, nihče nam ne bo pomagal. Kaj naj opravi tistih nekaj vojakov v mestu in na Gradu? In le poglejte kakšne so ljubljanske utrdbe! Obzidje je staro in ponekod silno slabo, zlasti pa je premalo stolpov in jarki so preplitvi.«

Sivo oblečeni vitez z rdečim baretom in črno perjanico se ni ganil v svojem kotu. Delal se je, kakor bi spal. Sivkaste, lokave oči med na pol zaprtimi vekami so mu begale potuhnjeno naokoli kakor prežečemu lisjaku. Nepremične neplemenite poteze upadlega, bledega obraza so bile kakor okamenele. Glavo si je podpiral z levico, da bi zakrival rdečo brazgotino slabo zaceljene rane. Poslušal je pozorno, kaj govore, vendar mu je ušla marsikatera, ker so drugi gostje glasneje govorili, kričali in ropotali.

»Obzidje našega mesta res ni posebno močno« je priznal mestni pisar. »Toda tako slabo pa tudi ni, kakor se dozdeva nekaterim. Gradili so ga večinoma Italijani iz Merana, Benetk in Neaplja, možje, ki slove kot najboljši zidarski mojstri. Pozneje so poslali plemenitaši, duhovniki, grajski oskrbniki po kmetih in drugi veljaki svoje ljudi v Ljubljano, da bi pomagali mesto utrjevati. Mogoče je, da so kmetje delali le bolj površno, na naglo roko, drugod pa so zidine polagoma razjedli in okrušili dež in sneg in vihar.«

»Najslabše je mestno zidovje okoli nemške komende proti Krakovski vasi in ob Nemških vratih proti Gradišču,« je zabavljal vitez Ahac. »Ogledoval sem si ga pred nekaj dnevi. Mestoma je razpokano tako zelo, da bi mogel v nekatere luknje vtakniti vso pest. Lepa reč!«

»Nič se ne bojte, gospod vitez!« je dejal mestni pisar. »Razpoke so že vse zamašili. Nemška vrata so pa kar zazidali menda včeraj, če ne že predvčerajšnjim.«

»Popraviti in bolje utrditi bi morali tudi Vicedomska vrata. Ta kraj je zelo važen, tukaj bi sovražnik najlaže naskakoval Ljubljano!«

»Nemška in Vicedomska vrata so vendar v Novem trgu,« je odgovoril gospod Pogladin ubadljivo. »Zakaj pa plemenita gospoda ne poskrbi bolje zanje? Mi meščani imamo komaj denarja za utrdbe na našem desnem bregu Ljubljanice. Popraviti bi morali meščansko bastijo na Gradu. Sezidati bi morali močan stolp na Žabjaku konec zidu ob vodi. Zgraditi bi morali zid od Tranče do ogla frančiškanskega samostana na desnem bregu pri manjši pregraji, pri mlinu, in odondod pred Poljansko vasjo do grajske trdnjave. Na vašem levem bregu pa bi bil potreben stolp pri cerkvici svetega Fridolina na Bregu in več stolpov v obzidju. Tudi bi morali poglobiti jarek pri Krakovem.«

»Pa naj bi cesar kaj dal iz svojih kameralnih dohodkov, iz vicedomske blagajne,« je godrnjal vitez Ahac.

»Zakaj pa gospoda na levem bregu ne dovolijo nekaj tisoč goldinarjev iz deželne blagajne?« je očitajoč vprašal mestni pisar.

»Oprostite, spoštovani, ljubljanske razmere poznam še vse premalo, da bi vam mogel prav odgovoriti. Toda povejte mi čemu imate tisto pregrajo, tiste kole v Ljubljanici od žabjaka do svetega Fridolina, pa tudi drugod! Ali upate, da bodo mogli ti slabi koli, zabiti le malo čevljev v tla, zadržati sovražnika?«

»Kaj še. Pregraja nam zadržuje samo odklenjene čolne in ladje in pa les, ki je padel v vodo. Za sovražnika smo pripravili druge lepe stvari, da ga sprejmemo kar se da dostojno. Iz poškodovanih starih topov smo dali uliti pet novih, velikih. V smodnišnici pri Gradiških ali Nemških vratih imamo okoli osemsto centov smodnika. Večinoma smo ga nakupili v Trstu. Sto centov smo ga razdelili po Kranjskem; nekaj pa smo ga poslali v Zagreb in Varaždin, poleg tega tudi raznega orožja in svinca. Tudi sicer smo ukrenili vse potrebno. Že pred dobrima dvema tednoma je bobnal mestni bobnar trikrat po mestu, da mora nakupiti vsak pek moke najmanj za tri mesece, vsak meščan pa vsaj za tri tedne sicer plača deset cekinov globe. Magistrat si je ogledal žitnice, da bi videl, ali imamo dovolj žita. Danes popoldne pa si ogleda meščanske brambovce tam zunaj pred Šenklavžem; naročili smo orožja iz Norimberga, in kdor pride brez sulice ali meča, plača tri cekine. Mestni svet je ukazal, da ponoči ne sme nihče streljati in da ne smejo vratarji odpirati mestnih vrat nikomur, niti samemu mestnemu sodniku niti vicedomu niti deželnemu glavarju ne. Moja gospoda so tudi zapovedali, naj pretovorijo ves les v mesto, da ga Turki ne sežgo. K vsakim vratom smo postavili top in stražo, mnogo straž tudi ob obzidju.«

»Koliko mož pa šteje meščanska bramba?« je vprašal vitez Ahac.

»Presneto malo. Vseh meščanov, starih in mladih, zdravih in bolnih, je komaj tristo. V Ljubljano prihajajo ljudje od vseh vetrov sveta: Štajerci, Korošci, Hrvatje, Čehi, Tirolci, Bavarci, Saksoni, Franki, Švabi, Italijani, celo Francozi, Pomorjani, Holandci, Danci. Tretjina ljubljanskih meščanov je iz tujine. Večinoma ostanejo tukaj le tako dolgo, da si natlačijo bisage, potem pa jo popihajo lepo domov. Zato imamo le malo starih meščanskih rodovin... Marsikoga so pregnali tudi nevarni, slabi časi. Trgovina in obrt pešata, kraji so popolnoma opustošeni in zapuščeni, saj Turka ne ovirajo ne velike reke ne visoke gore brez cest in stez; ponekod životarijo naši ubogi kmetje med razvalinami. Kmet je res velik revež. Kar jih je ušlo turškemu handžarju ali verigam, morajo pri utrdbah hudo tlako delati. Mi meščani smo pa vedno v denarni zadregi, dasi nam včasih po ukazu deželnega kneza pomaga gospod vicedom Jurij Rainer iz kameralne blagajne. Židje sleparijo in izžemajo deželo. Denar velja vedno manj; izvoznina, uvoznina, davek na vino, na sol in železo je vedno višji. Draži se žito, meso in vino. Kmalu kmet še ovsenega soka ne bo imel za kosilo. Če ne bo drugače, bodo morale zadruge in mesto prodati svoje imetje in dati bomo morali pristojbine v najem, da poplačamo dolgove zaradi Turkov. Pred kratkim smo ponudili mestne travnike na Prulah in na Dolgem bregu naprodaj, pa jih ne mara nobena živa duša! Dobro je le to da Turku ni toliko do osvojitve obzidanih mest in da se nikjer ne mudi dolgo.«

Vitez Ahac je v tem motril zaspanega sivo oblečenega viteza in je že hotel stopiti k njemu in potolažiti svojo radovednost, tedaj pa je predlagal ostrogarček: »Kaj pa, ko bi poskusila malo s kockami? Saj utegneva, do kosila.«

»Pa dajva!« je privolil strastni kockar Ahac in mignil natakarju. Anže jima je prinesel štiri kocke, kredo in tablico. Potegnil jima je s kredo belo črto podolgoma sredi mize in jela sta kockati.

Vitezu Ahacu spočetka sreča ni bila mila; pozneje pa so mu padale boljše pike pred belo črto.

»Anže, Anže, na pomoč!« je kričal. »Če izpijem tri bokale, se ne bojim petih Turkov. Če pa izpijem štiri mere, se ne bojim vseh janičarskih zlodejev in še satanskega sultana povrhu ne! Prinesi mi tudi vode, pa nikar se ne boj, da jo bom pil!«

Kislogledi Anže je prinesel bokal vina in v vedrici mrzle vode. Vitez je takoj plačal in strastno igral dalje.

Kmalu pa se je vitezu Ahacu sreča izneverila; rumenjak za rumenjakom je izginjal iz njegove torbice.

»Treba bo kosit,« ga je opomnil ostrogarček, ki je bil od sreče in pijače že prav dobre volje.

»Še nekajkrat, no!« je prosil vitez Doljanski in mencal kocke.

Vrgla sta zopet in vitez je kaj hitro izgubil še tri cekine.

»Gospod vitez, doma me čaka kosilo,« je ponovil Rok Pilko. »In moja žena kuha rada sitnost. Saj veste, kakšne so.«

Vitez Ahac je pisano pogledal in vrgel še perišče drobiža na mizo. Zopet je izgubil; ostal mu je le še zlat križavec.

»Bova pa po južini spet, ako hočete,« je veselo predlagal ostrogar. »Moja preljuba žena ima presneto strupen jezik. In tako močna, zdrava pljuča ima moja Lucija, da jo ljudje prav razločno slišijo celo na vrh Gradu, kadar se reva togoti in razsaja spodaj pri Ljubljanici nad klepetavimi pericami ali na dvorišču doma nad neumno krščenico Notburgo. Verjamete?«

»Kajpada — ali...?«

Ostrogar se je končno le poslovil: »Pa brez zamere, gospod vitez! Proti mraku pa spet udariva, kajne? Bog vas obvaruj!«

In odkoracal je z zadovoljnim nasmehom.

»Dobro me je obral dedec bedasti,« se je natihoma jezil vitez Ahac. »Le čakaj, prismoda, zvečer oskubim pa jaz tebe! Igral bom oprezneje in z večjimi kockami, male so zanič. Zdaj bo treba zopet k Aronu, da dobim kaj denarja.«

Pogledal je skozi okno. Mimo hiše je jezdil oni sivo oblečeni vitez; le za nekaj trenutkov je videl vitez Ahac njegov obraz in se takoj vprašal: »Kdo je ta človek? Gleda kakor levi razbojnik na križu. Kje sem vendar že videl ta potuhnjeni, zlobni obraz? Kdo je vendar to?«

Premišljal je, zdajci pa so se mu razširile oči in nehote je udaril z dlanjo po mizi.

»Če ne bi imel ta jezdec črnih las in črne brade, bi stavil jaz, vitez Ahac Doljanski, da sem imel čast videti viteza Hansa Frauensteinerja pa nobenega drugega ne! Ali se je prebarval? Čemu neki? Zdaj sem pa res radoveden. Ali je ali ni? No, saj bo ena pot — le kar za njim!«

Preden je stopil vitez Ahac iz obokane veže pri Veselem medvedu v Rožno ulico, je zagonetni jezdec kajpada že izginil; Doljanski pa ni obupal in ni ugibal dolgo.

»Jahal je na levo. Ako bi bil nameraval iz mesta, proti Dolenjskemu, proti Pisanim vratom, bi bil krenil na desno. Prav, gotovo se ziblje zdajle na svoji suhi kobili proti Gorenjskim vratom pri mostu. Potemtakem se mu ne mudi iz mesta. V naš Novi trg onkraj Ljubljanice ga vabi vrag pa nikamor drugam. In tam ga moram izvohati!«

Zavil je v oglato, tesno prečno ulico. Pokrivala jo je debela plast sivkastega blata, tu strjenega, tam zdrobljenega. Ozke, podolgaste hišice so bile lesene vse od slemena do tal in krite večidel s slamo. Vendar se je dozdevalo vitezu Ahacu, da veje od teh okajenih vež, od teh sajastih očrnelih hišic nekaj zanimivega; zdelo se mu je, da veje od teh tihih, sanjavih stark v teh mrakotnih, kljukastih uličicah nekaj udobnega, nekaj mirnega in zadovoljnega. Le redkokod je stezal bezeg svojo prašno, žalostno zelenje kakor uklet grešnik proseče proti nemilostnemu nebu... Le malo kje je bilo videti pisan vrtec, kako rjuho plodne prsti za polomljeno ograjo. Ob kočah je rasla trava, hirala zlatica, marjetica. V kote in ogle je bila zanesla sapa cele kupe prahu in usmiljeno vsaj nekoliko zakrila zavržene črepinje, raztrgane čevlje, gnile deske, staro šaro in nesnago. Povsod je dišalo po zatohlini, trohnobi. Tu in tam so bile dišavice posebno neprijetne: zaudarjalo je po dimu, po čreslu, po kožah, po loju; le redko se je ganil zrak, utesnjen v ozke tokove mestnih zidin.

Okoli Šentjakoba je stal najstarejši del Ljubljane, starejši od Rožne in kasneje Hrenove ulice. Tu so prebivali ljudje že petnajststo let pred novim vekom. Ob vznožju grajskega hriba, na njegovi prisojni strani so se naselili že v megleni pradavnini Slovenci in med njimi ostanki italskih Romanov, čolnarji, ribiči, zlasti pa — trgovci.

Ogibali pa so se Slovenci levega brega ob kalni Ljubljanici; ogibali so se tamkajšnjih samotnih, grozotnih razvalin stare Emone, koder so ponoči baje strašile pošastne žrtve kralja Atile in njegovih divjih Hunov, tožili duhovi ubitih in poklanih Ilirov, Keltov in Rimljanov...

Mimo ozkih in visokih hiš Žabje ulice je prišel vitez Ahac na precej prostran trg pred staro mestno zbornico. Skoraj na sredi trga pred rotovžem je stal mestni vodnjak, ki je dobival vodo z Golovca. Obsenčevala ga je častitljiva stara lipa. Vitez Ahac se je nekoliko oddahnil; tukaj je bilo vse svetleje in prijazneje in manj zatohlo. Rahel piš je pozibaval zeleno lipo in visoko travo okoli vodnjaka. Na kamniti klopi so sedeli v hladni senci pod košatim drevesom hrabri meščanski stražniki in čuvali top. Vitez Ahac se je hudomušno nasmehnil.

»Kako vestno stražijo svoj top, lej, lej!« je dejal sam pri sebi. »Morda je boje, da jim ga ne zavleče povodni mož ali pa celo njegova huda baba v umazano Ljubljanico!«

Nasproti lipe in vodnjaka je zagledal vitez Ahac staro poslopje z malim stolpom. Tamkaj, malone na sredi starega trga, na sredi med Pisanimi vrati in Trančo, je stal ljubljanski rotovž s svojim skoraj dvestoletnim zidovjem. Ob široma odprtih železnih vratih sta viseli dve svetilki, pa le bolj za parado: prižgali so ju varčni Ljubljančani le takrat, kadar je ponoči gorelo kje v bližini. Na stenah so bile obledele preperele slike: na prestolu žena z zavezanimi očmi, z mečem in tehtnico, podoba pravice; petelin, simbol budnosti; meščan v železnem oklepu s kratkim kopjem in buzdovanom; grba ljubljanskega mesta in deželnega kneza... Blizu vrat pod omreženim oknom sta stali klop bridkosti in pa železna kletka za tatove, tatice in druge nerodne grešnike, ki niso znali o pravem času uiti mestnim biričem. Na tej klopi so tržne dni močno izurjeni sodni hlapci s šibami ali z zavozlanimi jermeni tepežkali obsojene reveže in reve. Zdaj sta sedela tukaj dva redarja; prodajala sta dolgčas, zdehala in prijazno bezala drug drugega z dolgima sulicama, da ne bi zaspala in nehala skrbeti za javni mir in red in varnost. V oba ogla sta bila vzidana kipa Adama in Eve; Evo je moral poljubiti vsak, ki je prvikrat prišel v Ljubljano. V prvem nadstropju so bila okna; ozka vrata so vodila na železen balkon, na oder sramote, kjer so razglašali in izvrševali manjše obsodbe. Konec strešnih žlebov sta se spakovala dva neokusna zmaja. Nad streho je molel stolpek z mestno uro in vetrnico.

Na trgu je še zmeraj čepelo nekoliko prodajalk. Kmetice, kajžarice in vrtnarice iz Krakovske in Trnovske vasi, zlasti pa iz šempetrskega predmestja, so prodajale večinoma domačo zelenjavo. Da ne bi povenila pod sončnimi žarki, so jo škropile; iz košar je curljala in kapljala voda in odtekala po ulici proti Ljubljanici. Ko so ženske zagledale viteza Ahaca, so se izkušale, da bi prevpile druga drugo: »Pomaranče iz Gorice! Suhe tržaške fige! Vipavske češnje! Dober sir! Sladki mandeljni! Jajca, jajca! Divje grlice in golobi!«

Vtem ko so prebivali v Rožni ulici in okoli Šentjakoba skoraj le rokodelci, obrtniki, so stanovali na Starem trgu od rotovža proti Tranči večinoma trgovci. Malone nad vsakimi vrati je videl vitez Ahac sidro, znamenje trgovstva. Hiše so bile večidel preproste, kamnite, ponekod tudi še popolnoma lesene. V kamnitem pasu mestnega obzidja, zagozdene med Grad in Ljubljanico, so stale vse podolgoma od reke proti hribu in imele na mnogo ožjem uličnem pročelju le po troje ali celo samo po dvoje oken. Gorenja nadstropja so molela čez spodnje dele, tako da je bila ulica zgoraj še ožja kakor spodaj; bila so vsa lesena, saj so imeli ljubljanski meščani dovolj dobrega lesa v svojih gozdovih na Golovcu, v Mestnem logu, pri Igu, pri Sveti Katarini. Vrata so se odlikovala z močnimi oboki, tu in tam s pisanimi, lično izrezljanimi stebri. Pritlična okna so varovala debele, zarjavele železne palice ali goste mreže. Nihče ni pogrešal številk, saj so si bile hiše kaj malo podobne; vsako so krasile značilne podobe, tu hišni svetniki, tam angeli, tu igrajoči se otroci, tam živobarvni venci s cvetlicami in sadjem; vsaka je kazala drugačne prečnice, okenske robnike in prizidke, drugačne pomole in stolpke. Med obrežnimi hišami so bili ozki medzidki z nizkimi vratci, vodečimi na obrežje. Vitez Ahac je moral paziti, da se ni spotaknil na grbavih tleh. Tlak bi moral oskrbovati vsak hišni posestnik sam ob svoji hiši; tlakoval pa ni nihče, dobro vedoč, da tudi njegovi modri sosedje ne bodo metali denarja na ulico. Na desni so se svetile okrogle, v svinec vdelane šipe v majskem soncu. Iz hladnih prodajaln so prihajale močne dišave iz jutrove dežele. Od nekod so se oglasili nežni, temni zvoki harfe.

Pogledal je proti Rebri. Tam so čepele na pobočju najubožnejše ljubljanske koče, lesene in slamnate od vrha do tal. Z luknjastimi strehami, na pol podrte, so trudno gledale izmed zelenega drevja. Tukaj so prebivali največji siromaki.

Tačas se je bližala od Gorenjih vrat večja grupa ubežnih okoličanov z gorenjske strani. Zdajci pa je prijezdil mimo Ahaca oni sumljivi vitez.

»He, prijatelj Hans!« je viknil vitez Ahac takoj za njim. »Kdaj pa si počrnil svoje rdeče lase in rdečo brado? Stoj, počakaj no malo! Misliš, da te nisem spoznal? Vitez Frauensteiner! Dobro sem videl tvojo brazgotino.«

Ali klical ga je zaman. Tuji vitez se ni niti okrenil, kakor ne bi bil slišal prijaznega vabila. In ne da bi ustavil svojega konja, le še hitreje je jahal proti mestnim vratom. Vitez Ahac bi bil rad pohitel za njim; toda že so ubežniki s svojo tovorno živino zagatili ozko ulico. Pridrveli so trgovci iz svojih prodajaln, hvalili kmetom na vso sapo svoje blago, se spakovali in nalašč prav čudno in smešno zavijali besede. Posebno živahni in glasni so bili mnogoštevilni priseljeni Italijani. Vendar se ni ustavil noben kupec pri njih; vse se je gnetlo dalje proti Rebri. Vitez Ahac je moral hočeš nočeš počakati, da so odšli pribežniki po stranski uličici navkreber.

»To je čudno, da me zlodej ni maral slišati!« si je dejal in sopihal za njim ves osupel in radoveden. »Kaj mu je? Kaj namerava? Kar bo še kdaj malvazije po kleteh Blagajevih gradov, vso bi stavil z vsakomer, da je ta potuhnjenec sam Saldin brat Frauensteiner. Pa tudi v gostilni je pasel potuho. To je zelo zelo sumljivo!«

Pohitel je in prišel mimo mestne kruharnice, ki je stala na najožjem delu Starega trga na levi. Tukaj je bila pekovska prodajalna in shramba za žito in moko. Pred hišo je sedel rejen pek na klopi sramote, ker je pekel premajhne žemlje in preslabe hlebe. Debeli grešnik si pa tega ni gnal kdove kako k srcu, ampak je mirno dihal in spal, četudi se je po njegovem močnatem, tolstem obrazu sprehajala cela družba ščegetljivih muh.

Tamkaj, pri kruharnici, je tekla Ljubljanica najbliže mimo Gradu, tam je bil gorenji, severni konec najstarejše Ljubljane. Zavarovan je bil ta kraj z Gorenjskimi vrati, nerodnim, temnim poslopjem; vdelana so bila v severni zid, ki je tekel od Gorenjega mostu naravnost po strmem pobočju do velike grajske trdnjave. Povsod so se kazali sledovi in ostanki popravljanja, povsod je bila raztresena malta, opeka, kamenje, apno. Odprte hrastove durnice so bile obite z debelimi železnimi klini in bronastimi ploščami; na njih so bili nalepljeni magistratovi oglasi; brala jih ni živa duša razen avtorja, veleučenega mestnega pisarja. Nad oglase je ljubljanski rabelj pribil obe roki razčetrtenega razbojnika.

Zunaj vrat sta stala dva oborožena nadzornika meščanske straže. Nad vrati je plapolala mestna zastava; iz line je žugal dolgocevni top. Vitez Ahac je stopil h kosmatemu vratarju, ki je pobiral mostnino in spuščal denar v pušico, priklenjeno na belo zelenem stebru.

»Prijatelj, ali ste videli, kam se je obrnil vitez z rdečim baretom in črno perjanico? Jezdil je pravkar tod skozi.«

Vratar je že poznal viteza Ahaca. Prijel se je za brado in se odrezal modro: »Ne vem, res ne vem, kam. Nisem gledal. Nisem utegnil. Kdo bi za tistih štirinajst krajcarjev na teden še pazil, kam hoče ta in ta! Jahal je pa najbrž v Novi trg ali pa tudi proti Šenklavžu. Drugam ni mogel.«

Vitez Ahac je stopil okoli ogla na levo proti mostu v kratko in ozko ulico, temno in vlažno kakor skalna globel. Druge kraje Starega trga je osvetljevalo sonce vsaj po nekaj ur na dan, tu pa njegovi žarki niso mogli zlepa niti do vsakega okna, nikar šele do tal; tukaj, nad zasutim mestnim jarkom, je bilo vedno, tudi sedaj opoldne, ob najlepšem vremenu mračno, mokro in blatno. Navzlic tesnemu prostoru je bil tu ribji trg in ob hišah na levi in desni je stalo okoli dvanajst lesenih kramarskih stojnic in lop z nizkimi mizami in policami, obloženimi z raznolikim blagom vrvarjev, jermenarjev, iglarjev, pasarjev, platnarjev...

Konec te neprijazne ulice je stala Tranča, nerodno poslopje na velikem, močnem oboku med obema hišama pred mostom. To odurno zidovje je delalo mračno ulico še temnejšo. Vsa okna so bila omrežena z zarjavelim debelim železjem. Tukaj je bil najbolj žalosten kraj, tu je bil pravi pekel stare Ljubljane... Skrajno neprijetni, duhomorni občutki so se polaščali viteza Doljanskega pod to odurno zgradbo, pod mestnimi ječami za najhujše hudodelnike, vkovane v težke verige. Tam gori so v kriminalnih sejah sodili magistratni gospodje ujete zločince; tod okoli so se strahotno razlegali obupni kriki nečloveško mučenih obtožencev, katerim so mestni sodni hlapci na natezalnicah s pretkano neusmiljenostjo zbadali, parili in žgali meso s kropom in razbeljenim železom, jim raztezali členke in trli pokajoče kosti; odondod so tirali ljubljanski krvnik in njegovi pomagači obsojence na morišče tja ven na Ljubljansko polje.

Izpod temotne Tranče je stopil na leseni Gorenji ali Mesarski, sedaj čevljarski most, najstarejši ljubljanski most. Ob obeh straneh so imeli mesarji svoje klavnice in mesnice; tu so klali, sekali in prodajali. Ker so metali in izlivali vse neporabno kar v globoko, leno tekočo Ljubljanico, so plavale ob lesenih kozah neštete ribe, ščuke, sulci, med njimi pravi velikani. Mesnice so razširjale posebno neprijetne vonjave. Na levi je molela iz kruharnice potapljalka, dolgo bruno s kolesom, vrvjo in košem; v njem so pomakali prelakomne pekovske sleparčke v Ljubljanico. Po reki so plavali čolni, mali in veliki; korenjaški brodarji so prepeljevali pešce z brega na breg, kajti Ljubljana je imela samo dva mostova, Mesarski most in pa Dolenji ali Špitalski most. Na desnem obrežju so prale urne perice in nosile perilo po stopnicah skozi male durce onečejenega mestnega zidovja. Most je bil ozek in ne posebno trden. Četudi je romalo tod vsak dan, zlasti pa semanje dni, zelo mnogo tujcev in trgovcev z obrtnega Gorenjskega, z Notranjskega, iz Nemčije, iz Italije, posebno iz Benetk, Trsta in Reke; četudi je bilo treba plačevati mostninski vinar za sleherno tovorno žival; četudi so prihajali po črno-rumeno pogrnjenem Mesarskem mostu avstrijski vladarji v mesto — navzlic vsemu temu je bil mestnim blagajnikom deveta briga: dali so ga popraviti le, kadar so bili izredno dobre volje. Za mesnicami, na levem bregu, so imeli svoje lope medarji, sedlarji, zlasti pa čevljarji. Zamišljen jo je mahal vitez Ahac proti starodavni dolgi Židovski ulici. Zdajci pa se je ustavil in debelo gledal nazaj proti Tranči.

»Zakaj je prijahal vitez Frauensteiner šele za menoj po trgu? Kaj pa, če bi bil prišel vohunit za Turke? Slišal je stari lisjak vse, kar smo blebetali tam pri Veselem medvedu. In zdaj si menda natančno ogleduje ljubljanske utrdbe... Saj se Hansu ne godi ravno najbolje na njegovem zanikrnem gradiču. Za mehur cekinov bi utegnil prodati ta Juda Iškarijot nas in Ljubljano!«

Sedemnajsto poglavje

Ljubljana je bila zaradi svoje izredno ugodne lege od nekdaj važno trgovsko mesto, saj je stala v dolini med prirodnimi zagradami, ob reki, plovni že od izvira in izlivajoči se v Savo, ki je nosila kljunaste tovorne ladje proti daljnemu vzhodu. Kar so za mrzli sever in vroči vzhod prinesle barke blaga iz tujine po morju v Trst in kar so ga dotovorili po kopnem, vse so pošiljali skozi Hrušico ali Planino na Vrhniko, od tam pa po Ljubljanici in Savi v cvetoči stari Sisek in potem dalje proti vzhodnim deželam. Velikanske množine gorenjskega in drugega železa so morale skozi Ljubljano na Napolitansko in dalje v Italijo.

To važno lego ljubljanskega mesta so kmalu spoznali tudi navihani sinovi nemirnega Ahasvera. Židje so se prvi naselili v Novem trgu, na levem bregu Ljubljanice, šele pozneje so se nastanili tam plemenitaši. Ljubljanski »ghetto«, židovska četrt med Ljubljanico in Gosposko ulico, je obsegal samo dve zelo ozki in temni ulici. Večja je nosila ponosno ime Dolga, manjša pa se je imenovala Kratka ulica. Zlobni Ljubljančani so ju pa imenovali Umazano ulico in Stezo vseh slabih vonjav.

V teh dveh zatohlih, mračnih uličicah so prebivali ljudje sami zase, strogo ločeni od Ljubljančanov, kakor v pregnanstvu. Tukaj, na levem bregu, ni imela mestna gosposka nobene pravice. Judje so imeli svoje sodnike. Imeli so tudi svojega redarja, ki je skrbel za mir in varnost, zapiral v mraku in pred velikim tednom obojna vrata ob vhodu Dolge in konec Kratke ulice ter zapiral nepokorneže v temno ječo ob severnem mestnem zidu. V tem neprijaznem zakotju so životarili ljudje po naukih in zakonih, kakor so jih sestavili njih največji modrijani. Največ se jih je priselilo iz Primorja, Italije in Nemčije; zato so govorili čudno mešanico.

Domovi bogatinov so bili zidani, drugi so bili leseni in okrašeni samo z mahom in gobami na trhlih stenah in strehah — vsi pa so bili okajeni, očrneli. V vsaki hiši je bila vsaj po ena gornjica s premično streho; na »praznik šotorov« so dvignili to streho in jo nadomestili s smrekovimi vejicami. Ker so molela gorenja nadstropja nad dolenja in so si potemtakem stale hiše zgoraj vse bliže kakor zdolaj, je sijala modrina majskega neba le kakor skozi ozko razpoko v prepad.

»Kako temno mora biti tukaj šele v meglenih dneh!« si je mislil vitez Ahac. »Za nič ne bi hotel tukaj živeti — rajši v vsaki bajti na kmetih.«

Vsa okna v prizemlju so bila zavarovana z zarjavelimi, prašnimi mrežami in oprežena s pajčinami; odpirala se je v njih le majhna linica. Stari trg — Ljubljana na desnem bregu — ni bil kdove kako čeden in blago vonjav; v primeri z docela zanemarjeno židovsko četrtjo pa je bil vendar — vsaj včasih — vzorno čist in snažen. Ker je Dolgo ulico zapiral del visokega severnega zidu (proti sedanji Zvezdi), jo je mogla prepihati le močna burja. Vitezu Ahacu je kar sapo jemalo v slabo vonjavi soparici. Stanovalci so metali vso nepotrebno šaro na ulico in ogaben je bil duh po razlitih pomijah, po dimu, po trohnobi, po usnju, kosteh, po gnijočih capah. V Kratki ulici je prebival klavec in pekel gosi: od tam je prav neprijetno zaudarjalo po smodeči se gosji masti, od drugod pa po čebuli in drugih, v srednjem veku pretirano rabljenih dišavah in začimbah.

Zdajci je zaslišal čudno križanje otroških glasov iz judovske šole. Prišel je mimo sinagoge, židovske cerkve. Že pred XIII. stoletjem je stala tukaj na oglu Dolge in Kratke ulice krasna sinagoga; leta 1213 pa so jo prezidali in okrasili, tako da je bila lepša od vseh ljubljanskih cerkva. V molilnici je preganjani Žid iskal svoj duševni mir in srečo, s fanatično gorečnostjo opravljajoč verske dolžnosti.

Vitez Ahac je postal nekaj trenutkov in pozorno motril motna okna poleg sinagoge. Tam naj bi bili židje vsako leto opolnoči med velikim četrtkom in petkom zaklali ujetega krščanskega otroka in rabili kri nedolžne žrtve za svoj praznik passah. Tako so jih kristjani dolžili obrednih umorov, kakor svoj čas Rimljani kristjane.

Sčasoma so se ljubljanski Židje čedalje huje zamerili stanovom in meščanom. S svojo trgovsko spretnostjo so polagoma izvili ljubljanskim trgovcem velik del kupčije iz rok; skubili in odirali so meščane in gospodo. Plemenitaši so potrebovali vedno mnogo denarja: zdaj za stavbe, zdaj za vojne priprave, zdaj za odkupnino ujetih sorodnikov. Malone vsi so si izposojevali potrebne vsote od Judov za sila visoke obresti. Varčni oziroma skopi, podjetni, marljivi, pretkani, vztrajni in trezni so ljubljanski Judje neizmerno obogateli s svojimi prirojenimi trgovskimi sposobnostmi, po svojih velikih kupčijah s Hrvati, Ogri in Italijani. Ne toliko iz verskega sovraštva kakor iz gospodarskih razlogov so se jeli bojevati stanovi in meščanstvo proti židovstvu. Koliko sijajnih kavalirjev je bilo zapisanih v dolžnih bukvah Hebrejcev! Meščani so jih črtili celo bolj kot ohole plemenitaše. Robato so jih zbadali, poniževali in zasramovali o vsaki priliki. Veliki teden se ni smel noben Žid ganiti z doma in vsak veliki petek je dobil predstojnik židovske srenje brco ali klofuto. Tako sta Dolga ulica in Kratka steza večkrat slišali divje krike in obupne vzdihe.

Starinar Aron je barantal s staro šaro v sobici na desni strani Dolge ulice. Vitez Ahac je zavil v hladno vežo. Tam je na kupu stare obleke čepela Aronova postarana žena Dora. Obličje ji je bilo ožoltelo, upadlo. Ob dolgi, temni obleki so ji viseli ključi. V naročju je imela desko in izbirala lečo; ko je spoznala viteza Ahaca, je vstala, odložila desko in se globoko priklonila.

»No, mati Debora, kaj pa kaj oča Aron?« jo je nagovoril dokaj prijazno.

»Ga ni doma, presvetli gospod grof! Odpotoval je v Maribor.«

Maribor je bil središče judovskih trgovcev na Slovenskem.

»Kako pa še kaj, mati Debora?«

»Slabo, slabo, prijazni gospod! Tako zdrava bodiva midva, kakor je moj mož dober baldover! Ali revah je premajhen. Povsod se trudi moj Aron — sto let naj živi od danes dalje! — povsod se peha, v Mariboru, Celju, Ptuju, Radgoni, Judenburgu, v Šentvidu, Velikovcu, v Brežah in kaj vem kje še — pa nima in nima sreče. Pred dvema tednoma so ga napadli in oropali madžarski tolovaji; toliko da jim je ušel, siromak. Tukaj pa je sploh slaba masematen. Vsi Ljubljančani so naši rešitev. Nihče ne plačuje obresti, kaj šele dolgove. Tako res bodiva zdrava in srečna moj mož in jaz, kakor so dolžna pisma dandanes le ničev papir!«

»Bo že bolje,« jo je tolažil. »Morda pridem drugič. Pa zdravi ostanite!«

Krenil je dalje. Jezilo ga je, da Arona ni našel doma. Od njega si je že večkrat izposodil denarja. Žid ga ni odiral s previsokimi obrestmi. Spomnil se je Aronovega sorodnika Šmula, ki je imel mlado hčer, najlepše judovsko dekle v Ljubljani.

Jud Šmul je domoval konec Dolge ulice na levi. Tja je koracal vitez Ahac počasi in dostojanstveno, četudi je imel le en sam cekin v mošnji. Medpotoma pa je razveselil marsikaterega znanca z milostnim ogovorom.

Enako vljudno je pozdravljal vele, stare mamice. Videl je pa tudi marsikateri mlad, bolan obraz. In zasmilil se mu je ves zaničevani narod.

»Kaj imate vi čudni ljudje dobrega na svetu?« je umoval. »Ali je mar vredno živeti tako življenje, življenje polno grenkobe, zasmehovanja, zasramovanja? In vendar ste zvesti svojemu teptanemu narodu! In vi, ubogi otroci! Kaj vas čaka? Bridkost, zaničevanje. Zakaj? Ali ste mar vi krivi, da vas je rodila judovska mati?«

Na prvem oknu predzadnje hiše na desni je zagledal polno zelenih in višnjevih skodelic in steklenic za zdravila; nad njimi pa sta visela zlato sonce in srebrn mesec in opozarjala na čudovito moč in zdravilnost nastavljenih zdravil.

Pri sosednjem oknu je sedel sloviti zdravnik in astrolog Jisroel in listal po vezanem, preperelem rokopisu. Beli lasje so mu okvirjali dobrohotno lahno rdeče obličje, bela brada mu je visela globoko na prsi. Veleučeni Jisroel je bil eden prvih mož med ljubljanskimi Židi. Slovel je daleč naokoli, ne samo pri rojakih, marveč tudi pri kristjanih, ker je vedel in znal več kakor domači doktorji in mazači. K njemu so romali bolniki celo s Koroškega in Štajerskega. Odkar je Žigi Sebrijaškemu, kranjskemu deželnemu glavarju, ozdravil pljučnico, se je godilo ljubljanskim Židom nekoliko bolje.

»Imeniten mož,« si je mislil vitez Ahac. »In apoteko ima kar na oknu! K njemu se pridem zdravit, če me rani turško orožje.«

Rad bi se bil pomenil z učenjakom, pa se mu je le preveč mudilo za preljube denarce. Zato ga je le prijazno pozdravil in krenil proti Šmulovi hiši. Pritlična okna z okroglimi, medlimi šipicami so bila zavarovana z debelim železnim okvirjem, spodaj zvitim v polkrogu na ulico. Vrata in oknjaki so bili lilasto opleskani.

Čez dve nizki stopnici je stopil v temno prodajalnico. Pri vratih je stala vegasta klop. Križema naokoli so ležali svežnji, cule, zvite preproge. Ob straneh je visela raznobarvna obleka, orodje, orožje; na policah je bilo polno posode, malovrednega lišpa in pohišnega drobiža. V levem kotu zadaj je stala velika železna omara, sredi sobe pa nizka miza, na njej ura na pesek, rovaš in računska deska. Kmalu pa se je pomajala zavesa in izza nje je stopila Šmulova hči Miriam.

Čisti oval njenega nekoliko rjavopoltega orientalskega obraza je komaj vidno temnila skrivnostna senca. Žalobna zamišljenost in stroga resnoba tihoma trpeče duše. Pod izredno gostimi, krasno zarisanimi obrvmi je sanjalo dvoje koprnečih oči o bajnih tajnostih in krasotah drugačnega, prostega življenja. Ko pa je zagledala Miriam veselega viteza Ahaca, se je mahoma spremenil izraz njenega obličja, radost ji je zaokrožila ustne in iz oči ji je pobliskavala ljubka porednost.

Vitezu Ahacu je bila mladenka tako pogodu, da jo je sklenil osrečiti z daljšim nagovorom. Svečano se je odkašljal in jel zamahovati z rokama.

»Roža jeruzalemska, tvoj prijatelj te pozdravlja z odkritosrčnim veseljem! Počakaj no malo, zakaj se mi smeješ? Sem mar tako smešen?«

»Nikakor ne, gospod vitez!« je odvrnila popolnoma resno in si popravljala čepico, onizano z rdečimi in zelenimi biseri; to je bil edini okras skromno oblečenega dekleta. »Ali govoriti znate tako kratkočasno, da vas mora biti tudi še tako žalosten človek iz srca vesel, kadarkoli vas vidi.«

»Tvoje priznanje me veseli, posebno veseli,« je zadovoljno kimal pohvaljeni veseljak na škripajoči klopi.

Tedaj sta zaslišala drsajoče korake.

»Oče,« je rekla Miriam, se nasmehnila vitezu v slovo in izginila za rumenim zagrinjalom.

Šmul ben Zuar, eden najimovitejših ljubljanskih Židov, je bil srednje velik in zelo suh. Bilo mu je komaj petdeset let; trudno, razorano obličje in izmozgani hromotni život pa ga je kazal mnogo starejšega. Glava mu je bila izredno velika, še večja kakor Ahačeva, in večjega nosu ni imel prejkone nihče v Ljubljani.

Napravljen je bil sijajno; njegov rumeni židovski klobuk, njegova obleka, vse se je svetilo od potu in masti. Mršavo truplo je tičalo v ohlapnem temno modrem kaftanu, prikrojenem menda po modrem pregovoru: širok kaftan ima dovolj prostora za vse gorje. Ob sencih so mu mahali sesvedrani pajes. Od oguljenega usnjatega pasu mu je visela trioglata torbica in pa tales, mošnja za molitveno tančico in molitveni jermen. Na levih prsih mu je bil prišit šibolet, žolta judovska krpa. Prihajal je iz sinagoge.

Miriamin oče je bil zelo pobožen, strogo veren mož. Neopisno pa se je radoval Šmul, ako je mogel ukaniti in oskubiti kristjana; to je štel za posebno zaslužno delo. Od ponedeljka zjutraj pa do petka zvečer se je marljivo ukvarjal s trgovino. Užival je popolno zaupanje potratnih plemenitašev in vladnih uradnikov. Dobavljal jim je domala vse potrebno: drago svilo za visoko gospodo in dragulje za aristokrate pa konjsko opravo za njih vojake. Vse je oblekel in oskrbel od nog do glave, vse je pošiljal ošabni gospodi na dom, kajpada večinoma na kredo. Posojeval jim je tudi denar na dolžna pisma in zastave. Kupoval pa je staro obleko, orožje, pohištvo in vsakolično robo, ki so jo klativitezi in vojni hlapci uplenili trgovcem ali romarjem ali drugim popotnikom na cestah in rekah.

Pobožno je poljubil mezuso, majhen pergament, ki je, popisan z reki svetega pisma, visel na vratih. Pohlevno, s povešenimi očmi se je obrnil proti vitezu, se dvakrat priklonil globoko in ga pozdravil: »Dober dan in dobro leto prežlahtnemu gospodu!«

»Bog daj!« je odzdravil in pokimal vitez Ahac. »No, Šmul, očka, ali kaj pridno molite, da nam Turki ne bi vzeli in razdejali Ljubljane?« Tako je vprašal, ker ni hotel takoj barantati, da Žid ne bi prekmalu spoznal njegove denarne zadrege. Ali navihani Šmul je takoj uganil, kaj in kako.

»Au, au!« je zaječal plaho, dejal klobuk na omaro in iztegnil svoje dolge prste pred ušesi kakor v bran. »Kas vešolom, bog obvaruj — kaj mi govori velejasni gospod o Turkih?«

»Ali se jih tako bojiš?«

»I, kako se jih ne bi bal, divjakov!« je vzdihnil Šmul in se prihulil za mizo, da ga je bilo manj videti. »Vselej mislim na Turke, kadar molim šefot, molitev zoper naše sovražnike.«

»Ako osvoje Ljubljano, pomrcvarijo najprvo vas Jude!« ga je strašil vitez Ahac z vidnim veseljem. »Saj vedo prav dobro, da imate po svojih brlogih polno dragocenosti. Vse vam prekopljejo in pretaknejo, še zidove in kleti in vse luknje!«

»Au, au, lepo prosim gospoda, naj ne govori tako strašno!« je tarnal Šmul, dvignil dlani nad glavo in se sključil do brade za mizo. »Vaša svetloba, jaz nisem, lahko rečem, noben junak! Naj mi verjame previsokorodni gospod, da nimam take sposobnosti. Za boga milega, kako se jamem tresti, kadar le kaj slišim o nevarnih Turkih! če res pridivjajo nad nas, nam bo to kazen, ker ne živimo vedno po zakonu Mojzesovem; le zato moramo trepetati za življenje in blago.«

»He, Šmul, kadar se prikažejo širokohlačniki, ti pa meč in sulico v roke in hajdi nadnje s svojimi brati.«

»Kaj pravi gospod? Meč? Meč in sulico? Bodi gospod zdrav in močan sto let — ali ne naglašam zmeraj da nimam nobenega pravega veselja do vojskovanja? Niti izza zidu se ne bi upal streljati na Turka in dražiti od daleč njega, ki tako rad odrobi glavo, au, au! Ne, ne, miroljuben trgovec sem, krotak trgovec in se previdno ogibam vseh sitnosti. Če prihrume Turki — se jim umaknem lepo tiho v sod ali v peč ali v dimnik.«

Počenil je do nosu za mizo, kakor bi se hotel že zdaj skriti krvolokom; s svojimi malimi očmi je gledal tako plašno in debelo izza roba, da se je jel vitez Ahac naglas grohotati odkritosrčnemu strahopetcu. »V dimnik...ho ho...Osuše in prekade te kakor kračo!«

»Zmerom bodi gospod zadovoljen pa vesel — ali, lepo prosim, pomeniva se kaj drugega!« je pohlevno predlagal Žid in počasi lezel izza mize zopet kvišku. »Ako želi vaša preblagorodna visokost, narediva dobro kupčijo?«

»Dobro, Šmul, le zmeniva se! za nekaj dni bi zastavil tole!«

Vitez Ahac je snel svoje bodalo s pasu in ga dejal na mizo.

»Za nekaj dni,« je rekel Šmul, potegnil obrvi in rame kvišku ter pokazal svoje rumenkaste zobe. »Ako pa viteza ne bo več nazaj, mi ostane kapital brez obresti, au!«

»Ne klepetaj! Povej, koliko mi posodiš!«

Pozorno je ogledoval Jud bodalo od vseh strani. Ko je otipal vse dragocene kamne ročnika in nožnice, je dejal:

»Tako res naj bom srečen in zdrav, kakor vam ne morem dati več nego pet cekinov benečanskega kova. Nobenega krajcarja več.«

»Tako se upaš govoriti s krščanskim vitezom, ti garjava ovca, ti sin greha in pekla?« je kričal vitez Ahac in tako strahovito zaškripal z zobmi, da je zazeblo Šmula v mozeg. »Lahko bi te kaznoval z mečem, ne maram pa ga oskruniti s tvojo pasjo krvjo.«

In vzel je svoje bodalo ter se naglo obrnil proti vratom. Zdajci je skočil Šmul zopet pokonci. Ves ponižen je prijel viteza za rokav, se klanjal in zvijal in kazal svoje žolte zobe.

»Ne bodi gospod broges, ne bodi jezna vaša grofovska svetloba!« je prosil pohlevno. »Ostani gospod, le še malo! Jaj, zdaj šele vidim: gospod je velik junak — tako res mi bodi sreča mila! ... gospod je lep junak, cel junak, pravi junak! Jaj, jaj, kakšen baret, kakšna perjanica, kakšna obleka, jaj, jaj, kakšne ostroge, kakšen meč, au, au! In kako strašno močan je gospod, ah, močan za dva druga! Kaj blebetam v svojem veselju, da me je počastil tak gospod s svojim obiskom, kaj sem rekel? Močan je gospod za tri druge, za pet drugih! Da bi bil jaz tako lep gospod, bi bil bolj ponosen, kakor če bi bil od žlahte kralja Davida. Jaj, jaj, kakšna junaška postava zgoraj in spodaj, kakšne, jaj, kakšne rame! Kakšne prsi! Kakor divji žrebec!«

Grofovska svetloba se je morala nasmehniti tem priliznjenim besedam. Ko je Šmul to opazil, je naglo pobral vrč in goltnil malo vode na svoj strah.

»Pogodil sem se že z marsikaterim velikim gospodom in še vsak je bil zadovoljen z menoj,« je hitro nadaljeval Šmul. »Ne kupčarim rad dolgo, ker to ne prinaša nobenega pravega blagoslova. In ugoditi hočem hitro tudi vaši prevzvišeni svetlobi, gospod knez! Pljuni mi vsak na moj prag, če nisem poštena duša — ali ve vaša knežja milost, koliko morem dati po zadnji zadnji ceni? Devet cekinov!«

Toliko da je izgovoril, se je udaril po ustih, kakor bi mu bilo žal, da je ponudil skoraj dvakrat več ko sprva.

»Daj! Le naglo!«

Šmul je odprl mošnjo in dejal: »Zdaj moram dati devet cekinov. Nu, nu, devet cekinov je ravno prav, devet cekinov ni ne preveč ne premalo.« Tehtal je zlato in se obliznil. »Lepi, krasni cekini! Nihče ne da gospodu več, gospod mora reči: Šmul je najbolj poštena duša v Izraelu. Eden, dva, tri... Kako se svetijo, jaj, jaj! Vedno bom gospodov mešorez, gospodov hlapec. Štiri, pet... Kako zveni zlato, kako se smehlja, kako poje, jaj, jaj! Šest, sedem, osem! Kako jih je škoda, au, au, devet!«

Iznova se je obliznil in božal cekine ves žalosten, kakor bi se poslavljal od najdražjega bitja. In z neznansko kislim obrazom je porinil denar proti vitezu ter dostavil: »Če prinese gospod knez v enem mesecu deset cekinov, mu vrnem bodalo čisto tako, kakor je danes.«

»Prekleti oderuh!« je vzrojil vitez Ahac nanovo. »Kakšne obresti so to?«

»Kakšne obresti? Moj stari oča Moše je posojeval še po sedemdeset do šestinosemdeset procentov. Zdaj pa je dovoljenih le triinštirideset procentov, au, au!«

»Pijavke! Pijavke!«

Vitez Ahac je godrnjaje spravil zlatnike v torbico, Šmul pa je odprl železno omaro spredaj, da bi shranil bodalo. Nehote je pogledal plemenitaš tja in začuden uzrl med bleščečimi dragocenostmi bodalo s slonokoščenim ročajem.

»Pokaži mi tisto!« je velel Židu in si ogledal beli ročaj.

»Ali ga kupi gospod?«

Vitez Ahac pa ni odgovoril in si je mislil: »To je moje bodalo, ki sem ga pred leti zakockal pri vitezu Frauensteinerju. Je že, je že!«

»Šmul, povej, kdaj si dobil to bodalo?«

»Danes, gospod knez, davi. Prodal mi ga je majhen, suh gospod s črnim baretom in rdečo perjanico.«

»Nisem se motil,« si je dejal vitez Ahac, »vitez Frauensteiner je v Ljubljani!« Naglo se je okrenil in pozdravil Juda: »Vrag vzemi tebe in tvoje procente!«

Šmul pa se mu je globoko priklanjal z lokavim nasmehom in mu ponižno odzdravljal.

Osemnajsto poglavje

Iz Dolge ulice je krenil vitez Ahac mimo šole, in sinagoge v Gosposko ulico. Tam je bilo manj zatohlo in soparno.

Novi trg, najmlajši aristokratski del stare Ljubljane, je mejil ob levi breg Ljubljanice, ob židovsko četrt, ob ribiško krakovsko vas in ob razvaline bivše Emone, ob Gradišče. Ko se je jela Ljubljana razcvetati, so dohajali tujci od vseh strani vanjo; priselilo se je tudi nekaj domačih, italijanskih in nemških plemenitašev s svojih visokih starih gradov, kjer so zlasti pozimi prodajali dolgčas.

Visoke hiše so bile malone vse zidane; nekatere pa so imele samo kamnito podlago, zgoraj pa hrastovino. Debelo kamenje so jemali zidarji iz kamnoloma pod Gradom ali pa kar iz porušenega zidovja stare Emone. Bruna in prečnice iz močne dobovine so bile lično izrezljane in opleskane. Vse hiše so bile pisano poslikane s svetniki, z vojščaki, angeli, zamorci, Turki, živalmi; najbolj priljubljeni svetniki so bili sveti Jurij na konju, sveti Florijan z golido nad gorečo streho, sveti Krištof z Jezusom. Nad vhodi so bili vzidani kamniti grbi, ob vratih so stale ponekod klopi. Vogelne stolpke in altane so poživljale zastavice. Mirno je bilo v plemenitaškem delu. Tu niso ropotali, peli, žvižgali nobeni rokodelci; tu je vse počivalo in tiho čakalo ponočnih plesov, pojedin in iger in škandalčkov.

Vitez Ahac si je otrl znojno čelo in pogledal na desno. Konec Gosposke ulice je videl Vicedomska vrata. Prizidana so bila vicedomskemu poslopju, staremu deželnemu dvorcu. Kakor vsa mestna vrata so bila tudi Vicedomska višja kakor najvišje bližnje hiše; bila so pa tako ozka, da je moglo le po dvoje jezdecev vštric skozi. Nad vhodom sta se svetila cesarski in kranjski orel. Zgoraj je bila kapelica in ječa. Od vrat je držal prav tako visok zid do Ljubljanice. Skozi Vicedomska vrata so prihajali v Ljubljano trgovci z Gorenjskega in inozemci, zlasti iz Nemčije. Tu skozi so prihajali tudi deželni knezi s svojim spremstvom in potem po črno in rumeno pregrnjenem Mesarskem mostu na Stari trg. Navadno pa vicedomski vratar ni imel dosti opravka. Poleg teh vrat je stalo vicedomsko poslopje, tam je bil vicedomski urad, vrhovna oblast za vse kameralne dohodke in pristojbine in višja instanca za vse kranjske trge in mesta. Razen visokega plemstva je na Novem trgu stanovala gospoda deželne vlade: deželni glavar, zastopnik plemičev, najvišja oblast za mesta in trge in kameralno imetje deželnega kneza; vicedom, namestnik deželnega kneza, nadzornik in zaščitnik meščanov; deželni uradniki, doktorji zdravilstva in prava, tajniki in druga veleučena gospoda. Poleg teh je bilo tudi nekaj obogatelih veletrgovcev, ki pa tu niso imeli prodajaln. Tu in tam je videl vitez Ahac čemerikavo, bledo glavo skozi okno.

»O, zoprne, ošabne pleše!« je godrnjal še vedno zlovoljen. »Domišljavi pismouki in farizeji! Kako more biti človek tak pergamenten peresar! Glej ga, kako bedasto bulji pisun na ulico, kakor bi ga tlačila mora njegove suhoparne učenosti! Ves ljubi božji dan ti čepi v zatohlini, prežvekuje mrtve črke, pa čečka, čečka trakuljaste stavke, da se vragu gabi. Na konju dirjati čez plan in sekati po sovražniku, to je kaj za pravega moža! Naj vas mačka počeše, duše papirnate!«

Dva pažeta sta vodila muli, ki sta nosili lepo nosilnico, prevlečeno z usnjem in obito z rumenimi žebljički. Na oglih je bila okrašena s čapljinimi peresi. Okna so zakrivala zelena zagrinjala.

»Tam notri sedi gotovo kakšna jezična grofinja, ki gre opravljat svoje prijateljice,« si je mislil in se obrnil na levo.

Tedaj je stopil iz veže mlad mož in nekaj trenutkov začuden gledal debelega plemenitaša.

»Gospod vitez Doljanski!« je kliknil radostno. »Kako sem vesel, da vas zopet enkrat vidim!«

»I, kdo pa ste, mladi gospod?«

»Me ne poznate? Res ne?«

Po obličju in malih brkih mu je prisojal nekaj nad dvajset let. Oblečen je bil mladenič v sivo in zeleno progasto obleko. Dolgi črni kodri so se mu usipali izpod temnega bareta, ki je ob njem nad levo ramo nihala dolga perjanica, bela ko planinski sneg. Lična zlata verižica s ploščatim smaragdom mu je visela na rdeči kamižoli, ki je bila po burgundski modi odprta na prsih in komolcih, da se je videla gubasta fina srajca. Na širokem usnjatem pasu je nosil dolg meč, na jekleni verižici pa bodalo. V strumno vzravnani postavi, v bojevitem obrazu in pogumno gledajočih očeh se je kazal rojeni poveljnik. Vitez Ahac si ga je ogledal od bareta do »kljunov«, dolgih rjavih čevljev, pa ni vedel, kam z njim.

»Ali se ne spominjate več pažeta Marka?« se je nasmehnil mladi plemenitaš. »Marka, ki vam je tako rad nagajal!«

»Marko, ti?« se je veselo čudil vitez Ahac. »Ti tukaj, baron Gradnikar?«

Ogledal si ga je še enkrat. Markov obraz ni imel čisto nič več tiste, malone dekliške mehkobe; kazal je moško odločnost, mladostno samozavest, mladostni ponos. V očeh pa se mu je jela pobliskovati porednost, kakor nekdaj.

»Zelo me veseli, da te vidim po toliko letih,« se je radoval vitez Ahac in mu krepko stisnil roko. »Kam pa si namenjen?«

»V deželno hišo.«

»E kaj, saj se ti ne mudi tako hudo! Spremi me malo, da se kaj pomeniva! Že dolgo nisem videl tako zalega mladeniča. Vidiš, ljubi moj baron —«

»Prosim, recite mi le kar Marko! Kar po stari navadi! Jaz vas bom pa imenoval ujca, če vam ni proti dlaki.«

»Kakor hočeš,« je odvrnil vitez Ahac in jasno veselje se mu je smejalo iz oči. »Vidiš, Marko, tak fant sem bil jaz ob tvojih letih. Lepo suh pa žilav sem bil in vitek in lahek, da me je bilo veselje gledati. Tehtal sem komaj toliko, kolikor tehta sit lovski pes. Presneto sem bil res čeden fant! O, kje so tisti zlati časi! Mladost, mladost! Dandanes je le malo takih mladeničev. Ni jih vredno pogledati, dandanašnje mevže in pokveke! O, kako veseli smo bili včasih; zdaj pa je vse drugače. Toda ti, ti si še junak pravega starega kova. Rad bi te videl na iskrem konju, rad bi te videl udarjajočega po Turkih.«

»Ta želja se vam utegne izpolniti v kratkem, dragi ujec Ahac! Saj zdaj tako ne morem iz Ljubljane domov na Dolenjsko.«

»Kaj pa te je privabilo sem?«

»Umrl mi je moj dragi stric Erazem, Erazem Gradnikar. V svoji oporoki je zapustil vse meni, siroti. Zapustil mi je pa tudi pravdo s sosedo Efraniko, baronico Leuenbergovo. In zato sem moral v Ljubljano.«

»No, čestitam ti, Marko, obenem pa ti izražam svoje sožalje. Kaj hočemo slabotni zemljani proti silni dekli božji!«

»Kaj pa kaj Blagajevi?« je vprašal mladi baron Gradnikar, ko sta šla počasi dalje po Gosposki ulici proti Nemškim vratom.

»Svak Ladislav in sestra Mila živita na dolenjem Hrvaškem, na Kamengradu v Sanskem dolu. Odkar pogrešata edinko Alijano, nista bila niti enkrat več na Kranjskem. Obiskal sem ju večkrat, pa sem bil vselej vesel, kadar sem mogel zopet odriniti. On se ne zanima za nič. Samo lovi. Če bo tako onegavil dalje, ob Uni in Sani, ob Kolpi in Korani kmalu ne bo nobenega jelena, nobenega medveda, nobenega merjasca več. Po cele dni ne zine nobene, ne črne ne bele. Ona pa moli. Žalostno, žalostno ... «

»Ni prav nobenega sledu o mali kontesi?« Vitez Ahac je molče odkimal in mrko pogledal v stran.

»Ali mi je žal uboge deklice, ujec! Bila je tako prijazna in dobra. Kolikokrat je prosila zame, razposajenega kajona, kadar sem skuhal kaj ‚novega’. Še vedno je vidim pred seboj tako, kakor sem jo videl poslednjikrat pred onim turnirjem. In še mi zveni po ušesih njen glasek. Bilo je spodaj v grajski veži. Grofinja jo je poljubila in Alijanica se je poslovila: Zbogom, mamica, zbogom! Kolikokrat sem se spomnil tega prizora!«

»Ne upam več, da bi jo še kdaj videl na tem svetu,« je dejal vitez Ahac. »Ali moja sestra Mila, ona upa še vedno! Kako se ji bliskajo solzne oči, kadar pravi: ‚Namenjena mi je še velika sreča; napoči mi prelep, prevesel dan, najlepši dan, ki ga more doživeti človek. Pridi skoraj, o pridi dan, ko bom smela spet videti in objeti Alijano!’ In v njenem glasu trepeta vsa materina žalost in vsa materina radost ... Ne ljubim takih prizorov, ker sem bolj mehke narave in ker me je obenem vendarle sram solz. Revici Mili se večkrat živo sanja, da se ji je otrok vrnil. Pa kaj sanje! Sanje so bolj prazne kakor včasih moja denarnica. Kaj vse se je že sanjalo meni, pa ni bilo vse skupaj nič!«

»Koliko let bi bilo zdaj kontesi?«

»Sedemnajst, osemnajst. Rad bi jo videl vsaj še enkrat! Marko, verjemi mi, če bi vedel, v kateri deželi živi — ako sploh še živi — takoj bi šel ponjo.«

Umolknila sta ... Prišla sta do ogla deželne hiše, ki je bila malone še nova; stala je šele peto leto. Deželna hiša je bila vsem nemeščanom približno to, kar je bil meščanom rotovž. Tam se je shajala kranjska gospoda k dolgoveznim deželnim zborovanjem; tam so bile redne sodne obravnave; tam so imeli tudi deželne blagajne. Objestni Ljubljančani pa so presneto malo spoštovali deželno gosposko in jo celo pitali s prav žaljivimi priimki.

»Tudi jaz bi šel z vami, ljubi ujec! Pustil bi vse drugo ... «

»Govoriva rajši o čem drugem! — Veš, koga sem zalotil danes v Ljubljani? — Našega preljubega soseda Hansa Frauensteinerja, viteza in hinavca. — Saj ga poznaš? Zastavil sem svoje drugo bodalo Judu; to ni nobena sramota. Pri Židu pa sem slučajno videl svoje staro bodalo s srebrnim ročajem in rubini. To bodalo sem večkrat zakockal pri vitezu Frauensteinerju, ga spet prikockal in zopet zakockal, poslednjikrat menda pred dvema letoma. Po Judovem govorjenju sem spoznal, da mu ga je naš dični Frauensteiner prodal danes. Videl sem ga tudi na Starem trgu. Skrival se mi je. Mož nima čiste vesti. In že lani so govorili, da vodi Turke nemški vitez.«

»Frauensteiner da bi bil izdajalec?«

»Izdajalec, vohun,« je povzel vitez Ahac tiše. »Doma jima prede prebito slaba, njemu in njegovi sestri Saldi. Po cele mesece ne moreta plačati hlapcem mezde. Hans vohuni, kajpada za dobro plačo. Če bi veljala moja, bi bil Frauensteiner že zdavnaj izobčen; moral bi nositi črne križe na obleki in pokoro delati v ogrskih rudnikih. To bi mu bolj privoščil kakor pa svatbo z vrvarjevo hčerko na vešalih.«

Šla sta dalje proti Nemškim vratom, ki so bila poleg Nemške hiše in šole v južnem obzidju, na južnem koncu Gosposke ulice. Imenovali so jih tudi Stara vrata. Bila so še ožja od Vicedomskih. Zaradi grozeče nevarnosti so jih bili kar zazidali. Nemško hišo in cerkev so prištevali k najstarejšim ljubljanskim poslopjem. Pod komendo ali Nemški red je spadalo malone vse Gradišče, Mirje in Šentjanževa vas.

»Ljubljanski sodnik v službi ne sme stopiti na komendska tla ali pod streho Nemške hiše,« je dejal vitez Ahac. »Le na pragu in pod kapom sme sprejeti hudodelnika od komendskih biričev. Cesta zunaj kapa je pa mestni svet in sem ne smejo komendski biriči, kadar so v službi. Nemška komenda je gosposka mojstrovskaz, čevljarjev in krojačev v Krakovem in Trnovem, gosposka nepoštenih rokodelcev, ki niso zapisani v nobeno zadrugo. Delati smejo le kmetom, meščanom ne.«

Po trgu je rasla trava. Dve kozi sta se mirno pasli v kotu. Zraven komendskega vrta, na zahodni strani tega je stala cesarska orožarnica, polna orožja in streliva. Ob zidu sta slonela dva velika metalna stroja za težko kamenje. V senci je sedelo nekaj vojaških hlapcev; nekateri so igrali karte, drugi so dremali. Obzidje Novega trga je stalo šele šestinpetdeset let. Popravljati so ga morali vsi, meščani in nemeščani; toda nekateri plemenitaši se niso prav nič zmenili za take odredbe.

»Meščani se bolje pripravljajo zoper Turke kakor mi,« je rekel mladi baron Gradnikar. »Mestni svet je sklical velik ogled za danes popoldne pred šenklavško cerkvijo.«

»To si moram pa ogledati.«

»Zvečer bodo po cerkvah blagoslavljali orožje in ščite.«

»Kako je vroče!« je vzdihnil vitez Ahac in se pahljal z baretom. »Veš kaj, Marko, pojdi z menoj domov, da se malo ohladiva in se še kaj pomeniva! Blagajeva hiša ima kaj debele zidove, hladne sobe in hladno vino. Spremi me, da ne bom kosil sam!«

»Obedovali boste šele zdaj?«

»Eh, zmerom zamudim. In zmerom godrnja kuharica Barbara. No, da le vino ostane sveže. Pojdiva!« Obrnila sta se in stopila v hišo na zahodni strani Gosposke ulice. Nad vrati je bil vzidan kamnit grb grofov Blagajev z medvedom in levom. Zamolklo so odmevali koraki v obokani, prazni veži. Po lesenih stopnicah sta prišla v prvo nadstropje na dolg hodnik s kamnitimi stebri in potem v precej veliko, malone prazno sobo na koncu hodnika. Skozi pisano steklo ozkih gotskih oken je slikalo poldanje sonce pisane kroge po tleh.

»Tukaj vidiš razvaline stare Emone,« je dejal vitez Ahac in odprl okno. »Rad gledam te neme priče davnih časov, zlasti ob luninem svitu. Tu spodaj je zahodno mestno obzidje. Za Rimljanov je stal tukaj vzhodni zid nesrečne Emone. To obzidje je bilo zgrajeno iz dveh zidov; praznino med njima so Rimljani zamašili s surovo obdelanim kamenjem. Oba zida so pozneje porabili Ljubljančani za stavbe; ostalo je le mašilo, ki ga vidiš tukaj na Mirju. Na napol porušene ljubljanske zidine so postavili naše obzidje; tudi naši stolpi stoje na temelju starih emonskih stolpov. Blagajeva hiša in njene sosede stoje na kraju, kjer je bil vzhodni mestni jarek rimljanske Emone.«

»Tudi mene zelo zanimajo taki častitljivi ostanki iz minulih stoletij,« je dejal mladi baron in sanjavo motril tiho, tožno krajino. Med porušenimi zidovi, med sivimi sipinami in opaljenimi podrtinami so rasli jagnedi, hrastje in gabri.

Barbara je prinesla vina in pečene kuretine. Sedla sta za nizko, široko mizo.

»Ali še varite zlato?« je vprašal baron Marko. »Še skušate spremeniti svinec v zlato?«

»Zdaj spreminjam zlato v vino!« se je odrezal vitez Ahac in dodal po kratkem molku: »Zdaj bi se lahko oženil, Marko, ko si podedoval po bogatem stricu.«

»Ne mislim na to.«

Po obedu se je mladi baron poslovil, vitez Ahac pa je šel v spalnico in legel na velikansko posteljo pod gubasta zagrinjala. Ko se je naspal, si je nataknil drugo bodalo na jekleno verižico, opasal meč in odkorakal.

Mahal jo je po mrakotni Gosposki ulici skozi temni obok Vicedomskih vrat in po lesenem vzdižnem mostu čez mestni jarek, kjer se je pod obzidjem leno pretakala mlakužna, slabo vonjava voda proti Ljubljanici.

Ob obeh bregovih Ljubljanice so stali jagnedi in hrasti. V njih senci so posedali stari, nebogljeni meščani, ki so našli zavetje v bližnjem meščanskem »špitalu«. Vitez Ahac je dospel do lesenega Špitalskega mostu, ki je bil dokaj mlajši od mostu pri Tranči. Po ozkem Starem mostu so se med mesnicami gnetli malone sami Ljubljančani, po Špitalskem mostu pa so prihajali tujci s svojimi tovori, zlasti z Notranjskega in takrat zelo obrtnega Gorenjskega, s Tirolskega, z Nemškega in Laškega. Razen teh dveh mostov ni bilo preko Ljubljanice nobenega drugega. Na Špitalskem mostu je stalo okoli dvanajst kramarskih lop. Z mostu je videl poševno pregrajo, v strugo zabite kole pred mlinom na oglu frančiškanskega samostana.

Na desnem bregu pri mostu je stala skupina zidanih hišic, meščanska bolnišnica: bolnišnica za obubožane ali onemogle meščane, zavetišče njih vdovam, sirotam in najdencem.

Vitez Ahac je obstal na obširnem prostoru, ki je segal južno od Gorenjih vrat pri Tranči ob grajskem pobočju lokasto proti Poljanam. Na desni, zunaj severnega mestnega obzidja, je videl precej zidanih hiš in trgovskih skladišč; zaradi močvirja se je mogla Ljubljana širiti le proti severu in vzhodu. Svet pod severnim grajskim obronkom so pogrinjali travniki, pašniki, žitno polje. Malone naravnost pred seboj je videl vodnjak z lesenim koritom, ki je dobivalo vodo z Rožnika. Za vodnjakom je bil mestni kamnolom (za sedanjim rotovžem); tam so lomili zelenkasti peščenjak, kakršnega so rabili že Rimljani za Emono in drugod.

Obrnil se je na levo, proti Poljanski vasi. Blizu meščanske bolnišnice so stala tri večja poslopja: bivši vicedomski urad, šenklavška cerkev in obzidani frančiškanski samostan. V stari vicedomski hiši so stanovali častniki in nekaj vojakov. Šenklavška cerkev, šele deset let stolica novo ustanovljenemu ljubljanskemu škofijstvu, je kazala sledove turškega divjanja. Pred tremi leti jo je zažgal in razsul osemdesetletni paša Vaj-beg. Sedaj je bila za silo pokrita in popravljena. Tu okoli so prebivali že za Rimljanov ribiči; že v sedmem stoletju je stala tamkaj majhna cerkev ribiške postaje. V zadnjem desetletju pa so si zgradili kanoniki hiše v obližju Šenklavža; ribiči so se jim umaknili v šempetrsko predmestje: na levem bregu so se svetile mokre mreže ko rosne pajčine. Kraj stolne cerkve je imel dekan Mahor kopalnico, ki je bila vitezu Ahacu dobro znana.

Nekaj korakov od tod je stal obzidani samostan z vrtom očetov frančiškanov in cerkvico Jezusovega vnebohoda. Od grajskega hriba proti Ljubljanici so gradili vojaki najemniki nekaj okopov in nastavili proti Poljanam dva dolga topova na nizkih kolesih.

Pred okopi se je vežbal majhen oddelek pehote z nerodnimi puškami. Temno zagoreli obrazi, brazgotinasti, bradati, so se zdeli divji ko razbojniki. Vojaki so nosili nizke klobuke s pisanimi peresi, široke suknje in široke hlače različne barve, vsi pa so bili opasani z rdečimi pasovi. Poleg puške so nosili lahko sabljo v usnjati nožnici, na obramnem jermenu pa mošnjo za krogle, zamaške, rog in več lesenih škatel za smodnik in nekaj zvitkov lunte ali zažigalne vrvice. Neokretna pehota ni uživala posebnega spoštovanja — konjeniki so veljali za jedro vsake vojske. Pravih, stalnih armad še ni bilo; kadar je bilo treba, je cesar ukazal deželam, naj pozovejo — z dovoljenjem stanov — toliko in toliko mož v vojake, vsakega petega ali desetega ali tridesetega.

Od daleč so jih gledale žene in otroci; vojaki so bili malone vsi oženjeni. Pred njimi je stal, široko razkoračen, čokat narednik s surovim, od pijače zariplim obrazom in zanemarjeno žimasto brado. Vihtel je sulici podobno dvorezno partizano s svilenim čopom in kričal kakor obseden: »Postavite rogovile! — Izpihajte in osnažite prašnico!«

Zapičili so trinožne vile v tla, naslonili puške na rogovile, odkrili pokrovček, očedili ponvico in jo izpihali. Nato je stopil vsak z desno nogo nazaj in naravnal puško vodoravno. Vsem je curkoma tekel pot z obraza.

»Primite prahovnico!« je zarenčal jezni dedec.

Zgrabili so rogove za smodnik in z zobmi potegnili zamaške iz njih.

»Strelnega prahu na prašnico!« Natresli so smodnika na ponvice in zamašili rogove. »Zaprite prašnico! — Postavite puško pokonci, da jo natlačite!« Dejali so puške pred levo nogo in prijeli cev zgoraj pod grlom. »Smodnika v cev!« Vzeli so podolgast okrogel zavoj iz mošnje, odgriznili gorenji del, kjer je bila krogla, in nasuli smodnika v cev.

»Kroglo iz ust!«

Vitez Ahac je slišal v kratkem razen grdih psovk še šest lepih povelj: »zamašek s klobuka! — Izvlecite nabijalnik z dvema potegljajema! — Nabijalnik v cev! — Sunite nabijalnik trikrat na naboj! — Z dvema potegljajema nabijalnik iz cevi! — Nabijalnik zopet na svoje mesto!«

»No, lepa reč!« si je mislil vitez Ahac in krenil nazaj proti stolni cerkvi. »Štirinajst povelj je treba, da mož samo nabije svojo puško! Koliko pa še, preden sproži, sproži!«

Tedaj je zaslišal piskanje in bobnanje. Mestni lajtnanti in stražni načelniki so privedli meščane z vihrajočimi zadružnimi prapori na veliki orožni ogled pred šenklavško cerkev in v smeri proti frančiškanskemu samostanu.

Med meščani je bilo mnogo pravih konjenikov, zlasti med mesarji, gostilničarji in kovači. Oboroženi so bili zelo različno. Popoldanje sonce, že precej nizko, je izza šenklavškega zvonika obsevalo čelade in oklepe, dolge sulice in meče, samostrele in bodala, sekire in bate. Bogatini so bili vsi v železju, od čelade do podplatov; roke so jim molele daleč od života. Spremljalo jih je vse polno otrok, pa tudi odrasli radovedneži so od vseh strani drli skupaj. Vitez Ahac se je ustavil blizu levega krila, kjer mu je živahni ostrogarček Rok Pilko prijazno mežikal in ga veselo pozdravljal z desnico v jekleni verižni rokavici.

Prišel je mestni stotnik, velik, mršav in zelo dostojanstven mož v presvetlem oklepu, da se je vse bliskalo in lesketalo na njem. Spremljala sta ga oba mestna praporščaka, ugledna postavna gospoda v bogati opremi. Dva piskača in dva bobnarja, štirje umetniki so jeli brlizgati in bobnati da je kar letelo skozi ušesa.

Meščanje so potegnili svoje meče ali sablje iz nožnic in se držali vse bolj pokonci in leseno kakor dotlej. Stotnik je stopal od desnega krila proti levemu in pregledoval vse. Postavil se je pred sredo in nagovoril svojo vojsko: »Zelo sem zadovoljen, da sem našel vse v najlepšem redu. Upam, da se pred sovražnikom izkažete tako hrabre, kakor so se izkazali vaši očetje in starejši tovariši pred tridesetimi leti, ko so odbili naskakujoče čete cesarjevega brata Albrehta in celjskega grofa Ulrika. Vivat naša Ljubljana!«

»Vivat Ljubljana!« je zadonelo iz oboroženih redi in iz množice navdušenih gledalcev. Brambovci so odkorakali nazaj v mesto. Piskača sta piskala na vsa pljuča in tamborja sta udrihala po napeti teletovini, da je bilo kaj! Na starem trgu so se ustavili pred rotovžem; praporščaka sta dala navodila za straže. Tedaj so prišli iz mestne zbornice dvanajstaki, »ljubljanski gospodje«, malone sami člani trgovske zadruge, ki je bila najimovitejša in najveljavnejša. Ogrnjeni v škrlataste plašče, kakor nekdaj rimski diktatorji in doži beneške republike, so stopali nepopisno samozavestno, ponosno, dostojanstveno. Vse se jim je nemo odkrivalo in klanjalo kakor polbogovom. Vitezu Ahacu pa se je zdela njih napihnjena veličastnost bedasta in silno smešna.

»Domišljava nečimrnost!« je mrmral in poromal naravnost v slavno gostilno pri Veselem medvedu, sedel k prazni mizi ob koncu levega kota in naročil bokal vipavca. Kmalu za njim je prišlo z gostilničarjem Čičigojem vred nekaj meščanov z ogleda. Vsi so bili še vedno v bojni paradi. Iskri ostrogarček Rok Pilko je imel toliko orožja na sebi, da ga je komaj prenašal. Leno se je primajal kisli natakar Anže in stregel gostom.

Tedaj pa je nenadoma počil nad ulico strahovit strel. Potresla so se okna in vrata. Vsi so mahoma onemeli, osupli dvignili glave in se vprašujoče pogledovali.

»Turki!«

Vsi so se ozrli na ostrogarja Pilka, ki je bil nekam plašno izustil strašno besedo. Potem pa so nehote pogledali proti vratom, kakor bi moral tam skozi zdaj zdaj prihrumeti sovražnik.

»Jezus, Marija! Ustrelil je na Gradu!« je prikričala gostilničarjeva debela žena jokavo, bleda ko zid. Vsa zbegana od silnega strahu je tarnala: »Za božje in zadnje sodbe voljo vas prosim: molimo in delajmo pokoro!« Obenem je prijokala Čičigojeva hčerkica Maruša in trepetaje skrila glavo v materino krilo.

»Na Grad, na Grad!« je zavpil ostrogarček Pilko.

Gostje so skočili pokonci. Naglo so plačali in odhiteli iz gostilne. Zunaj je videl vitez Ahac vse črno ljudi, razoglavih, golorokih, glasnih, razburjenih. Težko se je rinil med množico mestni vratar, ki je bil zaklenil Pisana vrata in nesel ključe mestnemu sodniku. Mlado in staro, vse se je gnetlo mimo mestne shrambe za mrvo po strmi poti proti mestnim utrdbam. Lahna sapa jim je prijetno hladila razgreta lica. Kmalu pa je pričela prinašati dušeči duh po dimu in nad temnim drevjem so zagledali razsvetljen kolobar. Blizu utrdb, na grebenu grajskega hriba sta gorela dva velikanska kupa osmoljenih drv. S stoterimi jeziki je lizal ogenj obe grmadi in prasketaje metal iskre v osvetljeni beli dim. Na licih in na rokah je čutil vitez Ahac njegovo gorkoto. Od spodaj je zaslišal bobnanje vojakov po sončnem zahodu.

»Poglejte proti jugu, proti Krimu, ljudje božji,« je kliknil ostrogarček Pilko, ki se je čutil zelo hrabrega, odkar je videl, da so mestna vrata zaprta. »Poglejte no, kako gore grmade ob taboru na gori svetega Ahacija, na Mokrici, na Krimu — ne na vrhu, bolj na sredi — in na Ljubljanskem vrhu in tam više na Grmadi, pri sveti Katarini in na Jetrbenku ... «

»Pa v nižavi se tudi sveti,« je pripomnil vitez Ahac.

»Tam so pa Turki sežgali!« je kričal meščan Pilko. »Poglejte, poglejte no, koliko vasi gori na barju: Matenja in na levi Loka, za Matenjo pa Brest! Slabo se vidi zaradi dima. Kako se kadi!«

»Jaz pa dobro vidim,« je dejal mlad Ižanec, dolgokrak možak z visokimi rameni. »Tam gore vasi Tomišlje, na desni ob holmu Kamnik, na levi pa Studenec, zadaj Vrblje in Kremenica in čisto zadaj Ig in Strahomer. Dim se dviga zelo visoko.«

Naglas so zajokale trepetajoče Barjanke, ki so bile prebežale iz onih vasi na Grad. Jelo se je mračiti.

»Bog se usmili,« je tožil star kmet, »komaj smo si spet postavili svoje revne bajte, glej, pa nam jih zažgo ti vragi.« Glas se mu je tresel od žalosti in strahu.

»Kaj pa na gorenjski strani?« je opomnil ostrogar in hitel gledat proti severu. »Aha! Na Šmarni gori že sveti velikanska sveča na zahodnem vrhu, vštric tabora in cerkvice na vzhodnem hribu. Na Šmarjetni gori tudi že kurijo! Kmalu bodo gorele grmade nad Begunjami, nad Bledom, Jesenicami, nad Belo pečjo in oznanjale tudi bratom Korošcem, da se bliža Turek.«

»Rudnik gori!« je zaklical pri utrdbah močan glas. Množica je zavrvela tjakaj.

Žene, vse prestrašene, so molile s povzdignjenimi rokami; povsod so se jokali in ihteli drhteči otroci.

»Tako blizu so že!« se je čudil vitez Ahac in pozorno gledal proti Rudniku, kjer so švigali rdeči plameni pod debelimi oblaki gostega dima. »Čez dobre četrt ure so lahko že pred Ljubljano!«

Zamišljen se je vrnil z Gradu v mesto in si dejal: »Mestna vrata in gostilne so zaprte. Prenočeval bom pri straži ob Pisanih vratih in čakal Turka. Jutri se pa že poizkusim izmuzati in se pri Žabjeku prepeljati na levi breg. Obiskati moram učenega zdravnika Jisroela, da dobim njegovo čudotvorno mazilo, kajti človek ne ve nikdar ... «

Zapeli so ljubljanski zvonovi, zapele so orgle po razsvetljenih molilnicah in zapeli so v polnih cerkvah in zunaj okoli njih meščani in nemeščani in na kolenih prosili božje pomoči.

Vitez Ahac je še nekoliko časa kolovratil po najstarejšem delu Ljubljane. Pri mestnih vratih, ob obzidju, po ulicah, povsod so stale dvojne straže in povsod je slišal za Slovence takrat najstrašnejšo besedo: »Turki!«

Devetnajsto poglavje

Ljubljansko barje je pokrivala gosta megla. Nad vzhodnimi gozdnimi vrhovi se je pokazal zadnji krajec.

Po planotah dolgega hriba in po dolinah ob vzhodni strani Dolenjske ceste pri Rudniku in Lavrici so taborili konjeniki bosenskega beglerbega Isa paše. Dasi je bilo že opolnoči, vendar so še vedno prihajali jezdeci z ujetniki in uplenjenim blagom z dolenje strani, od gorenje pa so se vračali ogleduhi, ki so bili oprezovali okoli Ljubljane.

Malone tik nad cesto, na golem zahodnem obronku Debelega hriba južno pod Rudnikom, je stal purpurni šotor Osman paše. Na srednjem kolu je brlela oljenica; lahno se je gugala in obsevala s svojim medlim svitom luskinaste oklepe, ščite, handžarje in drugo orožje. V ozadju je počival Osman paša na preprogah, mehkih ko mahovina. Na desni, blizu vhoda, je ležal osemnajstletni Omar, odet s svojim dolgim kaftanom; na levi se je bil zleknil sluga Ilmihal na kupu pregrnjenega listja in smrečja. Naokoli so spali konjeniki deloma v šotorih, deloma pod milim nebom, spali mirno, kakor sita zverjad. Nekateri pa so stali pri konjih, ki so zobali pšenico.

Omar je bedel. Polnočna sapa je strahotno šumela po bližnjih hostah. Skozi razporo v platnu je posijala luna, plaho in vendar vabljivo. Tiho je šel iz šotora in sedel na bukovo korenino, oblazinjeno z nežnim mahom.

Na temno modrem nebu so migljale in se lesketale zvezde ko razmetani, pozabljeni dragulji. Iz meglenega morja nad močvirjem sta se oglašala sova in skovir. Gozdna sapa je oznanjala zoprni duh z močvirja in s pogorišča v Rudniku, kjer je še vedno tlelo in se kadilo; majala je konjski rep in zeleno zastavo s polmesecem pred šotorom, razmikala drevesne vrhove in gnala dva podolgasta oblaka v neizmerne višave. Više in više je plula svetla luna, obsevala belo cesto in sipala srebrno cvetje na listje in igličevje in mahovite skale. Njena luč je odevala Omarja kakor z lahnim svilnatim pajčolanom.

Odkar je zapustil mladi janičar Vranduk, je vidno shujšal. Kaj vse so videle njegove oči v malo dneh, koliko grozovitosti, koliko neusmiljenosti! Ko so pridirjali preko Banjaluke, Prijedora, Kostajnice, Siska in Samobora proti kranjski meji in mu je dejal Osman paša: »Glej, tu je Hrvaško, tam Štajersko in tam Kranjsko,« tedaj je zatrepetal od radovednosti. Do dna duše ganjen je gledal in gledal domovino s pobožnimi, svečanimi čustvi. Pokazali so mu Savo in Krko; Kolpa je še daleč na jugu, so mu rekli. Ko so se sešli včeraj z večjim oddelkom Isa paše, so udarili zopet le proti severu. Kakor sence iz večnosti so se mu porajali in gubili spomini iz življenja pri ciganih in Turkih. Zganil se je, kadar se je domislil, koliko je prebil strahu, da ga ne spoznajo osmanlije. Venomer se mu je zdelo, da ga skrivoma opazujejo. Najbolj se je bal starega Isa paše in vohuna Hansa. Zato je Omar pazil z največjo pozornostjo, da ne bi vzbudil suma. Kadar so Turki ob prepadih vlekli v obleko ovite konje na vrveh kvišku ali jih spuščali zopet dol, vedno je bil Omar med najurnejšimi. Nihče ni prožil gorečih puščic s tako vnemo v strehe nevernikov kakor Omar. Osman paša je bil zelo zadovoljen z njim. Kadar ga je videl zamišljenega, otožnega, ga je tolažil, naj se pomiri in ne žaluje za Fatimo. Kadar je bil Omar priča strašnega divjanja in mesarjenja, kadar so se trepetajočemu bliskale oči od jeze in gneva, je imel Osman paša vse to za izraz fanatičnega sovraštva do krščanskih malikovalcev.

Tam, po močvirju, so se v redkejši megli poigravale višnjevkaste, rumene, rdeče, zelenkaste vešče. Omarju se je zdelo, da vidi tam svetilke ubežnih kristjanov, skrivajočih se v nevarnem, tujcu nedostopnem barju. V duhu je videl pregnane trpine, ki so izgubili drage sorodnike in imovino, vse ... Drogovi šotorov so v vetru ječali kakor pod silno pezo. Megla se je zgoščala.

»Uiti!« je vzdihnil Omar. »Zdaj je zadnji krajec, zdaj bo vzhajala luna vedno kasneje po polnoči.«

Preudarjal je o begu, kakor že tolikokrat. Živa, vroča domišljija mu je jasno slikala vse podrobnosti in možnosti, ali hladni razum mu je mahoma porušil vse naklepe in nakane.

»Kam naj pobegnem? Saj ne vem niti tega, kako mi je bilo prej ime ... Kje je Kolpa, kjer pojo materino pesem? Kje je Kolpa, ki mi je o njej pravila ujeta deklica? Četudi bi srečno ušel Turkom, ali bi me ne pobili kristjani?«

Nočna sapa je plaho begala in šumela po bukovju in hrastovju, kakor bi zaman iskala izhoda. Omar je sklonil glavo. Nikomur ni mogel zaupati, nikomur potožiti; od nikogar ni mogel pričakovati tolažbe, nikar še pomoči, rešitve.

Srce mu je težila in tesnila strašna slutnja, da je izgubljen. »Ali živ se ne vrnem v Bosno!« je šepetal in stiskal bodalo.

Zvezde so jele bledeti, ugašati. Omarju se je zdelo, da je okoli njegove duše noč temnejša kakor v najglobljem gozdu čedalje bolj se je gostila belo siva megla nad barjem. Na daljnem vrhu se je že oglašal divji petelin. Postajalo je hladno. V megleni daljavi, v Ljubljani, so pozvanjali samostanski zvonovi in klicali menihe k prvi jutranji molitvi.

Omar se je tiho vrnil v šotor in legel na preprogo, ki so jo stkale Fatima in njene sužnje. Molil je molitve, ki jih ga je naučila nesrečna Osmanova žena. Stisnil je obraz v preprogo in tiho ihtel. Čutil se je tako nesrečnega, samotnega, zapuščenega kakor še nikoli. Plamenček oljenke je trepetal in se zvijal kakor umirajoče bitje v smrtnem strahu ... Z rosnimi lici je Omar zaspal ob vedno tišjem šumenju gozdov.

Prikazala se je zora in kmalu se je jelo gibati in vrveti po turškem taboru. Na brežinah in po dolinah, povsod med bujnim zelenjem so v jutranjih žarkih živo rdele male in velike lise in pike, visoki različno privezani turbani in široke hlače. Bogaboječi morilci so se pripravljali k molitvi. Kdor ni mogel do vode, se je ravnal po koranu, ki veli v četrti suri: »Kadar ste bolni ali kadar potujete in ne najdete vode, vzemite drobnega peska in si otrite obličje in roke z njim, zakaj dobrotljiv je Alah in spravljiv!« Obrnjeni proti Meki, so klečali na molitvenih preprogah in klanjali sabah in se priporočali Alahu za srečo in zmago v sveti vojni zoper preklete krivovernike.

Mlado sonce je začelo svoj vsakdanji težki boj z barsko meglo. Zanetili so ognje, pristavili velike bakrene kotle in železne ražnje, kuhali kašo in pekli janjce. Drugi so napajali svoje konje in uplenjeno živino v Malinici, ki je tekla od Orljega po Stajski dolini preko ceste na barje. Bilo je zelo hladno; videla se je sapa ljudi in živali.

Po zajtrku je zatrobil rog. Vodje večjih oddelkov so se zbrali v velikem rdečem šotoru Isa paše k vojnemu posvetovanju. Vhod je zastiralo zeleno zagrinjalo, obrobljeno z zlatimi resicami. Prostor je bil poln orožja, oprav in košar.

Na gorenjem koncu dragocene preproge je sedel risjeoki beglerbeg Isa paša, strah kristjanov, na sešitih kožuhih divjih mačkov; ta sedež naj bi ga varoval udnice. Glavo mu je ovijal velikanski zelen turban, obšit s svilenimi in zlatimi nitkami. Poteze mračnega, suhega obraza so mu bile grde in trde, kakor izklesane iz rjavega kamna. Rdeče pobarvana brada mu je segala malone do širokega pasu, kjer je tičalo močno bojno bodalo s slonokoščenim ročajem. Roke je stiskal v rokave svojega dolgega kaftana. Navada zapovedovanja je bila udarila njegovemu bitju očiten pečat neomajne energije in vladohlepnosti, pa tudi odurnosti, brezsrčnosti, surovosti. Bali so se ga najbolj razuzdani turški divjaki; kakor plahi otroci pred očetovo palico so trepetali pred njegovimi globoko udrtimi palečimi očmi, kadar so se v njih kresale iskre nagle jeze. Le tak mož, kakor Isa paša s svojim grozovito strogim, žgočim pogledom in ukazovalnim glasom, je mogel uzdati in krotiti podivjane roparske čete.

Drug za drugim so prihajali poveljniki. Vsak se je globoko priklonil Isa paši, dvignil roko na prsi, k ustnam in čelu. Naposled so došli še vsi drugi zapovedniki: Osman paša, Uzeir paša in Jusuf paša. K Isa paši na levi je počenil Jusuf paša iz Maglaja, flegmatičen debeluh. Edino njemu je bilo žal, da ni ostal doma, kjer je živel lepo, mirno in zadovoljno, če ga ni ujezila katera izmed četvorice njegovih jezičnih krasotic. Naveličal se je bil napornega vojevanja in želel je iskreno, da bi bilo tega večnega direndaja konec. Drugo častno mesto na preprogi je zasedel plečati in žilavi Osman paša, poveljnik vranduški; nosil je najlepše orožje in najlepšo opravo. Poleg njega je čepel mnogo mlajši Uzeir paša iz Travnika, visok in silno močan človek z divjim, fanatičnim obrazom in ogromnimi brki.

Zamorec je prinesel pred Isa pašo rjuho peska.

»Pokliči švabskega plemenitaša!« mu je ukazal beglerbeg.

Pristopical je sloki vitez Hans Frauensteiner, oblečen in oborožen kakor pravi Turek. Upala lica so mu žoltela in se gubala ko stare rokavice. Držal se je ponižno, vsiljivo prijazno. Globoko se je priklonil Isa paši; potuhnjene oči so mu švigale zdaj na levo, zdaj na desno. Nagnil je glavo malo po strani in pričakoval nagovora.

Razen viteza Hansa Frauensteinerja so vohunili Turkom tudi trije pregnani krščanski duhovniki, župnik in dva prelata, in pa neki Korošec, ujet pred Novim mestom. Ta žalostna četvorica pa je bila daleč spredaj pred taborom; sploh pa je med vohuni prvakoval vitez Frauensteiner in dobival največjo plačo, ker je največ razumel o vojnih stvareh.

»Povej nam, kar si poizvedel!« mu je velel Isa paša in ga ošinil s hladnim, zaničljivim pogledom.

Vitez Hans je počenil in naglo razgrnil rjuho na preproge. Potegnil je bodalo iz nožnice, poravnal z njim in z rokama pesek in z nekaj potezami narisal vanj Ljubljanico in Ljubljano ter nakopičil Grad in Golovec. Potem je jel na dolgo in široko pripovedovati, kar je vedel o utrdbah Ljubljančanov. Vsi so ga kar najpozorneje poslušali.

»Najslabše je mestno obzidje tukaj med Ljubljanico in Vicedomskimi vrati, to je severni zid, katerega popravljanje je Židom vedno deveta briga. Tudi zahodno obzidje plemenitaške četrti ni posebno močno.«

»Koliko je sposobnih braniteljev?« je vprašal Isa paša, ne da bi se ganil ali koga pogledal.

To vprašanje je pahnilo viteza v vidno zadrego. Potresel je pesek na »Golovec« in »Grad«, kakor se igrajo otroci.

»To je težko povedati,« je odgovoril naposled.

»Približno!«

»Vojakov najemnikov je okoli dvesto.«

»Ha, ha!« se je zasmejal Uzeir aga. »Dvesto! Neverjetno! Budala krščanska! Ha ha!«

»Dalje, Švaba!«

»Meščanov je štiristo do petsto, nemeščanov in kmetov tisoč. Oborožili so vse moške od petnajstega do šestdesetega leta.«

Isa paša je na pol zatisnil oči; to je bilo znamenje ozlovoljenosti.

»Koliko topov?«

»Topove sem videl na Gradu štiri po šest centov, štiri po štiri cente in osem možnarjev. Pri vsakih mestnih vratih pa imajo po dvoje kač.«

Tiho je bilo v šotoru. Isa paša je zamišljen gledal Hansov načrt v pesku.

»Dragi prijatelji!« se je oglasil Jusuf paša s svojim nizkim, gromkim glasom. »Iz vsega, kar smo tukaj slišali, sledi, da je Ljubljana dovolj zavarovana in da je brez topov ne moremo osvojiti.«

Osman paša je pritrjevalno pomajal z glavo. Isa paša pa se je jezno zaletel v viteza: »Upam, da si nas prav poučil, sicer mi boš moral dati glavo!« Pri teh besedah se je dotaknil svoje brade, češ da ostane mož beseda. »Gorje tebi, ako varaš nas tako kakor svoje rojake!«

»Govoril sem čisto resnico,« je hitel vitez Hans in se trudil, da bi skril svojo preplašenost. »Povedal pa še nisem vsega. Poslednje dni je vse kar trumoma vrelo iz okolice v glavno mesto. Ljubljana je prenapolnjena. Meščani so upali, da dobe žita za dva meseca. Nekaj so ga pač prejeli, vsega pa ne; tudi se je potopila velika ladja pšenice v Ljubljanici.«

Isa paši se je razjasnil obraz, Jusuf paša pa ni nehal ugovarjati.

»Ljubljane vendar ne moremo oblegati dva meseca! Niti en mesec ne! V tem bi došla Ljubljančanom pomoč!«

»Ljubljana je bogata!« je kliknil lakomni in skopi Isa paša. »Pomislite, kakšen plen pri trgovcih in po cerkvah, pri Židih in plemenitaših!«

»Brez topov ni nič!«je basiral Jusuf paša. »Pustimo Ljubljano za letos! Vrnimo se prihodnje leto s topovi in s pripravami za podkope!«

Večina je odobravala ta nasvet, vendar se je bala to priznati vpričo Isa paše.

»Jusuf paša, ali so ti vtihotapili v sedlo amulet, ki je v njem skrita zajčja dlaka?«

Jusuf paša je leno grabil po pesku, se nasmehnil in zabasiral: »Plena in ujetnikov imamo že zdaj toliko, da jih komaj vlačimo s seboj. Prihranimo si tudi kaj za drugo leto!«

Zopet je bilo vse tiho v šotoru. Skozi vrzel šotorskega platna je posijal presvetel sončni žarek na razgrebeni načrt Ljubljane.

Tedaj se je vzravnal Isa paša in zaključil zborovanje z odločnim poveljem: »Ako se nam ne vdajo Ljubljančani takoj, jih bomo oblegali teden dni in se zabavali po okolici. Nas je najmanj petnajst tisoč, sovražnikov pa kvečjemu tri tisoč z vsemi petelini in petelinčki vred. Drugi teden navalimo na preobljudeno in gotovo sestradano mesto. Pokličite mi mojega pisarja! Hasan, krvi! Frauensteiner pa baretno pero! Pergament ima starec sam.«

Isa paša je imel okoli sto petdeset redovnikov in drugih duhovnikov med ujetniki. Starega župnika Martina si je bil izbral za svojega pisarja.

Ko je dospel sivolasi sključeni starček, mu je ukazal Isa paša: »Napiši latinski: Neverniki! Nas je več ko petnajst tisoč konjenikov in imamo petnajst topov. Vdajte se turškemu orožju zlepa, sicer osvojimo Ljubljano siloma in razsekamo vse prebivalstvo na drobne kose! V imenu Alahovem: Isa paša.«

Stari župnik pa je dostavil s trepetajočo roko v oklepaju takoj po prvem stavku: Turki nimajo niti enega topa. Ne vdajte se! Pomagaj vam bog!

Dvajseto poglavje

Isa pašo je silno jezilo, da sta zlasti Osman in Jusuf paša nasprotovala njegovi nakani. Nekaj časa je z Uzeir ago obsedel v svojem šotoru in srdito gnal svoje krive prste skozi dolgo rdečo brado.

»Jusuf paša naj bi bil ostal rajši doma!« je zagodrnjal z zagrljenim glasom. »Menda si domišlja, da je tako pretkan in moder kakor hadži Derviš efendija, ki je bil tako učen, da je znal govoriti celo njegov konj! In Osman je tudi tak modrijan.«

Ker se ni mogel znesti nad pašama, si je hotel ohladiti jezo nad ujetimi kristjani.

»Med ujetniki imamo mnogo takih, ki niso za nobeno rabo in le ovirajo hitro vojevanje, ljubi Uzeir aga! Iznebimo se jih!«

»Tudi jaz mislim tako. Preveč vlačimo s seboj.«

Jusuf paša je zaploskal. Pritekel je črni sluga Hasan.

»Konja! Dva!«

Jezdila sta dol v Staje, v dolino, ki se razprostira med Rudnikom, Srednjim gričem in Debelim hribom od ceste proti Orljemu. Semkaj so bili Turki segnali svoje ujetnike iz Istre, Furlanije, Notranjske, Dolenjske.

Zatrepetali so povsod, kjer sta prihajala mimo. Pokriti le z luknjastimi, oznojenimi capami in mokrimi krili, vklenjeni v mrzlo železje, razoglavi, bosi, gladni, žejni, onemogli, hiravi, na pol nagi, so se tresli od mraza, od slabosti, od krča, od mrzlice, od strahu. Jermenje težkih tovornih košar jim je bilo odrgnilo rame; od udarcev in nesnage so se jim naredile črnavke in uljesa. Venomer so kašljali, ječali, otresali ude z gnojnimi krastami, da bi odgnali strahovito mučilne muhe in mravlje. Mnogi so strmeli s sklonjeno glavo, s topim, praznim pogledom v tla kakor trudna živina, prignana od daleč.

Mlajši in krepkejši možje in fantje so bili priklenjeni z železnimi verigami drug ob drugega, po pet do osem ujetnikov okoli drevesa. Nemirnejši so bili okomatani s konjskimi komati in ojarmljeni z volovskimi jarmi. Turški konjeniki so jim v usta vtikali na sulice nabodene ostanke mesa, polne peska in ilovice.

Najbolj shujšana so bila obličja mater, ki jih je trpinčil morilni strah za otroke. Ihte so stiskale svoje otroke k sebi, da bi ogrele od mraza otrple, in jih mirile, da ne bi jokaje razdražili Turkov. Plakajočim dojenčkom so turški stražniki tlačili ilovice v usta. V gorenjem koncu doline so klečali duhovniki in menihi. Starim redovnikom je segala bela brada do verig ob pasu in se svetila ko čisto srebro. Polglasno, s povzdignjenimi rokami so molili molitve za umirajoče.

»Vse otroke do petega leta, vse bolnike in starce skupaj!« je zapovedal Isa paša.

Ko so kristjani videli, da jih hočejo ločiti, so zagnali obupen jok. Dobro so vedeli, kaj pomenijo te paševe besede.

Medtem je stal Omar v belo rdečem turbanu in pisani janičarski opravi med rosno, še ne razvito praprotjo pod visokim borovcem, okrašenim z mladimi zelenimi svečami. S sanjavimi modrimi očmi je otožno gledal po divjem prabarju, kraljestvu povodnega moža. Ponekod sta sonce in sapa polagoma razgnali meglo in odkrili gozdnate hribe in gore, prirodni zid barske kotline; tu in tam so se kakor srebrne latvice lesketala brezdanja vretja in poplavljene trate. Ljubljanice ni mogel videti; njena bregova so zakrivali hrasti in bukve, zasajeni od ljubljanskih čolnarjev, da je mogla burja manj nagajati veslarjem na visoko obloženih, velikih ladjah. Na zamlakuženih tleh so samovali topoli, bresti, jelše, vrbe, breze. Na severu je zagledal na temnem hribu nekaj rožnato belega, oblaku podobnega: jutranja luč je ozarjala ljubljanski grad. Tu in tam se je pokazal del mestnega obzidja, streha, stolp. Malo niže pod Omarjem sta stala Osman paša in vitez Frauensteiner.

»Švaba, kakšen grad je tam na levo od ljubljanske trdnjave?« je vprašal paša.

»Tam je Rožnik; na vrhu stoji zapuščeni stari grad bratov Saurauov, pristava in hiralnica za neozdravljivo okužene bolnike, za gobave.«

»Tja menda ne bo silil Isa paša,« je dejal Osman paša.

Kar so zaslišali iz doline tiho čarobno petje, kmalu potem pa tesnobne krike in obupne klice na pomoč, divje vpitje in vriskanje. Strahoviti vrišč in hrušč je naraščal čedalje bolj, polnil vso dolino in kakor mrzla ostrina rezal v mozeg. Zona je spreletavala Omarja. Na dolge črne trepalnice so privrele solze. Ves bled se je opotekel v šotor.

»Kaj ti je, Omar?« je jokajočega vprašal Osman paša, ko je prišel za njim.

»Ah, izgubil sem srebrno zapestnico, ki mi jo je podarila Arifa.«

»Eh, pa ti jaz dam drugo.«

Umolknilo je v dolini ...

Isa paša je mignil. Zatrobil je rog; otožno je odmevalo po gozdovih. Konjeniki so razdirali šotore in vezali platno, osedlali konje, otovorili zvončkljajoče mule in ujetnike s košarami in bisagami, preprogami, naplenjenim pohištvom, polnimi kurniki in vinskimi mehovi. V kratkem je bilo vse urejeno. Zastavonoše so dvignili zeleno svilene zastave prerokove in že je izginila prednja četa v prašnem oblaku.

Nemudoma so krenili tudi drugi oddelki po cesti, ki se je bočila kakor lok proti severu, proti Ljubljani. Konjeniki so sedeli z visoko dvignjenimi koleni po mongolski šegi v globokih sedlih na malih dolgogrivastih konjih, ki so bili vajeni slabih potov, skalovja in jarkov. V jutranjih žarkih so se bliskali in poskakovali krivi handžarji, sulice z zelenimi zastavicami, veliki loki, puščice v tulih od lisičevine; okrogle tarče so se svetile kakor majhna sonca. Puške so imeli le malokateri. V pisani mešanici so se zibali rdeči, beli in zeleni turbani. Dirjali so po trije, štirje vštric in se previdno ogibali nevarnega močvirja, ki je segalo prav do ceste. Prestrašene od rožljanja orožja in od grmečega topota tisočerih konjskih kopit so nad mahovjem hrumeč in šumeč vzletavale neštete jate divjih labodov, čapelj, štorkelj, gosi, rac in žerjavov ter se kričeč presedale na travnike in vretja, tu pa tam varljivo pokrita s tanko skorjo šašev, šotnih mahov in mnogolasov, z ločjem in bičjem, z algami, okraki in nežnobarvnimi cveti.

Vitki Omar je jahal na svojem iskrem belem Sarifu med Osman pašo in Uzeir ago. Oborožen je bil kakor drugi, le kopja ni imel nobenega. Od Sarifovega rdečega jermena so visele zelene resice, od vratu pa rdeč trak z zvezdo in polmesecem.

Naenkrat se je Omar zganil. Voda potoka Malinice, sicer tako bistra, je tekla kalna, rdeča, polna krvavih pen preko ceste v barje. Spodbodel je svojega konja, da je skočil čez potok.

Kmalu so prijezdili mimo požganega in razdejanega Rudnika pod hrib v senco. Mali Sarif je dirjal s kratkimi, naglimi koraki, zdaj pa zdaj nagajivo pritezal uzde, spuščal lepo glavo k prsim in jo dvigal zopet veselo kvišku ter otepal z dolgim repom po muhah in obadih. Gost prah se je vznašal nad četami, okoli njih in za njimi. Zadaj je mukala, meketala in beketala uplenjena živina, hripavi priganjači so vreščali, rjuli in s sulicami zbadali živali in težko obložene ujetnike, ki so pogostoma omahovali in pod težkimi tovori v dušljivem prahu trudno dvigali otekle, ožuljene noge nad kamni.

Plameneče oči konjenikov so sumljivo gledale na desno, na strme obronke Dolgega hriba. Nikjer niso videli žive duše ne bajte.

»Ta kraj je kakor ustvarjen za napad,« je dejal Osman paša, obrnjen proti Uzeir agi. »Tisoč, dva tisoč mož bi utegnilo uničiti našo vojsko. Zagradili bi nam pot spredaj in zadaj; izgubljeni bi bili vsi, kar nas je. Kam na desno v hrib? Kam na levo v močvirje? Pobili bi nas zlahka s skalami in težkimi hlodi ali nas postreljali ko stekle pse — pa nas rajši čakajo za svojimi zidovi.«

Spustili so vajeti in skokoma drveli proti Rakovniku in proti Ljubljani. Konji so bili prašni od kopita do grive. V mestu so trobili rogovi.

Prednje čete so se ustavile na dolnjem delu Prul. Tam so bili travniki mestnih očetov in mestni pašniki, imenovani Dolgi breg; segali so daleč v močvirje. Tukaj, okoli sedanjega botaničnega vrta in deloma na njem so bili živinski sejmi. Premnogokrat poplavljena tla so bila mehka in ponekod ugrezljiva. Radovedno in pozorno, toda obenem dokaj neveselo so gledali Turki proti zaprtim Hrvaškim ali Pisanim vratom. Na mestnem obzidju so se lesketali ščiti in čelade v belem ognju kakor ogledala in sulice so se svetile ko šivanke. Za obzidjem se je kadil gost, črn dim; Ljubljančani so kuhali smolo in krop za sprejem sovražnika.

Isa paša je dal poklicati krivoustega Huseina, najspretnejšega lokostrelca, in mu velel, naj naveže župnikovo latinsko pismo na brezostno puščico. Nato je poslal golobradega Huseina in zastavonošo z belo zastavo proti Pisanim vratom.

Pred njim je moralo hoditi pet ujetih mladih deklet. Ko so se dovolj približali mestnemu jarku, je sprožil Husein puščico s pismom preko obzidja. Kmalu je poslal ljubljanski sodnik odgovor po enaki pošti.

Stari župnik je raztolmačil njih pismo, ki je slovelo takole: »Krivoverci! Po starodavni šegi ne sprejemamo nobenih oboroženih nepovabljenih gostov. Vaši topovi so menda na luni. Svetujemo vam, da se neutegoma izgubite tja, od koder ste se priklatili, sicer boste morali peš in brez glave v peklenski ogenj. Amen.«

Divje so zatulili Turki, ko so slišali ta žaljivi odgovor. Vsi besni so planili posamezni oddelki v nerednih skupinah proti jarku. Bliskoma so dirjali ob obzidju in sproževali goreče puščice, ovite z ožveplanim in osmoljenim predivom. Strelice so se tresoč zabadale v krove, toda vnele jih niso, ker so bile strehe pokrite z mokrimi kožami in namočenimi cunjami. Še preden so mogli vsi sprožiti svoje loke, je zašumel iz mesta po zraku oblak strelic; iz puškarnic je šinil ogenj in dim, počile so težke puške in več konj in jezdecev se je valjalo na tleh. Naglo so pobrali mrliče in ranjence in se umaknili. Isa paša je prisegel pri svoji bradi in pri svoji sablji Ljubljančanom strašno maščevanje.

Dolga, nepregledna truma je zadirjala po cesti, v ostrem okljuku vodeči med Gradom in Golovcem ob potoku proti Poljanam. Nekateri so krenili po grajski poti, pa so se kmalu vrnili, ker so jih bile ustavile globoke in široke volčje jame, pasti, močni trnki za noge in trozobi železni »konjači«. V soteski je stala samo hiša ljubljanskega rablja, obenem konjederca. Takoj so mu zažgali zapuščeni dom.

Isa paša se je utaboril s tretjino konjenikov na Poljanah za vasjo in za velikanskimi kupi gramoza.

Drugi dve tretjini sta v presledkih prebrodili in preplavali Ljubljanico, ki je bila zunaj mesta zelo široka; desni, strmi breg je segal malone do Poljanske ceste. Iz reke sta molela blizu šempetrske cerkve dva podolgasta »gosja« otoka; nekoliko višje gori je bil tretji. Ti otoki so Turkom znatno olajšali prehod čez Ljubljanico. Na Gradu so jeli grmeti topovi, ali prepozno; krogle so padale v valove, na otoke in na bregova, da so škropili pesek, prst in vodo daleč naokoli.

Ljubljančani se niso prav upali streljati zaradi ujetnikov.

Turki so hiteli skokoma po ledini mimo šempetrske cerkve, župnišča in ograjenega velikega pokopališča. V starodavnem šempetrskem predmestju je bilo vse tiho in prazno, nikjer se ni kadil dim iz dimnikov, nikjer ni bilo žive duše; vsa vrata in okna so bila zaprta in zabita.

Kakor povodenj so se razlili Turki po Ljubljanskem polju. Kamniške planine je ogrinjala na pol prozorna megla. Že od daleč so uzrli na Friškovcu ograjen prostor z visokimi trinožnimi vešali in odrom.

»Kaj je to?« je vprašal Osman paša viteza Frauensteinerja.

»Morišče za hudodelnike, ki jih tukaj obešajo in obglavljajo. Ponoči straši tod okoli. Velika bela žena z razbeljenim srpom šviga tiho ko sova okoli vešal. Spremlja jo ogromen črn pes z ognjenimi očmi in gorečim gobcem. Od enajstih zvečer do ene po polnoči se ne upa nihče tod mimo.«

Pri Friškovcu se je obrnil Jusuf paša z drugo tretjino po žitnem polju prek Šentjanževe poti ali Kravje doline skozi Blatno vas in proti Jami v gorenji Šiški.

Osmanov oddelek pa se je ustavil pri Svetem Krištofu v veliki jami, ki so iz nje odvažali Ljubljančani pesek in gramoz za svoje hiše in ceste. Daleč naokoli so Turki postavili svoje šotore malone do starodavnega lesenega pekovskega križa, kjer sta se cepili Kriška cesta in pot proti Klečam. Širno polje se je zdelo polno rdečih makovih cvetov. Nad ljubljanskim Gradom pa je poleg novih zlato-modro-rdečih praporov kljubovalno in ponosno plapolala tudi velika zlato-modro-rdeča zastava kranjskih stanov.

Enaindvajseto poglavje

Nad širokim Ljubljanskim poljem se je lesketal v ponedeljek po Telovem, 3. junija 1472. leta, izredno krasen dan. Sicer tako mirno in tiho ravan je oživljalo neprestano vrvenje in gibanje. V jami pri Svetem Krištofu in daleč naokoli za njo se je belil šotor do šotora in povsod so švigali urni mohamedanski jahači križema po pomendranih njivah in tratah.

Ujetniki so morali zgraditi okope pred jamo, pa tudi debel, visok nasip iz peska, butar, kamenja in hlodov pred Osmanovim škrlatastim šotorom, razpetim na severnem delu velikega taborišča. Ljubljanski možnarji so grmeli le poredkoma; previdni branitelji so hranili strelivo za skrajno silo.

Osman paša je sedel razoglav, s podvitima nogama na pomarančasto rumeni svilnati blazini in računal na rovaš, koliko utegne izkupiti za sužnje; nato je ugibal, koliko enako oblečenih ugrabljenih dečkov in deklic bo mogel pokloniti sultanu. Pred pašo je klečal stari srepooki sluga Ilmihal; odložil je okrašeno usnjato brivsko latvico in jel z neznansko važnim, skrbnim obrazom briti svojega gospoda. Delo mu je uspevalo tako lepo, da se je sam naslajal ob njem in ves blažen počasi pomikal svoj jezik med ustnami od kota do kota. Obenem je pazil, da ne bi prekucnil hrastovega torila z velikimi žoltimi mandragorovimi jagodami, ki jih je rabil Osman paša vsak večer za uspavalo. V ozadju je na preprogi ždel Omar, zamišljen, s sklonjeno glavo; male roke je sklenil pod levim kolenom. Ohlapna temno zelena janičarska suknja, segajoča mu do podkolen, in široke rdeče hlače so uspešno utajevale obliko mladega dekleta. Od zunaj so se slišali raznoteri glasovi živahne množice, govorjenje, klici, žvižgi, udarci, grohot, škripot, ropot. Zdaj pa zdaj je mlačen popoldanji piš zazibal zaveso in dovajal močan duh po lesu, usnju in konjih.

Že ves teden so taborili Turki pred Ljubljano. Vsak dan so se shajali paše in Uzeir aga v taboru za Poljansko vasjo. Načelniki so primerjali Isa pašo hudemu risu, Osmana ponosnemu levu, Jusufa lenemu medvedu, Uzeir ago pa nenasitnemu volku.

Ko so oplenili in opustošili mestno okolico, so morili in ropali ob Savi do Kranja, do Radovljice in po Savinjski dolini do Celja. Ogibali so se utrjenih mest in gradov. Iztaknili so pa vsako še tako skrito vasico na visokem hribu ali v samotni dragi. Ujetniki, privezani na stremena ali za konjske repe, so jim morali kazati skrivališča znancev po rupah, duplinah in tokavah. Mnogo so zasačili kmetov, ki so se bili vrnili domov, meneč, da so Turki že izginili iz dežele. Povsod so upepelili hiše, hleve, skednje, kozolce, uljnjake, cerkve, kapelice, znamenja, zasuli korita in vodnjake, posekali sadno drevje. Blizu gorečih zaselkov in vasi so se vneli celi gozdovi. V strahotni krasoti so plameneli široki, velikanski ognji daleč v temno noč. Povsod so konjeniki lovili žene in dekleta ter se z ostudnim grohotom rogali obupanim žrtvam vpričo njih mož in ženinov in staršev. Povsod so pobili pastirje, poklali prašiče in odgnali črede. Prizanašali niso nikomur, niti bolnim materam niti dojenčkom; te so nabadali na sulice in jih metali po kolovozih. Zlasti so besneli in divjali, kadar so bili pijani vina in hašiša. Posebno neusmiljeno so mučili stare mašnike in jim trli pokajoče kosti, preden so jih poklali. Povsod so zaznamovali njih pot plameni, mrliči, gavrani.

Neznosno je trpel Omar, kadar je moral biti priča silno gnusnim in ostudnim orgijam. Tedaj se je bal tudi Osman paše, ki je bil ob takih prilikah ves spremenjen. Trla ga je obupna žalost in mučile so ga strašne misli: »zakaj morajo ubogi kristjani trpeti tako silno, huje kakor živina? Zakaj jim ne pomaga vsemogočni, preusmiljeni bog? Ali sta vendar dva stvarnika in je Alah močnejši? Zakaj dovoljuje bog, da moram tako hudo trpeti tudi jaz, ki nisem storil nikomur nikdar nič žalega? Zakaj je na svetu morje žalosti in komaj studenček veselja?«

»Ali si bolan, dragi moj Omar?« je vprašal Osman paša, ki je včasih od strani pogledal svojega miljenca.

»Nisem, hvala bodi Alahu!« se je odzval Omar, pokimal po turški šegi v znak zanikanja in prožno skočil na noge. Njegove kretnje so bile docela fantovske. Dolga ježa, napori vojevanja so mu vzeli vso dekliško nežnost.

Sluga je oplaknil in obrisal paši gladko obrito glavo in mu pomagal omotati turban.

»Dobro, Ilmihale! Zdaj le k Savi! Ne mudita se mi dolgo! V kratkem dospe Isa paša.«

Odšla sta in odvezala svojega konja in paševega vranca Atmadžo ter odjezdila med šotori. V taboru se je vse gnetlo in motalo, ljudje in živina. Pod visečimi kotli je v pepelu tlela žerjavica. Ujetniki so tesali dolge lestve in delali smolne vence za napad na Ljubljano. Nekateri sinovi prerokovi, premagani od žlahtnega samostanskega vina, so ležali v umazanih, povaljanih opravah vznak ob šotorih in smrčali; pravi mohamedanec sicer ne sme piti nikakršnih opojnih pijač, ali žejni grešniki so se tolažili z zaupno domnevo, da jim dobri Alah spričo njih velikih zaslug za pravo vero prav rad odpusti tak majhen grehek, kakor je uživanje trtne kapljice. Od vseh strani so prihajali četaši; vračali so se tudi ogleduhi, ki so stikali in vohunili okoli ljubljanskega obzidja povsod, koder jih ni oviralo ugrezno mahovje in močvirje.

Lep je bil dan, ali zelo vroč. Noben oblak ni kalil čudovito jasne neizmerne sinjine, ki so se po njej razpenjale in zatrepetavale nevidne zlate strunice. Tako sijoče in tako prozorno je bilo čisto ozračje kakor za vedrih jesenskih dni. Veliki vrt kranjske dežele, plodovito Ljubljansko polje je bilo domala opustošeno. Ploščate podkve turških konj in noge ulovljenih kristjanov so bile pomendrale visoko žito in travo. Nikjer naokoli ni bilo več ne lične vasice ne prijazne cerkvice. Izza ožganega golega drevja so otožno gledali kupi pepela, oglja in očrnelega zidovja. Zbežale so čebele; prepelice, jerebice in škrjančki so zapustili pohojena gnezda.

Rad je gledal Omar mogočne, tihe gore, ponosne planine; naslajal in zasanjal se je ob prirodni lepoti; mlada duša mu je v trenutkih zamaknjenosti pozabila bedo in gorje. Kolikokrat je gledal to vzvišeno, nedostopno krasoto — nagledati se je ni mogel. Ali še nikdar se mu ni zdel gorski svet tako čaroben kakor danes. Ves prevzet je motril te holme in brdine, te griče in hribe in gore, motril in občudoval ogromni čarovniški Grad, Kamniške planine s skalovitimi strminami in globoko ubrazdanimi goljavami, z orjaškimi stolpi in okopi v stoterih barvah, lučeh in sencah, v megleni daljavi pa gorenjskih velikanov ledene plašče, in za tankim tankim vilinskim pajčolanom Triglav s prebelim turbanom.

»Kako lepo!« je vzkliknil mladi jezdec. »Ilmihale, poglej no! Kako lepo!«

»Mhm, lepo vreme nam je naklonil Alah,« je odvrnil sluga suhoparno.

»Gore poglej, gore, planine!«

»Planine, gore,« je kislo zagodel pusti dedec. »Kaj bi, gospodine mladi, s planinami? Planina je planina, gora je gora. Ta je malo večja, druga spet malo manjša; tukaj se pehaj navkreber, tam lazi spet dol: nerodno jezdecu in konju. Pameten konjenik ljubi ravnino, planjavo; ne mara gor. Ako bi bil jaz vladar sveta, bi morali sužnji razkopavati vse hribe in gore, da bi bila lepo ravna vsa zemlja od polnočnih krajev do poldanskih, od jutrovih do večernih.«

»Ozri se na polnočno stran, nekoliko na levo! Tam je kraljestvo nepremaganega zlatoroga. Iz krvi zadete živali vzniknejo rože, od njih ozdravi ranjena žival mahoma in pahne drzovitega lovca v prepad. Tako so mi pravili ujetniki.«

»O, ta je pa že bosa,« je zabavljal modri Ilmihal.

Slugova smešna suhoparnost je udobrovoljila Omarja, da je bil vesel vsega, karkoli je videl. Jahala sta skozi visoko rž, ki je včasih zavalovala kakor razburkano jezero. Na sivo zelenih bilkah so jezdili krasno pisani polži in svetli žužki v gizdavih suknjicah. Ob klasju so podrhtevali rumenkasti prašniki, prenežnim zastavicam podobni. Spodaj je sinjela modrica in gorel mak. Tamkaj, dovolj daleč od tabora, so petpedikale v žitu prepelice, v jasnih višavah pa so drobili nevidni škrjančki in peli himno radosti, peli himno svobodnega življenja. Pot je vodila navzdol proti šumeči Savi. V bližnjem gozdu so peli močnoglasni, veseli ščinkavci in kukale kukavice; v bukovju so ganljivo žvižgali očka kos in pripovedovali zali mamki in porednim otrokom cele povesti. Po travnikih, posutih z rumenimi zlaticami, belim rmanom, lilastimi kolobarnicami in sivkasto okučmanim regratom, so trdovratno godli zaljubljeni murni.

Kmalu sta bila na bregu Save, kjer so bila peskovita tla vsa razhojena od širokih turških podkev. Zatopljen v svoje misli Omar skoraj ni vedel, kdaj sta napojila konje in krenila nazaj proti taboru. Kakor lična igrača se je od modrine odbijal ljubljanski Grad s svojimi sivimi zidinami, temnim drevjem in svetlo zelenimi travniki med plešavim Golovcem in širokoplečim temno modrim Krimom v ozadju.

»Ah, da bi bil to grad mojih sanj, grad mojih staršev!« je vzdihnil Omar natihoma. Kadarkoli je jahal v tej smeri, vselej mu je vzletela mlada duša iz žalostne, tesnobne stvarnosti v mikavni lepši svet svobodne domišljije in zasanjala o njega skrivnostih. Zaigrala mu je živa fantazija in mu pričarala viteza, mladega kajpa, lepega seveda, pa še prav posebno lepega, hrabrega in obenem tako blagega, kakršnih je bilo, žal, le malo na svetu. Ta vzorni mladenič pridrvi na krasnem konju s svojimi hlapci v turški tabor, Omar se mu da ujeti — o kako rad! Zbogom, Turki! — Bridko se je nasmehnil, ko se je lepa utvara razblinila v strašni strašni prazni nič.

Dvaindvajseto poglavje

Sonce je bilo komaj za dve pedi nad Polhograjskimi Dolomiti, ko sta prijezdila Isa paša in Uzeir aga z veliko tolpo konjenikov in še večjim krdelom ujetih Gorenjcev. Boljše je dal Isa paša nemudoma odgnati proti Poljanam. Izredno resen mu je bil okoreli demonski obraz, ko sta se pozdravila z Osman pašo. Kristjani, trudni od dolge, hitre hoje, so strahoma pričakovali, kaj bo. Vsi so bili uverjeni, da je Isa paša pravi živi satan. S povešenimi glavami, s trepetajočimi koleni so stali pred njim. Prsi jim je tesnila strahovita bojazen.

»Odvežite jih!« je ukazal Isa paša. »Ljubljančani zapirajo ujete Turke v ozkih podzemskih ječah na Gradu, da se reveži mučijo in počasi umirajo od lakote. Mi nismo tako neusmiljeni.«

Radostno so se nasmehnili oznojeni, prašni obrazi, hvaležno so se ozirale plahe oči v pašo; on pa se je zaničljivo namrdnil in gledal čeznje proti svetega Petra cerkvi.

»Tam so vaše koče prazne, kakor bi bilo vse izumrlo,« je dejal in pokazal proti šempetrskemu predmestju. »Ali znate dobro teči?«

Izmučeni ujetniki so molčali in se boječe pogledovali. Hoditi so morali že dolge dolge ure in večkrat tudi teči.

»Tecite!«

Nekaj trenutkov so obstali vsi kakor ohromeli.

»Tecite!« je zarohnel togotni paša.

Navzlic morilni žeji, navzlic gladu in utrujenosti so jeli bežati krepkejši in so pomagali slabotnim. Vsak čas se je kdo spotaknil ob grudi ali kamnu in padel; rojaki so ga dvignili z muko in sopihali z njim dalje preko podrtih plotov in skozi trnove ograje. Konjeniki so se norčevali za njimi.

Vsi zasopli, raztrgani in opraskani so se poskrili nekateri po šempetrskih kozolcih, senikih, hlevih in listnjakih. Drugi so s poslednjimi močmi ulomili vrata in se skrili v podstrešjih in kleteh. Mnogi pa so na pol blazni begali po Svetega Petra cesti proti Šentjanževi vasi; toda že pri Ajdovem zrnu so jih prestregli sovražniki.

»Turki! Turki!« so kričali ujetniki. »Bežite! Skrijte se!« Ali nikamor več niso mogli, niti v stran niti k Ljubljanici. Zemlja se je potresala od tisočero kopit; sulice in goreče puščice so zveneče drgetale v lesenih oknicah in vratih.

Isa paša je bil ustavil svojega konja pred Svetega Petra cerkvijo. Poleg njega so bili Osman paša, Omar in Uzeir aga. Vsa bleda, kakor bi bila vstala iz groba, je pribežala mlada mati v raztrgani kočemajki, z razgaljenimi prsmi. S svojimi razpletenimi dolgimi lasmi je zakrivala golo, komaj dveletno dekletce. Silen strah ji je pačil obraz. Težko je dihala; dušili so jo vzdihi in solze, ki jih je zadrževala z veliko muko. Trepetaje je pokleknila pred Isa pašo.

»Gospod, gospod ... usmili se nas,« je jecala v presledkih. »Ko črna živina ti hočemo delati. Prizanesi nam! Pusti nam edino, kar še imamo, življenje in otroke! Spomni se svojih otrok! Spomni se svoje matere!«

Uzeir aga se je ugriznil v gornjo ustnico; njegovi starši so mu umrli še kristjani.

»Bolje znaš brusiti jezik kakor vsak vaš pop,« se je posmehoval Isa paša in nadaljeval glasneje: »Kristjani ne molite pravega boga, imate lesene bogove, naslikane malike. Zato se bo zverjad in gadja zalega plazila po vaših porušenih domovih in cerkvah; popotnik bo slišal po vaših zaseljih le krokanje gavranov in videl kupe razvalin. Kje je zdaj vaš bog, kje vaši svetniki, kje vaš papež? Kje je vaš cesar? Kaj vam pomagajo vaši švabski knezi, kaj vaši grofi, vitezi in taborski gvardijani? Kaj vam pomagajo vaši neumni škofje, vaši prelatje in opatje? Kaj vam hasnejo vaše molitve, romanja, zaobljube, procesije, vaši odpustki, vaše maše? Kdo sliši vaše prošnje? Skrij se!«

Bežala je kar najhitreje in izginila za oglom. Za njo je planila četa divjih Albancev in martolozov. Skakali so raz konje in sekali po proseče povzdignjenih rokah klečečih kristjanov, stopali otrokom na usta, jih butali ob stene, natikali na plotove in brisali krvave sablje ob ženske lase. Žene so onemele od strahu. Pokrile so si glave s predpasniki in rutami, da ne bi videle strašnega mesarjenja in umiročih, ki so grgrali v rdečem blatu. Zatiskale so si ušesa, da ne bi čule obupanega kričanja in jokanja, ki se je zaslišalo zdaj tu, zdaj tam in mahoma umolknilo. Onemogle, nepremične, brezvoljne so čakale smrti, kakor čaka zvezana žival mesarski nož. Kri je izdolbla dolge struge v pesek in prah in se stekala v velike mlake.

Omar je videl vse kakor v megli. Od silne razburjenosti mu je močno utripalo srce; težko in naglo je sopel. Ustne, roke, vse je drhtelo v njem. Čutil se je slabotnega, omamljenega. Bal se je, da omedli.

Počasi je jahal za hišami, kamor se je ljubilo Sarifu. Konj je krenil na ozko stezo med dvema na pol sežganima kočama. Na tleh je videl Omar kup osmojenih cunj, črepina polomljenega pohištva in polno ugaslih zažigalnih puščic.

Za kupom je ležala tista mlada mati mrtva, v ožgani obleki, brez obrvi, brez las. V njenem levem očesu je tičala puščica. Tanka mrežica strjene krvi ji je openjala sence, levo lice in vrat. Njeno desno oko je gledalo začudeno in prestrašeno tja nekam v skrivnostne daljave. Osinjela mala usta so bila odprta, kakor bi hotela vsak čas poklicati na pomoč. Leva roka je bila pooglenela in opečena do komolca, desna pa, drobna in majhna, toda od trdega dela žuljava, je še mrtva krčevito držala odsekano otroško ročico. Dva koraka od nje je ležalo malo dekletce z razbito lobanjo. Zid je bil oškropljen s krvavimi možgani; tod so se pasle velike črne muhe.

Omar je obledel. Tilnik in hrbet mu je spreletel leden mraz, da je zatrepetal život. Prevzela ga je neznana utrujenost. Vse se mu je jelo sukati pred očmi in se nanagloma pogreznilo v temo. Kolena so mu drhtela, omahnil je, izgubil levi stremen, potem tudi desnega, počasi spolzel iz sedla in padel pod konja. Kakor iz velike daljave je zaslišal zamolkel hrup, pojemajoč šum kipečega vodovja in gluha noč mu je objela duha. Sarif je sklonil lepo glavo k njemu in ga vohal s širokimi nozdrvmi. Ni se ganil od svojega mladega gospoda; gledal je žalostno na vse strani in včasih so prihajali kratki, globoki goltniki iz njegovega grla.

Tako ju je našel Ilmihal. Naglo je obrizgal nezavestnemu čelo in senci z vodo iz svoje čutare in ga klical. Bal se je, da je omedleli po nesrečnem slučaju ranjen. Hotel mu je odpeti telovnik, ali v tem se je Omar že osvestil. Zadrgetal je, ko se je zavedel, v kakšni strahoviti nevarnosti je bil pravkar. Pil je iz čutare.

»To je storila vročina, soparica, gospodine mladi!«

»Hvala ti, Ilmihale! Odleglo mi je.«

Zajahal je zopet Sarifa in odjezdila sta nazaj proti cerkvi. Večerilo se je. Lahne nizke meglice, nežne ko dih, so se vznašale nad Ljubljanico in jele ovijati Grad. Isa paša je motril pokopališče, cerkev in župnišče. Svetega Petra cerkev, pred dobrimi desetimi leti še farna cerkev ljubljanskega mesta, je slovela že v XIII. stoletju za najznamenitejšo vežo božjo na Kranjskem. Pri šempetrskem kamnu so krstili novorojence Ljubljančanov in okoličanov; v šempetrsko cerkev so hodili k izpraševanju, spovedi in porokam ljudje iz mesta in s kmetov; okoli šempetrske cerkve je bilo največje ljubljansko pokopališče za meščane in okoličane, za bogatine in siromake. V zidano ograjo in v zunanje stene hrama božjega so bili vzidani lepi in dragoceni nagrobni spomeniki. Poleg cerkve je stalo staro župnišče z majhnimi zabitimi okni in vrati. Ob zidu so bila zložena drva iz gozda šempetrske fare na Rožniku.

»Kaj je obljubil naš presvetli sultan Mohamed Drugi?« je začel Isa paša po dolgem molku. »Prisegel je pri bradi prerokovi, pri glavi očetovi in naročju materinem takole: Obetam in prisegam, da nočem prej ne počivati ne pokusiti slastnih jedi ne poželeti nič prijetnega ne storiti nič dobrega niti se obrniti proti zahodu — dokler ne porušim in s kopiti svojega konja ne porazgazim lesenih, železnih, srebrnih in naslikanih bogov, ki so jih z rokami naredili častilci Kristusovi, in dokler ne izbrišem s sveta vseh njihovih pregreh od vzhoda do zahoda!«

Fanatiku so se zaiskrile oči. Vzel je Arnavtu lok in prvi sprožil gorečo strelico na streho hiše božje. Kričeč so ga posnemali konjeniki. Nekatere puščice vžigalnice so priletele v line; zadeti zvonovi so zaječali kakor trpeča živa bitja. Zlodeji so razbili vrata in drevili na grobišče. S handžarji in sekirami so sekali in razmetali lesene križe in rožne grme, pomandrali cvetlice in vlomili skozi vrata, visoka gotska vrata v cerkev. Opljuvali in oskrunili so oltarje, zasramovali, zasmehovali in omadeževali podobe in kipe. Popadla jih je blazna strast uničevalnosti. Razbijali so svetilnike in svetilke, kadilnice, monštrance, pozlačene okvirje, stojala za mašne bukve in metali marmornate oltarne plošče ob visoke stebre, ki so nosili mrežasto obokani strop. Odsekali so svetnikom in svetnicam nosove, brade, roke in jim iztaknili oči. Zastavo Matere božje pa bandero žebljarjev in kovačev z njih patronom svetim Eligijem, so raztrgali in navezali kose konjem na rep. Svetinje in najsvetejše so teptali z nogami. Trojica je lomastila na leco, se spakovala in oponašala krščanske duhovnike; pod prižnico so rjoveli, plesali in se smejali oponaševalcem. Tolpa je prihrumela v zakristijo, razbila zaklenjene omare in uplenila dragocene mašne plašče, kelihe, patene. Pretaknili so vse kote. Naposled so razbili visoka, pisano poslikana okna, razsekali klopi, spovednico, leco, raztrgali bukve, vence in šope, nanosili sena, zmetali nanj vse kar je moglo goreti, in zažgali s cerkvenimi svečami. Šele gosti dim in neznosna vročina sta jih prepodila iz božjega hrama.

Skozi razdrobljena okna so bruhnili dolgi rdeči jeziki; ob zidovih se je valil bel, rdečkasto obrobljen dim naravnost kvišku, otkal zvonik in zakril gorenji del cerkve. Nemirno je hrzal Sarif; iskre so letele prav pred njega. V kratkem so odeli velikanski plameni vso cerkev. Daleč je sijala žarka svetloba v strahoviti krasoti in pošastno ozarjala okolico in divje obraze, trepetala na handžarjih in tarčah.

Nenadoma je jela pihati večerna sapa. Zdaj je razganjala besneči plamen in dim, kakor bi hotela pogasiti požar, zdaj tlačila sajaste oblake do tal, zdaj jih je nosila naravnost kvišku proti zvezdam, zdaj jih trgala in odvajala preko Ljubljanice proti mestu in Gradu. Ali čim huje se je zaganjala v zubelj in dim, tem bolj sta rasla. Goreča cerkev je svetila kakor velikanska bakla. Okajeno zidovje je razpokalo od vročine; iznad strehe so švigale in padale venomer iskre, vroč pepel, žerjavica, saje. Razburjeni konji so se nemirno prestopali, prhali in kopali s prednjimi nogami. Turki so se morali umakniti daleč na polje. Grozotno je pokalo tramovje. Sprva rdeči zublji so sevali zdaj z belo svetlobo v temno noč.

Že sta gorela tudi župnikov dom in pristava. V pekoči vročini so popokala okna in padla pred hišo. Mahoma so opredli požrešni plameni leseno streho. Pogorela so vsa stara pisma, listine in zapiski najstarejše fare na Kranjskem.

Zdajci je zagrmelo v zvoniku: z visokega zvonišča so treščili na pol raztopljeni težki zvonovi. Skoraj potem se je udrla in sesula cerkvena streha in žareč rdeč dež je siknil in zašumel iz ogromnega ognjišča na vse strani.

Vzhodnik je naglo širil požar od hiše do hiše po šempetrskem in sosednjem šentjanževem predmestju. Goreti so jele tudi vse tiste koče, ki se niso bile vnele od turških vžigalnih puščic. Dolga stena plamena in dima je segala od svetega Petra cerkve do avguštinskega samostana blizu Špitalskega mostu in do njegove cerkvice, ustanovljene od celjskega grofa Hermana in kranjskega deželnega glavarja in posvečene svetemu Martinu in Janezu Krstniku. Daleč naokoli je žarelo nočno nebo; velikanski dim, pomešan z iskrami, se je valil proti Šiški kakor iz vulkana. Turki so tulili in vriskali od strastnega veselja.

Z zadovoljnim obrazom se je obrnil beglerbeg k Osman paši in mu velel tako naglas, da so mogli slišati tudi drugi: »Moji ogleduhi so mi javili, da tare Ljubljančane že huda lakota. Zarana ne poje noben petelin več in v vsej Ljubljani ni več nobenega živega psa ne nobene mačke. Revnejši ljudje že nimajo jesti nič drugega nego ostanke, ovsenjak z otrobi, luščinami, plevami, mekinami, hrastovo skorjo in kuhano travo. Sporočili so mi pa vohuni tudi, da sta na Koroškem nabrala Krištof Ungnad Soneški in Viljem Šenk Ostroviški dvajset tisoč meščanov in kmetov in da nameravata prihiteti preko Ljubelja in skozi Kokro reševat Ljubljano. Potemtakem je skrajni čas, da navalimo na Ljubljančane, najbolje že kar jutri zjutraj v megli! Treba je kajpada skrbeti za pazljive patrulje in straže ... «

Paši sta odjahala vsak v svoj tabor. Izpod kopit se je dvigal črn ogleni prah, pomešan s sajami. Ožgano drevje je bilo golo kakor pozimi. Ves večer je čutil Omar grenkobni, trpki dim okoli sebe in vso noč se mu je sanjalo o nesrečni mladi materi in o velikanskem požaru.

Triindvajseto poglavje

Drugo jutro so se dvignili Turki iz vseh treh taborov naenkrat, da bi napadli Ljubljano od vseh dostopnih strani: Isa paša pred Poljanami in frančiškanskim samostanom, Uzeir aga pri Pisanih vratih in na Prulah, Osman in Jusuf paša pa pri Vicedomskih vratih in ob zahodnem in južnem obzidju pred Gradiščem in Krakovim.

Isa paša je bil zelo slabe volje. Sinoči so mu prinesli vohuni novico, da so poslali Štajerci Ljubljančanom sokola z listkom, ki jim je oznanjal, da jim prihite v kratkem pomagat tudi oni; naj se torej ne podajo, ampak naj junaško vztrajajo. Nič manj ni jezilo paše, da jutranja megla ni bila tako gosta, kakor je bil to pričakoval; komaj so zapustile njegove čete tabor, že je jela izginjati in odkrivati okolico. Le mesto in Grad je odevala siva odeja.

Tiho so jahale Isove čete izza Poljan. Nad Ljubljano so se trgale in zopet spajale lahne meglice, kakor dih povodnega moža in vil. Živahno so frfotale zastavice na sulicah kakor privezani netopirji, konjski repi na praporih so se zvijali kakor kače. Preko reke je dovajal veter rezki, dušeči duh še zmerom kadečega se in tlečega požarišča v šempetrskem predmestju.

Konjeniki so si bili namazali svoje male, okrogle tarče na zunanji strani in na robeh z lojem, da bi lažje odpolzele sovražne strelice in sulice. Kar najtiše so se bližali okopom in obzidju, ki je varovalo frančiškansko cerkev, pokopališče, vrt in samostan pred Poljanami. Upali so, da osvoje te nezidane nasipe in utrdbe s prvim naskokom.

Isa paša je včasih zadrhtel od nepotrpežljivosti, od maščevalnosti in plenaželjnosti. Kar se je zganil: v frančiškanskem zvoniku je jelo biti plat zvona. V kratkem je pozvanjalo tudi na Gradu, v Šenklavžu in pri Sveti Elizabeti v meščanski bolnišnici.

Poslal je dolgo vrsto najspretnejših puščičarjev proti utrdbam, zgrajenim iz kamenja, peska, hlodov in trnovih butar. Nad njimi so videli belo zelene čelade perjanice ljubljanskih meščanov, belo rdeče šope vojakov najemnikov, njih obraze do pod oči in več oddrobljenih oturbanjenih glav zasačenih vohunov.

Vojaki, vajeni vojevati in slepo pokoriti se ukazom, so čakali mirno, da so se jezdeci približali na petdeset korakov, potem pa so ustrelili iz pušk in sprožili samostrele. Pogodili pa so le dva moža in tri konje. Turki, nekoliko preplašeni od močnega pokanja, so za hip nehote nategnili uzde, potem pa kriče drveli dalje. Vojaki in meščani so streljali naglo zaporedoma; prazne puške so jim nabijali tovariši za njimi. Vedno več napadalcev je pocepalo iz sedel. Tudi konjeniki so hitro izproževali svoje loke, ali zadeli so v hlastni naglici le nekaj železnih čelad; druge puščice so obtičale v lesu in butarah.

S strašnim glasom je junačil Isa paša svoje čete. Odurni obraz mu je vse bolj pačila razjarjenost; srepe oči so mu begale na vse strani. V levi je vihtel zeleno zastavo, v desni pa handžar s črnim ročajem, okrašenim s srebrnimi glaviči in višnjevimi safiri. Rotil je svoje ljudi in jim grozil, ali morali so se umikati za hiše, ki so stale ob vodni strani Poljanske ceste.

Iztaknili so voz. Naložili so nanj peska in sena. Za tem velikanskim ščitom se je približevala devetorica utrdbam in izkopala dva velika kamna iz peska. Brambovci so metali goreče bakle na seno, da se je vnelo. Toda že so porinili Turki dve vreči, polni smodnika, v luknji, zanetili vžigalnik in potegnili voz nazaj. Kmalu nato je silno počilo in se zakadilo; v nasipu je zevala precejšnja praznina. Mohamedanci so zarjuli od veselja in se z besnim navalom zakadili skozi predor.

Za okopi je kar mrgolelo brambovcev. Poleg vojakov in kmetov, oboroženih s kosami, vilami, cepci, sekirami in cepini, so se gnetli zraven svojih pomočnikov in hlapcev trgovci pod veliko zastavo svojih patronov, svetega Roka in Boštjana. Blizu njih so stali žilavi mesarji z banderom svojega varuha, svetega Lenarta, in rdeče-belo oblečeni veslači. Pred šenklavško šolo so belili železo žebljarji in korenjaški kovači, ki jim je patronoval sveti Eligij. Blizu njih so se zbrali čolnarji in pa ribiči, ki so bili dali sezidati prvo šenklavško cerkev na čast svojemu pokrovitelju, svetemu Miklavžu.

Najhuje so sprejeli Turke kovači, sami velikani, goloroki, sajavi, v dolgih usnjatih okrilnikih. S kleščami so jemali iz žerjavice razbeljene kose in debele krogle, po dve in dve zvezani z verižicami, in jih metali med konjenike. Nato so planili nadnje z razbeljenimi, težkimi kladivi in dolgimi, žarečimi drogi. Konji so se plašili in vzpenjali; grozno opekli so kričali glasneje kakor njih jezdeci, ki so padali iz sedel in se zvijali v silnih bolečinah. Vnela se je obleka, goreli so turbani, zadišalo je po pečenem mesu. Na tleh so ležali konji s pritegnjenimi ušesi, vrteli oči, dvigali glave, moleli jezike, širili nozdrvi in tolkli s kopiti, da bi vstali. Turki, vajeni, da se jim ne upira nihče, niso bili pričakovali tako hudega odpora in odboja. Kar najhitreje so krenili nazaj. Ali od tam so pritiskali drugi. Ubežalo jih je le malo. Mnogo so jih ujeli in pobili brambovci, osokoljeni po zgledu junaških kovačev, ki so gnali pred sabo cel roj sovražnikov mimo frančiškanskega pokopališča in samostana proti vodi. Po globoki Ljubljanici so plavali pisani turbani, konjske glave in mrtveci počasi proti mestnemu mlinu.

Pridirjal je sel in javil beglerbegu, da je padel Uzeir aga pred Pisanimi vrati; samostrelna puščica da mu je prebodla vrat skoz in skoz. Isa paša je škripal z zobmi, klel po turško in hrvaško. Krogla je priletela ob srebrni okrov njegovega korana na prsih in padla na sedlo. Paša se je srdito nasmehnil in gonil vedno nove roje proti predoru.

Vojščaki in meščani so streljali hitreje. Druga svinčenka je zadela beglerbegovega konja naravnost v čelo. Žival se je zgrudila mahoma in butnila z glavo ob tla. Isa paša je težko telebnil poleg konja. Na desni roki je začutil skelečo bolečino; handžar je zažvenketal ob kamnu. Naglo so potegnili konjeniki svojega poveljnika izpod konja, odnesli onemoglega na varen kraj in mu obvezali zlomljeno roko, ki je bolela pašo čim dalje, tem huje. Zapovedal je napadalcem, naj se umaknejo.

Medtem sta navalila Osman in Jusuf paša od treh strani na Novi trg. Špitalskega mostu se ni lotil nihče, ker so se bali topov in podkopov.

Tudi na Novem trgu so straže takoj zapazile sovražnika. Zatrobili so rogovi; jelo je zvoniti v križanski cerkvi in kmalu nato v cerkvi svetega Klemena in Fridolina na Bregu.

Sprva so rojili konjeniki ob jarkih in visoko dvigali kopja z nasajenimi bledimi glavami. Konji so dirjali skokoma z daleč iztegnjenimi vratovi in upognjenimi životi tako blizu tal, da so se stremeni skoraj dotikali zemlje. Hlastno so prožili Turki puščice nad obzidje, kjer so videli pisane čeladne perjanice meščanov in plemenitašev, napete loke in samostrele, metalne stroje in grozeče cevi. Topa ni bilo tu nobenega. Ljubljančani so postavili na predprsje tudi nekaj oblečenih slamnatih možicev; mnogo strelic in puščic so potratili Turki za te nedolžne možičke, preden so spoznali zvijačo džaurov. Njih prenaglo sprožene strelice so padale od zidov in stolpov v jarke, na strehe, na dvorišča, na ulice in v Ljubljanico.

Strah in bojazen sta hrabrila tudi manj pogumne in šibkejše. Pokalo je na vsem obzidju, puščice in svinčenke so brenčale v turške tolpe, metalni stroji so se potresali od močnih sunkov in bruhali v velikem loku kamenje na sovražnika. Tu in tam se je zvrnil jezdec s konja, pa tudi za obzidjem in za stolpnimi linami je izginila marsikatera glava, očrnela od dima.

Po prvem navalu so se zaklonili Turki za gostolistnim vicedomskim gajem in za grmovjem in razvalinami v Gradišču. Kmalu pa so rojili drugi roji peš proti najslabšemu zidovju, pred židovskimi hišami na levo od visokih vicedomskih vrat, ki so bila od hrastove sredice in obita z debelimi žeblji in mednimi ploščami. Navzlic streljanju so premostili petnajst korakov širok jarek z dolgimi debli. Ročno so naslonili dolge lestve na visoki, s pomijami, smetmi in drugo nesnago onečejeni zid. Z golim handžarjem med zobmi, z malimi okroglimi tarčami nad turbani so plezali urno kvišku kakor veverice. Že so prisopihali nekateri na gorenjo polovico lestev. Tedaj pa so zagrmeli na njih ščite težki kamni. Ulila se je nanje vrela smola in krop iz dolgoročajnih ponev in kovinastih cevi ter jim poparila kadečo se obleko, kožo in meso. Opekli so padali vznak na smetišča in v blatno vodo, da je visoko brizgala ob zidovje, rjuli so kakor obstreljena zverjad, podrhtavali in umirali v strašnih krčih. Naskakovali so drugi roji; z odsekanimi prsti in rokami so strmoglavili v deset laktov globoki blatni jarek. Nekatere lestve so se ulomile, nekatere pa so se vnele od goreče smole.

Omar je sedel čvrsto in pokonci na konju, ali bil je silno bled. Omamljen od bojnega trušča je videl vse kakor skozi meglo. Kadar je zažvižgala krogla mimo njega ali se zarila v tla, je nehote in nevede sklonil glavo. Ilmihal, zadet v dlan, si je lizal rano kakor obstreljena zver. Tla naokoli so bila posejana z belopernatimi puščicami.

»Nazaj, Omar!« je velel Osman paša. »Džaurska krogla ni vredna, da bi te zadela.«

Ilmihal ga je odvedel za zid v Gradišču.

Turki so odnehali drugi pot. Jusuf paša se je celo naveličal neuspešnega naskakovanja. Navalil je bil s smoljaki trikrat na obzidje pri križevniškem vrtu in šoli, toda odbili so ga neustrašeni branitelji, med njimi križevniki v belih redovniških plaščih s črnimi križi. Popihal jo je s četami v svoj tabor za Šiško.

Prah je legel na mrtve in ranjene ljudi in konje, na izgubljeno orožje in na rdeče mlake.

Ko so opazili branitelji, da je odjahal velik del sovražnikov, jim je zrasel pogum in mikalo jih je, da bi zaigrali bojno kolo zunaj mesta. Zatrobila sta dva trobarja in urno zopet potegnila naličnika pred obraz. Hitro so spustili vzdižni most na verigah preko jarka. Na tesno, sedlo ob sedlu, stremen ob stremenu, je izjahala polovica oklopnikov, meščani in vitezi z oprodami in hlapci, sami korenjaki na izbor. V raznoterih sestavah so se bohotile barve na ščitih, na čeladah pa rodbinski znaki, podobe živali, rastlin, orožja. Črne, bele in rdeče čapljine perjanice so nihale nad železnimi šlemi. Vsak vitez si je bil opasal okoli prsi ali pripel na mečevem jermenu pisano vezilo, ponavadi resnično ali fingirano darilo lepe dame. Veliki, koščeni konji so imeli železne naprsnike in načelnjake z železnimi rogmi; njih usnjate odeje so plapolale ko velike peruti zmajev.

Med prvimi sta za vicedomom Jurijem Rainerjem jezdila vitez Ahac Doljanski in mladi baron Marko Gradnikar. Vitezu Ahacu je trepetalo dolgo pavje pero nad težkim šlemom. Ob širokih prsih sta mu bingljali opletena vinska čutara in kositrna puščica, polna zdravilnega mazila, ki ga je bil kupil od veleučenega židovskega zdravnika Jisroela. Ker se je hudo bal, da mu sovražno orožje preseka čutaro in se mu izlije prežlahtna malvazija, je odpil dobro tretjino, preden si je zapel čelado in naličnik. Jahal je rjavega žrebca Markovega oprode, ker je bil ta konj hitrejši in krepkejši od njegovega. On in baron Gradnikar sta bila vsa v železju, kakor večina oklopnikov. Sredi oklopnikov je vihrala zastava iz češnjevo rdeče svile z zlatimi plamenci.

Potem so prikorakali konjeniki v okovanih usnjatih opravah z zelo dolgimi sulicami in se postavili v poln štirjak, po štirinajst mož na vsaki strani. Jesenova kopjišča so tičala v jermenih, visečih od leve rame proti desnemu boku. Kopja so štrlela na vse plati kakor ježu bodice; ta strahovita falanga se je pomikala kakor živ stroj.

»Zdajle pa bo nekaj!« je prišlo vitezu Ahacu na misel. »Pomagaj mi, ljubi sveti Jurij, pa tudi ti, moj prijazni patron Ahac!«

Ko so Turki uzrli sovražnike, se je razleglo iz tisočerih grl: »Alah il Alah!« Kakor pobesneli so planili nad pehoto in konjenike. Kristjani so se jim tiho bližali. Urno je izjahala tudi druga polovica oklopnikov.

Turki so skušali s sabljami presekati dolga kopjišča suličarjev in predreti njih goste redi. Ali zaman so se zaganjali proti tej živi trdnjavi, ki ji je pomagala konjica na obeh krilih. Nizko nad grivami sklonjeni so se zaleteli oklopniki z naperjenimi kopji proti mohamedancem.

Osman paši so žarele oči ko žerjavica. Visoko je vihtel svojo damaščanko in kričal: »Naprej, junaki! Ne kalite slave naših dedov!«

Turki so sprožili svoje dolge samokrese. Kmalu so se pomešali bojevniki v metežu in prahu. Pisana množica se je motala in gnetla v hudi borbi ter se pomikala zdaj nekoliko naprej, zdaj nekoliko nazaj; zdaj so se vrste širile, zdaj ožile. Toda viharnemu navalu težkih oklopnikov se lahki turški konjeniki niso mogli dolgo ustavljati, tem manj, ker se je njih orožje domala zaman lomilo in krhalo ob železnih oklepih. Osman paša je ukazal, naj se umaknejo streljaj daleč. Kristjani so takoj planili za njimi. Tedaj je poslal paša čilih čet sovražniku v zaledje, da bi ga naskočile in mu zastavile povratek v mesto. Križali so se težki meči in ostri handžarji, da so se kovale iskre. Kri je tekla konjem od griv, od sedel, od stremen; podkve so polzele v rdečih lužah. Na tleh so ležali pod padlimi konji ranjenci, kleli, tulili, ječali ter zabadali sulice in sablje sovražnim konjem v trebuh ali v kolena.

Vitez Ahac je oddal kopje in ščit svojemu oprodi, Joahimu Kheberlu. Izdrl je meč in ga sukal z obema rokama tako hitro, da se je videl nad njim kakor svetlo kolo. Mahal je s tako vnemo in jezo naokoli, da je odsekal sam sebi pavje pero s čelade. Zdajci je pobil dolgi Turek Kheberla s težkim buzdovanom. Razjarjeni vitez Ahac je maščeval svojega oprodo; razklal je Turku lobanjo.

Naenkrat je začutil Osman paša, da mu lije toplo izpod turbana.

»Gospod, ranjen si!« so vpili prestrašeni konjeniki okoli njega. Odjahal je v Gradišče k oddelku v zaklonišču. Kar je pridirjal sel in mu naznanil, da si je Isa paša zlomil roko in se umaknil s četami v svoj tabor.

Tedaj je sonce posijalo skozi izginjajočo jutranjo meglo. Na luskinastih, verižnih in gladkih oklepih so drhteli podolgasti odsevi, od golih palašev so bliskale iskre in žarki. Nenadoma je močan pok pretresel ozračje; na Gradu so jeli grmeti topovi. Za silo obvezani Osman paša je zapovedal, naj se vrnejo čete v šotorišče na Ljubljanskem polju.

»Turki beže! Turki beže!« se je radostno glasilo med ljubljanskimi bojevniki.

»Za mano, kdor je junak!« je zavpil Marko in dirjal za bežečimi sovražniki. Za njim je drevil vitez Ahac. Oba sta bila v kratkem daleč pred drugimi.

»Nazaj, Marko, nazaj!« je kričal vitez Ahac in skušal obrniti žrebca. Toda konj se je vselej zopet okrenil in dirjal za Markom, kakor je bil vajen. To je po pravici jezilo viteza Ahaca in grdo je jel zmerjati rjavca: »Kam pa, kam, ti osel? Kam pa te nese vrag, prismoda rjava? Bodi no pameten in nikar ne sili lahkomiselno v pogubo! Ali si obseden?«

»Ujemite obadva živa!« je velel Osman paša.

Po kratkem boju so ju razorožili in ju odvedli na njunih konjih proti taboru. Grajski topovi in možnarji so venomer bruhali kamenje in železo. Turki so se razkropili v majhne roje.

»Zdaj so naju pa ujeli!« je žaloval vitez Ahac. »Presneta reč vendar! Kdo bi bil pričakoval kaj takega? Sem pa res radoveden, kaj vse bodo uganjali surovi Turki z ubogim Markom in mano. Lepega gotovo nič. Obeta se nama slaba zabava. Kmalu bo tvoje glorije konec, vitez Ahac.«

Štiriindvajseto poglavje

Na ljubljanskem Gradu so topovi in možnarji še vedno peli bojno pesem. Turki, prašni, znojni, okrvavljeni, so morali podreti šotore v jami pri Svetem Krištofu in za njo ter se zakloniti za logi bliže Savi. Tu je bil tudi vitez Hans Frauensteiner. Zaradi turškega poraza se je bal Isa paševe jeze.

Po Ljubljanskem polju so begali splašeni, openjeni konji s praznimi sedli križem naokoli. Nekateri so bili ranjeni in so prišepali sami v novi tabor; druge so polovili konjeniki, ki se niso udeležili navala. Sapa, nebeška hišna, je pometala bele oblake, ki so jadrali izza Polhograjskih Dolomitov in delali dolge potujoče sence po širnih poljanah.

Ujetniki, priganjani od četašev, so prinašali v mehovih in sodcih vode od Save. Tovariši so ranjencem ustavljali kri s kresilno gobo, izpirali rane, polagali nanje zmečkane trpotčeve, hrastove in rmanove liste, namočene v vinu ali olju, in ovijali otekle ude z mokrimi cunjami. Ko so videli veliko število pohabljenih, grgrajočih, umirajočih in mrtvih pajdašev, in ko so videli, koliko so izgubili ljudi in konj, ne da bi dosegli najmanjši uspeh, so jeli, hudo varani, naglas godrnjati in se jeziti zlasti nad beglerbegom, ki jim je bil slovesno obetal toliko dragocenega plena. S psovkami so sprejeli njegovega sla, ki je prišel Osman paši poročat, da je sklenil Isa paša zjutraj kar takoj po prvi molitvi odriniti proti domu.

»Jutri navsezgodaj se napotimo proti Vranduku,« je rekel Osman paša Omarju. »Ko se odpočijemo, te odvedem v janičarsko šolo v Carigrad.«

Omar se je posilil k veselemu nasmehu; neznansko hudo mu je bilo pri srcu.

Osmanova rana na glavi ni bila ne velika ne nevarna; vendar ga je precej bolela in ozlovoljevala. Ker mu je bilo v šotoru presoparno, si je dal pogrniti preprogo z blazinami pod košat hrast.

»Ilmihale, po Švabo, po Hansa!«

Vitez Frauensteiner se je bližal počasi; morile so ga strašne slutnje. S prekrižanima rokama je pohlevno obstal pred mogotcem. Paša ga je motril tako mrzlo in srepo, da je Hansu klonila glava kakor pod silno pezo.

»Izdajalec!«

Vitez Frauensteiner se je zganil. Ves bled je plašno stopil korak nazaj. Odprl je usta, skušal je govoriti, toda nobena besedica mu ni hotela iz stisnjenega grla. Mučno je zaječal.

»Vohun Ljubljančanov!«

»Jaz? Ljubljančanov?« je jecljal z začudenim obrazom in se topo nasmehnil.

»Ti si zakrivil našo nesrečo!« je vzkipel Osman paša. »Da bi pobasal dvojno plačilo, si izdal Ljubljančanom nas, kakor si izdal Ljubljančane nam! Mojstrsko si igral dvojno vlogo obenem. Koliko so ti pa plačali džauri, he?«

»Nič. Ni res, da bi jim bil vohunil. Prisegam ti pri —«

»Tvoja prisega je kakor sapa v puščavi. Kdo naj ti verjame še kaj? Ljubljanske utrdbe so močnejše, posadka je večja nego si nam čvekal. Strem te kakor modrasa!«

»Zakaj pa jih niste napadli prej? Tako so mogli bolje zavarovati svoje mesto in Grad.«

Osmana je dušila silna jeza; na čelu so mu nabreknile žile. Divje je zarohnel nad vohunom: »Molči! Nesreča nad tvojo glavo!«

V strahotni stiski je oprezoval vitez s svojimi drobnimi sivkastimi očmi na vse strani. Kaj bi? Begala ga je nepričakovana strašna obtožba, skrajna nevarnost, smrtni strah. Osman paša si je vtepel v glavo, da je Hans dvojen vohun. Kako bi dokazal svojo nedolžnost? Gnevil se je sam nad seboj, da ni izginil po ponesrečenem navalu, klel je svojo lakomnost, ki ga je gnala po vohunsko nagrado. Že je videl v duhu tisoč grozeče dvignjenih handžarjev. Obup mu je oblil čelo z mrzlim, lepljivim potom. Trepetaje je zopet pogledal okoli sebe. Tam ob gozdnem robu so se pasli konji. Oddahnil se je globoko. Skrivoma je izbiralo njegovo oko najboljšega dirkalca. Z vso dušo se je oklenil poslednjega upa.

»Osman paša, tako gotovo, kakor veruješ v Alaha in njegovega preroka Mohameda, tako resnično sem povedal vse tisto, kakor sem videl. Nobene besedice nisem govoril z Ljubljančani ne o vašem orožju ne o vaših nakanah.«

»Zvijaj se, zvijaj kakor gad na žerjavici. Pripoveduj bajke otrokom, izdajalec, ostudnejši si od blata in črvadi!«

»Ali vas nisem vodil vedno dobro? Ali vam nisem kazal lani pa tudi letos povsod najboljšega pota in plena?« Pokleknil je. »Pri grobu svojega očeta in —«

»Vstani!«

Vitez Frauensteiner je vstal z drgetajočimi koleni. Že je mislil, da mu je paša naposled vendarle verjel in da je minila nevarnost. Ali sovražni pogled Osmanov mu je segel v srce kakor mrzlo jeklo.

»Bodi tisočkrat preklet! Strahopetec! Izmeček! Poglejte hinavca, ki je kriv, da se toliko vaših bratov in prijateljev ne povrne domov!«

Nenadoma je planil vohun mimo paše preko preproge, skočil bliskoma na konja in bežal proti Savi.

»Za njim! Zgrabite ga!«

Neutegoma so zadrevili stražniki in drugi konjeniki za uskokom in ga prignali nazaj. Preklinjali so ga in psovali z najgršimi psovkami in pridevki. Orjaški Ismail ga je popadel za vrat in ga treščil raz kobilo na tla. Obkolili so ga. Njih sovraštvo je našlo žrtev; zdaj so mogli ohladiti svojo jezo zaradi velikih izgub in varanih upov. Plašno je gledal v te divje, razkačene obraze s plamenečimi očmi in sršečimi brki in bradami. Pretepali so ga z jermeni in sulicami. Strgali so mu turban z glave, mu pulili lase, ga grizli v roke. Od vseh strani so molele pesti proti njemu; vsak ga je želel udariti vsaj enkrat in mu pljuniti v otekli obraz.

»Pustite me!« je stokal. »Nedolžen sem. Dam vam vse, kar imam!« S kalnimi očmi je proseče gledal množico. Na čelu je imel še nekoliko prsti od padca s konja.

»Si vzamemo že sami!« so se grohotali.

»Hans je vaš!« je velel paša.

»Ali kar tukaj?« je vprašal Ismail.

Paša je pokazal proti Friškovcu.

Vitezu Frauensteinerju je utripalo srce do grla. Polje, gozdi, Ljubljana, Grad, gore naokoli, vse se je zibalo pred njim, vse se mu je zameglilo pred očmi. Z veliko muko je zaječal: »Aman, aman! Milost! Nedolžen ...«

Vrgli so ga na tla in mu zvezali roke na hrbtu. Ko je spoznal, kakšna smrt ga čaka, je bridko zajokal.

»Fej te bodi! Oblecite mu babja krila! Sram te bodi!«

Privezali so ga konju za rep; njegovo kričanje in vpitje četašev je polagoma umolknilo v daljavi.

Medtem sta stala vitez Ahac in baron Marko Gradnikar v velikem paševem šotoru. Odpela sta si naličnika in odložila čeladi. Obraza sta jima rdela od soparice in nagle ježe.

»Vraga, kdo pa mi je odsekal najlepše pavje pero, kar jih je med Kolpo in Savo?« se je razjezil vitez Ahac. »Peklenski širokohlačarji! No, dobro sva jim cepila kosti pa kosila glave. Vsako pošteno delo je vredno pravične nagrade. Nagrado pa si morava priskrbeti kar sama. Kdor se zanaša na druge, ostane žalostna copata. Zaslugo poplačati je tudi zasluga. Moja čutara je še cela, hvala bogu, svetemu Juriju pa tudi mojemu patronu Ahacu! Pij, ljubi moj Marko, ne bo ti žal!«

»Hvala lepa, dragi ujec, ne ljubi se mi, res ne.«

Vitez Ahac si je slekel jeklene verižne rokavice, dvignil veliko čutaro spoštljivo kvišku in dejal natihoma: »Po pravici se bojim, da mi Turki vzamejo ta moj zaklad. Zato se ne smem dalje obotavljati. Bog nama daj zdravje in nama pomagaj v zlato svobodo! Vivat svoboda!«

»Vivat!« se je žalostno nasmehnil mladi baron, vitez Ahac pa je izpraznil čutaro na dušek in modroval: »Presneto pisano naju je gledal paša. Sam vrag ve, kaj ukrene mogočnik z menoj. Za janičarja, menim, sem že malo prestar. Me tudi prav malo mika. Prejkone me proda lakomni dedec za sužnja kam v južnozahodno Azijo ali severno Afriko, kam v Armenijo, Perzijo ali Babilonijo. Videl bi mnogo tujih krajev. Lepa prihodnost, kaj? Toda letos se mi kar nič ne ljubi v tujino, ko kažejo naši vinogradi tako izredno lepo.«

»Mislim, da se ne moreva odkupiti, ljubi ujec!«

»Ti že, jaz pa ne. Turki zahtevajo preveč odkupnine, od vsakega plemiča kar po dva tisoč do štiri tisoč goldinarjev. Kje bi vzel toliko denarja?«

»Dovolite, da za vas plačam jaz!«

»Tvoja dobrotna ponudba me zelo veseli. Morda pa ne bo treba nobene odkupnine. Pobegniva! Niti zvezali naju niso. Menda mislijo, da v težkih oklepih ne bi mogla daleč.«

»Preveč imajo straž naokoli.«

Petinvajseto poglavje

Prikrevsal je godrnjavi Ilmihal z nerodnimi, gugavi mi koraki trudnega jahača.

»Oba k paši!«

»Kakšne volje, velečastiti efendi, izvoli biti tvoj presvetli gospodar?« ga je vprašal vitez Ahac zelo vljudno.

»Prav slabe!« je renčal sluga.

»Jaz pa židane! Osman paša prodaja dolgčas, pa bi se rad pomenil kaj pametnega. No, hajdimo!«

S težkimi koraki sta odrožljala oklopnika z Ilmihalom proti hrastu. Pri paši, nekoliko bolj zadaj, je sedel Omar in mu deval hladilne obkladke na oteklino in rano. Marko in Omar sta se nekaj trenutkov gledala radovedno, nekako osuplo. Vitez Ahac pa se je lahno priklonil in želel paši malo hripavo, vendar dokaj prijazno dober večer: »Akšamlar hair oslun.«

»Turški znaš?« se je začudil Osman paša in z velikim zanimanjem motril ujetega viteza, ki je že od daleč dehtel po žlahtni malvaziji.

»Nekoliko že,« se je vitez odrezal hrvaški ter si mislil: »Priljuden mož je; kar tika me, kakor starega prijatelja.« Naglas je pa pridal: »Naučil sem se od ujetnika v Ljubljani.«

»Kako ti je ime? Kaj si?«

»V Ljubljani so mi rekli že vse sorte: grofovska milost, knežja visokost pa tudi veličanstvo. Pravzaprav pa se imenujem vitez Doljanski, domine gloriosissime!«

»Kaj pa je to?«

»Latinski. Preslavni gospod!«

»Ali znaš tudi latinski?«

»Pa še kako! Pa tudi italijanski govorim in grški, francoski in nemški.«

»In kdo si ti?« se je obrnil paša k mlajšemu.

»Baron Gradnikar.«

»Imeniten plemenitaš in junak kakor jaz,« je dostavil vitez Ahac. »Kakor vidim, si ranjen! Tukaj imam čudovito mazilo veleslavnega zdravnika. Malo je tako učenih Judov v Ljubljani, kakor je stari Jisroel. Ozdravil ti je že takega, ki je bil skoraj fundamen taliter mortuus, to se pravi takega, ki že ni mogel več migati. Namaži se s temle zdravilnim mazilom pa te neha boleti, kakor bi pihnil!«

»Zdiš se mi čuden človek.«

»Čuden? Na svetu je mnogo čudnega. Meni se zdi najbolj čudno to, da sem tukaj. Priznati moram, da bi bil najrajši daleč od tod. Če bi bil jahal svojega konja, ne bi doživela midva nikdar časti, da bi se spoznala. Moj konj je izboren; pameten je in vedno trezen. Kar sam me varno prinese domov. Zelo moder je moj seree, moj Zelenko, četudi je samo konj. Toda zdaj se pa le namaži! Izvoli! Bujrum, efendi!«

Osman paša je še enkrat strogo vprašujoče pogledal vitezu Ahacu v oči, potem pa je mignil Omarju, naj ga pomazili s prijetno dišečim zdravilom.

»Čemu ima mladi vitez višnjevo tkanino na prsih?« je vprašal Osman.

»Vsak vitez mora imeti svojo oboževanko ali pa se mora vsaj delati, kakor da bi jo imel,« je pojasnjeval vitez Ahac namesto Marka. »Vsak vitez mora nositi darilo svoje izvoljenke z njenimi barvami. Kdor je nima, si pa vsaj misli, da jo ima in da mu je podarila pisano vezilo. Baron Gradnikar še ni našel kraljice svojemu srcu. Ali zato ne prodaja nobene žalosti, ampak z velikim veseljem nosi svoj višnjevi trak.«

»Ali imate smešne običaje!«

»Saj to je ravno prava smetana vzvišene ljubezni, da ljubi vitez damo, ki je morda sploh ni! Tega ne prenese vsak, domine serenissime!«

Tedaj se je Omar po dolgem času zopet zasmejal naglas. Tudi Osman paša ni mogel več ostati resen. Nasmehnil se je in rekel: »Zdi se mi, da si iz dežele velikih opic!«

Le Marko se ni smejal. Omarju je zelo ugajal njegov mirni, ponosni obraz. Obhajalo ga je čudežno, doslej neznano čustvo.

Njegova duša je temno, polzavedno čutila nenadno iskreno sočutje do zalega mladega ujetnika. Mladi baron je kmalu opazil, da ga včasih lepe modre oči motre s plahim zanimanjem.

»Na deset komolcev zaudarja vino od tebe,« je opomnil Osman paša, ki ga je nehala skeleti rana.

»Vsi smo grešniki, posebno pa jaz,« se je žalostno odrezal vitez Ahac. »Vendar sem zadovoljen. Že Horacij, slavni pesnik, je učil: Nunc est bibendum, to se pravi: Fantje, le pijmo ga! — To je moška beseda! Tako se govori! Bil je velik grešnik in veseljak, kakor jaz. Včasih je lezel možiček v jarku po vseh štirih domov in kričal: ‚Le s poti, da koga ne pohodim!’ Moj italijanski profesor me je večkrat karal in grajal, rekoč: — ‚Žlahtni mladenič, nadarjen si zelo, toda vse prerad paseš lenobo; nikdar se ne naučiš nič posebnega!’ In vendar sem se naučil mnogo več nego radouki tovariši, ne da bi si belil glavo, ampak kar tako, v zabavo. Proučil sem vso filozofijo. Ali misliš, da je kaj vredna? Mačko! Jedro prave modrosti se skriva v preziranem nauku: Bodi vedno vesel in zadovoljen! Če nisi zadovoljen, ti nič ne pomaga vse bogastvo, vsa slava, vse skupaj nič. Jaz sem zmerom zadovoljen in vse imam rad, še celo pajke in muhe in drug mrčes. Taka velika ljubezen do vsega stvarstva je najboljša podlaga osrečevalne zadovoljnosti. Ne jezim se malone nikdar. Jeza je nezakonska mati krivice. V Italiji, deželi učenosti, umetnosti in bogastva, sem se naučil še mnogo drugega, na primer zlato delati.«

»Potemtakem si sila bogat?« je vprašal paša prijetno presenečen.

»Žal, narobe. Sicer imam magisterium, tvarino, ki spremeni v zlato nepopolne kovine, namreč srebro, živo srebro, svinec, baker, železo in kositer. Če bi bilo morje iz živega srebra, bi ga mogel prečarati v zlato. Pa mi planeti nagajajo, planeti! Nikdar ne stoje v pravem razmerju; sicer bi naredil v kratkem toliko zlata, da bi bilo grdo! Toda prišlo mi je zdajci nekaj čisto drugega. Izvoli mi, gospodine velmožni, povedati, ali vam ni vohunil — vitez Hans Frauensteiner?«

»Vohunil nam in Ljubljančanom.«

»Ljubljančanom pa že ne!«

Osman paša je začuden pogledal viteza Ahaca in se zamislil. Naposled je zaničljivo mahnil z roko in dejal: »Obsodili smo ga. Ni ga več med živimi. Vseeno. Gad je gad. Umreti je moral sramotno.«

Vitez Doljanski je molče strmel predse. Čutil je velik gnev in gnus do izdajalca; potem pa se mu je zasmilil nesrečnik. »Nihče drug ni kriv njegovega strašnega konca kakor njegova satanska sestra Salda. Le ona ga je pahnila na opolzko pot.«

Omar je zvedavo motril mladega Gradnikarja. Markov svilnati vojni plašč je bil presekan na več krajih in kazal okrhanine in zareze turškega orožja. Neznana čarobna sila je zamikala Omarja, ko je gledal njegovo vitko, somerno postavo, resni, ponosni obraz in mirne, pogumne oči. Tudi Marku se je budila nedoumna tajinstvena radost, kadar so se srečale njiju oči.

»Odleglo mi je,« je povzel Osman paša. »Tvoje mazilo je dobro. Tudi govoriti znaš zabavno. Ugajaš mi. V Bosno pojdeta z menoj ti in tvoj mladi tovariš.«

»Zahvaljujem se ti najprisrčneje za tvojo preveliko gostoljubnost,« se je branil vitez Ahac hlastno. »Nerada bi ti delala napoto. Pusti naju rajši tukaj pa te opišem in pohvalim v svoji kroniki tako lepo, da ti bodo vsi zavidali tvojo glorijo!«

Osman paša menda ni dobro razumel tega zapeljivega predloga. Velel je Ilmihalu nekaj turški in suhoparni sluga ju je odvedel zopet v pašev šotor.

Morala sta sleči, odpeti in sneti vso opravo. Vsak je dobil le dolgo belo rjuho. Sedla sta na zvito preprogo.

»Kakšna pa sva?« se je smejal vitez Doljanski. »Kakor dva duhova. No, naju vsaj ne bo tako nadlegovala vročina. Pa v Bosno naju je povabil. Zdaj sva jo pa izkupila. Zelo zarobljeni so Turki, že vidim: pobrali so nama najini vezenini. Posebno lepega vedenja sploh nisem pričakoval od njih, dobro vedoč, da vojskovanje posurovi tudi blago in žlahtno srce, kakor je na primer moje. Toda tako kosmato barbarstvo mi pa le preseda, ker presega že vse meje. Bog ve, kaj bo šele jutri, jutri! Vse premalo so leteli svinčeni lešniki in železna jabolka v divjake.«

Ko so Turki pokopali svoje mrliče, so jeli pripravljati vse potrebno za jutrišnji odhod. Veliko žarko rdeče kolo je zahajalo za Polhograjskimi Dolomiti. Na nebu so se kopičili debeli, težki oblaki, ponekod rdeče openjeni od večerne svetlobe.

»Ali nama bodo dali kaj večerje, kaj misliš, Marko? Žerjavove juhe, bobrovih repov ali pečene medvedine nama gotovo ne prineso ali pa mladih divjih labodov, ki jih jem tako rad. O, da bi bil jaz revež vsaj pol ure cesar Heliogabal, ki se je gostil s slavčjimi jeziki in dal leve krmiti s papigami in fazani! Živa duša naju ne vpraša, ali sva kaj žejna. Scandalum! Zdi se mi, da sem že zopet trezen. Vae victis! Trezen bom moral spat. O — vojska je pa res nekaj strašnega! Naposled bom moral še na tešče umreti za milo domovino.«

Omar je prišel večkrat v šotor. Prinesel jima je večerje.

»Zali mladenič,« ga je ogovoril vitez Doljanski prav prijazno, »kako ti je pa ime?«

»Omar.«

»Dragi Omar, bodi tako dober in vrni nama one vezenine, one drage spomine!«

Omar je odšel in mu ustregel.

»Tega ti ne pozabim nikoli,« je klical vitez Ahac za njim. »Ljubi Marko, ta mladi janičar mi izredno ugaja. Gleda tako milo in sanjavo kakor dekle ali pesnik. Tako sem gledal jaz, ko sem bil še mlad. Tudi jaz sem namreč pesnik.«

»Bežite no, dragi ujec!«

»Pesnik sem, pravi pesnik, po božji volji. Doslej res nisem zložil nobene, pa to nič ne de; se vsaj nisem osmešil, kakor se navadno tisti, ki začno prezgodaj in se jim preveč mudi, tako da omagajo prekmalu.«

Marko je sedel zamišljen in mežikal, kakor vselej, kadar je preudarjal kaj sam pri sebi. Vitez Ahac ga je sočutno gledal. Prizadeval si je, da bi ga razvedril.

»Kaj ne, Marko, škoda, da je Omar fant. Ves drugačen je ko drugi Turki.«

Pod oblaki in med njimi je gorelo rdeče in rumeno na vsej večerni strani. Polagoma je zamiral in ugašal škrlatni žar. Velika jata vran je letela nad poljem v svoje nočišče. Zahodno nebo je bledelo in sivelo. Od polnočne strani so se trudno iztezale hladne sence ter spajale gore in nebo v brezoblično temino.

Omar je stal pri svojem Sarifu. Zasačil je sam sebe ob tajni želji, da bi ugajal mlademu plemiču.

»Zakaj to? Zakaj hodim tako rad v oni šotor? Zakaj opazujem ujetega mladeniča tako rad in venomer le skrivoma?«

Zdaj se je radoval novih nejasnih čustev, zdaj ga jih je bilo malone strah.

V taboru so bili vedno glasnejši. Nekateri so si pripovedovali, kaj so vse doživeli v davišnjem boju, hvalili sami svojo hrabrost, kazali rane. Drugi so peli čudne pesmi, zdaj počasi, zateglo, pojemajoče, zdaj zopet glasneje in hitreje ter utihnili nenadoma, mahoma. Povsod so plesali in pili.

Nekateri so si umivali roke in obraz v polnih vedricah in škropili tovariše z vinom.

Stražnih ognjev je gorelo le malo; nad njimi je gomolel vroči zrak kakor zlat prah. Kmalu je ponehalo živahno vrvenje. Trudni od boja, plesa in pijače so konjeniki zaspali. Okoli tabora so stražile straže in patrulje, zlasti na severu in severovzhodu; trudni, zaspani so sedeli konjeniki na konjih ali stali poleg njih.

Šestindvajseto poglavje

Osman paša je šel počivat takoj ko je bil opravil jacijo. Baron Marko Gradnikar in vitez Ahac sta mirno ždela v kotu prostornega, zatohlega šotora. Nemirna luč kadeče se oljenice je medlo posvetila zdaj na drog, zdaj na platno, zdaj na ujetnika.

Omar je stal ob vhodu. Noč je bila temna in topla.

Včasih je nenadoma zavela hudourna sapa od zahoda, kjer so ždeli pepelnati in črni oblaki. Redkokje je zatrepetavala zvezdica kakor plašen plamenček daljne sveče izza samotnega okna. Iz gozda se je oglasilo žalostno skovikanje. Daleč naokoli so peli murni; navdušeno so jih hvalile zborujoče žabe in prerokovale dež. Včasih je zavalovala visoka trava, rahlo, komaj vidno; v presledkih se je zasvetilo na severu ali zahodu in takoj je vse zopet potonilo v črnino. Na ljubljanskem Gradu so gorele luči kakor v temi izgubljeni rubini. V daljavi so si odgovarjale predstraže in se priporočale božjemu varstvu: »Jek dür Allah bis millah!«

Omar je bil sila razburjen. Venomer mu je rojilo po glavi: »Jutri krenejo Turki domov. Nocoj, dokler ne vzide luna, je še čas.«

Ustrašil se je; ni si upal domisliti nevarne misli. S plašnimi očmi in na pol odprtimi ustnami se je obrnil in pogledal po šotoru. Osman paša in sluga Ilmihal, omamljena od uspavalnih jagod in hašiša, sta spala trdno in sopla globoko. Tedaj se je zganil Ahac in bliskoma se je vrstila Omarju misel za mislijo: »Ujetnika sta znana v Ljubljani. Z njima! Turki so opiti. Obleke je dosti. Straže? Geslo mi je znano ... Tako ugodne prilike ne bo zlepa več!«

Polastilo se ga je neizmerno veselje. V prekipevajoči radosti ni vedel sprva, kaj bi; v tej negotovosti, neodločnosti je obstal kakor ohromel. In znova ga je oplašila strašna misel, strašna bojazen, da se beg ponesreči. Pritisnil je roko na vroče čelo in mislil, ugibal, preudarjal; upošteval je vse ugodnosti in vse ovire.

»Ah, čas beži in terja odločno dejanje,« se je ustrašil, »jaz se pa obotavljam.« Po prstih je šel k vitezu Ahacu, ga lahno potrepljal po rami, dejal kazalec na usta in pokazal na barona Gradnikarja. Vitez Doljanski je zdramil Marka.

»Tiho!« je šepetal Omar. »Tudi jaz sem ujet kristjan.« Oba ujetnika sta presenečeno dvignila glavi.

»Molčita! Pomagajmo si! Pobegnimo vsi trije!«

»Pobegnita sama!« se je protivil Ahac.

»Zakaj nočeš z nama?« je vprašal Marko.

»Ah, ko sem pa tako debel in širok,« je vzdihnil vitez Ahac žalostno. »Sumljiv bi se zdel straži. Moral bi prej malo shujšati. Zaradi mene bi zabredla v nevarnost tudi vidva.«

»Nikakor ne,« je ugovarjal Omar. »V našem taboru je še več tako močnih mož. Nič se ne boj! Morata se preobleči v Turka.«

»Pa bodi v imenu božjem!« je odnehal vitez Ahac in pohvalil Omarja: »Pogumen si pa navzlic mladim letom. Bog ti poplačaj dobro delo!«

Medtem mu je Omar s svojim bodalcem razrezal vezi in se sklonil tudi k mlajšemu. Močneje mu je utripalo srce: še nikdar ni bil tako blizu Marka. Prvikrat sta se dotaknili njiju roki, samo za trenutek sta si pogledala v oči in oba je spreletel čarodejen plamen. Omar je čutil, da je zardel, povesil je oči ter prerezal konope na Markovih rokah in kolenih. Oprezno, tiho jima je prinesel turške oprave in orožja.

Tiho je stokal širokopleči vitez Ahac, ki je oblačil suknjo, pokajočo v šivih. Spretno jima je omotal Omar pisana turbana.

Tedaj je sapa dvignila zaveso pri vhodu, da je udarila ob drog; platno se je skušalo dvigniti, kakor bi hotelo odpluti daleč daleč odondod. Osman paša je jel sopsti hitreje in tiše ter se obrnil na svojem ležišču. Oni trije so stali kakor ukopani. Omar se ni upal dihati. Ob sencih mu je udarjalo kakor s kladivcem. Bal se je, da se zgrudi od silnega strahu. Toda paša je sopel zopet globlje in v daljših presledkih. Ujetnika sta odpela ostroge in se obula. Že so bili gotovi.

Čudna otožnost je tesnila Omarju prsi. Žalostilo ga je, da mora zapustiti Osman pašo, svojega dobrotnika, svojega drugega očeta, ne da bi mu mogel črhniti besedico hvaležnosti. Skoraj mu je šlo na jok. Še enkrat je, ganjen do dna duše, pogledal po šotoru. Nato se je okrenil. Tam zunaj je čakalo novo življenje.

Tiho so stopili v temno noč. Sarif in plemičeva konja niso bili daleč.

»Obvaruj nas bog!« je zašepetal vitez Ahac.

Ko je sedel Omar na svojem Sarifu, ga je minila bojazen; bil je tako miren, da se je sam sebi čudil. Počasi so jahali med šotori. Pred taborom pa jih je ustavila straža, skrita za grmovjem.

»Selam aleikum!« je pozdravil Omar Turke mirno.

»Allaha is marladyk — zbogom!« so odzdravili z zaspanim glasom.

Nenadoma je začutil Omar nekaj hladnega na obrazu, na rokah. Jelo je po malem deževati. V daljavi je zamolklo bučal grom.

»Precej tak si kakor Jusuf paša,« je dejal Omar vitezu Ahacu.

»Zdaj že. Kdo bi bil mislil, da bom jaz, krščanski vitez, kdaj kakor Turek jahal po Ljubljanskem polju! Škoda, da sem moral tolovajem pustiti čutaro, čelado, oklep, obleko, meč in srebrne ostroge. No, mojega dragocenega bodala pa le niso dobili. Zdaj hvalim lahko vse svetnike, da sem ga zastavil. Oh, kako mi je čudno. Tako lepo trezen nisem še nikdar jahal ponoči. Stvar se mi zdi smešna, obenem pa dokaj žalostna in nevarna.«

Pri pekovskem križu se je zdelo Omarju, da sliši za sabo peketanje. Jezdili so hitreje. Srečno so dospeli mimo drugega križa ob začetku Celovške ceste in dirjali skozi vicedomski gaj, dasi je bila pot nevarna, ker so bila tla razrita in posuta z gladkim orožjem, mrtvimi Turki in konji.

Ustavili so se ob robu gaja.

»Za nami so!« je dejal Omar. »Slišite topot?«

Vsi trije so razburjeno dvignili glave; slišali so zamolkle, enakomerne udarce, ki so se bližali od severa.

Skokoma je dirjal baron Gradnikar proti Vicedomskim vratom. Za nazidki sta stala dva stražnika z dolgimi kopji in samostreli. Ko sta ugledala jezdeca, sta zažvižgala. Odgovorili so jima žvižgi od spodaj in takoj je bilo osem mož na obzidju ter naperilo samostrele proti Marku.

»Stojte! Ne streljajte! Jaz sem tukaj, baron Gradnikar.«

»Geslo?« je vprašal stražni načelnik. »Ljubljana. Ušli smo Turkom preoblečeni. Odprite! Hitro, hitro! Turki so za nami!«

»Tudi jaz sem tukaj, vitez Ahac Doljanski. Odprite, odprite!«

Takoj so spoznali gromki bas viteza Ahaca. Izza zidovja so se čuli hitri, težki koraki po lesenem mostovžu in stopnicah.

Omar se je obrnil in videl dve temni postavi na konjih za debli. Kar je priletelo nekaj belega. Začutil je udar na prsi. Pred seboj je videl vitezovo roko, ki je vrgla turško puščico na tla. Na prsnici ga je jelo skeleti.

»Ranjen sem!« je dejal tiho.

Prijahal je Marko in dvignil oslabelega Omarja predse na svojega konja. Zarožljale so železne verige, zaropotal in loputnil je leseni most prek jarka; zaškripali so zapahi in ključi v velikih ključavnicah Vicedomskih vrat.

»To traja pol večnosti,« je godrnjal vitez Ahac in se oziral nazaj. Venomer so frčale tihe strelice v zid; toda bliže se zasledovalci niso upali, ker so tudi strelci na obzidju pridno prožili puščice iz svojih daljnonosnih samostrelov.

Naglo so jezdili skozi vrata. Sarif je sam sledil svojemu gospodu. Hitro so zaprli vrata za njim. Marko je čutil, kako burno se dvigajo Omarju prsi, kako drgeta njegova mokra mala roka na njegovem tilniku. Držal ga je previdno in varno, kakor mlajšega brata, ki ga je treba braniti in čuvati.

»Kar tukaj dol k zdravniku Jisroelu!« je velel vitez Ahac, ki je sočutno gledal Omarja. Krenili so na levo po Reverenčni ulici in mimo sinagoge v Dolgo ulico. Liti je jelo v gostih pramenih. Konji so čofotali in brodili po velikih lužah in globokem blatu. Vitez Ahac je potrkal pred zdravnikovim stanovanjem z železnim trkalom, visečim ob zaklenjenih vratih.

»Jisroel! Jisroel!«

Vse je ostalo tiho v temni ulici, le dež je bobnal po strehah in pljuskal po mlakah. Vitez Ahac je potrkal močneje. Odprlo se je okence nasproti Šmulove hiše. Ob medlem svitu lojenke se je pokazalo bledo lice Miriamino. Nenadoma je veter ugasil svečo.

»Ranjenca imamo. Jisroela iščemo.«

Miriam je spoznala glas viteza Ahaca in rekla: »Jisroela ni doma. Moral je k bolniku. Njegova žena Dita je pri nas. Tudi Dita zna streči ranjencem. Torej kar k nam! Odprem vam takoj, gospod vitez!«

Privezali so konje k oknom pod široki kap. Odprla so se hišna vrata in na pragu se je prikazal suhi Šmul ben Zuar s svojo bradato, veliko glavo in velikanskim, kljukastim nosom, ki so ob njem bingljali sesvedrani pajes kakor oblanice. Obenem je prilajal pes Azu, pa naglo zopet odlajal v vežo.

»Blagoslovljen, kdor prihaja!« jih je pozdravil Šmul in dejal desnico pod bakreno svetilko, da je ne bi ugasil močni prepih. Ko pa jih je pogledal natančneje v veži, so se mu od smrtnega strahu ježili lasje: toliko da mu ni padla svetilnica iz močno trepetajoče roke. Z izbuljenimi očmi je strmel vanje, poklekal z drgetajočimi koleni, se naslonil ob zid in dvignil desnico visoko predse, da se je videla grda luknja na komolcu njegovega oguljenega kaftana.

»Au, au! Turki!« je stokal in lovil sapo; zobje so mu šklepetali in tresel se je tako, da je rožljala železna verižica z gasilnikom na svetilki. »Pomagaj, Jehova!«

»Kakšni Turki pa?« je kričal vitez Ahac, hripav od jeze. »Hitro naprej!«

»Usmili se nas, presvetlo turško veličanstvo!« je jecljal Šmul in zvijal svoj mršavi život kakor v smrtnih mukah. »Milost, au, au!«

»Pokaži nam dalje!« je zarohnel vitez Ahac.

»Vse vam pokažem, prevzvišeni gospod sultan! Pokažem vam vse svoje beraštvo, samo nikarte me ne —«

»Čenča! Ali ne poznaš viteza Ahaca?«

»Poznam, poznam! Velika čast ... Vaša grofovska svetlost je šla med Turke, au!« Pokleknil je predenj. »Prizanesite nam, lepo vas prosim na kolenih! Tako gotovo bodi vaša turška milost vedno zdrava in vesela sto let od nocoj dalje, kakor vam obetam trideset lepih, poštenih procentov od svojega bornega imetja, ako nas —«

»Molči, prismoda! Kristjani smo vsi trije. Ne boj se! Kje je Dita, da pomaga temu ranjenemu mladeniču?«

Še enkrat je prestrašeni Šmul plašno pogledal vse tri in jim posvetil po hodniku v sobo, ki nikakor ni bila tako umazana in zanemarjena kakor veža in prodajalnice, ampak je bila dokaj čedna in prijazna. Stene so bile opažene z umetno rezljanim pisanim lesom. Tla je pokrivala velika preproga s tkanimi cvetlicami in ptiči. Od stropa je visel sedmerorog lestenec. Na mizi, pogrnjeni z belim platnenim prtom, so bile odprte hebrejske bukve. Na stolih z visokimi naslonjali so se košatile rožno rdeče baržunaste blazine. Dišalo je po gosji pečenki in okisani zeleni.

»Kar nič se ne boj Dita!« je hrabril Šmul ženo Jisroelovo in majal z veliko glavo, da so mahali pajes okoli ušes in nosu; njegova senca je segala do stropa. »Nič se jih ne boj, kakor se jih jaz ne!«

Postarna gospa Judita, žoltopolta, precej okrogla žena zdravnikova z dvema podbradkoma in prijaznimi očmi, je stala mirno poleg Šmulove hčerke. Njena obleka ni kazala nobenega lišpa; glavo pa je pokrivala črno svilnata ruta in oglavnica, okrašena z zlatimi vrvicami.

Omar se je bil oprijel z obema rokama mize; zdelo se mu je, da se pogreza beli prt pred njim. Čutil se je silno trudnega. Omahnil bi bil takoj, da ga ni podpiral baron Gradnikar. Judita je primaknila naslonjač. Rahlo so spustili Omarja na stol. Obsedel je docela onemogel. Šumelo mu je po glavi in pred očmi so mu plesali ognjeni kolobarji.

»Mladenič je ranjen na prsih,« je dejal vitez Ahac.

Miriam je prinesla kristalen kozarec starega vina, gospa Judita pa je odhitela domov po zdravila. Omar je pil nekoliko in potrpežljivo čakal. Molčali so vsi. Bliskalo se je redkeje. Kmalu se je vrnila zdravnica. Omar je plašno pogledal naokoli.

»Ostani pri meni, dobra deklica!« je prosil Šmulovo hčer. »Ostanita tukaj ti in gospa! Drugi naj gredo ven, prosim!«

Slišal je kakor v polsnu samo še, da so odšli v drugo sobo in zaprli vrata. Pred očmi so mu vstajale in izginjale begotne sence in zdelo se mu je, da se ugreza v hladno temo. Ves truden in oslabel od strahovite razburjenosti je zaspal z visečima rokama.

Judita se je sklonila k njemu in mu odpenjala obleko na prsih. Miriam mu je odmotala turban z vroče glave. Kar so se usuli krasni dolgi lasje kakor zlato po naslonjaču. Pogledali sta se iznenadeni.

Še bolj pa sta osupli, ko sta razgalili obleko.

»Dekle!« sta vzkliknili začudeni.

Na prsnici je rdela majhna rana.

Zadišalo je po žganem vinu in mazilu. Ko sta opravili vse potrebno, sta obleko zapeli.

»Rana je neznatna,« je poročala zdravnica onim v drugi sobi. »Obleka, verižica in kost, prsnica, so ustavile puščico. Rana torej ne utegne mnogo škodovati, pač pa duševno trpljenje in razburjenje. Ali zdaj se boste gotovo čudili! Kaj vam povem? Poslušajte! V oni sobi ne počiva ranjen mladenič, ampak ranjeno lepo dekle!«

»Dekle?« so ponavljali vsi in pogledovali začudeni drug drugega in smehljajočo se gospo Judito. Suhi Šmul ben Zuar je gledal posebno debelo in jel mahati z nerodnimi rokami na vse strani.

»Kaj je nocoj?« se je čudil in zamišljen dejal koščeni kazalec na svoj ostrorobi kljukasti nos. »Turki niso Turki, ampak Turki so kristjani, bog jim daj srečo in zdravje od nocoj do zadnje ure! Mladenič ni mladenič, ampak mladenič je — mladenka! Naposled moja Miriam ni Miriam, marveč Miriam je — Abraham ali Zoref ali Fajvel in jaz, Šmul, nisem Šmul, nego sem — Rebeka ali Sara. Jaj, jaj! Če se mi ne zmeša že zdaj, se mi pa zmeša še nocoj, in če ne bom zmešan že nocoj, bom pa zmešan prav gotovo vsaj jutri! Vse je narobe, au. In nihče se ne čudi, da hodimo še zmerom po nogah in ne po glavah.« Tako je šalobardal, ves vesel, da ni prišel nihče plenit.

Vsi so hiteli po prstih v drugo sobo. Zunaj je viharil veter.

Tuja mladenka je slonela mirno na blazinah. Glava ji je počivala na gostih dolgih laseh kakor na zlatem vzglavju.

Miriam ji je sklenila roke nad rahlo dvigajočimi se nedri. Od zavese je odsevala skrivnostna luč na njen čisti bledi obraz. Marko je stal kakor ukopan in gledal, gledal.

»Deklica!« je potrdil vitez Ahac potihoma, motreč nežnega janičarja, še vedno opasanega z malo damaščanko. »Saj se mi je takoj spočetka zdelo nekaj takega.«

Nevihta je odbesnela na druge kraje. Poredkoma so trkale kaplje ob okna. Tiho so šumeli jagnedi in Ljubljanica. Judita je odprla oknico. Sveži zrak je udaril v zaduhlo sobo. Na bližnjem obzidju so si odgovarjale nočne straže.

Mlada tujka se je zopet zavedela in takoj opazila občudujoče poglede. Plaho je povesila oči in zardela. Prijela je roko Šmulove hčerke, ki je stala poleg nje. Deklici sta se posestrili, ne da bi bili črhnili besedico.

»Ali ti je kaj bolje?« vpraša gospa Judita.

»Malo bolje. Hvala vama, hvala!«

»Kako pa ti je ime?«

»Omar,« odgovori zanjo vitez Ahac. »Toda Omar je arabsko moško ime. Omar je bil hraber velikan; preroka Mohameda prijatelj, pobožen, kreposten, strog, radodaren knez, je ustanovil državo kalifov in uvedel novo ero izza Mohamedovega bega iz Meke v Medino.«

»Sprva mi ni bilo tako ime. Ko sem bila majhna, so me vzeli cigani iz gradu in me imenovali Omarja.«

Tedaj premakne neznanka roke.

Šmulovo oko takoj zapazi zlatnino na njenih prsih. Z rokama in brado pokaže tjakaj in se muza: »Jaj, kako lepa verižica, jaj, kako lep križ in kamen! Kakor resnično bi rad živel zadovoljen in zdrav najmanj še sto let, tako resnično bi rad kupil dragotino in plačal takoj po najvišji ceni z dobrimi benečanskimi cekini.«

»Ne bodi no tako tečen in molči vsaj zdaj o kupčiji, lakomnost čifutska!« ga osorno zavrne vitez Ahac, hlastno pristopi k neznanemu dekletu in ogleduje verižico.

»Škoda, da je križec odkrhan, au!« obžaluje Šmul.

»To je od turške puščice,« de vitez Ahac in mrmra: »Križec s smaragdom ... grofovska krona ... črka B ... Blagaj ... Drago dete, kdo ti je dal verižico s križcem?«

»Moja ... « Ihtenje ji vzame glas.

»Pomiri se, ljuba moja, in odgovori mi! Kdo ti jo je podaril?«

»Mamica. Nobenega drugega spominka nimam od doma kot samo tole in — in pesem o grlici.«

Vitez Ahac pogleda navzoče in čudno se mu trese glas, ko jim veli: »Prosim, pojdite vsi ven! Ostani samo ti, Marko!«

Ko odidejo, vitez Ahac še enkrat ogleda križ in črko ter jeclja v neizmernem veselju: »Moj bog ... ali je mogoče? Kdo bi ... Kako ... Ali je res? Ali se mi le sanja?«

Marko in tuja deklica ga gledata vsa zavzeta.

»Kaj pa je vendar?« vpraša baron Gradnikar, ki ni videl viteza Ahaca še nikdar tako ganjenega in ga ni še nikdar slišal govoriti tako mehko in ljubo.

»Marko!« vzklikne vitez Ahac, rahlo potegne mladega barona k dekletu in zašepeta: »Naša Alijana!«

Sedemindvajseto poglavje

Dober mesec pozneje, vročega julijskega popoldne, sta sedela osemnajstletna kontesa Alijana in baron Marko Gradnikar v razkošno opremljeni prvonadstropni sobi Blagajevega gradu in šahirala z navideznim zanimanjem.

Šele ko je popolnoma okrevala, je vitez Ahac iz Ljubljane obvestil grofa Ladislava. Pred dvema dnevoma se je vrnila z njim, Markom in močnim spremstvom na rojstni grad pri Vinici in nestrpno čakala prihoda staršev iz Slavonije.

Udobno novo življenje ji je ublažilo in unežilo vso nalašč privajeno fantovsko negracioznost v hoji in gibih. Krasna modrina njenih sanjavih oči se je poglobila, umilila, tajinstveno potemnela. Teme ji je kitil venec preprostih temno rdečih zvončic. Dolgi zlato rumeni lasje so se ji bleščali na višnjevo baržunasti obleki, okrašeni s tankimi srebrnimi vezeninami. Bujno so ji zorela nedra in ustne. Sveži obraz ji je bil radosten, jasen; le včasih ga je osenčilo otožno sladko koprnenje.

Docela novemu življenju se je privadila tako kmalu in tako zlahka, da se je čudila sama sebi. Deset dolgih let je morala skrivati svojo nevarno tajnost. Skoraj osamljalo jo je popolnoma novo čustvo velike velike sreče, ko je smela odložiti pretežko breme. Globoko ganjena je čutila kipeče veselje do življenja. Bridka, strašna preteklost se ji je zdela od dne do dne bolj tuja; zdela se ji je kakor grozne, divje sanje. Sprva je bila v zadregi, kadar je opazila, da jo gledajo Ljubljančani in Ljubljančanke s tako nadležno, brezobzirno radovednostjo, da šepetajo in ugibajo o njej, ki jo je prevevalo nekaj velezanimivega, kakor vonj daljnih jutrovih dežel. Vitez Ahac jo je imenoval hčerko svoje sestre in se rad postavljal z njo. Polagoma se je privadila zijalastim obrazom in ni več zardevala.

Mladi baron Gradnikar ji je sedel dokaj okorno nasproti. Nemirno se je igral z dvojno zlato verižico, ki mu je visela na višnjevkasto rdečo baržunasto suknjo. Zdaj je dvignil desnico, da bi potegnil slonokoščeno figuro, zdaj zopet je odtegnil roko in si popravljal dolge črne lase, ki so mu zasenčevali ogoreli obraz.

»Pazite na svoj stolp!« ga je opomnila Alijana.

Baron Marko je, sam nase nejevoljen, pomajal z glavo. Tiho je bilo v prijetno hladni sobi, zdaj pa zdaj se je slišalo drsanje ličnih figuric po šahovnici. Vse je bilo urejeno čisto tako kakor pred desetimi leti; zidove so pokrivale lepe tkane opone od vrha do tal in med njimi so bili naslikani prizori iz svetega pisma in viteških bojnih iger. Počasi se je usipal pesek ure v okusno izrezljanem okviru. Okna so zastirali zeleni senčniki, ustavljali zunanjo vročino in blažili prejarko poletno svetlobo.

»Gospod baron, vaša kraljica!«

Marko je izgubljal figuro za figuro. Očitno mu je bil šah deveta briga. Vse drugod so rojile njegove nevesele misli. Venomer si je ponavljal, da bo lepih dni kmalu konec, kajti vsak čas se utegnejo vrniti Alijanini starši. Privadil se je bil njene prijetne druščine tako, da mu je bila misel o skorajšnji ločitvi prav neznosna. Čutil je preživo, da Alijane ne bo mogel nikdar pozabiti. Zelo ozlovoljen je ugibal, kaj bo, kadar pojde odondod, kaj bo, ko ne bo več videl cvetočega dekleta in ne bo več slišal njenega čarobnega glasu. Že zdaj je bil nemiren, ako jo je pogrešal le eno samo uro. Toda mladi baron Marko Gradnikar je bil eden izmed tistih junakov, ki bi šli rajši žgečkat lačnega leva v levnjak, kakor bi povedali oboževani deklici, kako burno jim utriplje ranjeno srce. Alijana se je zdela Marku navzlic vsej prijaznosti in ljubeznivosti vedno enako mirna, ponosna, vzvišena, nebrižna, nedostopna. Sram ga je bilo, da bi ji govoril o svojih čustvih. Bal se je tudi močno, da se utegne osmešiti z nerodnimi besedami, ki nikakor ne bi mogle niti približno izraziti veličine njegove ljubezni. Hudo ga je mučila ta negotovost in zaman si je prizadeval, da bi se ojunačil in razodel svoje najbolj vroče želje. In tako ji je govoril le o drugem, jo spominjal prejšnjih dni v gradu, jo spominjal neskrbnih zlatih časov, ko sta bila oba še otroka, tistih iger in zabav na grajskem vrtu, tiste najlepše dobe, ki mine kakor nepozabljeno lepo jutro. Premnogokrat se je spominjal tistega prizora, ko je držal ranjeno Alijano pred seboj na konju, ko je čutil njen dih, utrip njenega srca in njeno drgetajočo roko na vratu. Sanjaril je o novi taki priložnosti. Zapomnil si je vsako njeno besedo, vsak poudarek, vse njene gibe. Kadar je bil sam, si je ponavljal vse to neštetokrat s tolikšno naslado, da se je kar čudil. Ob takih trenutkih mu je srce zdaj utripalo od neizmernega blaženstva, zdaj ga je bolelo od grenkih čustev. Najbolj ga je žalostilo, da je bila vpričo njega zmeraj enako mirna, skoraj mlačna, tako da ni mogel po ničemer sklepati, da ji ugaja kaj bolj kakor navaden znanec. Jezila ga je tudi njegova neokretnost. Prav zaradi tega, ker ji je hotel biti na vsak način pogodu, je bil vpričo nje neroden kakor sicer nikdar; vsaj njemu samemu se je zdelo tako. Sklenil je že večkrat, da od potuje domov. Toda nikoli ni imel toliko moči, da bi bil svoj sklep tudi izvršil.

Obotavljaje se je segel po njenem belem tekaču, da bi ga vzel s svojim črnim konjičem, pa je prekucnil vso svojo črno pehoto. Kontesa mu je pomagala postavljati, on pa se je držal dokaj pusto in kislo.

»Šah — mat! Slabe volje ste danes, gospod baron! Ali nehava?«

Pogledal je njo, pogledal skozi okno proti Kolpi in hrvaškim gozdovom, se zopet ozrl na Alijano in zavzdihnil: »Ah, kontesa, lepih dni bo kmalu konec. Moral bom odpotovati.«

»Ne, lepih dni bo zdaj šele začetek, ko se vrnejo predragi starši,« je dejala, srečno smehljaje se, in pogladila s svojo belo malo roko lase s čela. »Ostanite še pri nas! zakaj ne?«

Pogledala ga je tako ljubko, tako prisrčno, da mu je zakipelo po vsem telesu.

»O kako rad!« je kliknil in dodal tiše: »Ne, bolje je, da grem. Toda ... oprostite mi ... preden ... tako ugodnega trenutka, hm ... hm, povedal bi vam nekaj, če mi obljubite, da ostane med nama.«

»Gotovo, med nama!« je obljubila kontesa Alijana in zelo radovedno čakala nadaljevanja.

Ko je baron Marko srečno dovršil svoj nesrečni uvod, ni vedel, kako bi zasadil nadaljnjo lepo in pravo besedo. Svečano je vstal, svečano si je otrl pot na čelu in gledal po nasprotni stenski oponi. Vstala je tudi ona. Nezadržno ga je vleklo k njej. Ali ta jezik! Jezik mu je bil trd in negiben kakor debelo usnje.

»Alijana,« je spregovoril naposled vendarle in popravil naglo: »Kontesa Alijana — ljubim vas! Ljubim vas tako, kakor vas ne bi mogel ljubiti nihče več na vsem svetu!«

Sam ni vedel, kako so mu uhajale besede. Zdelo se mu je, da je govoril vse precej gladko, in zelo je bil vesel, da je vendarle premagal upornost neubogljivega jezika. Zdajci je čutil, da jo je prijel za nežno, mehko roko in da mu je ni odtegnila. Burno je objel zardelo deklico in jo vroče poljubil na živo rdeče ustne. Ni se branila. Pogledala ga je plaho in hkrati vdano. V njenih očesih sta hkrati bleščali solzi. Obraz ji je lepšala otožnost.

»Žalostna si? Zakaj?«

Nasmehnila se je. Ni mu hotela kaliti srečnega trenutka. Srce ji je težila strašna slutnja: nenadoma ji je prišlo na misel, da se utegne kaj pripetiti staršem, preden bi jih mogla videti.

»Alijana, zlata moja Alijanica, ali ljubiš tudi ti mene tako ognjevito, tako neizmerno, kakor ljubim jaz tebe?«

Poljubila ga je pod male brke.

»Kako si lepa, ljubljena moja! Kako te ljubim!« je ponavljal venomer in jo poljubljal. »Ljubljena moja! Ti moje najdražje na svetu!«

»Ah, Marko, če naju kdo zagleda!« se je zdramila preplašena kontesa. »Zdi se mi, da slišim korake.«

»Saj ni nič, dušica!« jo je miril in ji hitel zatrjevati, da je najsrečnejši človek na svetu in da se ne vrne še tako kmalu domov. Bil je ves vesel in blažen in jezik mu ni delal nobenih ovir več.

Medtem je ležal vitez Ahac golorok, sicer pa oblečen na svoji široki postelji in premišljal: »Kje je neki ona podzemeljska jama, ki je o njej pripovedovala Alijana? Tod okoli ob Kolpi je gotovo ni.«

Kmalu pa so se mu zasukale misli na drugo plat. Pobrcal je malo z nogama in modroval: »Kakšen čudak je ta Marko! Ha, ha, do bareta je zaljubljen v našo zalo Alijano, pa ne da bi ji povedal! Leseno se drži in hladno, da bi se videl tem modrejši in dostojnejši. Pa boji se menda prehudo, da poreče ona: Ne boš kaše pihal, Janez! Ali res ne vidi, da ga ima rada? Menim, da tudi starši ne bi nasprotovali njiju zvezi. Saj je baron Marko Gradnikar vendar eden najvzornejših plemenitašev, skoraj tak, kakor sem bil svoje dni jaz. Pa tudi naša Alijana je zelo čedna punca. Zdaj pojdem pa gledat, kaj uganjata.«

Baron Gradnikar je pripovedoval kontesi Alijani pravkar nekaj sila važnega na uho. Pri tem ji je bil ovil roko okoli pasu in ona ga je objela okoli vratu. Ko sta, vsa zamaknjena, nenadoma zagledala široko postavo viteza Ahaca, sta planila vsaksebi, kakor da je treščilo mednju. Alijana je živo zardela in povesila oči; prvič v njenem življenju je ni razveselila ujčeva prisotnost. Še bolj v zadregi pa je bil Marko; kar zlepa ni vedel, kaj bi. Oba sta stala pred ujcem kakor dva uboga grešnika.

»Oho — kaj pa se je vendar dogodilo?« ju je vprašal in se hudomušno muzal. »zakaj molčita kakor dva zvezdogleda?«

Marko je pokašljeval, Alijana je proseče pogledala ujca.

»Poljubljala sta se. No, vendar enkrat! Še to sem želel učakati. Saj to vendar ni nič čudnega, da se ljubijo mlada srca. Tako veli večne prirode modri ukaz. Veseli me, da vidim tako lep par! Čestitam vama prvi. Želim vama iskreno: bodita srečna obadva, srečnejša kakor vajin ujec!« zahvalila sta se, vitez Ahac pa je dejal nečakinji: »Prosila si me, da ti pokažem tvoje pradede, slavne grofe Blagaje, in kaj povem o njih. Pojdimo torej v obednico! Drugo pot se mi morda ne bi ljubilo.«

Odšli so v sosednjo veliko sobo, kjer so visele očrnele, skoraj nespoznavne slike Blagajevih grofov in grofinj v čudnih oblekah in frizurah. Tam ju je vitez Ahac resno in svečano seznanjal z zgodovino rodovine grofov Blagajev.

Alijana in Marko sta poslušala spočetka z velikim zanimanjem, kmalu pa sta se jela dolgočasiti in si poredno namigovati. Vitez Ahac je kmalu uganil, da pridiga le bolj sebi, in je nenadoma oznanil: »Dovolj za danes!«

Tedaj je prihitel plah, bled paže in mu ponižno javil, da ga čaka pred njegovo sobo tuj mož in želi govoriti o nujni in važni stvari z njim na samem. Marko in Alijana sta šla na vrt, kjer sta sedela na klopci stari grof Felicijan in grajski duhovnik Juraj pop Draganović. Vitez Ahac pa se je vrnil v drugo nadstropje. Glasno so odmevali njegovi koraki po kamnitih ploščah po dolgem obokanem hodniku.

Konec mostovža, pred vitezovo spalnico, je stal slabo oblečen goslar, velik, mršav, toda plečat. Trdi, kozavi obraz mu je bil hudo upadel. V globoko udrtih očeh so se mu kresale čudne luči. Dolgi lasje so mu bili razkuštrani in so se mešali z gosto brado. V prašni, ohlapni obleki hrvaškega kroja so tičali trni. Žilave roke z dolgimi nohti so držale klobuk, preprost lok in enostrune gosli. Vitez Ahac ga je odvedel v svojo sobo in zaprl vrata za seboj.

»Častiti gospod vitez, ali me ne poznate več?« ga je vprašal čudni neznanec in uprl svoje lesketajoče oči vanj.

»Ne poznam. Kdo pa si?«

»Matkovičev Jure, vaš bivši sluga.«

»O — Jure? Ti?«

Jure je globoko zavzdihnil; desnica mu je izginila za dolgo brado.

»Gospod! Pred desetimi leti so ugrabili cigani grofu Blagaju hčerko. Vest mi je očitala: zakaj je nisi varoval bolje? Zarotil sem se, da ne bom miroval prej, dokler ne izvoham tiste ciganske drhali in rešim uropano deklico. Blodil sem od mesta do mesta, od vasi do vasi, od sejma do sejma, goslal in iskal in povpraševal križem sveta. Naposled se je vendar bog usmilil trpina: zasledil sem jih! Med njimi sem spoznal tisto ciganko, ki je bila tukaj v gradu, preden je izginilo dete. Previdno sem jih zasledoval ponoči in podnevi.«

»Kje pa so, kje?« je hlastno vprašal vitez in stopil bliže predenj.

»Čisto blizu šotorijo na hrvaški strani, v gozdu med Pribanjci in Janjčani. Moških je komaj deset, dvanajst.«

»Pojdiva!«

V kuhinji je naročil vitez Ahac, naj dajo goslarju jesti in piti. Kmalu nato je stalo dvajset grofovih konjenikov pripravljenih na dvorišču. Jure je ves oživel. Siloma je dušil radostno ihtenje. Tudi njemu so dali konja in odjezdili so preko Kolpe.

Že od daleč so zaslišali zamolklo cigansko godbo. Na gozdni jasi je stalo več okajenih, zakrpanih šotorov. Pod sajastimi kotli so goreli ognji. Okoli njih se je gnetla in valjala naga kodrava cigančad. Na pol dorasla dekleta so plesala z veliko vnemo strasten ples.

»Pazite, da ne uide zlasti nobena ženska!« je opozoril vitez Ahac in dvignil roko. Konjeniki so iznenada pridrveli z naperjenimi sulicami iz gošče in obkolili tabor od vseh strani.

»Milost, milost!« so prosili prestrašeni cigani in popadali na kolena. »Usmilite se nas!«

»Ali te imam vendar enkrat, vražja potepenka!« je zakričal Jure, ki je bil skočil s konja in pograbil staro ciganko, da se je zvijala v njegovih železnih pesteh.

»Povejte, kdo je ugrabil hčerko grofa Blagaja!« je velel vitez Ahac. »Sicer vas denemo vse skupaj na grajske natezalnice!«

Vsi so pokazali na staro ciganko, trepetajočo v Juretovih rokah in vpili: »Čirikli! Čirikli!« Čirikli je gledala v otopelem strahu kakor priklenjen volk, potuhnjeno in prežeče, divje in plaho. Tresla se je tako, da so zvenele rdeče in zelene kroglice, pripete v razpletene goste lase, ki so ji viseli po hrbtu in prsih.

»Stojte!« je viknila. »Kriva nisem toliko jaz kakor tista lepa črnolasa gospodična!«

»Lažeš!« je zakričal vitez Ahac. »Katera gospodična?«

»Vaša soseda!«

»Salda plemenita Frauensteinerjeva?« se je čudil vitez Ahac.

»Užila je gadji strup, ki okameni človeku srce. Ona me je pregovorila, ona me je nagradila. Pokažem vam podzemno jamo in pot v oni grad, ako mi obljubite, da mi ne storite nič žalega.«

»Ne pogajaj se! Pokaži! Hajdi!«

Vitez Ahac je poslal dva moža v grad po bakle. Večji oddelek je takoj odjahal preko Kolpe proti Frauensteinerjevemu gradiču in zasedel vse izhode. Vitez Ahac pa je počakal z majhnim oddelkom, da sta prinesla onadva plamenice. Sledili so ciganki, oddali na levem bregu konje dvema varuhoma in se odpeljali v čolnu po Kolpi.

Nenadoma je pokazala Čirikli na precej strmo obrežje na levi. Skočila je iz čolna in odgrnila bujno zagrinjalo zelenih plezalk in ovijalk ter pokazala temno votlino. Privezali so čoln ob vrbo, prižgali bakle in šli za ciganko. Sprva so tavali globoko sklonjeni, kmalu pa se je jela jama večati. Vsi zavzeti so stopali po vlažnih, s kristali posutih tleh. Od prelepih belih kapnikov so čarobno odsevali podolgasti odbleski, od kristalov na stenah in stropu so se bleščale in se lesketale stoterobarvne lučke, kakor živožarne pisane zvezde. Iskre in utrinki so padali od prasketajočih plamenic in ugašali z rahlim cvrketom na mokrotnih tleh ali v tolmuncih.

Salda plemenita Frauensteinerjeva je takoj, ko je opazila konjenike okoli gradu, zaslutila nesrečo. Klečala je v svoji izbi ob omari in brskala po predalih. Po sobi je bilo vse razvlečeno na odgrnjeni veliki pernici, na lični nizki mizici, na težkem stolu s previsokim naslonjalom, na klopi, na hrastovih stopnicah pod oknom, na risji koži pred posteljo, prav povsod je bila razmetana razna šara, odrezki, na pol dodani okraski, pahljače in druga drobnarija. Okroglo ogledalce med dvema razbitima lesenima goloboma je ležalo počeno pri stojalu s preslico in srebrnim vretenom.

Vstala je. Črna obleka, črni lasje so jo delali vse bolj bledo. Na ponosno dvignjeni glavi se je svetil rdeče svilnat šapelj z zlatimi motvozi. Izza gostih, dolgih trepalnic so žarele velike temne oči, še vedno krasne, demonske. Vzorno lep je bil njen duhoviti obraz, da ga niso kazile ohole, zasmehljive ustne in nekoliko premočne čeljusti. Še zmerom so se belili roke, vrat, obličje ko hermelin. Črno baržunasto krilo s širokimi rokavi je bilo nad bujnimi prsmi globoko izrezano in pod njimi prepasano z usnjatim pasom, okrašenim z opali in zlatimi arabeskami. Na levem podlaktu se je svetila srebrna zapestnica z dvema kačjima glavama. S palcem in kazalcem levice je držala votel benečanski prstan, ki je imel na zunanjem robu ostro iglico, skrito v plitvi luknjici.

»Izgubila sem vse. Mrtev je moj brat, mrtvo je moje življenje. Pričakovati ne morem ničesar, ničesar več! Kaj bi meni tako ničevo, jalovo življenje, tako životarjenje, neplodnejše, slabše kakor v vsakem samostanu! Odživela sem ... O da bi bilo le skoraj že vsega kraj in konec! Ali ni mi še odživelo srce, to neugnano srce! Blagajevi, le veselite se, le! O — vaše veselje zamori prav kmalu neizprosna žalost. Kar je Salda započela, Salda tudi dovrši. En sam pritisk — haha — en sam pritisk tega prstana odpahne vrata večnosti. O človek, ponosno bitje, ničevo bitje, ki te more ugonobiti le ena sama kapljica! Jutri osorej me morda že ne bo. In vse bo, kakor je bilo. Sonce bo veselo sijalo nad gozdovi in lokami, Kolpa bo šumela in pela svojo skrivnostno pesem ... vse bo tako, kakor je bilo. Pa tam? Kaj bo tam, v večno tihi deželi, kjer jih je več kakor tukaj? — Ah ... vseeno, vseeno. Pot je jasna, gre naravnost. Le naprej, le dalje, dalje ... «

Odmaknila je šilo na prstanu in vlila v vdolbino brezbarvno tekočino iz drobne stekleničice. Vzela je bronasto svetilko, prižgala ovoščeno dušo in odšla po ozkih zavojnatih stopnicah v pritličje. Konec hodnika med ječami je s kolenom pritisnila na skrit glavič. Zaobrnil se je širok kamen in stopila je v podzemeljski hram. Vsa zamišljena je stopala po vlažnih tleh. Na stenah, na kapnikih, povsod je vse prelestno zaigravalo v belem, žoltem, zelenem, višnjevem, rdečem svitu, se iskrilo v prirodni pralepoti in opaliziralo s čarobnimi lučmi kakor samo dragoceno kamenje, kakor igrača povodnim vilam iz Kolpe. Od Saldine postave in od stalagmitov so rasle pošastne sence po tleh in stenah, se pomikale kakor podzemni demoni in tonile v temi. Počasi je šla dalje.

Nenadoma je stalo pet mož okoli nje. V vseh obrazih je videla mrke, sovražne oči. Zaničljivo se je nasmehnila.

»Gospodična Frauensteinerjeva, povabljeni ste na Blagajev grad!« je spregovoril vitez Ahac rezko, in čudno je odmeval njegov nizki glas v podzemeljskem hramu. »Vaša navzočnost je nujno potrebna. Dovolite, da vas spremimo!« Zavila je oči v onemogli, topi jezi kakor ujeta tigra. Odvedli so jo iz jame, ugasili bakle, jo odpeljali v čolnu in ji naposled ponudili konja. Šele zdaj so zapazili, da je bila izginila Čirikli. Nihče se ni zmenil zanjo. Ne da bi črhnila besedico, je Salda šla v Blagajev grad. Vitez Ahac jo je zaprl v ječo z najmočnejšimi vrati.

Kontesa Alijana o vsem tem ni vedela ničesar. Zvečer je pripovedovala Marku in vitezu Ahacu o žalostni usodi dobre Fatime, svoje druge matere. Omenila je tudi njeno svarilo na smrtni postelji: »Omar, varuj se črne kače!«

»Črne kače ...?« je ponavljal vitez Ahac počasi. »Umirajoči vidijo baje v prihodnost ... «

Pozno zvečer je prijahal sel in javil, da jutri zjutraj dospeta grof in grofinja.

Osemindvajseto poglavje

Alijana od neizmernega veselja dolgo ni mogla zaspati. Vstala je zarana, oblekla novo modro baržunasto obleko in hotela staršem naproti. Toda ujec Ahac je zahteval trmasto, naj ju počaka v rojstnem gradu, kjer ju je bila videla poslednjikrat.

Nemirno je hodila po veliki dvorani, lepo okrašeni z zelenim smrečjem in rdečimi rožami. Odhitela je na dvorišče; priprave za slovesen sprejem so bile malone že dogotovljene. Povsod so se gnetli hlapci in dekle. Vsi so se oblekli pražnje. Krotki jutranji žarki so lili belo rdečo svetlobo na sivo zidovje, koder ga ni opregala bujnolistnata loza. Od balkona in oken so viseli dragoceni gobelini pod cvetnjaki, venci s kitami in pisanimi praporci. Nad najvišjim stolpom je vihrala dolga belo-modrordeča zastava. Vitez Ahac je z važnim obrazom ukazoval in dal tu pa tam kaj prestaviti ali popraviti. Vojaki so nabijali topove.

Alijana se je vrnila v prvo nadstropje, da bi mogla zagledati starše že od daleč. Kadarkoli je slišala ropot od spodaj, vselej je skočila k oknu, meneč, da so že prišli. Tudi Marko je bil razburjen.

Naposled je zatrobil vratarjev rog in zagrmeli so topovi. V grajski kapeli je pozvanjalo.

»Gredo! Že gredo!« je kliknila Alijana. Vroče jo je spreletelo. Po licu se ji je prelila živa rdečica. Zastajala ji je sapa in srce ji je utripalo tako močno, kakor da ji hoče skočiti iz prsi. Pritisnila je roke nanje in se jela tresti. Kar je planila skozi vrata, po hodniku, po stopnicah. Ujec in Marko sta hitela za njo.

Na dvorišču so stali hlapci in vojaki v dveh vrstah, pri vhodu pa sta čakala dva rdeče in zeleno oblečena pažeta s srebrnima palicama. Za moškimi so šepetale radovedne dekle, glava do glave. Zarožljal je vzdižni most, škripaje so se odprla težka vrata in glasno se je razlegalo veselo vzklikanje in vriskanje, ko je stopila grofinja Mila iz nosilnice ter odložila popotni plašč in pajčolan.

Alijana je skočila k materi, se zdaj smejala, zdaj jokala in jecala: »O mamica! Moja mamica!« Grofinji so lile solze po bledem, še vedno lepem obrazu. Prisrčno je objela hčerko, jo poljubljala in gledala, gledala. Iz modrih oči ji je sijala vsa milina in sreča materinega srca. Alijana ji je bila podobna kakor mlajša sestra, podobna zlasti v plemenitem izrazu obličja, v sanjavih očeh in na njih okolici, na nežno oblikovanem čelu in ob sencih. Obraz ji je žarel od velike radosti in je bil lepši kot sicer. Vsi so jo gledali ginjeni. Kontesa je zatrepetala, ko je po toliko letih zopet zaslišala mili glas materin.

»Ah, Alijana, draga, zlata hčerka! Dolgo dolgo sem prosila boga milosti, da bi te mogla zopet videti. Hvala njemu, ki me je uslišal! Ah, kako težko sem čakala!«

»Zato je svidenje tem slajše!« je dejal grof Ladislav in poljubil Alijano na belo čelo. Mož se je precej postaral; na sencih in v bradi je bil že marsikateri sivi las. Držal se je veselo, vendar obenem umerjeno dostojanstveno.

»Odslej ostaneva vedno skupaj!« se je radovala grofinja Mila.

»Človek snuje, bog boguje,« je momljal belolasi osemdesetletni grof Felicijan, ko je stiskal roke sinu in snahi. Leta so mu bila upognila život in oči so gledale trudno.

Pozdravili so ju še vitez Ahac, baron Gradnikar in duhovnik. Vsi so šli v prvo nadstropje. Ko se je grofinja Mila okopala in preoblekla, sta šli z Alijano v njeno nekdanjo spalnico.

Vse je bilo še tako, kakor tisti dan, ko je bila zadnjikrat tukaj. Nemo je ogledovala svojo posteljico, svoje igrače: v zibelki svojo punčko, previdno odeto, pisane lesene ptiče, kovinaste jelene in ture, lončene posodice, kroglice in vrtavke. Na mizici je videla svoje zlato pisalo z dekliško glavico na gornjem koncu in slonokoščeno povoščeno tablico. Srci sta se jima topili ob teh drobnih stvareh; gledali sta jih s temnim čustvom, kakor da jih preveva dih onega usodnega, strašnega dne. Narahlo je potegnila grofinja hčerko k sebi na klop in Alijana je začela pripovedovati ...

»Ubožica moja, koliko si morala pretrpeti!« je vzdihnila mati.

»Imela sem vendar tudi mnogo sreče! O, tudi ti si trpela mnogo, ti pa ljubi oče.«

»Ah, zdaj bodi pozabljeno vse, vse! Odslej bomo živeli srečno in mirno ... Ti si torej rešila ujca Ahaca in barona Gradnikarja, ujec in baron pa tebe. Marko se je razvil v zalega mladeniča. Ali ti je kaj povšeči?«

Alijani so izdajalsko zagorela lica. Skrila je glavo na materine prsi in ji zašepetala na uho: »Ljubiva se.«

»Ljuba hčerka, ne želim nič drugega, kakor da te vidim srečno,« je dejala mati nežno, toda resnobno. »Ti si mi vse na svetu. Pomisli dobro! Ali ga ljubiš iskreno?«

»Ah, mamica, neizmerno, neizmerno!«

Objela je mater in zaihtela. Prevzela jo je hipoma otožnost.

Odšli sta na vrt k drugim. Vsi so se zabavali, ko je pripovedovala Alijana, kako se je vedel ujec v turškem taboru pri Ljubljani. Od njene iskrene radosti se je širilo veselje po vsem gradu.

Prekmalu jim je minil lepi dan svidenja. Od reke in od gozdov je dovajal večerni vetrič prijeten hlad, ki je v rahlih valih plul skozi odprta okna. Na bronastih lestencih so gorele sveče in stoteri žarki so odsevali od ogledal, pozlačenih okvirov in drugih posod. Po večerji je vitez Ahac opisoval slavnost Ljubljančanov v proslavo srečne zmage nad Turki, o zanimivi tekmi čolnarjev na Ljubljanici, o veselem plesu pod lipo na Starem trgu pred rotovžem. Po dolgih dolgih letih se je grofinja Mila zopet prisrčno smejala bratu. Grof Ladislav pa je rekel, da hoče povabiti v kratkem vse znance na bližnjih gradovih in z njimi praznovati Alijanin srečni povratek.

»Ah, mamica, zapoj vendar ono pesem o grlici!« je prosila Alijana.

Paže je prinesel harfo z lepo izrezljano labodjo glavo na prednjem koncu glasbila. Grofinja je jela nalahko prebirati strune, dvignila nekoliko glavo in zapela preprosto ljudsko pesem: »Pridi, pridi, grlica!« ... Krasno se je ujemal zvonki glas pevke s tajinstveno zamolklimi akordi. Iz temno sinjih oči ji je seval nenavaden žar. Vsem se je zdela v svojem zanosu kakor spremenjena v drugo, nadzemsko bitje. Blažen nasmeh ji je ozarjal obličje s čudovito lepoto. Alijana jo je gledala, ne da bi trenila. Vsi so poslušali pozorno. Tiše in tiše so drhteli, zamirali ubrani zvoki harfe, kakor petje utopljenih zvonov iz tolmunov bajnega jezera. Alijana je objela mater in jo prisrčno poljubila. Čutila se je tako docela srečno, tako lahko, tako svobodno kakor še nikdar. Dušo ji je naslajalo čudežno čustvo osrečevanja, ljubezni do vseh ...

Drugi dan po obedu so sedeli Blagajevi, vitez Ahac in baron Gradnikar v veliki dvorani. Kontesa Alijana je bila oblekla preprosto belo obleko, ki ji je dajala dražesten videz. V lase si je pripela rdečo vrtnico. Od vratu ji je visela na nedra zlata verižica s križcem in smaragdom.

Na ukaz grofa Ladislava sta privedla dva moža Saldo plemenito Frauensteinerjevo. Najprvo je pogledala grofinjo in s prikritim zadoščenjem opazila na njenem bledem obrazu sledi dolgoletnega žalovanja.

»S katero pravico me zadržujete tukaj?« se je obregnila nad grofom Ladislavom. Pokonci in ponosno je stala pred njim.

»S katero pravico ste vi nam vzeli našega otroka?«

»Lahko bi tajila, pa ne maram. Lahko bi rekla, da je lagala ciganka. Toda vse priznavam z največjim veseljem!«

»Alijana, poznaš to gospodično?«

»Ne poznam je, oče!«

»Imela sem krinko, ha, ha!« je pojasnila Salda.

»Kako ste nam mogli storiti toliko žalega?« je vprašala grofinja Mila.

Salda je prežeče ogledovala Alijano. Oči so se ji lesketale kakor tigri, ki preži na plen. Naposled je zamrmrala: »Lepo dekle ... « 

»Alijana, varuj se laskave hinavke!« je svaril vitez Ahac nečakinjo naglas. »Glej, to je tista črna kača!«

Salda se je zasmejala zaničljivo in se komaj malo postrani ozrla nanj. Znova se je obrnila k Alijani: »Odpustite mi, ljuba kontesa! Trpeli ste po nedolžnem.« Ponudila ji je roko, ki se je na njej svetil benečanski prstan.

»Odpuščam vam« je odgovorila Alijana blagodušno. Bala se je črno oblečene plemkinje, ki so ji tako čudno plamenele strastne oči. Obotavljaje se ji je hotela podati desnico. Hipoma pa je prijel vitez Ahac Saldino roko in jo odmaknil. Salda ga je ošinila z divjim pogledom, nato pa se je obrnila h grofu Blagaju:

»Gospod grof, opozarjam vas, da sem svobodna plemkinja! Izvolite me takoj izpustiti!«

»Ne. Predam vas deželnemu gosposkemu sodišču.«

»Sodišču? Na vsem svetu ne pripoznam nobenega sodnika!«

»Pripoznati jih boste pač morali!«

»Nikdar ne! Mene bo sodil samo bog! Nihče me ne odpravi žive iz tega gradu.«

»Kako naj razumemo to?«

»Razumete kmalu,« je odgovorila porogljivo z užaljeno veselostjo.

»Kakšno bitje ste? Ali vas nič ne peče vest?«

»Vest? Ali je mar tebe kaj pekla vest, ko si me zapustil? Nisem se mogla maščevati drugače ko z zvijačo, ali recimo odkritosrčno: hinavsko, zahrbtno.«

Grofinja Mila je zavzdihnila in zakrila obraz v rokah.

»Hujši ste in okrutnejši ko največji hudodelec!« je vzkipel grof Ladislav. »zaničujem vas!«

»Verjamem. Svoj čas se vam pa nisem gnusila?«

»Zdaj, Salda Frauensteinerjeva, zdaj se bomo maščevali mi!« je kričal grof Ladislav.

Zaman ga je mirila njegova soproga.

Saldine demonske oči so se skrivnostno iskrile. Razodevale niso prav nobenega strahu, nobene bolesti, marveč le divje sovraštvo.

Zdajci je pritisnila Salda obe roki na srce in tiho zaječala. Kmalu nato je jela močno drgetati. Ohromele so ji noge. Omahnila je na stran in se zgrudila na preprogo.

»Odvedite nesrečnico!« je velel grof Ladislav hlapcema. »Po zdravnika!« Paže je odstopical po prstih.

»Pustite me tukaj!« je šepetala Salda s pojemajočim, spremenjenim glasom. Vili so jo silni krči. »Ah, moj prstan ... «

»Kaj bi prstan?« je vprašala grofinja Mila sočutno.

»Umiram ... V prstanu je bil najhujši strup. Ah, trpim ... Ah, strašno!«

Umolknila je. Čelo ji je orosil smrtni pot. Ležala je nepremično; le okoli stisnjenih usten ji je podrhtevalo in krč ji je zdaj pa zdaj stresel telo. Sopla je naporno. Oči so ji napolnile solze in nemo so strmele v daljno praznino. Kmalu pa jo je objela bela žena in ji izžela zadnjo solzo.

»O, Fatima, hvala ti!« je dahnila Alijana, še vsa pod vtisom nevarnosti, ki ji je grozila.

»Črna kača s svojim strupom ne more več škodovati!« je tiho pristavil vitez Ahac z nežnim pogledom na Alijano.

Konec

Jeseni je grajski duhovnik poročil Alijano in Marka. Bila je to velika, ganljiva svečanost, ki se je je udeležilo vse plemstvo daleč naokoli.

Po poroki je mladi par za nekaj tednov odpotoval na Gradnikarjev grad na Dolenjskem.

Z njima je odšel kot »častno spremstvo« tudi vesel vitez Ahac, ki so ga hudo zanimale tudi Gradnikarjeve kleti ...