Lepotica breza
| PASTIRICA DROBTINICA Kristina Brenk |
| |||||||||||||||
V neki vasi sta živela starec in starka. Hudo revščino sta tolkla, še kruha se nista nikdar najedla.
Nekoč je starka pobrala zadnja polenca, peč je hotela zakuriti, pa ni imela s čim podkuriti: ni bilo tresk.
Starka reče starčku:
»Podkuriti nimam s čim! Stopi no v gozd po treske... Brezo posekaj, pa bova preskrbljena z njimi.«
Starček je vzel sekiro in odtaval v gozd. Začel je iskati brezo, ki bi bila pravšna za posekat.
Ni mu bilo treba dolgo iskati — koj je zagledal krasno brezo.
Stopil je k brezi, hotel je že zasekati vanjo, toda komaj je zamahnil s sekiro, so zašelesteli listi na brezi in veje so se zganile. Nagnila se je breza k starčku in spregovorila s človeškim glasom:
»Prizanesi mi, starček. Ne posekaj me! Vse dobiš, kar boš hotel.«
Starec se je prestrašil, še sekira mu je padla iz rok.
,Že sedeminsedemdeset let živim, takega čuda pa še nisem videl!' pomisli starček.
Breze se ni dotaknil. Vrne se domov in reče starki.
»Prinesel bi ti lepih polenc za treske, toda breza me je na lepem poprosila s človeškim glasom: ,Ne dotakni se me, starec! Kar boš hotel, vse dobiš!' No, in sem jo uslišal.«
»A, tako! Če breza noče, da jo posekaš,« zavpije starka, »nalomi vsaj vej z nje — naši jagnjiči jih bodo imeli za krmo!«
In je starčka spodila v gozd.
Starček je koj zagledal krasno brezo. Stopi k njej, se ji pokloni in reče:
»Žena mi je velela, naj nalomim vej s tebe, da bo s tvojimi listi nakrmila jagnjiče, če te že ne posekam za treske!«
»Ne posekaj me,« reče breza, »in vejic mi ne lomi. Kar pa hoče starka, vse dobi!«
Kaj pa je hotel starček — vrniti se je moral domov.
Pride domov in se začudi — povsod po. dvorišču ležijo kupi in kupi tresk!
»No, žena! Vidiš, koliko tresk imava!«
Starka pa kar plane nadenj:
»Zakaj si prosil brezo samo za treske? Saj je treba vendar zakuriti peč! Drv pa tudi nimava. Pojdi in jo poprosi še za drva.« Zmerjaje in kriče je starčka spodila iz hiše. Starček je vzel sekiro in spet odšel v gozd.
Prikolovrati do breze, se ji pokloni in jo zaprosi:
»Daj mi drv, lepotica breza — zmanjkalo nama jih je, nimava s čim zakuriti peč!«
»Pojdi domov, starček — kar si prosil, vse dobiš,« mu odgovori breza.
Starec se obrne nazaj domov.
Pride domov, pogleda in zazija: polno dvorišče drv! Razsekana so, nacepljena in zložena. Starka pa še ni zado¬voljna: »Zakaj si prosil brezo samo za drva? Saj nimava niti prahca moke! Pojdi jo poprosit za moko!«
»Čakaj no, tak pa vendar ne smem biti! Saj sem jo pravkar za drva prosil!«
Starka pa začne na ves glas zmerjati starčka. Vpila je in vpila, potem pa je zagrabila grebljo in ga spodila iz hiše:
»Stori, kar sem ti velela!«
Vzame starček sekiro in spet odide v gozd. Pride, se pokloni lepotici brezi in jo poprosi:
»Lepotica ti moja, bela breza! Žena me je spet poslala k tebi — za moko prosit. Če moreš, pomagaj, vsaj malo je daj!«
»Pojdi domov, starček — kar si prosil, vse dobiš,« je prijazno odvrnila breza.
Starček je vesel urno zakoračil domov.
Vrne se domov in odide v kaščo. Ni mogel verjeti, da bo res moka v kašči.
Pride v kaščo in glej si jo — kašča je do vrha polna moke!
Starec je postal tako vesel in dobre volje, da ja. po¬zabil na vso.prejšnjo bedo in pomanjkanje.
,No,' sije mislil, ,zdaj bova pa zmeraj sita!'
Toda ko je starka zagledala starčka, je stekla iz hiše in ga začela spet zmerjati:
»Bedak ti stari, menda imaš lesene možgane! Zakaj si prosil Samo za moko ? Pojdi, tepec, in jo poprosi še za dve skrinji zlata!«
Lopnila ga je s poverkom in ga spodila ven.
Ubogi starček je pobesil glavo in spet odtaval v gozd.
Stopil je k brezi, se ji poklonil in jo poprosil:
»Lepotica breza! Žena me je spet poslala k tebi — dve skrinji zlata bi rada...«
»Le pojdi, starček, le pojdi — kar si prosil, vse dobiš,<' je rekla breza.
Odšel je domov. Pride h koči, pogleda skozi okno. in kaj vidi — starka sedi na klopi in šteje zlatnike. Zlatnik: pa se tako bleščijo in leskečejo! Stopi v izbo, in kaj ugleda — pri mizi stojita dve skrinji, polni zlata.
Tedaj je tudi starec pozabil na pamet. Tudi on je začel šteti zlatnike.
»Zlato je treba kar najvarneje skriti, da ga nihče ne bo videl,« pravi starka.
»Treba, treba!« odvrne starec. »Če bi kdo izvedel, da imava toliko zlata, naju pride prosit zanj ali pa nama ga vzame!«
Pomenila sta se, razmislila sta in shranila zlate v klet.
Tako sta živela starec in starka. Bila sta zadovoljna da imata toliko denarja. Toda zlato jima ni dalo miru ne podnevi ne ponoči — bala sta se, da jima ne bi kdc odvlekel skrinj.
Misli in misli starka, kako bi obvarovala zlato, in si izmisli. Takole reče stačku;
»Pojdi, starec, k svoji brezi in jo poprosi, naj naji napravi na moč strašna! Da se naju bodo vsi ljudje bali Da bodo vsi bežali od naju!«
In je moral starec spet v gozd. Zagledal lepotico brezo, seji poklonil in jo zaprosil:
»Napravi naju, lepotica breza, na moč strašna Tako strašna naju napravi, da se naju bodo. vsi ljudje bali, čim dlje od naju bežali in najino zlato pustili \ miru!«
Zašelestela je breza z listi, zazibala je veje in je rekla starčku: »Pojdi domov, starec — kar si prosil, vse dobiš. Ne bodo se vaju bali samo ljudje, še gozdne zveri se vaju bodo bale!« Vrnil se je starec domov in je odprl vrata: »No,« reče ženi, »breza mi je takole obljubila — ne bodo se naju bali samo ljudje, še gozdne zveri se naju bodo bale! Vsi bodo bežali od naju!« Komaj je dogovoril, je oba, njega in starko, prekrila gosta, temna dlaka. Roke in noge so se jima spremenile v tace, in na tacah si jima zrastli kremplji. Nekaj sta si hotela še reči, pa nista več mogla — samo divje sta za-rulila. Tako sta se spremenila v medveda.
Udmurtska pravljica