Leseni kamen

Leseni kamen Več avtorjev

Viri:	Slovensko pesništvo upora 1941–1945. 1: Partizanske. Ur. Boris Paternu s sodelovanjem Marije Stanonik in Irene Novak-Popov. Ljubljana: Mladinska knjiga/Partizanska knjiga, 1987. 102.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Začnimo pri upravnici,
ker taka je navada-
uči, roti na sin zdravi,
njej dana je komanda.
  Oja, oja ...

Poglejmo zdaj še Miketa,
k' nam za komisarja,
ozvezdja vsa pozna neba
in skrb mu je politika.
  Oja, oja ...

Kuhar, velik korenjak,
kot bil je policaj vsak,
pomočnico staro ima,
k' na kuho dobro se spozna!
  Oja, oja ...

Ivica je intendant,
veliko da na nobel gvant,
prekrojene hlače zdaj ima,
komu velja, to on že zna.
  Oja, oja ...

V barako rad gre v levo stran,
obrit, umit in počesan,
ustavi v tretji klopi se,
zakaj, to vsak že dobro ve.
  Oja, oja ...

Spustimo ven tu Mateta
in Viktorja in Alberta,
to mladi fantje so in vsi
žive kar tako brez skrbi.
  Oja, oja ...

Marija, Karel, Albert že
priletnejši so nam ljudje,
le delo skrb jim je in še
osvoboditve si žele.
  Oja, oja ...

Osebje vse in vodstvo le
za svoje ranjence skrbe,
opis še teh, če slišat čte,
  Oja, oja ...

Milan, Evgen, Adi, Tine
to so stare korenine,
zračunano imajo že,
na božič lonce da dobe.
  Oja, oja ...

Matevž je kakor gigerle,
je samo iz svoje porcije,
ocvirke zbira, kjer jih ni,
mu škodli niso, kjer so bili.
  Oja, oja ...

Rogelj to navado ima,
ponoči glasno sanjat zna,
od Bune večkrat kaj pove,
pa tud od neke Danice.
  Oja, oja ...

»Besedilo je delo več avtorjev, rekonvalescentov iz bolnišnične postojanke 'Leseni kamen' na Rogu nad Črmošnjicami. Nastalo je med 11. novembrom in decembrom 1943 v postojanki. Tu je krajša bolj izdelana in kasneje nastala varianta: v prvotni je bila zafrkljiva kitica posvečena tudi tu izpuščenim Matetu, Viktorju in Albertu in na koncu omenjen ruski par, ki je pobegnil iz internacije in so ga v bolnico poslali zaradi konspiracije: Imajo tudi ruski par, imata se prav rada in vedno skup dežurata, da lažje se golobčkata. S svinčnikom zapisani izvirnik je arhiv IZDG izročila upravnica bolnišnične postojanke dr. Božena Ravnihar.« (Paternu 1987: 102)