Lepo srce
| Lepo srce. Anonimno |
| |||||||||||||
»Da, gospôda, jaz sem bil priča, ko so policaji zgrabili kapelana Engelna,« govoril je v družbi več umetnikov pevec Karol Formes, ko je prišel za nekaj dnij domov na Nemško.
»Kako? Zakaj? Kedaj?« jeli so ga povpraševati od vseh stranij. Vsi so namreč poznali kapelana kot obče priljubljenega duhovnika, ki nikomur ni storil nič žalega. Kaj torej to pomeni?
»Tega seveda vi ne veste, meni pa je dobro znano,« reče umetni pevec, »zato vam hočem povedati in pojasniti ta dogodek.« In jel je pripovedovati.
Bilo je l. 1838, ko sem še pri maši stregel v naši farni cerkvi ter hodil večkrat z duhovniki, ko so nosili popotnico bolnikom. Neki večer me že iz postelje pokličejo za obhajilo. Kapelan Engel je bil poklican k nevarno bolni ženi, do katere je imel pota dobre dve uri. Takega težavnega pota skoro ne pomnim, kakoršnega sem hodil ono noč. Burja je medla z dežjem in nazadnje s snegom. Pot je bila silno blatna in letna tako huda, da nismo niti videli, kam da smo stopili. Svetilnico, katero smo imeli seboj, nam je veter ugasnil. Popolno smo bili premočeni, ko smo prišli do revne koče, kjer nas je že težko pričakovala bolnica. Revščina je imela tu svoje domovanje. Hišne oprave ni bilo v sobi nobene, nobene svetlobe, le slaba, neznatna svečka je brlela na mizi. Bolnica je ležala na tleh, snop slame bil je njena postelja. Njen mož in stara mati sla klečala poleg postelje, bolnica se pa tresla od mraza.
Kapelan Engel podelil ji je svete zakramente, jaz pa sem mu bil v pomoč. Ko je bilo dokončano duhovno opravilo, pogleda kapelan po sobi ter vzdihne: O Bog, koliko revščine! Kako žalostno! − Kar je imel denarja seboj, vse je razdelil med to siromašno družino ter pristavil, da bo že še kmalu kaj pomagal, če mu bode le mogoče. Nazaj gredé imela sva enako slabo pot, kakor poprej in vesel sem bil, ko sem prišel zopet v suho sobo in gorko posteljo.
Kapelan Engel pa ni mislil tako, kakor jaz. Ob dveh po noči namreč vidi ponočni čuvaj nekega sumljivega človeka hitro iti po cesti proti mestnim vratom. Človek, kakor se je zdelo, nosil je velik koš in na rokah je imel korbico.
Čuvaj hiti za njim, ga kliče, pa neznani človek neče nič slišati in le še bolj hiti pred njim naprej. Čuvaj seveda, ki ni imel ničesar nositi, ga kmalu dohiti in vidi vsega oprtanega. Misli si: To je tat: vidi namreč, da nese posteljino opravo na hrbtu, iz koša pa molijo steklenice svoje vratove. Gotovo je vlomil kje v mestu in sedaj bi rad odnesel, tako si misli čuvaj, pospeši svoje korake, stopi pred neznanega hudodelnika, potegne sabljo ter zavpije: »Stoj, sicer te moram zapreti!«
Precej prihiti še neki drugi stražnik in predno je neznanec mogel spregovoriti kako besedo, posvetil mu je že čuvaj v obraz. Toda kako je odskočil, ko je spoznal v tem dozdevnem tatu domačega kapelana − Engelna.
»Kaj pa delate tukaj in tako obloženi, gospod kapelan?« vpraša ga čuvaj. »Pustite me, da tem urneje dopolnim svojo dolžnost!« odgovori kapelan Engel in gre dalje svojo pot. − Ko se je namreč vrnil od obhajila domov, pobral je doma vse, kar je v naglici našel za jed in za obleko ter se zopet napotil proti koči, to pot seveda brez mene. Ni ga strašil vihar pred težavno potjo, kamor ga je gnala moč krščanske ljubezni. Pač so morali Kočarjevi biti veseli in hvaležni! Drugi dan ob šestih zjutraj stal je kapelan Engel zopet pri altarju in jaz sem mu stregel pri sv. maši.« − Da se je to resnično dogodilo, zato priča pevec Formes, ki je to pripovedoval v družbi svojih tovarišev.